Radiol Oncol 2001; 35(Suppl 1): S60-S7. Najpogostejäe bolezni dojk in njihove mamografske zna.ilnosti Breda Jan.ar, Igor Kocijan.i. Oddelek za radiologijo, Onkoloäki inätitut, Ljubljana, Slovenija Radioloäki inienir, ki se ukvarja z mamografsko diagnostiko, potrebuje osnovno znanje o boleznih dojk. To je zlasti pomembno pri dodatnih slikovnih diagnosti.nih postopkih, ki zahtevajo timski pristop. Zato so v sestavku na kratko opisane najpogostejäe bolezni dojk s poudarkom na njihovih mamografskih zna.ilnostih. Klju.ne besede: dojka, bolezni; mamografija Uvod ëe normalna anatomija in fiziologija dojke nam povesta, da je to organ, ki se v razli.nih iivljenskih obdobjih zelo spreminja. Spremembe nastanejo zaradi delovanja hormonov, predvsem estrogena, progesterona in prolaktina, na ilezno tkivo dojke. Po kon.ani otroäki dobi v dojkah postopoma dozorevajo vezivno, ilezno in maä.obno tkivo. Dozorevanje se nadaljuje vse do rodnega obdobja, ko se kon.a. V rodnem obdobju so opazne zna.ilne cikli.ne spremembe, povezane z nihanjem hormonov v menstruacijskem ciklusu, ko mese.no nastajata proliferacija in involucija ileznega tkiva in epitelija mle.nih izvodil. V nose.nosti je proliferacija ileznega tkiva najintenzivnejäa, takrat se ilezno tkivo mo.no razraste, obenem pa je opazna involucija maä.obnega in vezivnega tkiva. Po preneha- Naslov avtorja: prim. Breda Jan.ar, dr. med, Oddelek za radiologijo, Onkoloäki inätitut, Zaloäka 2, 1000 Ljubljana, Slovenia. Tel: 01 4321 195; Fax:01 4314 180. nju dojenja se v prostorih med vezivnim tkivom znova nalaga maä.evje, nastane postopna involucija ileznega tkiva. Obnovi se podobno stanje kot pred nose.nostjo, le vezivno tkivo se v celoti ne more ve. nadomestiti. Na mamogramih mladih iensk vidimo le izrazito gosto tkivo, v katerem ni mogo.e razlikovati posameznih struktur ali morebitnih bolezenskih sprememb. V premenopavzalnem obdobju in v menopavzi ilezno tkivo postopno atrofira, nadomesti ga maä.obno tkivo, zato govorimo o maä.obno spremenjeni dojki. Mamogrami dojk z ve. maä.evja so dobro pregledni, na njih vidimo trabekularne strukture in morebitne bolezenske spremembe, naprimer majhne karcinome. ëlezno tkivo sicer nikoli v celoti ne izgine in se lahko deloma znova razraste tudi postmenopavzalno, .e ienska prejema nadomestno hormonsko zdravljenje. Pri tako intenzivnem spreminjanju nekega organa lahko pri.akujemo tudi razli.ne bolezenske spremembe, predvsem karcinome. Jan.ar B in sod. / Najpogostejäe bolezni dojk in njihove mamografske zna.ilnosti S61 Patoloäke spremembe dojk Patoloäke spremembe dojk so zelo raznolike in jih v grobem delimo na benigne in maligne. Benigne spremembe so pogostejäe, ne ogroiajo iivljenja, vendar lahko povzro.ajo razli.ne teiave, nekatere od njih pa zahtevajo tudi zdravljenje. Maligne bolezni, med njimi je najpogostej äi karcinom, pa ogroiajo iivljenje, posebno äe, .e jih ne odkrijemo pravo.asno. Mamografska diagnostika najbolj zanesljivo odkriva patoloäke spremembe dojk, posebno karcinome. Druge slikovno diagnosti .ne metode, kot so ultrazvo.ne (UZ), magnetnoresonan .ne (MRI) in izotopne preiskave, so nam lahko v veliko pomo., vendar niso tako ob.utljive in specifi.ne kot mamografija. Benigne spremembe dojk Displazije Najpogostejäe benigne spremembe dojk so displazije, ki dejansko niso bolezen, ampak strukturne spremembe parenhima, ki nastanejo zaradi hormonskih motenj in se lahko pojavljajo pri mladih in starejäih ienskah pred menopavzo. Razlikujemo dve osnovni skupini displazij. Proliferativne ali hiperplasti.ne spremembe z lobularno in duktalno epitelno hiperplazijo, pri katerih je tveganje za nastanek karcinoma pove.ano. Neproliferativne fibrocisti.ne spremembe brez epitelne hiperplazije, pri katerih ni opaziti pove.anega tveganja za nastanek karcinoma. Displazije so najve.krat difuzne in obojestranske, redkeje so omejene na manjäe dele parenhima. Diagnoza benignih displazij je pomembna predvsem zato, ker jih lahko spremljajo klini. ni simptomi, kot so bole.ine in napetost dojk, ali pa palpatorno nejasen izvid. Vse to zahteva mamografsko preiskavo za pojasnitev diagnoze. Na mamogramih se displazije kaiejo kot tkivo s pove.ano gostoto, lahko vsebujejo razli .ne vrste mikrokalcinacij, ki lahko posnemajo karcinom, .e so fokalne. Zaradi gostega tkiva so dojke klini.no in mamografsko slabo pregledne. Lahko vidimo goste nodularne in linearne zgostitve razli.nih velikosti in intenzitete, ki so obi.ajno obojestranske, relativno enakomerne, simetri.ne in razporejene po ve. jem delu dojk. V.asih so navzo.e okrogle ali lupinaste mikrokalcinacije, ki kaiejo na benignost, ali pa mikrokalcinacije, podobne tistim, ki se pojavljajo v karcinomih (maligne mikrokalcinacije). V takem primeru govorimo o mikrocisti.ni displaziji ali adenofibrozi. .e na mamogramih vidimo gosto, relativno homogeno, steklasto tkivo, ki nam ne dovoljuje razlikovanja podrobnosti, govorimo o sklerozantni adenozi. Tudi v takih primerih lahko najdemo mikrokalcinacije benignega ali malignega tipa. Ve.ji diagnosti.ni problem nam povzro.ajo omejene ali fokalne displazije, ki se mamografsko kaiejo kot fokalna asimetrija, strukturna motnja, okrogle ali zvezdaste zgostitve in nezna.ilne ali celo sumljive mikrokalcinacije. Nadaljnji diagnosti.ni postopki so najprej mamogafske projekcije pod razli.nimi koti, ki nam pokaiejo spreminjajo.o se obliko lezije, äe ve.krat pa nam problem reäi mamogram, narejen s ciljano kompresijo, ki razmakne in sploä.i tkivo. Z ultrazvo.no preiskavo v gostem tkivu lahko odkrijemo karcinom. .e tudi to ne zadoä.a, se odlo.imo za citoloäko ali histoloäko stereotaksi.no vodeno igelno biopsijo. Ciste Ciste spadajo v skupino fibrocisti.nih neproliferativnih sprememb dojk in so najpogostej äi tumorji v dojkah. Pribliino polovica vseh iensk med 30. in 40. letom starosti, pa Radiol Oncol 2001; 35(Suppl1): S60-S7. S62 Jan.ar B in sod. / Najpogostejäe bolezni dojk in njihove mamografske zna.ilnosti tudi starejäe, imajo posamezne ciste ali ve.je ätevilo cist razli.nih velikosti, od nekaj mm pa do ve. cm. Ciste histoloäko predstavljajo lokalno razäiritev terminalne duktalne lobularne enote (TDLU), ki je napolnjena s teko.ino. Ve.inoma ne povzro.ajo teiav, .e pa so ve.je, lahko povzro.ajo napetost in bole.ine. Na otip so to gladkorobi, pomi.ni, elasti.ni tumorji. Lo.imo enostavne ciste, ki so na mamogramih videti kot okrogli, ovalni, ostro omejeni tumorji. V.asih so v celoti ali delno obdani z radiolucentnim robom, ki mu pravimo "halo znak". .e so v gostejäem parenhimu, so njihovi robovi delno ali v celoti nejasni, takrat, posebno pri manjäih in slabäe polnjenih cistah, uporabimo slikanje s ciljano kompresijo, ki razmakne tkivo in jasno prikaie robove. V steni ciste lahko nastanejo tanke polokrogle ali obro.aste kalcinacije, ki so zanesljiv znak ciste. Pri ve.jih cistah z nejasnimi robovi opravimo UZ, saj le tako lahko dobro lo.imo teko.insko formacije od solidne. Komplicirane ciste so posami.ne ali pa gre za skupek cist, pri katerih je priälo do vnetja ali krvavitve iz stene. Robovi takih cist so neostri tudi na dodatnih mamografskih projekcijah. V teh primerih je UZ preiskava boljäa od mamografije, ker potrdi cisto in lahko najde tudi redek intracisti.ni karcinom. Galaktocela Galaktocela je zastojna cista, izpolnjena z mlekom. Nastane med nose.nostjo ali laktacijo, redko tudi pri novorojen.kih in majhnih otrocih. Mamografsko se kaie kot obi.ajna cista, v.asih pa vidimo teko.inski nivo v obliki vodoravne .rte med transparentno mle.no maä.obo in nemaä.obno teko.ino. Benigni tumorji Fibroadenom je najpogostejäi benigni tumor dojk. Pojavlja se v vseh starostnih obdobjih, vendar je v primerjavi s cistami pogostejäi pri mlajäih ienskah med 25. in 35. letom starosti, lahko ga najdemo tudi v puberteti in v zgodnji mladosti, po 40. letu je redek. Histoloäko je to po.asi rasto. fibroepitelni meäani tumor. Nastane zaradi motenj hormonskega ravnovesja, predvsem zaradi neenakomernega izlo.anja estrogena. Nose.nost in laktacija pospeäita njegovo rast. Tumor obi.ajno regredira po menopavzi. Njegova navzo.nost ne predstavlja pove.anega tveganja za nastanek karcinoma. V skupino fibroadenomov priätevamo tudi fibrome, adenome in juvenilni fibroadenom (giant). Juvenilni fibroadenom se pojavlja v zgodnji mladosti, pred 20 letom starosti, raste hitro in doseie ve.je velikosti, tako da v.asih izpolni celo dojko. Lo.iti ga moramo od filodnega tumorja (Cystosarcoma phyllodes), ki je v petih odstotkih maligen. Mamografsko sta si oba zelo podobna. Klini.no fibroadenomi ne povzro.ajo teiav. Na novo nastale fibroadenome lahko otipamo kot jasno omejene, elasti.ne, premakljive tumorje, starejäe pa kot dobro omejene, gr.aste, trde in premakljive tumorje. Mamografsko so mlajäi fibroadenomi vidni kot ostro omejeni, ovalni, lobulirani ali okrogli tumorji. V.asih vidimo okoli njih "halo znak", podobno kot pri cisti. Starejäi fibroadenomi so zaradi kr.enja vezivnega tkiva in centralne nekroze lobulirani, v.asih nepravilnih oblik in ne povsem ostro omejeni. Pogosto pa deloma ali v celoti kalcificirajo. Kalcinacije so dokaj tipi.ne, grobe, nepravilne, podolgovate, podobne pokovki in ve.je od 2 mm. .e so delno ali v celoti prekriti z gostim tkivom, je nadaljnji diagnosti.ni postopek enak kot pri cistah. Radiol Oncol 2001; 35(Suppl 1): S60-S7. Jan.ar B in sod. / Najpogostejäe bolezni dojk in njihove mamografske zna.ilnosti S63 Papilomi Papilomi so benigni fibroepitelialni tumorji, ki rastejo v mle.nih vodih. Nekateri histolo äki tipi so prekancerozni, zato jih moramo kiruräko odstraniti. Najve.krat leiijo intraduktalno v subareolarnem podro.ju, lahko so solitarni ali multipli. Klini.no je v 80 % zanje zna.ilen izcedek, ki je serozen, rumenkast, rjavkast ali krvav. Praviloma niso tipljivi, razen .e so veliki in so blizu povräine. Citoloäki pregled izcedka je odlo.ilen za diagnozo. Mamografsko najve.krat niso vidni, s pove .avo in ciljano kompresijo subareolarne regije pa v.asih lahko prikaiemo drobno tumorsko maso ali dilatiran mle.ni vod. Duktografija pa prikaie intraduktalno spremembo in jo tudi natan.no lokalizira. Lipomi Lipom je benigni maä.obni tumor, obdan s tanko kapsulo. Klini.no je to mehak, dobro omejen premakljiv tumor. Mamografsko se vidi kot radiolucentna sprememba, obdana s kapsulo, v njej vidimo drobna septa vezivnega tkiva. Redek benigni tumor je äe adenofibrolipomom ali hamartom, ki vsebuje inkapsulirano normalno maä.obno in ilezno tkivo. Benigne fibroze in maä.obna nekroza Najpogostejäi vzrok za nastanek fibroznih sprememb in maä.obne nekroze so poäkodbe, operativni posegi in stanja po vnetju. Posttravmatske fibroze in maä.obne nekroze se mamografsko kaiejo kot zvezdaste spremembe, podobne karcinomu, vendar imajo na razli.nih projekcijah razli.en videz in s.asoma postanejo manjäe, pozneje lahko tudi kalcinirajo. Nekatere fibrozne spremembe, tudi na razli.nih projekcijah ostajajo nejasne, takrat moramo opraviti äe histoloäko preverjanje. Intramamarne bezgavke Manjäe bezgavke, lokalizirane med parenhimom in vezivnim tkivom znotraj dojke, so pri mamografski preiskavi pogosto vidne. Obi.ajno so normalni del strukture dojke. Kaiejo se v obliki kavnega zrna, lahko so ovalne ali okrogle in so ostro omejene. Vsebujejo manjäo ali ve.jo svetlino, ki predstavlja maä.obni hilus. Najve.krat so v aksilarnem podaljäku dojke ali v zunanjem zgornjem kvadrantu. .e so ve.je in gostejäe, moramo njihov hilus prikazati s ciljano kompresijo in pove.avo. Vnetja Vnetja ali mastitise delimo na: — Puerperalni mastitis, ki nastane med nose.nostjo ali dojenjem, je bakterijske etiologije, vnetje nastane zaradi zastoja mleka. — Akutni nespecifi.ni mastitis nastane zaradi vnetja razäirjenih subareolarnih mle.nih vodov ali zaradi vnetja zaostalega izlo.ka pri duktalnih ektazijah. V.asih nastane pri hematogenem bakterijskem razsoju in pri poäkodbah dojke. — Subakutni in kroni.ni mastitis se razvijeta iz nepravilno zdravljenega akutnega mastitisa. Moini so tudi abscesi in fistule. — Kroni.ni nebakterijski mastitis se imenuje tu- di plasma cell mastitis in je v bistvu kroni.no granulomatozno vnetje. Nastane pri starejäih ienskah zaradi zaostajanja izlo.ka v duktalnih ektazijah, ki zaradi pritiska povzro.i atrofijo epitela in zato izlo.ek prehaja v periduktalno vezivo. Razvije se fibroza z retrakcijo parenhima in s ätevilnimi linearnimi kalcinacijami. Klini.no so pri akutnem mastitisu navzo.i bole.ina, rde.ina, oteklina, poviäana temperatura dojke, koia dojke je edematozna, zadebeljena in kaie sliko pomaran.aste koie. Mamografsko vidimo zadebelitev koie, ki je debelejäa v predelu spodnjih kvadrantov in okoli areole, difuzno pove.ano gostoto in me- Radiol Oncol 2001; 35(Suppl1): S60-S7. S64 Jan.ar B in sod. / Najpogostejäe bolezni dojk in njihove mamografske zna.ilnosti gli.ast edem parenhima, ki je izrazitejäi okoli areole, retikularne in linearne zadebelitve vezivnega tkiva, skupaj s Cooperjevimi ligamenti. Z mamografijo ne moremo lo.iti vnetja od vnetne oblike karcinoma, razen .e vidimo karcinomsko jedro ali mikrokalcinacije; takrat je zelo verjeten karcinom. Absces in fistule Absces nastane zaradi lokalnega vnetja, kot posledica akutnega mastitisa ali zaradi razäiritve vnetja iz torakalne stene, plevre ali plju.. Klini.no je absces tipljiv kot nepremakljiv tumor, ki v.asih fluktuira, koia nad abscesom je lividna, modrikasta, opazni sta hiperemija in bole.ina. Fistule so kanal.ki, ki se odpirajo na koii ali bradavici, iz njih nenehno ali ob.asno izteka gnojna vsebina. Mamografsko vidimo tumorsko zgostitev, ki je bolj ali manj nepravilno omejena proti okolici. Tumor obdaja edem in lokalno zadebeljena koia. .e je v abscesu navzo. zra.no teko.inski nivo, ne gre za nevarno bolezen, sicer moramo misliti na karcinom. Ultrazvo.na preiskava laije lo.i med abscesom in karcinomom, vendar je ob.asno tudi tukaj potrebna histoloäka potrditev, posebno .e je ie nastopila delna organizacija abscesa. Granulomatozne spremembe Najpogostejäi so granulomi tujka, ki jih najve .krat opazimo ob brazgotinah, nastanejo ob zaostalih äivih ali ostankih lokalizacijskih ii.k. Silikonske granulome vidimo ob silikonskih protezah dojk. Kaiejo se v obliki nezna. ilnih grobo kalciniranih zgostitev. Maligne bolezni dojk Med malignimi boleznimi dojk je dale. najpogoste äi invazivni karcinom. Histoloäko razli kujemo ve. vrst karcinomov, najpogostejäi pa je invazivni duktalni, ki se pojavlja v pribli ino 80 % vseh karcinomov. Drugi po pogostnosti je invazivni lobularni karcinom, ki ga najdemo v 15 % primerov. Klini.ni znaki karcinoma so razli.ni in so odvisni predvsem od velikosti, razäirjenosti in histoloäkega tipa. Za.etnih karcinomov, manjäih od enega centimetra, ni mogo.e tipati, zato je mamografska diagnostika bila in äe vedno ostaja metoda izbora pri odkrivanju za. etnih, klini.no äe nemih rakov dojk. Edini neposredni ali primarni mamografski znak karcinoma je nepravilno omejena tumorska zgostitev s centralnim jedrom, razli.ne velikosti, jasno je razpoznavna äele, ko dose ie velikost okoli enega centimetra. átevilni so posredni ali sekundarni znaki, kot so asimetri.ne zgostitve tkiva, strukturne motnje, mikrokalcinacije in spremembe koie. Pojavljajo se bolj zgodaj kot tumorsko jedro, vidni pa so tudi ob tumorskem jedru, ki je lahko skrito v gostem tkivu dojke in nas opozarjajo nanj. Ti znaki so obi.ajno zelo diskretni, zato so äe posebaj pomembni dobra pozicijska in tehni.na kakovost mamogramov, natan.no opazovanje in pravilna ocena prikazanih sprememb. Opis tumorske zgostitve Tumorska zgostitev je prostorska lezija, vidna v ve. projekcijah, mamografsko pa jo moramo dokazati vsaj v dveh. Maligna tumorska zgostitev ima lahko razli.ne oblike, vse od o.itno maligne pa do povsem benigne. Robovi malignega tumorja so lahko spikulirani, zabrisani, nejasni ali slabo omejeni, drobno lobulirani, lahko pa so tudi gladki in jasni. Tumorska zgostitev lahko vsebuje polimorfne mikrokalcinacije. Gostota je obi.ajno viäja ali pa enaka kot gostota okolnega ileznega tkiva. Radiol Oncol 2001; 35(Suppl 1): S60-S7. Jan.ar B in sod. / Najpogostejäe bolezni dojk in njihove mamografske zna.ilnosti S65 Karcinom s spikuliranimi robovi Invazivni karcinom, bodisi duktalni ali lobularni, je najpogosteje videti kot nepravilni spikulirani ali zvezdasti tumor z mikrokalcinacijami ali brez njih. Spikule so trakasti podaljäki, ki se s periferije tumorja äirijo v okolico na vse strani. Ob tumorskem jedru so äiräi in se tanjäajo proti periferiji. Ve.ja je centralna tumorska zgostitev, daljäe so spikule. Spikulacija nastane kot posledica fibrozne reakcije tkiva zaradi äiritve malignih celic v okolico. Tak spikulirani tumor imenujemo tu- di skirusni karcinom. Klini.no je tumor ve.ji kot na mamogramu, ker poleg tumorja tipamo tudi fibrozno reakcijo. Velik spikulirani tumor v maä.obno spremenjeni dojki nam pri ocenjevanju mamogramov, ne dela teiav. .e pa je tumor majhen, je spikulacija v.asih slabäe izraiena, zato ga lahko zamenjamo z benignim tumorjem ali normalnim tkivom. Na posnetku s ciljano kompresijo in pove.avo lahko spikule postanejo jasno vidne. V gostem tkivu dojke je karcinom teije opazen, zato moramo biti pozorni na retrakcijo parenhima, mikrokalcinacije, strukturne nepravilnosti in spremembe koie. Navzo.nost mikrokalcinacij nam olajäa delo in nas opozori, da je karcinom lahko obse inejäi kot mamografsko viden tumor. Ker so karcinomi lahko multicentri.ni, iä.emo karcinomske znake tudi v ostalih delih dojke in v drugi dojki. Nekateri karcinomi se kaiejo kot intenzivna nepravilna, gosta, spikulirana ali lobulirana zgostitev s ätevilnimi strnjenimi mikrokalcinacijami, drugi pa kot neina, nejasno omejena, komaj vidna zgostitev. Okrogli ali nodularni karcinomi Okrogli ali nodularni karcinomi so redkejäi kot spikulirani. Tumor v teh primerih kaie relativno dobro omejitev proti okolici, zelo redko pa je pravilno in dobro omejen. Pri pazljivem pregledu opazimo, da je vsaj manjäi del roba neoster ali neraven, to je bolje vidno na posnetkih s pove.avo. Nekateri imajo gladek rob, drugi so drobno lobulirani, drobno nazob .ani ali imajo na delu roba formacijo, podobno kometovemu repu. Tudi okrogli karcinomi so lahko razli.nih velikosti, od zelo majhnih pa do ogromnih, ki se razraä.ajo po vsej dojki. Takänih je pribliino 10% karcinomov, povsem pravilne okrogle oblike pa le pribliino 2 %. Zato je treba vsako tumorsko zgostitev, pri kateri je del roba zabrisan ali nejasen in jo s standardnimi posnetki ne moremo opredeliti, slikovno dodatno obdelati, po potrebi pa moramo opraviti tudi citoloäko ali histoloäko biopsijo. Difuzno rasto.i karcinom Diagnostika difuzno rasto.ega karcinoma je teika, obi.ajno je veliko prej tipljiv kot mamografsko viden, posebno äe, .e ne vsebuje mikrokalcinacij. áiri se divergentno med tkivom dojke in ima mamografsko enako gostoto kot sosednje tkivo. Pove.ana gostota in retrakcija tkiva postaneta vidni äele, ko spremljajo.a fibroza povzro .i zgostitev tkiva in retrakcijo parenhima. Nanj nas opozarjajo mamografske spremembe, kot so asimetrija tkiva v primerjavi s sosednjo dojko, na novo nastala zgostitev v primerjavi s prejänjim mamogramom, izrazitejäa zabrisanost ali zamegljenost ligamentarnih struktur (zaradi celi.ne infiltracije ali edema), zgostitve v podkoini regiji ali v retromamarnem maä.evju, vse vrste retrakcij, tako koie kot parenhima, in zadebelitev Cooperjevih ligamentov, ki se pri.ne v delu bliie bradavici. .e so navzo.e mikrokalcinacije malignega tipa, je diagnoza difuzno rasto.ega karcinoma laija. Pri diagnostiki nam pomagata tudi ultrazvo.na preiskava in igelna biopsija. Vnetni karcinom Klini.no je dobro razpoznaven, ker opazimo oteklino, rde.ino in poviäano temperaturo koie. Radiol Oncol 2001; 35(Suppl1): S60-S7. S66 Jan.ar B in sod. / Najpogostejäe bolezni dojk in njihove mamografske zna.ilnosti Na mamogramih vidimo zadebelitev koie cele dojke, zadebelitev trabekul v podkoinem in retromamilarnem delu in zameglitev vseh struktur parenhima. .e so navzo.i tumorsko jedro ali maligne mikrokalcinacije, je diagnoza jasna, sicer ga lahko zamenjamo z vnetjem ali difuznim karcinomom. Karcinomi in situ Ti karcinomi predstavljajo za.etne karcinome, ki äe ne prebijajo bazalne membrane in so lokalizirani znotraj duktusov ali lobulusov. Delimo jih na duktalni (DCIS) in lobularni karcinom in situ (LCIS). DCIS je najpogostej äi in se na mamogramih kaie v obliki mikrokalcinacij in strukturne motnje. Poznamo DCIS z visokim tveganjem iz katerega se v desetih letih v 30 do 50 % primerov razvije invazivni karcinom, ponavadi vsebuje tipi.ne maligne mikrokalcinacije in DCIS z nizkim tveganjem, ki vsebuje mikrokalcinacije, ki so morfoloäko podobne benignim. Pagetova bolezen (Mb. Paget) bradavice, ki je vidna kot razjeda ali ekcem, je oblika DCIS-a. Lobularni karcinom nima zna.ilnih mamografskih znakov. Odkrijemo ga z biopsijo, ki jo naredimo zaradi drugih patoloäkih sprememb. Preostale maligne bolezni dojk Ostali primarni tumorji dojk so äe sarkomi in limfomi. Oboji so dokaj redki, vendar so limfomi pogostejäi. Eni in drugi so vidni kot bolj ali manj ostro omejeni tumorji, ki nikoli ne vsebujejo mikrokalcinacij. Limfomi lahko rastejo tudi difuzno, takrat vidimo pove.ano gostoto tkiva dojke in zadebeljeno koio. Pri limfomih najve.krat opazimo tudi pove.ane in goste bezgavke, posebno v pazduhah. Metastaze Metastaze v dojkah nastanejo predvsem pri malignih melanomih, nekoliko redkejäe so pri plju.nih karcinomih in hematoloäkih malignih boleznih. Na mamogramih vidimo enega ali ve. dokaj dobro omejenih tumorjev, ki jih sprva ne lo.imo od benignih tumorjev ali cist. Da gre za metastaze posumimo, .e primerjamo mamograme iz krajäih .asovnih obdobij in vidimo, da so tumorji ve.ji in ätevilnejäi kot na prvih mamogramih. Spikulirane metastaze v dojkah so lahko metastaze karcinoma iz sosednje dojke in so mu podobne, druga.e pa spikulirani tumor v dojki predstavlja novi primarni karcinom. Povzetek Pri diagnostiki karcinoma dojk moramo vsako mamografsko vidno spremembo, bodisi tumorsko ali kakräno koli drugo, natan.no ovrednotiti. Pomagamo si s ätevilnimi dodatnimi projekcijami, pove.avo, ciljano kompresijo, z ultrazvo.no preiskavo in igelnimi biopsijami. Pozorni moramo biti predvsem na sekundarne ali posredne znake, kot so strukturne nepravilnosti, mikrokalcinacije in asimetri .ne zgostitve tkiva, ki so lahko edini znak za.etnega karcinoma. Zato je poznavanje najpogostejäih patoloäkih sprememb dojk pomembno za vse sodelujo.e zdravstvene delavce. Priporo.ena literatura 1. Guna F. Ultrazvo.na diagnostika obolenj dojke. Radiol Oncol 1998; 32(Suppl 7): S102-6. 2. Heywang-Koebrunner SH, Schreer I, Dershaw DD. Diagnostic breast imaging. Stuttgart: Thieme, 1997. 3. Jan.ar B. Mamografske spremembe v dojkah po operativnih posegih in radioterapiji. Radiol Oncol 1998; 32(Suppl 7): S121-6. Radiol Oncol 2001; 35(Suppl 1): S60-S7. Jan.ar B in sod. / Najpogostejäe bolezni dojk in njihove mamografske zna.ilnosti S67 4. Kocijan.i. I, Rener M, Vidmar K. Simultaneous oc-6. Movrin T. Metode v nuklearni medicini v diagnocurrence of fat necrosis and carcinoma after breast stiki raka dojk. Radiol Oncol 1998; 32 (Suppl 7): injury in a traffic accident. Eur J Ultrasound 2000; S66-9. 11: 213-6. 7. Ravnik D. Anatomija dojke. Radiol Oncol 1998; 5. Lee L, Stickland V, Wilson R, Roebuck E. Funda-32(Suppl 7): S30-5. mentals of mammography. London: Saunders, 1995. Radiol Oncol 2001; 35(Suppl1): S60-S7.