Št. 2 V Celji, dne 15. aprila 1892 Leto I. Y) «§=- Pomoč. °=#s> aj zreš turobno, nepremično V potoček ta hladan, Dekletce moje rožnolično, Kaj gledaš v val teman? ' ., t* Kaj gledam, vprašaš, v potok hladni,; „ V valove tožna zrem? 'fj| Če veš nesrečnici mi jadni, _,,'" Pomoči, vse povem. Drag prstan tu sem izgubila, Močno mi zanj je žal, Nazaj bi rada ga dobila, Nazaj ne da ga val. Če hočeš dekle, moja bodi, Jaz prstan drug ti dam, A oni naj ostane v vodi, Le to pomoč ti znam. Alin. LL Drobne I rešel je tisti čas Neumnih mladih let, Ko sem verjel, in upal, In ljubil še ves svet. III. A strezoval sem se, In vzbudil se iz sna, Sedaj pa, kot pijancu Mi glava je motna. pesni. ^ Pomagaj si, če znaš! Tako sedaj živim, In ker jokati nečem, Smejim se in — trpim. Dolga res ni bila Najina ljubezen, Komaj nekaj tednov, Pa še to predolgo. IV. Kaj mi je prinesla Ta ljubezen tvoja, Mar sem sreče ž njo si Našel zaželene? Ne! — srce v tem časi, Dvakrat bolj nesrečno, Zadnje nade svoje V večni grob je delo. Mephisto. 18 — VESNA — St. 2 m Zdi uzorom. Novelica. 8- Miti moram, Lojze, pogrešajo me doma ... in prav težko odtrgala sem se od hiše . . ." govorila je zadnje besede v prestankih, nejednakp hitro, kakor govorimo takrat, kedar nam še ni popolnem jasno, kako naj povemo to, kar mislimo, kako naj se izrazimo. Ni hotelo dekle, da bi se dalo posneti iž njenih besedij, koliko žrtvuje ljubimcu svojega srca, in vendar se je hotela opravičiti pri njem na odhodu svojem. S prvim ni se hotela ponašati v ponižnosti kmetskega (kmetskega pravim) našega ženstva, z drugim hotela je opozoriti ljubimca na dolžnost, katera veže otroke na roditelje. Blagohotno in rahločutno povedala bi bila rada zajedno oboje, in govor sj ji je radi tega opotikal. Potem pa je kar nadaljevala: — nPa ostani zdrav, in ne pozabi popolnoma name . , . vsaj veš, da ne sme, da ne more biti ..." Izgovorila je te besede z ono otr-pelostjo, ki nas bolj presune nego tisoči vzdihljajev, potoki solza. Burno vzdi-gali sta se ji deviški prsi, in skoro hropeče je sopla. Zdelo se ji je, da jo mora zadušiti, in hoteča z vso silo ubraniti se joka, pritisnila je krčevito ustni drugo na drugo. Zaihtela je. Oditi je morala, iztrgati se iž njegovih rok — in kdo piavi, da ne za večno!? — govoriti je hotela mnogo, a sama ni vedela kaj, ostala bi še rada pri njem, vsaj še nekaj čaca in celo noč še, in še naprej, . . . vedno . . . vedno. In ni so mogla ločiti, nedostajalo jej je moči. Nagne drobno glavico na njegovi prsi, in vroč potok solza usuje se ji po licih. — „Oh, Lojze, Lojze, da znaš, kako mi je pri srci! ..." In strastno oklene mehki svojil roki krog njegovega vratu. On držal jo je čez pas, poljubljal ji mehke vlase, z desnico pa božal jo' je po razvročenem čelu. Prekipela je bolest v njem, preplovila mu dušo . . . kri kipela mu je v žilah, šumelo mu v glavi . . . kakor nezavesten stal je takd nekaj časa, potem ja ji vzdigne obrazek, zre ji v zarošene oči in pravi ji: — „Ne joči ljubica moja! Uteši še! Tudi nama pridejo boljši časi . . ." — „Pridejo, pridejo," šepeče ona boječe za njim in glas se ji trese. Dvigne globoke svoje oči proti njemu, takd nadepolno, takd radostno. Zgladi se jej čelo, cel obraz prešine ji za hip žar veselja in nadejstva . . . Ali si uže videl otroka jokajočega se, potem pa so mu dali igračo v nežne ročice, in pozabil je nanaglom vsega . . . tiste mile otročje oči, nagubani obrazek, takd žalosten, takd neotroški . . . potem pa smehljaj, prijazen, kot pomladanskega solnca prvi žarek, in te smehljajoče se oči, v katerih se še bleste solze? . . . Prav taka je bila tedaj Alenka. Pa nekaj ji je reklo: res pridejo, če pridejo, a kedaj ? kako ? . . . in prevzela jo je ona divja, neznosna — VESNA — 19 bolest, ko se ti krči srce in ti hoče razimati prsi in te v grlu davi, in vpil bi rad in valjal se po tleh, ali pa tekel naprej ... po polji, cesti, sam ne vedoč kam. Razlekne beli lakti, približa se prsim njegovim, potem pa jih na lehko sklenivša roki propušča ob njegovem vratu. V strastni bolečini pokali so ji členi, ko jih je tako nate-zala. Potem pa ostane mirno ob njem viseča in mu zre s povešeno glavico v obraz . . . zre mu dolgo, dolgo . . . naposled deje odločnim, krepkim glasom: — »Lojze, dragi moj Lojze — dejala sem ti, da te imam rada; ti ne veš^kako te imam rada ... A zgodi se, kar je nebo sklenilo . . . Idi, idi! ljubezen moja spremljevala bode te povsodi, vedno . . . Pozabi me v življenji tisočkrat, a jaz tebe ne bom nikedar ..." In pritisne ga z neverjetno silo strasti na kipeči prsi, razlekne na hip sklopljeni lakti in zbeži kot srna pred njim po stezi, od koder je bila prišla. Ozre se za njo in stoji nepremično. Žubori ob njem studenec, plah ptiček vzbudil se je iz nočnega spanja . . . popravlja si menda peroti, zaspano čivka ... On pa gleda uničen in pobit v temino, napenja oko samo da kaj vidi, da kaj razloči, da o čem misli, pa" bodi si to ali ono. Potem pa kot brezzavesten stopa po poti proti vasi . . . Medlo obseva mesec v rosnatem, svitlem kolobarji ploveč pokojno vas. Kot srebrna blesti se cesta, po kateri odmevajo trdi koraki samotnega potov al ca v nog . . . Glava III. isti svečani mir, ki je j edino zgodnjemu jutru lasten, vladal je š>, ko je Kovačev Lojze se zateklimi, skelečimi očmi vstal raz svoje ležišče in zlezel z svislij po lestvici na dvorišče. Vlažen a svež zrak krepčal mu je vročo, kot svinec težko glavo. Ni jeden trenotek ni spal to noč; skušal je dremati vsaj, ali tudi to ni mu bilo moči. Kako počasi tekle so ure predno je odbilo polnoči. Odtulili so že vsi psi, in odmijavkal slednji maček, a petelinjega klica le ni bilo pričakati. Slednjič vendar! — a bilo je stopiav proti dvem na jutro. Premetaval se je po dehtečem senu sem ter tje, razmišljal to in ono, a ta noč videla se mu je cela večnost. Potem zopet vpira oči v temo. Vse črno, le tu in vije se po razpokah bledi blesk mesečine. A zdelo se mu je, da ga to moti, in za-miži. Potem pa mu plešejo vsakojakc barve, pisani trakovi, zviti in zaveri-ženi loki, girlande, krogi in podobe, same karikature, zijala in našemljeni obrazi brez vseh pravih obrisov pred očmi. In ne more se jih znebiti. Še toliko moči nima, da utegne misliti ustrajno na kateri koli predmet. Vse v njegovem duhu bilo je zmedeno, pusto, . . . mračno . . . Da, to je bila noč! . . . Dobro mu je delo, ko je dihal vase oživljajoči jutranji vzduh. Zdelo se mu je, da mu je nekoliko odleglo, in da ga glava menj boli. Tačas udarilo je kladivo tri. Seže parkrat v vlase s prsti, da jih po vrhu uravna in površno si strebi slamo, ki se je prijela 20 — VESNA — Št. 2 obleke njegove. Sede na tnalo, stoječe pred vratmi hlevovimi, in gleda na okrog ... po nebesi . . . Zvezde jele so bledeti in ugašati, in na vzhodu prelivala se je uže jutranja zora v naj-krasnejših nijansah žoltega in rude-čega v vijoličasto, katero se je vedno bolj in bolj proti oboku nebesnem mo-drilo. Priklenjeni Sultan, vesel, da ni sam, stegoval se je na verigi, da doseže dobrega znanca in migal je z repom v jednomer. Zaškripljejo vrata na podu in zaspan hlapec, maneč si oči, koraka počasi pokladat živini. Ko pa zagleda domačega sina, ki je slonel s podprto glavo na štoru, ni takoj vedel, ali še spi in sanja, ali pa se ni vzdramil ob navadnem časi. Slednjič, ko se je počasna pamet njegova vendar le precej prepričala o resnici tega njemu uprav čudnega dogodljaja, izpre-govori nerodno: — „Dobro jutro, Lojz — ali gospod Lojz — vedno se motim! Pa kako to, da ste tako zgodnji?" — — „Bog daj! — spati nisem mogel" odvrne vprašanec. — „To je pa časih že tako" razpravlja hlapec nesoč mogočen kup sena v hlev, „kar ne gre pa ne gre." — Lojze pa je sedel zamišljen in niti vedel ni, da besedici hlapec. Sledil je svojim mislim, ki so ga čim bolj jih je izvajal, tim bolj vlačile v neprodirno temino breznadejstva in jadu. Kaj bo s teboj? vpraša se, boječ se odgovoriti samemu sebi. Kaj storiš ? Stariši tirjajo trdno in neovrgljivo, da odideš v semenišče. In vrata zaloputnejo se za teboj in tebe in tvoje življenje in tvoj svet brez hrupa polože v grob. In seboj vzameš vse te na-j deje svoje, to iskreno ljubezen svojo, I in skoplješ jej v grobu grob: na dnu J srca... In potem bo konec vsemu!... To je tvoje življenje, to je tvoje pro-a kletstvo! Umreti moram, umreti du- j ševne smrti — in vendar sem že 1 mlad ... in tako rad bi živel! — V hišnih durih zazveni ključ, za-1 pah zaropoče, in na pragu prikaže sel mati. — „Glej ga no, uže po konci!" —I ga nagovori — „res priden si, škoda, da boš gospod, prav dobro bi te porabili lehkd doma" in smeje se odide proti ognjišču, da zakuri. „Kako to, da se je tako z rana vzdignil ? . . . E, kako sem neumna, ko vendar vem, da se težko spi, kedar se kake stvari posebno veseliš!" In ulovi ognja na smrdljivi leščerbi, podkuri gromadi ter obstavi lonce. Malo dnij je imela žena toliko veselih, kot je današnji. Na prste bi jih ' lehko naštela, ko je šla k birmi — 1 potem, ko — je bila poročena — na 1 svatbi in danes. A še večji praznik j jo čaka, in dal Bog, da le še to do 1 živi, akopram potem takoj umre, ko bode sin njen novo mašo pel. „Kaj bodo pač Volbenkovi? . . . Prava reč, j če je njihov sin učitelj ? . . . Učitelj! . . . ! kdo se meni za to? Ali pa tudi Kmetovčevi? — Kaj pa je pravo za j pravo jezični dohtar? Nič! . . . prav nič ni — neumen škric! . . . Jedino I Farovškov Jožek, ta se da primerjati z našim Lojzom ... no, pa ta pojde še le čez dve leti v lemenat. . . Naš Lojz, to ti je glavica!" In misli si uže vse to, kot da je v resnici, kako bo št. 2 — VESNA — 21 ponosito stopala po vasi, ko bode nad vratmi cerkvenimi napis: „novi maš-nik bodi pozdravljen!" ... in maji bodo postavljeni in pritrkovali bodo ... Tedaj \ a se ona opravi v najlepši krilo in poveže si pečo na glavo in vaščani gledali jo bodo z zavistjo vsi, prav vsi posebno pa Jurmanova Jera poči jeze! . . . „no, ali ste videli?" ... iz tega fanta ne bo nič, prepotuhnjen je; pa vsaj tudi n;majo, in šole so drage," je vedno čeljustila babnica neumna! Ne bo nič, ne! Zdaj pa vidi!" ... In materinemu ponosu je bilo zadoščeno in maščevalnosti njeni tudi . . . „Bog ve, kaj bo še vse! . . . fajmošter brez oporekanja, pa tudi lehko škof . . . morda celo papež . . . božja pota so rudna!.. . - „Človeška pa menda ne dosti menj" oglasi se jej Lojze za hrbtom in se smeji posiljeno. Ona seveda ni zapazila tega. V živahnosti svoji spremenila je zadnji del razmotrivanja svojega v mrmrajoč samogovor. - „Ali bo uže kmalu skuhano?" - „Takoj, takoj! ... in obelim ti danes žganjce, kot še nikoli preje, da boš pomnil kedaj si šel v lemenat ..." Počasen, težak korak jel se je glasiti po sobi: oče so vstali. Ne dolgo po tem, sedela je cela ' rodbina pri zajutrku. Uro kesneje oddrdral je okorni koleselj Kovačevih z Lojzom proti postaji železnični. — * * * Neprijazen, dolgočasen dan poz- vinotoka nagiba se svojemu koncu, in dnevna svetloba umira skoro v si- mraku V samotni celici naslonjen na okno strmi Kovačev Lojze, opravljen v dopetni talar, na nebo, kjer se podi širok, temoten oblak v spremstvu dru gih manjših. Če imaš kaj domišljije, ustvarjaš si iz takega kopičenja brez vsake težave razne podobe. A mlademu seminaristu ni menda posebno prijalo igrati se ž njo, kajti pogled njegov, dasi brez vsakega pravega izraza in zanimanja, hitel je sedaj po strehah sosednjih hiš, sedaj na ulico doli, kjer so ljudje begali po trdem, prašnem tlaku ti sem, oni tija pred zbirajočo se nevihto. Tudi se je že jel uže oglašati zamolkel grom v daljini in sem in tam vzžarilo se je nebo v bliskovi svetlobi. Dasi je bilo to leto dovolj bogato na nevihtah, zdelo se je menda poletju potrebno, da se zadnjič odslovi s tem, da sežene deževne megle v strah in grozo kmetskega ljudstva. Par lip stoječih baš pod oknom njegovim šumelo je z velimi listi svojimi v viharji, ki je vzdigal prah in smeti po cesti, zgrabil tu in tam kak papir in drvil v vrtincih ga dalje. Ho-dilci prijemali so radi varnosti za svoje klobuke in skoro bežeče korakali naprej, akopram jih je veter, zaletujoč se jim v napihnjeno krilo, oviral na poti. Tudi so vže jele padati deževne kaplje in nastal je takisto težak in neznosen zrak, kot je ob hudi uri to navada Čedalje bolj razgrinjala se je na obzoru nevihta; za slehernim bliskom sledil je pretresujoč grom in vsipal se vedno gostejši naliv. A kaj je bilo vse to?! — Prekrižal je roki na prsih, zrl v daljino; misel za mislijo podila se 22 — VESNA — Št. I mu je po glavi, a v resnici mislil ni o ničem. Prsi plale so mu, in nekaj ga je peklo v njih bolj kot žrjavice pereči ogenj, in zdelo se mu je, da mu sili v srce mrzlo jeklo, da se mu ohlaja in ohlaja kri in mu izginja življenje. Toda človek ne umre kar tako, in ne more, kedar bi hotel. Kakor da bi udaril z neizmerno silo po železni plošči, tako je zahru-ščalo in pokalo v tisočnem odmevanji iz oblakov. Udarilo je v strelovod bližnjega poslopja. Strese se seminarist, a samo za hip presune ga pojav elementarne sile, takoj zgruzi se zopet v svojo otoplost nazaj. Kaj je tudi njemu o tem viharji? Hujši divja njemu po osrčji, in temu ni moči uhiteti; ta drvi se za njim, in ga zasleduje, kakor erinija žrtvo svojo . . . Da, še bolj naj brije burja, naj tuli sapa krog vogla hiše, še bolj naj hrumi v pod-nebesji ... še grozneje zvijajo naj se ognjene strele . . . prav, prav tako . . . podira naj se svet ... in on ž njim ... Odstopi od okna in je zapre. Dež udarja na šipe, in popolna tema lega na stvarstvo. Tu in tam brli luč v pršeči, rosnati deževnici, in voda pljuska glasno curljaje po bližnjih podstrešjih. Prestopi se počasi, trdo nekolikrat po sobi gori in doli, potem pa se vrže, kot je, na posteljo. Zdelo se mu je, da mora umreti. Skrivnostno brli rudeča lučica pred razpelom . . . vzori . . . umrači se zopet... in še bolj otoži mlademu mučcniku nesrečno sedajnost. — „ Stala je za zelenjem pri oknu, ko sem se peljal mimo . . . izpregovori sanjavo . . . Pričakovala me je. Kako naj bi pozabil kedaj tega pogleda, kaj je vprla vame svoje oko tako milo, tako bolestno ... A sedaj naj pozabim] tega ?... sedaj naj mi šteje to v greh.. 1 v zločinstvo? ... Da! in udari se poj čelu — „Jeli si silil sam v to zidovjerf Odločil se mar sam za ta stan! . . 1 0 ti prokleta teorija v prosti volji človeški!" In zaškriplje se zobmi, in zavije'] vročo glavo v plevasto blazino, ter jaj moči se solzami. Bog vedi, koliko časa^ je preteklo, kar mu je kanila zadnja solza iz očesa — a danes je jokal, kakor dete. — Vso svojo prihodnjost, svojo srečo in nade mladega srca prepregel in za-vil je v svetost te ljubezni svoje — in sedaj bilo mu je vse končano, vse uničeno. In kar ga je kedaj bolelo, prM tisnilo je se združeno močjo na razn dražene živce, ter narodilo v njem zavest jedne, a brezmejne nesreče, katera mu mori duha in ugonablja vso moč: in trdnost njegovo. — Hitri koraki odmevali so po hod« niku, bližali se vratom njegove izbice, potem pa zopet porazgubili se v daljini. Kmalu na to klical je hišni zvonec k večerji. Tedaj pa skoči raz ležišče, ter se odpravi, da odide k zbranim tovarišem . . . (Konce prihodnjič.) St. 2 VESNA 23 kem vseučilišči predava italijanski. V. K. R-r. Dekliška vzgoja in narod. Kakor mnogo drugih narodov, ki so se prebudili stoprav. v zadnjem veku k večji prosveti, ima tudi naš narod raka v životu — to je dekliška vzgoja naša. Tujcem ali .vsaj potujčencem je z večine izročena vzgoja ženskega naraščaja sploh, sosebno pa še ona deklic boljših stanov. Tujci po duhu, tujci po jeziku poučujejo za naše novce žensko našo mladež po svoje. Oni, ki niti niso kos svojemu poklicu, pitajo jo z neprebavno dušno hrano, in jo odtujujejo narodu. Učeč jo ničevih tujih prednostij, ugašajo jim ljubezen do domače knjige in naobrazbe Deklice, nevešče niti zadostno materinskemu jeziku, pozabijo rodoljubja in dolžnosti narodu svojemu. Kmalu stopi ta zarod mladenk med svet z nekaterimi običajnimi, puhlimi frazami. Vnanji blesk naj zakriva praznoto duha in slaboto srca, ki oba ne poznata svojega rodu. Jezik domač smatrajo ustvarjenim za kmeta-prostaka — in prezirajo do skrajnosti svoj rod, katerega jih je vsekdar sram. Žalibog pojavlja se to le prepogostoma pri vzgoji slovenskih deklic. To je jeden uzrokov — in morda glavni, da narod po-litiški in gospodarski ne napreduje tako, kakor bi moral. Ker se slabo razvija na- št. 2 VESNA — 27 rodni duh radi protinaravne in protinarodne ,. ženstva, ne napreduje niti vsa ideja, eh je to v vsakem oziru, greh, kateri treba korenito iztrebiti. Vzgajati je treba devojko, da razume narod in postane v njem dobra soproga, gospodinja in mati, kar je nje najvzvižonejši poklic. Narodno vzgojena in naobražena žena je sreča za rod, katere ni možno preceniti; isto priznava že naš pregovor, ki de: žena podpira hiši tri ogle, mož pa jednega. Ljubav do naroda mora se vcepiti deklicam. Vzgoja v tem duhu je jeden prvih ¦;v za obstanek, za živelj narodov in dolžnost vsakega pravega rodoljuba je, da zahteva narodno vzgojo. O. Z. Priessnitz in Kneipp. V severozapadnem kraji Moravske, ne daleč od češke in slezke meje, je mala naselbina „Grafenberg". Zaslovelo je to ime po Vincentiju Priess-nitzu. ki je ustanovil tam dasi kmetovalec želu obiskovano zdravišče in kopališče. On je izpoznal korist in zdravilno moč vode ter jo uporabljal v kopeli in v raznih drugih zdravilnih načinih, ter ob jednem terjal od bolnikov, da žive priprosto in zmerno, da se okrepčajo in utrde ter odpovedo vsem mehkužnim navadam in napravam. — V kratkem zaslovelo je to zdravišče po vsem svetu, nastale so gostilnice in bivališča za . prej neznaten kraj izpremenil se je v veliko zdravišče, katero je pohajalo ko-ne^no na loto do 2000 gostov. Blagostanje in bogastvo je prišlo v ta kraj, in umevno je, da so se pozneje stavili razni spomeniki t stavljenemu ustanovitelju zdravišča. ¦ Priessnitz 1851. 1. umrl, pričelo je to zdraviSče propadati, in sedaj obiskujejo malo t;i kraj. Priessnitzov nauk pa, njegove ideje našle so mnogo naslednikov. Zdravništvo poprijelo se jih je z vso marljivostjo in novljala so *e jednaka zdravišča po svetu. (Na Slovenskem n. pr. znano je Rikli-jevo zdravišče na Bledu). — V denašnjih dneh zaslovel je mal kraj na Bavarskem, VVdrishofen, kjer je pričel lečiti po Priessnitzevih principih župnik Se- ::m Kneipp. Neznaten in prej nepoznan kraj obiskuje sedaj ogromno število bolnikov vseh stanov. Blagostanje se je tudi tam naselilo, toda čisto tako je opravičena trditev, da bo s smrtjo Kr.eippovo tudi to zdravišče propalo in postalo pozabljeno. — Kneipp torej v obče ni izumitelj ni-kakoršne nove zdravilne metode, da, on ni niti poklican naslednik Priessnitzev. Za časa Priessnitza bila je medicinska veda še zelo malo razvita, od tega časa je pa neizmerno napredovala; priučila si je sama, kdaj in kako se potrebuje voda v zdravilo. Izkušeni in učeni zdravniki v mnogih zdra-viščih in kopelih uporabljajo zdravljenje z vodo po bistveno istih principih — in skoro neumevna je slava, katero je pridobil Kneipp, slava, katero mii je največ zahvaliti reklami svojih duhovnih sobratov. Vsekako je značilno, ako si domneva, da more lečiti skoro vse bolezni z vodo, ako dobiva zdravnike v podporo, in v zdravljenje najraznovrstnejšc bolnike, ki se mu slepo pokore — v tem času ko je medicina tako razvita in dovršena veda v primeri z dobo Priessnitzevo, Za dni čas je bilo to mnogo bolj umevno in naravno. Nikakornočem tajiti, da imaKneipp v mnogih stvareh popolnoma prav, vender mora vsak veščak priznati, da so mu mnogi nazori povsem kiivi. S tem sem hotel le osvetliti neupravičenost njegove slave, ki se je začela vedno bolj in bolj širiti tudi po Slovenskem. —s.— ;i= Vestnik. * J. A. Komenskega tristoletnica. Rodil se je ta svetovnoznani slavni pedagog dno 28. marca 1592. 1. na Moravskem. Šolojel je pohajati šele v svojem 16. letu. To pa mu je dalo tem večo zmožnost, opazovati natanko in razsojevati kritiški vsak način poučevanja. Izšolal se je na raznih učiliščih, potoval mnogo po Evropi in vrnil se v svojem 22. letu domov, kjer se je popolnoma posvetil pedagogiki. V svojem življenji je moral jako mnogo trpeti. L. 1628. moral je ostaviti domovino z drugimi „Českimi brati", v katero se ni več vrnil. Šel je na Poljsko, 28 — VESNA — Št. 2 kjer je bil v Lesi gimnazijski vodja. Tu je napisal svoje najglavnejše delo „Didactica Magna". Iz Lese je šel v Anglijo; tu pa niso vedeli ceniti njegovih zmožnostij, zato je odpotoval v Švico, kjer so ga prijazno vsprejeli. Poslej je bil pozvan na Ogersko, kjer je napisal v svojem „Orbis pictus" navod osnovnim šolam. Po vrnitvi v Lešo zadela ga je tista usoda, kakor v domovini: pri razdejanji Leš pokončali so mnogo njegovih rokopisov. Poslednja leta je preživel v Amsterdamu zaseben učitelj in izdal tu svoja dela. Tu je tudi umrl 1. 1671. — Njegovi spisi so takoj zasloveli po svetu v mnogih prevodih. „Janua linguarum reserata prevedli so n. pr. tekom desetih let v grški, češki, poljski, nemški, švedski, ho-landski, angležki, francoski, španski, madjarski, turški, peržkiinmongolski jezik. Lahko si torej tolmačimo, da se je tako hitro razširila njegova slava po vsem svetu. Tudi letos se vsi pripravljajo, da bi dostojno praznovali 3001etnico njegovega rojstva, sosebno pa bratje Cehi tekmujejo med seboj, da bi vredno proslavili svojega rojaka. Tem praznovanjem pridružimo se tudi mi in kličemo: „Večna slava spominu slavnega češkega pedagoga!" Tamburaški zbor „Triglava" napravil je v minulem predpustu izlete na veselice v Maribor, Celje in Ptuj ter pokazal svojo izvrstno izvežbanost. Povsod so ga najsrčnejše sprejeli, povsod zanesel je oduševlje-nost za dijaštvo po lepi naši domovini. Veseli nas, da ne opušča akademična mladina ni-kake priložnosti v vzbujanje narodne zavesti s svojimi nastopi. SI. tamb. zboru pa želimo najlepšega razcvitanja. Tamburaški zbor „Slovenije" z vodjo stud. med. J. Maleričem ima dozdaj sicer le 14 članov, kateri se pa jako marljivo vadijo. Tekom drugega tečaja obeta prirejati lepe zabavne večere. Književni odsek „Slovenije" deluje v tem šolskem letu jako marljivo pod vodstvom stud. med. R. Mumika. Sedaj ima 28 izvr-šujočih članov. "Vsak teden ima seje z raznovrstnimi zanimljivimi berili leposlovne in znanstvene vsebine. Sabljački klub „Triglava" se pridno vadi v borenju in vzgaja uže dlje časa najboljše borilce. Tudi med dunajskimi velikošolci osnoval se je „borilni klub", kateri šteje sedaj uže 30 članov. Čitalnica „Slovenije" ima letos 38 časnikov. Med temi je 9 dnevnikov, 6 leposlovnih listov, 4 strokovnjaški listi. Po jeziku je 20 slovenskih, 6 ruskih, 4 češki, 1 hrvatski („Obzor". Drugi hrvatski listi dohajajo „Zvonimiru", pri katerem jih morejo citati tudi „SIovenijani") in 7 nemških časnikov. Knjižnico „Slovenije" je sedaj iznova uredil po vzoru knjižnic srednjih šol stud. iur. St. Kogej. Vseh zvezkov šteje 1977, potem 13 rokopisov, 14 zemljevidov in 39 ne še vpisanih knjig. Po strokah dele se te na 961 leposlovnih, 35 bogoslovnih, 303 jezikoslovnih in učnih, 246 zgodovinskih in zemljepisnih, 87 pravoslovnih, 49 naravoslovnih, 48 zdravniških, 27 narodno-gospodarstvenih, 25 modroslovnih in 133 raznih zvezkov. Akad. koncert za stradajoče Ruse pri-rede slovanska akadem. društva na Dunaji 6. maja na povabilo in pod vodstvom akad. društva „Bukovina". Pri posvetovanji za ta koncert 10. februvarja bila so zastopana vsa slovanska akad. društva, razven poljskega „Ognjisko" in židovsko-ruskega „Kružka". Vsako društvo izvoli iz svoje sredine 3 člane v odsek in 3 pokrovitelje. Natančnejši program priobčimo v prihodnji številki „Vesne". Slovaško akad. društvo „Tatran" na Dunaji je z namestniškim odlokom dne 26. februarja razpuščeno. Bilo je središče in dom slovaških dijakov učečih se na Dunaji. 55. tečajev zbirala se je slovaška mladež v njem in se krepila v ideji vzajemne pomoči narodu svojemu. V zadnjem času objavil je „PeštanskiNaplo" članek slovaško-amerikan-skega lista „Noviny", ki ga je doposlal ud „Tatrana" zasebno, opisujoč v njem bedo naroda svojega v območji ogerskem. Vlada je radi tega uničila zavetišče Slovakov. „Tatran" je imel v zadnjem tečaji 14 članov. Načeloval mu je dr. phil. Wagner. Knjižnico, arhiv, premičnino in gotovino, 300 gld., Št. 2 — VESNA — 20 »segla in zapečatila je vlada. Društveno imetje pripade po razpuščenji društva narodnemu domu slovaškemu. Načelnik vložil je pritožbo na ministerstvo; dal Bog, da ne brezvspešno ! Iz Novega Mesta došel nam je o dijaški veselici naslednji dopis: Kakor vsako leto, priredili so tudi letos novomeški gimnazijci 10. marca v korist dijaškemu podpornemu društvu muzikalno-deklamatorično akademijo v prostorih ^Narodnega doma". Vspored je bil jako mnogovrsten; občinstvo mnogo-bn.jno. Akademijo je otvoril prolog v vezani besedi, zložil ga je osmošolec Josip Jaklič' kateremu prisrčno čestitamo na krasnem proizvodu. — Zatem so se vrstile razne pevske in muzikalne točke, ki so jih izvajali posamezniki vse precizno. Naposled igrali so burko „Lumpacij Vagabund". Vse hvale vredno so igrali osmošolec Muhič, šesto-šolec Zore in četrtošolec Žužek; želi so pri občinstvu občno priznanje in burno odobravanje. Koncert slovanskega pevskega društva na Dunaji. Zopet je nanizalo slovansko pevsko društvo jeden biser na nit, na kateri se lesketa uže dolga vrsta biserov — koncertov tega društva. Koncert, ki se je vršil 19. t. m. v elegantni dvorani Ronacher-jevi, je podal v mnogobrojnem številu zbranemu občinstvu obilo izvanrednega užitka. Izmed možkih zborov je bila gotovo naj-krasnejša točka Zajčeva „Bojna slava" velika vojna kantata. Slikanje v glasih, ki občudujemo v vseh Zajčevih umotvorih, doseglo je tu, smelo trdimo, svoj vrhunec. To velja -no o instrumentalnem delu skladbe. Glede celotnega predavanja bi imeli le omeniti, da bi moral zbor za tako velik in močan orkester, biti še najmanje dvakrat večji. — Občno pohvalo je žela slovenska pesem, Vil-harjeva „Naša zvezda", v kteri je g. Mlčoh 'Ceh) prevzel tenor-solo. To točko je pel zbor jako povoljno. — Ljubko je prednašal ženski zbor Laubove »Narodni pisne slovanske". Skupno sta nastopila možki in ženski zbor v Smetanovi šaljivi skladbi ,,1'i.sen češka". Gospica Makovčeva predstavila se nam je kot izborna pianistinja. Težavno Chopi-novo „Polonaise Fantasie" Op. 61, Moszkow-skijevi „Menuet" Op. 17 in Rubinsteinovo „Lesghinka" (Caucase) Op. 82 igrala je z dovršeno tehniko in občutkom. Občudovali smo krepki in prijetni sopran gospiceFen-drichove. Še učenka na tukajšnjem kon-servatoriju je pela s finim nuancuvanjem pesem Maženkino iz opere Prodana nevesta „Kdybych se co takoveho o tobe do-vedela" in pesem Klarino iz opere Hubička „Hlasej, ptačku, hlasej". Njen glas, kterega je znala zvezati z dobro deklamacijo, da, bi rekli s preveliko deklamacijo, je našel obče pohvalno oceno. Po prvem delu koncerta je nastopil drugi, kterega je proizvajala vojaška godba c. in kr. 19. pešpolka pod izvrstnim vodstvom kapelnika — skladatelja Alf. Czibulke. Tudi ta del koncerta obsegal je jako zanimive točke kakor Titlovo „Slovanska ouvertura", Dvorakovo „Legenda" štev. 4., Czibulkovo „Selska svatba", L\voffovo „Ruska romanca", Matvsovo „Smes slovanskvch narodnich pisni" in druge. — Po drugem delu vršil se je še tretji, ki sicer ni bil na vsporedu a je mladino toliko bolj razveselil namreč — ples. Plesa se je udeležilo okoli 60 parov; trajal je do ranega jutra ter tako vredno zaključil prelepi večer. R. O preobrazbi medicinskih študij. Aka-demični senat na dunajskem vseučilišči vložil je naučnemu ministerstvu reformo medicinskih študij v odobrenje. Odpasti morala bi „tentamina" ali mali izpiti iz rudninstva, rastlinstva in živalstva, mesto tega pa se naj vzprejme psihijatrija, higijena in kožne bolezni v predmete rigorozov. Za to uravnavo je skrajni čas, kajti omenjeni izpiti so le ovirali pot do prvega medicinskega rigoroza, korist njihova pa je bila premalenkostna, ker so bili preplitvi za popolno znanje prirodoslovja, a preobširni za zdravniško prakso. Novi predmeti pa so zanimljivejši in koristnejši. S tem predlogom oddal se je tudi drug, da se uvede po dobljenem doktoratu obb. gatna jednoletna praksa v bolnici. Tudi to ni slabo, ker si dijaki za časa svojih študij 30 — VESNA — Št. 2 ne morejo pridobiti tolike praktične izurjenosti, kakor jo rabijo v življenji; pod vodstvom priznanih učiteljev in strokovnjakov izurili bi se potem izvrstni zdravniki. Ruska čitalnica osnovala se je v Belem-gradu s sodelovanjem bivšega naučnega ministra Al. Vasiljeviča. Kakor znano, potegoval se je Al. Vasiljevič mnogo za časa svojega vodstva naučnega ministerstva za to, da bi se razširil ruski jezik in ruska književnost, katera bi imela podajati Slovanom znak celokupnosti in sredstvo v dosezanje najviše omike. Njegov trud ni bil brezuspešen, kajti v Srbih je vedno živahnejše gibanje v tem smislu, kakor kaže razven drugih tudi omenjena čitalnica, kateri je smoter izučenje ruskega jezika. Srbi, kakor v Srbiji, tako v črni Gori, znajo ceniti pravi pomen ruščine in se ne boje pri tem kle-vetanja nasprotnikov. Plašila „panslavizma" se boje baje bolgarski mogotci, kakor poročajo časniki, ker so zabranili celo čitanje ruskih knjig in uvedli v gimnazije mesto ruščine — nemščino ... No narod bolgarski je še samozavesten, zato so se celo dijaki-srednješolci odločno uprli novotariji, zahte-vaje prejšnje pravo in veljavo ruščine. Tudi v Slovencih se ruščine vedno bolj uče, a večinoma zasebno ... Po dva ali več se shajajo in vadijo v prepotrebnem nam jeziku. Tudi dijakom priporočamo učenje ruščine, kar nema s politiko ničesar opraviti. To jim odpre dostop do og omne književnosti tako znanstvene, kakor leposlovne. ^ Književnost. &g Črna Gora. Pripovedna pesem. Spisal F. T. Turkuš. Gradec 1892. Brošura, posvečena škofu dr. Napotniku obsega 22 stranij je prav lepega zvunanjega lica, žalibog, da istega o vsebini trditi ne moremo. Utis, kateri je napravila na nas ta epopeja (dajmo ji to ime, dasi uprav ne vemo, kedo je pravi junak povesti — inače naj je „pripo-vedna" himna Bogu in Mariji), je do cela slab. Ne moremo se spuščati v natančneja razmotrivanja, a omeniti hočemo le nekaj najvažnejših pogreškov. — Snov zajeta je morda iz neke narodne pravljice o Turkih in čudni rešitvi krščanskih Slovencev z božjo pomočjo. Uverjeni smo pa, da bi razvijal slednji narodni pripovedovalec z boljšo teh- -niko pripovest, nego jo je razvil pesnik, j Umetnim spevom zahtevati velja vendar jed- . notnosti v dejanji; in krepkejšega orisa oseb, ] kakor pa ga nahajamo v tem delci, ki je nekako medlo, pogreto popisovanje posamnih I dogodjajev brez vsake živahnosti, brez vsa- j kega ognja, nemogoče, da obudi zanimanja \ bralcu. Poleg tega neukreten je tudi slog na mnogih mestih, in stavljene so besede ' in izrazi cesto tako prisiljeno in trivijalno, ~i da se izgubi mahoma cel efekt, (kakoršnega je hotel doseči pesnik) ter se izpremoni v i smešnost. (. . . „Dravinja in Polskava se svetiti (!), mej travniki vijoč se, da konečno I deroča mati Drava v naročje sprejme trudni svoji hčeri" I. — „Kar ko odrinole so Tur- I kov trume ..." V. — „Pred veliki oltar J duhovnik stopi; z medenim . . . glasom ... zapoje: „Te Deum laudamus!" — VIII.) Tudi raba kavzalnih stavkov po našem mnenji ne dela jezika prepesniškega, kar je tudi pogosto citati v tem proizvodu. In slovnica? — Vsaj to smemo menda opravičeno zahtevati od vsakternika, ki pošlje kaj v svet, da piše slovnico pravilno. A tudi v tem se je obilo pregrešil pesnik. Pred vsem vprašamo: Kaj je to tako potrebno, da se vedno moti splošna pravopisna disciplina bodisi, da z novimi ali pa zastarelimi oblikami? — Čemu pisati mestu „in" „i", mesto po-vsodi udomačene spone „ni" pri glagolih druge vrste „no" ? Trpna oblika ne prija posebno slovenskemu jeziku, mnogokrat je celo napačna, in kot tako beremo jo tudi v tem delu. („Zgrajena po Celjskih grofih II. —) Nedovršniki nimajo futuralnega pomena (... „Še preden ura jutri sedem bije"). Pisatelj je nedosleden v rabi poluglasnega „e". (tema — tmina) — ne ve, da „rasti" ni glagol IV. vrste, in da se mu tudi stopnjevanemu ne spremeni „t" v šumevec. Nadalje rabi napačno breznaglasnice, stavlja jih na začetek granesov; takisto rabi jih tudi na- št. 2 — VESNA 31 paCno naglašene oblike zaimen. „Neraz-umljiv, (IV.) ganjenih (VI.) so napačne oblike; „zastonj" ni toliko kot „zaman". Prvo je nemški „umsonst" drugo „ver-gel,]ich". Barbarizmi so „zadoneti, podati se (VIII), zelenoj"; provincijalizmi _trijančitiu, „sag", „mezi se". - Jezik je neokreten, in tudi prispodobe Časi nerodno zavite, kakor: „Turkov sence (IV.) ¦ • •" n°ko solnca ne sluti. . ." (IV.) . . . kolen se gnjete dvestotisoč" . . . (VI.) . . . I B< >g], v pomoč moleč pravičnosti desnico ..." i VIII. i itd. 0 metru niti govoriti ne moremo.— Ocenili smo površno, kakor je posneti iz tega, da nosi knjižica na čelu število L, utegne ji slediti v kratkem še nekaj jednakih. Naj jih sledi — a jednakih ne! R. Tretje letno poročilo podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaji. Na Du-naji 1892, izdalo in založilo društvo, 8° 19 str. - V uvodu naglasa poročilo lep napredek društva, vendar pa stoji še na slabih nogah in je še daleko oddaljeno od svojega idejala, da bi moglo dajati potrebno podporo vsem slovenskim ubožnim velikošolcem in ustanoviti jim „Pribežališče". Osnovna glavnica znaša 38G3 gld. 6 kr. Vseh dohodkov je imelo društvo v prošlem letu 2429 gld. 40 kr. Podpor je razdelilo za 974 gld. 52 podpiran-oem v 190 slučajih. Podpiralo je 21 pravo-slovcev, 11 modroslovcev, 5 medicincev, 5 dijakov živinozdravništva, 3 učence akad. obraz. umet. in 1 tehnika. Razven podpor imelo je društvo še 17896 gld. stroškov (med temi 13373 gld. za kranj. dež. šol. zalog od Kotnikovega volila), torej vseh stroškov 1152 gld. 96 kr. Društvena imovina znašala je koncem 1. 1891 3905 gld. 2(i kr. Vseh členov in dobrotnikov ima društvo do sedaj 117. — Naposled se obrača odbor društva do Slovencev z iskreno prošnjo, da bi podpirali društvo in spominjali se ga o vsaki priložnosti, kajti le s pridno podporo si moremo vzgojiti inteligencijo, katere tako krvavo potrebujemo. „Kdo se bo.neki čudil, da vstrajnost in pogum gineta mlademu človeku, ako mora po mnogo let od dne do dne trpeti lakoto in pomanjkanje, in mu v to borbo za vsakdanji kruh le red- koma posije upanje, da bo kedaj vtegnilo biti bolje! Komur je torej cvet naše mladine pri' srci, ta jo podpiraj, da bo kedaj ona mogla podpirati domovino." Darovi pošiljajo se I. društv. tajniku vč. gosp. dru. Frančišku Sedeju, c. in k. dvornemu kapelami in voditelju v Avgustineji na Dunaji, I. Augustinerstrasse 7. KiiTim;i iioirbeTiin. Ilo ]>;i:hihx Bprax ciijiltc.i M. A. J.iMvpchnii. B. TpcT* 1892, m. 4" 36 str. sš. — Knjižica obseza 12 pesnij, prevedenih na slovenski jezik iz poezij Vraza, Puškina, Mickiewicza, Goetheja, Heineja, Plattena in Seidla. Pisane so pesni v slovenski kirilici, v kateri piše g. Lamurskij uže dlje časa v „Slovanskem Svetu". V uvodu razjašnjuje g. pisatelj, zakaj se ni oklenil Štefan Vuk Karadžičeve ,,rpaa;rT;aiiiine', kakor je n. pr. lani „Nova Soča" sovetovala. Mi se povsem strinjamo z g. pisateljem, da je „graždanica" daleko-daleko nepopolna. Samo poluglas-nika t. in t bi bilo dobro po našem mnenji ohraniti v "toliko, v kolikor sta ohranjena v ruščini. To bi ne provzročalo nikake težave, pač pa bi mnogo pripomoglo k natančnosti. Tudi poluglasnik pred i. bi bilo bolje nadomeščati, ker se še živo izgovarja, nego povsem izpuščati. — G. Lamurskij je znan uže iz prejšnjih časov kot korenit po-znavatelj slovanskih narečij iz starosloven-ščine. Takega pokazal se je i z izdanjem te knjižice v spomin štiristoletnice, odkar se je tiskala v kirilici v Krakovem prva slovanska knjiga. Namen, katerega izraža v geslu knjižice s Kopitarjevimi besedami iz Glagol. CIoz.: „Utinam et Slavi latini ritus unas et casdem litteras haberent!" — je g. pisatelju jako lep. On se postavlja v je-zikovno-znanstvenein pogledu na občeslo-vansko stališče, zato želimo novi ideji najboljšega vspeha. St. K. Listnica. „Slovenec" in „Slovenski Narod" prinesla sta ostre članke proti „Vesni". Mirno in stvarno hočemo odgovoriti v prih. št., v kolikor se napadi tičejo slov. dijaštva. -Našega lista samega ne bomo branili, vsaj 32 — VESNA — Št. 2 imajo naši naročniki in g. čitatelji sami toliko razsodnosti, da jih ne bo premotila strastna in nedostojna kritika. Današnja številka se je zakasnila zaradi mnogih opravil v tiskarni. Prosimo p. n. naročnike, da nam to oproste. To številko poslali smo vsem gg. ki so se javili kot naročniki, prihodnjo dobe le oni, ki do tedaj vplačajo naročnino. — Gospodičina M. S. v L. Radostno Vas pozdravljamo kot prvo našo sotrudnico. Veseli nas, da je našla ,, Vesna" priznanje in zanimanje med vrlim narodnim ženstvom. Vendar prve Vaše pesni ne moremo ponatisniti, ker lastne hvale priobčevati ne smemo, druga pa po našem mnenji bolj sodi v „ "Vrtec". G. Vuk Slavič v Lj. — Z malo izpremembo porabimo o priliki. Prosimo, da nam dopoš-ljete obljubljeno povest. — G. T. D—c v R. Opomniti Vas moramo, da nedostaje pred vsem Vašim pesmam tehnike. To kažete deloma v nečistem ritmu, deloma v stikih, in slednjič tudi glede na pesniške oblike. Natančnejšo kritiko prihodnjič, ako nam bo prostor dopuščal. Morda priobčimo od poslanih pesmij tretjo („sonet"), nekoliko spremenjeno. — G. J. G. v V. „Ljubil sem te in bodem te ljubil" — tako pravi tudi Heine nekje, „Ljubil vedno od mraka do dne" — vsaki pol, pol Vi, pol Prešeren, „Tvoja podoba me dražestno mika" — Goethejev Erlkonig govori tudi tako, samo tako nerodno ne. „Ki jo opeva moje srce." — Prav tako, naj jo le opeva, pa prav na tihem. G. Dr. P. v M. Daje naš list našel mnogo nasprotstva — je žalosten, a značilen pojav. — Uzroki, ki jih navajajo proti listu, so ni-čevi. Kdo ve, ali nimajo prav pesnikove besede: „Mi vstajamo in vas je strah? . . ." „VESNA" izhaja po jedenkrat na mesec Rokopise in dopise sprejema: Uredništv burggasse, 12; naročnino Dragot Vztrajati hočemo s pomočjo svojih prijateljev, ki naj podpirajo naš list duševno in gmotno vkljub vsem zaprekam, in nadejamo se, da si dijaki vredno ohranijo svoje glasilo. — G. Zv. D. na D. — Sestavek „Domači zdravnik", kakor omenjate, je zakasnel, ker je dr. sv. M. uže stavilo dotično knjigo; tM je sicer istina, vender krivda ne zadeva pi-| satelja. On je odposlal uže pred novim letom v „Dom in Svet" o knjigah dr. sv. M. splošno \ razpravo, v kateri je izrazil svoje nazore! ter opomnil uredništvo na važnost in nuj- j nost — toda iz neznanih uzrokov list nij vzprejel sestavka. — Izročil je potem za naš list drugo razpravo, katero smo radi vzpre-1 jeli, da bi tako vzbudili zanimanje za to ' velevažno vprašanje. Ko smo odposlali gra-1 divo v tisek, izvedeli smo, da se knjiga uže tiska; no, razprave nismo črtali, ker se nam je vkljub temu, da morda ne doseže svojega smotra, zdela primerna in važna. — G. C .. . v Lj. „Vesno" so od mnogih stranij veselo in navdušeno pozdravili. Nasprotno pa so nam došli tudi pomisleki proti ustanovitvi in izdaji posebnega di-jaškega lista, češ, podpirajte rajši „Lj. Zvon" j in „Dom in Svet". — Izjaviti moramo, daj nismo nameravali ustanoviti tekmeca ni} temu ni onemu listu, saj je program našemu listu ves drug, in upamo, da bo list sam dokazal svojo opravičeno potrebo. Slovenske velikošolce združuje „Slovenija" in „Triglav", I ferijalno društvo „Sava" združevalo bo vse j akademike za časa počitnic; slovenski abi- ' turijenti vseh gimnazij počeli so se družiti in izpoznavati pri abiturijentskih veselicah-— in „Vesna" bodi skupno glasilo vsega;; slovenskega dijaštva. — Priobčevala bo njih duševne proizvode, varovala njih interese ter tako posredno delovala v čast in korist slovenske domovine. In v ta namen nadejamo se podpore ne le od slov. dijakov, temveč tudi od vseli prijateljev njih idej in njih teženj. — na celi poli ter stane za vse leto gld. 150 i „Vesne'; na Dunaji, Wien, VIII., Wicken-n Hribar v Celji, Graška cesta, 1. Tiska in zalaga D. Hribar v Celji. — Odgovorni urednik Srečko Magolič.