P. n. abonentom! A o b Q v, Ta zvezek se je zakasnil zaradi izrednega dela v tiskarni. Prihodnji zvezki bodo izhajali točno. == m% ■ LISTEK. 'i * L ^ -A" Mile Savljevič: Finale ..... t Fran Govekar: Mlaj......2 Ivan Vasic: V Adriji in Levanti . . 5 Ksenij Verin: Jesenska.....11 Mile Savljevič: Moja ljubica . .11 Ivan Lah: Muzik Cilijan.....14 Podkraški: Moje solnce .... 17 Anonimus: Pesnik ..Psoglavcev" in njih torišče.........18 Alojzij Jirasek: Psoglavci . . I. K. Podgorjanski: Petrina in Marta ......... Listek 22 25 29 Književnost: f Simon Gregorčič — Meško Ksaver: Mir božji — Lončar dr. Dragotin: Politično življenje Slovencev. — Der Panslavismus — Podkrajšek H.: Obrtno računstvo — Dumas Alexandre: Grof Monte Cristo — Lavtižar Josip: Pri severnih Slovanih — Ilustrovani narodni koledar — Ambrožič Miroslav: Slovenski sokolski koledar za leto 1907. — Ku-mičič Evgenij: Jelkin bosiljak. Gledališče in glasba: Slovenska diama. — Slovenska opera. — Glasbene Matice koncert. — Krek dr. Gojmir: Novi akordi. — Dev. Oskar: Slovenske narodne pesmi. Um etnost: Nove like, Raznoterosti: Veselovskij Aleksander Nikolajevič — Stazov Vladimir Vasiljevič — Obolenskij Leonid Jegorovič. Naše slike: Zimsko jutro na planinah — Fr. L. Benouville: Sv. Frančiček Asiški — Hinko Smekar: V nedeljo popoldne — Ivana Kobilčeva: Prijateljica — Pogled na Vis iz luke sv. Jurja — Spomenik na Visu — L. Sokolovič: V kotorski boki — Kotor — V Dubrovniku na trgu— L. Savič: Črnogorci v kotorski luki. — Spomenik Jana Kozine — Mesto Domažlice. V prid družbe sv. Cirila in Metoda Pivovarna AUER ajbojše marčno steklenicah Mnihovgraška zaloga črevljev Henrik Kenda v Ljubljani prodaja nedvomno najboljša, najbolj solidna in najbolj zanesljiva obuvala vseh vrst in oblik za gospode, dame in otroke po jako skromnih cenah. FINALE. 1. Odkod, dekle, m kam? — Tvoji lasje so razmršeni Kakor valovi razpršeni, ob bledo obrežje bijoč . . Kaj se godi s teboj? Tvoje lice preplašeno, tvoje oko prestrašeno, motno, nemirno tako . . . V veži je temni izginila — V duši pa je vstajalo, vstajalo, se shajalo temnih misli nebroj . . . 2. To je tisti kraj, kjer sem nate čakal, kjer sem po tebi plakal, nedoseženi vekomaj . . . Šumeli kostanji tedaj, potok je rože omakal po duši se je pretakal tihih upov slaj . . . Zdaj je vse minilo, vse se je zjasnilo — moj delež je grenko gorje. Od žalosti, od tesnobe, ah, od te strašne jasnobe umrlo bo moje srce! 3. Ah, to so besede, in duša jim ne verjame, tiha jo bol objame, ko se spomni nate. Oh, jaz ne morem, ne morem . . . Jaz te ljubim nezmerno, morje široko, nemirno, to je moje srce. Ti si Neptun, moj bog podmorski, ki z okrutnimi rokami v tihem dnu viharje drami, da divje hrume in besne . . . Mimo mene so šli moji lepi večeri, vse v sveti veri goreče noči. In sredi njih si stala ti tak otožna, vsa tak opojnopobožna kot angelj tih. Bila si nedolžna tačas, objela me je tvoja desnica, poljubljal sem tvoja lica, tvoj nebeškomili obraz . . . Ah, to je laž samo! Ti se klatiš okoli, in tebe časti in moli razuzdancev sto . . Mile Savljevič. FRAN GOVEKAR; MLAJ. Lepa naša domovina, oj junaška zemlja mila ...! Himna. topila sva iz veličastnega gozda, kakor bi bila ostavila pravkar katedralo, svečanostnih čustev polna, srečna, tiha, zamišljena. Njeni prstki so počivali v moji dlani, gorki, mirni in v svoji uda-nosti se niso ganili. Mehka njena rama je slonela ob meni, da se mi je zdelo: zrasla sva v eno bitje, v katerem bije srce enako toplo, enako naglo. Pred nama pa se je razgrnilo belo mesto, široko, brez mej, tja daleč preko obzorja, kjer se začenja temnozeleni log in kjer leži brezkrajno polje. V ozadju zeleni holmi in beli snežniki, večnokrasne Alpe. Nad vsem pa ažurno nebo, jasno in veselo! Tam v daljavi so dirjale železne kače in zapuščale sopeč in vriskajoč za seboj oblake črnega dima; iz visokih dimnikov tovarn so se dvigale lahne bele megle, odnekod pa je zvenel droben, nežen glasek zvona kakor rahel smeh nedolžnega otroka. Intosolnce! Kakor morje je oblivalo mesto, polje, loge, holme in snežnike, jih zakrivalo v svoje blesteče valovje, se izpreminjalo v tisočerih barvah, pljuskalo preko križev zvonikov visoko tja na skalovje večnih Alp ter padalo navzdol po bisernosvetečih se cestah, polnih prazničnih ljudi. Truma belooblečenih dekletc z venci v zlatih laseh, za njimi trop dečkov s šopki za klobuki, mamice v šumeči svili, z zlatimi pasovi in belimi pečami, možje kasiorce postrani, mirni in resnobni ... in kočije, koleslji . . . dolga vrsta, drug za drugim . . . Topot konjskih kopit, pok bičev . . . grom topiča in za njim radosten, vriskajoč žvenket zvonov, potrkajočih v harmonski ariji velikemu prazniku . , . Svečanostna, razkošna radost visi v zraku; smehljajoč, blažen dan vsepovsod . . . Ah, moja domovina, lepa, sveta! Poljubljajo te moje oči . . . objema te srce! — Padel bi z razprostrtimi rokami na tvojo blagoslovljeno zemljo ter te poljubljal, plakaje od sreče in neskončne ljubezni! In začutil sem zgibljaj svoje družice . . . ozrl se v njene oči . . . solze so se ji iskrile v njih — na licu pa jej je trepetalo tiho občudovanje in zanosno hrepenenje . . . „Domovina!" je dihnila, „najina domovina!" Povedala je vse, kar mi je plalo v srcu, — kar mi je polnilo dušo . . . II. Na obširnem vrtu so bili zabili v tla mize in klopi, postavili so šotore ter zgradili oder. Na tenkih drogovih so vihrale zastavice in med njimi so viseli do tal brezkončni venci. In gnetlo se je občinstva kakor na mravljišču mravelj . . . gospodje v cilindrih in dame v baršunu, svili, batistu . . . nebroj naroda . . . otrok, deklic, dečkov ... In povsod smeh, radost, objestnost, navdušenje. Po vseh mizah polne čaše! Na odru se oglasi pesem, gromka davo-rija . . . leti na zlatih krilih po ulicah, preko streh, polni vso vas . . In oči se iskre, lica rde, mogočno čustvo prevzema vso množico, da se dvigne odkritih glav ter zanosno peva . . . peva . . . O, domovina, lepa, sveta, ljubljena! — Sredi vrta pa stoji mlaj, visok, tenak in vitek, namazan z lojem ter sveteč se v solncu kakor bi bil slonokosten. Tam zgoraj v silni višavi ima krono, svežezeleno smreko, okrašeno z zlatim in pisanim papirjem, ogromnim cvetličnim vencem ter s trobojnicami. Prav pod vršičkom pa vihra dragocen časten venček. Dopela se je davorija, od meje vrta pa se začuje vabilni klic starca, ki vrti na dolgem drogu tolsto prase ... In začuje se vabilni klic iz šotora, kjer nabijajo nov sod . . . Gospodje v cilidrih, gospe v baršunu, svili, batistu in narod in dečki in deklice nahrume s krožniki k starcu ob prasetu in s čašami k šotoru, kjer točijo svežo pijačo . . . Okoli mlaja se je zbrala tolpa mladih mož in dečkov. Smehljaje opazujejo drug drugega, šalijo se, navdušujejo. „Ali ga vidiš! Pojdi ponj, — privoščim ti ga!" „0, prosim, tudi jaz ti ga ne bom zavidal!" Ko pa se ozro, jim je spačen obraz, poln zlobe, zavisti in sovraštva; ironski se mrdajo, zaničljivo muzajo in iz oči jim gleda besnost, ki govori: „Rajši te ubijem!" Toda zopet se smehljajo drug drugemu, šalijo se ter se navdušujejo: „No, pojdi vendar — začni! I, saj vem, da zmagaš ti!" Oči pa jim govore: „Ne, ti ne . . . nihče ne, samo jaz ali pa — nihče!" In hipoma skoči iz tolpe mladenič, široko-pleč, močnih mišic na nogah in rokah, ter se oklene mlaja krčevito z dlanmi in podplati. Tolpa utihne strmeča, obrazi se podolže, usta ostanejo odprta. Iz oči pa jim seva odkrito besen srd, sršf bleda zavist in iz ust se jim iz-vije vzdih, poln sovraštva in gneva: „Ti?! — pa ti —?!" Mladenič zabada svoje nohte v sklizasto deblo, praska po lojevi plasti, drgne, brusi, buta s podplati ob gladino ter se peha s strastjo navzgor. Vse mišice so mu napete, a jedva se premakne, drči polagoma zopet navzdol. Toda sunkoma se požene zopet kvišku, pritiska lice k mrzlemu lesu, škrta z zobmi, sope globoko, a obupan ne odneha. Mišičevje na nogah in lehteh pa mu začne hipoma trepetati, pot ga oblije, obraz mu izpreletava rdečica in bledota . . . glasno zastoka in zdrči na tla brez moči kakor mrtev. Na glas se zakrohotajo tovariši ... od veselja poskakujejo in ploskajo porogljivo. Mrtvaško bled pobegne mladič, za njim pa doni zasmeh, jedek in oster . . . Toda na mlaju je že zopet drugi... tretji... četrti mladenič . . . Vsi popadajo med krohotom in škodoželjnim zasmehovanjem na tla, jedva da so se s silno muko vzpeli v neznatno višino. Na mlaju se pojavljajo globoke praske . . . curki krvi . . . tenki kosci človeške polti . . . Na vršičku pa veselo vihrajo v vetru slovenske trobojnice . . . cvetlični venec se maje semtertja . . . zlati in pisani papirčki migljajo in vabijo in poživljajo . . . III. A glej, na mlaj je dospel zmagovalec! Že je iztegnil svojo roko po vencu . . . Tedaj je hipoma onemelo vse . . . Tisoč oči strmi v slabotnega dečka . . . burno, kakor bi hotelo razgnati prsi, razbija srce . . . Zmagal bo ta deček šibki, bledi! Toda pest, ki je držala že venec, omahne, — po zraku odfrči nekaj suhih lističev in zmečkanih papirjev, — deček pa zdrkne bliskoma na tla. Omagal je tikoma pred ciljem! Onesveščen obleži krvav in pobit na tleh . . . tovariši pa se krohočejo . . . ploskajo . . . poskakujejo vsi srečni in zadovoljni ... In iz sovražno smejočih oči jim srši vsem skupna misel: „Ne, — tudi ti ne . . . nihče ne! . . . Samo jaz ali pa nihče!" Na odru zasvira godba: „Bodi zdrava, domovina, mili moj slovenski kraj!" — in občinstvo prepeva navdušeno . . . prepeva s svetim ognjem pesem, da leti na zračnih krilih po ulicah preko streh ... In oči se iskre, lica rde, mogočno čustvo prevzema vso množico, ki odkritih glav in zanosno peva . . . peva . . . Z vrta pa odnašajo umirajočega dečka . . . O, domovina, ti lepa, sveta, ljubljena! — V tem hipu pa se pripeti čudo. Neopažen se je priplazil k mlaju širokopleč mladič, silnih mišic in brezobzirnih potez v temnem, črnikastem obrazu. Okoli ust mu igra porogljiv in samozavesten nasmeh, iz oči mu gleda drznost, neukrotljiva od-važnost. Hipoma vrže s sebe suknjič, si pomakne klobuček s petelinjim peresom na uho, plane skokoma visoko na deblo ter pleza brzo kakor mačka navzgor ... za trenotek se ustavi . . . zamahne s klobučkom ter hiti navzgor . . . navzgor . . . Z mlaja zadoni njegov prešerni smeh . . . Občinstvo plane začudeno in ogorčeno s sedežev in tisoč oči strmi sovražno navzgor, dviga grozeče svoje pesti in kriči: „Kako si prišel gori, ti lump ... ti slepar?! — Doli, doli! Nihče ga ni videl pri plezanju . . . goljufal je! Doli ž njim!" Mladič pa zavihti klobuček . . . ironski smeh zazveni pod nebom ... in predrzni plezalec drvi sunkoma in skokoma vedno hitreje navzgor. Deblo je zmeraj ožje in tanje, — mlade-ničevi poprijemi so zmeraj lažji in uspešnejši — njegovo plezanje je zmeraj urnejše . . . Tolpa spodaj pa divja, preklinja, psuje. Besno skrčene pesti žugajo kvišku . . . zavist in neutešeno sovraštvo polni vso družbo . . . „Doli, lopov! — Kdo ti je dovolil plezati? — Koga si vprašal? — Doli, goljuf, slepar!" In hipoma jo vdero mladeničevi tekmeci k vrtni ograji . . . pulijo kolce, lomijo krepeljca in pobirajo kamenje. In po zraku zazvižgajo kameni . . . zlete polena . . . sfrče cepci . . . Cela toča se vsuje na mlaj . . . leti preko vršička in odbija cvetje in zlati papir. Mladič pa sedi prestrašen nad vencem . . . brani se z rokami . . . sklanja glavo na desno in levo pred letečim kamenjem in — strmi —! Čemu ga preganjajo? Kaj jim je storil ža-lega? Zakaj mu ne privoščijo zmage, ki si jo je vendar zaslužil?! Groza, strah in neznana bolest obide mladeniča, da trepeta kakor šiba. Tanek, oster kamen ga je ošinil po licu in krvava proga se vleče preko njegovega obraza ... V nemem strahu se ozira ... se oklepa vejevja in išče pomoči . . . Oči se mu dvigajo obupno navzgor ter zazro nad seboj na dolgem motvozu veselo frleči in v vetru poskakujoči venček ... Ah, le roko mu je iztegniti, in beraček bi se čutil Kreza! Od spodaj pa čuje strašne grožnje in klet-vine . . . kamenje leti vedno gostejše, vedno silnejše . . . „Pa ti boš zmagal?! Kdo si? Odkod si se priklatil, lopov?! — Ne, ne, ti ne smeš zmagati, ako nismo mogli mi! — Nihče, nihče naj ne zmaga ... vsi smo enaki! Doli, prokleti potepuh!" In iznova se vsuje toča kamena in polen. Debelo krepelce zadene mladiča ob sence . . . pred očmi se mu stemni . . . razprostre roke... telo se mu zaplete med venec ter ga odtrga . . . in mladenič pade iz grozne višine kakor težak kamen v globočiuo . . . Hej, kakšen krohot se razlegne po vrtu! Vse se smeje . . . vriska . . . poskakuje . . . ploska ... z odra pa zadone veseli akordi: „Hej, Slovani, naša reč slovanska živo klije . . .!" IV. Stopila sva v gozd, temen in grozen . . . Obzorje so pokrili težki črni oblaki. Vihar je vršel po vrhovih . . . lomil je veje ter dvigal odtrgano perje in prah. Srce nama je trepetalo v prsih in duša nama je bila plaha, žalostna. Njeni prstki so se plaho oklepali moje pesti in njena rama se je stiskala k meni, da se mi je zdelo: Zrasla sva v eno bitje, v katerem vlada le eno veliko čustvo — gnusa, gnusa, silnega gnusa. Nikjer nobene lučice . . . nikjer nobene svetle nade! Povsod in vseokoli tema — tema, strašna, morilna! Ali, družica moja, le dalje — dalje! Tudi gozda, teme in gnusa mora biti konec! Mora, ljubica, in srečna bova zopet! IVANA KOBILCEVA: PRIJATELJICA. IVAN VASIČ: V ADRIJI IN LEVANTI. 1. NA VISU. iha noč. Šelesteče morje, lahen po-vev vetra, trepetajoče zvezde. Na krovu, v bližini ladjinega l===!) mostiča odmevajo trdi koraki službujočega pomorščaka, ograjenega v širok plašč. Prezebajoče mu roke si ogreva s toplim dihom, hodi gori in doli enakomerno kakor navit stroj in pogleduje na uro, visečo na steni, ki loči prostore moštva od stanovanj častnikov in strojevodij. Tedaj zazvenita dva udarca ob zvonec tjakaj v tiho noč. Pozorišče se mahoma izpremeni. Moštvo prihaja drhte, v polsnu iz gorkih spodnjih prostorov na krov. In iz tišine in mira, ki sta ležala še pravkar nad morjem, nad črnosivim ko-losom, dvigajočim se temno, kljubovalnogrozeče iz črnih valov, se razvije v nekaj trenotkih živahno tekanje, hlastno gibanje, polglasni klici, rezka povelja. Ladja se prebuja iz svojega sna. Dim, ki se je dvigal polahko iz kamina, kakor vstaja spomladnja meglica iznad jezera, in je bil skoraj prozoren in nežen kakor tančica, sivi, temni in prehaja v črne oblake, šumi s silnimi sunki proti nebu. In nad njim ugašajo trepetajoče zvezde, iz oblaka švigne iskra, za njo druga, tretja ter se izgublja in umira v dalji. Veriga zarožlja, ladja, oproščena železnih svojih okov, se zgane, iz tenke cevi, dvigajoče se vzporedno s kaminom nad krovom, pa se iz-vije silen, pretresljiv žvižg, razlegajoč se milje daleč naokoli, padši na morje, v tišino temne noči zavito, kakor kljubujoč diskant. In zavrti se os počasi, z največjim naporom, zavrti se vijak in njegove lopate, podobne de-teljnim peresom, udarijo ob vodo, da zakipi, zapene se valovi, vzdrhti površina bela kot mleko in se razburi in razžubori. Nestvor pa se premakne in razburjeno vodovje ter besno zaletavajoči se valovi odskakujejo odrivani, sekani, v stran potisnjeni, vrženi onemogli tjakaj v temo. Zadaj pa se liki bela kača zvija ozka brazda, ki jo reže vedno hitrejše vrteči se vijak . . . V dalji so se dvigala gorata obrežja otoči-čev v nejasnih konturah in megleni robovi suhe zemlje so izginjali, jedva so se prikazali našim očem. Ko pa je kazalec stenske ure kazal na poldne in je zvonec zazvenel štirikrat, se nam je bližal večji otok in obrežje kamenito in gorato je vstajalo pred nami iz morja ter se dvigalo više in više. Dobro uro še in pred nami je ležal Vi s z mestom istega imena. Na obrežju pred hišami so pa postajale gruče ljudi, zroče na vedno počasneje bližajočo se ladijo „Wien" s ponosnimi jambori, splapolajočimi zastavicami, belimi, višnjevimi, rdečimi in z ogromnim dimnikom ; popolnoma odeta v železje in jeklo je bila s svojimi sivimi utrdbami in strašnimi žreli smrt trosečih topov podobna plavajoči trdnjavi, mali sicer, a grozni. Ladja se je komaj vidno premikala. Morje, prej razburkano se je pomirilo. Nekaj pomorščakov s krepkimi mišicami je odvezalo vrvi, pritrjene na krov, in čoln srednje veličine, ki je bilo v njem čvetero mornarjev, se je spuščal in bližal morski gladini, obsedel in se zazibal na pljuskajočih valovih. Vesla so se uprla in brod je zdrčal proti rdeče barvani boji. Bil je že skrajni čas. Zakaj tudi ladja je bila le nekaj korakov oddaljena od boje. Tedaj pa je poveljnik na svojem mostu pritisnil na gumb in v trebuhu ladje, notri v stroju je pokazal kazalec na aparatu: „Z vso silo nazaj!" In zavrtela se je ost in na njej pritrjeni vijak v nasprotno smer, morje je zavrelo in zakipelo iz globočin, sprednji del ladje pa je obstal tik pred bojo, kjer je čakal čoln. Istočasno so zarožljale težke verige, sidro se je zagrizlo in zakopalo v morsko dno, in vrv vržena z ladje, malodane debela kakor moška roka so ovili pomorščaki okoli železnega ročaja boje. Ladja je bila zasidrana. Neznatno mestece je Vis. Nekaj tisoč ljudi prebiva v nizkih, izvečine enonadstropnih hišah kritih z opeko zamolkle barve. Hiše, držeče se druga druge, stoje skoraj vse ob morskem obrežju. In to je edina ulica v vsem mestu, ki je daljša in vredna, da se imenuje. Vzporedno ž njo, kakih dvajset korakov od morskega obrežja, na drugi strani obrežnih poslopij je druga tlakovana ulica, ozka do tri metre. Otok je kamenit in peščen. Zaman išče oko v lahnem vetru šu-štečih gozdov, lepozelenih brd, ki bi se po njih pasla dobro rejena žival; nekaj mršavih „jarcev" s skuštrano volno obira iz skalovitih tal pognalo brinje in poredko zrasle bilke bolehnozelene trave. In vendar so navzlic groznim potom izpre-hodi po tem kainenitem, močno razdrtem svetu krasni. Stal sem na parobku gore in gledal tja po neizmernem morju, ki se je na horizontu spajalo z nebesnim obokom in valovilo, drhtelo in trepetalo in se prelivalo v srebrno žareče se barve. Solnce, dasi začetkom meseca februarja, je imelo ta dan čudovito moč in lepoto. Upiralo se je s prelestnim svojim žarom na skalovita, z brinjem in malimi smrečicami porastena, tu popolnoma gola, tam med belobleščečim kamenjem zeleneča brda viškega sveta, dvigalo se više in više in se vsesalo v svetlo vrsto v daljavi se gubečih dalmatinskih gora; in njih snežnobele, deviške odeje so se topile pod njegovimi vročimi poljubi. Bilo je nekaj veličastnega na tem morju, na teh gorah, tem solncu. Proti mraku je zažarelo nebesje v temnem ognju in zamolkli žar tega ognja je segal od vzhoda do zahoda. Nebo je plainenelo v divni svetlobi in ni ena mračna senca, niti ena umazana kontura ni kazila velike slike zmagovite nature . . . Nebeško solnce je tonilo v daljnem morju, v somraku se gubečem, sence, vedno sirje, vedno temnejše so padale na zemljo, tiho in svečano so zapeli valovi večerno svojo molitev, in vetrec je zavel od nekod in zašumelo je brinje po goličavah in zmajali so se borovi vršički . . . Tako lepo in prijetno je bilo tisto nedeljo popoldne prve dni meseca februarja, ko je moja noga prvič stopila na kraška tla dalmatinskega sveta. Dva dni pozneje sem se sila dolgočasil na oklopnici. Sedeli smo v jedilnici, prečitali vse časopise do poslednje anonce in že smo hoteli v svojem obupu poseči po kartah, kar privesla v preperelem, od časa in slanega morja oglodanem čolnu sivolas Dalmatinec z belo brado, pri vsej svoji starosti z mladeniško žilavostjo in spretnostjo izkušenega mornarja se vpirajoč v kratki vesli. Čolnič priveže k stopnicam, spleza po njih gori in nam poda troje vabil na veselico s plesom, ki jo priredi tamošnja godba, troje vabil na veselico, — ki se je udeleže seveda tudi prebivalci mesta, — pisanih v italijanskem jeziku. Z veseljem smo prijeli za rešilno bilko, srečni zaradi nepričakovano in vabljivo se smehljajoče prilike, spoznati narod. Odrinili smo dve uri — prehitro. Pri tej priliki sem si ogledal na tamošnjem pokopališču spomenik v pomorski bitki pri Visu padlih junakov. Na kamenitem podnožju leži iz mramorja SPOMENIK PADLIM JUNAKOM V POMORSKEJ BITKI L. 1866. NA VISU. izklesan lev, mogočna mu glava pa gleda proti jugovzhodu, proti oni strani, kjer se je za nas izvojevala toli srečna pomorska bitka. Ne daleč od pokopališča ob pisanem kamenitem zidu samevata dve palmi, precej ponižne velikosti. Kdo ju je tu zasadil in kako sta vzklili iz nerodovitne te zemlje, menda nihče ne ve, stavim pa, da sta edini na vsem otoku. Ker je bilo do veselice še celo uro časa, smo jo zavili v kavarno „Sloga". Marker nam je serviral sila razredčeno kavo in položil pred nas nekaj hrvatskih in italijanskih časopisov. Nemškega pa ni bilo nobenega. Popijemo, posedimo nekoliko, plačamo in odidemo. Noč je že legla na mesto in pokrajino. Vodnik, 'ki smo ga ujeli spotoma, nas pelje po neznansko temni ulici, ki so ji bila ob straneh zasajena mlada kostanjeva drevesca do one hiše, kjer se je imela vršiti kavalkina. Na primitivno stesanem odru je sedelo menda šest muzikantov brez kapelnika. Plesišče pa ni bilo parketirano, tuintam je celo iz tal silila kaka radovedna grča na dan. Viška dvorana pa je imela to prednost, da je bila razmeroma dosti prostorna. Okoli osmih je začela prihajati viška elita, vseskozi rodbine imovitejših prebivalcev otoka, in posedla po klopeh, zbitih iz hrastovih desk, ob treh stenah dvorane; četrta je bila reservirana za godce. Bila so izvečine vitkostasa dekleta, nekatera v priprostih oblekah, drugim pa se je po kroju spoznalo, da so i semkaj našli svojo pot dunajski in razni drugi „modejournali". No, svile in baržuna nisem opazil nikjer, pa tudi dekoltirana ni bila nobena devojčica. „Gardedam" je bilo kaj malo, tem več pa je bilo cvetoče mladine. In to vse je čebljalo s porednim smehljajem na ustnicah tako klasično mehko italijanščino, kot da bi bil Vis kje pri Siciliji, ne pa nekaj milj od slovanske Dalmacije. Gospodje so bili v cestnih oblekah, celo salonsko suknjo sem opazil. Pozneje sem iz- vedel, da je njen nosilec trški učitelj, ženstvo ga je nazivalo „signor maestro". Bil je sedaj na tem, sedaj na onem koncu dvorane, poklonil se tej, govoril z ono, podal roko tretji, tako da sem sklepal po pravici: mož mora biti aranžer. Samo malce si je popravil nanosnik in s pogledom, ki ni trajal niti sekundo, je premeril godce na odru, in že so zasvirali valček. In ta valček, ki ni niti dunajski niti odkod drugod, domač je samo v onih krajih, so igrali tolikrat, da mi še danes, dasi pretečejo pač kmalu tri leta od tedaj, brni ta melodija po ušesih — in spremljal me je ta valček po vsem poznejšem potovanju, kakor svoje dni Marka Twaina štirje verzi, ki so mu vedno in vedno šumeli po ušesih in ki se jih ni iznebil prej, dokler jih ni citiral drugemu, in ga tako spravil v nesrečo . . . Ozrl sem se po plesalki. V tistem trenotku je mimo mene priplesal par, in videl sem de-vojko, da mi je oko z začudenjem obviselo na njej, in nekaj veselega se je naselilo v moje srce. Kakšna vam je bila ta dalmatinska roža, ki je vzbrstela iz pustih kraških tal in ki je cvetela sebi in drugim na veselje! Morda ni bila pet ur v vsem svojem življenju od Visa dalje, a kretala se je kakor rojena knjeginja. S čudovito gracijo in ljubkostjo je plesala valček. Imela je črno krilo in svetlo bluzo in na bluzi ob robovih, ki so se krožili proti njenemu vitkemu vratu, nastavke iz črne svile. In oni črni nastavki so krasno kontrastirali z vratom slonokoščene boje. Visoka frizura, spletena iz temnočrnih las, ki so ji zakrivali polovico drobnih ušes, je krila lepo glavo s strogo rezanim, bledim obličjem, ravnim nosom, v hladnih očeh pa, ki so se v njih užigale bliskavice, ako je zaplalo nekaj vroče srčne krvi po tem bitju, je bilo zapisano: „Noli me tangere!" Ako bi bil slikar, poprosil bi jo, da bi mi bila model Salome, od grešne strasti do svetopisemskega Janeza vžganega demona. Jelena — ime ji je bilo Jelena — je imela sestro Anjeto. Anjeta je bila blondinka stasitega života, prelepih grudi, živahnih, nagajivih oči — „in na dnu teh oči tristo hudičkov spi" — valovitih las, spletenih v moderno frizuro. Mlado telesce, ki je v njem klilo mlado življenje in plala sveža kri. In plesal sem z Anjeto in Jeleno in z drugimi, in vsaka je hotela govoriti z menoj v italijanščini, dasi se je vsem po mladih žilah pretakala slovanska kri. In govorili so vsi križem italijanski, in skoraj da so se namrdnili, ko sem jih ogovoril hrvatski. Mene pa je zabolelo srce in mi postalo žalostno, ko sem videl, da se še do danes ni zacelila ta strašna rana ki jo je pred stoletji vsekal bič gospodarjev, „blagovestnikov" iz Ogleja. Sicer pa je bila zabava neprisiljena, živahna in vseskozi dostojna. A neprijetno me je dirnilo, da niso plesali nobenega slovanskih plesov. Kolo sem pričakoval z gotovostjo. Med odmorom pa je „signor maestro" predaval celo neko zabav-ljico proti Hrvatom. Pri srcu mi je bilo toplo in prijetno, ko sem se poslovil od gostoljubne družbe in se napotil v tišini pozne noči do obrežja, ob katerem so se zibali mali ribiški čolni in ladjice s svojimi ličnimi jambori. Zaklical sem tja v noč, in takoj je hušknila temna senca iz malega čolna in pred menoj se je pojavila upognjena postava, ponižno čakajoč mojih povelj. Zasmilil se mi je sivolasi ribič in ves rod, ki mu je stopila železna tujčeva peta na tilnik. Še danes so mi v spominu njegove besede, izgovorjene z udanim glasom tamkaj pri mostiču ladje, blesteče se v svitu električnih luči: „Grazia, signor capitano!" Kolikrat mi uhaja spomin nate, Jelena, in nate, Anjeta, ponosna roža ali opojna teja, in živordeči nageljček! Ozirata se tjakaj po sinjem morju in gledata v nedosežne daljave in čudovito hrepenenje vama širi srce in grudi se vama dvigajo v žalostnoveselem pričakovanju, a zveneli bosta na skalovitih kraških tleh, zakaj za rože kamenje in osat niso ugodna tla. 2. V KOTORSKI BOKI IN PRED DUBROVNIKOM. Petega svečana ob štirih zjutraj smo od-pluli od bregov Visa. Morje, ki je bilo prejšnji dan sila valovito in je škropilo z belopenečo se vodo obrežno ulico viškega trga, se je skoraj popolnoma umirilo in z elementarno močjo je rezala moderna „Wien" njegove valove. Vožnja je bila krasna. Skoraj na vsej poti nikjer odprtega morja, na levi in desni malone navpični bregovi goratega sveta. Na vznožju je počepalo grmičevje, a že v sredini je ponehalo vsako življenje in le v solncu lesketajoče se skale, ponekod z mahom porastene, in rumenkastoru-java prst so tvorili to zemljo. Prav na vrhuncu nekaterih gora, je ležala lahna snežena proga, tako tanka in tako čudovito fina kakor poročni pajčolan neveste, in nad vso naravo solnce, ne ono svetlo, žareče solnce, temveč bledo, trepetajoče, kakor ga ljubijo impresijonisti, in dajalo je gorovju in vznožju gora škropečemu morju nekak poseben kolorit. Po deseturni vožnji 5. svečana popoldne smo uzrli Te odo, malo obrežno vas, ki šteje kakih deset hiš, s prekrasno lego, prav ob ko-torski boki in z malim morskim arzenalom. Kamorkoli seže oko, povsod do neba vzpenjajoče se obrežje, s snegom zameteni vrhunci gora, tihe doline z borovimi gaji, tesna brezdna m strmi prepadi, kamor redko posije nebeška luč solnca. V ozadju grebeni Črnegore. Bele ceste, sedaj vzpenjajoče se in trudoma si delajoče pot do strmih višin, sedaj nevzdržema padajoče ob robih temačnih globin, se vijejo v V KOTORSKI BOKI. silnih neštetih ovinkih po tej rjavi zemlji; brez-dvomno so bile zgrajene z velikanskim naporom in z ogromnimi stroški. Ta svet, vseskozi prepojen z bujnim dihom divje romantike, tako razdrt in čudovit, s tajin-stvenimi svojimi globinami, mračen in temen, in pa slovita Bocche di Cattaro je pač ena največjih lepot bogate narave, ki se sme [ž njimi Dalmacija ponašati. Človek bi mislil, čimdalje prideš na jug Dalmacije, tem bujnejša je rast, tem rodovitnejša je zemlja. A baš nasprotno. Južna Dalmacija je KOTOR. podobna skaloviti puščavi, in ako ne bi tuintam na nižinah ob morski obali slutili bolehave eksistence oljkovega gozdiča, ki je videti v daljavi kakor kaka temnozelena črta, bi imeli vtisk, da smo zašli v morje pečin in čeri. Vrtovi z bujno tropično vegetacijo, ki nas razveseljujejo na severu okoli Spljeta, Šibenika in tjakaj do Zadra, s krasnimi nasadi pomaranč in oljkovimi gaji, prenehajo pri izlivu Naretve skoraj na mah, in čimdalje se bližamo Kotoru, tem pustejše in žalostneje strme nasproti iz čiste, temnozelene vode sive, močno razdrte peči, nad katerimi pogosto vise težke in mračne skupine oblakov. Ako mi je pa že tesnoba objemala dušo, ko mi je oko iz daljave zrlo na opustošena gorovja, toliko silovitejši je bil vtisk čudovite sce-nerije in groznoveličastnih prizorov kotorske boke v neposredni bližini. Bilo mi je, kakor da sem začutil jeklene moči orlovih peruti, ki plove v strašni visočini v sinjem etru, prežeč na črnega vrana, ko je z nepremagljivo silo prevzemal oko in dušo pogled na gigantsko pogorje črnogorskega sveta. Najčudovitejša, najveličastnejša pa je Ko-torska boka, — ta od nebotičnih, popolnoma golih višin zaprti, tako čudno se raztekajoči in vijoči zaliv, ta labirint čeri in vodovja, — v onih hladnih nočeh, ko obseva ob gubečem se mraku motno bleda luč lune, ki plove skrita za gorami, fantastične vrhove in iz morja, v mračnotajni senci zavitega, dvigajoče se skaline. Kotor, večno brezsolnčen, z močnim zi-dovjem obdan, zavarovan z utrdbami Sv. Ivan in Gorazda, leži pred nami, kakor da bi bil ši- loma potisnjen med gole, neprehodne peči. Severovzhodno od forta Fiumera se zvija in plazi kakor bela kača v neštevilnih serpentinah cesta tjakaj do črnogorske meje, kakor si je smelejše in drznejše skoraj da misliti ne moremo. Blizu vrha pa preneha popolnoma in le kamenita, od brezdanjih globin in prepadov presekana steza vodi na visoki plato, kjer je prva straža črnogorska. Kotor je močna trdnjava, od vseh strani utrjena z obzidjem, nad katerim leže le višje v goro vzidana poslopja. Trga ima dva, in sicer manjšega v bližini takozvanega bazarja, kamor donašajo Črnogorci svoje izdelke naprodaj, in pa večjega s starodavno mestno hišo. Prebivalci se pečajo večinoma z ribjim lovom ali tržijo z orožjem s sosedi, Črnogorci. Luka je izvrstna, le škoda, da tako malo obiskana. Mesto ima pretežno evropski značaj. Pri promenadi na kotorskem molu sem kaj pogosto srečeval gizdaline in povsem moderno oblečene dame, kakor v vsakem večjem zahodnoevropskem mestu. Kotorska boka je bogata lepih pravljic in narodnih pesni, ki se pa večina naslanjajo na junaške pesni o kraljeviču Marku. Nekaka posebna znamenitost Kotora je tudi ona nad mestom se dvigajoča, nad utrdbo sv. Ivana viseča, strahovita skala, ki je zaradi varnosti z železnimi sponami pritrjena na goro. Ako bi se ta skala zvalila v nižino, bi bila polovica Kotora razdejana v pesek in kamenje. Nad to skalo je zasekana v goro nepristopna votlina, in v njeni sredini cvete prekrasno pomarančno drevo, ki tudi rodi. Kako pa je seme, ki je vzklilo iz njega to drevo, prišlo gv ^votlino,^obdano ^s poezijo raznovrstnih lepih pripovedk, so različna mnenja, najverjetnejše je pač, da ga je zanesla kaka ptica tja. Prelepa pomlad je zasijala v deželo in gorko solnce je poljubljalo vrhove, tihe doline, brda in griče, tako strastno in tako vroče, da so zapla-kale snežne odeje, in tisoč in tisoč solza je privrelo na dan in se razlilo po zemlji in vsepov-sodi je iz solza pognalo zelenje, vzbrstele so mladike, vzklile rože. (Dalje prih.) V DUBROVNIKU NA TRGU. JESENSKA. Dokler so v življenje moje tvoje svetile oči, so z menoj hodili upi, moji bili sladki sni . . . A odkar jesen je mimo najine ljubezni šla, se je vkradla tiha žalost v tajne mojega srca — - Ksenij Verin. MOJA LJUBICA. Ljubica moja se klati okoli, kadar že spi ves pošteni svet, po cestah samotnih v temnih večerih vodi veselje jo mladih let. V nadah skritih ji lica rdijo; v noč strnijo gorke oči — greh pred njo je, greh za njo je, v grehu duša njena živi. Ah, in ona tako je vesela, in njena vest je lahka tako, uživa mladost, uživa življenje, grabi s svojo lepo roko. Grabi, siplje, trosi okoli, trosi okoli, dokler je čas, dokler so zunaj lepi večeri, dokler je v cvetju njen obraz . . . Mile Savljevič. IVAN LAH: MUZI K CILIJAN. Zimska pravljica. aka pravljica se pripoveduje ob mrzlih zimskih dneh, ob toplo zakurjeni peči, ko polni prijetna gorkota vso sobo, zunaj ob oknih pa zavija mrzli sever z nemirnimi snežinkami. Nekaj ti-hotnega plava pod stropom, nebeško sladka gorkota veje ob stenah, skrivnostna tišina vlada po kotih. Namenjena je taka pravljica ljudem, ki pravijo, da ni ljubezni. 1. Prebivalci manj obljudenih mestnih ulic z nizkimi temnimi hišami so zapazili, da je izginila iz njih okrožja dolga črna senca, ki se je pomikala vsak dan ob gotovem času mimo oken in izginila v okrogla vrata starega, polzapuščenega poslopja. Privadili so se bili temu, da so ga videli vsak dan; niti ženske niso več kazale za njim, niti psi ga niso več oblajali, kajti dolgo vrsto let je bil že hodil mimo njih. Zato so opazili takoj, ko je prešla snežena vihra v zimski noči in se je led otajal s šip, da ga ni več. Nihče ni vprašal, kam je šel, kajti mnogo različnih ljudi je bivalo v zapuščenih poslopjih, v zakotnih sobah, v podzemskih kleteh in celo na zakajenih izbah in v zamazanih dvoriščih. Malo so vpraševali, odkod je kdo prišel in kam je namenjen. Bili so vsi popotni ljudje z isto usodo. Zaneslo jih je sem iz sveta, ostali so za nekaj časa ali pa so odšli, če jim ni bilo po volji. Brez pomena bi bilo izpraševati, kaj je kdo, ali je komedijant ali vagabund, umetnik ali igralec, pisar ali študent. Vsi so bili ljudje, boreči se proti silam življenja, hrepeneči za svojimi cilji, polni sanj o lepem življenju, ki se je blesketalo z visokih oken dragocenih hiš. Nihče ni nikdar pregledal te vedno menjajoče se množice, ki je včasih ostala čisto brez življenja, včasih pa je zaigrala sebi na veselje velike tragedije. Le kadar je napolnil šum mestne ulice, so zapustili vsi svoja pribežališča in odšli so tja zahtevat pravic do življenja, potem pa so se zopet plaho razgubili po svojih kotih. Med ljudmi na dvorišču teh zakotnih hiš se je pojavila torej vsako jutro dolga črna senca. Vsi so ga imenovali „senca". Odhajal je po ozkih ulicah ob določeni uri in se je vračal šele zvečer. Vedeli so vsi, da igra na gosli in da stanuje pri starki na drugem koncu hiše. Dalje se niso menili zanj, kajti udeleževal se ni niti tragedij, ki so se vršile na dvorišču, niti ni hodil ž njimi ob časih, kadar so množice polnile ulice, da bi z njimi zahteval pravico do življenja. Zato je živel med njimi osamljen in jih je motil samo zjutraj in zvečer, ko je šla njegova dolga senca čez dvorišče in mimo nizkih oken po ulicah. Zato niso vprašali, kam je izginil, saj so vedeli, da se zgodi ž njim, kakor z drugimi, da odide nekoč in se ne vrne več. Zgodilo se je tako po viharni zimski noči. Sneg je bil padel zvečer in zjutraj je pokrival led pobeljene ulice. Vsi prebivalci so se poskrili po razpadlih poslopjih, zamašili so s cunjami okna. pripahnili vrata in se greli drug ob drugem pri slabo zakurjenih pečeh in pri ugaslih ognjiščih. Bilo je takrat, kakor da je vse umrlo med zidovi. A vendar je dihalo v njih toplo življenje, gledalo z zamišljenimi očmi skozi okna in mislilo na pomlad. Morda je prišlo komu tedaj na misel pripovedovati pravljice o kraljičinah in gradovih. Ko pa se je nagnil mrzli dan in je padel večer nad starimi zidovi, je nastal šum na dvorišču in ljudje so hiteli iz svojih kotov, kajti prišla je bila policija in to je vzbudilo njih radovednost. Mislili so, da bodo slišali novo veselo komedijo. Ko pa je policija odšla, je prilezla starka z drugega konca hiše, in obsuli so jo od vseh strani ter jo izpraševali, kaj se je zgodilo. Povedala je, da so prišli, odprli so vrata v sobo, kjer je stanoval muzik, pobrali so vse njegove papirje in gosli ter odšli. »Stanovanje lahko oddaste", so ji rekli policisti za slovo. In s tem je bila končana resnična povest, pravljica pa ji sledi. 2. Muzik Cilijan je bil visoke, suhe postave, hodil je v dolgi črni salonski suknji in nosil je visok ovratnik z veliko črno kravato. Lasje so mu viseli do ovratnika, obraz pa mu je bil bled, kakor brez življenja, oči globoke, črne . . . Prazno je bilo vse na njem, brez izraza. Takega so ga videli ljudje, ko je hodil po ulicah. V poznem jesenskem večeru se je vrnil mu-zik Cilijan domov v svojo sobo in je obstal sredi nje. Kupi papirja so ležali po mizi in na njih gosli. Počasi se je približal in se sklonil nad mizo. Volni dolgi lasje so se mu vsuli z ramen. Samotno okno je trepetalo ob sunkih ponočne burje. Prazno je bilo po sobi, kot v grobu. Vzel je gosli v roke in zamišljeno obsedel: „Sedi, Sidonija, sedi", je govoril, „in glej mi v oči!" In videl jo je pred seboj, kako sedi tiha, zamišljena, s sklenjenimi rokami, videl je njen mirni obraz, bledo lice z gladkimi, na vsako stran počesanimi lasmi in njene jasne, pokojne oči. Videl jo je, kako je sedela ob klavirju, kako so se njeni tanki prsti pregibali po tipkah in je hitela nad njimi plakajoča pesem. Sedela je tam, kakor soha brez življenja in ko jo je pogledal, se mu je zdela kakor poosebljena visoka himna, veličastna in nerazumljiva; kakor da sedi kraljica na prestolu in jo obdaja pesem, brez konca hvaleča njeno čast in slavo. Od prvega, ko jo je zagledal, se mu je zazdelo tako in ostalo je tako za večno. Star je bil klavir in še iz časa davnih mojstrov. Ob njem jo je našel, ko je prišel prvič. Bila je še mlada. Otroško je še bilo njeno lice in boječe so zrle njene tihe oči. Obstal je pred njo brez besede, molče je prijel nje roko in jo je poljubil. Vstala je in zardela. »Poslali so me sem, da vas poučujem." Priklonila se mu je in je sedla h klavirju. Rdečica je izginila z bledega lica, tiha mirnost je zasijala na njem. Pesem je zadonela po dvorani. Obsedel je poleg nje in bilo mu je, kakor da se je vrnila pomlad, solnčna in jasna, ko done pesmi po lesovih. Nekoč je v taki pomladi hodil poln sanj mlad človek po gozdnih stezah. Vsa priroda je pela, koprnelo je življenje naokoli. Visoke pesmi so se dvigale globoko v njegovi duši. Gre potnik osamel po cesti, polna je duša hrepenenja, srce je polno tožbe. In na trati ob samotni poti stoji deklica, tih je njen obraz, zorna so njena lica in oči sijejo jasno, pokojno. Mlado drevje osipa svoje cvetje nad njo, rože se vzpenjajo ob njenem belem krilu. Potnik obstane na cesti in ostrmi nad njeno krasoto. Vesel je, da je cesta samotna, da mu je mogoče zreti veliki misterij. A z daljave bobni vihar, prikazen izginja, bledi in prehaja kakor v zarjo. Potnik plašen pospeši svoj korak, in temna nevihta se razlije čez plan. Taka je bila pesem, ki je vstajala mlademu človeku v srcu, ko je hodil po pomladanskih gozdovih. In prešla mu ni več iz spomina ta veličastna himna pomladi. Odšel je v svet z visokimi cilji in z velikimi nadami. Dolgo in trpko je bilo življenje. Pusto in prazno je postalo vse naokoli. V daljavo so se umikali pred njim nikdar dosežni cilji in umirale so mu nade v obupu. Nikjer ni srečal, kar je iskal, samotna je ostala njegova pot in duša mu je osamela na nji. Nikjer več ni bilo čuti himne pomladi ob cvetočem življenju, čul jo je samo enkrat v sanjah, ker je cvetela takrat pomlad pO Iesovju in je hodil po njem mlad človek z dušo, polno hrepenjenja in s srcem, polnim vzorov. Tako so mu prešli vsi tisti dolgi dnevi v zakotni hiši samotnih ulic, kamor ni segla nikdar sila življenja, svetal žarek nebes. Godba je utihnila; Sidonija je doigrala. Stresnilseje muzik in se vzbudil iz svojih misli. Sidonija je sedela mirno in nje oči so gledale sanjavo, kakor da hite za pesmijo, ki je bila odhitela iz glasov. Mirno je bilo nje lice, roke je spustila ob sebi in sklonila je glavo . . . V sobo je stopila starka in se priklonila. Davno je že prešla ura. Poslovil se je . . . Z a mizo doma pa je slonel vso noč in sanjal... 3. Tak je bil prvi dan in poslej so se začeli dnevi, podobni prvemu. Igrala sta s Sidonijo na klavirju, sedela sta drug ob drugem in njiju roke so drhtele nad tipkami, iz klavirja pa je donela pesem hrepenenja. Molče so bežali pogledi v daljavo. Zdelo se mu je, kakor da ne sedi ob njem Sidonija, ampak da beži, kakor prej vse življenje, njena podoba v neznane kraje, obdana s cvetjem; pomlad sije okoli nje in pesmi se vi-jejo ob njej. In nekoč so zastale pri tem njiju roke, muzik Cilijan pa se je ozrl na Sidonijo. „Krasno ste igrali, gospodična Sidonija." Prijel je njeno belo roko in jo poljubil. Nje lice je ostalo neizpremenjeno. Razumela je, kaj je govorila pesem, ki sta jo bila igrala. Cilijan ni mogel povedati z besedami, kar je povedal v pesmi. Tudi ona ni hotela govoriti. Položila je roke na klavir in zadonele so strune, kakor iz harfe. Polna ljubezni in trepetanja je bila pesem, ki jo je igrala, da se mu je zdelo, da se razodeva pred njim vsa njena globoko udana duša, kakor pesem ranega pomladanskega jutra, mlada in nežna, boječa se dne, kakor rosa na omlajeni trati. Obsedela je mirno, ko so se izgubili zadnji glasovi in se je ozrla na Cilijana. Vztrepetal je pred njenim pogledom in zašibila so se mu ko- lena. Muzik Cilijan je klečal pred Sidonijo. Naslonil se je na klavir in poljubljal je nje roko. „Sidonija . . .!" „Ne molite človeka . . .!" „Razumite to težko povest!" »Razumem ..." Kakor iz druzega sveta so prihajali ti glasovi. Vstal je, kakor da se je vzbudil iz očaranja, in odšel je v gozd. Bežalo je listje po burji in vse življenje je bilo kakor pesem smrti. Jesen je bila v deželi. Tistega večera je prišel Cilijan pozno domov. Sedel je utrujen k mizi in sanjal. „In ti si razumela, ti si slišala to veliko hrepenenje, ki me je pripeljalo k tebi! Videl sem te vse življenje, ti pa si se umikala in bežala, kakor visoki cilji, kakor brezkončne nade. Zdaj pa sem te dosegel, Sidonija . . ." „A med tem je že prešla pomlad, in življenje že pada v počitek. Zato je samo prazen sen, kar misliva." „Ne govori tako, Sidonija, ti veliko življenje moje!" Vstal je in se je sklonil nad njo. Njegove trepetajoče ustne so poljubile njeno kakor led mrzlo čelo. »Poljubi me na usta!" Padel je na kolena in ona se je sklonila nad njim. V dolgih poljubih se je združilo dvoje tako ljubečih se bitij. „Ljubim te in vsa sem tvoja." „Sidonija, poslušaj historijo, ki je različna od moje pesmi! Ali vidiš to sobo, te gole stene, zaprašena kota, preprhla tla, razbito posteljo, ne-zakurjeno peč? Poznaš li bedno pot, ki me je pripeljala do sem? Tu sem doma in moje hrepenenje je doma v tej praznoti; čim globlja praznota, tem višje hrepenjenje. Trda in trudna so bila moja pota, ki so me peljala sem. Toda hodil sem za visokimi cilji in z velikimi nadami, da skoraj nisem čutil trdih tal." 4. Drugi dan je prišel muzik Cilijan po navadi k Sidoniji in je našel prazno sobo. Klavir je stal osamljen in nem. Nadejal se je, da jo ugleda zopet ob klavirju stoječo, z eno roko na klavirju, drugo povešeno ob sebi, kakor ga je navadno pozdravila. A prišla je starka v sobo in mu je povedala, da leži Sidonija bolna. Odprla je vrata v stransko sobo in tam jo je videl na beli postelji. Obstal je kakor okamenel. Nje črni lasje so se vsipali na vsako stran po vzglavju, bled kakor sneg je ležal med njimi njen obraz, oči so ji zrle proti nebu in velik mir ji je pokrival lice. Muzik Cilijan se je spomnil noči in se je prestrašil: „Ali je bilo res, ali so bile sanje? Ali pride smrt mesto življenja, Sidonija?" Sidonija se je ozrla in mu je dala znamenje, naj pride bliže. Približal se je k postelji in sklonil svojo glavo. „Jesen vidim zunaj, dan je mračen in solnce brez toplote, megle se plazijo po tleh, nositeljice smrti ..." „0, Sidonija, življenje ne umre nikdar!" „Ne življenje, ampak človek!" Molčala je in potem je izpregovorila tiho, mirno: „Odhod iz življenja je le eden: smrt, prihod v življenje le eden: ljubezen." Potem je obležala mirno in nje pogledi so se izgubili v nadzemskih višinah. Cilijan se je zagledal v mirni, nebeškomili obraz in solze so mu kapale tiho, nevzdržno na tla . . . Veter je vil po ulicah in nosil po strehah prvi sneg. Nič več ciljev, nič več nad! Zima z mrzlo burjo je udarjala na zatemnelo okno. 5. Grobar na pokopališču je videl poslej v poznem mraku prihajati na nov grob, ki je nastal med neštetimi vrstami, dolgo črno senco, ki je izginila šele v pozni noči. Na grobu pa je stal kamen z napisom: Sidonija. Podnevi so hodile tja starke, klečale, plakale so in molile. Dve cipresi sta rastli ob grobu. Tam je v dolgih zimskih večerih postajal Cilijan. Prinašal je cvetlic, ki so venele tam v rezkem mrazu. Njegova dolga postava je slonela ob tujem križu in njegove oči so bile uprte v zlati napis: Sidonija. Pogosto je stal tako in šepetal, kakor da govori s kom. Sklonila se je dolga senca nad grobom, noč je padla po pokopališču in vse je izginilo v temi. Tako je hodil vsak večer. Cvetlice so ležale po rjavi zemlji, zmrzle, ovenele. „Ti si umrla, Sidonija, in kje je življenje brez tebe?" „Nisem umrla, ampak živim. Večna je v srcu pomladanska pesem, a pomlad ni večna. Sla sem s teboj od početka in pojdem na večno." „In vendar, Sidonija, ostal sem sam, prazna je soba, kjer je donela najina pesem ljubezni." „Govoriš z menoj in praviš, da si sam!" „Za teboj pojdem, Sidonija. Šel sem za teboj po trdih potih, dokler te nisem našel in ko sem te našel, si odšla, zato moram za teboj." Tn < tu >cn >U Z < cc U- > nn tii -j > p O Z PJ 00 J d Nemi so ležali grobovi. Velike kepe prsti so ležale po zmrznjeni zemlji, v slani zamorjena trava je stala ob križih. Novi grobovi so rastli vsak dan v vrsti poleg Sidonijinega. V mesečni noči se je blesketala zemlja in nad grobovi so ležale strašeče sence črnih križev. Brez življenja je ležalo tiho pokopališče, le ob železnem starem križu se je zdajpazdaj zganila črna senca . . . Prišla pa je mrzla zimska noč z viharji in sne-govi. V mraku so se začele megliti daljave, gore so izginile v teminah. Napolnilo se je podnebje z belimi oblaki in burja je zavila od vzhoda-Cilijan je slonel ob križu in gledal na pobeljeni grob. Kakor srebrne vojske so se vsuli snegovi čez plan. Pridrli so zameti čez zidovje na pokopališče in so divjali ter plesali nad grobovi vso noč. Zametli so na debelo grobe in manjši križi so izginili. Izginil je v njih tudi kamen z napisom: Sidonija. Ob križu poleg groba pa je slonela dolga črna senca in izginjala v sneženih vrtincih. Burja je zavila od vzhoda, bliščeča noč je zasijala nad zemljo. Zorno jutro je posijalo z rdečimi, žarečimi pasovi. Zažarelo je po pokopališču, ko je prišel tja grobar in našel zameteno dolgo črno senco. Tisti dan po viharni zimski noči so prebivalci manj obljudenih mestnih ulic zapazili, da je izginila iz njih okrožja dolga črna postava, in nihče ni vprašal, kam. S tem se je končala pravljica. A- ' s * Pripovedovala se je ta pravljica v mrzlih zimskih dneh, ob gorkih pečeh, ko je zunaj vel mrzel veter s snežinkami po ulicah. Zamišljeno smo obsedeli, ko je končal pripovedovalec. Zunaj je zavijala burja ob voglih, kakor da hoče ponoviti povest. Zgodilo se je takrat navadno, da je sedla gospodična Mela h klavirju in zaigrala. Ljubila je to pravljico, kakor mi vsi. Zakipeli so glasovi iz polnih akordov, da je onemela burja na ulicah, da so zastale misli v nas. In začutili smo vse, kar smo bili slišali. Kakor da so pla-kale strune, kakor da so govorile in prosile; donelo je iz njih dna brezmejno hrepenenje pomladanskih večerov, tožila je iz njih zapuščenost otožne jeseni in zadivjali so boji zime. Šepet večera in sanje o visokih dvorih so se čule iz pesmi na klavirju. In ko se je končavala pesem, je prešlo vse v krasno simfonijo, visoko letečo nad pobeljeno zemljo v jasno, z zvezdami posejano zimsko noč. In razumeli smo potem globoko pravljico, da je resnična, kakor življenje. Bila je kakor sladek spomin v trpkih časih. In razgrnila se je pred našimi očmi široka snežena plan, bela kakor jasen dan. Iz daljave hite snegovi bliže in bliže, kakor vojska srebrnih vitezov. Boj divja med njimi obupen in strašen. Valijo se neštete trume, druga nad drugo, izginjajo v metežu in polnijo pokopališče s svojim šumom. Moten vihar se vali čez ravnino. Križ pri križu stoji na pokopališču in gole vrbe trepečejo nad njimi ter sklanjajo do tal svoje slabotne veje. A tam ob križu stoji dolga črna senca, obraz je obrnjen proti nebu, roke objemajo slabotni križ, sneg je zamel široko odprte oči. Po gubah obleke se svetijo biserne snežinke, kakor dolgi beli pasovi na črnem plašču. S snegom zakrito lice gleda proti nebu vso dolgo noč, dokler ne zašije jutro z rdečimi plameni nad gorami. MOJE SOLNCE. Le sijaj, sijaj, solnčece, led, sneg, zemljo presij! V življenje novo vzbudi jo iz mrtvih zimskih dni! Saj v mojem srcu tudi zdaj mrtvo je, zima, mraz. Da oživelo bi kedaj, smem upati li jaz? Odvzeli so mi solnčece, odvzeli ljubico; kdo naj iz groba jo vzbudi, in srce moje ž njo? Podkraški. ANONIMUS: v PESNIK „PSOGLAVCEV" IN NJIH TORIŠČE (K A. Jiraskovemu romanu .Psoglavci". <: Der Panslavismus. Eine nationalpolitische Be-trachtung. Cilli 1906. Druck der .Zvezna tiskarna". Verlag der .Zvezna trgovina". Str. 67. Cena 60 h, po pošti 70 h. O tej velezanimivi in veleaktuvalni brošuri več prihodnjič. Podkrajšek H.: Obrtno računstvo. Na Dunaju. Založili K. Graeser in drugovi. 1906. Cena vezani knjigi 1 K 20 h. Kot učna knjiga za delovodijske, obrtne strokovne, obrtne nadaljevalne šole in za tečaje za stavbne in umetne obrtnike. To knjigo je naučno ministrstvo za učne šolske svrhe aprobiralo. V deveterih delih podaja navodila v osnovnih računih, o računanju z ulomki, o rešitvah obrtnih računskih nalog, merjenju geometrijskih likov in teles, o razmerjih, sorazmerjih in njih porabi, dalje kako se izračunij cene sirovin in blaga, kako se napravljajo proračuni, podaja glavna, najpotrebnejša pojasnila o novcih, vrednostnih papirjih in denarnih zavodih ter končno o zavarovanju delavcev proti nezgodam in za slučaj smrti. Ker je avtor c. kr. strokovni učitelj na umetni-obrtni šoli v Ljubljani že mnogo let, je spisana knjiga na podlagi prakse in izkušenosti; zatorej jo priporočamo. Dumas AIexandre: Grof Monte Cristo. Roman v 6 delih. Poslovenil J. H—n. .Svetovne knjižnice" VII. knjiga. Tiskala in založila .Goriška tiskarna" A. Gabršček. Gorica 1906. Cena broš. K 4, eleg. vezan 6 K, po pošti 30 h več. Lani so izšli prvi 3 deli tega romana, sedaj pa še ostali 3 deli. BUjna fantastičnost, velezanimiva romantika in prese- netljiva kompliciranost tega svetovno slavnega romana ima toliko navdušenih čitateljev, da bi bila brezplodna vsaka opazka s stališča moderne umetnosti. AIexandre Dumas je kot romanopisec vzlic vsemu velik mojster, resničen pesnik ter pripovedovalec, ki omamlja. Zato najde tudi v Slovencih pač veliko število čestilcev! Lavtižar Josip: Pri severnih Slovanih. Potopisne črtice s slikami. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1906. Str. 192. Razveselili smo se odkritosrčno te lepe, s pristnim slovanskim duhom prepojene knjige, ki bo do-našala več in boljše duševne in srčne hrane našemu narodu, kakor nebroj banalnošablonskih molitvenikov, ki jih ne prečita nihče in jedva prelista malokdo. Župnik Jos. Lavtižar je napisal že eno prijazno potopisno knjigo o jugoslovanskih deželah; izdala jo je Slovenska Matica. Sedaj pa je izdal novo knjigo o svojem potovanju preko Koroške, Gor. Štajerske, Moravske, Galicije, Gor. Češke, Prage, Tabora in Bu-djejovic ter dodal prav lične slike. Slog Lavtižarjev je narodno priprost, jasen, ljubeznivo kramljajoč; kot izkušen mož — in pridigar po poklicu — semtertja malo pomoralizuje, a nikjer vsiljivo in zoprno. Mož je spreten pripovedovalec in dasi se tupatam čuti tendenčnost, jej ne ugovarjamo, ker pač kot resnični svobodoljubi spoštujemo vsako prepričanje. Zgodovinski fakti se naslanjajo le na katoliške vire, ki pač Husu in Husitom ne morejo biti objektivno pravični, toda niti to nas ne moti preveč spričo celotnosti, ki docela ustreza namenu knjige. Naj izve naš narod o svojih slovanskih bratih, o krasoti slovanskih dežel, v slovanskih zgodovinskih možeh in ženah, o veselih in tužnih časih Poljakov, Čehov in Rusov, potem se bo s ponosom zavedal svoje krvi! Ideja slovanske vzajemnosti se zanese tudi med naše najpriprostejše sloje ter mora vplivati od spodaj navzgor v smislu programa, ki ga izvršujejo slovanski kulturni prvoboritelji. Naj bi Družba sv. Mohorja vztrajala na tej poti ter večkrat izdajala knjige, enake vrednosti! Čujemo, da je spisal g. ravnatelj Josip Stare lepo knjigo o Hrvatih, ki bo nekako nadaljevanje Bezenškove knjige o Srbih in Bolgarih. Treba pa bi bilo še opisov Rusije in ruskega naroda, Slovakov in Malorusov. Morda jih napiše g. Lavtižar. F. G—r. Ilustrovani narodni koledar. 1907. Uredil profesor dr. A. Dola r. Leto XVIII. Last, založba in tisk Zvezne tiskarne v Celju. Cena 1 K 50 h, po pošti 20 h več. Tudi za leto 1907 je izšel ta najelegantnejši koledar, ki ima — odkar ga ureja dr. Dular — tud\ izborno vsebino in lepe ilustracije. Poleg bogate koledarske in za trgovce in privatnike potrebne praktične vsebine ima koledar tudi več prav dobrih pesmi Vojeslava Moleta in Ksaverja Meška, nekaj leposlovnih črtic V. Spindlerja, A. Novačana in V. Moleta, izboren in zanimiv članek dr. Iv. Merharja .Umetnost na kmetih", lep Kocbekov potopis „Izlet v Savinske planine", biografsko črtico dr. Dolarja „Jan V. Lego", političen pregled 1. 1906 i. dr. Koledar je jako ličen in vsestransko okusno opremljen. Radi ga priporočamo. Ambrožič Miroslav: Slovenski sokolski koledar za 1. 1907. II. letnik. V Kranju 1906. Izdal in založil vadi-teljski zbor .Sokola" v Kranju. Ta jako lični sokolski koledar ima poleg običajne koledarske vsebine, v kateri so pri vsakem mesecu obsežena tudi slovanska krstna imena, še važnejše poštne in poštnohranilnične določbe, ploskovne mere, kolkovne lestvice in tabelo za preračunanje domačega in tujega denarja ; strokovni (sokolski) del pa obsega: Va-ničkov članek „Naše dolžnosti", poročilo o javnih nastopih Sokola 1. 1906, članek o zletu v Zagrebu, dalje vadbene načrte za člane (I., II. in III. vrste) in za naraščaj (I.—III. vrste), potem članek o pešizletih, važnejše določbe sloveni sokol, sveže, tičoče se javnih nastopov, nato poročilo v vse-sokolskih zletih, raznoterosti iz sokolskega gibanja, pregled gojitve telovadbe Slovencev na srednjih šolah, statističn. izkaz slovenskega Sokolstva, pregled z imenikom slovanskega Sokolstva, končno oglasi. Ta koledar je torej za svoje namene vzoren ter ga najtopleje priporočamo. Kumičič Evgenij: Jelkin bosiljak. Pripoviest iz istar-skoga života. U Zagrebu 1905. (Zab. knj. Matice Hrvatske. Zvezak 287—288). Ta knjiga je obenem spomenica rajnemu Kum čiču bivšem profesorju, poznejšemu politiku — doslednemu Star-čevičancu, vedno delavnemu pisatelju, kremenitemu po, štenjaku. „Ja moram vršiti svoje dužnosti", je vzkliknil, da je, že na smrt bolan, vendar šel v sabor. — Prof. Segvič mu je, umrlemu 1. 1904., postavil v prvem delu naše knjige lep spomenik, pišoč mu kot prijatelj vesten in vendar povsod z bolestjo zaradi njegove izgube omiljen životopis. Kot politik je bil Kumičič seveda izpostavljen raznim napadom, a kar izvemo o njem v tem životopisu, vse je tako, da bo res pritrditi Šegviču: „No doči če vrieme, kad on bude samo hrvatski pisac, hrvatski otačbenik, koji še je možda prerano rodio za svoj narod". — Za svoj dom je res gorel, zlasti za ožji svoj rojstni kraj, za istrsko primorje; tu sem postavlja najrajši pozorišče svojih povesti. — Edino v lepih in laskavih barvah se ne bleste njegove slike; nasprotno: on celo ljubi temne barve. V »Pobeljenih grobovih" je hudo okrcal tiste hrumeče rodoljube, ki imajo dan in noč spas domovine v ustih, ki nalašč zbujajo neplodne strasti, da se potem oni proslave kot probuditelji. Tudi v povesti „Otrovana srca" in »Ubilo ga vino" razkriva brezobzirno nekatere narodove rane. A on s takimi očitanji V umetniški obliki ni hotel reči, da morda narod propada; ne! Globoko je uverjen, da je jedro hrvaškega naroda zdravo, da so le nekatere veje suhe in gnile. Za zgled njegovih del je v naši knjigi ponatisnjeni roman »Jelkin bosiljak", pač zato, ker je v njem Kumičič opisal svojo mladostno naziranje; roman je namreč prvikrat izšel pred 25 leti (1. 1881). V istrsko primorje bi morali iti, da bi prav uživali to naivno zrelo pripovedovanje ali pravzaprav preudarjanje in slikanje, to mrko molčanje in zopet patetično govorjenje; idilska tragika je — rekel bi, bistvo tega romana — dvoje ljubečih src neha utripati: smrt ugrabi ljubeči Evki njenega zvestega zaročenca, a ona izgubi pamet. Pa nikarte misliti, da je naš roman le roman dveh src: v romanu nam govori na uho vse istrsko primorje, vse, živo in mrtvo. Dr. Josip Tominšek. GLEDALIŠČE IN GLASBA. Slovenska drama. Novitete: Gabrielo d'Annunzio, Gioconda, — Gerhart Hauptmann, Elga, — Neidhardt, Prvi, — Zofka Kveder-Jelovškova : Egoizem, — Stobitzer, Na višavah, — Traversi, Na svatbenem potovanju. V poldrugem mesecu z novimi glavnimi močmi šest novitet. Reprize: Revček Andrejček — Mlinar in njegova hči — Snegulčica. Torej v 45 dneh devetero različnih del. Takega rekorda slovenska drama še ni dosegla. In kritika in publika sta soglasno priznavali, da so bile pred- stave, predvsem večerne, vzorno uprizorjene, izborno igrane. Zasluge za tolik uspeh imata zlasti g. Ta borsky kot režiser in igralec ter ga. Taborska kot predstavljalka glavnih ženskih ulog, pa tudi ostali ensemble, ki je vršil svojo nalogo vestno in dobro. V »Giocondi", tej nežni, rafiniranih psiholoških fines bogati, poetskih slik in žarnega čustva polni drami »lepih rok", se je odlikoval predvsem g. Taborski, ustvarivši z Lucijem krasnorealističen značaj modernega bolnega in nervno razrušenega umetnika. Njegov način govora, njegova zgovorna mimika in vsaka njegova estetska kretnja so bili dokaz temeljitega študija in umetniškega ustvarjenja. Ga. Taborska je temperamentna igralka prekipevajočega čustva, sonornosimpatičnega organa in izredno gracioznih kretenj. Njena Silvija je bila velezanimiva kreacija, polna življenja. Govorica ji je bila deloma predekla-matorna, a vseškoz enotno stilizirana. Izvrsten starec-umetnik je bil tudi trajno napredujoči in marljivi g. Dragutinovič D' Annunzijeva drama vsled svoje fine literarnosti in deloma vsled svoje mučne vsebine naši publiki ni toliko ugajala, kolikor Hauptmannova dramatska skica »Elga" s svojo grozno, krvoločno, veleinteresantno, romantično pisano vsebino. Spominjali smo se enakega vtiska V. Hugove »Lukrecije Bor-gije" ! Tudi ta drama se je uprizorila skrbno in igrala vzorno. Naslovno ulogo je g. Taborska živela! Kačjo naravo strastne Elge je izražala mojstrsko i v kretnjah i v govoru. G. Taborsky je bil dovršen Starženski. Dosleden, zanimiv tip je ustvaril g. Boleška s Timoško, ki spada med njegove najboljše tipe. Takisto je bila prav dobra gdč. No s kova kot Marina. G. Nučič je kot Cosimo Dalbo in Oginski pokazal velik napredek. Veseloigra »Prvi" imate prednosti, da se ne lovi za seksualnimi podlostmi in glupimi neverjetnosti ter ima nekaj prav poštenodovtipnih prizorov, v katerih sta se odlikovala g. Verovšek in ga. Dragu ti no-vičeva. Ga. Zofka Jelovškova je podala v »Egoizmu" tragičen prizor, v katerem triumfira egoizem moškega ter je žrtva ženska požrtvovalnost. V življenju se tak prizor dogaja neštetokrat, a se završuje modernejše — z resignacijo blage ženske duše. Dasi sta zaključna nastopa po svoji situvaciji nenaravna in prisiljena, je dosegel »Egoizem" časten uspeh. Igralo se je vseskoz prav dobro; predvsemi pa je bila na mestu gdč. Noskova. Stobitzerjeva »Na višavah" ima zdravo tendenčnost, hudomušno ost proti „nadčlovečanstvu„ in izrodkom ženske emancipacije. Izborna emancipistka Nietz-schejanka je bila ga. Taborska, duhovit in eleganten Trsten g. Taborsky, »nadčlovek" brez neokusnih karikiranj g. B o 1 e š k a in konsekvetna »nadženska" moških ne-manir in moške obleke gdč. Noskova. Tudi večina ostalih soigralcev je bila prav dobra. Uprizorjena je bila igra z okusom. Traversijeva drama „Na svatbenem potovanju" diši nekoliko po »Aus dem Gerichtssaale", a je tehnično vzorno delo, idejno pa aktuvalno moderna drama. Dvoreznost človeške morale, ki dovoljuje moškemu vse, a zahteva od ženske angelske čistosti in golobje neumnosti, ta socijalna krivičnost je prikazana tu drastično; končno pa še zadiši po detektivih in drž. pravdništvu! Igralo se je prav dobro, na čelu vsem ga. Taborska, g. Dragutinovič in g. Nučič. Režija je bila skrbna, interieur eleganten. c. r. Slovenska opera. Noviteta : Glinka : »R u s 1 a n in Ljudmila." — Repriza: Verdi: »Rigoletto". — Mesec november nam je prinesel slavno slovansko opero, ki bi jo bilo moralo naše gledališče uprizoriti že davno pred raznimi tujimi, malovrednimi deli! Slovanski repertoire nam mora biti najbližji, najsimpatičnejši, ako. nismo že mednarodni kozmopolitje. „Ruslan in Ljudmila" je velika čarobna opera v petih dejanjih (7 slikah). — Ni ga menda zavednega Slovana, ki bi se ne bil že opajal ob razkošno-veličastnih akordih ruske narodne himne: „Bože, carja hrani...!" a malokdo ve, da je vzeta ta himna iz opere .Življenje za carja" najpopularnejšega ruskega skladatelja — Mi-hajla Ivanoviča Glinke. 20. maja 1904 je minilo 100 let, odkar se je narodil ta genijalni ruski narodni komponist in lani so mu postavili Rusi poleg peterburškega glasbenega konservatorija krasen Spomenik. Postavili bi mu ga bili že za stoletnico, toda tragična rusko-japonska vojna je vsako veselo slavlje onemogočila; in tako je čakal spomenik mirnejših časov, medtem pa so hitele ob akordih Glinkove himne junaške ruske čete v smrtonosni boj za čast Rusije in carja . . . Glinka je bil potomec stare ruske plemiške rodbine v Novospaskem. Dovršivši nauke, se je posvetil Glinka docela glasbi in skladanju. Napisal je prvo veliko rusko opero .Življenje za carja" ter sijajno čarobno opero „Ruslan in Ljudmila", dalje orkestralno skladbo „Ka-marinsko", »Španske uverture", ogromno število »Romanc" i. dr. Kakor so sujeti njegovih oper pristno rusko narodni, tako je stremil Glinka predvsem za tem, da je tudi njegova glasba čisto ruska. Vendar je dal ruskemu bistvu evropsko formo, saj je bil evropsko naobražen inteli-gent, ki je preživel mnogo let v evropskih muzikalnih in literarnih centrih. Puškinov romantičen ep, čegar jedro tvori ruska narodna pravljica, je izšel leta 1820. Pristaši romantike so bili nad „Ruslanom in Ljudmilo" navdušeni, pseudo-klasična literarna stranka pa je Puškinov umotvor ostro grajala. 22 let nato je Glinka po Puškinovi snovi in, mestoma doslovno uporabivši Puškinovo pesnitev, spisal in izročil odru svojo opero. Uspeh je bil sijajen! Veleugodni vpliv italijanske glasbene šole in sadovi Glinkovih temeljitih študij kontra-punkta na Nemškem, hkratu pa poznanje prelestnih ruskih narodnih popevk in ruskih plesov, vse to se je v tej operi zlilo v harmonično celoto. Ruski narod je z vso dušo vzljubil svojega narodnega mojstra Glinko ter mu je postavil \ dobi jedva sto let po njegovem rojstvu že dva spomenika: v Smolensku in Peterburgu. Pravljica „Ruslan in Ljudmila", ki jo je spesnil Puškin in uglasbil Glinka, obseza krasen simbol, ki so ga prav dobro razumeli vsi sovražniki slovan-stva, zlasti pa sovragi Velike Rusije, a ga slabi Slovani niso umevali. Tudi pri nas ne. Ruslan je poosobljen simbol zdravega, resnega, junaškega ruskega naroda, Ljudmila, krasna deva, simbol ruske zemlje. Za njeno posest se bore razni elementi: orijentalski tujec (Ratmir) brez resnične ljubezni, lenobni konservativni strahopetnež (Farlaf), ki v strahu pričakuje rešitve in pomoči od višjih moči, a drži roke križem, ter naprednjaški, požrtvovalni, junaški narod (Ruslan), ki preliva za svojo rodno zemljo vročo svojo kri v bedi neustrašeno dotlej, da zmaga ali pa da častno pade. Finec, simbol slovanskega morja in gorovja, pomaga Ruslanu do triumfa, in Ljudmila, ruska očetnjava, je zopet svobodna suženstva sovražnikov (Črnomor in Naina). Zanimivo je, da je bila slovenska opera v Ljubljani drugi slovanski ensemble v Avstriji, ki izvaja „Ruslana in Ljudmilo": za Prago takoj Ljubljana! Ulogo Ruslana je pel g. baritonist Ourednik, Ljudmilo pa ga. primadona S k a 1 o v a. Opera ima vse znake starejše glasbene šole ter zahtevajo posamezne uloge izredno obsežnost glasov. Tako n. pr. se uloga Ruslana giblje v te-norsko-baritonski legi do basovskih nižin; uloga Ljudmile je mestoma preumetno kolorirana ter se iz altovskih nižin dviga mahoma v najnapornejše višine. Orkestralni del je pisan efektno, a prebogato. Opera je bila za naše razmere prav lepo uprizorjena ter se je, izvzemši kontra-altovsko partijo Ratmira, ki je začetnica rie more obvladati, izvajala prav dobro; le ženski soprani v zboru so bili prešibki in tudi It. bas ni zadoščal. Izmed solistov se je odlikoval predvsemi g. Ourednik v naslovni ulogi. Njegov sveži, kakor baršun mehki in gladki bariton je [blestel zlasti v sliki na bojnem polju ter v začaranem gradu. Ulogo je pel po originalu v celem glasovnem obsegu brez izprememb. Pač je malo Rus-lanov take kvalitete! Ga. S k a 1 o v a je imela dosti nehvaležno pisano in v igralskem oziru pasivno ulogo, ki jo je, vzlic bolehnosti, izvršila vrlo dobro. G. Rezu no v je pel krasno ulogo Finca ter je naravnost briljiral s svojo višino. Žal, da velike arije ni pel slovensko. Prav dober je bil komični bahač Farlal g. R a n e k a in simpatični starec Svetozar g. B e t e 11 a. Ostali solisti so povsem zadoščali. — Verdijev ,R i gole 11 o" je dal zopet priliko blesteti s svojo glasovno tehniko gospej Skalovi, g. Ouredniku ing. Rezu n o v u. Naslovno ulogo je pel in igral g. Ourednik iz-borno, dasi je bila zanj nova. Ni se mogel sicer povzpeti še do vseh fineš te komplicirane uloge veselega, zlobnega, rahločutnega, krvoločnega in obupnega dvorskega norca, a dokazal je, da je ne le briljanten pevec umetniškega okusa, nego tudi misieč igralec. Ga. S k a 1 o v a je vzorno marljiv in vsestransko uporaben član, ki nam nadomešča troje pevk, saj poje visokodramatske, lirske in končno še koloraturne uloge z enako ljubeznijo in uspešnostjo. Kadar zapusti našo opero, nastane za njo nenaknadna vrzel! Tudi ulogo Gilde je izvajala kot umetnica, resnobno, brez hlastanja po efektih, muzikalno fino, sigurno. Vojvoda g. R e z u n o v a je bil kabineten tip lahkoživca, eleganten v vsaki kretnji in mojster-ski v petju. Gotovo je, da takega tenorista v pevskem in igralskem oziru naša opera še ni imela. Vsak nastop umetniški užitek! Zbor je bil dober, v II. dejanju celo prav dober! .Glasbene Matice" koncert dne 11. novembra 1906. Izreden užitek nam je nudila „G1. M." s koncertom umetniškega „Sevčikovega kvarteta", četvorice čeških virtuozov evropskega slovesa. Glavni točki sta bila klasični Mozartov komorni kvartet v B-duru in moderni Dvorakov komorni kvartet v F-duru, ki so ju izvajali češki umetniki z briljatno tehniko, globokim čustvom in vzornim razumevanjem. Umetniki niso iskali efektov zase, nego so bili le udani interpreti genijalnih mojstrov, ki so tolmačili njiju epo-halna glasbena umotvora kot ena duša, en instrument. Edinstvo, enotnost je bil znak te krasne reprodukcije, harmonija štirih talentov v službi skupnega ideala vtisk vsega koncerta. Do-jem obeh skladb je bil tudi na naše občinstvo čisto ume-niški, razumevanje pa pri Dvorakovem, slovanskih motivov bogatem kvartetu polnejše. Kot ekscelentna solista sta se odlikovala tudi g. L h o t s k i (I. violina) in g. Vaška (čelo), dasi sta igrala nam že znane, večinoma bravurozne komade, ki smo jih čuli izvajati še od večjih umetnikov. Diskreten, prefin spremljalec na klavirju jima je bil naš popularni skladatelj, pianist g. Prochazka. Mešani zbor „G1. M." je sijajno izvajal že znanega nam Mokranjčevega „K o z a r j a" pikantne originalnosti in dramatske gibčnosti ter nežnožarko Prochazkovo »Ljubezen", slikajočo vaški prizor takisto dramatske efektnosti. G. koncertni vodja M. H u b a d zna vzlic vsemu vzdržati svoj zbor na najvišji, v nas možni popolnosti. Žel je zato mnogo zaslužnega priznanja. Kratko : ta koncert dela največjo čast zavodu in narodu! c. r. Krek dr. Gojmir: Novi akordi. Založil L. Schwent-ner v Ljubljani. St. 2. in 3. VI. letnika prinašata 10 novih skladeb in sicer Vj. Rosenberga — Ružiča — (Varaždin) »Sonata" (L, II., III. stavek ) za klavir, Emila Adamiča (Kamnik) moški zbor »Naša zastava" ter mešana zbora .Fantu" in »V snegu", dr. Benjamina Ipavca (Gradec) skladbo za en glas in klavir „Ob Studenci", dr. Gojmira Kreka (Dunaj) skladbo za en glas in klavir »Pred krčmo", Antona L a j o v i c a (Litija) skladbo „R o m a n c a" za en glas in klavir, Frana Ferjančiča (Ljubljana) moški zbor »Slovo mrtvim* in Stanka Premrla (Dunaj) mešani zbor .Lilije". Cena „N. A." 8 K na leto, posamezni zvezki po 2 K. Kakor vedno, tudi iznova to umetniško glasbeno podjetje najtopleje priporočamo. Naj bi ne bilo pevskega slovenskega društva brez tega bogatega zbornika za vokalno in instrumentalno glasbo! Dev Oskar: Slovenske narodne pesmi. Har-moniziral in deloma za koncert priredil. I. V Ljubljani 1906. Založil L. Schwentner. Cena 1 K 40 h, po pošti 5 h več. Schwentner se je lotil novega, velezaslužnega podjetja : izdaje za mešan in moški zbor prirejenih in harmoniziranih narodnih pesmi, ki jih bodo naša pevska društva gotovo prav vesela. Spričo prisiljenega, nenarodnega dekadentizma, ki se je zadnja leta začel pojavljati v slovenskih skladbah, nepevnih in neužitnih, rafinirano izumetničenih, bodo Devove narodne pesmi pač tako, kako pred leti Hubadove in Žirov-nikove, osvežujoče vplivale na naše pevce in poslušalce! V zbirki I. je 17 mešanih in 7 moških zborov, nabranih na Dolenjskem, Gorenjskem, Notranjskem ter na Štajerskem. Kdor pozna O. Deva kot skladatelja in pevca, ve, da je znal tudi v tej zbirki verno ohraniti pristnost narodne melodije in tempa ter je dal starim biserom nov svetal okov. UMETNOST. Nove slike. V izložbah ljubljanskih trgovin smo videli zadnji mesec nekaj novih slik naših slikarjev, med temi zlasti nekaj portretov,' študijo dame in pokrajinsko sliko Petra Žmitkater dve krajinski sliki Srečka Mago-1 i č a. Žmitek išče novih efektov z neko ilovnato rdečkasto-rmeno barvo ter nas je presenetil že enkrat z nekimi portreti uprav originalnega kolorita. Med najnovejšimi deli je pač najboljša krajina na planini, dasi ozadje ni bilo čisto posrečeno. Žmitek je resen umetnik, ki stremi vedno dalje ter neprestano študira in misli. Uspeh mu ne izostane! — Srečko Magolič je ljubil doslej nekako sivkasto prsteno barvo ter se je veselejših, čistejših tonov nekako izogibal. V nekaterih novejših svojih slikah, na primer v »Lattermanovem drevoredu", „Po dežju" i. t. d. pa je pokazal, da zna biti tudi živahen in izredno smel kolorist, kajti zlasti imenovani dve sliki sta bili toli topli in veseli v koloritu, da sta želi splošno priznanje našega za umetnost se zanimajočega občinstva. Magolič hodi nekako srednjo pot med najnovejšo in starejšo slikarsko smerjo; njegove slike niso niti „izlizane", niti preveč pastozne; poleg tega so vedno skrbno risane in izvršene resnično po naravi. Magolič je dosegel na II. jugoslovanski umetniški razstavi v Sofiji velik moraličen uspeh; ta ga naj bodri, da marljivo vztraja in napreduje. Tudi priznanje v domovini mu ne izostaja, kar dokazuje, da proda takoj vsak razstavljeni umotvor! RAZNOTEROSTI. Veselovskij Aleksander Nikolajevič, literarni ruški zgodovinar svetovnega slovesa, je umrl 23. oktobra t. 1. v Peterburgu. Rojen v Moskvi 1. 1838, je bil učenec moskovskega vseučilišča ter je v učne svrhe prepotoval Španijo in Italijo, bil v Berolinu, Pragi in Belemgradu. Pridobil si je ogromno poznanje evropskih jezikov in njih literatur. V 1. 1870 je bil docent zgodovine svetovne književnosti na peterburški univerzi, a od 1. 1881 redni član akademije znanosti. Napisal je mnogo del trajne znanstvene cene. Stazov Vladimir Vasiljevič, najznamenitejši ruski umetniški kritik, je umrl 23. oktobra t. 1, v Peterburgu, star 83 let. Stasov je bil strokovnjak v kritikovanju slikarstva, kiparstva in glasbe ter je imel za svoja načela mnogo literarnih bojev. Bil je naprednjak ter je pripomogel zrevoluci-jonirati peterburško umetniško akademijo, ki se je dvignila proti šabloni ter pomagala do zmage tedaj modernim „pe-redvižnikom." Boril se je tudi za moderno šolo ruske glasbe, za moderna načela kiparja Antokolskega i. t. d. Bil je robusten, svež, originalen talent, ki si je pridobil nevenljivih zaslug za kulturni razvoj Rusije v drugi polovici XIX. veka. Obolenskij Leonid Jegorovič, odličen ruski pisatelj in publicist, filozof in literarni kritik, je umrl 6. oktobra 1.1. v Peterburgu, star 61 let. Že kot dijak je bil napreden žur-nalist ter je kasneje kot politik zašel z reakcionarno vlado v toliko navkrižje, da je moral pobegniti. Šele po mnogih letih se je smel vrniti v Peterburg, kjer je izdajal in pisal literarne liste »Svet", „Mysl" in končno znameniti in bogati mesečnik »Russkoje Bogatstvo". Pisal je romane, novele, literarne študije (o Dostojevskem, Tolstem i. dr.), filozofske razprave, kritike in literarne spomine (1902). Imel je na razvoj ruskega slovstva velik in dobrodejen vpliv. NAŠE SLIKE. Zimsko jutro na planininah (Umetniška priloga v 3 barvah), Fr. L. Benouville.* Sv. Frančišek Asiški (Umetniška priloga.) Ustanovnik frančiškanskega reda umira in blagoslavlja gostoljubno mesto. — HInko Stnrekar: V nedeljo popoldne (vinjeta). —Ivana Kobilčeva: Prijateljica. Portretna študija. — Pogled na Vis iz luke sv. Jurja. (Fot.) — Spomenik na Visu. (Fot.) — L. Sokolovič: V kotorski boki. (Risba s tušem.) — Kotor (Fot.) — V Dubrovniku na trgu (Fot.) —L. Lavičs Črnogorci v kotorski luki. (Risba.) — Spomenik Jana Kozine (Fot.). — Mesto Domažlice (Fot.) Obe te sliki nam je posodil odbor kluba čeških turistov v Domažlicah.