JUBILEJ AKADEMIKA FRANCETA BERNIKA
»Števila so soda in lihe skrivnosti«, se glasita pomenljiva stiha, ki svarita pred slepilom, da bi bilo mogoče s podatkovno preglednostjo prikazati kako življenje. Pa vendar ostaja ta nezanesljivi in nepopolni način edini, s katerim lahko vsaj opozorimo na pomembno življenjsko obletnico, ki jo obhaja slovenski literarni zgodovinar France Bernik. Rojen je bil 13. maja 1927 v Ljubljani; otroška leta je preživel tam, kjer je mesto prehajalo v nepozidano, še vso zeleno pokrajino med Polhograjskim hribovjem in Šmarno goro. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da sta prav tod med drugo svetovno vojno okupatorja začrtala mejo, ki je krvavo zasekala v slovensko ozemlje in onemogočila naraven stik s središčem narodove prestolnice. V takšnih razmerah otroštvo ni bilo lahko, kaj šele šolanje v tujem jeziku, ki je nasilno nadomestil materinščino. Kljub krvavi vihri, ki ni izbirala žrtev, in novemu kolektivizmu, ki je bolj poudarjal nujnost materialne obnove razdejane domovine, kot zbrano učenje, je France Bernik leta 1946 maturiral in se vpisal na slavistiko ljubljanske Univerze, kjer so še vedno predavala znamenita imena prve predavateljske generacije, polagoma pa se je krepila naslednja, ki se ji je pridružil tudi profesor Anton Slodnjak. Tako je leta 1951 postal mladi diplomiranec njegov asistent in to ostal do leta 1957. Tedaj so se zgrnili črni oblaki nad oba. Sita, ki jim strokovni vidiki niso bili mar, so zaškrebljala: profesor in asistent sta morala zapustiti fakulteto; tako se je povečalo število tistih, ki jim je bila po vojni iz nestrokovnih razlogov odvzeta pravica do univerzitetnega dela. Po teh mračnjaških in - danes lahko mimo rečemo - nepravičnih dogodkih, ki bi marsikoga popohioma štrli, se je France Bernik še bolj intenzivno obrnil k stroki in pospešeno nadaljeval raziskovanje poezije Simona Jenka, ki ga je strnil v disertacijo in leta 1960 doktoriral. Naslednje leto je postal urednik knjižnih izdaj pri Slovenski matici, kjer je bil od leta 1964 do 1972 njen tajnik. Tedaj je pripomogel, da je začela ta založba uvrščati v svoje programe tudi znanstvena dela, ki so se pogumno ukvarjala s sodobno problematiko, kar je še povečalo njen ugled; omeniti je treba vsaj kolektivno obravnavo slovenske literature med 1945 in 1965. Leta 1972 je bil France Bernik izvoljen za znanstvenega sodelavca v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, leta 1977 pa za znanstvenega svetnika v istem inštitutu, le da danes sestavlja Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Medtem se je na Filozofski fakulteti habilitiral in dosegel naziv izrednega profesorja za zgodovino slovenske književnosti, skupščina SAZU pa ga je leta 1983 izvolila za svojega dopisnega člana. Za svoje raziskovalno delo je prejel leta 1975 nagrado Sklada Borisa Kidriča.
Njegova strokovna bibliografija je obsežna, zato lahko navedemo samo njegova najpo-membnejšta dela s poglavitnih raziskovalnih področij. Prvo pripada literarni ustvarjalnosti Simona Jenka. Odločitev za novo osvetlitev Jenkove poezije je bila v tihem sozvoč-
242
ju s prizadevanji tedanje sodobne lirike, ki si je začela intenzivno iskati novih poti, in Jenko se je pokazal kot nepogrešljivi začetni člen te iskateljske verige, hkrati pa je Bernikova disertacija, ki je izšla pod naslovom Lirika Simona Jenka (1962) obogatila slovensko literarno vedo z vrsto novih dognanj, zlasti pa z interpretacijsko metodo, ki je pomagala preusmeriti literarnozgodovinske raziskave od zunajliterarnih pojavov k literarnemu bese- i dilu. Za zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je pripravil in komentiral Jenkovo Zbrano delo l-U (1964, 1965). Hkrati je izdal s študijo in opombami opremljeno izbrano delo zaslužnega urednika Frana Levca z naslovom Eseji, študije in potopisi (1965), nato pa še izredno skrbno komentirana Pisma Frana Levca I-III (1967, 1971, 1973), ki omogočajo avtentičen vpogled v nastajanje slovenskega reahzma, predvsem pa v socialno, politično in literarno diferenciacijo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Zaradi odličnega poznavanja tega obdobja je bil skoraj pokhcan, da je dokončal Ocvirkovo izdajo Kersnikovega Zbranega dela: za manjkajočo šesto knjigo je pripravil in komentiral Pisma j (1984). Vrnil se je tudi k Jenku in napisal istoimensko monografijo za zbirko Znameniti Slovenci (1979).
Drugo obdobje, ki priteguje Bernikovo stalno raziskovalno pozornost, je »moderna«, v njej pa zlasti Ivan Cankar. Najprej je uredil in komentiral več knjig njegovega Zbranega ; dela (1, II, XII, XIII, XVII, XX, XXIII; 1967-1975), hkrati pa je intenzivno preučeval njegovo pripovedništvo, o čemer priča poleg mnogih revialno objavljenih študij in razprav knjiga Cankarjeva zgodnja proza (1976), najbolj pa monograhja Tipologija Cankarjeve proze (1982). V njej je - v nasprotju z dosedanjo, večinoma parcialno in ideološko enostransko cankarološko prakso - anahziral celoten idejni in zlasti oblikovalni razvoj in brez zavor osvetlil Cankarjeve idejne metamorfoze, ki so tako begale nekatere dosedanje raz- i iskovalce. Pri izdaji Cankarjevih Del I-VI (1985) je sodeloval kot sourednik in pisec ; sprenme besede.
Posebno področje pa je pripovedništvo z vojno tematiko. To je preučeval in vodil v sekciji ' za slovensko literarno zgodovino že omenjenega inštituta. Doslej je objavil več revialnih ¦ razprav, ki so posvečene Bevkovim, Vorančevim, Kosmačevim in Kocbekovim besedi- ¦ lom; načrtuje pa tudi knjižno izdajo. Neobjektivno bi bilo trditi, da obstajajo samo opi- \ sana raziskovalna področja, kajti Franceta Bemika so pritegnila tudi literarna besedila • avtorjev iz drugih obdobij; večino teh razprav je zbral v knjigi Problemi slovenske književ- \ nosti (1980). Prav posebno mesto v njegovem opusu pa zavzema antologija Trst v slovenski i poeziji (1984) z uvodnim esejem. Podoba bogate dejavnosti ne bi bila niti pribhžno popolna, če ne bi vsaj omenili njegovega uredniškega dela. Kot sourednik skrbi za zbirko Korespondence pomembnih Slovencev, v kateri so prav zadnja leta izšli vznemirljivi in zanimivi avtorji, npr. Govekar, Čop in Trubar. Ta zbirka dopolnjuje drugo, ki ji je postal po smrti Antona Ocvirka glavni urednik (1981), v mislih imamo Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki doživljajo pod njegovim vodstvom pomladitev sodelavcev in usmeritev k novim »klasikom«, na vrsto namreč prihajajo avtorji iz obdobja med obema voj- I nama. Potrebe po znanstvenokritičnih izdajah njihovih komaj dostopnih besedil postajajo vedno večje, saj vzporedno narašča potreba po ponovnem ovrednotenju njihovega opusa, : ki ni bil redko podcenjevan zaradi enostranskih meril, ki so tuja njihovim poetikam. Že \ od leta 1967 pa je tudi član uredniškega odbora Slavistične revije. Nezanemarljivo je nje- ¦ govo predavateljsko delo na strokovnih srečanjih domačih in tujih slavističnih društev { ter zlasti na seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, ki ga prireja ljubljanska ; Filozofska fakulteta. Svoje predavateljske sposobnosti je potrdil tudi kot gost - profesor j na univerzi v Celovcu in v dubrovniškem centru za podiplomski študij. 1
Ob življenjskem jubileju želimo akademiku Francetu Bemiku trdnega zdravja, da bi uresničil vse raziskovalne načrte, ki si jih je zastavil.
Marjan Dolgan Znanstvenoraziskovalni center SAZLJ v Ljubljani
243