Zdrav duh v zdravem telesu Piše: Bogo Pogačnik Lansko leto so me prijatelji navdušili za smučanje. Najprej so mi, vsi zagoreli sredl ljubljanske megle, s svetlimi barvami slikali svoja doživetja na belih, s soncem obsijanih poljanah. Pripovedovali so ml o neverjetnih dogodivščinah, o veseli dru-ščini, kJ se zvečer zbere v koči im o zdravju, kl se na smučanju kar samo ponuja. Zaradi tega in pa ker mi je bilo smučanje že dolgo všeč, scm pričel z raakupi smučarske opreme. Mislim, da me je v tem trenntku minilo pfvo navdušenje, ald pa se je vsaj znatno poleglo. Zaradi pomanjkanja denarja sem se moral zadovoljiti le z najnujnejšo opremo, medtem ko so mi vse ostalo posodili velikodušni prijatelji. »Za prvič naj bo, da boš videl, kako lepo je smučati!« Nekega jutra sem še) na otvoritveno smuko. Vse je bilo mokro, mrzlo in megleno, medtem ko smo se v koloni častil-cev smučanja pomikali proti smučišču. Da l>i se ogreli, smo . takoj, ko smo prišli, stopili v kočo na čaj. »Kam pa rineš, štor trapasti!« me je nekdo prijazno ogovoril ob vstopu v nabito polno koeo. Iz kota, v katerem sein zaslu-tU šank, Je bilo sU.šati močan trušč, ki so ga dopolnjevale soč-ne psovke, zabeljene z mastnimi kletvicami. Nehote se mi je pred očrni pojavila vizija topline in prijateljstva, kl vlada v te.j koči ob večerih, in fcl so mJ jo prijatelji tolikokrat opisovali. Skoraj nevcrjetoo je, kako se jutranje razpoloženje Ijudi raz-likuje od popoldanskega all večernega. Tudi sam sem občutil nekam nepi-ijateljsko razpoloženje do ljudi, ld so mi hodili po nogah. Ko smo se načakali v vrsti pred šankom, pred okencem blagajne in v vrsti za žičnico, sem otrplih nog prvič stopil na smuči. Pa ne za dolgo, kajti zelo hitro sem moral neprostovolj-nu sesti. Nekajkrat sem poskus ponovil, nato pa od.šel z izgo-vorom, da bom raje poskušal rezervirati kako mizo za prijatelje v bližnji gostllni. Od mojega navdošenja za smučanje je ostal le oglas v časopisu: »Novo, še nerabljeno smučarsko opremo, poceni pro- dam.« Toila moj športni duli ni miroval in tako sem se kmalu navdušil za lov. Posebno všeč pri tem športu mi je bila vesela družba in pa dejstvo, da bi mimogrede lahko uplenil kakega srnjaka ali prašiča. Prijatelji so mi pripovedovali o velikih go-stijah, ki so jih prirejall po vsakem pogonu in tako je prišel dan, ko sem se dokončno odločil in stopil v trgovino, da bi kupil vse potrebno za lov. Res je bil naknp velike zmrzovalne skrinje precejšnja in-vesticija za moj skromni žep, vendar sem pričakoval, da se mi bo v kratkem izplačala, velike divjačine pa tudi ne moreš pojesti v enem samem dnevu. Nakup puške in zeleue obleke sem odložil za drugič, posebno še, ker sem poznal nekaj prijateljev, ki bi ml labko izmenično posojali oboje. Ko je prtšel dan velikega lova, sem bil nekoliko živčen. Sposojena obleka mi je bila prevelika, soseilovi lovski čevlji za spoznanje premajhni, puška pa me je ob vsakem korakii lop-nila po mojem sedalu. Ce k temu prištejem še grmovje, ki me je oviralo In debele dežne kaplje, ld so se zahrbtno kotrljale po mojem vratu mislim, da sem za otopelim nasmeškom še kar dobro skrival resnično razpoloženje. Od dolgega čakanja so mi otrpnili vsi udi in kmalu sem pričel šklepetati z zobmi. Nobene divjadl ni bilo videti, jaz pa sem še naprej čakal v upanju, da se bo zdaj zdaj pokazal kak srnjak ali pa vsaj zajec. Po treh urah prežanja bl se popolnoma zadovol jil že samo z zajcem. Vseh sprememb mojega razpoloženja ne morem opisati, ven-dai je res, da sem bil zelo srečen, ko je bilo pogona konec, pa čeprav zajca niti videl nisem. Postanek v gostilni po lconcu Iova je bil drag, predvsem pa prekratek, da bi lahko odtehtal vse ure zmrzovanja. Zra-ven pa sem imel še občutek, da mojl prijatelji »Iso čisto ver-jeli mojemu opisu jastreba, kl je v trenutku, ko sem sprožil puško naravnost med oči divjega medveda, priletel In Je kriv, da nisem ničesat ujel. Medved je namreč pogledal jastreba in tako je moj strel zadel mlmo. Poslej nlsem bil več tako trdno prepričan, da ml zaradi obilnega Iovskega plena ne bo več po-trebno kupovati mesa, sem prijazno odklonil naslednje povabilo na lov, zmrzovalno skrinjo pa napolnll z ozimnico. NekaJ prostora v skrinji je še ostalo, zato sem poskusil še z ribolovom, vendar me tudi to ni pritegnilo. Edino, kar sem pridobil je bilo to, da sem se navadil lagati, ne da bi pri tem zardel in odkril, kako lahko iz ničle narediš deset. Stvar je zelo enostavna: če že ničesar ne ujameš, vsaj trdiš, da si ujel deset rib. Sedaj nedelje presedim pred televizorjem, kjer se športno izobražujem. Infra rdeča luč mi pomaga do lepo zagorele polti, ki vzbuja zavist prijateljev. V pogovore o športu vstopam z visokim strokovnim mnenjem, ki sl ga obnovim ob vsakem televizijskem prenosu športttega dogodka. Moram priznati, da mi tafeo športno udejstvovanje prinaša veliko ved uspeha, kot so mi ga prinesli vsi moji poskusi, da bi se uveljavil z aktiv-nim športam. Pa še veliko ceneje je in mnogo lagodnejše. Moje globoko poznavanje športa so opazili tudi določeni od-govorni ljudje in velikokrat so mi predlagali, da bi bil lahko zelo uspešen športni delavec. S svojim bogatim znanjem bi verjetno največ koristll našemu športu kot funkcionar. Gbstajajo pa določene težave, ki jih ne morem premagati. Da bl lahko postal športni funkcionar, W moral po mnenju odgovornih lju-di postati tudi direktor all pa vsaj pomočnik direktorja kakega večjega podjetja.