ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 4 (113) • 473-185 473 
L i l i j a n a Ž n i d a r š i č 
Šolanje, vzgoja in izobrazba duhovnikov ljubljanske 
škofije pred tridentinskim koncilom1 
Znanje, potrebno za prejem posvećenja 
Vprašanje šolanja, vzgoje in izobrazbe duhovnikov je bilo vselej tesno povezano z 
vprašanjem o vrsti in obsegu znanja oz. usposobljenosti za naloge, ki jih je duhovniku nalagal 
njegov poklic. Tudi v proučevani dobi se je zahtevana raven vedenja dvigovala skladno s 
stopnjo posvećenja, medtem ko je bilo za opravljanje določenih služb kajpada potrebno 
specifično znanje. Glede na to, da je bila spodnja starostna meja za prejem tonzure sedem 
let,2 prehod iz laiškega v kleriški stan ni mogel biti pretežak. Znati brati in pisati, znati na 
pamet molitve, kot so očenaš, vera ali spokorni psalmi, poznati najosnovnejša pravila latinske 
slovnice, to ali nekaj tega je zadostovalo za podelitev tonzure in nižjih redov.3 
Skozi zahtevnejši preizkus znanja so šli načeloma subdiakonandi in diakonandi: da ne bi 
prihajali v zadrego pred verniki, so morali tekoče brati in peti iz brevirja ter drugih 
bogoslužnih knjig. Kandidati za mašniško posvećenje, zlasti tisti, ki naj bi po posvetitvi 
prevzeli dušnopastirske naloge, pa so si bili dolžni pridobiti toliko znanja latinščine, da so ne 
le pravilno izgovarjali in naglašali, ampak tudi razumeli dobesedni pomen prebranih in petih 
liturgičnih besedil. Da bi ljudi lahko poučevali v veri, so morali znati na preprost način 
razložiti člene vere in deset zapovedi. Kot delivci zakramentov krsta, pokore, svetega zakona 
in poslednjega maziljenja so morali nadalje vedeti, kaj je materija (snov) in kaj forma 
(slovilo) posameznega zakramenta in kako se podeljuje. V zvezi z zakramentom pokore naj 
bi znali ločevati med grehom in ne-grehom ter prepoznati težja vprašanja vesti, da bi jih nato 
prepustili v reševanje višjim cerkvenim oblastem. K zahtevanemu znanju novomašnikov je 
sodilo še preračunavanje premakljivih cerkvenih praznikov. 
Ti »standardi«, ki so jih postavljali že kanonisti 13. stoletja, se pred tridentinskim 
koncilom kljub naraščajočemu pomenu izobrazbe niso spremenili. V praksi je bilo sicer 
marsikaj odvisno od tega, za kakšne kriterije so se odločili krajevni ordinariji in izpraševalci; 
žal so bili tudi strožji med njimi često prisiljeni popuščati pod pritiskom poznanstev4 in - po 
uveljavitvi protestantske reformacije - zaradi pomanjkanja duhovnikov.5 Čeprav se niso 
1 V pričujočem prispevku se v politično-geografskem pogledu omejujem na tisti del ljubljanske škofije, ki 
je bil v obravnavanem obdobju na ozemlju dežele Kranjske - z izjemo Gornjega Grada kot »naravnega« 
škofijskega središča. Spodnjo časovno mejo predstavlja kanonična potrditev škofije 6. septembra 1462, zgornjo 
pa s tridentinskega koncila (1545-1563) zaradi analogije večkrat pomaknemo v čas škofov Janeza Tavčarja 
(1580-1597) in Tomaža Hrena (1597/99-1630). Raziskava je posvečena svetnim oz. škofijskim duhovnikom. 
2W.M. Plöchl, Geschichte des Kirchenrechts П (Das Kirchenrecht der Abendländischen Christenheit 1055 
bis 1517), 2. izdaja, Wien-München 1962, 291. 
3 0 znanju kot pogoju za prejem različnih stopenj posvećenja F.W. Oediger, Über die Bildung der 
Geistlichen im späten Mittelalter, v: Studien und Texte zur Geistesgeschichte des Mittelalters II, Leiden-Köln 
1953, 52 si. Avtor osvetljuje problematiko s citati iz mnogih virov. 
4Prim. F.W. Oediger, n.d., 93-94. 
5 Na pomanjkanje duhovnikov se je skliceval še škof Hren. »Kar precejšnje je bilo število tistih, ki bi jih 
škof zaradi premajhne izobraženosti zavrnil, pa jih je po raznih priporočilih, večkrat 'zaradi pomanjkanja 
4 7 4 L. ŽNIDARŠIČ: ŠOLANJE, VZGOJA IN IZOBRAZBA DUHOVNIKOV ... 
ohranili viri, na podlagi katerih bi si mogli ustvariti sliko o tem, kako je potekalo izpraševanje 
duhovniških kandidatov v ljubljanski škofiji, domnevamo, da tu splošna raven vprašanj in 
odgovorov ni bila dosti nižja ali višja od povprečne. 
Pridobivanje osnovnega znanja s posebnim pogledom na šolo pri stolni cerkvi sv. 
Nikolaja v Ljubljani 
Kraja, kjer se je dalo že v otroštvu seznaniti z obveznostmi dušnega pastirja, sta bila še 
vedno domače župnišče in cerkev.6 Posebno na pomembnejših trških in podeželskih župnijah 
se je obdržala navada, da so dečki, namenjeni duhovništvu, skupaj z župnikom brali in peli, 
mu pomagali pri raznih cerkvenih opravilih in ga spremljali na raznih potih.7 V večjih mestih 
so organizirali latinsko šolo, ki naj bi nadebudnejšim šolarjem omogočila nadaljnji študij na 
univerzi. Obenem so se dečki, med njimi bodoči duhovniki, pod učiteljevim vodstvom 
usposabljali za petje pri župnijskem bogoslužju. Od srede 15. do srede 16. stoletja so v 
kranjskem delu ljubljanske škofije neposredno izpričani učitelji oz. šole na Bledu8 in 
Svibnem9 ter v mestih Kranj10 in Ljubljana.11 Tak ali drugačen tip šole je gotovo imela 
Radovljica, ki si je pridobila status mesta v sedemdesetih letih 15. stoletja.12 Drugod na 
Kranjskem sklepamo na župnijske šole ali vzgojo klerikov pri domačem župniku v zvezi z 
omembami šolskega vodje oz. »gojencev«: v Cerknici,13 Ribnici,14 na Raki,15 v Šmarju pri 
Ljubljani.16 S šolami, ki so bile bolj ali manj pod nadzorom mesta, pa povezujemo navedbe 
učiteljev in šol v Črnomlju, Kamniku, Krškem, (Škofji) Loki ter Višnji Gori.17 
Duhovniški kandidati so se lahko šolali še po samostanih in drugih cerkvenih ustanovah, 
na Kranjskem denimo pri kartuzijanih v Bistri, Kostanjevici in Pleterjah, pri frančiškanih in 
v samostanu nemškega viteškega reda v Ljubljani, pri kolegiatnem kapitlju v Novem mestu,18 
duhovnikov', le posvetil.« - M. Benedik - A. Kralj, Protokoli škofa Hrena 1614-1630, v: Acta ecclesiastica 
Sloveniae (= AES) 19 (1997), 181. 
6 J. Gruden, Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v srednjem veku, v: Katoliški obzornik VI 
(1902), 242-244. 
7F.W. Oediger, n.d., 77-78. Ta navada se je ohranila v potridentinski čas - prim. M. Benedik, Teološki 
študij na Slovenskem, v: Bogoslovni vestnik 50 (1990), 15. 
8 F. Gornik, Zgodovina blejske župnije, Mohorjeva družba, Celje 1990, 198: »Viljem de Rostbach, 
duhovnik, star nad 40 let, je trdil, da je kot otrok tukaj hodil v šolo in da je bil pozneje pri kapeli /na otoku/ 
duhovni pomočnik« (1459). 
9 Prim. M. Bizjak, Posest župnije Svibno in urbar ljubljanskega kapitlja iz leta 1499, v: Kronika 46 (1998), 
12. 
1 0A. Koblar, Šole v Kranju, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (= IMDK) Х1П (1903), 40 si.; J. 
Zontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, 71. 
"Več o šoli pri ljubljanski stolnici v nadaljevanju. Prim, še J. Wallner, Notizen zur Schulgeschichte 
Laibachs vor der theresianischen Reform, v: Mittheilungen des Musealvereines fir Krain (= MMVK) VI 
(1893), 125. 
1 2 F . Gestrin, Radovljica - vas, trg in mesto do 17. stoletja, v: Zgodovinski časopis (= ZČ) 45 (1991), 526. 
1 3 A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, v: IMDK I (1891), 5 (leta 1472). 
1 4 A. Skubic, Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine, Buenos Aires 1976, 99. Prim. I. Vrhovec, Der 
schwäbische Chronist Burghardt Zink und eine interessante Schule zu Reiffnitz in Unterkrain, v: MMVK ХШ 
(1900), 1-16. 
1 5 A. Koblar, Drobtinice, n.d., v: IMDK II (1892), 85 (leta 1490). 
1 6 Štefan Pehlar, »clericus et scolarum rector in Hardlandt« (leta 1504) - A. Koblar, Drobtinice, n.d., v: 
IMDK 111 (1893), 248. 
1 7 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I, Ljubljana 1963, 29; J. Jamar-Legat, 
Začetki loškega šolstva, v: Loški razgledi 15 (1968), 66-67. 
1 8 Prim. J. Ciperle, Šolske ustanove Katoliške cerkve in kapiteljska šola v Novem mestu, v: Dolenjski zbornik 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 «4(113) 4 7 5 
cistercijanih v Stični ali pri zasebnem učitelju, kakršen je bil v Ljubljani od tridesetih let 16. 
stoletja dalje latinski preceptor Lenart Budina.19 Slednji je bil po Trubarjevih besedah 
»plemenit in visoko učen v jezikih in svobodnih umetnostih, zlasti v glasbi.«20 
Med šolami na območju ljubljanske škofije je zavzemala posebno mesto šola pri stolni 
cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Šenklavški učitelj, ki so ga plačevali tako meščani kakor škof 
in kapitelj,21 je učil otroke brati in pisati nemško, računati in zlasti peti.22 Šola se je morala 
namreč dnevno udeleževati bolj ali manj slovesnih duhovnih opravil, ki so jih določale 
ustanovna listina škofije in druge (mašne) ustanove;23 ker je bil liturgični jezik latinski, so si 
mogli učenci hkrati pridobiti vsaj nekaj znanja latinščine. 
V šolo so zahajali ali v njej pomagali tudi »prebendarji« oz. škofijski pripravniki na 
duhovniški poklic.24 Dasi o številu ter konkretnih dolžnostih in pravicah le-teh za čas pred 
tridentinskim koncilom skorajda nimamo podatkov,25 lahko rečemo, da so imeli prebendarji 
v stolničnem okolju dovolj možnosti za osvojitev bogoslužne prakse. Že po kapiteljskem 
statutu iz leta 1519 je smel odsotnega prosta, dekana ali kanonika pri mašah in kanoničnih 
urah nadomeščati subdiakon, akolit ali študent-laik.26 Sprašujemo pa se, ali bi znali ti 
duhovniški kandidati razložiti ozadje in globlji pomen bogoslužnih dejanj, pri katerih so 
sodelovali. Kar zadeva (s)poznavanje Svetega pisma, po drugi strani vemo, da je skušal 
kapitelj leta 1533 svetopisemski študij spodbuditi, in sicer tako, daje s statutom ukinil daljše 
časovne presledke med skupnimi liturgičnimi opravili. Kanoniki, naklonjeni reformacijski 
ideji o središčnem pomenu Božje besede, so tedaj menili, da časovne prekinitve »najbolj 
odvračajo od študija Svetega pisma«.27 
Vprašanje vzgojnoizobraževalnega središča škofije 
Ker so se (že) prvi ljubljanski škofje razmeroma pogosto zadrževali v Gornjem Gradu in 
je tam po letu 1473 deloval kolegij svetnih duhovnikov,28 se velja pri obravnavi tega 
1996. 500 let Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Novo mesto 1997, 151-153. 
1 9 V. Schmidt, Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, v: Pedagoški tisk 6, Ljubljana 
1952, 28. 
2 0 M . Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962, 153. Prim. P. Simoniti, Humanizem na 
Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979, 118. 
2 1 Razdelitev stroškov je razvidna iz zapisov v: Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NŠAL), fond Kapiteljski 
arhiv Ljubljana (= KAL), Spisi, f. 38/1; NŠAL, ŠAL, Formularji, št. 1, 533-534; NŠAL, KAL, Spisi, f. 287, 
fol. 2a, 3'-5 (izdatki za obračunsko leto 1550/51); NŠAL, KAL, Spisi, f. 313/3. 
2 2 O vsebini in metodi pouka ni znanega nič konkretnega, vendar menimo, da se šola obravnavane dobe ni 
bistveno razlikovala od šole, v kateri je v drugi polovici 17. stoletja poučeval Janez Jurij Hintersinger. Glej J. 
Gruden, Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi, v: Corniola VI (1915), 9-11. 
2 3 Ustanovna listina škofije je šoli nalagala vsakodnevno petje večernic in dveh oficijev oz. maš - obj. v; 
Zgodovinski zbornik - Priloga »Laibacher Dioecesanblatt-u« I (1888), št. 1, stolpec 8. O ustanovah pri 
posameznih stolničnih oltarjih J. Veider, Stara ljubljanska stolnica, njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 
1947, 67 si. 
2 4 Prim. A. Koblar, Beležke iz zapisnikov kapiteljskih sej pod škofom Hrenom, v: IMDK V (1895), 190. 
2 5 Iz zastavnega pisma škofa Petra Seebacha iz leta 1559 na primer razberemo, da je za hrano prebendarjev 
(praebendt auf die schuell) skrbel škof prek svojega oskrbnika v Ljubljani - NŠAL, ŠAL, Formularji, št. 1, 
534. 
2 6 Sočasni prepis tega najstarejšega, v celoti ohranjenega kapiteljskega statuta je v: NŠAL, KAL, Urbarji, 
št. 1, 284-295. 
2 7 Kanoniki, vikarji in ostali naj prime, terce, sekste in none pojejo »non succisivis et interpolatis temporibus 
sed ex ordine.« »Quoniam sic interrapta tempora, a studio sacrarum literarum plurimum legentes abstrahunt 
/.../« (člen 6). Sočasni prepis statuta, sprejetega 1. maja 1533, v: NŠAL, KAL, Urbarji, št. 1, 297-302. 
2 8 8. aprila 1473 je izdal papež Sikst IV. bulo, s katero je razpustil dotedanji benediktinski samostan. 
476 L. ŽNIDARŠIČ: ŠOLANJE, VZGOJA IN IZOBRAZBA DUHOVNIKOV . 
Slika 1: Gornji Grad (Georg Matthäus Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681) 
vprašanja najprej pomuditi pri ohranjenem primarnem gradivu, nanašajočem se na 
gornjegrajsko šolo oz. alumnat. V poštev pridejo predvsem pregledi izdatkov tamkajšnjih 
oskrbnikov za obdobje 1521 /22-1533/34.29 Na osnovi teh ugotavljamo, da sta bili v Gornjem 
Gradu službi pevovodje - pevovodja ali vodja kora (chormeister) je v vseh prikazih vpisan 
kot prvi - in učitelja ločeni. Chormeister je letno prejemal četrtino več denarja od drugih 
članov kolegija in štirikrat več od učitelja nečlana.30 Jurij Starch (Storch), vodja kora v letih 
1526-1533,31 je bil obenem župnijski vikar v Braslovčah (omenjen 1533) in Šoštanju 
(omenjen 1539).32 Funkcijo učitelja je takrat opravljal član kolegija Matej Versan,33 ki so mu 
od skupno osmih funtov črnih denaričev na leto pripadli trije za poučevanje.34 
V nasprotju z gornjegrajsko kolegiatno cerkvijo pa stolna cerkev sv. Nikolaja, kot vse 
kaže, posebnega pevovodje tačas ni imela; v ustreznih virih srečujemo povečini le 
neimenovane šenklavške učitelje.35 Povrh tega se gornjegrajski organist pojavlja v skoraj dve 
Gomjegrajske redovnike naj bi nadomestilo deset do dvanajst svetnih duhovnikov - prim. I. Orožen, Das 
Bistum und die Diözese Lavant II, Marburg 1877, 208-212 (II/l); 54, 60-61 (II/2). 
2 9NŠAL, Gornji Grad A, f. 21 (izdatki za leto 1521/22, dohodki in izdatki za leto 1526/27), f. 22 (dohodki 
in izdatki za leto 1527/28, izdatki za leto 1529/1530 in 1532/33), f. 23 (izdatki za leto 1533/34). 
3 0Leta 1521/22 je znašala plača pevovodje osem funtov čmih denaričev, učiteljeva pa dva - NŠAL, Gornji 
Grad A, f. 21, fol. 2, 3 (izdatki za leto 1521/22). 
3 1 NŠAL, Gornji Grad A, f. 21, str. 49 (dohodki in izdatki za leto 1526/27); f. 22, fol. 30 (dohodki in izdatki 
za leto 1527/28), fol. 3 (izdatki za leto 1529/30), fol. 2 (izdatki za leto 1532/33); f. 23, fol. 2 (izdatki za leto 
1533/34). Prim. I. Orožen, n.d., II/l, 61. 
3 2 1 . Orožen, n.d., IV/1, 48; V, 457. 
3 3 Versana zasledimo med ordinandi lavantinskega škofa Lenarta Peurla: 17. decembra 1513 je bil posvečen 
v subdiakona na mizni titel ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja, 11. marca 1514 v diakona in 1. aprila 1514 
v mašnika. Obj. v: F. Hutz, Das Weiheregister des Lavanter Bischofs Leonhard Pearl 1509-1536, Graz 1994, 
88, št. 1531; 91, št. 1588; 95, št. 1700. 
3 4NŠAL, Gornji Grad A, f. 22, fol. 5 (izdatki za leto 1529/30), fol. 5 (izdatki za leto 1532/33); f. 23, fol. 4 
(izdatki za leto 1533/34). 
3 3 Prvo znano učiteljevo ime bi bilo Lenart Marolt; nanj naletimo v zapisniku ljubljanskega mestnega sveta 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 ' 1998 » 4 (113) 477 
desetletji starejših virih kot ljubljanski36 oz. tri leta prej, predenje kralj Ferdinand kapitlju v 
Ljubljani dovolil, da eno izmed kanoniških prebend nameni za vzdrževanje organista.37 
Dobimo torej vtis, da je na cerkvenoglasbenem področju v obravnavani dobi prednjačil 
Gornji Grad, čeravno se zdi bolj logična trditev, da je gornjegrajska škofovska sorezidenca 
»sledila matičnim glasbenim prizadevanjem stolnice sv. Nikolaja v Ljubljani.«38 
Da bi prišli do jasnejšega odgovora, si moramo pomagati z arhivskim gradivom iz časa po 
Tridentinumu. V relaciji ad limina škofa Janeza Tavčarja, datirani 27. oktobra 1589, denimo 
preberemo, da je »hranil« škof pri ljubljanski stolni cerkvi šest in pri gornjegrajski cerkvi 
šestnajst gojencev ali alumnov.39 V zvezi z omenjenim poročilom je poznavalec cerkvene 
glasbe 16. in 17. stoletja na Slovenskem J. Höfler med drugim zapisal, da so v primerjavi z 
Ljubljano v »Gornjem Gradu za potrebne slovesnosti verjetno lahko zbrali večje število 
pevcev in s tem dosegli večji sijaj.«40 Pod Tavčarjevim naslednikom škofom Tomažem 
Hrenom pa je bil v Gornjem Gradu leta 1605 ustanovljen »Marijanski kolegij« (Collegium 
Marianum),41 ki je imel lastno teološko šolo; ljubljansko semenišče je bilo tedaj zgolj »neke 
vrste internat z internim poukom nekaterih predmetov.«42 
Že teh nekaj podatkov kaže na tradicionalni pomen gornjegrajskega alumnata kot 
vzgajališča bodočih škofijskih duhovnikov. Kljub temu, da obeh alumnatov ne smemo 
postavljati enega nasproti dragemu - Ljubljana, ki je bila vendarle »škofijsko mesto«, in 
Gornji Grad sta imela stalne stike -, se je nekdanja gornjegrajska opatija izkazala za 
primernejši kraj pri usposabljanju domačega duhovniškega naraščaja. S škofovsko rezidenco 
in sedežem dokaj obsežnega škofijskega gospostva je bil Gornji Grad po svoji geografski legi 
tudi naravno središče škofije. V Gornji Grad so hodili duhovniki z vseh koncev škofije, in to 
ne le »službeno«. Posebno mikaven je moral biti lov v tamkajšnjih škofijskih gozdovih; 
pregled divjačine, oddane leta 1520, beleži imena vikarjev iz Ljubljane, Vrhnike, Naklega, 
Šentjerneja ter Pliberka.43 
z dne 3. oktobra 1544 - Zgodovinski arhiv Ljubljana, Rokopisne knjige (= Cod) 1/5-1544, fol. 53. Toda sodeč 
po poročilu ljubljanskega kapitlja, poslanem deželnemu vicedomu 17. maja 1559, je bila Maroltu učiteljska 
služba le obljubljena s strani meščanov. Namesto Maroka je škof imenoval Boltežarja Gurkfelderja, bodočega 
dekana kapitlja - NŠAL, KAL, Spisi, f. 313/3. 
3 6NŠAL, Gornji Grad A, f. 23, fol. 8 (izdatki za leto 1533/34). Ljubljanski stolni organist Janez /Dien(n)er/ 
se prvikrat pojavi v pregledu kapiteljskih izdatkov za leto 1550/51 v: NŠAL, KAL, Spisi, f. 287, fol. 13. 
3 7 Prepis listine, izstavljene na Dunaju 16. januarja 1536, v: NŠAL, KAL, Spisi, f. 84/47. Prim. A. Rijavec, 
Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljubljana 1967, 168, op. 78. Na Rijavčevo razpravo 
me je opozoril dr. Edo Škulj, za kar se mu iskreno zahvaljujem. 
3 8 A. Rijavec, n.d., 26, 31. Opozorimo naj, da avtor zgoraj navedenih virov o gornjegrajski šoli ne navaja; 
fond, ki ga označujemo kot Gornji Grad A, je bil takrat še v avstrijskem Deželnem arhivu v Gradcu. 
3 9 »In ecclesia mea /Labacensi.../ alo sumptibus meis/.../ ludimagistrum, cantorem et sex alumnos seu 
scholares, qui omnes scholae musicae et ecclesiae incumbunt. In residentia vero mea Oberburgensi habeo idem 
/.../ ludimagistrum cum sexdecim scholaribus in seminario.« Objava izvirnika iz NŠAL, KAL Spisi, f. 57/4 v: 
F.M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji, AES 3 (1981), 70-71. 
4 0 J. Höfler, Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana 1978, 9. 
•"Pravila alumnata so objavljena v: I. Orožen, n.d., П/2, 54-59. Sočasni prepis pravil je najti v: NŠAL, 
KAL, Spisi, f. 122/9. 
4 2 F.M. Dolinar, Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove, v: zbornik Katoliška prenova in 
protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564-1628, Klagenfurt-Ljubljana-Wien/Graz-Wien-Köln 1994, 
108. 
4 3 NŠAL, Gornji Grad A, f. 14, fol. 51-56 (Wildrechnungen). V pregledu se omenjajo še deželni glavar 
Kranjske, mesto Ljubljana, opat v Kostanjevici in dekan v Trstu. 
4 7 8 L. ŽN1DARŠIČ: ŠOLANJE, VZGOJA IN IZOBRAZBA DUHOVNIKOV ... 
Študij na univerzi: poskus kvantitativnega ovrednotenja 
Če ostajamo glede vprašanj, nakazanih v zgornjih razdelkih, pretežno na ravni analog­
nega in retrogradnega sklepanja, pa si lahko o univerzitetnem študiju duhovnikov, ki jih 
proučujemo, ustvarimo dovolj jasno podobo. V raziskavo smo vključili 172 duhovnikov z 
imenom in priimkom, na katere smo naleteli ob prebiranju raznovrstnih virov od srede 15. do 
srede 16. stoletja.44 Po pregledu matrik artistične fakultete na Dunaju,45 ki je bila 
pripadnikom ljubljanske škofije tako v jezikovnem kakor političnem pogledu najbližja, smo 
ugotovili, da seje na dunajsko univerzo vpisalo 53 od skupno 172 duhovnikov. Od 53 jih je 
prvo stopnjo ali bakalavreat doseglo 10 in licenciât 3 duhovniki.46 Ko številke spremenimo v 
procente, vidimo, da dobljeni rezultati - 30,8 % vpisanih in med temi 18,8 % bakalavrijev -
niso dosti slabši od izračunov, ki so jih dale tovrstne raziskave za srednje in zahodnoevropski 
prostor. Te govorijo o povprečno eni tretjini (33,3 %) imatrikuliranih duhovnikov in treh 
desetinah (30 %) vpisanih duhovnikov z bakalavreatom.47 
Ob podmeni, da med nosilci akademske stopnje ni bilo neimatrikuliranih, prištejemo 
lahko h gornjim 53 osebam še 3 licenciate umetnosti in 1 doktorja teologije, pri katerih kraj 
študija ni znan, ter 2 duhovnika, za katera vemo le, da sta doktorirala iz cerkvenega prava v 
Padovi.48 Medtem ko so imeli 3 licenciati, izpričani sicer v neuniverzitetnih virih, bržčas tudi 
bakalavreat, tega ne moremo z gotovostjo reči za »neartistične« doktorje. Čeprav so tisti, ki 
so želeli študirati civilno ali cerkveno pravo, teologijo ali medicino, najprej praviloma 
opravili »pripravljalni kurz« artistične fakultete,49 zvišujemo število bakalavrijev na račun 
takšnih doktoratov s pridržkom.50 Kakorkoli že, s tako utemeljevanim prištetjem števila 6 
imatrikuliranim, delež le-teh preseže tretjino (34,3 %), delež bakalavrijev pa se dvigne na 
24,5 % (upoštevaje samo licenciate). Še nekoliko boljše rezultate bi seveda dobili, če bi v 
vrsto univerzitetno izobraženih duhovnikov šteli tiste, ki jim akademski naslov pridaja kak 
manj zanesljiv vir ali bi nanj sklepali glede na duhovnikovo funkcijo. Naj na tem mestu 
dodamo, da v ustreznih objavah univerz v Bologni, Tübingenu in Wittenbergu zadevnih oseb 
ni bilo zaslediti.51 
4 4 Zbir podatkov za vsakega od obravnavanih duhovnikov hrani avtorica članka. V nadaljevanju so navedeni 
le številčni izračuni, saj bi bilo podajanje imen, priimkov, letnic in drugega zaradi preobsežnosti moteče. O 
samih osebah, zlasti tistih z višjo izobrazbo, povedo nekaj več naslednji razdelki. 
4 5 Matrike - dostopne so na Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani - jedrnato 
predstavlja J. Janžekovič, Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju, Kronika 25 (1977), 167-168. 
Prim. A. Ožinger, Studenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veku 1365-1518 
Kronika 23 (1975), 149 si. 
4 6 Seznam vseh dunajskih bakalavrijev in magistrov artium s slovenskega ozemlja za obdobje 1447-1550 v: 
P. Simoniti, Humanizem, n.d., 245-257. 
4 7 RW. Oediger, n.d., 66-67; F. Rapp, L'Eglise et la vie religieuse en Occident à la fin du Moyen Age, 2. 
izdaja, Paris 1980, 125. 
48 Izvlečki iz gradiva univerze v Padovi, pomembni za slovensko zgodovino 15. in prve polovice 16. stoletja, 
so objavljeni v: P. Simoniti, Humanizem, n.d., 119-123. 
4 9 Prim. F. Paulsen, Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den deutschen Schulen und Universitäten vom 
Ausgang des Mittelalters bis zur Gegenwart, 2. izdaja, Leipzig 1896, 36. 
5 0Tri padovanske doktorje cerkvenega prava najdemo na primer med vpisanimi na univerzo na Dunaju, v 
skupini tamkajšnjih bakalavrijev pa jih ni zaslediti. 
5 1 Pregledala sem naslednja dela: G.C. Knod, Deutsche Studenten in Bologna (1289-1562). Biographischer 
Index zu den Acta nationis Germanicae Universitatis Bononiensis, Berlin 1899; G. Bronzino (ur.), Notitia 
doctorum sive Catalogus doctorum qui in Collegiis Philosophiae et Medicinae Bononiae laureati fuerunt ab 
Anno 1480 usque ad Annum 1800, Milano 1962; Die Matrikeln der Universität Tübingen I (1477-1600), 
Stuttgart 1906; DJ. Köstlin (ur.), Die Baccalaurei und Magistri der Wittenberger Philosophischen Facultät 
1518-1537 und die Ordentlichen Disputationen 1536-1537 aus der Facultätsmatrikel, Halle-Wittenberg 1888. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 5 2 ' 1998 « 4 ( 1 1 3 ) 47JJ 
Vsaka tovrstna raziskava, oprta na objavljene vire razmeroma majhnega števila 
univerzitetnih ustanov, je kajpak pomanjkljiva,52 naši rezultati pa so relativni tudi zaradi 
velike razdrobljenosti domačega in nepreglednosti tujega gradiva. Vseeno je na podlagi 
zgornjih izračunov in podatkov iz literature moč zavrniti oceno, da pred tridentinskim 
koncilom velika večina duhovnikov »ni nikdar študirala na univerzah.«53 Hkrati opozarjamo 
na dejstvo, da akademska stopnja v tistem času ni bila pogoj niti za opravljanje 
najzahtevnejših služb; študij so morali končati tisti, ki so se hoteli posvetiti akademskemu 
poklicu.54 
Študij teologije in cerkvenega prava 
Drugačen pomen kakor danes so pripisovali tudi teologiji, kar je razvidno že iz takratnih 
pogojev in namena teološkega študija. Le materialno dobro preskrbljeni in najbolj vztrajni so 
si lahko privoščili kompleten študij teologije; theologus fundatus je »presedel« v povprečju 
pet let pri filozofiji, zatem je študiral in dociral teologijo od osem do dvanajst let.55 Med 
obravnavanimi duhovniki je imel univerzitetno teološko izobrazbo samo (en) duhovnik,56 ki 
se v pregledanih virih označuje kot »profesor Svetega pisma« (divinarum litterarum 
professor). Žal poznamo zgolj duhovnikovo osebno ime - Matej in ne univerze, katere 
študent oziroma profesorje bil. Kar zadeva teološko fakulteto na Dunaju, so tam študentje 
študirali v dveh skupinah: v eni so poslušali predavanja in sodelovali pri disputacijah iz 
Svetega pisma (sacra pagina), v drugi iz dogmatike oz. sholastične teologije. Tisti, ki so po 
doseženem doktoratu na fakulteti poučevali in bili njeni člani, pa so se imenovali profesorji.57 
Tako je bil morda eden izmed teh Matej, o katerem sicer vemo, da je dobil najmanj dva 
beneficija v kranjskem delu ljubljanske škofije, v Zasipu in v Kranju. Medtem ko so bile z 
njegovim zasipskim beneficijem zvezane dušnopastirske dolžnosti, je šlo pri kaplaniji sv. 
Rožnega venca v Kranju za oltarni beneficij; nanj gaje leta 1518 prezentiralo mesto.58 
Verjetna je domneva, daje imel Matej v času profesure kak donosnejši beneficij zunaj škofije, 
po upokojitvi ali resignaciji na profesorsko mesto pa se je vrnil v domačo deželo in se 
posvetil dušnemu pastirstvu. 
Cenejši, kratkotrajnejši in po drugi strani prestižnejši od študija teologije je bil študij 
cerkvenega prava, vendar gaje uspelo pripeljati do konca samo majhnemu delu duhovščine. 
Iz kanonskega prava je v Padovi pred sredo 16. stoletja promoviralo šest duhovnikov 
ljubljanske škofije: škofa Žiga Lamberg in Krištof Ravbar (prvi leta 1451, drugi 1501), prost 
in generalni vikar Peter Knaver (pred 1470), dekan Štefan Klocker (1501), župnik v Kranju 
Matija Operta (1484) ter kanonik in generalni vikar Mihael z Iga (1499).59 Do doktorata te 
5 2 Menim sicer, da trudoma pridobljenih najdb v gradivu odročnejših univerz ne bi bilo toliko, da bi bistveno 
spremenile naše rezultate. Prim. P. Simoniti, Humanizem, n.d., 129. 
5 3 F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v: zbornik Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 
1919-1969, Ljubljana 1969, 14. 
5 4 Prim. F. Paulsen, n.d., 35. 
5 5 Prim. F.W. Oediger, n.d., 63. 
5 6 Da se temu ne kaže čuditi, potrjuje navedba nekega sodobnika, ki da je našel med svetno duhovščino 
škofije Strasbourg enega samega doktorja teologije in niti treh bakalavrijev - F.W. Oediger, n.d., 64. Prim, še 
B. Moeller, Deutschland im Zeitalter der Reformation, v: Deutsche Geschichte 4, 3. izdaja, Göttingen 1988, 
41. 
5 7 Prim. H. Zschokke, Die theologischen Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Oesterreich aus 
Archivalien, Wien-Leipzig 1894, 143. 
5 8 »Divinarum litterarum professorem dominum presbiterum Matheum animarum pastorem in pago Asp« -
F. Komatar, Kranjski mestni arhiv II, v: Jahresberichte kranjske gimnazije 1913-1914, 22-23. 
5 9 P. Simoniti, Humanizem, n.d., 120, op. 23; 121, op. 28; 122, op. 41, 46, 48, 49 (po kronološkem redu). 
4 8 0 L. ŽNIDARŠIĆ: ŠOLANJE, VZGOJA IN IZOBRAZBA DUHOVNIKOV ... 
vrste je prišel neznano kje generalni vikar Lenart Mertlic,60 po vsej verjetnosti pa še kdo od 
arhidiakonov in generalnih vikarjev škofije. Toda tudi cerkvenopravne naloge le-teh so tedaj 
prevzemale osebe z akademskim naslovom, ki ga, gledano z današnjimi očmi, ne bi 
pričakovali. Ljubljanskega prosta Lenarta Jamnizerja je na župniji in arhidiakonatu v 
Radovljici nadomeščal na primer »magister sedmih svobodnih umetnosti« Nikolaj Orttner.61 
Licenciât artistične fakultete, ki si ga je pridobil na Dunaju kot bakalavrij erfurtske univerze, 
je imel prav tako generalni vikar škofa Ravbarja, Simon Šare.62 Svobodne umetnosti (artes 
liberales), točneje retoriko, so očitno še zmeraj povezovali s pravom.63 
Študij, formalna izobrazba in dušno pastirstvo 
Večji del tistih, ki so se študija lotili, je univerze zapuščal brez končane prve stopnje. Že 
Aristotelovih spisov iz logike, ki so jih poslušali študentje-začetniki, ni bilo lahko razumeti.64 
Primož Trubar, vzemimo, je ostal na dunajski univerzi največ dva semestra;65 po mnenju M. 
Rupla je Trubarja bržkone razočarala univerza sama.66 Ta je takrat res doživljala težke čase, 
vendar osipa nikakor ne gre pripisovati samo ali predvsem turški nevarnosti oz. obleganju 
Dunaja jeseni 1529. Tudi drugod po Evropi so laiki in kleriki z univerz odhajali po enem ali 
dveh letih, ko so si v večji ali manjši meri »nabrali« splošne kulture.67 Razmeroma veliko 
duhovnikov s takšno izkušnjo ali bolje pokušnjo univerzitetnega študija srečamo med 
duhovščino v ljubljanski škofiji. 
Po drugi strani tu gotovo niso bili redki manj ambiciozni in socialno šibkejši duhovni 
pomočniki in kleriki, katerih imena so zašla v pozabo in ki nikoli niso poizkusili sreče kot 
študentje. Taki so morali čim prej poskrbeti za svoje preživetje, navadno z vstopom v službo 
domače ali kake bližnje župnije. Prav ti so se potem ubadali z dušnim pastirstvom, medtem 
ko so redno pastoralno dejavnost precej redkeje opravljali duhovniki z akademskim nazivom. 
Slednji so zasedli večinoma najpomembnejša mesta v cerkveni hierarhiji škofije, dasi se je 
dalo priti do uglednega položaja tudi brez formalne izobrazbe. Prvi ljubljanski prost, 
radovljiški župnik in arhidiakon Lenart Jamnizer seje denimo vpisal na univerzo na Dunaju 
potem, koje že imel ljubljansko prošnjo.68 
6 0 Mertlic naj bi bil po nekem zapisu celo doktor obojega prava - NŠAL, ŠAL-Župnije, Ljubljana - Sv. 
Nikolaj, f. 165a (Ravbarjev beneficij, 28. avgust 1542). Starejša literatura označuje za doktorja civilnega in 
cerkvenega prava tudi škofa Ravbarja, a je dokazana le njegova promocija iz kanonskega prava. 
6 1 »Niclas Orttner /.../ diezeit verweser mit gantzen vollen gewalt vnnd sel versorger meins lieben herrn vnnd 
vatters herrn Leonharten Jembnizer tumbrosten zu Laybach, vnnd vnsers aller genädigisten herrn des 
Römischen kaisers etc. secretari« - NŠAL, Zbirka listin, 1483 IV 17. (inserirano listinsko besedilo z dne 20. 
decembra 1465). 
6 2 »Simon Scharss de Laibaco bacealarius Erfordensis« - Die Matrikel der Universität Wien (= MUW) П 
(1451-1518/1), Graz-Wien-Köln 1967, 1493Л A 54. Notica o Šarčevi licenci iz leta 1496 v: P. Simoniti, 
Humanizem, n.d., 255, št. 21. Glede njegove funkcije generalnega vikarja npr. ZAL, Cod 1/1-1526, fol. 125; 
NŠAL, Zbirka listin, 1528 XI 15. 
6 3 Prim. H. Engelbrecht, Geschichte des Österreichischen Bildungswesens I, Wien 1982, 181. 
MF.W. Oediger, n.d., 67. O načinu podajanja snovi na nemških artističnih fakultetah F. Paulsen, n.d., 37 si. 
6 5 Na univerzo se je vpisal spomladi leta 1528, z Dunaja pa je odšel pred sredino naslednjega leta. Prim. 
MUW III, n.d., 1528Л A 10; F. Kidrič, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja v: France Kidrič - Izbrani 
spisi I, Ljubljana 1978, 65. 
6 6 M. Rupel, Primus Trüber an der Wiener Universität, v: Die Welt der Slaven VII, Wiesbaden 1962, 424. 
6 7Prim. F. Rapp, n.d., 125. 
68»Dom/inus/ Leonardus Gaemniczer prepositus Laebacensis« - MUW II, n.d., 1466/11 H 1. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 » 4 ( 1 1 3 ) 4 8 1 
Knjige 
O izobrazbi obravnavanih duhovnikov nam navsezadnje nekaj povedo knjige, za katere 
vemo ali pač domnevamo, da so bile v lasti ljubljanskih škofov, kapitlja in druge duhovščine. 
Karseda dragocen vir predstavlja v tem pogledu listina, datirana v Gornjem Gradu 22. 
januarja 1478.69 Gre za reverz škofa Lamberga ob izposoji najmanj petdesetih zvezkov, ki so 
bili del knjižnice ljubljanskega kapitlja in ki so segali po vsebini pretežno na področje 
cerkvenega prava, teologije ter medicine. Med vsebinsko drugačnimi deli, naštetimi v listini, 
izstopa retorično-stilistični učbenik italijanskega humanista Gasparina Barzizza (1371-1431), 
ki kaže, da si je škofova pisarna »prizadevala za humanistično latiniteto.«70 Po oceni P. 
Simonitija je moral biti fond kapiteljske knjižnice znaten in so v njej že pred letom 1478 
hranili »tudi za to dobo absolutno moderna dela, morda celo v dubletah.«71 Med knjigami 
nekdanje škofijske knjižnice v Gornjem Gradu je uspelo istemu avtorju izslediti nekaj knjig 
iz zasebnih zapuščin škofov: eno iz zapuščine škofa Krištofa Ravbarja (1488/94—1536), dve 
škofa Urbana Textorja (1543-1558) in tri škofa Konrada Glušiča (1571-1578).72 
Ko pregledujemo seznam prvotiskov, hranjenih v Sloveniji,73 nadalje opazimo »Epistolae 
familiäres« izpod peresa humanista Eneja Silvija Piccolominija, kot papeža Pija II. 
(1458-1464), ki so nekoč stale med Ravbarjevimi knjigami.74 V neki drugi inkunabuli 
odkrijemo pripombo, da je bil škof Ravbar učitelj njenega lastnika oz. uporabnika. »Moj 
učitelj je bil K.R. /Krištof Ravbar/ škof,« se glasi notica.75 Na drugi strani si popis 
Textorjevih knjig, ki so jih po škofovi smrti leta 1558 evidentirali v Gornjem Gradu, lahko 
ogledamo v ohranjenem zapuščinskem inventarju.76 Najvidnejši ljubitelj in zbiratelj knjig pa 
je bil med škofi Peter Seebach (1558/60-1568), čigar knjižnica je »po obsegu in tehtnosti 
presegala vse druge znane privatne knjižne zbirke tega časa.«77 
Seveda knjig niso kupovali samo škofje. Kanonik in pridigar v Ljubljani Andrej Latomus, 
denimo, je kupil leta 1556 zase in za bodoče (duhovniške) rodove delo Mihaela de Dalena 
»Casus summarii Decretalium sexti et Clementinarum« (1485).78 Knjigo je morebiti kupil od 
prav tam podpisanega Udalrika Kaufmana,79 ki je bil v prvi polovici 16. stoletja profesor 
dunajske univerze,80 kamor se je Latomus imatrikuliral leta 1545.81 Eden izmed lastnikov 
6 9NŠAL, Zbirka listin, 1478 I 22. Gornji Grad. O listini v luči recepcije humanističnih idej na naših tleh P. 
Simoniti, Humanizem, n.d., 51-52. 
7 0 P. Simoniti, Humanizem, n.d., 52. 
7 1 Prav tam. 
7 2 P. Simoniti, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice, v: Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 
v Ljubljani I (1974), 47, op. 61-63. 
7 3 Temeljno delo je A. Gspan - J. Badalić, Inkunabule v Sloveniji, v: Dela SAZU - Razred za filološke in 
literarne vede 10, Ljubljana 1957. 
7 4 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (= NUK), Trezor inkunabul (= Ti), 1762/1. 
7 5 »Preceptor meus erat C. R. /Christopherus Rauber/ episcopus« - NUK, Ti, 1222Л, fol. IUI. Abreviatura 
»eps« je napačno razrešena s »praepositus« (prost) v: A. Gspan - J. Badalić, n.d., 354, št. 401. 
7 6 »In des herren Studeno, sein(e) eigen(e) erkhaufft(e) puecher« - NŠAL, ŠAL, Škof. inventarji, št. 1, fol. 
5-7. Inventar nosi datum 24. april 1558. 
7 7 P . Simoniti, Med knjigami, n.d., 28-29. 
7 8 »Andreas Latomus Canonicus et verbi utriusque idiomatis cathedralis ecclesiae Labacensis minister. Šibi 
et gratae posteritati comparavit. Anno 1556« - NUK, Ti, 16086/VI, fol. 1. Prim. A. Gspan - J. Badalić, n.d., 
361, št. 449. 
79»Udalrici Kaufman arcium magistri« - ne »arcimagistri«, kakor beremo v: A. Gspan - J. Badalić, n.d., 
361, št. 449. 
8 0Prim. P. Simoniti, Humanizem, n.d., 128, op. 71. 
s'MUWIII, n.d., 1545/1 A 25. 
482 L. ŽNIDARŠIČ: ŠOLANJE, VZGOJA IN IZOBRAZBA DUHOVNIKOV ... 
^itcipmÉtoliltbio 
mmvccrc&Aiu€tpiii 
mo«wlip2imtltbii 
. «Efumroatrinitâtt'jfitiecetbotwi 
b oitutuepmue. 
BccófttratóflA ШгЉв. 
Bereferiptteeteopmrwpratóib? ti.iif. 
Весопћшионк, ti.iui 
Bepoftolanoné. * * ts,i>. 
Bedee&^deeìpoteftate. «.PI, 
Brtrsnflatóne«pt, » n.mi. 
Beeuaoniwètpfttpallij, и.иц. 
Beramnàetóns, B.tr. 
Befo(0éDanegUsc»i3 ра»р. n,r. 
Bttcmpo!tbueo!DinanDoju5« quadrate 
oitnmmBop, j l r ( < 
Befrratiruoinoiörncfactfnoo. ПЈГЦ, 
DtoiDinaneabtpoqKmicuuiteptfcopa 
tuiwUbfKómumcato. „.p,,, 
Вееш*фмкадо{ер&1<00!2 гишц' 
Btmmfàatonibue, ' * „„«pi 
B v o M a f e / . 4 S 
ВермхипкаЛвв ftjcrroiii 
BefinOKO. t ^ , , ; 
BAteqpiflwtaewiaukfiBf. «^i. 
BerdtiiwooemtnKerS. 'ajrif. 
BeelKnawtiutNoiroBtäOicäfttä «Mil ВгаНитв. Wjrttt>, 
^ncipiCttmmfecw 
oiUbaoecremlun 
£шВ1сц0. Irtutoft). 
Befo«jcompc«nii. Situlutui 
Bclibellioblattoàe, ' Xuif 
Betitutuiepctinomb?. пиц. 
Belmocóteftanone. ti.p 
Ì9tltt< nôptcftata nópceBaf aötefhii ree« 
twcmtjrfsjpDtffinumSfwtemiS. «.n. 
Beiurammeocatönift lìnj 
BeOilationibue. n.wit, 
Befcnie, hjr. 
\ 
-̂>, 
.Ja. 
Slika 2: Vpis Andreja Latomusa, kanonika in pridigarja v Ljubljani, iz leta 1556 v inkunabuli 
Michaela de Dalena »Casus summarìi Decretalium sexti et Clementinarum« (1485; NUK, Ti, 
16086/VI, fol. 1) 
Latinske Biblije (Biblia Latina), tiskane v Benetkah leta 1476, je bil Jernej Slavonic, 
bénéficiât in kaplan pri oltarju sv. Trojice v ljubljanski stolnici.82 
Oba primera nakazujeta, da pri vprašanju, obravnavanem v pričujočem prispevku, ne 
smemo pozabiti na neformalno izobraževanje, ki ga je pospeševalo kroženje rokopisnih in 
vse številnejših tiskanih knjig. Knjige so bile takorekoč na dosegu roke klerikom in 
duhovnikom, bivajočim ali službujočim pri ljubljanski stolnici in gornjegrajskem alumnatu. 
Razne knjige je imel v Kranju župnik Matija Operta (umrl 1511).83 Nič manj pomembne 
vloge ni igralo sorodstvo; težko si na primer predstavljamo, da bi omenjeni duhovnik Jernej 
Slavonic in njegov brat Andrej - kaplan v ljubljanskem špitalu8 4 - drug drugega ne 
seznanjala s knjigami, ki so jima prihajale na pot.8 5 
Znanje in izobrazba duhovnikov v očeh sodobnikov 
Tudi za ljubljansko škofijo in njen kranjski del v proučevani dobi velja, da sta znanje in 
izobrazba pridobivala na pomenu. Že škofu Žigu Lambergu (1461/63-1488) se je zdelo 
primerno, da ob podelitvi špitalske kaplanije v Ljubljani Juriju Maningerju (26. marca 1479) 
82»Wartholomeus Slauonitsch« - NUK, Ti, 9694/VI, fol. 411. Prim. A. Gspan - J. Badalić, n.d., 306, št. 
101; NŠAL, Zbirka listin, 1523 X 24. Ljubljana. 
8 3 P. Santonino, Popotni dnevniki 1485-1487, Mohorjeva družba, Celovec-Dunaj-Ljubljana 1991, 41. 
8 4 Prim. NŠAL, KAL, Spisi, f. 2/2. 
8 5 Zanju sicer nimam podatkov, da bi kdaj študirala na kaki univerzi. Na osnovi dveh listin, ki se nanašata 
na mašni ustanovi pri oltarju sv. Katarine v ljubljanskem špitalu oz. sv. Trojice v ljubljanski stolnici, datiramo 
Andrejevo smrt v leto 1518 in Jernejevo v leto 1530 - NŠAL, KAL, Spisi, f. 212/8; NŠAL, Zbirka listin, 1530 
1X25. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 « 4 (113) 4 8 3 
izrecno omeni zadostno artistično izobrazbo prezentiranega.86 Učenost novoimenovanega 
škofa Textorja je v pismu začasnim upraviteljem škofijskih temporali] 31. oktobra 1543 
izpostavil kralj Ferdinand.87 Nasploh so postajali laiki, zlasti prebivalci mest, čedalje bolj 
pozorni na umske sposobnosti svojih duhovnikov, k čemur so pripomogli tako klici k notranji 
prenovi Cerkve kakor prodor radikalnejše reformacijske misli. 
S tega stališča je še posebej zanimiva prošnja, ki so jo naslovili meščani mesta Kranj na 
škofa Kacijanarja 1. aprila 1538.88 Meščani prosijo škofa, kije bil v Kranju pravi župnik, da 
bi smel njihov dotedanji vikar Jernej Singer ostati v mestu kot pridigar. Župljani obeh spolov, 
mladi in stari, namreč niso nikdar poprej tako pogosto hodili poslušat Božje besede ali bili 
tako vneti za poboljšanje. Če bi Singer ostal, se pač ne bi dogajalo, da bi preprosto ljudstvo 
drlo iz cerkve, kadar bi šel duhovnik na prižnico - kot je, žal, to bilo videti v času Singerjevih 
predhodnikov.89 Glede na to, da je pismo nastalo v - po besedah Kranjčanov - težkih časih, 
ko bi morala dobra pridiga »ljudi spodbujati k strahospoštovanju in ljubezni do Boga,« pisma 
seveda ni mogoče razlagati zunaj konteksta (protestantske) reformacije. 
Glasovi o neizobraženosti duhovnikov so se razširili predvsem proti koncu raziskovanega 
obdobja, ko seje nova vera na Kranjskem in še posebej v Ljubljani trdneje zasidrala.90 Znano 
je, da so se deželni stanovi že v tridesetih letih 16. stoletja pritoževali nad pomanjkanjem 
sposobnih pridigarjev.91 Dasi je v naslednjih desetletjih zlasti protestantska stran (rimsko) 
katoliški v precejšnji meri upravičeno očitala, da so njeni duhovniki nevedni, pa tudi 
zagovorniki stare vere niso imeli najboljšega mnenja o izobraženosti predikantov. To najbolje 
ponazarjata vira z obeh strani, datirana v leto 1562. Medtem ko označuje avtor prvega, 
Trubar, za »nevučene« papeže, škofe, župnike in menihe,92 sta za škofa Seebacha »neuka 
idiota« protestantska pridigarja Janez Tulščak in Jurij Juričić.93 Vprašanje šolanja, vzgoje in 
izobrazbe so morali v resnici reševati oboji. Kot beremo v Trubarjevem poročilu vojvodu 
Ludviku Württemberskemu (april 1562), na Kranjskem tisti čas ni bilo nobenega študenta, ki 
bi imel toliko znanja, da bi mu podelili Tiffernovo štipendijo;94 le-to naj bi prejemala po dva 
revna študenta, ki bi ju predlagali deželni stanovi.95 
8 6»Nos premissorum meritorum tuorum intuitu sufficientisque littérature cura arcium existis /.../« - Arhiv 
Republike Slovenje (= ARS), Zbirka listin, 1479 III 26. 
8 7 »In ansehung seiner /Textors/ erbarkhait, doctrin vnd schickhlichait /.../« - NŠAL, Zbirka listin, 1543 X 
31. Da bi se Textor kje graduiral, sicer ni znano. Prim. M. Slekovec, geslo Textor Urban, v: Slovenski 
biografski leksikon (= SBL), zv. 12 (1980), 69. 
8 8NŠAL, ŠALI, f. 13/4. 
89»Hietziger Vicarius herr Bartlme Singer sich bey vnns in seinem predigamt dermassen gehallten darob 
aller menig volcks baider geschlacht jung vnnd allt in der ganntzen pfar gross gefallen vnd lieb gehabt, auch 
vor nie bey khainem prediger das wortt gottes zwhörn, alss hauffen weis ganngen, vnd zwpesserung genaigt 
gewest /.../ damit nit wie vormalls das gemain volckh, so der priester auff die khanntzl geen zw der thur aus 
dringen wurd, wie dann lanng her, laider pey den vorigen predigern gesechen ist worden /.../.« Da je bila 
prošnja Kranjčanov uslišana, kaže Singerjevo pismo iz leta 1541 v: NŠAL, KAL, Spisi, f. 54/14. 
9 0Prim. V. Rajšp, Razširjenost protestantizma med socialnimi plastmi na Kranjskem, v: ZČ 41 (1987), 267 
si. 
9 1 Prim. A. Dimitz, Geschichte Krains II (vom Regierungsantritte Maximilians I. 1493 bis zum Tode Kaiser 
Ferdinand I. 1564), Laibach 1875, 200-201. 
9 2 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 2. izdaja, Ljubljana 1966, 70 (navedek iz Trubarjevega dela 
»Artikuli oli dejli te prave stare vere krščanske«). 
9 3 NŠAL, ŠAL I, f. 16/13. Škof v istem pismu cesarju poleg tega piše, daje Trubar ob vrnitvi v Ljubljano 
s seboj pripeljal tiskarja, ki da »der vnprobirte, schmach lieder wider clerum, contra Romanam Catholicam 
Ecclesiam vnd Religionem, auch andre windischen translationes, von vnkhundigen, die nullius facultatis, 
eruditionis, transferirt druckh thuet /.../«. Prim. M. Rupel, Primož Trubar, n.d., 149; M. Miklavčič, geslo 
Seebach Peter, v: SBL, zv. 10 (1967), 265. 
9 4 J. Rajhman (ur.), Pisma Primoža Trubarja, v: Korespondence pomembnih Slovencev 7, Ljubljana 1986, 
4 8 4 L. ŽNIDARŠIČ: ŠOLANJE, VZGOJA IN IZOBRAZBA DUHOVNIKOV . 
Prizadevanje katoliških cerkvenih oblasti za dvig izobrazbe je po dragi strani podpiral 
politični vrh, odločen za Cerkev pod vodstvom papeža. Zanimiv načrt, ki ni dobil podpore, je 
»deželanom in podložnikom« svojih dežel predložil kralj Ferdinand leta 1551: deželnoknežja 
mesta in trgi na Kranjskem naj pošljejo na dunajsko univerzo od 50 do 60 štipendistov, starih 
nad petnajst let. Po petih letih naj ti na Dunaju nadaljujejo s študijem teologije in stopijo v 
duhovniški stan. Tako bi hkrati rešili problem pomanjkanja duhovnikov in preprečili splošno 
propadanje šol.96 Večji napredek na področju izobraževanja in vzgoje duhovnikov - ta seje v 
katoliški Cerkvi povečini pokazal šele čez nekaj desetletij - je končno prinesel odlok o 
ustanovitvi škofijskih semenišč, sprejet na 23. seji tridentinskega koncila 15. julija 1563.97 
Sklep 
Čeravno znotraj meja ljubljanske škofije v prvih stotih letih njenega obstoja ni bilo 
univerzitetnega središča ali zavoda, kot je bil po letu 1597 jezuitski kolegij v Ljubljani, pa so 
na ozemlju škofije tedaj delovale ustanove, ki so bodočim duhovnikom nudile znanje, 
potrebno za vpis na univerzo ali opravljanje duhovniškega poklica. Ob tem, ko v pisnih virih 
tistega časa srečujemo pritožbe na račun nevednih duhovnikov, se moramo zavedati, da je 
bila to doba prehoda »od reforme do reformacije« - doba, ko se je o napakah v Cerkvi tako 
dobro- kot zlonamerno veliko govorilo in so se začeli borci za prenovo ostro razhajati tudi v 
vprašanjih vere. Neizobraženost duhovnikov je bila poleg tega (le) eden izmed problemov, ki 
so pestili tedanjo Cerkev. 
Na pomanjkanje učenih mož v ljubljanski škofiji oz. na Kranjskem je leta 1519 opozarjal 
humanistično naravnani dekan kapitlja Štefan Klocker,98 bolj širokopotezno pa se je 
problema pozneje lotil škof Textor." V tej zvezi je pomenljiva izjava kranjskih deželnih 
stanov iz leta 1553, namreč da bi se v deželi našlo dovolj izobraženih in dobrih duhovnikov, 
če bi se beneficiji podeljevali tistim, ki bi jih bili zares vredni.100 Za trditvijo so resda stali 
širši (versko)politični interesi, vendar je bilo v njej zagotovo vsaj nekaj resnice. Šolanje in 
vzgoja duhovnikov sta mogla obroditi sadove šele v okviru vsestranske in predvsem moralne 
prenove katoliške Cerkve. 
230 (232). Prim. M. Rupel, Primož Trubar, n.d., 153. 
9 5 P. Simoniti, Humanizem, n.d., 208. 
96Prepis v: ARS, fond Vicedomski arhiv, šk. 294, 1/151 (Deželnozborski spisi 1551, No. 9). Prim. J. 
Gruden, Zgodovina slovenskega naroda I (reprint), Mohorjeva družba, Celje 1992, 622. 
9 7 Omeniti velja, daje ta dekret škofom izrecno priporočil sprejem revnejših kandidatov: »Pauperum autem 
filios praecipue eligi vult; nee tarnen ditiorum excludit /.../.« Navedeno po J.D. Mansi (ur.), Sacrorum 
Conciliorum nova et amplissima collectio, tom. ХХХШ (ab anno MDXLV ad annum MDLXV), Parisiis 
MDCCCCII, 147 (Decretum de reformatione, Caput XVIII). 
9 8 P. Simoniti, Humanizem, n.d., 76-77. 
"Prim. P. Belić, Prva tri desetletja jezuitov in Slovenci (1546-1569), v: Zbirka Zgodovinskega časopisa 6, 
Ljubljana 1989, 11 si. 
1 0 0 A. Dimitz, n.d., 218. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 » 4 (113) 485 
Zusammenfassung 
Schulung, Erziehung und Ausbildung der Kleriker des Ljubljanaer (Laibacher) Bistums vor 
dem Trienter Konzil 
Lilijana Žnidaršič 
Obwohl die Ausbildung im behandelten Zeitraum stark an Bedeutung gewann, wurden die 
Kriterien für die Priesterweihe nicht entsprechend angehoben. Einer der Gründe dafür ist der Tatsache 
zuzuschreiben, daß es für viele Priesterkandidaten viel schwerer war, eine angemessene philologische, 
philosophische und theologische Ausbildnug zu erwerben als praktische Grundkenntnisse; letztere 
konnten sie sich bereits in jungen Jahren in der Heimatpfarre aneignen. Aus Mangel an 
Quellenmaterial läßt sich leider nicht feststellen, in welchem Maße die Schulen in Krain, besonders 
jene in Städten und Märkten, die Schüler auf das bevorstehende Universitätsstudium vorbereiteten. Es 
kann lediglich festgestellt werden, daß von 172 namentlich bekannten Priestern, die im behandelten 
Zeitraum im Krainer Teil des Bistums Ljubljana (Laibach) wirkten oder ein Benifizium hatten, 53 
Personen (30,8%) an der Wiener Universität immatrikuliert waren. Darunter erlangten 10 Priester 
(18,8%) die erste Stufe oder das Bakkalaureat der artistischen Fakultät und 3 Priester (5,6%) das 
Lizentiat. Zu gleichen oder nur etwas schlechteren Ergebnissen, die sich durch einen Vergleich mit 
derartigen Forschungsergebnissen für den mittel- und westeuropäischen Raum ergeben - etwa ein 
Drittel immatrikulierter und drei Zehntel eingeschriebener Priester mit Bakkalaureat - kommt man 
unter Zuziehung zusätzlicher, jedoch nicht unmittelbar überlieferter Angaben. An dieser Stelle sei 
darauf hingewiesen, daß damals nicht einmal die Ausübung von höchsten Kirchenämtern durch die 
akademische Ausbildung bedingt war. 
Ein zweites allgemeines Charakteristikum, das hier erwähnt werden muß, ist die geringe Zahl der 
Doktoren der Heiligen Schrift bzw. der Theologie unter dem damaligen Klerus. Auch in der oben 
genannten Gruppe von 172 Geistlichen bezeichnet sich nur eine Person als »divinarum litterarum 
professor«, und zwar Matthäus, Pfarrer in Zasip (Asp) und Benefiziat des Hl. Rosenkranzes in Kranj 
(Krainburg) (1518). Billiger, kürzer und angesehener als das Theologiestudium war damals nämlich 
das Studium des Kirchenrechts, worin vor der Mitte des 16. Jahrhunderts etwa in Padua mindestens 6 
Geistliche aus dem Ljubljanaer Bistum promovierten. Mit Ausnahme von Matthäus Operta, dem 
Pfarrer in Kranj, besetzten alle die höchsten Ämter in der Hierarchie des Ljubljanaer Bistums: 
Sigismund Lamberg und Christoph Rauber als Bischöfe, Peter Knauer als Propst, Stephan Klocker als 
Dechant sowie Michael von Ig (Igg) als Kanonikus und Generalvikar. 
Mit der Ausbildung der Kleriker des Bistums hängt ihre Erziehung zusammen. Eine 
Vergleichsanalyse der erhaltenen Quellen über die Domschule bei St. Nikolai in Ljubljana und der 
Quellen über die Schule bei der Kollegiatskirche in Gomji Grad (Oberburg) zeigt, daß sich das 
eigentliche Bildungs- und Erziehungszentrum des Bistums in Gornji Grad befand. Trotzdem hatte die 
Ausbildung in der Domschule in Ljubljana, wo man ebenso Priesterkandidaten, jedoch in geringerer 
Zahl, antrifft, zweifellos bestimmte Vorteile. Als Landeshauptstadt und »civitas« bot Ljubljana mehr 
Möglichkeiten für nichtformale Bildung und Erziehung. In diesem Zusammenhang seien 
Bücherbestände der kirchlichen und weltlichen Bibliotheken in der Stadt erwähnt, die im Geiste des 
Humanismus auch den »künftigen (Priester)Generationen« gewidmet waren. 
Eine besonders wichtige Rolle spielte das geschriebene Wort in der zweiten Hälfte des 
behandelten Zeitraumes, als es sich als Mittel zur Verbreitung von protestantisch-reformatorischen und 
antireformatorischen Ansichten durchsetzte. Im Zusammenhang der religiösen Gegensätze hielt vor 
allem die protestantische Seite der katholischen vor - oft allerdings zu Recht - daß ihre Geistlichen 
unwissend und ungebildet seien. Dennoch gab es auch in den protestantischen Reihen nicht nur 
gebildete Predikanten, und sie stießen bei der Ausbildung von jungen Leuten oft auf Schwierigkeiten. 
Was die katholische Kirche und die Ausbildung von Priestern anbelangt, so verbesserten sich die 
Verhältnisse meistens erst ein paar Jahrzehnte nach dem Dekret zur Gründung von Priesterseminaren. 
Dieses wurde auf der 23. Sitzung des Trienter Konzils am 15. Juli 1563 erlassen.