Nerzuk Curak in Sead Turčalo
Modeli delovanja mednarodne skupnosti v postdaytonski BiH
1	Včasih bomo v besedilu za označevanje mednarodne skupnosti uporabljali kratico IC (international community).
2	Na Londonski mirovni konferenci 8. in 9. decembra leta 1995 je bil imenovan prvi visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini in vzpostavljen Svet za uresničevanje miru (PIC), sestavljen iz 55 držav in mednarodnih organizacij, v okviru katerega je naloga enajstčlanskega upravnega odbora dajanje političnih smernic visokemu predstavniku mednarodne skupnosti v BiH. Varnostni svet ZN je moral podpreti imenovanje visokega predstavnika, s katerim so bili 15. decembra 1995, dan po uradnem podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma v Parizu, z resolucijo 1031 ratificirani sklepi londonske konference in vsebina Aneksa št. 10 Mirovne pogodbe. V njem je definirana vloga visokega predstavnika in ugotovljeno, da visoki predstavnik pomeni »najvišjo oblast na ozemlju glede na tolmačenje Aneksa
št. 10 o civilni implementaciji Mirovne pogodbe« (S/RES/1031, 1995:5).
Uvod
Medtem ko vstopamo v petnajsto leto sporazuma po Daytonu, se Bosna in Hercegovina še vedno uvršča med t.i. fragilne (krhke) države (Failed State Index, 2009). Razloga sta dva. Po eni strani je očitno, da domači politični akterji nimajo volje oziroma ne znajo uspešno upravljati države, po drugi strani pa v Bosni in Hercegovini kronično primanjkuje politične strategije mednarodne skupnosti (IC),1 da bi uspešno dokončala najbolj zapleteno operacijo statebuildinga v času po hladni vojni. Ta operacija je Bosno in Hercegovino spremenila v prostor eksperimenta mednarodne skupnosti, ki se je BiH vsilila kot novi geopolitični dejavnik.
Odpiranje Bosne in Hercegovine kot prostora eksperimenta za mednarodno skupnost je omogočil Daytonski mirovni sporazum. S to potezo je bilo nasilje končano in preoblikovano v (dolgo)trajen mirovni proces, ki je potrdil novo bosanskoherce-govsko zemljepisno razdelitev, nastalo z organiziranim nasiljem nad Bosno in Hercegovino.
V	tem besedilu bomo raziskali le en zorni kot ali simptom, ki kaže zapleteno bolezen (post) daytonske države, to pa je navzkrižje politik in pristopov različnih akterjev v mednarodni skupnosti, ki niso omogočili, da bi institucionalna oblika tega konglomerata nacionalnih držav in medvladnih agencij, Urad visokega predstavnika (OHR),2 postala v političnem sistemu Bosne in Hercegovine odvečna.
V	prvem delu besedila bomo na kratko analizirali nekaj bolj ali manj splošnih delov Daytonskega mirovnega sporazuma kot okvira za delovanje mednarodne skupnosti in graditev države v Bosni in Hercegovini.
Drugi del bo prikazoval oblikovanje Urada visokega predstavnika, ki je predvideval divergentno oblikovanje delovanja mednarodne skupnosti v prihodnosti, pri čemer so se dokončno izoblikovali modeli mednarodne skupnosti glede na druge, glede nase in zase (Curak, 2002).
V tretjem delu sledi analiza, kako navzkrižja med temi modeli vplivajo na notranjo politiko in nastanek mehanizma za prelaganje krivde med predstavnikom mednarodne skupnosti in domačo politično elito, kar zavira preoblikovanje Bosne in Hercegovine v pravo, de facto državo. Tako bi bil odpravljen njen obstoj kot virtualne entitete, stisnjene med dve kvazi državi (entiteti), od katerih vsaj ena (Republika srbska) vztraja, da je BiH ozemeljsko-politični presežek, ki dolguje svoj obstoj mednarodni skupnosti.
Daytonski okvir za državo kot scenarij
Ključni segment mirovnega sporazuma, s katerim je nastala (post)daytonska Bosna in Hercegovina, je Aneks št. 4, ki pomeni ustavo. Aneks določa novo institucionalno arhitekturo »demokratične države« z »dvema entitetama«, s Federacijo BiH in z Republiko srbsko kot njunima sestavnima deloma (Daytonski mirovni sporazum, 1999: 50), s čimer je, če povzamemo slavnega nemškega geografa Karla Ritterja, geografija nasilja postala vsakdanja prihodnost (post) daytonske Bosne in Hercegovine.
Bošnjaki, Hrvati in Srbi so z ustavo določeni kot konstitutivni narodi, medtem ko so prebivalci Bosne in Hercegovine, ki ne pripadajo ali se ne čutijo pripadniki treh etničnih skupin, umeščeni pod kategorijo drugih. Državljan se omenja samo v preambuli k Ustavi in tako jim je onemogočeno, da bi bili soudeleženi v novem sistemu delitve oblasti (power sharing) v (post) daytonski Bosni in Hercegovini. Postdaytonska država je torej s svojo politično-pravno ureditvijo pomirila vojne zdrahe »na račun efektivne državnosti« (Hartwig, 2007: 4).
Ker se v takšni obliki ne more v polni meri razviti v zaželeno državno skupnost za svoje državljane in ker nima možnosti, da se, etnično razdvojena, uresniči skozi enotni nacionalni interes, kot ga razumemo na podlagi francoske meščanske revolucije v odnosu narod-država, se Bosna in Hercegovina težko zoperstavi političnemu in vojaškemu posredovanju mednarodne skupnosti, ki s svojim pragmatičnim odnosom institucionalizira novo BiH in operacionalizira politično-zgodovinski paradoks: dežela, ki je prvič omenjena že v desetem stoletju v delu bizantinskega cesarja Konstantina Porfirogenita O upravljanju cesarstva (De administrando imperio) in se konstituira kot uspešna srednjeveška država, se stoletja pozneje, ob koncu drugega tisočletja, oblikuje kot nezgodovinska državna skupnost, ki bi lahko takšna, kakršna je, nastala tudi brez veličastne zgodovinske drame BiH, v praznem prostoru, kot svojevrstna politična instalacija, kot ad hoc odgovor na izzive časa.
Kaj to pomeni?
Na mestu je primerjava s sodobno umetnostjo, ki je prišla do stopnje netalentirane dekonstruk-cije in se pri tem, pod težo bremena motivacijske praznine ob »koncu zgodovine«, izneverila božanskemu načelu Lepega in pragmatizirala estetsko s pomočjo lakonskih odgovorov, trenutnih domislic, enodimenzionalne horizontalne percepcije življenja, pri čemer se ta očitna kriza klasičnega duha razlaga kot izžarevanje človeške ustvarjalnosti. To je tudi razumljivo, ker najboljši del sodobne umetnosti niso umetniške stvaritve kot takšne, temveč razlaga, ki jo o svojem delu podaja umetnik in tako prevzema vlogo kritika.
Skladno s tem načelom je tudi postdaytonska BiH postmodernistični izmislek geopolitične ustvarjalnosti, ki je izbruhnila v Daytonu in vzpostavila državni provizorij pod pretvezo
sodobne samoohranitvene države. To pomeni, da najboljši del Daytonskega mirovnega sporazuma ni nova bosansko-her-cegovska država kot stvaritev tvorcev Sporazuma, kot njihovo geopolitično delo, temveč je stvariteljska razlaga tega dela (BiH) in njegovih (njenih) možnosti, v kvantitativnem pogledu daleč nad samo izvedbo, kar je končno povzročilo krizo dela, krizo BiH, saj razlaga ne more nadomestiti tistega, česar v resnici ni: »Najbolj so mirovni sporazum kritizirali tisti, ki so se spraševali o temeljni predpostavki, ali Bosna mora oziroma ali zmore biti enotna, večetnična država. V modi je bilo, da se kritiki Daytona prepirajo, da to ni uresničljivo in da morajo Združene države Amerike sprejeti, če ne celo spodbujati razdelitev Bosne glede na etnične meje. Čeprav je bil Dayton uspešen sporazum o prekinitvi ognja, pa je bilo slišati razlage, da se nikoli ne morejo implementirati njegove politične uredbe - pravica beguncem do vrnitve in potrditev enotne države in osrednje oblasti. Skeptiki, med katerimi je bilo veliko starih jugoslovanskih poznavalcev, so nas že od začetka opozarjali, da bo nemogoče ohraniti obstoj večetnične države v Bosni« (Holbrooke, 1998:363).
Te Holbrookove besede potrjujejo prevlado razlage nad resničnim delom. Daytonski arhitekt verjame, da je sporazum varuh večetnične Bosne. V tej zvezi je zanimivo, da tiste, ki so proti Daytonu, označi za nasprotnike večetnične Bosne, nasprotnikov Daytona pa ne opazi med tistimi, ki so za večetnično, ali morda natančneje povedano, navadno Bosno! Gre za grobo nepazljivost, zaradi katere Holbrooke lahko goreče brani sporazum kot svojevrstni bosnocen-trični ideogram (po njegovem mnenju so namreč proti sporazumu samo protibosanske sile),3 čeprav gre v resnici za zamenjavo resnične vsebine bosanske države s šele sluteno idejo Bosne: »Med zamislijo in resničnostjo in med razmišljanjem in dejanjem pada senca« (Holbrooke, 1998:313).4 Senca ni nič manjša niti v štirinajstem letu postdaytonskega bistva BiH, resničnost pa obilno potrjuje, da je sporazum v resnici prinesel le mir (ali nevojno), vzpostavljen pod grozečim pritiskom Združenih držav Amerike.
Ko je mednarodna skupnost od Združenih držav Amerike kot vodilne nacionalne države sodobnega sveta in glavnega tvorca Daytonskega mirovnega sporazuma dobila v svojo posest BiH, je skozi implementacijo sporazuma začela veliko birokratsko igro, tako da je gradila BiH kot scenarij - ozemlje zase, poskusno državo za postnacionalno obdobje, ozemlje, na katerem imajo njeni uslužbenci boljši položaj kot domače prebivalstvo. Graditev države scenarija je zahtevala rekonceptualizacijo instrumentov za implementacijo miru in vzpostavitev novega mikrogeopolitičnega faktorja, Urada visokega predstavnika (OHR), da bi lahko oblikovali in udejanjili postvestfalski, intervencionistični model reševanja (post)daytonske bosansko-herce-govske krize.
Oblikovanje novega geopolitičnega faktorja
Vzpostavitev Urada visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini je imela pomemben vpliv na celotno delovanje mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini. Edinstvenost tega instrumen-
Glede na sporazum smo v zadnjih štirinajstih letih priča obratu, v katerem je Dayton v diskurzu politične elite Republike srbske prehodil pot »od grobnice srbskega naroda«, do »svete besede«, ki jo je treba spoštovati, ker bi »poskusi njene zamenjave privedli do pretresa v regiji in novega vala nestabilnosti« (nekdanji predsednik RS Dragan Čavic po Bajtalu, 2004:46). Sedanji predsednik vlade Republike srbske kot edino mogočo politiko v BiH promovira »Dayton za vedno«, kot alternativo pa ponuja, da se »BiH razide« (Milorad Dodik - Dejton zauvijek, RS pripada Srbima na http://udarnevesti. com/out/milorad-dodik-dejton-zauvijek-rs-pripada-srbima, 12.11.2009).
4 To so verzi T. S. Eliota, ki jih je Holbrooke uporabil kot moto zadnjega, četrtega dela knjige Končati vojno, z naslovom Epilog: Bosna po Daytonu.
5 Urad visokega predstavnika je glede svojh nalog in pooblastil pomenil
ta reševanja krize, oropanega vezi s preteklostjo,5 in kombinira-	popolnoma novo institucionalno °t>Nko
i . ,	i	tt -i d ■ v i -j-t	delovanja mednarodne skupnosti v
nega z »dejstvom, da so se velike sile v Bosni angažirale z vidika .„.',.. , j .
'	&	novejši zgodovini mednarodnih odnosov.
različnih, celo nasprotnih pditič^ ciljev« (Jones, 2001: 6), je visokega predstavnika namreč neposre-
v marsičem vplivala na postkonfliktno politično, ekonomsko, dno ne imenuje noben organ Združenih
institucionalno ... obnovo Bosne in Hercegovine.	narodov, prav tako od njih ne dobiva
Da bi jasneje razumeli njegov sedanji obstoj in delovanje ter smernic, marveč je samo »konsistenten
ustreznim resolucijam varnostnega sveta korenine navzkrižja med različnimi modeli delovanja mednaro- zNa (Chesterman 2004- 76 Chandelr
dne skupnosti v Bosni in Hercegovini, se vrnimo v prednatalno 2005: 337). Z Aneksom št. 10 Dayton-
obdobje življenja Urada visokega predstavnika. Po začetku vojne skega mirovnega sporazuma so Visokemu
proti Bosni in Hercegovini so Združene države Amerike ocenile, predstavniku dodeljene naslednje nal°ge-
da je rešitev krize treba prepustiti EU, ki mora po končani hladni spremlja implementa<-ijo Mirovnega
,	v	sporazuma; s ciljem, da se preverja spo-
v°jrn prevzeti odgovornost za varnostna vprašanja in reševanje spo-	stovanje vseh civilnih vidikov sporazuma,
rov na evropski celini. Odnos ZDA do Bosne in Hercegovine je v	skrbi za srečanja podpisnic sporazuma;
tem času temeljil na celem nizu ad hoc strategij, katerih cilj je bil,	z namenom, da se omogoči učinkovita
da se ZDA izognejo neposrednemu vpletanju v razreševanje kon-	implementacija civilnih vidikov Mirovnega
flikta. Ko pa je po izteku leta 1994 in na začetku leta 1995 postalo sPo™a' usklajuje aktivnosti medDnaro-. i-, , ... ,	.-ti	■ dnih civilnih organizacij in agencij v Bosni
jasno da Evropska unija ni sposobna ustvariti koherentne strategi- in Hercegovini; kadar se mu zdi potrebno,
je, ki bi vodila h koncu vojne proti Bosni in Hercegovini, so ZDA pomaga pri reševanju vseh težav, ki na-
avgusta leta 1995 z diplomatskim posredovanjem skupine, ki jo je stajajo v zvezi z implementacijo civilnega
vodil Richard Holbrooke, začele priprave na diplomatski »veliki dela sporazuma; sodeluje na sestankih
donatorskih organizacij; posreduje poro-udar« v Bosni in Hercegovini. Z ameriško diplomatsko akcijo se je , - & ' ,, - •
čila o doseženem napredku Združenim
hitro pokazala možnost, da se doseže mirovni sporazum, predlog narodom, Evropski uniji, Združenim
vojaškega dela realizacije mirovnega sporazuma, ki bi ga morale državam Amerike, Ruski federaciji in dru-
izvesti Natove sile pod (izključnim) ameriškim poveljstvom, pa gim zainteresiranim vladam, stranem in
je bil predstavljen Severnoatlantskemu svetu septembra leta 1995 organizacijam; skrbi za izvajanje navodil in ii . mnn\ o .	. j- ■■ j	j	■ ■ sprejema poročila od komisarja Mednaro-
(Chollet, 2UU/). S tem, pa tudi s svojim vedenjem med mirovnimi	,•",•.•, t ,•	,
dnih policijskih sil, ustanovljenih v aneksu
pogajanji v Daytonu, so Združene države Amerike pokazale, da ne st. 11 (OHR, Daytonski mirovni sporabodo dopuščale nikakršnega vmešavanja v vodenje vojaškega dela zum, 1999: 102). Na zasedanju Sveta za implementacije mirovne pogodbe.	implementacijo miru v Bonnu leta 1997
Ko so evropske države dojele, da se v vojaških vprašanjih ne je visoki predstavnik dobil pooblastila, da
sprejema odloke, zakone ter zamenjuje
bodo mogle meriti z ZDA, so ameriške partnerje izzvale z zah- izbrane in imenovane »dužnosnike«, ki tevo po vzpostavitvi nekakšnega visokega predstavnika, ki bi se ovirajo izvajanje Mirovnega sporazuma, s ukvarjal s civilnim delom mirovne pogodbe.	čimer so v eni instituciji združene sodna,
»Tako kot iniciativa je tudi izraz 'visoki predstavnik', ki so ga izvrsna in zakonodajna oblast. sprejele tudi druge evropske države, francoskega izvora. Amerika je bila popolnoma zaposlena z vojaškimi vprašanji, vendar je bila
med intenzivnimi razpravami čedalje bolj prisiljena, da privoli v zahtevo po nekakšni obliki političnega predstavnika in koordinaciji civilnih vprašanj.« (Bildt, 1998: 170)
Ko so ZDA privolile v evropsko zahtevo po vzpostavitvi civilnega implementatorja mirovnega sporazuma, ki bo deloval po navodilih evropskih centrov moči, so obenem zavrnile kakršnokoli povezavo med »visokim predstavnikom« in Združenimi narodi in vztrajale, da se v sporazum umesti uredba, da visoki predstavnik ne bo imel nikakršnih pristojnosti nad vojaškim delom sporazuma.
Takšen proces vzpostavitve Urada visokega predstavnika (OHR) je nakazoval, da bo njegova vloga v implementaciji civilnega dela Daytonskega mirovnega sporazuma in pri graditvi države
Čeprav so se evropske države zavedale svojih omejitev in medsebojnih podtalnih sporov, ki so ohranjali vojno proti Bosni in Hercegovini, in so v tem smislu potrebovale ameriško arbitrarnost, pa so jim Združene države Amerike z Daytonskim sporazumom, ki se je izkazal kot živa in uspešna geopolitična metoda, začele povzročati skrbi. Zlasti Franciji, katere geopolitično ljubosumnost je arhitekt Daytonskega sporazuma takole opisal: »Dayton je pretresel elitistično vodstvo posthladnovojne Evrope. Izjava Jacquesa Poosa iz leta 1991, da je 'prišel čas za Evropo', je počivala na smetišču zgodovine poleg stališča Jamesa Bakerja, da nimamo psa za spopad (nismo pripravljeni za boj). Evropski narodi so bili hvaležni ZDA, ker se je z njihovim posredovanjem končala vojna v Bosni, vendar je ... evropske uradnike motilo, da se je pokazala potreba po vključitvi ZDA. Takšne občutke so javno izražali nekateri evropski diplomati,« se spominja Holbrooke in nadaljuje: »Po hvalnicah Daytonskemu sporazumu se predsednik francoske vlade Alain Juppe ni mogel zadržati, da ne bi dodal: 'Seveda je kot jajce jajcu podoben evropskemu načrtu, ki smo ga predstavili pred letom in pol' - kot je bil dejal sam zunanji minister. Agencija France Presse je poročala, da so številne evropske diplomate v Daytonu 'pustili v bolečini'. V članku, ki je izšel v časopisu Le Figaro in ki je očitno nastal na pobudo nekoga s francoskega zunanjega ministrstva, je pisalo, da 'Richard Holbrooke, ameriški mediator, svojim evropskim kolegom ni pustil lepih spominov na letalsko oporišče v Daytonu.'« (Holbrooke: 1998: 317-318) Francija je s tem, ko je vztrajala, naj se Daytonski sporazum (ne da bi bilo nujno potrebno) overi na Elizejskih poljanah, pokazala, kako se lahko mednarodni mirovni sporazum nacionalizira, v tem primeru obarva z barvami galskega petelina. Protokolarna slovesnost ob sprejetju Daytonskega sporazuma v Parizu je tipičen primer funkcionalnega statiranja mednarodne skupnosti, ki ga lahko popolnoma upravičeno imenujemo delovanje po drugih. Mednarodna skupnost je vzvode svoje moči prepustila Franciji, ki si jih je za potrebe izsiljene imperialistične gledališke igre in
(state building) v Bosni in Hercegovini v veliki meri odvisna od razmerij v mednarodni skupnosti. Pretežno od razmerja med Evropo (mišljeno kot Evropska unija) in Združenimi državami Amerike.
Ob prihodu v Bosno in Hercegovino se je visoki predstavnik soočil s ključno težavo, ki obstaja še danes. Ne samo, da mednarodna skupnost ni imela političnega načrta za izpeljavo mandata, ki ga je z Aneksom št. 10 Daytonskega mirovnega sporazuma dodelila visokemu predstavniku, temveč je zaradi avtonomnega delovanja različnih akterjev in centrov moči znotraj mednarodnih struktur onemogočala OHR koordinacijo in usmerjanje moči v graditev države v BiH. Zaradi takšnega samostojnega delovanja različnih skupin v mednarodni skupnosti so se tako v preteklih štirinajstih letih njene navzočnosti v Bosni in Hercegovini izoblikovali modeli delovanja mednarodne skupnosti po drugih, po sebi in zase.
Model delovanja mednarodne skupnosti po drugih spada v vrsto tradicionalnega pristopa mednarodne skupnosti pri reševanju krize in je že viden v mednarodnih odnosih v drugi polovici preteklega stoletja. V tem pristopu déjà vu je mednarodna skupnost sredstvo za uresničevanje državnih interesov imperialističnih sil, ki prek institucionalnih struktur mednarodne skupnosti uveljavljajo svojo moč, interese in potrebe. Nacionalne politike v BiH se tako ne morejo internacionalizirati, marveč se, nasprotno, nacionalizirajo glede na vsakokratni vpliv britanske, francoske in nemške politike, seveda s ciljem, da se prepreči amerikanizacija mednarodne balkanske politike, ki se je uspešno začela z mirovnimi pogajanji v Daytonu.6 Tak pristop je značilen tudi za aktivnosti Evropske unije v Bosni in Hercegovini, saj njena politika kljub navzočnosti posebnih institucij EU v BiH ne presega delovanja vpletenih nacionalnih držav (Castells, 2008), članic EU, ki zaradi svojega realpolitičnega pristopa k nacionalnemu interesu niso zmožne doseči konsenza na področju institucionalizacije resničnih varnostnih zmogljivosti Unije in enotne politične strategije, s katero bi se dokazala kot primeren statebuilding manager v BiH.
Model delovanja po drugih torej ne vključuje amerikanizacije kot oblike nacionaliziranja mednarodnih politik v Bosni in Hercegovini, temveč, nasprotno, v nameri in latentnosti teži k deamerikanizaciji mednarodne skupnosti. Kje pa so Združene države v delovanju mednarodne skupnosti?
Odgovor je v modelu po sebi, ki nakazuje, da je mednarodna skupnost v svoji imanenci, v svoji notranjosti, v samem svojem obstoju, torej po sebi, ameriška. Združene države zato nimajo nikakršne potrebe, da se do mednarodne skupnosti obnašajo
deamerikanizacije miru v Bosni prilastila
izključno zase; pri tem je pravilno ocenila,
r -vi ■ t ■, i- i- i- i , • i ■ v	da se ZDA ne bodo odzvale, saj bi s tem
na francoski, ameriški, britanski, ruski ali kateri drugi način,	.... . . . _ .,
' ' ' o '	ogrozile internacionalnost Daytonskega
ker so globalna skupnost, globalna družba, mednarodna druž-	sporazuma.
ba in drugi semantični nadomestki Istega pod močnim ščitom	7 ... , . . , „,
, , , 117 • • i i 1	Vsi trije koncepti terminološko
(pokrovitel)stvom) ZDA. V resnici mednarodna skupnost po	izražajo bistvo ameriške strategije
sebi pomeni multilateralni proizvod ZDA, simbiozo ameriškega	v času Clintonove administracije.
nacionalnega interesa in ameriškega Etosa kot globalnega. Prav	Pragmatični internacionalizem je kot
prek takšnega modela mednarodne skupnosti, ki je v sebi kot	termin v decembru leta 1994 p™
uporabil tedanji ameriški veleposlanik
triumvirat združeval svojevrstno mešanico pragmatičnega inter-	K , [■■
.. iT- l-i i- . i 7	v Španiji Richard N. Gardner, ki je s to
naclonallzma, selektivnega multilateralizma in enlargementa,?	sintagmo označil mednarodno politiko
s pomočjo katerega se je v postdaytonski BiH ustvarila ameriška	predsednika Clintona kot »tretjo pot
geopolitika, medtem ko je v Beli hiši sedela administracija Billa	med izolacionizmom in globalnim
Clintona. S spremembo administracije, geopolitičnih interesov	unilateralizmom«, kar pravzaprav pomeni
t v .vv /T, aj i i ■■ \r ■ ,	dinamično vodstvo ZDA pri prioritetnih
in z odprtjem novih žarišč (Kosovo, Makedonija, Afganistan,	„ ... . , , r..,.
vprašanjih glede mednarodnih odnosov.
Irak, ...) je (post)daytonska Bosna na lestvici ameriškega interesa	Eno od teh je graditev mirne skupnosti in
drsela vse niže, kar se je kazalo tudi v »zmanjševanju pomemb-	pod to prioriteto bo spadala tudi BiH.
nosti balkanskega portfelja v State Departmentu« (Joseph,	Selektivni multilateralizem je jasno
2005). Tako so same ZDA deamerikanizirale mednarodno sku-	kazanje moči ZDA s pomočjo institucij
pnost v Bosni in Hercegovini.	mednarodnega reda, ki se, če ne
pn°s v osni in ercegovini.	spoštujejo volje Washingtona, soočajo
Ce smo ze določili dva modela delovanja mednarodne sku-	s posledicami, da na primer ostanejo
pnostni v Bosni in Hercegovini, katerih ključni igralci so vodilne	brez ameriške finančne podpore. Na
države Evropske unije (in sama Unija kot vsota medsebojno pre-	začetku prvega amtorwwgia rand^
pletenih nacionalnih držav) ter Združene države Amerike, kdo	je adminiaracija razvijala obojestranski
. . Iii ii	multilateralizem - ZDA podprejo OZN,
so potem igralci modela mednarodna skupnost zase? Cisto na	Združeni narodi pa v zameno zagotovijo
začetku našega besedila smo namreč postdaytonsko BiH označili	diplomatski konsenz za ameriške
kot eksperimentalno državo mednarodne skupnosti. Natančneje	operacije, npr. proti Iraku; ali pa ZDA
rečeno, ta BiH je država postetničnih in nacionalno-državno neo-	zagotovijo finančno in logitistično
mejenih uradnikov mednarodnega reda, ki začasno živijo in dela-	konstrukcijo za mirovne ^ operacije,
, . 1 ... . , . .	Združeni narodi pa pošljejo mirovne
)o v prostoru eksperimenta. Njihov cilj je prav prek BiH ustvariti	čete na konfliktno območje. Toda kmalu
model mednarodna skupnost zase. Ta model ima dva podmodela.	so multilateralizem selekcionirali, ker
Prvi se kaže v nameri, da se začne graditi globalna družba prek	so nekatere države svoje sodelovanje
sistema globalnega vodenja lokalne skupnosti, kot je Bosna in	v mirovnih °peracijah s p°šiljanjem
n ■ ^-i. -i i ii . 1 . 1 -v	kopenskih čet na krizna območja
Hercegovina. Cilj je, da se mednarodna skupnost kot anarhična	r . . .„.. . '..
pogojevale z ameriškim kopenskim
sinteza hierarhičnih institucij osvobodi pritiska sistema držav in se	sodelovanjem, te nesprejemljive omejitve
uokviri v globalno politiko kot primarni interes mednarodne sku-	pa so le še podkrepile prepričanje
pnosti oziroma njenih deideologiziranih, multilateraliziranih in z	administracije, da ZDA vedno določajo
idejo suverenosti držav neinhibiranih uradnikov. Ta podmodel je	»pravila igre«. To se je pokazalo tudi pri
■n-TT . , .,i 1 ... 111 l-.-i i - ii- v	reševanju bosanske krize, ko so Združeni
v BiH neverjetno vitalen, kajti »nova globalna politika, ki vključu-	\ ,.... ... . , .
narodi dobili toliko prostora za delovanje,
je ... multibirokratski način odločanja znotraj in med državnimi in	kolikorjim je dopustil Washington.
mednarodnimi birokracijami, politiko, ki poganja nadnacionalne	Enlargement je glavni geostrateški
sile in agencije in nove oblike multinacionalnih integracij« (kdo,	koncept Clintonove administracije. Njegov
letnica: stran), je uspešna v Bosni in Hercegovini. In to ne glede	idejni tvorec je Clintonov svetovalec
, , . , v ,,	za državno varnost Anthony Lake, ki je
na rezultat, ki ga dosega, temveč zaradi ideje, ki spodkopava	pojem predstavil septembra leta 1993.
»državno avtoriteto« kot takšno, ali pa s tem, ko ustvarja okvir, »v	Enlargement (širitev) je nasproten
katerem so redefinirane pravice in obveznosti, moč in pristojnosti	pojmu containment (zapiranje) in usmerja
države« (kdo, letnica: stran). Do popolnosti pripeljani - »biro-	ameriško strategijo k prostorskemu
širjenju in utrjevanju svobodne skupnosti tržne demokracije. Po tem konceptu so prednostna območja širitve in konsolidacije območja, ki so geostrateško pomembna za ZDA, to so »srce demokracije« v Severni Ameriki, Evropi in na Japonskem; države, ki imajo v lasti atomsko orožje, in države, ki lahko potencialno sprožijo begunske krize, s katerimi lahko obremenijo ZDA ali zavezniške države. Tako glede na merilo »srce demokracije« kot glede na »potencialno begunsko žarišče« se je Bosna znašla v območju enlargementa in se reševala kot posebni regionalni primer. Za vse podrobnosti glej Alain Joxe (1994-1995).
8	Kot primer osebnih sporov se omenja nestrinjanje med ameriškim veleposlanikom in visokim predstavnikom, ki je po mnenju analitikov pripeljalo do odhoda Petritscha leta 2002. (Dani, št. 186, 22. december 2000. Dostopno prek: http://www. bhdani.com/arhiva/186/t18617.shtml, 14. 10. 2008)
9	Znanstvena literatura navaja štiri strategije state buildinga. Gre za strategijo liberalizacije (liberalization first), strategijo varnosti (security first), strategijo institucionalizacije (institutionalization first) in strategijo civilne družbe (civil society first). (Schneckener, 2007).
10	Reforma policije, zadnja ključna reforma pri določitvi skupnega varnostnega prostora v BiH (Muehlmann, 2007: 39), ki jo je sprožila mednarodna skupnost, je odkrila vso »nesoglasje« nacionalnih elit in njihovih politik na področju državne varnosti in obrambe« (Beridan, 2009: 195). Evropska divizija
v mednarodni skupnosti se je prvič brez podpore ZDA soočila z vprašanjem, ki ni tehnične narave, temveč je bilo treba »odločilno spremeniti politično in ustavno krajino Bosne« (Muehlmann, 2007: 53); pri tem je pokazala, da nima niti sredstev niti koherentne strategije za rešitev pomembnih političnih vprašanj v korist države. To dokazuje tudi očitna razlika v pristopu OHR/EURS in Evropske komisije. Medtem ko je visoki predstavnik poskušal izkoristiti svoj položaj posebnega predstavnika EU in
kratska politika«, »skupinska dinamika« in hierarhično sprejemanje odločitev omogočajo mednarodnim institucijam v BiH, da objektivni »pluralizem motivov« spravijo pod skupni imenovalec - mednarodna skupnost zase in tako posplošijo bosanski obstoj mednarodne skupnosti in njeno preslikavo v druge krize, v katerih se bo mednarodna skupnost enako institucionalno angažirala, tako da bo gradila lokalne elemente mednarodne družbe (npr. Kosovo, predlog o daytonizaciji Iraka).
Drugi submodel modela zase nastaja iz egoistične narave človeka, kot tudi uradnikov mednarodne skupnosti. V osnovi je parazitski in temelji na lažni proizvodnji birokratskega dela (larpurlatizem birokracije - birokracija zaradi birokracije), ki zadovoljuje goli finančni interes gomazeče kaste mednarodnih uradnikov. Oba submodela sta medsebojno odvisna in v geopolitičnem pogledu prinašata Dobro, ker BiH ustreza graditev svetovne družbe (ne z mednarodno vojaško silo, temveč skozi mednarodni civilni razvoj), in obenem Zlo, ker za BiH nefunkcionalno, »umetno« razmnoževanje svetovne birokracije na njenem ozemlju nikakor ni koristno.
Izhodna strategija brez strategije
Bistveni spopad v delovanju različnih modelov mednarodne skupnosti se (je) dogaja(l) pri graditvi države (state building), saj imajo različne skupine znotraj IC (ZDA, EU in njene posamezne članice) »eksplicitno ali implicitno različne strategije« (Schneckener, 2007:15). Poleg tega se pogosto podvajajo aktivnosti zaradi slabe medsebojne komunikacije različnih organizacij v mednarodni skupnosti, ki so namesto Uradu visokega predstavnika kot civilnemu izvajalcu sporazuma in koordinatorju mednarodnih organizacij na terenu svoja poročila pošiljale ameriškim in evropskim centrom moči. Očitna težava v delovanju mednarodne skupnosti sta (bila) nekoordinirano vodenje in neučinkovit management ekonomskih reform, kot tudi osebni konflikti ter prepletanje institucionalnih interesov8 (ICG, 2001: ii-8). Združene države so se pri graditvi države osredinile na pristop security first,9 kjer je bila na prvem mestu vzpostavitev varnosti v državi s pomočjo močnih mirovnih sil, nato pa reforma varnostnega sektorja, pretežno oboroženih sil, s katero je bilo treba okrepiti državni monopol sile in varnostni aparat. Potem ko so ZDA uspešno dokončale obrambno reformo, so se odločile za skoraj popolno deamerikanizacijo delovanja mednarodne skupnosti v BiH in prepustile druga občutljiva področja varnostne reforme evropskim državam10 (npr. reformo policijske strukture).
instrumentalizirati proces stabilizacije in pridruževanja v korist policijske reforme, „ ,	.	. „TT ,,	.. V1	. je Evropska komisija nasprotovala
Po drugl ¡¡bani pa se |e EU odločila za strategiJo liberalization takšnemu pogojevanju in dvojni vlogi first, ker |e menila, da sta politična in ekonomska liberalizacija OHR. Prihajalo je do splošnega navzkrižja ključ do vzpostavitve miru in demokracije v postkonfliktni druž- med zahtevami po reformi policije
bi, kot |e bosansko-hercegovska.	in poročanju Evropske komisije, ki je
potrdilo pomanjkljivosti v delovanju Taksni nekonsistentni, nasprotu|oči si pristopi khučnih akter- r .. ..	,,,-.. ..
, . . .	.	. ,.	.	, policije in bi moralo definirati strategije
|ev v mednarodni skupnosti v BiH so imeli »perverzni učinek« mednarodne skupnosti v tem procesu.
(Hirschman v Pariz, 1997: 56) na graditev države, ustvarili so V poročilih je namreč pisalo, da obstoj
nasproten učinek od želenega in zamrznili mirovni proces. 15 različnih policijskih agencij (Policija
Oblast so prevzele etnonacionalistične stranke, ki v različnih	F BiH1, RS kantonalne policije S|pA m
, ii-i i li- v v,- ■ ■ . i . .".i . ■	DGS) ne pomeni težave per se (Knaus
»partnerskih« oblikah vladajo že stirina|st let. Ob tem |e nera-	. ' , ,„„-, • ,	, „
r	'	'	'	in Bender, 2007: 28) in da so na splošno
zumevanje geopolitičnih interesov etnopolitične elite v BiH mogoči trije modeli organizacije policije.
pripekalo mednarodno skupnost v zablodo, da bo osvoboditev Prvi model, po katerem bi obstajala ena
»duha trgovine« (deregulacija trga in privatizacija) (Belloni, državna policija, drugi, ki je predvideval
2007) na prvo mesto postavila ekonomska vprašanja in etno- odpravo kantonalnih policijskih sil, in
tretji, v katerem bi se opustila federalna
nacionaliste izrinila s prizorisča. Posledica |e bila nastanek »k
policija, medtem ko bi ostale kantonalne
dobičku naravnane ekonomije izrednih razmer« (Ehrke, 2000: policije, sipa, DGS, policija RS pa bi bila 20), ki je dodatno razslojila družbo in poglobila prepad med regionalno strukturirana z državnimi telesi bogatimi in revnimi.11	za koordinacijo, selekcijo, izobraževanje
Poskus, da se v takšnem sproduciranem pristopu zamrznjen	in informativno-komunikacijske storitve.
(Knaus, Bender, 2007: 28)
mirovni proces preoblikuje v konfliktni mirovni proces (Barnett
in Zuercher, 2009: 25), je onemogočen prav zaradi pomanjkanja	11 0 revščini v „Bosni in Hercegovini
i-.-v . . ■■ ■	. ■ vi ■ . v,, i	li i-i	poglej študijo Živjeti u BiH panel
politične strategije in nasprotujočih si stališč do uporabe bonskih	.'.'... , .
r	o' .r '	r .	istraživanje, Direkcija za ekonomsko
pooblastil. Ravno tako je onemogočen poskus, da se s proizvodnjo planiranje viječa ministara BiH,
kondigne moči s posredovanjem bonskih pooblastil12 mednarodna dosegljivo prek: http://www.dep.gov.ba/
skupnost in njen ključni instrument, Urad visokega predstavnika, Wronterrt/^^W^A 16i:L.2009.
povzdigne več kot v navadnega upravljavca krize. Kritike, pa tudi 12 v prvih letih po podpisu mirovnega
zahteve EU, naj potrebne reforme za evropsko integracijo izvede sporazuma sta počasen proces refrom in
izključno domača politična elita, so prisilile OHR, da je zmanjša- jasna konsolidacija moči nacionalističnih
la uporabo bonskih pooblastil zaradi namenskega vsiljevanja zako- strank znotraj svojega lebensr"umaJ
...	mednarodno skupnost postavili pred
na in vzp°stavitve novih državnih teles in promovirala pasivnost dilemo: ali se neposredno vmešati
kot izhodno strategijo. Poleg tega da se je izkazalo, da domača v politični proces in tako oporekati
politična elita ni prevzela odgovornosti za učinkovito reševanje demokratično legitimnost izbranih
države, je takšen pristop privedel tudi do popolnega degradiranja političnih predstavnikov ali °statti ■ .	.	i i i	t- -m j ■■ v- pasiven in s tem v BiH ogrožati lastno
instrumentov moči mednarodne skupnosti. Degradacijo moči r . . » . .
.. . ,	. .	, .	,	, avtoriteto in moč. Mednarodna skupnost
mednarodne skupnosti |e spreml|ala in opravičevala z napoved- se je odločila za prvo možnost, dodatni
mi vstopa Bosne in Hercegovine v stabilno, bruseljsko fazo in argument za takšen pristop pa je bilo
uvajanjem diskurza o evropski soft power, za katerega reforme nesodelovanje Republike srbske in
bosansko-hercegovske države ne bo potrebovala OHR in njego- Zvezne Republike Jugoslavije s Sodiščem
■ i	i	v xt ■ j- i	■ min ■ i- i za vojne zločine na območju nekdanje
vih vzvodov moči. Novi diskurz o preseganju OHR je vplival na .	, , :
,	■ tt i Jugoslavije. Zato je 10. decembra leta
zmanjševanje logistične podpore mednarodne skupnosti Uradu, 1997 svet za izvedbo miru (pozneje pa
sočasno z neprepoznavanjem razmer konfliktnega potenciala v tudi VSZN z resolucijo 1031) »pozdravil«
BiH. Takšno zanemarjanje Bosne in Hercegovine s strani medna- namero visokega predstavnika, da s svojo
rodne skupnosti je nekdanji predstavnik Miroslav Lajčak na pre- avtoriteto uveljavi sprejetje zavezujočih
odločitev, ... da se bodo težave laže davanju študentom v London School of Economics and Political „•, ,
rešile, ... ko meni, da je to nujno, in to pri
Sciences opisal z naslednjimi besedami:	naslednjih vprašanjih« ( PIC Bonn, 1997):
a)	Čas, kraj in predsedovanje skupnim institucijam.
b)	Začasne smernice, ki začnejo veljati, ko strani niso zmožne dogovora in ki jih je treba spoštovati, dokler predsedstvo ali svet ministrov v skladu z mirovnim sporazumom ne odloči o tem vprašanju.
c)	Druge smernice pri zagotavljanju implementacije mirovnega sporazuma v vsej BiH in njenih entitetah, kakor tudi neomejeno delo skupnih institucij. Takšne smernice lahko vključujejo aktivnosti proti osebam, ki opravljajo javne službe, ali funkcionarjem, ki so odsotni na sestankih zaradi neopravičljivih razlogov; ali pa za katere visoki predstavnik meni, da rušijo pravne zaveze, ki so se vzpostavile z mirovnim sporazumom, ali roke za njihovo implementacijo (PIC Bonn, 1997). Tako imenovana bonska pooblastila
so enotno združevala izvršilno, sodno in zakonodajno oblast, Urad visokega predstavnika pa je postal »najvplivnejša institucija v BiH in tudi edina, ki uradno ni zasnovana na delitvi oblasti (power sharing, op. a.)« (Bieber, 2004: 91-92). Če upoštevamo razlago uglednega nemškega profesorja mednarodnega prava Christiana Tomuschata, ki meni, da je izvajanje normativnih, izvršilnih in me-diatorskih funkcij mednarodne skupnosti pogoj za njihovo institucionaliziranje, potem lahko o OHR po zasedanju Sveta za implementacijo miru 1997 govorimo kot o institucionaliziranem segmentu mednarodne skupnosti v BiH.
13	Trenutna nefunkcionalnost in grozeča implozija, ki jo je do zdaj preprečeval OHR, ki je določal delovanje institucij brez sankcij do obstrukcionistov, je ponujala priložnost politični eliti, da ogrozi horizontalno in vertikalno legitimacijo BiH. To potrjujejo tudi raziskave socialnega kapitala v BiH, po katerih 70% vprašanih nima nikakršnega zaupanja v glavne državne institucije, 55% pa jih pravi, da v BiH ni normativnega konsenza glede meja politične skupnosti (Salaja, 2009: 44); samo 12 % jih je zadovoljnih
z demokracijo v BiH, 54 % pa jih daje prednost avtoritarni vladavini (močnega voditelja). (Šalaja, 2009)
14	Tu mislimo na t. i. prudski in butmirski proces. Butmirski proces je pomenil pobudo o ustavnih reformah predsednika Zveze neodvisnih socialdemokratov
»Sumantra Bose je v svoji prvi knjigi leta 2002, Bosna in Hercegovina po Daytonu, prvo poglavje imenoval 'pomemben in zapleteni kraj'. Enako sta oba pridevnika prikladna zdaj, kot sta bila tudi v tistem času, in drznil bi si reči, tudi zadnji dve desetletji. Žal pa se je v zadnjem času izgubilo resnično in globlje razumevanje trajnega pomena Bosne in Hercegovine, pa tudi aktivnosti za vzpostavitev miru in graditev države, v katere je bila po letu 1995 vključena skupnost. Premalo smo se pripravljeni soočiti z dejstvom, da je usoda Bosne in Hercegovine še naprej negotova.« (Lajčak, 2008)
Takšna nepripravljenost mednarodne skupnosti po upoštevanju nekonfliktne BiH, ujetnice daytonske ureditve, ki daje prednost sovraštvu in dekonstrukciji države, kaže na to, da mednarodna skupnost v BiH še naprej trpi zaradi pomanjkanja politične strategije institucionalne krepitve države. Ta ugotovitev bi lahko bila napačna, če bi angažiranje mednarodne skupnosti ocenjevali s številom novovzpostavljenih institucij. Ker vemo, da je Bosna in Hercegovina leta 1996 imela po Daytonskem sporazumu definiranih šest institucij, danes pa jih je v evidenci ministrstva za finance 61, lahko rečemo, da gre za uspešen proces graditve institucij. Če pa bi funkcionalnost formiranih in neformiranih institucij raziskovali na podlagi njihove sposobnosti odločanja, implementacije odločitev in zagotavljanja napredka v procesu integriranja v EU in Nato (Bieber, 2004: 25), bi se izkazalo, da gre za nemočne institucije, ki bi, če bi prevzele vse reformne zahteve, ponižno prosile za pomoč.13 (VPI, 2005)
Sklep
V trenutnih razmerah po propadlih in propadajočih ustavnih reformah,14 s katerimi se je gradila država, na katero vpliva mednarodna skupnost, je ta popolnoma uničila institucionalne oblike, ki zaradi nenehne obstrukcije niso sposobne »procesirati družbenih inputov v oblastne outpute« (Paris, 2004:173). S tem ko je mednarodna skupnost ves čas iskala končno strategijo, je posledično ločevala pozicije visokega predstavnika z vlogo posebnega predstavnika EU, s čimer se je postvestfalski, pa tudi moderni model reševanja krize zoperstavil postmodernim birokratskim umom Bruslja; ta v bosansko-hercegovsko raven želi z aplikacijo instrumentov »kompenzacijske moči« (z dajanjem upanja na vključitev v EU, če se izpeljejo reforme) izvesti »moderno, pluralistično, demokratično državnost z diferenciranimi državnimi funkcijami, ki so sekularizirane v razumevanju države, demokratične ustave ...« (Džihic, 2006: 6)
Vendarle, podvojena institucija in podvojene strategije mednarodne skupnosti kažejo, da ni mogoče iz dveh držav ustvariti funkcionalne države, kakor tudi ne realizirati nove končne strategije OHR, ki vsebuje izpolnitev petih ciljev in dveh pogojev.15 Po našem mnenju so glavne ovire naslednje:
Prvič, mednarodna skupnost mora nujno de-daytonizirati regijo. V trenutnih razmerah geopolitičnih odnosov med Bosno in Hercegovino in njenimi sosedi, ki so porok Daytonskemu mirovnemu sporazumu, BiH nastopa kot seštevek svojih enitet. Da bi bilo konec dolgotrajne agonije postdaytonske države bi morala mednarodna skupnost prepričati Srbijo in Hrvaško, naj prenehata biti porok mirovnega sporazuma. Ce bi Srbija prenehala biti jamstvena priča mirovnega sporazuma, bi to ustvarilo možnosti za dolgotrajen obstoj Republike srbske znotraj BiH na način, ki ne bi izključeval entitetne konstitucije Bosne in Hercegovine s privolitvijo vseh zainteresiranih strani. Skratka, v takšnem razvoju geopolitične arhitekture Republika srbska potrjuje svoj smisel institucionalno, politično, ekonomsko, kulturno ... Ni več odvečni kamen Bosne in Hercegovine, a brez nje se pretvarja v nevzdržen odvečni kamen.
Hrvaška se sistematično izogiba obravnavati Bosno in Hercegovino kot svoje najpomembnejše zunanjepolitično vprašanje, ker noče priznati, da je kot porok Daytonskega mirovnega sporazuma sočasno tudi porok nepravičnosti, ki ji je podvržen hrvaški narod v Bosni in Hercegovini! Glede na to, da Zagreb ne priznava prejšnje Bosne in Hercegovine, bi umik tega podpisa okrepil suverenost Bosne in Hercegovine in njeno politično preoblikovanje iz entitetne v hierarhično decentralizirano, racionalno urejeno politično skupnost.
Druga ovira se navezuje na prvo. Jasna je namreč nepripravljenost mednarodne skupnosti, da odstopi od daytonske Bosne in Hercegovine in rekonstruira Bosno in Hercegovino glede na izkušnje njene predhodne (v okviru Jugoslavije) »pozitivne suverenosti«, ko je imela politične, družbene, ekonomske in tehnološke pristojnosti za utrjevanje, implementacijo in spremljanje domače javne politike (Caplan, 2007: 237); s tem bi bilo konec zdajšnje institucionalne samobitnosti mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini. Samo če mednarodna skupnost kot njena ustvarjalka prizna neuspeh daytonske Bosne in Hercegovine, lahko utre pot do zgraditve politične skupnosti, ki bi imela v lasti tisto, česar zdajšnja »virtualna entiteta« (daytonska Bosna) nima, to pa je vertikalna in horizontalna legitimnost. Vpliv mednarodne skupnosti se ohranja samo z nepriznavanjem neuspešnosti daytonske države in s potrebo po spremembi aktualne ustavne ureditve. Tu mislimo predvsem na OHR kot njeno institucionalno obliko, ker odhod institucije političnega sistema daytonske Bosne in Hercegovine, in to Urad visokega predstavnika brez dvoma je, zahteva najprej spremembo političnega sistema.
Pri odstranjevanju ovir pri graditvi Bosne in Hercegovine kot resne države bi morala biti mednarodna skupnost, predvsem ZDA in države članice EU, pripravljena na takšen zgodovinski korak. Ta zahteva novo, dinamično delovanje mednarodne skupnosti na političnem parketu BiH, ki bo ustvarilo podlago, da bo država s horizontalne ravni sprememb (kljuvanje po površini daytonske institucionalne citadele) prešla v novo politično stanje (konstitucija konsenzualnega
(SNSD) Milorada Dodika, predsednika Stranke demokratične akcije (SDA) Sulej-mana Tihica in predsednika demokratične skupnoti (HDZ) Dragana Čovica. But-mirski proces je predstavljen kot skupni proces Evropske unije in ZDA, ki so kot »nagrado« za sprejetje ustavnih reform ponudile status kanidatke v Uniji in Natu. Oba procesa sta pokazala, da je večinska politična agenda v postdaytonski Bosni in Hercegovini bitka za državo in proti njej.
15 Pet ciljev je: sprejemljivo in vzdržno reševanje vprašanj delitve premoženja med državami in drugimi ravnmi oblasti, sprejemljivo in vzdržno reševanje vprašanj premoženja obrambnih struktur, popolna izvedba dokončne arbitražne odločitve o Brčkem, fiskalna vzdržnost in krepitev vladavine prava. Dva pogoja sta: da BiH podpiše sporazum o stabilizaciji in pridruževanju z EU (kar je izpolnjeno) in da se pridobi pozitivna ocena o stanju v državi na podlagi spoštovanja Daytonske-ga mirovnega sporazuma.
premisleka). Vredno je stopiti v takšen podvig, ker država, ki nima takšnega konsenzualnega državnega premisleka (in BiH ga še nima), ni država, ampak se samo šteje za državo. Ce citiramo nemškega filozofa Sloterdijka, države se lahko štejejo za države, dokler si domišljajo, da so države. Glede na to, da si daytonska BiH domišlja, da je država, štejemo kot plemeniti cilj prehod od domišljanja politične skupnosti v njeno uresničitev, v učinkovito politično skupnost, ki temelji na vladavini prava. Po našem mnenju lahko vsak poskus mednarodne skupnosti, ki naj misijo dokonča s preoblikovanjem OHR v evropski soft power (EUSR), brez močnih vzvodov reševanja notranjih političnih sporov v Bosni in Hercegovini pripelje do neravnovesja, od katerega bi imele koristi sile, ki se borijo proti suverenosti. S tem bi Unija, ki jo vodi mednarodna skupnost, postala sila, ki dolgoročno pelje k dekonstrukciji države.
Prevedel Tomo Ravbar
Literatura
BAJTAL, E. (2004): Metanarativna poetizacija i psihijatrizacija Daytona. STATUS 5: 44-51. BARNETT, M. IN ZUERCHER, C. (2009): The peacebuilder's contacts: how external Statebuilding reinforces weak statehood. V: PARIS, R. in SISK, T. D. (ur.): The Dilemmas of Statebuilding. London/New York, Routledge.
BELLONI, R. (2007): State building and international intervention in Bosnia. London/New York, Routledge. BERIDAN, I. (2008): Politika i sigurnost. Sarajevo, Fakultet političkih nauka.
BIEBER, F. (2004): Institucionaliziranje etničnosti: postignuca i neuspjesi nakon ratova u Bosni i Hercegovini,
Kosovu i Makedoniji. Sarajevo, Medunarodni forum Bosna. BILDT, C. (1998): Misija mir. Sarajevo, Zid.
BOSE, S. (2002): Bosnia after Dayton. Nationalist Partition and International Intervention. London, Hurst & Company.
CAPLAN, R. (2007): From Collapsing States to Neo - trusteeship: the limits to solving the problem of
'precarious statehood' in the 21st century. Third World Quarterly 28(2): 231-244. CASTELLS, M. (2008): The New Public Sphere: Global Civil Society, Communication Networks, and Global Governance. The ANNALS of the American Academy of Political and Social Science 2008 616: 78-93. CHOLLET, D. (2007): Tajna povijest Daytona. Zagreb, Golden marketing.
CURAK, N. (2002): Geopolitika kao sudbina. Slučaj Bosna: postmodernistički ogled o perifernoj zemlji.
Sarajevo, Fakultet političkih nauka. CURAK, N. (2004): Dejtonski nacionalizam, Sarajevo, Buybook.
CURAK, N. (2006): Obnova bosanskih utopija. Politologija, politička filozofija i sociologija Dejtonske države i
društva. Sarajevo/Zagreb, Synopsis. CURAK, N. (2008): Sa OHR-om u Evropsku Uniju. Oslobodenje, 11.02.2008.
DŽIHIC, V., NADJIVAN, S., PAIC, H., STACHOWITSCH, S. (2006): Europa - verflucht. Europavorstellungen in
Bosnien - Herzegowina, Kroatien und Serbien. Wien, Braumüller. EHRKE, M. (2003). Von der Raubökonomie zur Rentenökonomie. Mafia, Bürokratie und Internationales
Mandat in Bosnien. Internationale Politik und Gesellschaft 2/2003: 123-154. FUKUYAMA, F. (2005): Izgradnja države. Vlada i svjetski poredak u 21. stoljecu. Zagreb, Izvori.
HARTWIG, M. (2007): Mišljenje o nacrtu izmjena Ustava Bosne i Hercegovine. Sarajevo, Konrad Adenauer Stiftung.
HAWK, K. H. (2002): Constucting the Stable State: Goals for Intervention and Peacebuilding. Westport, Greenwood Publishing Group.
HOLBROOKE, R. (1998): Završiti rat. Sarajevo, Šahinpašic.
JONES, D. B. (2001): The Challenges of Strategic Coordination: Containing Opposition and Sustaining
Implementation of Peace Agreements in Civil Wars. IPA Policy Paper Series on Peace Implementation. New York, IPA.
JOSEPH, P. E. (2005): Back to the Balkans. Foreign Affairs January/February. Dostopno prek: http://www. foreignaffairs.com/articles/60433/edward-p-joseph/back-to-the-balkans
(21. november 2009).
JOXE, A. (1996): Le debat strategique americain 1994-95, Revolution dans les Affaires Militaires? Cahier d'Etudes Strategiques 18.
KNAUS, G. IN BENDER, K. (2007): The Worst in class: How the International protectorate Hurts the European Future of Bosnia and Herzegovina. Journal of Intervention and State Building I, Special Supplement.
LAJCAK, M. (2008): Izazovi integracija Bosne i Hercegovine u Evropu, govor visokog predstavnika studentima London School of Economics and Social Sciences. Dostopno prek: http://www.ohr.int/ohr-dept/presso/ presssp/default.asp?content_id=42551 (14. november 2009).
MUEHLMANN, T. (2007): Police Restructuring in BosniaHerzegovina: Problems of Internationally-Led Security Sector Reform. Journal of Intervention and State Building I, Special Supplement.
PARIS, R. (2004): At War's End. Building Peace After Civil Conflict. Cambridge, Cambridge University Press.
SCHNECKENER, U. (2007): International statebuilding: dilemmas, strategies and challenges for German foreign policy. Berlin, SWP.
ŠALAJ, B. (2009): Socijalno povjerenje u Bosni i Hercegovini. Sarajevo, Friedrich Ebert Stiftung
TOMUSCHAT, C. (1995): Die internationale Gemeinschaft. Archiv des Volkerrechts33: 1-20.
Dejtonski mirovni sporazum (1996). Sarajevo, Službeni list BiH.
Deklaracije i komunikeji Vijeca za implementaciju mira (PIC). Dostopno prek: http://www.ohr.int/pic/archive. asp?sa=on (16. november 2009).
Dodik Milorad: Dejton zauvijek, RS pripada Srbima. Dostopno prek:
http://udarnevesti.com/out/milorad-dodik-dejton-zauvijek-rs-pripada-srbima (12. november 2009).
Foreign Policy Failed State Index 2009. Dostopno prek: http://www.foreignpolicy.com/
articles/2009/06/22/2009_failed_states_index_interactive_map_and_rankings (22. november 2009).
International Crisis Group (2001): Bosnia: Reshaping the International Machinery. Europe Report 121, 29 November 2001. Dostopno prek:
http://www.crisisgroup.org/home (22. november 2009).
Rezolucije Vijeca sigurnosti UN o Bosni i Hercegovini (1995). Sarajevo, Press centar ARBiH.
Vanjskopolitička inicijativa (2005): Aritmetika neodgovornosti. Sarajevo, Vanjskopolitička inicijativa.