REVIJA
ČASOPIS ZA JEZIK IN LITERARNE VEDE
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR
LETNIK XVII št. 2.
LJUBLJANA 1969
VSEBINA
RAZPRAVE
Josip Badalič, Juraj Križanič i Slovenci..................... 9
Stefan Barbarič, Od Nietzschejevega do Cankarjevega Dioniza....... 1?
France Bernik, Problem literarnih zvrsti med romantiko in simbolizmom v
slovenski književnosti................................ 33
Marja Borinik, O Tavčarjevem poetičnem ritmu.................. 53
Ivo Frangeš, Mažuraničeva »starodavna lipa«................... 75
Kajetan Gantar, Valentin Vodnik in grška poezija................ 85
Alenka Glazer, Sovrè in Zupančič........................... 93
Milan Grošelj, Aorist in perfekt............................117
Alfonz Gspan, Tri nova Zoisova slovenska pesemska besedila.........119
Vatroslav Kalenič, Usoda kajkavskega dialekta..................183
Lojze Krakar, Jernej Kopitar, posrednik med srbsko in hrvaško narodno
poezijo in Goethejem................................195
Miroslav Kraoar, Slovenska varijanta homerskoga heksametra.........209
Vilko Novak, O slogu prve prekmurske knjige..................227
Boris Paternu, Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov v slovensko
pesništvo od baroka do moderne........................233
Fran Petrè, Iz Župančičeve poetike..........................265
Haralampie Polenakovik', Dva priloga za zapoznavanjeto so prepevite na
K. D. Petkovik' od češki na makedonski jazik................285
Janez Rotar, Razpust in obnova Slovenske matice med prvo svetovno vojno 293
Viktor Smolej, Barbka Höchtlova...........................309
Mate Simundic, Neke glasovno-naglasne osobine današnjega govora Imotske
Krajine i Bekije...................................319
Emil Stampar, Kumičičeve dileme i njihov slovenski odjek...........333
Joie Toporišič, Oblikoslovna segmentacija, predvidljivost spola in vključenost tujk v jezikovni sistem slovenskega knjižnega jezika.......343
Milorad livančevič, Vraz. kao polonofil.......................355
SLAVISTIČNA REVIJA Izhaja dvakrat na leto ali enkrat v dvojni številki
Izdajatelj Slavistično društvo Slovenije
Uredniški odbor
FRANCE BERNIK, MARJA BOR5NIK (literarne vede), FRANC JAKOPIN, TINE LOGAR (jezikoslovje), BORIS PATERNU, DUŠAN P1RJEVEC, JOŽE
TOPORIŠIČ
Rokopise sprejema odgovorni urednik TINE L O G A R Ljubljana, Aškerčeva 12 (Filozofska fukulteta)
Reklamacije in naročila sprejema Založba Obzorja, Maribor, Partizanska 5 Tiska Ljudska pravieu — Ljubljana
SLAVISTIČNA REVIJA
ČASOPIS ZA JEZIK IN LITERARNE VEDE
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR
LETNIK XVII, št. 2.
LJUBLJANA 1969
Zaslužnima literarnima zgodovinarjema, akademikoma dr. FRANCETU KOBLARJU in dr. ANTONU SLODNJAKU
za njuna življenjska jubileja
VSEBINA
RAZPRAVE
Josip Badalič, J uraj Križanič i Slovenci..................... 9
Stefan Barbaric, Od Nietzschejevega do Cankarjevega Dioniza....... 17
France Bernik, Problem literarnih zvrsti med romantiko in simbolizmom v
slovenski književnosti................................ 3*5
Marja Boršnik, O Tavčarjevem poetičnem ritmu................. 53
Ido Frangeš, Mažuraničeva »starodavna lipa«;................... 75
Kajetan Gantar, Valentin Vodnik in grška poezija................ 85
Alenka Glazer, Sovrè in Zupančič........................... 93
Milan Grošelj, Aorist in perfekt............................117
Alfonz Gspan, Tri nova Zoisova slovenska pesemska besedila.........119
Vatroslao Kalenič, Usoda kajkavskega dialekta..................183
Lojze Krakar, Jernej Kopitar, posrednik med srbsko in hrvaško narodno
poezijo in Goethejem................................195
MiroslaD Kraoar, Slovenska varijanta homerskogu heksametra.........209
Vilko NoDak, O slogu prve prekmurske knjige..................227
Boris Paternu, Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov v slovensko
pesništvo od baroka do moderne........................233
Fran Petrè, Iz Zupančičeve poetike..........................265
Haralampie Polenakooik', Dva priloga za zapoznavanjeto so prepevite na
K. D. Petkovik' od češki na makedonski jazik................285
Janez Rotar, Razpust in obnova Slovenske matice med prvo svetovno vojno 293
Viktor Smolej, Barbka Höchtlova...........................309
Mate Simundič, Neke glasovno-naglasne osobine današnjega govora Imotske
Krajine i Bekije...................................319
Emil Štampar, Kumičičeve dileme i njihov slovenski odjek...........333
Jože Toporišič, Oblikoslovna segmentaeija, predvidljivost spola in vključenost tujk v jezikovni sistem slovenskega knjižnega jezika.......343
Milorad Zioančeoič, Vraz kao polonofil.......................355
PREGLEDI IN GRADIVO
Delo Ivana Cankarja v čeških prevodih in v luči češke publicistike do prve
svetovne vojne (Oton Вегкорес).........................365
Izbor rokopisnih prešernian v Narodni in univerzitetni knjižnici (Štefka
Bulooec) ........................................390
Nepoznata pisma Franca Ksavera Meška (Simun Jurišič)............399
Okolu prepiskata meg'u Fran Levstik i Franja Košir (Aleksandar Spasoo) 403
OCENI
Rasprave Instituta za jezik Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti
u Zagrebu 1, 1968 (Janko Jurančič).......................411
Staročesky slovnik. Üvodni stati. Soupis pramen fi a zkratek. Pralia 1968 (Boris Urbančič) ...................................415
BI BI Л OCR A Fl J1 JUBILANTOV
Ana Koblar-Horetzkij, Bibliografija Franceta Koblarja.............419
Jože Pogačnik, Bibliografija Antona Slodnjaka..................465
CONTENTS
STUDIES
Josip Badatič, J uraj Križanič und the Slovenes.................. 9
Stefan Barbaric, From Nietzsche's to Cankar's Dionysius........... 17
France Bernik, The Problem of Literary Genres between Romanticism and
Symbolism in Slovene Literature........................ 33
Магја Boršnik, Tavcar's Poetic Rhythm...................... 53
loo Frangeš, Mažuranic's »starodavna lipu^.................... 75
Kajetan Gantar, Valentin Vodnik und Greek Poetry.............. 85
Alenka Glazer, Sovrè und Zupančič......................... 93
Milan Grošelj, Aorist and Perfect..........................117
Alfam Gspan, Three New Slovene Text for Songs by Ziga Zois.......119
Vatroslao Kalenič, The Fate of the Kajkavski Dialect..............183
Lojze Krakar. Jernej Kopitar, The Mediutor between Serbian and Croatian
National Poetry and Goethe...........................195
Mirosiao Kraoar, The Slovene Variant of the Homeric Hexameter......209
Vilko Nooak, The Style of the First Book Written in the »Prekmurski«
Dialect ......'.........................,.........227
Boris Paternu, The Gontinuity of Themes under New Styles in Slovene
Poetry from the Baroque to the Modern Period...............233
Fran Petrè, From Zupančič's Poetics........................265
Haralampie Polenakooik', Contributions to the Knowledge of Petkovic's
Adaptations of Songs from the Czech to the Macedonian Language . . 285 Janez Rotar, The Dissolution and the Reconstruction of the Slovenska Matica during the First World War.......................293
Viktor Smolej, Barbka Höchtl ............................309
Mate Šimundič, Some Phonetic and Stress Particularities of the Present-
Day Speech in the Imotska Krajina and Bekija...............319
Krnil Stamper, Kumicic's Dilemmas and Their Echo in Slovenia.......333
Jože Toporišič, Morphological Segmentation, Predictability of Gender and the Integration of Foreign Words in the System of Slovene Literary
Language ........................................343
Milorad Zioančeoič, Vraz as a Polophile.......................355
SURVEYS AND MATERIAL
Ivan Cankar's Work in Czech Translations and in the Light of the Czech
Literary Publications Until the First World War (Oton Berkopec) . . . 365 A Selection of Manuscripts about Prešeren in the National and University Library of Ljubljana (Stefka Bulooec)....................390
Unknown Letters by Franc Ksaverij Meško (Šimun Jurišič)..........399
About the Correspondence between Fran Levstik and Franja Košir (Ale-ksandar Spasoo) ...................................403
REVIEWS
Rasprave Instituta za jezik J ugoslovenske akademije znanosti i umjet-
nosti u Zagrebu 1, 1968 (Janko Jurančič)...................411
Staročesky slovnik. Üvodni stati. Soupis pramenû a zkratek. Praha 1968 (Boris Urbančič)....................................415
BIBLIOGRAPHIES
Aua Koblar — Horetzky, The Bibliography of France Koblur.........419
Jože Pogačnik, The Bibliography of Anton Slodnjak...............465
RAZPRAVE
Josip Badalic (Zagreb)
JURAJ KRI 2 ANI C I SLOVENCI
Proučavajuči Križamceva djela proniknuta nerijetko snažnim do brutalnosti stilom, pogotovu kad bi upcrio svoje oštre filipike protiv nani-šanjenih nacionalnih i društvenih neprijatelja, često sam u mislima tra-žio odgovor na pitanje, otkuda tome učemome duhovnom pasiiru tuj ne-odmjereni ton. Kao i drugi njegovi svečenički su vremeni ai, i on je u svom teoloskom študiju na najvišim znanstvenim zavodinia tadašnjega Graca. Bolonje i Rima proučio i retoričku nauku, a s njom upoznao — pored niza crkvenih apologeta — i najslavniju govorničku i spisateljsku krep-činu riječi i takvih govornika i pisaca kao što su bili Demoeten i Cice-ron. Jer upravo u njegovu do surovosti necxlmjerenom napadačkom stilu očituje se klasična ciceronijanska invektiiva, puna strasti i žuči: »Quous-que tandem ...«
Uzme Ii on, na pmnjer, na nišan uočene neprijatelje slavenskili naroda, poimence Nijemce i Turke, on ce se poslužiti upravo necenzur-nom leksikoni, u kojoj strastveno progovara njegov akumulirani gnjev i jednaka mržnja.
Odakle mu to?
Pišuci svoju »Politiku« u zaturenom Tobolsku, malo je 011 ili nimalo iniao prilike za neposredne susrete s Nijemcima. Očito je on tim »eksplozivnim duhom« napunjen ranije, u Moskvi, u pismenoj i razgovornoj Moskvi njegovih godina, prije zatočenja u Tobolsku.
Iii možda još ranije:
U svojoj vlastitoj domovini, odnosno u duhovničkoj atmosferi svoga školovanja — od Isusovačkoga kolegija u Zagrebu, katoličko-bogoslov-skih škola u Gracu, Bolonji i Rimu? A sve to u sjeni proturefoirmacij-skili sitrujanja toga razdoblja? A zna se i za njegove razmirice s »Kranj-cima« 11 Rimu.
Otuda, po svoj prilici, vuče svoj korijen i njegova vjerska razgnje-vljenost p roti v crkvenih hereza i njihovih nosilaca, koja ce on kasnije, и svojim spisima, svjetovnim i teologijskim, uzeti ostro na nišan. Otuda. valjda, i njegova strastvena želja, da se posveti misionarstvu u cilju aktivnoga suzbijanja ,hereze i heretika'. O svemu tome on govori sa strašen pred svojim crkvenim poglavarima — prije svoga polaska na miisionarski posao u Rusiju. Tajnik Kongregacije za propagandu vjere, Massari, koji ga — tako reci — ispovijeda prije negoli mu Kongregacija povjeri takvu važnu crkvenu misiju, karakterizira ga kao ,čovjeka zanesenjaka',1 pa gotovo s nepovjerenjem gleda u njegovu sposobnost za takav crkveno odgovoran posao. Valjda je i zato našem ,zanesenjaku' - tako se čini — prije njegova polaska bila povjerena na par godina župnička pastva u — Nedelišcu kraj Varaždina.
Da Li je Križaničevo župnikovanje u zabitnom Nedelišcu odabrano slučajno ili namjerno?
Tu bih že lio uključiiti jed no svoje — naelučivanje. Jer, Križaniču je, kako je poznato, bilo predloženo, da pode u jednakoj misionarskoj misiji u Marču kraj I vanicgrada, da tamošnje pravoslavce ,nevjernike* prevede na katolicizam. Nije se odazvao.
Medutim, u Nedelišce je |)ošao. Jer i Nedelišče je u to doba bilo u katoličkim redovima teško ozloglašeno — nadiranjem ofenzivne kal-vinističke .hereze': u Nedelišcu je naime krajem Šestdesetih i početkom Sedamdesetih godina Šesnaestoga stoljeca bio župnikom, pod okriljem i zaštitom poklonika protestaniizma čakovačkih Zriinskih, Milialj Bučic. poznati i katolicizmu zazorni propagator kalvinizma u Medimurju. Dje-latnost Buoičeva bila je Vatikanu dobro poznata po Buoičevim kalvi-nističkini spisi ma objelodanjenim za Bučičeva župnikovanja 11 Nedelišcu. Ti su spisi, medutim, danas poznati samo po sočuoanim biblio-grufijskim podacima, a koji glase:
1.	Kaieki/.am hrvatski za luterane. (Kroatischer lutherischer Katechismus). U Nedelišcu, Rudolf Hofhalter, (ca 1573);
2.	O sakrameiitimu. (Contra praesentiam corporis et sanguinis Christi Domini in Sacramento Eucharistiae). Nedelišce, Rudolf Hofhalter (ca. 1573).
1 Pierling P.: Zur Biographie G. Krizanic's = Archiv f. slav. Philologie. VI (1882) pp. 120—122.
Sva je prilika, da je Bučič u Nedelišcu objelodanio još koje djelo jednakoga karaktera (Novi Zavjet?), ali se od svili njegovih publikacija, revnošču nadležnih vjerskih krugova, do danas nije sačuvao ni jedan jedincati primjerak. Sâm pisac te kalvinističke hereze bio je, kako je poznato, 3. 111. 1574 čak izopčen iz Crkve, pa je time završena i Buči-čeva kalvinistička ,hereza* u Hrvatskoj.2
Sve je to morao dobro znali kasniji Bučičev nasljednik na župmčkoj ■stolici u Nedelišcu — Juraj Križanič.
Kao mlad svečenik i revnostan katolik sigurno nije odobravao ,kal-vinistički prodor' n Hrvatsku i smatrao ga je pogubnom herezom. Pored loga, tiiskaroin Bučičevili spisa bio je putujuči tiskarski majstor Nijemac Kuclolf Hofhalter, koji je došao iz Ljubljane sa svojom ambulantnoni tiskarskom oficinom, otisnuo u Nedelišcu Bučičeve spise, pa onda i Peor-gošičev prijevod Verböczyev-a Decretum-a (Tripartit, »na Slovjenski iezik Obernien«) 1574, le zatiim otputovao u Budimpešta.
1 to je, jamačno, znao poznijii župnik u Nedelišcu Juraj Križanič, mada o tome nominatim nema traga u njegovim djelima. Nakon svega loga nameče nam se, tako reči, sâm od sebe odgovor na pitanje: otktida ICnižaniču toliki bijes na Nijemce kao sijače svakojakili hereza, ]>o-imence onih, kojima su bili pokretačima Luther i Kalvin (Calvin).
Odgovor bi valjalo, po mom mišljenju, tražiti i u njegovim iskustvi-ma s ,njeanačkim herezama' u njegovoj domovini.
Prema tome, rekao bih, da se Križanič zadojio nepomirljivoan mrž-njom protiv Niijemaca još za vrijeme svoga boravka u domovini, a prije svoga drugoga polaska u Rusiju, gdje je onda, izradujuči svoju »Politiku« u lobolsku, dao oduška svojoj razgnjevljenosti zbog penetrant-nosti njemačkoga proitestantizma i kalvinizma širom svijeta. A nije mogao biti uzrokom njegova katoličkog — ili čak i krščansko-obnovnoga ( p ro 111 г e fori n а с i j s k ( >g a ) gnjeva samo Bučičev kalvanizani, nego još više protestantska iljelalnost naših, slovenskih i hrvatskih emigranata u Nje-mačkoj (Urach, Regensburg i Tübingen), koji su, na čelu s Primožem
2 O Bučicu pisalo je podrobnije više naših i strunih učenjaka. Iscrpljivo je ]>isao F. Bučar u svojoj Povi jesti hrvatske protestantske književnosti z a reformacije, Zagreb 1910, pa onda u Povijesti reformacije i protureformacije и Medi-murju i susjednoj Ilrvatskoj, Vuraždin, 1913. Zatim Vj. K lui с raspravu Mihajlo Bučic i Vranjo Tahi (= Nastavni vjesnik. 1912, str. 474—478) te Strohni, R.: Kojim je nur ječ jem pisao svoje knjige Mihajlo Bučic? (= Nastavni vjesnik, 1926, 1926/27, str. 57-59) i drugi.
1 rubarom, ubacivali svoje propagandističke publikacije, na hrvaitskomi i slovenskom jeziku, i po našim krajevima. A taj je vjetar donio u Nedelišce i lirvatskoga kalvinistu Bučiča, kao i tiskara njegovih djela u Nedelišcu, Nijemca Rudolfa Hofhaltera. Sve je to strogi katolik Križanič znao i prije svoga župnikovanja u Nedelišcu, pa se nije na sve te hereze naših ljudi u svojim djelima nijednom riječju osvrnuo očekiva-nom pokudoin. Kao da ih nije niikada bilo.
Jagic misli, da je razlog, što on nije pisao u svojoj zre loj dobi (u Te-bolsku) o svojoj zemlji i o tadašnjim zbivanjima na našem Jugu u tome, što je on, uplovivši u duboke slavenske vode, u carsku Rusiju. problem vjerskih hereza, sa žarištem u Njemaokoj, shvatio, a zatim i obradio šire, principijelnije, pa je zato zanemario jugoslavensku heretičku ka-zuistiku. Nijednom on riječju ne spominje u svojim djelima ni Bučiča ni Primoža Trubara (Philopatridus lllyricus) ni Matiju Vlašica (Flacius lllyricus), mad a je i on pobornik ideje ilirske zajednice. Povrijeden, očito, heretičkim raspoloženjima i djelovanjom svojih, hrvatskih i slovenskih sunarodnjaka .Ilira', kalvinistâ i protestanatâ, naš se ,antiheire-tički' Križanič nije nigdje express is verbis osvrnuo na njihov rad, nego njegov protest protiv toga i takva djelovanja valja tražiti po svoj pri-lici u njegovim poopčenim i načelnim izlaganjima, napose kada govori
0	Nijemicima i Njemačkoj, kao leglu svakojakih »zaraza«, >hereza«
1	drugih (daleko kod Križanica pretjeranih!) opačina pripisivanih Ni-jemcima.3
Zapaženo je, medutim, da se Križanič nigdje u svojim spisima po-imenično ne osvrče ne samo na rad naših najistaknutijih pobornika vjerske reformacije, na Mihalja Bučiča, Matiju Vlašica i Primoža Trubara, nego on u svom opsežnom povijesnom i političkom spisu ne posvečuje posebnu i očekivanu pažnju unutrašnjim ekonomsko-političkim prilikama ti našimi zemljama svoga vijeka. Posebno to vrijedi za Sloveniji!, koju, kako je več istaknuto, Križanič nigdje ni nikako ne spominje: ».zajednicif zadunajskih Slovjencev čine Bugari, Srbi i Hrvati« — bez Slovenuca. A da je Križanič morao kako tako poznavati prilike u Sloveniji (u tadašnjim slovenskim zemljama) u razdoblju tako zvane krščanske obnove protizlazi i iz činjenice, da je 011 proveo dvije godine na visokoškolskim študijama u Grazu, koji je grad u Križaničevo doba
3 Križanič J.: De natura Germanorum (Russkoe gosudarstvo v polovine XVII veka. Moskva 1859. (= sRusskaja beseda«, Priloženie No. 6. str. 249—277).
bio kulturnim žarištem i za tadašnje slovenske pokrajine — Štajerska, Korušku i Kranjska, na čelu s ponijemčenim glavnim gradom Ljub-ljanom. Kao mlada, osviještena Slavena jamačno ga slika tili i takvili tadašnjih prilika u t im zemljama nije radovala, jer je ponjemčivanje lili krajeva doseglo visok stupanj. A pored toga, kao vrstan etimolog, vjerojatno je znao, da je porijeklo imena i glavnoga kulturnog žarišta te dobe i njegovih študija bilo — slavensko: Gradac (Graz). Možda bi Križaničeviin protunjemačkim jadikovkama i invektivama valjalo po-Iražiti korijen upravo u tadašnjim prilikama 11 Sloveniji, kad se izrecno žali. u apelu na ruskog cara, na tužne prilike u ponekim slavenskini zemljama, kaje su izgubile ne samo svoju državnost, »več i svil moč, jezik i pamet, tako da več ne znaju što je čast i dostojanstvo, te o njima več i ne misle, a sami sebi ne niogu ni kako pomoči.. .«4
Možda su upravo lakve prilike, koje su, uostalom, mutatis mutandis u to doba bile podjednake, ili čak i gore, i u drugim poturči\anim i niadariziranim jugoslavenskim zemljama — te time utjecale na šutnju
0	njima — i rječitoga Križaniča.
Jagič je tu Križaničevu mučavljivost pokušao objasniti zanošenjem novim i velikim sveslavenskim vidiciima Križaničeviin, koji su potisnil 1 i, nakon njegova pobližeg upoznavanja s Rusijom, njegov kontinuirani interes s napuštenom domovinom.
— »Znajuči da je Križanič svoju mladost proveo kod kuče, 11 svojoj domovini Hrvatskoj — piše Jagič — ... mogli bismo 11 čudu zapitali, zašto tako malo ili gotovo ništa ne govori o historiji svoje uže domovine
1	Južnih Slavena uopče. Čini mi se, da se to može tako protumačiti, što su njegovi planovi imali pred očima mnogo veče ciljeve, ... Križanič lit jede veliki ruski sviijet izmiriti putem unije sa Rimom. Taj veliki cilj, koji ga je u dva maha vukao u Rusiju. potisnuo je njegove uže interese domovinske u nazadak, 11 novim prilikama izgubili su za nj važnost...«
Tako Jagič.5
Vjerojatno je i zato — zaključivali bisano prema Jagiču — izostalo i Križaničevo poimeniično navodenje Slovenaca u njegovu katalogu nacionalnih jedinica južnoslavenske »Ilirije« prilično čestim poiineničnim spo-minjanim »zadunajskim Slovjencima« (podunavskini Slavenima):
»Zemlja u kojoj sada žive podonavski Slaveni: Bugari, Srbi i Hrvati, zvala se je Uirskom zemljom, a graničila je s macedonskom zemljoni.«
4	Križanič J.: Politika. Zagreb, 1947, str. 342.
5	Jagič V. Život i rud J. Križaniča, Zagreb 1917, str. 255.
Da su inu bili poznati spisi »Filopatrida llirika« (Trubara) kao i na-cionalisitički smisao kulturnog pokreta slavonskih protestanala s utoči-štem u Njemačkoj, jed va treba to i spominjati. Vjerojatno je 011 morim i odobravati nacionalno-oslobodilačke tendencije, sadržane u pokretu slovenskili (i hrvatskih) protestanata emigranata, ali 11111 je njegova vjerska osjetljivost nalagala, da i te naše i slovenske zemljake s vrst a u red heretika, ne spominjučd i h poimence, napose Slovence, nego se obara fini žešce 11a njih i njihove inspiratore Nijemce iiačelnom osudom so i h liereza,' kao i njihovih nosilaca — Nijemaca.
Резюме
ЮРИЙ КРИЖАНИЧ И СЛОВЕНИИ
В статье Юрий Крижанич и словенцы автор исследует вопрос, как объяснить то, что Крижанич в своем представлени будущей Иллирии, состоящей из болгар, сербов и хорватов, не включил в эту южнославянскую целость и — словенцев.
Предполагая что Крижанич, будучи студентом и доктором наук университета в городе Граце, тогдашнем культурно-политическом центре на рубеже словенских земель (Штнрии, Хорутании и Крапны) имел возможность воочию познакомиться с успехами немецких «ересей» (протестантизма и кальвинизма), так и с германизацией словенских земель того времени, и мог, одновременно, как славянский патриот, нспополннгься крайней ненавистью к немцам, в частности к их «еретическому» и национально-политическом прониканию в славянские страны. Тут то и надо — по соображениям автора — искать корни неиссякаемой ненависти Крнжанпча к немцам и к их деятельности в славянских землях вообще.
0 Križunič J. Politika. Zagreb 1947, sir. 250.
7 Jagič misli, da Križanič nije ispjevao u svom panegiričkom vijencu Iliriji i panegirik na slovenskom jeziku zato, jer se nije osječao doraslim za versifi-kaciju na slovenskom jeziku, iako je znao /.a liaklonost turu Ferdinundu za tzv. kranjski ilirizam . Mislim, medutim. da bi Križanič, kao neposredni geografski i jezični susjed Slovenije (na potezu od rodenog Ribnika do njegovoga župnič-kog Nedelišcu). Iako svluduo jezične i versifikacijskc teškoče slovenštine, tla je bilo imj iinutrašnjeg impulsa za takvu pjesničku operaciju. Ali .heretičko' Trubarjevo tljelo bilo je, očito, u to doba u svježem sječanju svili tadašnjih krščanskih obnovaša' (restauratio Christiana), pa to nije moglo pobutlno djelovati ni na Križaniča tla ispjeva panegirk u — Trubarjevu jeziku. Zbog toga je, mislim, kruti protireformutor Križanič prešutio Slovence, kad je naseljavao svoju lliriju Bugarimu, Srbima i Hrvutima, a bez Slovenaca Trubareva vremena in duha.
В число «задунайских славян» Крпжанпч не включил словенцев — так думается — н потомоу, что «отец словенского языка» Примож Трубар бил » его глазах сеятелем протестантской «ереси» в южнославянских землях, вследствие чего католик Крижанич не мог поспевать языком словенского «еретика» Трубара славу католического императора.
Вот почему в рядах «задунайских славян» — заключает автор — оказались в рамках Иллирии неистового Крижанича только болгаре, сербы и хорваты.
Vanju Radauš: Juruj Križanič
Stefan Barbaric (Zadar)
O D NIE T ZSCHEJEVEGA DO С A N K A R J E V E С A
DIО NIZ A
1
Nietzscheja je v zvezi s Cankarjem najprej imenoval katoliški kritik Evgen Lampe, pisec ostrega in dosledno načelnega pretresa ob smrti nemškega misleca.1 Medtem ko je takrat le z bežno kretnjo zavrnil pojave slovenske dekadence, mu je dala Knjiga га lahkomiselne ljudi zunanjo možnost, da je nastopil proti »nihilistu« Cankarju z radikalno odklonilno sodbo. Izhajajoč iz dogmatičnega podrejanja umetnosti versk«moralnim principom je Lampe v strogo ideološko zasnovani oceni omenjene knjige črtic, objavljeni v januarski številki Doma in sveta 1902, očital mlademu pripovedniku, da je krenil po poti »novodobnih Zarathuster«, da se predaja dekadentni frivolnosti in blazirano-sti, skratka, da se »iz vsega . . . norčuje: iz rodoljublja, iz morale, iz krščanstva, iz države, iz cerkve, iz samega sebe«.
Drugi, katerega je Knjiga za lahkomiselne ljudi spomnila na Nietzscheja, je bil socialnodemokratski publicist Karel Linhart. Precej priložnostna ocena2 socialističnega prvaka, ki je — mimogrede omenjeno — nemalo zapravil svoj ugled zaradi poznejšega avstrijakantstva, je pisana z naklonjenostjo in z razumevanjem za mladega pisca. Linhartovo uine-vanje umetnosti je izrazito sociološko zastavljeno. Npr.: »Naravno je, da je umetnost prva, ki prinaša... proletarcu svoj tribut...« Itd. Recenzent očita Cankarju, in to v imenu revolucionarnega optimizma, da se izgublja v pesimizmu: »Zakaj revolucijoniramo, če smo prepričani, da ne postane po revoluciji nič boljše? ...« Linhart je zasledil primere nietz-schejanstva pri Cankarju že pred tem: »Cankarju pa ne zadošča le to,
1	Filozof dekadentizma, DS 1900. Stvarnejša iu preudarnejša je Aškerčeva sodba o Nietzsc heju v nekrologu LZ 1900.
2	SN 1902, 19.—21. II.
2 Slavistična revija
da je človek proletarec, kajti on je navdušen, strasten aristokrat. In zaradi tega so njegovi junaki aristokrati duha v proletarskih kočah, njegov kredo Nietzschejev aristokralizem. Posamezne stavke tega impo-zantnega kreda smo našli v Vinjetah (Iz samotne družine, Glad etc); našli smo jih v Popotovanju Nikolaja N.ikiča, v Za blagor naroda. Nova Cankarjeva knjiga pa je cel evangelij tega duha... Nova knjiga je ključ k razumevanju Rekarjev in Dionizov.«
Očitno je, da je Linhart na navedenem mestu prvi razumel Dioniza kot umetnika, torej kot tipološkega predstavnika vrste ljudi, seveda v jasni zvezi z Nietzschejem. Pisec kritike meni, da nosi Dioniz na sebi pečat nietzschejanskega aristokratizma, kar je socialističnim demokratičnim pojmovanjem tuje. Tako trdi o Dionizu: ».. .011 ne priznava suve-renitete mase nad posameznikom in proklamira samovlado svoje lastne individualitete; zaradi tega ga tudi masa ignorira in ker nima drugega sredstva, pošilja policista Glada na vrat. — razumem to! A vprašani: Radi tistega prokletega koščka kruha bodeš poginjal, li umetnik, geni-jalni človek? ...«
Kakor koli so Linhartove pripombe k Cankarjevi knjigi neurejene, in so — kot sam trdi — le »par aforističnih občutkov«, zaslužijo pozornost zavoljo upoštevanja družbenega vidika in zaradi uvidevnega, tolerantnega pristopa k Cankarjevi umetnosti. Z recenzentom lahko v marsičem soglašamo, še posebej navajajo k razmišljanju njegovi nazori o odnosu umetnika in občinstva, torej o tem, kar je pozneje nemalokrat zaposlovalo Cankarjevo misel.
Toliko je bil tega leta, 1902, Nieizsche že razglašen, da tudi tretji recenzent Knjige za lahkomiselne ljudi Josip Kostanjevec ni mogel mimo, ne da bi ga ne omenil: »Toda ako hočem biti resničen, moram tu takoj dostaviti, da ideje, ki jih ima Cankar razmetane po črticah, niso njegove, pač pa so se 11111 vsesale v meso in kri tako globoko, da niti ne čuti, da so Nietzschejeve idr., in zato jih podaje občinstvu tako samozavestno.«3
Istega leta je ob 2. izdaji Erotike ponovno udaril Evgen Lampe in ponovno poudaril nietzschejanske zveze Cankarjevega pisanja:4 »...On (tj. Cankar) namreč poučuje filistrsko človeštvo kot suvereni Zara-tustra.« Nietzscheja imenuje »patrona vsega modernizma« in drastično
LZ 1902, marčna številka, 208—209.
4 DS 1902. avgustova številka, 499—500.
navaja, kam da je končno tega logično privedla njegova »svetovno-zna-na« filozofija. V oceni Kralja na Betajnooi6 je Lampe očital mlademu dramatiku nihilizem, vendar je kljub Kantorju opustil, da bi izrecno omenil Nietzscbejevo vplivanje. Najzanimivejši oceni iste drame sta izpod peresa socialista Albina Prepeluha6: ».. . Brezd vojbe pa Cankar v svojih junakih meša radikalne sile socijalizma z Nietzscbejevo filozofijo o nadčloveku. Tu moramo iskati vzroke o onemoglosti Cankarjevih junakov ...« In še: »... Cankar brez dvoma ni jasen v pojmih. On zamenjava revolucijonarne smeri socializma z Nietzscbejevo filozofijo. Iz te mešanice vstajajo ljudje à la Maks.« Zvezo z Nietzschejem sta v oceni iste knjige navedla še Fran Govekar7: »Filozofija te drame temelji na Nietzscheanizmu . .. Moč je nad pravico! Moč energije in volje nad poštenjem!...« in Fran Zbašnik.8
Širše zaključke o tipiki Cankarjeve umetnosti je glede na dionizijsko načelo skušal dati Ivan Prijatelj in to mimogrede v polemični vihri, ki se je vnela okoli tematike nove slovenske umetnosti. Y obliki pisma, datiranega z 8. majem 1904 v Petrograd u, Prijatelj" začrtava svoje poglede na slovensko umetniško ustvarjanje in si prizadeva — kot je zanj značilno — odkriti za pojavi globino stvari. Cankarja imenuje »artistični Argonavt« in se, opuščajoč analizo, prepusti blesteči domislici: »Naša narodna duša še ni našla svojega izraza v umetnosti. Toda, če ga bo našla, ga bo našla v apolonski harmoniji vsebine z obliko. A ne sme se tajiti, da je iskanje, krčenje pota pravzaprav v drugem, dionizijskem principu, v znamenju katerega stoji danes naše slovstvo z Ivanom Cankarjem.« K.ot je znano, sta Prijatelj in Zupančič s pridržki spremljala usmerjenost Cankarjeve ustvarjalnosti vse tja do Bele krizanteme, v dopisovanju zavračala pogosto »črnogledost« njegovih oseb itd. Le tako je razumeti, da je Prijatelj v predavanju o Zupančiču dne 8. marca 1908, objavljenem v Našiih zapiskih, označil Cankarja kot »dionizijskega nihii-liista«.10 Tudi Zupančič je v zapisu Moderna črtica pri nas (Slovan
5 DS 1902, julijska številka. 440.
« Abditus, Rdeči prapor, 27. VI. in 4. VII. 1902; isti, Naši zapiski 1902. Prim. CZD IV, 1968, opombe 291 sl„ 303.
' SN, 30. VI. in 1. VIL 1902.
B LZ 1902, julijska številka, 496. Isti kritik je v LZ 1900, str. 520 zagovarjal prikazovanje izjemnih, »nietzsehejanskih«, likov.
• Izbrani eseji in razprave 11, 1953, 387 si.
10 Dušan Pirjevec. Oton Zupančič in Ivan Cankar, SR XII (1939/60), 45.
1902/03. 25) omenil Cankarjevo dionizijstvo, ki da je iz nekdanjega »sa-njarstva« prešlo v Knjigi za lahkomiselne ljudi — v uporništvo.
Z vprašanjem Nietzschejevega vplivanja na Cankarja se je literar-nozgodovinsko argumentirano širše ukvarjal Izidor Cankar (uvod v Zbrane spise I V). Njegove trditve so v glavnem obveljale vse do novejših študij. Med temi je opazna težnja po omejevanju Nietzschejevega vplivanja na dokumentirane možnosti: to je storil Boris Merhar11 v komentarju Cankarjevih Izbranih del, še dalje je stopil Janko Kos,12 ki je postavil tezo o Cankarjevem zavestnem antinietzschejanizinu. (»Do neke mere je zatorej Cankarjeva miselnost ne le reakcija, ampak že kar direktna polemika z Nietzschejem . ..«)
Nazadnje so se Cankarjevega Dioniza dotaknile tri razprave: Marje Boršnikove o slovenski »moderni«, Franca Zadravca o umetniku in družbi v Cankarjevih delih in Frana Petreta o motivih odtujenosti v Cankarjevem delu.13
Problem odnosa Nietzsche — Cankar zasluži in terja nove obravnave To ne samo iz literarnozgodovinskih razlogov, marveč enako zaradi ži-vosti tematike. Še pred kratkim je npr. jubilant pričujoče številke Anton Slodnjak v obliki hipoteze zastavil vprašanje:14 »Cankar gotovo ni mogel soglašati s takim označevanjem (tj. da so njega postavljali nasproti apolinskemu Zupančiču kot dionizičnega umetnika), čeprav se je začela nekako v tem času pojavljati v njegovih delili podoba pesnika Dioniza. ki pa najbrž ni imela mnogo skupnega z Nietzschejevo delii-vijo umetnosti v dionizično in apolinsko.«
2
»Ich bin kein Mensch, ich bin Dynamit... Ich widerspreche, wie nie widersprochen worden ist. und bin trotzdem der Gegensaitz eines neinsagenden Geistes . . .«l
Nietzsche je vse prej ko jasno pregleden mislec, katerega ideje bi bilo možno urediti ob nekem trdnem osišču, recimo ob njegovi viziji
11	CID If, 438/439; tudi D. Pirjevec, 1. C. in evropska moderna, 1964, 103.
12	Proza Ivana Cankarja, JiS XIII (1968). 16 si.
13	Slovensko slovstvo. 1968, 281.
14	SR 1968 (XVI), 279; Sdb 1968 (XVI), 1223; Dialogi 1969 (V), s. 6-7.
1 Nietzsche, Eeee homo, nav. po K. Löwith, Von Hegel zu Nietzsche, 19584,
nadčloveka, ki so jo površni ali lagodni ali pristranski ocenjevalci njegovega dela kot edino pomembno opazili v skoraj neprodirnem pragozdu filozofovih zamisli in domislic. Zgubljal in uničil se je, tako rekoč zgorel je v protislovjih, nihajoč med svetlobo in temo, med genialnostjo na eni in blaznostjo na drugi strani, ter je kot tak rušil tradicionalna verovanja, ustaljene navade in konvencije, vse, kar se mu je zdelo videz brez vsebine, prevara in hinavščina. Kakor je Nietzscbejevo filozofsko-poetično delo v revoltu proti povprečnosti in po kategoričnem imperativu osvobajanja človeka bogato v koncepcijah in prepolno miselne ostrine, tako na drugi strani, zlasti tisto iz druge polovice 80-tih let, trpi zavoljo pretiravanj, ponavljanja, zgubljanja mere in meril.2 Ne glede na to, koliko so se različni misleci z Nietzschejem strinjali ali se niso, Nietzscheju pripada zasluga, da je ko redko kdo razgibal, vznemiril in oplodil duhove svetu idej, ki nam veljajo kot moderne.
Jasno, da nam okvir študije dopušča kvečjemu skrajno skop tematski pristop na področje Dionizovega problema. Dioniz ni samo dete Nietz-schejeve mladostne inspiracije, ne samo poosebljeni mitos prekipevajoče življenjske energije, Dioniz je več, »je prva in zadnja beseda Nietzsche-jevega miselnega ustvarjanja.«3 Kaj je hotel Nietzsche z Dionizom, naj ponazoré naslednje navedbe:
»Kaj pomenita prvotna pojma apolinični in dionizični, ki sem ju jaz uvedel v estetiko oba pojmovana kot vrsta opojnosti? Apolinična opojnost draži predvsem oko, tako da to dobiva moč vizije. Slikar, plastik, epik so vizionarji par exellence. Nasprotno je v dionizičnem stanju vzdražen in stopnjevan ves sistem afektov: ... bistvo stvari je v lahkotnosti preobraženja in v nesposobnosti za neodzivanje ... Dionizičnemu človeku je nemogoče, da ne bi razumel katere koli sugestije, ne more prezreti nobenega znaka afekta in ima najvišjo stopnjo razumevajočega in uganjevalnega instinkta, tj. obvlada najvišjo stopnjo umetnosti komuniciranja. V vsako kožo najde pot in v slednji afekt: nenehno se spreminja.«4
- Prim. kritiko Nietzschejeve miselnosti: j. Lavrin, N. in moderna zavest v knjigi Dostojevski, Nietzsche, Tolstoj, 1937; B. Rüssel, Istorija zapadne filoso-
fije, 1962: VI. Filipovič, Novija filozofija Zapada, Zagreb, 1968; N. Milosevic, uvod k Unamuno, Tragično osečunje života, Beograd, 1967.
3	Rodenje tragedije, izd. Kultura, Beograd, 1960, uv, Miloš Durič, XI.
4	Götzen-Dämmerung, izd. Kröner, 136/137.
»Ne poznam višje simbolike, kot je dionizična grška simbolika. Vsebuje najgloblji življenjski instinkt, usmerjen k bodočnosti, večnosti življenja, ... pot samo k življenju, spočetje kot sveto pot...«5
»Potrjevanje življenja celo v njegovih najbolj tujih in najhujših vidikih. volja do življenja, ki uživa v lastni neizčrpnosti in celo žrtvovanju svojih najvišjih tipov — to je tisto, kur sem imenoval dionizičnost, to je tisto, v čemer sem odkril most k psihologiji tragičnega pesnika. Ne v tem, da bi se iznebili groze in sočutja, ne v tem, da bi se očistili nevarne strasti in jo razbremenili (tako in povsem napak je pojmoval dionizičnost Aristotel); dionizičnost je v tem, da se ne glede na grozo in sočutje dejansko zavemo večne radosti nastajanja, radosti, ki že vključuje radost uničevanja. Prav v tem smislu pojmujem sebe kot prvega tragičnega filozofa, to se pravi kot skrajno nasprotje in nasprotnika pesimističnega filozofa.«6 Itd.
Iz navedenega je razvidno predvsem eno: kakor stari mitični Dioniz ni v vseli izročilih enakšen, podobno je Nietzschejevo obujanje Dionizovega mita zelo odvisno oni menjave njegovih več ali manj emfa-tičnih oziroma ekstatičnih psiholoških stanj. Za Dionizom je nemški filozof-pesnik posegel iz prepričanja, da sam »logos« ne more odgovoriti na številna vprašanja človekovega bivanja in je treba najti »mitos«7 — »poetizirani vid resnice«, ki omogoča izvenizkustvena spoznanja.
Dioniz je pri Nietzscheju navzoč od prvega dela, od Rojstna tragedije (Die Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik, 1872) pa vse do zadnjih zapisov, vrženih na papir v muki pogrezanja. Kol pove André Gide:8 »Vse od prvega dela, Rojstva tragedije nadalje se Nietzsche potrjuje in kaže, kakšen bo; vsi njegovi prihodnji spisi so že vsebovani v tej kali.« In zgodilo se je, da je isti mislec, ki se je najbolj bojeval proti miselnim sistemom, naposled postal suženj lastnega sistema, ali kot navaja Gide Emersona: »Duh zida svojo hišo in nazadnje hiša zasužnjuje duha.«
Že Croce" je opazil, koliko je Nietzsche v Rojstvu tragedije dolžan nemškim filozofom pred njim. ne glede na to. koliko jih je napadal in
5 n. m. 181.
0 Ecce liomo, n. m. 350.
" O mitu gl. Rodenje tragedije, 118, in Kurt Hoffman, Die Wirklichkeit des Mythos (z navedeno literaturo v Telegramu, 16. V. 1969), poglavje Mit i stvarnost (avtorja H. in II. A. Frankfurt) v knjigi Od mita do filozofije, izd. Minerva 1967.
8 A. Zid, Granice umetnosti, Kultura, Beograd, 1967, 148.
• B. Kroče, Književna kritika kao filozofija, Kultura, Beograd, 1969, 351 si.
zavračal, recimo Hegla. Navzlic pomislekom zaradi poenostavljanja grške duhovne zgodovine priznava Croce Nietzscheju, da je dal delo izrazite poetične vrednosti.
Nietzschejev mladostni traktat bo ohranil trajno ceno že zaradi ne-ugnanega optimizma in veselja nad življenjem, pa naj bo to še tolikanj izpostavljeno tragičnim udarcem. Y hiperraJcionalnem civiliziranem in organiziranem svetu je odkril knlturoivomi pomen mita in dal pobude za ustvarjanje umetniške ideologije, naslonjene na metafiziko lepote.
.Э
I akrat v letih velike svetovne morije, ko se je spričo trpljenja in moralne stiske človeštva lomila Cankarjeva pisateljska zavest, je v njegovi razboleli duši nenavadno močno zaigrala sočnojasna podoba Dioniza in Jacinte. V treh črticah, objavljenih I. 1915, je pisatelj poklical izza kulis preteklosti ti dve živi priči svojega ustvarjalnega zanosa, se soočil ob njiih s sočasnimi mučnimi spoznanji in nazadnje začrtal, ožarjen ob srečanju z njima, zmagoslavno vizijo bolj humanega in srečnejšega sveta. Te tri črtice so: Bilka v viharju, Pomlad in Veselejša pesem (uvrščena pozneje v Podobe iz sanj).
»Pridita vidva, najlepša otroka moja, Dioniz in Jacinta! Še vselej, kadar mi je bilo težko, sta prišla, sta se mi zasmejala s svojim visokim, zvonkim smehom; in dobro je bilo vse...« Iako se obrača na ljubezensko dvojico v Veselejši pesmi.
Vendar pisaieljeva »najlepša otroka« nista nekakšna fikcija fantazijske igre: »Zdi se mi, da sem videl ta dva nekoč s svojimi pravimi očmi; da živita nekje telesno, ne samo v mojih blodnih sanjali. Saj sta bolj žioa kakor moji bratje in sestre. Poznam najrahlejšo senco ob ustnicah, na licih njega in nje, vsako lučko v očeh, najtiše trepetajočo misel v duši... Ko sem komaj izpregledal, sem ju ogledal; od vsega začetka sta blaga in vesela in zvesta hodila z menoj po vseli potih, l isto najboljše, najčistejše in najvišje, ki je bilo namenjeno meni, mislim, da se je bilo samovoljno iztrgalo in da je živelo ob moji strani svoje posebno življenje . . .«
Dioniz in Jacinta obujata v utrujenem pisatelju razpoloženje mladostne prešernosti in razigranosti: »Bolj nego kdaj poprej si v strahoti teh časov želim toplote vajinih oči, brezkrbne prešernosti vajinega
smeha, čiste nedolžnosti vajinih src.« Značilno je, da sla v zadnjem obdobju Cankarjeve tvornosti postala Dioniz in Jacinta, ki edinokrat nastopata skupaj v povesti V mesečini (Jacinta kot Hiacinta) nerazdruž-Ijiv par, zgubila sta karakter individualne osebnosti in prešla v simbol oziroma v tipizacijo nekega duševnega dogajanja.
Nagib za trditev, da sta Dioniz in Jacinta v sanjskih podobah izgubila konkretno profiliranost, nam daje že pisatelj. Ta je zapisal v Vese-lejši pesmi, da Dionizu in Jacinti »ni.. . bilo zmerom tako ime; od začetka še krščena nista bila« in dalje, da bi svojo dvojico lalvko imenoval kako drugače, pač po osebah iz drugih del, npr. Mate in Francka ali Loj z in llanca (pisatelj si je na tem mestu dovolil zamenjave, s čimer hote ali nehote razbija red stvari, ki ga je zgradil v znanih fabulah); »Ime je igrača; kakor se obraz drugače nasmehne, tako 11111 je drugače ime. Misel pa je ena, nespremenljiva... bolečina je ena, eno je upanje ...«
Dovolj je znano, da se Dioniz v Cankarjevi tvornosti večkrat pojavlja. lahko bi dejali iznenada, vendar zdržema: vse od Popotovanja Nikolaja Nikiča prek zgodbe V mesečini do Lepe Vide ter končno do črtic iz vojnega časa. Enako je na prvi pogled razvidno, da se v vsakem danih primerov vpleta Dionizov lik na drugačen način, lahko bi rekli z drugo fiziognomijo v motivsko celoto pripovedne ali dramske kompozicije, da je torej polivalenten. V naši razpravi izbiramo iz Dionizovega problemskega kompleksa prvo kreacijo lika, tisto, ki je z vidika odnosa Nietzsche -Cankar med vsemi preobrazbami najbolj ilustrativna.
Kakor koli nastopa Dioniz v različnih pojavnih podobah, ne more ostati najmanjši dvom, da Cankarjev izbor Dionizovega imena ni niti najmanj naključen. Dioniz? Ime je vse prej ko v navadi »v dolini šent-I lorjanski«, tako da dacar, predstavnik rodoljubov v povesti V mesečini, že iz »malopridnega imena« sklepa na »malopridnega človeka«; v. ..Tista Maruša, Bog ji dodeli mir, ki ga ni zaslužila, je imela sina potepenca. Kdo mu je bil oče, morda še sama ni vedela, ampak da je bil sad greha in nečistosti, priča že samo njegovo ime, ki je tako, kakor ga nima nobeden krščanski človek na soetu. Ljudje božji, ime mu je Dioniz. Kakršno ime, takšno življenje... ter se je potepal po svetu od kraja do kraja in se ukvarjal z rečmi, ki so vsakemu rodoljubu stud in gnusoba, ukvarjal se je z umetnostjo.«
Izbor Dionizovega imena ne samo da ni naključen, marveč je glede na vlogo, ki pripada njegovemu nosilcu, globoko pomenljiv, pomensko
determiniran. Izbiranje pomenskega imena pri Cankarju seveda ni redkost. spomnimo se Ščuke ali imen s satiričnim prizvokom iz obdobja V.injet. kot so: Job Mrmolja, Filemon Sova. Sempronij Sljuka, Mavricij I rska. Pompilij Streha (vse iz črtice O človeku, ki je izgubil prepričanje). Afanazij, Emerencij ali Pankracij Navijalka (Literarno izobraženi ljudje) ali Siratka, Stebelce (Za narodov blagor) ipd.
Prva upodobitev Dioniza nosi na sebi razločen pečat Cankarjevih miselnih razgibov in njegovega čustvovanja v dobi nastajanja Popoto-папја Nikolaja N i kiča. Delo je izšlo aprila 1901. a tekst je bil oddan konec I. 1900. Med vidne fabulativne komponente je pisatelj vključil Kettejevo smrt v stari cukrarni in Petkovškovo tragično usodo. Vendar je treba poudariti, da je edino, kar druži Dioniza (iz Popotovanja) s Kettejem zgolj prezgodnja smrt Cankarjevega mladostnega tovariša in prijatelja, medtem ko je Dionizova duhovna struktura bolj kot kaj drugega odraz menjave Cankarjevih psihičnih razpoloženj v določenem razdobju. Ob Dionizu je pisatelj uvedel v slovensko književnost zanj tako značilno motiviko šestnadstropne mrke hiše ob vodi, stare cukrarne. ki je poslala simbol tragičnega in krutega umiranja mladih književnih talentov.
Najširšo interpretacijo Popotovanja Nikolaja Nikiča je doslej izdelal Božo Vodušek v monografiji Ivan Cankar (1937). Tu najdemo tudi prvi temeljitejši poizkus oznake Dioniza. Vodušek sodi, da je »težišče Dioni-zove osebnosti na mnogovrstnem hrepenenju in njegovi problematiki« in da »zaradi njega (tj. hrepenenja) in svoje hotene izobčenosti tudi nosi takšno ime.«1 Isti avtor je tudi prvi poizkusil, da bi s primerjavo dveh ali treh Dionizovih preobrazb izvedel tipološke zaključke, in se je potrudil, da bi formuliral pojem »dionizijstvo«, znan iz epiloga 2. izdaje Erotike (1902) in še iz prvotnega naslova Spomladanskih noči (najprej, I. 1900 sporočen kot Dionizijske noči). Največja Voduškova zasluga v omenjeni monografiji je: da je opozoril na zanimivo problematiko s področja Cankarjeve tematike in je npr. pri obravnavi Dioniza in njegove tipike skušal najti vzporednice z drugimi, predhodnimi Cankarjevimi teksti.
Ze najsplošnejši razbor Voduškove razlage Dioniza vodi do zaključka. da je interpret prezrl nietzscliejanske zveze Cankarjevega Dioniza. Kakor se lahko strinjamo z njegovim naziranjem, da je Dioniz pred-
1 n. m. 110 in 61.
vsem Cankarjev dvojnik, ni možno sprejeti misli, da je Dionizova »hote-na izobčenost« dala temule prav takole ime. Vodušek razločuje dvojno kreacijo Dioniza, prvo, »ki se kot utelešenje prešerne, vagabundske nature v zametku pojavlja že v epilogu Erotike« in se pozneje obnavlja v glavnem protagonistu šentflorjanske zgodbe Y mesečini, in drugo, realistično iz Popotovanja.2 Sodim, da je oznaka »realističen« ob dokaj fatalistično zasnovani Dionizovi figuri v prvi zgodbi, v kateri nastopi Dioniz, tvegana, če že ne naravnost napačna, raje za to prvo varianto Cankarjevega Dioniza uporabljam termin »tragičen«. (Mimogrede bodi omenjeno, da moment usodnosti v Voduškovi interpretaciji ne samo ni neznan, nasprotno, je celo poudarjen: »Zato je pač misel o usodnosti, ki jn srečavamo že od Nepotrebnega človeka dalje, edini skupni imenovalec vseh raznovrstnih vzrokov motiva. .Biserje tèmu in onemu rakev'. kot pravi Dioniz, navajajoč Heineja.«3)
V čem je Dioniz tragičen?
Dioniz v svojem bistvu pooseblja notranjo in zunanjo tragedijo, in sicer tragedijo etično pokončne osebnosti, kar je razvidno iz naslednjih njegovih trditev:
»Cotovo, odprtih mi je bilo sto stezà, ali jaz hodim rajši po trnju nego po blatu, liste široke ceste so namreč zelo blatne...« — »Motite se; pesimist nisem. Ko bi bil pesimist, bi pustil pri miru svoje prepričanje in svoje visoke načrte, ter bi se brigal samo, da bi se dokopal po kakršni koli poti do boljšega kruha. Ali na žalost nisem pesimist in zato se nikoli nisem brigal, da bi se dokopal do tistega zaželjenega kruha-Kosil sem ob svojem prepričanju in večerjal ob svojih načrtih.«
Iz povedanega sledi, da je Dionizov življenjski neuspeh, tj. njegovo tragičnost pripisati njegovi moralni trdnosti. To seveda ni edini vzrok njegove nesreče, Dioniz je poleg tega še žrtev neuravnovešenosti med svojimi visokoletečimi cilji na eni in med pasivnostjo na drugi strani. Dionizova psihologija je po vsem tem vse prej ko enodimenzionalna.
In Dionizova zveza z Nietzschejem?
O Cankarjevem (in Zupančičevem) seznanjanju z Nietzschejem je doslej najobsežnejše razpravljal Dušan Pirjevec.4 Na temelju obsežne dokumentacije je očrtal dunajsko duhovno atmosfero, poiskal študije,
2	n. m. 159.
3	n. m. 111.	•
4	Otou Zupančič in Ivan Cankar, SR Х1Г (1959/60) in v monografiji Ivan Cankar in evropska literatura. 1964.
ki so lahko slovenskim študentom nudile širšo in temeljitejšo informacijo o Nietzscheju, in dovolj trdno določil mesto posrednikov Niotz-schejeve misli, tako predvsem Hermana Bahra in Stanislava Przy-byszewskega, da omenimo samo najvidnejša. Iz Pirjevčevih študij je razvidno tudi to. kar je značilno za nietzschejanstvo kot duhovno psihozo konec stoletja, namreč, da »posamezni predstavniki mlade nemške literature niso prevzemali te (Nietzschejeve) ideologije v celoti, kot nekaj enotnega in kot v sebi zaključen sistem.«5
Znano je, da so prvi Cankarjevi odmevi na Nietzecheja prej odklonilni kot pritrjeval ni (črtica Iz »literarnih krogov«, ob j. 5. 8. 1898, in opuščeni odstavki vinjete Človek, nastale spomladi 1898). Prav tako vemo, da sodi pravo Cankarjevo zanimanje za Nietzscheja v čas po drugem prihodu na Dunaj, torej po jeseni 1898, tj. nekako v leta 1899—1902, v čas nastajanja Knjiga za lahkomiselne ljudi in epiloga k 2. izdaji Erotike. V teli spisih prihajajo ponajveč do izraza t. im. nitezschejan-ske ideje, kot npr. i moralizem, ostra kritika krščanstva, poveličevanje avtonomne, moralno indiferentne osebnosti.
Navedeni epilog k 2. izdaji Erotike je za naš pretres pomemben še v enem pogledu, podaja nam Cankarjevo pojmovanje dionizijstva kolikor mogoče naravnost. Ko se avtor rahlo otožno ozira na svojo sentimentalno sanjarsko preteklost pred požigom Erotike, takole označuje samega sebe: »Tisti verzi, polni sentimentalnosti, duha vijoličnega in luninih žarkov so mi danes tako tuji, kakor da bi jih bil napisal človek, ki sem ga poznal samo od daleč. Bil je zaupljiv, nedolžen in čist, sentimentalnost je bila njegova natura, ne samo razpoloženje posebne ure. Tisti človek je bil še nekoliko podoben sočnočistim, v svojem najskriv-nejšem bistvu dioniziško veselim dušam, kakor jih poznamo nekoliko v svoji žalostni zgodovini in kakor živi njih dvoje v delih Ketteja in Murna.«
Ce primerjamo Dioniza iz Popotovanja in »najpoštenejšega, najne-dolžnejšega in najmiroljubnejšega človeka na svetu,« avtorja samega, »ki je grešil z nedolžno in lepoteželjno dušo«0 ter se končno vprašamo, kakšna neki je zveza teh dveh z Nietzschejem, dobimo vtis, da je ta zveza prej posredna kot neposredna. In od tod ni daleč do omejitve, koliko se je Cankar okoli I. 1900 »živahno bavil z Nietzschejem«.7 Nobenega do-
5 SR XII, 82 in па več mestih monografije.
» Epilog k 2. izd. Erotike.
7 CZS IV, uvod, VI si. in v uvodih v prejšnje knjige.
kuza nimamo, da bi Cankar razen Zarathustre imel še katero Nietzsclie-jevo knjigo v rokah. Znano je, da je knjiga Also sprach Zarathustra tako kot še nekatere — krožila med prijatelji: sept. 1898 je knjigo prinesel Kette v Novo mesto.8 Nietzscheja navaja tudi Mnrn v beležnici med avtorji, za katerih dela se je zanimal.9 In končno za naš problem ne more biti brez pomena, da Cankar Niietzschejevo ime zelo redko omenja.
Te okolnosti mi narekujejo sklep, da Cankarjev Dioniz (z dionizij-stvom vred) ne temelji na Nietzschejevem traktatu Rojstvo tragedije ali na katerem koli drugem delu (kot so npr. Dionizovi ditirambi), marveč je odblesk z Nietzschejevimi sentencami prepojenega evropskega, posebej še dunajskega literarnega ozračja. Ludwig Pesch10 je posvetil dioni-zijskim elementom v novoromantičnem (simbolističnem in impresionističnem) nemškem (avstrijskem) pesništvu konec stoletja široko obravnavo. Čeprav je njegov pristop v problematiko prej esejistično-filozofski ko literarnozgodovinski, nastopa z dovolj ilustrativnimi primeri, naj omenimo samo Dioniza iz Hofmannsthalove lirične drame Der l or und der I od (1893): Aus des Dionysos, der Venus Sippe,./Ein grosser Gott der Seele steht vor dir.«
In če se ozremo k Hrvatom, zasledimo, da je tudi Nazor napisal »Dionisijevske pjesine«, Matoševe aluzije na Nietzscheja pa so razvidne na prvi pogled. Ni tu mesto, kjer bi se naj ukvarjali z Matoševiin pojmovanjem dionizijstva, velja pa opomniti, da sta on in Milan Marjanovič večkrat pisala o nemškem filozofu. Še posebej je važno, da je Marjano-viču poleg drugih nietzschejanstvo .sestavni del modernizma (Nazor i modernizem, napisano 1914).
Da so problemi dionizijstva občutljivi, naj pokažem še ob nekaterih naših razlagah iz zadnjega časa.
Problema Dioniz — dionizično se je v komentarju k Spomladanski noči mimogrede dotaknil Boris Merhar.11 Opozarja na razliko glede na Cankarjevo rabo termina v Popotovanju Nikolaja Nikiča in v epilogu Erotike na eni in med Dionizijsko nočjo na drugi strani: sodi, da v
* ZD 11, 310 in bral Przybyszewskega Nietzsche u. Chopin, n. m. 143.
» ZD II, 364.
10 L. Pesch, Die romantische Rebellion in der modernen Literatur u. Kunst, izd. C. H. Beck, München, 1962. 65 si. (ad Hofmannsthal še Martini, Deutsche Literaturgeschichte, izd. Kröner).
» CID 11, 438.
prvih dveh primerih »Cankar meri predvsem na umetniško psihološko oznako nekako v smislu moderne«, v črtici za Knjigo za lahkomiselne ljudi pa daje pojmu »svojsko občuteno socialno revolucionarno vsebino, najsi z nekakšnim anarhističnim nadihom«. Y zvezi z našim problemom nemalo preseneča trditev, da »glede na prvo opredelitev pojma dioni-zičen, ki jo je podal Nietzsche v Rojstvu tragedije, 1872, nos i Rek ar celo več dioni/Ačnega o sebi kakor pravi Dioniz«. Dušan Voglar12 je Merharje-vo sodbo prevzel, vendar se je zavedal, da ji manjka prava utemeljitev, saj je Nietzschejev termin dionizičen — kot smo pokazali v 2. poglavju študije — vsej prej ko enopomensko določljiv, četudi se pri tem omejimo samo na prvo Nietzschejevo knjigo. Ker Voglar s svojimi trditvami premika težišče v drugo smer, kakor jih pojmuje naš pretres, se velja ob и jih kratko ustaviti: »... da osrednja točka njegovih razglabljanj o umetniku, njegovem ustvarjanju in njegovi usodi sredi na smrt obsojenega slovenskega naroda ni ostal Dioniz, temveč slikar Rekar... V primerjavi s konceptom Dioniza je med njimi (tj. najbolj značilnimi postavkami C ankarjevega pojmovanja umetniškega ustvarjanja) tudi kakšna nova ali vsaj dosti bolj izrazita — čeprav sta skozi vso povest poudarjana notranje sorodstvo in celo enakost Rekarja in Dioniza. V Rekarju sta namreč mnogo bolj podčrtani moč umetnika-ustvarjalca, da sega po neskončni lepoti ter se v tem poseganju tudi izniči, in njegova odločenost, da bo stopal po svoji poti, utemeljeni s samosvojim svetom vrednot, ki je daleč od sveta vrednot drugih ljudi. V tem se srečamo s pojmom dio-nizičnega, pa tudi z vplivi drugih Nietzschejev i h pojmovanj . . .«
Kakor me ni prepričala Merluirjeva, me ne more zadovoljiti niti druga, Voglarjeva razlaga. Najprej avtor preveč izenačuje Petkovška in Rekarja, podobnost po zunanji usodi še ne pogaja sama po sebi notranjih miselnih in čustvenih stičišč. Dalje, Rekarjevi stiki z ljudmi so komaj za spoznanje izrazitejši od Dionizovih, zato pa sta si obe miselno-čustveni sferi tako podobni, da ju težko razločimo, zlasti še, če imamo v vidu njuna razmišljanja o lastni krizi umetniškega ustvarjanja. Menim, da v Rekarju ideja umetnika — ustvarjalca ni niti bolj podčrtana niti bolj izrisana kot v Dionizu. V tipološkem pogledu sta oba le varianti t. im. »izgubljenih eksistenc«, to ne glede na različen socialni izvor oziroma na različno možnost ustvaritve ljubezenske zveze. Kako sta se zdela piscu oba umetnika kljub razlikam njunih življenjskih poti podobna, najzgovorneje kažejo znani stavki:
12 ZD VII Г, opombe 281/282.
(Rekar o Dionizu) »... Iz naše družine je. Jaz mislim namreč, da bi živel na njegovem mestu prav tako, kakor živi on, — in narobe. Če bi on imel denarja, bi zapravljal denar in samega sebe in svojo moč in svoje telo in svojo dušo... kakor delam jaz...« — »In vendar bi bilo krasno, da bi tak človek napravil tisto, kar leži v njem od rojsrtva... Ali tako nosi s seboj svojo veliko nalogo in se ubija v zavesti, da je ne izvrši nikoli, da živi brez cilja in brez koristi. Zakaj to je pravilo, ki se ne da razveljaviti in ki ne pozna izjem: nekateri se uničijo pred časom sami in nekatere uničijo drugi. Dioniz se uničuje sam in drugi ga podpirajo pri tem, kolikor je v njih moči, — a jaz —«
»Obraz Dionizov mu je stopi 1 jasno pred noči. in v tistem trenutku je zapazil nenavadno podobnost med Dionizom in Rekarjem. Isti globoki. nemirni pogled, — pogled jastrebov, ki leži ob cesti z zlomljenimi perutmi in nima več toliko moči. da bi se ubranil vranom...«
Poudariti velja, močneje, kot je to bilo doslej storjeno, opozicijo: jastrebi — vrani. Pisatelju Dioniz in Rekar nista nikaka medla in nebogljena lika, to sta »jastreba«, upornika proti malomeščanski hinavščini in pridobitniški zaverovanosti, proti »vranom«, ki jili je Cankar sam od mladosti dalje občutil na lastni koži.
Čeprav spadata Helena in Nikolaj Nikič precej na rob naše problemske obravnave, jima velja posvetiti malo pozornosti že zaradi boljše zaokroženosti podobe. Sedemnajstletna Helena je bolj katalizator ljubezenskega dogajanja kot stvarna in prava ženska. Kakor je vpričo življenjskih problemov nebogljena, je slabokrvna tudi v ljubezni, nenavadno hitro pozabi na umobolnega Rekarja in se rešuje s poslovno uspešnim Nikolajem Nikičem. Torej lik, ki je bolj kot kaj drugega konstrukcija zaljubljene domišljije mladega pisatelja. Bolj problematičen je Nikolaj Nikič. problematičen že zavoljo tega. ker gre v njegovem primeru za »izjemno simpatični oris povprečnega, solidnega človeka«.13 Kot vemo, so bili Cankarju poslovno uspešni ljudje tuji, če že ne zoprni, zato je Nikolaj Nikič, ki je bil »miren, resen in pošten človek, kakor so vsi tisti ljudje, ki imajo zdrava, polna lica, jasne oči in goste lase«, v galeriji Cankarjevih oseb redka, izjemna pojava. Nič čudnega, če ga je Vidmar14 označil, da sse giblje na meji filistejstva«. Vendar oseba, ki kljub svojemu poslovnemu stilu pozna melanholijo. Srečni finale orno-
13	B. Vodušek, I. Cankar, (62.
14	Josip Vidmar, Literarne kritike, 1951, str. 166.
goča sodbo, da je le nezahtevnim ljudem možno doseči srečo, vendar to je bila le Cankarjeva zelo, zelo prehodna domislica. (Upoštevali bi lahko še, da je Cankarjevo Popotovanje pravzaprav naglo na papir vržena zgodba.)
Naše razpravljanje je pripeljalo do naslednjih zaključkov: Cankarjev Dioniz ne izhaja naravnost iz Nietzschejevih spisov, še najmanj iz Rojstva tragedije, marveč iz dionizijskega nastrojenja, s katerim je bila književnost konec stoletja prenapolnjena. Dionizijsko nastrojenje je umetniku omogočalo izredno širok razpon misli in čustvovanja in mu je dajalo občutek svobodnosti razmaha ustvarjalnih sil. Zaradi te svo-bodnosti domišljijskega gibanja so se v umetnostnih ustvaritvah hitro premikali doživljajski momenti in se spreminjale oblike in izrazna sredstva. Dioniz je krenil na pot, a je spotoma izgubil marsikaj prvotnega in si pridobil nove poteze in druge razsežnosti. Kakor pri Hofmannslhalu (Ariadne auf Naxos, 1912) je tudi pri Cankarju mit prešel v pesniški simbol.
Opomba: Poudarki v navedbah so moji (v kurzivti).
Zusammen fassu ng DYONISOS IN DER DARSTELLUNG NIETZSCHES UND CANKARS
Die Studie knüpft an die merkwürdige Tatsache, dass in den belletristischen Werken Ivan Cankars eine literarische Figur namens Dioniz oftmals erscheint, an. Diese Erscheinung wurde in der slowenischen Literaturwissenschaft am meisten den Einwirkungen Nietzsches an Cankar zugemutet. Demzufolge breitet der Verf. die bisherigen Meinungen und Hypothesen einer prüfenden Analyse unter.
Fiir die literarische Formung des jungen Cankar war seine Ankunft nach Wien (1896. 1898) der entscheidende Beweggrund. In dieser lebhaften geistigen Atmosphäre, die in der unmittelbaren Verbindung mit den neuesten europäischen Ström u gen atmete, machte Cankar eine nähere Bekanntschaft mit dem Nietzseheanismus, einer herrschenden Richtung am Ende des Jahrhunderts. Die Elemente des Nietzseheanismus traten in das literarische Schaffen Cankars um 1899 ein, vermischten sich mit seinen eigenen Erlebnissen und gaben den Novellen der Knjiga za lahkomiselne ljudi, 1901 (Ein Buch für leichtsinnige Leute) ein spezifisches Gepräge. Die Merkmale des Nietzseheanismus in den genannten frühen Schriften sind: Iinmoralismus, Glorifikation des starken, autonomen und amoralen Menschen, Affront gegen das Christentum.
Dioniz tritt bei Cankar in vielen Metamorphosen hervor. In der Abhandlung wird sein erstes Auftreten, nähmlich in der Novelle Popotovanje Nikolaja Ni-
kiča. 1901 (Nikolaj Nikic's Wanderung) von nahe betrachet und bearbeitet. Dieser, der erste Cankarselie Dioniz stellt vor allein eine tragische dichterische Persönlichkeit vor, die aus verschiedenen Gründen (Krankheit, moralische Grundstellung, Passivität) zugrunde gegangen ist. Der Verf. betont, ilass Dioniz sieh, entsprechend der Erlebnissphäre des jungen Schriftstellers, aus dem Nietzscheschen Myathos zu einem dichterischen Symbol entwickelt hat.
France Bernik (Ljubljana)
PROBLEM LITERARNIH ZVRSTI MED ROMANTIKO IN SIMBOLIZMOM V SLOVENSKI
KNJIŽEVNOSTI
Ni področja v slovenski književnosti, ki bi po drugi svetovni vojni pritegnilo nase ioliko raziskovalcev kot 19. stoletje in naša moderna. Kljub mnogim novim osvetlitvam in preocenitvain tega obdobja pa nas še vedno čaka nekaj nalog, ki se jim pri nadaljnjem študiju naše klasične literature ne bo mogoče odreči. Ena najnujnejših je nedvomno ta. da odpremo problematiko literarnih zvrsti, kakršna se nam kaže od romantike do simbolizma, od Prešerna do Cankarja.
Znotraj te kompleksne, vendar še nenačete teme bo pričujoča razprava skušala odgovoriti predvsem na vprašanje, v kakšnem razmerju sta si bila lirska poezija in pripovedništvo v posameznih obdobjih, kako sta se uveljavljali verzna in prozna zvrst pri najvidnejših ustvarjalcih naše besedne umetnosti tega časa. Razprava pa ne bo ostala samo pri tem. Ne bo pojasnila zgolj odnosa posameznih dob in vidnejših leposlovnih umetnikov do literarnih zvrsti, temveč bo skušala odgovoriti tudi na vprašanje, kako so v slovenski književnosti od romantike do simbolizma pojmovali zvrsti besedne umetnosti, kako so jih tematizirali.
Čeprav je izbor zvrsti v oblasti besednih umetnikov samih, njihove notranje afinitete do posameznih oblik književnosti, imajo nemajhen vpliv na hierarhijo literarnih zvrsti v nekem obdobju neliterarni, socialno družbeni dejavniki. Zato se v razpravi tudi pogosto sklicujemo na družbeno ideologijo in na odmevni prostor literature v času, ki ga omejuje tema razprave.
Že v 18. stoletju, ko je pri nas povsem prevladovalo nabožno oziroma praktično poučno slovstvo, poznamo nekaj omembe vrednih poskusov ustvariti Slovencem posvetno, tj. umetniško literaturo. In če govorimo o posvetni književnosti tega in kasnejšega časa, mislimo zlasti na pesniški zbornik »Pisanice« (1779—1781), na Linhartovi veseloigri »Županova
3 Slavistična revija
1
Micka« (1789) in »Veseli dan ali Matiček se ženi« (1790) ter na Vodnikove in Jarnikove pesmi. Vsi ti pojavi, čeprav v precejšnji meri udeleženi pri nastanku in razvoju slovenske književnosti, pa še ne predstavljajo kontinuitete, niti ne kažejo globlje programske usmeritve tedanjih leposlovnih prizadevanj. Zato je povsem na mestu ugotovitev, ki pravi, da se je slovenska književnost kot avtonomna, v nepretrgani razvojni proces ujeta umetniška dejavnost začela pravzaprav šele z romantiko. Slovenska književnost se je začela s Prešernovo poezijo in ta njen začetek je hkrati njen vrh.
Tukaj seveda ni priložnosti, da bi poskusili razrešiti uganko, kako je mogoče začetek neke literature po več kot stodvajsetih, stotridesetih letih razvoja označevati za njen vrh, v skrajnem primeru za enega od njenih vrhov, čeprav se vedno znova vračamo k omenjenemu, morda zgolj navideznemu protislovju, kadar razmišljamo o Prešernovi poeziji. Naša naloga je drugačna. Ugotoviti moramo položaj literarnih zvrsti v dobi romantike, njihov pomen in funkcijo v slovenski književnosti prve polovice 19. stoletja.
Odgovor na zastavljena vprašanja nam daje Matija Čop, literarni teoretik slovenske romantike, Prešernov prijatelj in umetniški mentor. Iz njegovih pisem in člankov, objavljenih leta 1833 v Ilirskem listu, je razvidno, kakšen namen so imele pesmi naših romantikov.
Preden pa opišemo vlogo poezije v tem času, naj poudarimo to, kar se rado pozablja, kadar govorimo o slovenski romantiki, to namreč, da je imel Čop razen Prešerna, ki ga je razumljivo poslavljal visoko nad druge leposlovne prizadevnike svojega časa, vedno preti očmi vse sodelavce Kranjske čbelice, vse predstavnike tedanjega pesništva. To dokazuje med drugim tisto mesto v njegovem dodatku k Čelakovskega oceni Kranjske čbelice, kjer dopolnjuje češkega recenzenta z naslednjimi besedami: »Izmed pesmi, ki jih g. Celakovsky ni omenil, moramo v prvem zvezku Čbelice opozoriti predvsem na pesmi g. P[otočnika], ki se ni il je zelo dobro posrečila zlasti prava pesem; glej Dolenjsko str. 52; Žanjice str. 45 (spominja na Vossa). Neradi pogrešamo njegovih prispevkov v naslednjih zvezkih...«1 Upravičeno se vprašujemo, kaj je izzvalo redkobesednega, kritičnega in v estetskih sodbah nenavadno hladnega Čopa, tla je zagovarjal Potočnikove pesmi? Kaj je na omenjenih dveh pritegnilo njego\o pozornost? In razen tega še osrednje, najbolj bistveno
1 Illyrisches Blatt 23. februarja 1833, 31.
vprašanje: Kaj je opravičevalo slovenskega ocenjevalca Čbelice, da je Potočnikove verze s posebnim poudarkom označil kot »prave pesmi« in zanje uporabil nemški izraz das Lied, medtem ko je Prešernove in druge pesmi označeval s pojmom das Gedicht? Nedvomno je imel Cop neke razloge, da je pri opredelitvi čbeličine poezije uporabil različno terminologijo. Pri tem verjetno ni gledal na izpovedno vsebino omenjenih Potočnikovih pesmi, ki v slovenski poezi j i ni bila nova. Vzrok za uvrstitev obeli pesmi v posebno skupino 1 irskega pesništva tudi ni mogla biti apoteoza kmečkega dela in zdravja v »Zanjicah«, niti poudarek nacionalnega humanizma in bratstva v »Dolenjski«, najmanj pa vedra naivnost, ki v obeli pesmih prevladuje. Vzroke Čopovi opredelitvi je treba iskati drugod. Če podrobneje primerjamo Potočnikovi pesmi z drugimi pesmimi v Kranjski čbeiici in če začnemo pri zunanjih razločkih. ki se kažejo ob tej primerjavi, moramo priznati, da so Potočnikovi kratki verzi bogato rimani in zato nenavadno pevni. Poudarjena melodičnost je tedaj najbolj opazna zunanja lastnost Potočnikovih verzov:
Pobrusi, sestrica, srp z urno oslo; hitreje pšenica popada v roko.
(Zanjice)
V primeri s Prešernovimi pesmimi, zlasti v primeri s »Slovesom od mladosti«, ki je tudi objavljeno v prvem zvezku Kranjske čbelice, vzbujajo Potočnikovi verzi dojeni igrive lahkotnosti. Obe, »Zanjice« in »Dolenjska«, sta namreč brez miselne teže, brez (istega, kar je osrednji živec Prešernove pesniške umetnosti. Še najbolj pa se razlikujeta obe pesmi od Prešernovih po odnosu, ki ga imata pesnika, če naj tako imenujemo tudi Potočnika, do narave. Pesmi »Zanjice« in »Dolenjska« nam odkrivala človeka, ki s preprosto neposrednostjo zaznava pokrajino, ki je ne doživlja, kakor Prešeren, skozi medij globljih duhovnih položajev. Potočniku pokrajina ni prispodoba notranjih situacij lastne osebnosti, temveč zunanja resničnost, s katero se čutno čustveno zliva.
Nas vetre oliru, v obraz nam pihlja, nam z lasci prebira, se v zankah igra.
(Zanjice)
Sonce gorko tukaj nam sija, trta ljubo gor se ovija; vince z gore greje srce.
(Dolenjska)
Navedeni verzi kažejo, da se je njihov avtor že otresel mrzle opisno-sti in se približeval lirskemu razpoloženju ob naravi. Zlasti to zadnje je verjetno poleg drugih lastnosti Potočnikovih stihov napotilo Čopa k temu, da je za oznako tovrstnega pesništva uporabil izraz das Lied. Na tem mestu seveda nimamo namena razčlenjevati pesništva v tridesetih letih preteklega stoletja niti preverjali njegove diferenciacije, kakor jo je utemeljil Čop. Ponovimo naj le to, da je teoretik in umetniški mentor naše romantike zaobjel celoto slovenskega pesništva tudi tedaj, ko je opredeljeval socialno nuravo poezije v svojem času in njen akcijski prostor, kar nas v zvezi z zastavljeno temo razpravljanja predvsem zanima.
Čop je namreč prvi na Slovenskem opredelil družbeno funkcijo slovstvenih prizadevanj. Poezije v Kranjski čbelici ni ocenjeval zgolj s stališča »pesniškosti« in oblikovne dognanosti, skladnosti oblike in vsebine, marveč se je tudi vprašal, kakšen je njen zunajumetniški pomen, kolikšen njen komunikativni prostor. Skratka: Na poezijo Kranjske čbelice je gledal z zornega kota tistega pojmovanja, ki bi ga danes imenovali sociologija literature.
Nabožno in praktično poučno slovstvo svojega časa je Čop kratko malo označil kot »književnost za kmeta« (Bauernliteratur)2, ne da bi z navedeno oznako želel kakorkoli razvrednotiti duhovne potrebe najmočnejšega sloja slovenskega naroda. Nasprotno. V pozitivnem smislu je omenil »zdravi čut« našega kmeta za jezik, zlasti njegov občutek za vsebinsko natančnost in predmetu primerno izražanje. Naglasil je celo, da kmet, ki ga je visoko cenil, saj je sam izhajal iz kmetstva, sicer ne ve, kaj je »višji slog« izražanja, čuti pa, kako potreben je, »kadar ga predmet zahteva«.3
2	Izbrano delo Matije Čopa 1935, 36. Tu in v naslednjem navajam Čopove trditve iz Izbranega dela, ki ga je priredil dr. Avgust Pirjevec.
3	Prav tam, 34 in 51.
Čop je tudi prvi javno opozoril na nezadostnost nabožnega in praktično poučnega slovstva in hkrati predstavil Kranjsko čbelico izobražencem. tj. »dijakom, uradnikom in drugim ljudem«,4 ki so čutili nagnjenje do posvetne književnosti, do poezije. Ko jc govoril o učinku tega pesniškega zbornika v njegovem lastnem odmevnem prostoru, je naglasil zlasti pričakovanje, da bodo Prešernove poezije in pesmi drugih čbeli-čarjev budile med izobraženci zanimanje za slovenski jezik, za njegovo preoblikovanje iz kmečke oziroma slovniško korektne govorice v jezik sloga: »Dokler je namreč jezik omejen samo na pojmovni svet preprostega kmeta, dokler še ne more izražati višjega življenja in znanstva, pač ne more zase zahtevati označbe kultioiranegn jezika ... Samo če se jezik polagoma uvaja v višje življenje in znanstvo, ga je možno pravilno gojiti in dograditi«.5
Prav v angažiranju izobražencev za kulturo domačega jezika pa je skrita narodnoobrambna ideja pesništva v Kranjski čbelici. In če kljub temu govorimo, zlasti v zvezi s Prešernom, o visoki in avtonomni umetnosti tega kroga, govorimo tako zategadelj, ker je narodnoobrambna misel sama po sebi sicer res zunajumetniška manifestacija, ni pa p roti -umetniška tendenca, če je, kakor v našem primeru, tesno povezana s kulturo jezika, ki je gradivo literarne umetnosti. Da gre kljub narodni ideji, ki sta ji služila tako visoka literatura kot nabožno in praktično poučno slovstvo tistega časa, za bistveni razloček med enim in drugim, ni treba posebej naglašati. Čop je v svojem vsestranskem pojmovanju kulture sicer zapisal, da je dobra ljudska pesem »užitna tudi izobražencem«6 in nasprotno, da bo umetniška poezija »koristno vplivala tudi na slog knjig, ki so namenjene ljudstvu«,7 vendar je kot literarni kritik in mentor vztrajal na stališču prave umetnosti. Večkrat je izrecno poudaril, da Kranjska čbelica ni namenjena kmetom, da poezija izobražencev ostaja preprostemu človeku »do redkih izjem tuja«.8 Toliko laže mu je bilo potem zagovarjati Prešernovo ljubezensko poezijo pred jan-zenistično duhovščino. Zvest svojim nazorom o visoki umetnosti, čeprav ne brez diplomatske spretnosti, je branil inkriminirane ljubezenske pesmi tako, da je poudarjal njihovo nekomunikativnost. Po njegovem »so
4	Prav tam, 33.
5	Prav tam, 50.
0 Prav tam, 34.
7	Prav tam, 52.
8	Prav tain, 34.
pomisleki, ki so jili sem 1er tja izrekli radi ljubavne vsebine nekaterih pesmi, neosnovani že zato, ker bravci, ki se ob branju podobnih pesnitev v drugih jezikih niso seznanili z zadevno pesniško frazeologijo, večine teh pesmi ne bodo mogli razumeti; sploh se ni bati, da bi se mogla ,Čbe-lica' razširiti med kmečkim ljudstvom, kajti pesnitve učenih pesnikov ne postanejo tako zlahka ljudske pesmi, tudi če se po slogu in vsebini tako zelo približujejo ljudstvu kot pesmi Bürgerja, Vossa ali Vodnika«.9 Cop potemtakem ni ostro ločil zgolj narave umetniške poezije od značaja ljudskega slovstva, njuno socialno funkcijo in pomen, marveč je razmejil tudi komunikacijski območji, ki sta ju v tridesetih letih preteklega stoletja pokrivali Čbelicina poezija na eni ter nabožno in utilitaristično slovstvo na drugi strani.
Ostane nam še končno vprašanje: Zakaj se je Cop-Prešernov krog v Kranjski čbelici in po njej angažiral skoraj izključno v verznih oblikah literature, ne v prozi ali dramatiki? Odgovorov na zastavljeno vprašanje je nedvomno več. Eden od njih je skrit že v težnji kultivirati jezik, kar je za začetek neke literature povsem razumljivo, če pomislimo, da je oblikovanje jezika prvi pogoj za uspešen razvoj besedne umetnosti. In katera zvrst je primernejša, da uresniči to nalogo, če ne lirska poezija, ki mora spričo potrebne ekonomičnosti izraza, vsebinske polnosti in muzikalne funkcije izpovedovanja mobilizirati prav vse plasti jezika. Drugi, nič manj tehten razlog, da se je slovenska književnost začela z liriko, v manjši meri s pripovedno poezijo, pa je zunajumetniške narave. Ko je Čop sklenil svoj »Dodatek« k Čelakovskega oceni Kranjske čbelice, je zapisal misel, da je verzna umetnost »najmanj odvisna od zunanjih razmer«.10 Nedvomno je želel z navedeno ugotovitvijo podčrtati, da bi predmarčna absolutistična vladavina v Avstriji s svojim nadzorstvom nad kulturo veliko bolj ogrožala prozo ali dramatiko ter njun svet družbene resničnosti, koi pa more ogrožati lirsko poezijo, katere predmet izpovedovanja omejuje že sama narava te zvrsti. Razen tega je tudi komunikativnost verzne književnosti usmerjena k precej ožjemu krogu občinstva. Lirsko pesništvo je bilo torej primernejša literarna zvrst od proze ali dramatike v absolutistični monarhiji, v taki družbeni strukturi, ki umetnosti nesvobodnega naroda ni pustila zadostnega duhovnega razmaha in neodvisnosti.
" Prav tam, 55.
10 Prav tum, 59.
Dejstvo, da se je slovenska književnost začela z lirsko poezijo, in to z visoko kvalitetno poezijo Franceta Prešerna, pa je nenavadno močno, rekli bi odločilno vplivalo na razvoj naše književnosti 19. stoletja. Vplivalo pa je tudi na spremenjeni položaj, ki ga je po Prešernu imela lirika v slovenski literaturi.
Seveda zasledimo prevrednotenje literarnih zvrsti tudi v drugih evropskih književnostih poromantičnega obdobja,11 vendar nas na tem mestu zanima predvsem odnos do lirske poezije v slovenskem merilu. In čeprav so se nekatere, osebni liriki nasprotne tendence pokazale že kmalu po letu 184N,'2 je načelno stališče zoper prevladujoč položaj verz-ne književnosti v pomarčnem času prvi izrazil Fran Levstik, ki je v »Popotovanju iz Litije do Čateža« zapisal: »Če tenko preudarimo, res ne moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih reči silo majhno. Saj iuianio še povsod le trdo ledino, sama lirika se je nekoliko povzdignila med nami. A lirika se večidel peča samo z enim občutkom človeškega srca: ,z ljubeznijo', le redko se prime kake druge snovi. Pa naj ho njeno sadje s tem lepše, vendar je vse v koséh. celega velikega dela nam ne podaja. Tedaj narod, ki ima le izvrstno liriko, ne more hvaliti se, da ima zavoljo tega tudi že lastno, polno literaturo.«13
Prvi ugovor zoper prevladujoči položaj lirike v pomarčni dobi je l.evstik izvajal iz specifičnosti slovenskega literarnega razvoja. Naglasi! je. da se je »med nami« doslej samo lirika »nekoliko povzdignila«, medtem ko je na drugih področjih besedne umetnosti, zlasti v epiki, še »trda ledina«. Ta nesorazmernost v razvoju je nedvomno najprej izzvala Levstika k temu, da je postavil v ospredje svojega literarnega programa zahtevo po umetniški prozi. In če je v »Popotovanju« tako dosledno naglašal prozo, je to delal tudi zato, da bi pomagal naravnim težnjam do razmaha in dosegel, da 1 >i se slovenska književnost razvila v vseli zvrsteh, da bi se formirala v popoln, celovit organizem. V petdesetih letih preteklega stoletja, ko je naša umetniška literatura tako rekoč nastajala, je bila taka skrb za njen nadaljnji razvoj vsekakor nujna in upravičena. Prezreti pa ne smemo še drugega, nič manj pomembnega in ne zgolj na nujnost našega literarnega razvoja oprtega razloga, s katerim je Levstik utemeljil prednost pripovedništva. Kakor je naš kritik
11	France Bernik, Lirika Simona Jenka 1962, 63—67.
12	Prav tam, 67—69.
13	Levstikovo ZD IV, 1954, 28.
sicer priznaval visoko umetniško vrednost dotedanje slovenske lirike [Prešernove] in jo je v navedenem odlomku označil za »izvrstno«, tako si ni mogel kaj, da ne bi opozoril na njen značaj. Na značaj, spričo katerega se mu ta zvrst leposlovja ni zdela primerna, da bi izrazila nekatere sodobne literarno umetniške in idejne težnje. Podobno kot Bel.in.sk i je tudi Levstik zavzel kritično stališče do poezije. V navedenem odlomku iz »Popotovanja iz Litije do Čateža«, je zapisal: »A lirika se večidel peča samo z enim občutkom človeškega srca: ,z ljubeznijo', le redko se prime kake druge snovi. Pa naj bo njeno sadje s tem lepše, vendar je vse v koeèh, celega velikega dela nam ne podaja«. Da je imel Levstik pred očmi, ko je oblikoval to misel, tudi Prešernovo poezijo, je očitno. In če je ob tej priložnosti previdno in z nekim pridržkom zožil njeno motiviko na področje ljubezenskega čustvovanja, je to storil verjetno zategadelj, da bi še bolj podčrtal subjektivni značaj te »subjektivne« zvrsti besedne umetnosti. V omejitvi na docela osebna, zlasti erotična doživetja, in v nezmožnosti, pritegniti v okvir svojega izraznega radija še druge snovi, je Levstik videl prednost in hkrati slabost lirske poezije.
Tak pogled na osebnoizpovedno poezijo je Levstiku narekoval njegov literarnoidejni nazor, ki se je bistveno razlikoval od nazora naših literarnih predstavnikov v predmarčni dobi. V nasprotju s Čop-Prešer-novim programom, toda v soglasju z družbenim razvojem svoje dobe je Levstik težil za tem, da demokratizira literarno umetnost po obliki in vsebini, da jo napravi dostopno vsem plastem slovenskega naroda, zlasti kmečkemu ljudstvu. Y »Popotovanju« je izrazil prepričanje, da bi se s pripovedništvom, zlasti takim, ki bi resnico zavijalo v prijetne šale. »ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig«14 In če upoštevamo snovi, ki jih je predlagal za literarno oblikovanje, se pravi poleg turških bojev še motiv vojaških beguncev, rokovnjačev in desetega brata, življenje »kakega veljavnega domačina« in drugo, snovi torej, ki so bile preprostemu človeku res blizu in so resnično lahko budile v njem nacionalni ponos, razumemo, zakaj se je moral naš kritik opredelili za prozo. Lirika namreč ni mogla spričo posebne, njeni strukturi lastne oblikovalne zmogljivosti sprejeti predlagane tematike za svojo in jo izraziti v celoti. Zato je Levstik v »Popotovanju« leta 1858 vabil mlade, umetniško nadarjene vrstnike od lirike k prozi in v tem času je celo sam, čeprav ne vedno dosledno, služil prevladujoči literarni obliki svojega časa.
14 Prav tain, 24.
Položaj slovenske lirske poezije po letu 1848 torej ni bil zavidanja vreden. Označujeta ga dvoje vplivnih, za razvoj te literarne zvrsti neugodnih teženj. Prva, osebni liriki nenaklonjena tendenca je bila izraz novega narodnopolitičnega položaja Slovencev. Njen predstavnik so bile liberalno napredne sile našega izobraženstva ali bolj natančno Fran Levstik, čeprav sam lirik in mentor mlajših pesnikov. Nepozornost do lirike s te strani pa je bila npr. dovolj, da Simon Jenko ni našel ob izidu svoje zbirke zagovornika, dovolj celo, da »Pesmi« 1865 nihče izmed mladoslo-vencev ni za Jenkovega življenja v javnosti ocenil pozitivno. Razen tega imamo opraviti, ko opisujemo vlogo literarnih zvrsti v pomarčni dobi, še s tradicionalno nezaupljivim odnosom, ki ga je imela naša duhovščina do umetniške literature. Zlasti kaže v tej zvezi naglasiti njeno aprioristično nasprotovanje ljubezenski poeziji. Ideološko prenapeta duhovščina je na leposlovje delovala bolj ali manj zaviralno in taka se je po marčni revoluciji pokazala najprej ob Levstikovih in Valjavčevih »Pesmih«. Enako dosledno je nastopila približno deset lot kasneje, ko je sprožila zakulisne spletke proti natisu Jenkovih »Pesmi« v Ljubljani in ko je bila posredno udeležena tudi pri krivični noviški »kritiki« te naše najmodernejše pesniške zbirke svojega časa. Y začetku osemdesetih let je katoliška dogmatična kritika silovito napadla Gregorčičeve pesmi. Yrh ozkosrčnega, strogo utilitarističnega pojmovanja lirske poezije pa predstavlja požig Cankarjeve »Erotike« leta 1899.
Toda vrnimo se k odnosu do lirike, kakršnega zasledimo po Levstiku znotraj naše književnosti, in ugotovili bomo, da je podobno vlogo kot pisec »Popotovanja« pripisovala verzni literaturi tudi generacija mlajših realistov. Predvsem je v tem pogledu sledil Levstiku urednik Ljubljanskega zvona Fran Leveč.
Že leta 1881 je Leveč v Ljubljanskem zvonu tožil nad tem, da »pesniki slovenski sedanjega časa pojo do malega, žal, samo lirično-subjek-tivne pesmi«.15 Leto dni kasneje je to svoje stališče sporočil Aškercu, ki se je prav tedaj odločal med liriko in epiko, in ga dopolnil tako, da je v duhu narodno utilitarističnega pojmovanja literature nakazal pesniku potrebo po epiki. »Pri nas preveč prevladuje čisto subjektivna lirika, pripovedne pesmi (balade, povesti, romance) pa se preveč zanemarjajo, ker nihče ne pomisli, kolikega vpliva so baš take stvari osobito na mlajši zarod naš.«16 Y nadvse pozitivni oceni Gregorčičevih »Poezij« Leveč
15 Ljubljanski zvon 1881, 580.
10 Leveč Aškercu 25. avgusta 1882.
v Ljubljanskem zvonu 1882 pod naslovom »Zlata knjiga« ni izrazil samo bojazni nad tem, da bi »naturna, zdrava in krepka sila« v pesniku podlegla »mehkemu subjektivnemu svetobolju«, ni podčrtal zgolj misli, da se nam zdaj ni več bati za lirsko poezijo, ki da je »osnovana na krepki podstavi«. temveč je celo ob tako opredeljenem liriku, kot je bil »goriški slavček«, poagitiral za pripovedno poezijo. Pohvali o »velikanski zmožnosti« v epiki je namreč dodal željo, da bi »epika postala Gregorčiču močnejša stran in da hi s proizvodi te vrste zbudil in povzdignil slovensko pripovedno pesništvo.«17 Istega leta je zapisal v osrednji leposlovni reviji ugotovitev, da so »dobre pripovedne pesmi« bolj všeč našim kmetom kakor »čisto subjektivne lirične«18 in tako opozoril na koneumente tovrstnega pesništva, čeprav je potrebo po epiki utemeljeval tudi po Levstiku, z neenakomernim razvojem slovenske književnosti. Aškercu je npr. pisal 11. januarja 1883. da »smo Slovenci po mojih mislih zdaj. ko imamo že precej dovršeno liriko, v pesništvu najbolj potrebni epičnih proizvodov«.
Vendar je potrebno že tukaj opozoriti na dejstvo, da Levčevo neraz-položenje ni bilo usmerjeno na liriko kot tako. Iz korespondence z Aškercem je namreč razvidno, kako je Leveč obžaloval prezgodnjo smrt Krilana-Pagliaruzzija predvsem zato. ker ga je »poslušal« in je na njegov nasvet opustil »sveiobolno«19 liriko ter se oprijel balad. V navedenih pismih je Leveč negativno označil Radinskega zato, ker sta ga »sama sentimentalnost in svetobolje« ter dodal, da se pesnik te »bolezni« kar ne more otresti, medtem ko se mu je med mlajšimi zdel še najbližji Gestrin, pa še on »se prerad naslanja na Gregorčiča«.20 Čeprav je Leveč odklanjal predvsem sentimentalno svctolxdno poetizira-nje, je po drugi strani res, da lirike na splošno ni povezoval z literarno ideologijo časa. Stične točke s časom je odkrival samo v epiki. Ko je Aškerčev cikel »Stara pravda« ocenil kot »venec pripovednih pesmi«, ki mu v našem slovstvu »ni primere«, je kot estetsko umetniške odlike cikla navedel poleg »živosti« podob in »krepke dikcije« predvsem »zdrav realizem«.21
17	Ljubljanski zvon 1882, 441.
18	Prav tam, 699.
10 Leveč Aškercu 3. maja 1885.
20	Leveč Aškercu 8. septembra 1887.
21	Leveč Aškercu 7. oktobra 1888.
Odveč je naglašati, s kakšno vztrajnostjo je Leveč spodbujal Aškerca k pripovednemu pesnjenju, s kakšno ustrežljivostjo mu je svetoval vire za epsko poezijo in mu jih celo pošiljal, kako ga je razen za balade in druge vrste pripovedne poezije pridobil še za legende itd. Odveč je opozarjati tudi na Levčeve tako stilizirane prošnje Aškercu, naj mu vendar pošlje balado za objavo v reviji ali »vsaj« I irsko pesem, izjave, da ga vsaka njegova pripovedna pesem, zlasti balada, razveseli bolj kot »deset liričnih pesmi drugih pesnikov«. Vsekakor najbolj zgovoren je v tem pogledu Levčev »Dodatek« h Kersnikovi oceni Aškerčeve prve pesniške zbirke v Ljubljanskem zvonu 1890, ki se konča z ugotovitvijo, da stojijo »Balade in romance« v slovenski književnosti »kakor daleč vidno belo znamenje, kažoče pesnikom našim pot, po kateri jim je hoditi«.22
In če bi zdaj določneje tematizirali tisto vrsto lirskega pesništva, ki jo je Leveč odklanjal, saj je očitno, da ni zavračal lirike v celoti, bi se morali opreti še na njegovo pismo Aškercu 1(>. januarja 1897. Y njem je Leveč najprej izrazil zadovoljstvo spričo dejstva, da je v Aškercu našel takšnega epskega pesnika, po katerem sla »mnogo let hrepenela z Jurčičem«. Oba, Leveč in Jurčič, sta namreč rasla iz Levstikovega literarnega programa in oba sta se na njegovo pobudo navdušila za epiko oziroma prozo. Bolj zanimiva kot pravkar navedena ugotovitev pa je naslednja misel v omenjenem pismu, ki pojasnjuje, zakaj je Leveč bolj cenil Aškerca kot Gregorčiča, čeprav je tudi Gregorčiča dosledno postavljal v prvo vrsto sodobnih slovenskih pesnikov. Omenjena Levčeva misel se glasi: »Sploh jaz razen Prešerna ne poznam domačega pesnika, ki bi se mogel z Vami meriti glede razsežnosti svojih idej. Gregorčičevo obzorje — kakor so lepe in blagoglasne njegove pestni, polne krasnih tropov in figur in muzikalno-zvenečih verzov — ne sega čez Soško dolino, vsaj mnogo dalje ne.« Leveč torej ni pripisoval Aškercu višje cene samo zato, ker je bil epski pesnik, kakor tudi ni izražal pomislekov do Gregorčiča zato, ker je bil lirik. Lirika oziroma epika Leven nista bil: več merilo, s katerim bi vrednotil naša najvidnejša pesnika v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja. To, kar je štel Aškercu v prid, je bila »razsežnost njegovih idej«, medtem ko je Gregorčiču jemalo ceno prav njegovo ozko duhovno obzorje, ki po Levčevih besedah »ne sega čez Soško dolino, vsaj mnogo dalje ne«. Leveč je v Aškerčevi svobo-
22 Ljubljanski zvon 1890, 694.
doljubnosti očitno videl miselnost, ki je bila odprta svetovnim, splošno človeškim idejnim tokovom, v Gregorčičevi muzikalni, metaforično 1 Migati in mehkočutni liriki pa je odkril idejno ožino in domačijsko zaprtost vase.
Odnos, ki se kaže v slovenski književnosti realističnega obdobja do lirike, je bil potemtakem različen. V petdesetih letih je dal Levstik neomejeno prednost pripovedništvu in je liriko kot literarno zvrst v celoti pomaknil v ozadje. Izključil jo je iz nujnih nalog, ki so čakale njegove umetniško nadarjene in zavzete sodobnike. Leveč je nasprotno sicer izhajal iz literarnega programa, formuliranega v »Popotovanju i z Litije do Čateža«, vendar se v osemdesetih in devetdesetih letih že ni več opredeljeval do lirike kot take. Kritično razdaljo je čutil predvsem do tistega lirskega pesništva, za katerega je bila značilna sentimentalna oziroma mehkobna čustvenost in v katerem je pogrešal času ustrezne, svetu odprte ideje. Opredeljevanje do lirike, do ene od zvrsti besedne umetnosti, nam tedaj odpira širši vpogled v Levčevo literarno ideologijo, v njegovo uredniško, leposlovno kritično in mentorsko prakso.
Veliko globljo problematiko literarnih zvrsti odpira slovenska »moderna«. Seveda za naše razmišljanje ne prihaja v poštev Oton Zupančič, niti ne moremo k razpravljanju pritegniti Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Vsi ti predstavniki naše »moderne« so si pridobili literarno slavo predvsem kot eminentni lir.ski pesniki. Drugače je s pripovednikom in dramatikom Ivanom Cankarjem. Njegovih verzov ne moremo registrirati kot preprosto, samo po sebi umevno dejstvo, ki ne zahteva, da ga proble-miziramo. Nobene podobnosti tudi ni med njim in med Jurčičem, Tavčarjem al i Kersnikom, ki so prav tako začeli z verzi in nadaljevali s pripovedništvom. V nasprotju z realističnimi pisatelji se je Cankar globoko zamislil nad usodo svoje poezije, zlasli nad tem, da se je tako zgodaj ločil od nje in se umaknil v črtico in novelo, v roman in dramo. Zastavlja se vprašanje, kdaj in zakaj je nastal v Cankarju prelom, kako se je v njem odvijala preusmeritev od lirike k prozi in dramatiki? Omenjene preusmeritve si seveda ne predstavljamo tako, kot da bi Cankar spočetka pisal samo verze, nato pa bi se oprijel drugih zvrsti besedne umetnosti, saj vemo, da je začel s pesmimi, a je nekaj let hkrati z verzi pisal tudi črtice in novele ter snoval drame. Če tedaj pri njem govorimo o prehodu ali preusmeritvi, mislimo na opustitev oziroma na opuščanje lirske poezije v korist prozne književnosti in dramatike.
Najbolj neposredno in tako enoumno kot nikoli prej niti kasneje se je Cankar opredelil do literarnih zvesti v pismu Župančiču 21. avgusta 1898:
»Da ne boš jezen, pošljem Ti tu dvoje pesmi j iz .Sentimentalnega albuma', ki ga dam o svojem času Aškercu. A povem Ti še enkrat, — v pesmih ni mene; moja stvar je noveleta, morda drama... pesem ne! To prepustim Tebi in Ketteju. Jaz sem častiželjen človek. Vse ali nič. — Ce se Ti ne bodo zdele preslabe, pošljem Ti jih še par, — ki niso ne boljše ne slabše od teh dveh. Jaz, — povem Ti odkrito in brez hinavstva, — ne dam veliko nanje. V prozi imam svoj značaj in svoje barve, v verzih ne; in to, prijatelj, je veliko!«23
Cankar se je torej že v avgustu 1898 načelno opredelil do literarnih zvrsti. Spoznal je, da lirska poezija ni njegovo področje besedne umetnosti, temveč proza in dramatika. To intimno spoznanje, čeprav odločilno za Cankarjev nadaljnji literarni razvoj, pa ni bilo končnoveljavno v tem smislu, da bi pesnik že v tem času prenehal z verznim ustvarjanjem, s poezijo. Spremenil pa je tedaj svoj odnos do literarnih zvrsti, kar kaže še nekaj dejstev iz tistega časa. Kot je znano, je pesnik začel poleti 1898 pisati »Jakoba Rudo« in ko je 4. avgusta t. I. poročal o delu za dramo Ani Lušinovi, ji je potožil: »Žal mi je, da sem jo [dramo] pričel pisati v prozi in ne v verzih; poslednje bi bilo lepše, četudi morda malo težje.«24 Nič izjemnega ni bila v tistem času drama v verzih, pa tudi omenjenega odlomka iz Cankarjeve korespondence ne bi navedli, če ne bi kmalu nato zasledili v njegovih pismih sporočila, ki daje citatu globlji pomen. V začetku naslednjega leta, 9. januarja 1899, je namreč pisal Cankar bratu Karlu tole: »O romanu, ki ga delam za .Matico', sem Ti menda že opomnil. Ta stvar me jako veseli in pišem jo s popolno lahkoto, ker sem junak jaz sam.«25 Napisati roman, katerega junak bi bil pisatelj sam, ustvariti pripovedno delo, v katerem bi bil pesnikov jaz glavna oseba — to bi se zdelo našim pripovednikom od Jurčiča do Kersnika še precej nemogoče. Pri Cankarju nas seveda tak načrt ne preseneča. Pozornost pa kljub vsemu vzbuja dejstvo, da je pisatelj nameraval izraziti svoj »individualni subjekt«, če povemo po Heglu, v tako objektivni literarni obliki, za kakršno je pri nas tedaj še veljal roman.
23	Pisma I, 1948, 369—370
24	Prav tam, 425
25	Prav tam, 63.
V približno istem času, ko se je spremenilo Cankarjevo razmerje do literarnih zvrsti kot zunanjih oblik besedne umetnosti, opazimo torej pri njem premike v pojmovanju tematike, ki bi bila prikladna posameznim zvrstem. Lastno duševnost oziroma lastno »dušo občutkov«, ki naj bi bila predmet lirske poezije, je Cankar nameraval oblikovati v prozi, celo v romanu, nasprotno pa naj bi postali verzi, značilni za lirsko poezijo, zunanja oblika dramskega dela. Skratka: preorientacija v odnosu do literarnih zvrsti, ki se je leta 1898 dovršila v svetu Cankarjevih načel, v njegovi leposlovni praksi pa šele čez nekaj let, je začela presegati klasično normo o snoveh, primernih za prozno literaturo. Namesto objektivnega sveta pojavov je Cankar nameraval kot gradivo romana oblikovati konkretni jaz. Čeprav romana »Pod Saturnom« in s podnaslovom »Življenje in delovanje Julijana Stepnika«26 ni napisal, pa nam načrt zanj osvetljuje tisto značilnost Cankarjeve proze, ki jo navadno označujemo kot lirično ali subjektivno čustveno sestavino njegove umetnosti.
Ugotovili smo že, da se je Cankar intimno razšel z lirsko poezijo v začetku druge polovice leta 1898. S spoznanjem, da njegova stvar ni pesem, temveč noveleta, morda drama, pa za javnost seveda še ni prenehal biti pesnik. Narobe. Če si pod uveljavitvijo predstavljamo zgolj objavljanje verzov nekega pesnika ali proznih del pisatelja, moramo zapisati misel, ki je na videz protislovna, v bistvu pa pravilna: Ivan Cankar se je kot lirski pesnik uveljavil šele potem, ko je spoznal, da ni pesnik. Sele po letu 1898 se je predstavil javnosti s samostojno knjigo pesmi, s prvo »Erotiko« 1899, z novo izdajo te pesniške zbirke dobra tri leta kasneje. Medtem in zatem pa je Cankar priobčil še nekaj pesmi drugod, npr. v Ljubljanskem zvonu — da omenimo samo našo osrednjo leposlovno revijo — leta 1899 šest. leta 1908 dve pesmi.
In če se zdaj vrnemo k zastavljenemu vprašanju, vidimo, da se je Cankar načelno razšel s poezijo tedaj, ko je napisal svoje najmodernejše lirske pesmi.27 Prav ob teh pesmih, napisanih Ani Lušinovi, lahko ugotovimo dialektično razgibano razmerje, ki ga je imel do njih: najprej pretirano, skoraj nekritično navdušenje nad doseženim, potem zanikanje ustvarjenega, novi načrti in nove odločitve.
V času, ko je Cankar pisal pesmi Ani Lušinovi, je videl v njih svoj največji literarni uspeh. Ni bil samo prepričan, da pesmi »presegajo
2U Prav tam, 61.
27 Prim, mojo razpravo Problem Cankarjeve lirike (SR 1968, 169—201).
daleč vse«, kar je doslej napisal,28 čutil se je celo prvega med tedanjimi pesniki. Zapisal je, da je šele Ana Lušinova napravila iz njega pesnika in zdaj si upa »pisati verze, kakoršnih ni pisal še nikdar niličč drugi.«29 Iz navedenega in iz druge njegove korespondence vidimo, kako zelo je Cankar v tem času še vezal predstavo o svojih pesmih na erotično čustvo do Ane Lušinove. Lahko hi celo rekli, da je velika ljubezen do Ane (lajala njegovim pesmim umetniško kvaliteto in pomen. Toda že v avgustu t. 1. so se pojavili prvi dvomi. Iz pisem Ani Lušinovi 4. avgusta je razvidno, da so se mu zdele tri izmed pesmi, ki jih je pod naslovom »Sentimentalen album« nameraval objaviti v Ljubljanskem zvonu, »preslabe«, zato jih je zamenjal.30 Se 20. avgusta je upal, da bo omenjeni cikel pesmi zares izšel v reviji, čeprav je zdaj dvomil tudi o komunikativnosti svojih lirskili izpovedi. Bal se je namreč, da Ani Lušinovi pesmi ne bodo všeč, zlasti ker je poskušal modernizirati njihovo metrično strukturo in rime.31 Y začetku naslednjega meseca pa je Anine verze že v nekem smislu razvrednotil, ko jih je označil kot »zaljubljene«, kot »sentimentalne« pesmi, medtem ko je sebe imenoval človeka, ki s pesnje-njem »pada in se izgublja«.32 Konec septembra je Cankar pojasnil v pismu Ani Lušinovi, zakaj njej napisanih pesmi ni dovolil objaviti v Ljubljanskem zvonu. Zaradi »dveh ali treh verzov«, ki mu niso bili všeč, o katerih pa »bi živa duša ne slutila, da so slabši od družili.. ,«33 Tako se je Cankar v nekaj tednih ohladil do pesmi iz »Sentimentalnega albuma«, čeprav je te verze še vedno cenil bolj kot »Erotiko«, ki je tedaj čakala na objavo.
Kaj je Cankarja motilo pri pesmih, ki jih je najprej koval v oblake, zatem pa je moral ob njih spoznati, da njegova literarna nadarjenost ni lirska poezija, temveč druge vrste besedne umetnosti?
Predvsem kaže podčrtati dejstvo, da je Cankar že v tem času pripisoval literarni umetnosti pomembno socialno funkcijo. Komunikativna odprtost je bila zanj ena najvidnejših lastnosti besedne umetnosti, čeprav se je zavedal, da sporočanje ne ntore biti pri vseh umetninah in pri vseli literarnih zvrsteh enako neposredno. Pri lirski poeziji je npr.
28 Cankar Ani Lušinovi 9. julija 1898 (Pisma 1, 1948, 390).
28 Cankar Ani Lušinovi okrog 16. julija 1898 (Pisma i, 1948, 400).
30	Pismu I, 1948, 423.
31	Prav tam, 442.
32	Cankar Josipu Regaliju 3. septembra 1898 (Pisma 1, 1948, 361).
33	Cankar Ani Lušinovi 26. septembra 1898 (Pisma I, 1948, 492).
predpostavljal, da je njena govorica manj jasna, manj neposredna. I o misel čutimo tudi za formulacijo v pismu Ani Lušinovi 25. julija 1.1., ki se glasi: »Zakaj moje sanje so tako čudovite in nejasne, da se jili časih celo v verzih bojim izreči, ker se mi zdi, da jih razumem samo jaz.«34 Kvečjemu verzi torej lahko izrazijo »čudovite in nejasne« sanje, dasi se je Cankar tudi pri »nejasnih« lirskih pesmih spraševal, koliko so še komunikativne, koliko še govorijo iz srca v srce.
Zdaj ko smo opozorili na pesnikovo odmikanje od lastnih verzov, lahko odgovorimo tudi na poglavitno vprašanje. Dilemo, kakšna naj bo zunanja oblika Cankarjeve literature, so ustvarila in hkrati razrešila naslednja protislovja:
Hkrati ko je Cankar pisal Ani Lušinovi čisto lirske pesmi, katerih erotična vsebina so bile njegove »čudovite in nejasne« sanje, hkrati ko je izjavljal, da mu je simpatično vse »skrivnostno« in »neizmerno«, se je novoromantičnemu lirizmu upirala nasprotna stran pisateljeve zapletene in večsmerne osebnosti. Cankar se je v tem času označeval za človeka, ki mu je lastno »nagnjenje do trdnih korakov in jasnih oči j«,35 prebiral je različne filozofe, med drugim Spinozo, ki se mu je zdel »tako jasen, tako konsekventen in kljub svojemu realizmu mirno idealen človek,«3" predvsem pa je Cankar kot samostojen mislec tehtal »najtežja vprašanja«, težil je za tem, da bi razvozlal »vse skrivnosti« bivanja in se dokopal do »zadnjih vzrokov življenja«.37 Razumljivo je po vsem tem, če pesnika, ki se je tako na široko odpiral individualnemu iskanju resnice o totalnem življenju, ni mogla zadovoljiti čista lirika. Ni ga mogla zadovoljiti poezija čustev in navdiha, ki je že po naravi izključevala iz območja svojega izraznega radija spoznavno širino pisatelja in sploh njegovo racionalno zavest. I o je bil prvi konflikt v Cankarju umetniku, ki ga je pesnik razrešil tako, da se je odpovedal lirski poeziji.
Drugi razlog, ki je nasprotoval čisti liriki, pa je prihajal še iz dost i širšega območja kritike in ugovorov.
Llkrati ko je Cankar občudoval Župančičeve »opojne« verze, se je sam že vračal k Prešernu in Heineju. Y imenu »jednostavne« poezije38 je nastopil proti tistim besednim ustvarjalcem, ki »vidijo .dušo' in
34	Cankur Ani Lušinovi 25. julija 1898 (Pisma I, 1948, 408).
35	Cankar Zupančiču 21. avgusta 1898 (Pisma I, 1948, 267).
30 Prav tam.
37	Cankar Ani Lušinovi 25. julija 1898 (Pisma I, 1948, 408).
38	Cankar Josipu Regaliju 3. septembra 1898 (Pisma I, 1948, 362).
tragedijo v vsakem, na videz najneznatnejšem prizoru« in ki spričo »trepetajočih nijans« ne opazijo »surove celote«. Tako se je Cankar zavzel za klasično estetsko umetniško načelo, ki naj bi ga besedni umetnik upošteval, za »celotnost« pojavov, in s tega stališča je kritiziral enosmerno poezijo »forsirane in časih celo afektirane občutnosti«.39 Razumljivo je, da lepotni normi »celote« lahko zadosti le tisti, ki se vas odpre življenjski resničnosti. Lirska poezija, kakršna se je kot skrajna točka razvoja pojavila pri Cankarju leta 1898, pa seveda ni mogla biti primeren instrument za odprto in nereducirano ustvarjalno osebnost. Torej ni bila objektivna tematika tista, ki naj bi narekovala izbor literarnih zvrsti pri Cankarju, kot so nekateri mislili, nasprotno pesnikov odnos do tematike, njegovo kompleksno, čeprav protislovno in ambivalentno razmerje do literarnih snovi je bilo odločilno.
Seveda je vse tisto, kar je Cankar želel, a ni mogel izraziti v lirski poeziji, oblikoval v drugih literarnih zvrsteh. Preusmeritev, ki se je v tem območju dovršila pri njem načelno že sredi leta 1898, v ustvarjalni praksi pa nekoliko pozneje, zadeva torej le zunanjo obliko literarne umetnosti. Cankar je razen v nekaj izjemah sicer opustil lirsko poezijo, ni pa mogel ukiniti liričnosti svojega umetniškega talenta. Kot ena najvidnejših konstitutivnih prvin je liričnost postala in ostala močno prisotna v njegovi prozi in dramatiki.
Pri Cankarju odkrijemo toirej novo pojmovanje leposlovnih zvrsti. Najpomembnejši pripovednik in dramatik slovenske moderne ipso facto razločuje med literarno zvrstjo, kakor jo opredeljujejo njene zunanje, formalno oblikovne značilnosti, in med vsebinsko izrazijivostjo zvrsti. Eno je zanj lirska poezija kot zvrst besedne umetnosti, katere posebnosti so kitična oblika, metrum, ritem in rime, drugo sta pojma lirično in liričnost, ki očitno nista več vezana samo na eno zvrst, na eno obliko besedne umetnosti. To konec koncev potrjuje celotni umetniški opus Ivana Cankarja, pri katerem so sodobniki že zgodaj opazili, da ruši normativno začrtane meje med literarnimi zvrstmi. Govekar je npr. pri njem že leta 1899 odkril in seveda negativno označil proces, ki ni nič drugega kot nastajanje moderne, tradicionalnih estetskih dogem osvobojene književnosti. »In ali so njegove [Cankarjeve] črtice res epične? Ali niso to le v prozi pisane konfuzne lirske pesmi? Kaj pa je namen novele, povesti ali črtice? Ali je res pesem in povest isto? — Meni se zdi,
Cankar Župančiču 21. avgusta 1898 (Pisma J, 1948, 367).
4 Slavistična revija
17
du ne, in vesel sem, da sodi tudi Aškerc	Ako izbrišemo vse meje
med pesmimi, povestmi in dramami ter pišemo brez vsakih pravil kakor bi se nam sanjalo ali kakor bi ležali v deliriju, potem nastane v literaturi anarhija.«40 Kot vidimo se je nova literatura zdela Govekarju »anarhija«, Cankarju pa je nasprotno pomenila edino možno obliko besednega ustvarjanja in izražanja sveta.
Razprava je pokazala, kako pomembno, v prelomnih dobah celo prevladujočo vlogo je imela lirska poezija v razvoju slovenske književnosti od romantike do simbolizma. Z liriko se je slovenska umetniška literatura začela in ta začetek predstavlja enega njenih najvišjih dosežkov. Nasprotno se je realizem opredelil proti liriki. Iz narodnoobrambnih in literarno ideoloških razlogov je dal prednost epski poeziji in pripovedništvu, vendar taka usmerjenost slovenskih besedno umetniških prizadevanj po letu 1848 ni spravila lirike s sveta. Razen močnega vpliva Prešernovih »Poezij« na pesmikovalce tega časa moramo priznati svojevrstne, izjemno kvalitetne dosežke v lirskem pesništvu zlasti Simonu Jenku pa tudi Simonu Gregorčiču in celo glavnemu pobudniku za epi-zac-ijo slovenske književnosti — Franu Levstiku. Prvenstvo med literarnimi zvrstmi si je lirska poezija znova priborila z nastopom slovenske moderne. Od štirih njenih glavnih predstavnikov so trije izraziti lirski pesniki, četrti, Ivan Cankar, pa je začel z liriko v verzih in ohranil močne lirske prvine v prozi oziroma v dramatiki. Pri Cankarju se tudi prvič v slovenski književnosti poruši tradicionalno pojmovanje literarnih zvrsti, zabrišejo se meje med posameznimi vrstami besedne umetnosti, kakor jih je utemeljila klasična normativna estetika. Pri njem ne moremo več govoriti o tradicionalnih kategorijah lirika, epika in dramatika, temveč si moramo pomagati, če hočemo literarno znanstveno označiti temeljni odnos pisatelja do resničnosti, s pojmi lirsko, epsko, dramatično.
Summary
THE PHOBLEM OK LITERARY GENRES BETWEEN ROMANTICISM AND SYMBOLISM IN SLOVENE LITERATURE
The study has shown the real significance and in the transitional periods even the dominant role which lyrical poetry had in the development of Slovene literature between Romanticism and Symbolism. Slovene artistic literature was
40 Pisma I, 1948, 101.
begun with lyrical poetry and this beginning represents one of its utmost achievements. Then, on the other hand, realism made its stand against lyrical poetry. For reasons of national defence and ideology epic poetry and fiction gained the advantage, though even such trends of endeavours in fiction after 1848 did not abolish lyrical poetry from the world. Besides the strong influence of Preieren's »Poezije« (Poems) upon the poets of that time, one must admit original, extremely high achievements in lyrical poetry especially in Simon Jenko's work as well as in Simon Gregorčič and even in Fran Levstik — although he was the main initiator of the epic trend in Slovene literature. The primacy among literary genres was again fought over for by lyrical poetry with the advance of the Slovene Modern Movement. Among (lie four major representatives of this trend three of them are pure lyrical poets, while the fourth, Ivan Cankar, began his literary career with lyrical poetry written in verse forms and he preserved powerful lyrical components in his later prose works and plays. With Cankar for the first time in Slovene literature the traditional concept of literary genres is surpassed, the boundaries between individual genres, established by classical normative aesthetics, arc gone. In Cankar one cannot speak any longer about the traditional categories of lyrical poetry, epic poetry and drama, but one has to use the concepts lyricism, epic and dramatic, if one wishes to define in a critical literary manner the basic relationship of the writer to reality.


-





		
		
		
		
M ar ja Boršnik (Ljubljana)
O TAVČARJEVEM POETIČNEM RITMU
(Študija v zvezi z nanovo odkrito novelo)
Zamudno, a nujno potrebno raziskovanje Tavčarjeve psevdonimne ustvarjalnosti se vse bolj zapleta. Da je Tavčar v svojih prvih ustvarjalnih obdobjih pisal verze, je nedvomno, težko pa je to za posamezne pesmi dokazati. Dvakrat težko, ker ni v tej zvezi ohranjene nikakršne njegove rokopisne ostaline. Tako je mogoče graditi le na izredno skopih in ne do kraja trdnih javnih argumentih (uredniških listnicah ipd.) in spet podirati, kadar se najde kak takšen protidokaz.*
I ako se je posrečilo dr. Branku Berčiču s pomočjo upravnika novomeške Študijske knjižnice odkriti 10 zvezkov rokopisov Ivana Tomšiča, ki jih ta knjižnica hrani (Ms 181), datiranih iz let 1861—1868, kjer so med najboljšimi zastopane tudi pesmi, objavljene 1863—64 v Torbici. Na podlagi prijaznega Berčičevega opozorila, ki se mu zanj na tem mestu zahvaljujem, je torej treba sedem pesmi, objavljenih v študiji Tavčarjeva Bogomila (SR 1967) kot Tavčarjeve, črtati, hkrati pa črtati tudi ime izvoljenke, ki jo tuji avtor nenehno opeva.
Bogomilo opeva v zvezkih, ki jih podpisuje z imenom Ivan Tomšič, ne pa Janez Tomšič ali Jolum Ev. Tomšič, kakor se podpisuje šc prvi dve leti (1861-62). Tako se kot Ivan 'T. oglaša 1863-64 tudi v javnosti (Torbica, Zgodnja danica), kjer objavlja svoje zrelejše pesmi. Da bi bile tudi druge pesmi, objavljene pod drugačnimi začetnicami, v omenjeni moji študiji pripisane Tavčarju, Tomšičeve, je iz vsebinskih in oblikov-
* Dokler ne bomo tudi Slovenci imeli tako krvavo potrebnega literarnozgo-dovinskega inštituta, ki bi sistematično reševal take in podobne naloge, bo vsak posameznik, ki ima na vesti tako delo, podobno prisiljen javnosti nakazovati ne do kraja rešljive probleme, da jih pač kdo kakor tu dr. Berčič po svoji vednosti dopolni, ovrže ali potrdi. Tak problem je na primer tudi psevdonimih Filodem, ki začne nastopati konec šestdesetih let v primorskem šaljivem časopisju pa tudi v Slovenskem glasniku. Prosim za argumente proti domnevi, da je to Tavčar!
nib razlogov neverjetno, neglede na to, da jili v navedenih rokopisnih zvezkih ni.
Če moramo po novih najdbah iz Tavčarjevega življenja in dela črtati Bogomilo, pa ne moremo Emilije, ki je z njim — čeprav morda od kasneje — enako trdno povezana. To potrjuje tudi novela Noire ou blanche, katere Tavčarjevo avtorstvo je bilo doslej neznano in bo o njej na tem mestu govora kasneje.
Resnemu izpovedovanju v pesmi se je Tavčar vsaj po 1884 odpovedal, elemente vezanega ritma pa je še v vsej prvi polovici svoje ustvarjalnosti negoval v leposlovni prozi, zlasti ob tematiki, ki ga je z osredno rdečo nitjo vezala na Emilijo. Ta »poetični ritem« naj bo v pričujoči študiji vsaj nakazan.
Giblje se v padajočem trohejsko-daktilskem toku. Do izraza prihaja zlasti v duhovni ali čustveni izpovedi. Y številnih odlomkih se dâ iz pripovedne proze izluščiti v verze, le da se ti verzi ne dajo vkleniti ne v kitičnost ne v strogo metrično shemo. Kakor kasnejši Cankar je tudi Tavčar kaj kmalu občutil, da se njegova poetična izpovednost ne dâ vkovati v klasično shemo, zato jo je rajši izlival med prozo. Je pa prav v tem najizrazitejši Cankarjev predhodnik.
Hkrati je Cankarjev predhodnik — recimo rajši — sorodna natura — tudi v ostri opoziciji do rastoče mehanizacije časa. Trdo se upira kli-šejstvu in skuša ostati samosvoj — ohraniti edinstveno lastno jedro. Od tod umetniška, to je, izrazna sila v lastnem individualnem ritmu.
V najizrazitejših primerih ostaja sicer zvest metrični shemi, vendar iako neprisiljeno, da tudi tu ohranja svoj individualni ritmični značaj. S tenkočutnimi ritmičnimi poudarki dosega lahko intenzivno pomensko poglobitev. Zato najdemo tak ritem na tistih mestih besedila, kjer je osebno doživljajsko najbolj prizadet. Takšna prizadetost pa se da dognati zlasti v prvi polovici avtorjeve ustvarjalnosti. Kot osrednji doživljajski tok je pričujoča do leta 1894, čeprav tutam pronikne. Vendar je spočetka najmočnejša, a od obdobja do obdobja slabi. V številnih gibljivih niansah žene ta tok resignativna, skoraj monotona trohejska intonacija, a se iskri od svežih daktilskih poskokov, ki ritem presenetljivo poživljajo.
Namen te študije ni, da bi vsa ta številna mesta izčrpala, saj skuša le nakazati problem v celoti. Zato se tudi ne utegne ustavljati ob časovno razvojni podrobnejši analizi vseh ritmičnih nians, marveč jih hoče le deloma predočiti ob nekaterih metričnih primerih.
Maj sledi najprej nekaj primerov iz Ivana Slavlja. Kakor vsi nadaljnji so tudi ti vzeti iz prvotisov, kjer je ritem še najbolj avtentičen.
»In rud bi še živel,«...	w|—ww|—wl...
»in hotel bi iti po svetu med ljudi.	w j— w w|—w w |— w|— w[—
Kaj vse sem hotel narediti,	и-uj-u^uj-u
da bi se mi bil čudil svet!	w |— w |— w |— w ]—
In tebe, Marjanica, bil bi naredil na platno,	w|—w v_* j— «_* и;-w w j—
W W j— W
prav kakor živiš.	u;-u uj-
In za tabo nebeško žarijo,	w |— u u |— w |— w w
rumenorudečo. zlato,	w |— w w |— w |— w
in vert pod tabo, poln cvetic,	w|—w|—w|—w|—
pisanih.	— >u w
In tički bi nanašali gnjezda,	w |— w [— w |— w w|— w in legli jajčka rumenopikasta in po sredi bi tekel studenček iz tal, čist
kakor srebro,
solnce pa bi sijalo nad tem	— w|—w w|—w w|—
in lilo bi zlato z nebes.	w'—w w—w w|—
In nad vsem bi bila ti, Marjanica,	w w |—w |—w |—w j—w w
v svilnati obleki,	— |— w |—
in tvoje oko bi se	— ^ ]— w ^
svetilo	w|—w
in zerlo na kviško,	u|-uu|-u
kjer bi se po srebernih oblakih	— w w|—w|—w w|—w
lovili mali angeli	v_* 1— w|— w|— ww
in čez in čez bila bi preprežena	'-'I— n_/1— w|— w w|—w w
I-
-
nebeška mavrica,
čez in čez nad tabo, Marjanica!«
(Z 1876, 155.)
W I— W I—w w
Tako sanja v predsinrtnem hrepenenju	ustvarjalni sirotek Leksa, ki
ga je prostaški podobar Žolna izstradal	do smrti. Sanja o sotrpinki Marjanioi, ki pravi pesnik o njej:
Bila je v onem času,	w!~ w j— w|— w
ko je zapuščala	— ww|—wlw
otročje leta	w|—w]—w
ter bližala se devištvu;	wj—ww|—w[—w
roža napol razcvela!	— w w|—w|—w
(Tam.)
Takšno je tudi Tavčar vzljubil Emilijo in se mu je kot polrazcvela roža za vselej vtisnila v spomin. Njegov alter-ego pa sanja naprej:
»Le pridi,« ...
»in če dobiš ob potu vijolic, vzemi jih, vsadi jih na moje zglavje; in vsako pomlad bodo cvele in njih dišave bodo prihajale iz mojega serea, mojega inertvega scrca!« (Tam, 136.)
и — 1—|— и w !— V—' — v_^ I
U|-U и |— U U [ — U и и [— и j— и и ;— w и upu и [— и — и и I— и и |—и
V predsmrtnem deliriju doživlja apokaliptične vizije:
Vdaril je na skalo in pritekle so vode, kakor srebro čiste, in bil je mož silno star,
do nog mu je sezala brada,
in bliski so padali na visoke gore,
in ogenj je švigal iz zemlje,
in drevo je gorelo
in morje je bučalo
in vojske so se klale!«
(Tam.)
-u
. i
-VJl-VJl
U j— U УЈ I
— и 1— и I— и ul-ul-
и \— w и |— и и |— U
v-» I
и ]— W |—I и и |— U U I— U U U |— U |— U
___' v__' Î— *_^—' I— v—^
, L
Marjanica ga tolaži, da bo vse to naslikal, ko ozdravi. Leksa:
> Vse to! In nebo in luno in solnce in zvezde in v zlatu boga! Goré pokajo, mesta se pogrezajo in angel Gabrijel
plava z gorečim mečem nad njimi.«
U — U U|" I ^ Ui-U и j— и \J !— и и |— vj— |— u'u
—	|— VJ |— VJ и u'-uj-u и
—	и и]— и |— и и]—и
Zadnje besede:
»Marjanica, sedaj le umiram! Solnce sije in travniki coeto in jezera se blišče, in vse je v zlatu in evetji
moje serce
— !<
U;-U U j <J и |—i
— и j— и и |— j 1
j— и U I и w — и — W ]—и и '—и и !—и 1 и —
(Tam. Besede tu in kasneje podčrtala M.B.)
Leksa je podan kot v ses koz dober, jasen deček, ki ga brutalno trpinčenje ni moglo razkrojiti. Niso ga še načele strasti. Podobno svetlo gleda Tavčar tudi na lastno mladost in na druge trpinčene dečke (Ozimek v Mrtvih srcih, Tržačan, Topolščakov Janezek v Izza kongresa). Zato nikogar ne more čuditi, da so vizije apokaliptičnega razdejanja podane v podobnem ritmu kakor vizije svetlobe. Zlasti ko v sedemdesetih letih, v katerih sredo sega nastanek romana Ivan Slavelj, o kakršnem svobodnem verzu, kjer bi se ritem prilagajal spreminjanju doživljanja, pri nas še ni govora.
Nekaj pa le preseneča. V predzadnjem odlomku sc v tretjem verzu sredi trohejsko-daktilskega toka nenadoma pojavi naglašena jaml>ska stopica Goré, v zadnjih Leksovih besedah pa se kar trije verzi rastoče zaključujejo (jambsko: cveto, nercé, z anapestom: se blišče). Dvakrat pa je ta poudarek celo akcentuiran, tako da v zadnjem odlomku rima: blišče — sercé tem opazljiveje stopi v ospredje, čeprav zadnja beseda ni akcentuirana.
To nenadno ritmično svobodnost narekuje Tavčarju poživitev Lekso-vega predemrtnega razpoloženja z bleščečo vizijo nature. Takšne zveneče gorenjske dolžine hote prekinjajo metri eno togost in disonančno podčrtajo absurdnost smrti mladega cvetočega življenja.
Ritmična sprememba ima torej tu globok pomen in je funkcionalna. Nima pa pomena v prvem verzu tega odlomka dvostopična beseda sedaj, ki pravtako skali padajočo ubranost, vendar brez smisla in tudi ne lepo. Zato je verjetna domneva, da je Tavčar napisal nespačeno zdaj (»Marjanica, zdajle umiram!), a mu je Zvonov urednik, za literarni jezik bolj ko za ritem tenkočutni Stritar, to manj zvenečo besedico popravil v »finejšo« sedajle. Težave so pač v tem, da za urednikov poseg nimamo gradiva za preverjanje. Vse analize pa dokazujejo, da je imel Tavčar izredno tenko uho za ritem, in kadar se je metrični shemi uprl, nikoli ni tega storil brez vzroka. Seveda velja to samo za vezane poetične vložke, kolikor so posebej poudarjeni. Saj se tudi li ponavadi manj izrazito prelivajo v nevezano prozo.
Jeseni 1919 daje Tavčar Izidorju Cankarju zanimivo izjavo o svojem ustvarjanju:
»Kar napišem, gladim in gladim, kolikor mi je mogoče. Pri tem se ne oziram niti na slovnico, niti na germanizme; pač pa glasno prečitam vsak stavek ter poslušam, kako vpliva na moje uho. Končno ostanem vsekdar pri tisti modulaciji, ki ugaja mojemu posluhu, tako da uganjam na tem polju nekako jezikoslovno muzikalnost', dasi sem absolutno nemuzikaličen — v
zinislu naziranja prijatelja Mateja Hubada torej pravi analfabet. —« (Obiski 1У20. 144.)
Tavčar je iorej v svojem delu zavestno dajal prednost »jezikoslovni muzikalnosti«, s čimer je miislil pač ritem; vendar tudi tega ni ščitil. Ko je dal za jezikovno popravljanje svojega besedila polnomočje Prijatelju (ZS 1. 451), ni znano, da bi bil ob začetku njegovega urejanja zbranih spisov še živeči avtor proti urednikovemu nasilnemu spremi-nanju njegovega besednega reda, torej tudi ritma, kaj ugovarjal. Lahko pa domnevamo, da bi bil v času, ko je bil še bolj pri močeh, to storil, če bi se bil ob svoji prezaposlenosti sploh kdaj utegnil podrobneje ustaviti pri svojem delu. Sicer pa se je svojih jezikovnih pomanjkljivosti vseskoz zavedal in je svoja dela prepuščal v popravo tudi drugim, manj avtoritativnim urednikom. Ni bil pač za vsako svojo vejico čuječ kakor Cankar, prej malomaren. To pa ne iz površnosti, marveč iz časovne stiske.
Tem zanimiveje, da je prav na svoje poetične čustvene vložke polagal tolikšno pažnjo, da se je metrično le poredkoma zmotil. Res je sicer ponekod poudarek premočan ali prešibak ali komaj še dovolj močan nosilec stopice, drugod je spet anakruza neutemeljena, uvodni in pa ni le svetopisemsko sredstvo, marveč pomemben element Tavčarjevega stila.
Zlasti se ta in uveljavlja pri preprostih, umsko skoraj omejenih, navidez revnih, a srčno dobrih ljudeh. Ko na primer Štefan Deska dosto-jevskijevsko modruje o smislu življenja, prihaja do povsem svojskih zaključkov:

Oj kolikokrat bi pač vrgel sè sebe	и
to slabotno odejo življenja! —
Ali človek mora živeti!	uu|-u|-uu|-u
Zakaj pogledite« ... »ako bi bilo tako,	vj]—uu ...— и и uj-
potem bi nekega dné dejala ta voda:	и]—и u|-u]-u и [— и
teči več nočem;	-wu|-u
in ta drevesa:
nočemo rasti;	-uu|-u
in solnce:	и
nočem sijati.	—и и
In vse bi se uperlo	и
in zemlja bi prišla pod nič
in vode bi jo pokrile.	и и
(Tam, 267.)
lu petkratni uvodni in apostolsko preprosto stopnjuje neko argumentacijo, ki ni brez globljega pomena. Vendar ta argumentacija Štefana Deske ne zadovoljuje, zato spet pade v osnovni problem:
<J j— <J \— ]— w
w I—w w I—
»Cemii jc vendar človek? to je vprašanje, to se vpraša, moj Bog, to se vpraša! Čemu sem bil jaz, Stefan Deska,	— w
moj Bog to se vpraša!«	— w1—w
(Tam.)
Čemu je človek? Kakšnemu namenu služi neznatni Štefan Deska?
»In ako bi vendar vladala	w]—w	w w
nad nami dobra roka,	w
čemu smo?	w
(Tam.)
Nenadno pa onemoglega prešine osrednja iskra:
»Morebiti za to,	— w w |— da bi si iskali ljubezni w w w |— w
tu v tem siromaštvu.	—	w
To je. Ljubezen? Morda!	-uu|-uu|-
Kaplja na veji se druži s kapljo;	-uuj-uu'-ul-u
riba pri ribi, tica pri tiči :	— w	w w
to bo, to bo!«	— w
(Tam.)
Deska se osvesti, da je ves smisel življenja v ljubezni. On pa se je osnovno pregrešil nad svojim življenjem, da je ni nikdar iskal — tu v tem siromaštvu (drugi zlog v tem je skoraj spondejsko naglašen, prvi naglas zadnje besede siromaštvu pa zaničujoče pretiran, čeprav ne tako močan kakor zadnji).
Sain sem bil,	— w w
sam sem ostal,	-u
V	samoti so mi osiveli lasjé,	w |— w |—w |— w |— w |— v samoti mi je prazno serce, w]—	w w |—
V	samoti ti bode umreti, Štefan Deska!«	w	w	w
(Tam.)
To osrednje spoznanje o lastnem nesmiselnem življenju žene Desko v obup, v sobesedniku Ivanu Slaivlju pa premaga užaljeni ponos, da se odloči za spravo z Marjanico — ledaj konteso Marijo Ano — za srečno ljubezen.
Ta prvi dokončani in natisnjeni Tavčarjev roman Ivan Slavelj (Zvon 1876) pomeni, kakor je bilo deloma že naglašeno (prim. Tavčar in Mencinger v Kranju, Kranjski zbornik 1960, 270 s.), prehod v drugo Tavčarjevo ustvarjalno dobo, ki je neprimerno manj pesimistična. Da je tako, ima pri tem precejšen delež Deskova modrost. Dotedanji pesimistični fatalizem, v glavnem plod Tavčarjeve osebne ljubezenske tragedije, ki ga je vrgla v solipsizem, se je vse bolj umikal vedremu panteisitičnemu pogledu na življenje in svet; ta mu je omogočil razmah preko sebe v širino in globino sveta.
Ivan Slavelj je prvo Tavčarjevo delo s srečnim zaključkom.
Tudi ohranjeni fragment daljše novele Otok in Struga iz 1873 nakazuje srečno poroko dotlej sprtih lastnikov obeh graščin, kakršno uveljavlja dokončna redakcija v Ljubljanskem Zvonu 1881. Vendar posega tu senca tragične analitične zgodbe poprejšnjega lastnika v to srečo z usodnejšo silo kakor pri Ivanu Slavlju.
Fragment se začenja s pripovedjo otoške grofice sorodnici o tragični pogubi njenega nezvestega moža grofa Arnolda in krivi obdolžitvi strn-škega barona. Ko se je po letih izkazala baronova nedolžnost, je bil sicer izpuščen iz zapora, a usodno prizadet:
A dobil je podertf doni,	—	j—
—	и |— и |—VJ I
—	и и I—и !—
zapuščeno in raztlano vse. Stari je bil takoj, ko se je stvar izvedela,	—и и |— и |— и w
nagle sinerti vmerl	—
Dekle pa je zblaznelo...	-u!-uu|-u
(TZD II. 330.)
V mirnem pripovedovanju se spričo prizadetosti ob sosedovi nesreči ia grofičina izjava čustveno ritmizira in dramatično napne. Nadpovprečno poudarjeni besedi poclert dom iz padajočega ritma sicer izstopata, vendar — zavestno ali podzavestno — le, da podčrtata disonantni položaj — absurdno kazen nedolžnemu. Te kričeče absurdnosti se struški
baron zaveda ter jo mrko sprejema nase. Otoška grofica ugotavlja njeno težo, a je ne razume:
Sam zase živi, lazi po gozdovih
in po smerdljivili kmečkih kočah ter zdravi vmazane bolnike. Nikjer ga videti ni. Olikano družbo sovraži, ter se je ogiblje. Žalostno življenje to!«
(Tam.)
—|—w |—
—	w |— w |— w
—	w |— w |— w |— w w |— w |— w |— w |— w w |— w |— w w |—
ul-u w |— w
—	w I—w !— w I—
Psihološko razumljivo, da grofica v studu raztegne umazane bolnike v omazanêbolnîke ter zdolgočaseno ugotavlja: zâlostnôzivljênje 16.
Polna odtujitev aristokraciji in demokratično osveščena poklicna povezava z ljudstvom je to visoko družbo prav tako odbijala kakor baronova vnanja zanemarjenost. Domačo konteso Olgo in njeno mlado sovrstnico pa je prav ta romantična izrednost privlačevala. Teh »dvoje mladih, radostnih stvari j, ki nemajo druzega namena v življenji koi večno smejanje«, povezuje Tavčar uvodoma s svežo blestečo naravo:
Drugo jutro potem
je solnce prijazno sijalo
čez otoško graščino
Po noči je bilo deževalo,
in drevesa so se še vedno zarila
v svoji mokroti,
kakor biseri so se lesketale
kaplje po peresih.
(Tam, 335 s.)
— \— |— v—« j — <—r Vj[—W	W
—	|— w w J—
—	w w |— w
—	w |— w w |— w ]— w |— w
Podobno, a bolno svetlobo izžareva blazna struška baronesa v svojem hrepenenju po utopljenem grofu Arnoldu (kasneje Albertu, Konstantinu. Karlu, Svatopluku, Milanu) in v ljubezni do mrtvega otroka z njim. Neposredno, a ofelijsko nežno in bridko sprejema obisk otoških deklet:
»Tiho ste prišli, kakor solnčni žarek. In tako bode nekega dne prišel tudi on.
w 1—W W VJ |— W |— \J W I
ul-u
Tako tiho, tilio,	и и [— и
kakor pada	— w
jesensko listje od vej.	и !— и |— и и
(Tain, 355.)
Nezaupljivo ju sprašuje, ali verujeta, da se otrok, ki so ga ji vzeli in ga dejali v zemljo, spet prebudi in pride spet k njej. Ljudje jo imajo za blazno,
ali jaz to vem dobro vse, in prišel bode,
in oklenil se bode mojega vrata, in svitlo solnce bode sijalo, in cvetje bode cvetelo povsod, in v sredi tega cvetja bodem hodila, in ob roki vodila svo je ga otroka.
(Tam, 337.)
—	и ]— и |— и |— u-u |— и
\J I— \J и |— и i— \J и и j— \J |— и |— и и |— <J и I—и |— и и |— \J <J |— и |— w |— |— и |— и u|-U |— и и |—w
—	и и и]—и
Trojna nenaglašenost predzadnje stopice sicer krši metrum, ne pa ritem. Saj iz te tišine raste zadušeno ihtenje razbolele blazne, ki ji skuša avtor z brezemiselnim smejanjem utemeljiti njeno notranjo topost. Tega pa ne dopušča ritem, saj v njenih nadaljnjih besedah prav v ritmu prekipeva njena boleča čustvenost:
Ali prišel bode tudi moj Karlo, in tudi oni, — o katerem pa vama ničesar povedati ne smem, ker svet ne sme vedeti, da se imava rada, rada, moj bog iako rada!«
(Tam.)
—	и ии u|-u uj-t и |—и |—и
и и |— и V—/ I— и и |— и
и |— и и i--
и |— и|-и и
—	и и |— и |— и [— и
—	и ! и—'—и
Racionalni vrinjeni stavek (о katerem pa vama ničesar povedati ne smem) kvari ritem pa tudi lirično razpoloženje in v taki obliki ne spada sèm. Y kasnejši tiskani redakciji (LZ 1881) je Tavčar tudi to mesto spremenil. Kako je popravljal okoli leta 1881, to je, v naslednjem obdobju in dobi, naj pokažeta varianti:
«
»Tiho sta prišli,	—
kakor solnčni žarek!	— и |— v_/j— и
In tako bode necega dne prišel tudi on! Tako tiho, kukor pade jesensk list od veje.
U U|-U|-U — и
и—|—и |—и
<u — и и
(LZ 1881, 172.)
»Pa prišel bode tudi moj Milan! ALi o njem vama ne smem ničesar povedati, ker Konstantin pravi, da svet ne sme vedeti, da se imava rada, moj Bog, tako rada!«
—	U \J — U U|-
u|-uuj-uu и |— и и |— и
—	KJ и |— и ]— и
(Tam, 174.)
Srednjo varianto je avtor v naslednjem obdobju sploh črtal. Prvo varianto je racionaliziral: v petem verzu je črtal podvojitev {tiho, tiho), v zadnjih nedovršno dogajanje (kakor pada jesensko listje) perfekti-ziral (kakor pade jesensk list). Tako je mehko drseče, padajoče intoni-rane prehode med besedami otrdil, z ostro vmesno p a v z o med dvema zaporednima poudarkoma (med jambom in trohejem v zadnjem verzu: jesensk list od) pa vso mehkobo presekal. — Skoraj povsem epska pa je zdaj tretja varianta, in to predvsem zaradi treh odvisnih stavkov: od prvega (ker Konstantin pravi,) odviisi odvisnik druge stopnje (da svet ne sme vedeti), od tega drugostopenjskega pa tretjestopenjski (da sc imava rada), kar liričnost, sovražnico vsakršnih odvisnikov, povsem izniči. Trije odvisniki so navzoči tudi že v prvi redakciji, vendar razen že omenjenega vrinjenega stavka manj vsiljivo in le s prvostopenjsko in drugostopenjsko odvisnostjo. Kakor pri prejšnjem primeru tudi v tej zadnji varianti ritem več ne drsi: manjka geminacija rada, rada, zadnji verz pa še vejica s pavzo razseka na dvoje. Tako dobi v vzkliku moj bog kračina bog lastni poudarek, Tavčar piše 1881 Bog z veliko in mu da sVoj pomen. Tudi v zadnji verz prve redakcije pade nenadoma jamb, ki pa z ritmičnim kontrastom še poveča čustveni učinek trojne trohejske geminacije rada. Ta učinek je v kasnejši racionalnejši varianti oslabljen.
Zaenkrat je bilo vsaj na tem primeru mogoče nakazati, kako v dveh zaporednih obdobjih, ki tudi stilno predstavljata dve različni Tavčarjevi
dobi, z osebno čustveno prizadetostjo usiha Tavčarjeva liričnost, z njo pa tudi poetični ritem.
Usiha, a ne usahne!
*
Tavčarjeva ustvarjalnost je trajala šest desetletij (1863—1923). Sreda te polti (1893) pa ne pomeni njegovega ustvarjalnega viška — kakor na primer pri Aškercu —, ker Tavčar raste do konca, pač pa pomemben zaključek: v devetdesetih lotili se zaključuje Emilijina neposredna te-matika. S tem seveda ni rečeno, da tudi v drugi polovici Tavčarjeve ustvarjalnosti na to usodno mladostno ljubezen ni reminiscene, nasprotno, kakor se z novelo Maščevanje 1867 misel na tragični razstanek z Emilijo začenja, tako se ob petdesetletnici njene poroke z novelo Cvetje v jeseni 1917 zaključuje in celo z nekdanjim avtorjevim podpisom Emil Leon potrjuje.
Toda nekdanji poetični ritem se je v našem stoletju izpel, spremenil. Čeprav je besedilo polno poezije, ga je le redko še čutiti v kakšnem čustvenem odstavku.
Osrednje Tavčarjevo delo devetdesetih let je očarljiva okvirna povest V Zali, natisnjena v Ljubljanskem zvonu 1894, zaključena pa vsaj že v letu poprej (gl. TZD III.2 440.). Človek bi pričakoval, da se z refrenom te povesti: »ljubezen nam je vsem v pogubo« ——zaključujejo tudi vse te tragične čustvene zgodbe, ki izzvenevajo Tavčarjevo bolečo mladostno odpoved. Pa vsaj na videz ni tako. Ob desetem nadaljevanju povesti V Zali se je namreč v Zvonu pojavila psevdonimna novela, ki je brezdvomno Tavčarjeva. Po vsej verjetnosti je ta novela nastala ob snovanju omenjene okvirne povesti, za kar pa še nimamo nikakršnih trdnejših dokazov, razen nekaj jezikovnih posebnosti — o njih bo govora drugod —, ki obe deli časovno vsklajujejo.
Ncglede na ta navidez droben časovni problem glede nastanka, ki vsaj začasno zavoljo pomanjkanja gradiva ostaja odprt, je treba tu to doslej neznano Tavčarjevo delo podrobneje obdelati, ker spada v ta okvir.
Ze v drugi izdaji prve knjige Tavčarjevega zbranega dela sem omenila njegovo novelo Noire ou blanche, ki je izšla 1894 na sedmih straneh (606—612) oktobrske številke Ljubljanskega zvona (TZD I2, 1966, 439). Dotlej ni bilo še nikjer pojasnjeno niti nakazano, da je njen avtor Ivan Brežan identičen s Tavčarjem. Y bibliografskem kazalu k Ljubljanske-
mu zvonu je ostal prav ta psevdonim pod številko 3347 kot eden redkih nerazrešen.
V sedmi knjigi Tavčarjevega zbranega dela (1958) je pod istim psevdonimom Ivan Brežan že objavljena Tavčarjeva »satira« Amerikanska reklama (1893), pod Ivan B. »izvirna slika« Cigan (1892) in »kratka, a resnična zgodba samcem v tolažbo« Ponesrečeno odpeljanje (1893), pod Ivan Breščan pa »noveleta« Slika Marije (1897). Poleg vseh teh podlistkov iz Slovenskega naroda sta tu ponatisnjena še dva pod B. (1902) oziroma -B. (1904), ki te tematike ne zadevata, za naslednjo knjigo pa je napovedano še daljše delo, »ki je izhajalo pod črkama I. B.« (TZD Vil, 1958, 401), a v osmi knjigi ni izšlo, ker ni bilo mogoče izpričati Tavčarjevega avtorstva.
Leta 1887, ko se je Tavčar oženil (23. xnaja) s premožno dedinjo Franico Košenini, je 16. junija istega leta kupil, deloma na dolg, hišo ob Ljubljanici na Bregu št. 8 (danes št. 10). Ponosen na svojo novo posest (gl. arlviv ljubljanskega sodišča), se je v naslednjih letih pričel podpisovati z navedenimi psevdonimi oziroma kraticami. (Prvič se je, kakor kaže, pojavil pod kratico B. s podlistkom Čehi o Slovencih v Slovenskem narodu 7. februarja 1888.)
Poprej omenjeni podlistki imajo neko skrito povezavo z novelo iz Zvona. Ne le, da vsaj posredno vsi govore o ljubezni, iz njih se dti zaslutiti sorodno nagnjenje: vsaj rahla reminiscenca na Emilijo.
Slika Cigan je nagloblja, umetniško najdovršenejša. Po snovi in obdelavi bi vsekakor spadala med Slike iz Loškega pogorja, če bi ne bila izšla šliri leta za zadnjo (Gričarjeo Blaže, 1888) in bi bila urednika Tavčarjevih zbranih spisov Leveč ali Prijatelj zanjo sploh vedela. Toda kakor je avtor tč slike Med gorami ljubil in med svojimi deli upravičeno i udi izredno cenil, Cigana urednikoma ni izdal, čeprav bi spadal v ciklusu med najboljše. Ni ga pač izdal, ker nikomur ni hotel izdati tega skritega psevdonima. Morda, ker se mu je zdelo avtorstvo ostalih felj-tonov prešibko, morda pa tudi zavoljo »reminiscence«. Saj je bil vse, kar bi količkanj moglo izdati njegovo prvo ljubezen, njegovo Lavro, ki mu je oplajala poetično delo do poznih let, skrbno zamolčal.
Ta slika pa je sama po sebi takšna, da bi pri njej kakor pri številnih znanih nihče ne mogel zaslutiti tihega ozadja, kdor ga ne pozna. Le kdor je izsledil, da romantična zgodba v romanu Joan Slonel j ni zgolj plod Tavčarjevih romantičnih sanj, marveč vsebuje tudi resnično ozadje, bo lahko odkril notranjo povezavo tudi s to sliko. Prvi del Slaolja, šaljivo
5 Slavistična revija
13
drastični oris njegove mladosti, pa je z okvirom te slike — avtorjevim humorističnim orisom prvega lastnega šolanja kot dopolnilom k Slavlju— teko na prvi pogled viden. Podobno kot je drugi del Slavi ja — oris njegovih mladih zrelih let — prikazan resno in govori le o ljubezni, enaka je tudi uokvirjena zgodba v tej sliki, ki pa je postavljena na vas in v skladu s kračino brez epizod in brez analitičnih vložkov. Tudi tu povzroča dramatični spor družbena razlika, le da razlika med ciganom in kmečkim dekletom, ki ji brani poroko njen oče. Ta oče je prikazen z vso strastjo sovraštva do dekletovega ljubimca, podobno, a uspeleje kakor številni očetje od prve novele Maščevanje (1867) preko analitične zgodbe v Slavi ju naprej. Vsem tem očetom tako različnega družbenega porekla je kljub zabrisanosti očitno služil en sam model — Fidelis Terpinc. Kakor je v trpeči ljubimki nakazana Terpinčeva nezakonska hči in pohčer-jenka Emilija Gare, v ljubimcu pa avtor sam. Podobno kakor marsikje drugod. Čeprav je prvotna romantično pretirana osebna prizadetost polagoma čedalje bolj zabrisana z objektivno realistično podobo. Kakor se prve zgodbe zaključujejo tragično, tako se kasnejše deloma tudi srečno. Meja med njimi je, kot že povedano, Ivan Slavelj, kjer se starejša, analitična zgodba vsaj za dekleta zaključuje tragično, mlajša, sintetično prepletajoča Slavljevo ljubezen z Marijaničino, pa srečno. Srečno se poldrugo desetletje kasneje razplete tudi Ciganova ljubezen do Dolinar-jeve.
Te blede motivne paralele pa so prešibke, da bi mogle po tolikšnem časovnem odmiku učinkovati tudi še na notranjo strukturo Tavčarjeve umetnine. Spričo dolgoletnega razvoja v realizem komaj še lahko tutam izzovejo košček poetičnega ritma. Ta se v tej črtici oglaša le še v elegič-nem refrenu: Da, to so bili lepi stari časi! (—|— u!—	u) Ven-
dar se četrtič — poslednjič — ta refren ne le z uvodnim poudarkom, marveč še z novim vrinjenim poudarkom v predzadnji stop ici (Da, to so bili lepi, ti stari časi!) liričnosii tako odmakne, da poetično izpovedno ne učinkuje več.
Če ta »izvirna slika« kljub srečnemu zaključku in svetli uokviritvi v mladostne spomine učinkuje kot resna drama, pa naslednja zgodba Ponesrečeno odpeljanje kljub »nesrečnemu zaključku« izzveneva v anekdoto. Tu je nasprotno oče dobrodušnež, ki želi hčerino poroko s kasnejšim pripovedovalcem te zanj pač bridke dogodivščine, zato si izmisli zaplet, hči pa ta zaplet izkoristi za pobeg z drugim. Torej na glavo postavljena situacija, ki predstavi prevaranega ljubimca s smešne strani.
Kdor pozna humoreski Röxe in trnje in Prijatelj Radiooj (TZD l2), ve, kako se je znal Tavčar norčevati iz svoje največje bridkosti, čeprav se ni il to vselej ni dovolj posrečilo. Po poldrugem desetletju je tem laže obstal na površini meščanske situacijske humoreske, ki od njega ni več terjala nobene teže pa tudi ne poetičnosti. Ritem je torej prozaičen: neuglašen in poskočen.
Spričo takšne zgolj zabavne feljtonistike se je Tavčar za hip zamislil, čeprav se ji ni odpovedal. Problem zase je Amerikanska reklama, navidez le duhovita, mojstrsko zgoščena, pravljično šaljiva potegavščina, ki pa terja raziskavo. Tavčarjevo delo je sicer redko prestopilo meje svoje zemlje. 111 pa še s takšno snovjo in imeni! In čemu podnaslov satira?
Aktualna, a mednarodna tematika, kako spretno zna ameriška industrija izkoriščati svoje blago — lahkotna feljtonistična snov v lahkotnem neuglašenem ritmu — pa se nenadoma trohejsko-daktiilsko uredi:
Zgodovina utaške države omenja samo
-uul-
—	w w 1— w и]'
—	w w I— w
— w — w 1
Mamil Avrila, »angela večne učenosti«, Sami Bazana,
»angela neusahljivega spomina« —	-u u|-u|-u u|u-|u
odlikoval se je s svojim spominom	-uu|-uul-uu!-u
pri najstarejših listinah in je te
izpopolnil —
in Kalin Pato,	w
»angela večne pravice« — zapisaval je prava in nagodbe novejših dni —
in Sabin Sevo,	w
»angela učene mladosti« — znamem/ega po svoji mladosti, dolgih laseh in rdečem, rožnem licu.
— w ! —
— w —w w w w
- w I— w I— w
(SN 31. maja 1893.)
Da predzadnji »verz« s tremi nepoudarjenimi zlogi izpada, nič hudega: besedilo za pomišljaji je samo vrinjeno kot pojasnilo in učinkuje kakor povsod drugod v takšnih primerih tudi brez tega prozajično. Da pa je v petem »verzu« predzadnja, jambska stopica spodrsljaj? Ali pa je morebiti namerna disonanca, podčrtan ironičen poudarek, da je spomin usahljiv.
Kaj hoče avtor s temi čudnimi imeni, ki jili — razen prvega — s takšnim ritmičnim poudarkom kopiči samo na tem mestu? Da je v njih nekaj skritega, doženemo, ko začenjamo črke obračati. Da je Tavčar takšne anagrame ljubil, vemo že od poprej (prim. TZD IV. 13, 348). Kakor Mencinger se je zlasti v tem času rad igral z imeni in naslovi: Ničmah, Nevésekdo, Tevs Eboran, Pant Ofelčič (TZD IV. 359; VII. 419. 421, 425).
S smiselno zamenjavo črk dobimo tudi iz zgoraj navedenih imen. postavljenih po vrsti, kratko, na pogled nejasno »pesem«;
Mamila Lavri.	и
A zaman basi.	|—и
A na plitko	uuj—и
vse obasni.	— и
Dala bi se obrazložiti takole. Lavri-Emitiji posveča mamila — svoje proizvode, ki se z njimi omamlja. Ker pa je ona že deveto leto v grobu, poje zaman. Sicer pa ne poje, samo basni (basi). Ker o njej peti nima več smisla, plitko basni o vsem.
To je torej satira na njegovo lastno delo. Omogočili so mu ga angeli: večna učenost, neusahljivi spomin, večna pravica, učena mladost. Rezultat pa je enako klavrn kakor pri utaških državnikih — vse prizadevanje se sproti izniči. Profit ima samo — amerikanska reklama!
S podobno, jambsko stopico kakor zgoraj v petem »verzu« disonira tudi tu drugi »verz«: A zaman basi. Pomembno bi bilo vedeti, ali je to Tavčar storil zavestno ali ne. Če je to storil zavestno, bi pomenilo, tla je namerno uporabil disonantno ritmično sredstvo kot izraz bridke ironije, kako je spomin usahljiv, torej ničev, kadar je predmet opevanja preko zadnje meje nedosegljivega. S to idealistično, izsanjano ljubeznijo se mu je podrla velika vrednota, vendar fiktivna »vrednota«, ki je enako kakor stalni ritem v realnem svetu neuporabljiva. To bi pomenilo, da in u ritem ni več izražal le monotonega elegičnega razpoloženja, marveč tudi osveščcvalne preokrete in s tem postajal večpomenski. Potemtakem se je osvestil ritmičnih fines in jih znal funkcionalno uporabiti. S pre-pajanjeni lirične elegike z ironijo se je približeval moderni bivalent-nosti. ki jo je ujel tudi v ritem.
Hkrati se je tudi idejno premaknil v sodobni skeptični čas. Zdvomil namreč ni samo nad gorenjiini angeli, nosilci »večnih« vrednot, marveč tudi nad ljubeznijo, ki ji je dotlej z vso gorečnostjo služil. To dokazuje
refren: Ljubezen nam je vnem o pogubo v osrednjem delu tega časa. la refren je v soglasju z vsemi zgodbami okvirne povesti V Zali. Ni pa v soglasju z zaključkom istočasno psevdonimno objavljene novele Noire ou blanche.
Л * *
Tematično in po motivu, deloma pa tudi kompozicijsko spominja ta novela na Tavčarjevo delo prve pa tudi druge dobe do preloma v začetku osemdesetih let. Dotlej se je v glavnem gibal na parketu višje družbe, bodi meščanske, v glavnem pa aristokratske. Tudi ta novela opozarja na graščinsko življenje in prazno višjo družbo, značilno za orise prvih večjih del; enako sorodno je tudi prepletanje analitično prikazane preteklosti z romantično grozečo tragiko in sintetično obdelane sodobnosti s srečnim zaključkom. Y tej tehniki skoraj da ni razlike med to lapidarno zgoščeno novelo in daljšimi začetnimi teksti Otok in Strugu ter loan Slavelj, deloma pa celo Mrtoa srca. Hitra presoja bi torej lahko zavedla v sodbo, da tudi ta »novela« ni drugega kakor zgoden načrt za roman, ki ga je avtor po dveh desetletjih zavoljo urednikovega praznega predala izbrskal iz starih papirjev. Pa najbrž le ni tako. Snov ni niti najmanj nametana, marveč premišljeno stilizirana, da ima takorekoč obliko klasične drame. Vsako novo poglavje, pa naj je še tako kratko in strnjeno, prikazuje novo situacijo ali dogajanje, ki bi ga zavoljo dramatičnosti lahko imenovali novo dejanje, bolje, poddejanje, povezano z naslednjim v skupno dejanje. Vsako poddejanje je ločeno od naslednjega z zvezdicami. Vrste se večinoma v takšnem redu. da prvo. ki označuje sodobnost, dopolnjuje drugo iz preteklosti. To »ritmično« simetrijo naj pokaže naslednja razčlemba.
1. Situacija:
1.	»Žalovanje« mlade vdove Lucije, rojene Nemrava, za izžitim baronom Elmersteinom.
2.	Grajske slike — odsev mesalianse med razpadajočo baronsko tradicijo in enako neokusnim Lucijinim meščanskim bogastvom.
11. Sprožitev in zaplet:
1. Nova častniška družba usehlih starcev s »šetajočim mrličem« grofom Potockim.
2. Skrivnostna preteklost grofa Potockega ob lepi poljski pevki Kazimiri Lanovski in malopridnem knezu F...yju.
III.	Vrh:
Ljubezensko razodetje med Lucijo in Potockim ter njegov usodni odhod.
IV.	Razplet:
1.	Porazno pismo Potockega Luciji.
2.	Izpoved tega pisma: Potockega nacionalno prizadeti spopad s knezom F ... yjem, žalilcem igralkine časti, terja z izborom črne krogle zdaj njegovo smrt.
V.	Katastrofa:
1.	Lucijina brezplodna misel na osvcto.
2.	Grof Devski maščuje v soglasju s svojim polkom z ubojem kneza F ... y ja prijateljevo smrt.
VI.	Epilog:
1.	Srečanje Lucije z Devskim ob obletnici smrti na grobu Potockega.
2.	Ob triletnici smrti njuna zaroka in poroka.
Ni tu prostora za analizo, koliko elementov, značilnih za prva tri obdobja Tavčarjevega ustvarjanja, se v tem skopem delcu obnovi, kot da je to površen precejek prvega osemnajstletnega dela.
Semkaj spadajo le še imena teh junakov, kolikor se dajo anagramsko raztolmačiti.
Lucija Nemrava = Ernilja Narcuoa. Tavčar je kmalu zvedel, da se je Terpinčeva pohčerjenka prvotno po nezakonski materi pisala Garc (Garz) in so jo v takratni ljubljanščini nazivali Garcuva; zamenjava C?-ja z Л'-jem je najbrž kamuflaža ali podoben premik, kakor pri nasled-njih imenih zamenjava a-ja z s-jem in d-ja s /-jeni.
Elmersteinooa = Emilova eterns. S pesniškim psevdonimom Emil, ki si ga je Tavčar po imenu izvoljenke prisvojil v času, ko jo je najinten-zivneje opeval (prim. SR 1967, 211, 216), tu nakazuje, da je njegova večna (eterna).
Arnold Potočki — narod otpoklic. "V noveli je junaka, ki nosi redko ime tragično propadlega grofa z Otoka (gi. str. 58), narodna zavest prisilila k obrambi žaljene pevke in ga s tem pahnila v pogubo. Podobno se oglaša predanost narodu tudi v Tavčarju in v nekaterih njegovih mladostnih junakih, ki se čutijo »odpoklicane«, to je odtujene in zak I i vizi rane proti plehki anacionalni sredini.
Stanislav Deoski — Ivan v Deski slast. Kakor je našel Ivan Slavelj novo življenjsko pobudo v modrovanju Štefana Deske (gl. str. 57), tako je tudi avtorju samemu prav ta pogled na življenje zbudil nov smisel. Kaplja pri kaplji. Slavelj doume življenjsko slast, najde srečo pri svoji mladostni izvoljenki, ki je bil nanjo že resigniral. Tavčarju samemu, ki mu je bila pot nazaj za vselej zaprta, pa se od pro zdaj nove poti kakor Luciji ob Devskem. S poroko 18S7 je bila njegova erotična kriza dejansko premagana, in to je tudi osrednji vzrok za prelom v novo ustvarjalno dobo. Ker pa njegova narava čustveno silno visi na tradiciji, mu tudi nekdanjih ljubezenskih korenin ni moč čez noč pretrgati. Še vso naslednjo dobo poganja iz njih nov elan; čeprav je Emilija mrtva, se v njegovem delu še zmeraj oglaša.
To potrjuje tudi poetični ritem obravnavane novele, ki naj zanj navedem le dva odlomka:
Okolo mene	w
vlada smrtna tišina,	u|-u
čutim dih smrtni,	— w
uničujoč	-uu[-
najine nadeje,	— w w ;— w ^
sapa veje v noč,	— v_i|—
in še te ljubim, Lucija!	w j—■
(LZ 1894, 610.)

Ohladila se mi je burna kri, obledel obraz, zledenela roka,
dokler nisem uzrl tebe, Lucija! (Tam, 611.)
I—V
-w w — w
Tolikšna čustvena prizadetost se je lahko poglobila ob deseti obletnici Emilijne smrti 13. I. 1884 (prim. SR 1967, 174 s.).
Tavčar je bil močno navezan na takšne obletnice. Tudi ob obletnicah Emilijine poroke je z grenkobo mislil nanjo. Komaj mesec dni po poroki
objavljena prva njegova novela Maščevanje grmadi krivdo za tragedijo res še samo na junakinjinega očeta, ob vsaj približni desetletnici te poroke je tragedije Milie Kovarjeoega kriva samo še njena nezvestoba. Enako tudi ob dvajsetletnici v Posaočeoi češnji. Enako tudi ob tridesetletnici v Sliki Marije.
Povsod v teh delih se na poetičnih mestih srečujemo s Tavčarjevim vezanim ritmom, čeprav ne vselej tako čistim in metrično doslednim kakor na navedenih mestih.
Tudi zaključek novele Slika Marije je še tako prepojen s tem ritmom da je poleg nekega stvarnega dejstva urednico zbranega dela spodbudil k domnevnemu datiranju v starejši čas (TZD VIL 423), čeprav upravičeno samo za nekaj let. Jezik in stil se namreč prav tako kakor pri noveli Noire ou blanche ujemata s Tavčarjevim izražanjem v začetku fin de siècla. Novelo Slika Marije torej po nastanku kvečjemu lahko postavimo za nekaj let nazaj k noveli Noire ou blanche in k okvirni povesti V Zali. Vse tri so si oblikovno, stilno in snovno vsaj toliko sorodne, da lahko domnevamo, da z letom 1893 zaključujejo zadnje obdobje zadnje dobe v prvi polovici Tavčarjevega ustvarjanja. Objavo novele Noire ou blanche je avtor pač prihranil za obletnico Emilijinc smrti, objavo novele Slika Marije pa za obletnico njene poroke in jih temu primerno prikrojil. 1 o je pač nov dokaz za njegov izredni smisel za obletnice, ki mu spričo zvestobe tradiciji omogoča čustveno vživitev v preteklost. Kako se tudi (a v tej zadnji Emilijini noveli uveljavlja, naj ponazori vsaj en odlomek. Slikar, ki se je kakor v Aškerčevi baladi Slikarjeoa slika odrekel življenju, moli pred Marijo, ki je v njej upodobil nezvesto izvoljenko:
»Odpusti mi, Marija! Glej, v prahu klečim pred teboj ter te prosim pomoči! Kolikokrat sem se k tebi zatekel, in vselej si me utešila, zacelila si mi mojo srčno rano; saj samo ti oeš, kaj mi razjeda srce, kaj me navdaja z obupom, pred katerim me varuješ ti, božja mati! (SN 7. julija 1897.)
]— и |— w j— и и |— и	и |—
и и |— |— <J
и |— и <u |— w и |— и
—	и и |— и и I— и -u]-u	u|- *
—	и |—и
Saj samo ti veš	udarja z о-jem, i-jem in é-jem kot krik
v monotono ječanje. Marija, ki mu je kot dečku zbudila prve erotične vzgibe, je ostala zadnja, nema priča svetu prikrite romantične erotike.
Takšen je bil poetični zaključek Tavčarjeve ustvarjalnosti, posvečene Emiliji, ob zagonu fin de siècla: s padajočo ritmično intonacijo, ki je ustrezala njegovi resignaciji.
Hkrati pa je v njem že od srede sedemdesetih let, zlasti pa ob ženi F ran ji vso zadnjo dobo rastlo novo poživljajoče življenjsko občutje, ki ga je z rastočo ritmično intonacijo preokrenilo v tem stoletju v novo smer.
TAVCAR'S POETIC RHYTHM SUMMARY
In the first half of fvan Tavcar's period of literary creativity (1863—1893) there are lyrical passages in which the rhythm characteristic of his first poetic period is also carried over into his prose. This rhythm is of falling intonation, and although it seldom deviates from the trochaic — dactylic metrical scheme, it nevertheless expresses a strong temperament of a free spirit. In the present study a number of such poetic examples are dealt with, i. e. the cases of verse form discerned in his poetic prose. By comparing them with the metrical scheme certain rhythmical nuances can be observed. Considering the whole work in the light of this dominant one can make the assumption that these connected rhythms are the expression of Tavcar's most intimate emotional and spiritual world, linked with his attitude to the first unhappy love (cf. Marja Borsnik's study »Tavčarjeva Bogomila« (Tavcar's Bogomila), SR, 1967).
Such rhytmic expression can also be found in the short story Noire ou blanche (Ljubljanski zvon, 1894), written by Ivan Brežan, a pseudonym which has so far not been identified as Tavcar's. From the comparison with other short pieces written by the same author and the abbreviations lie used, as well as the themes, motifs, composition and especially the rhythms found in the rest of Tavcar's narrative opus, the study undoubtedly proves that the author of the above mentioned short story is Ivan Tavčar. At the same time an assertion is made that this and two other fictional works which were begun or published at the same time mark the end of this resigned, falling, poetic rhytmic tone in Ivan Tavcar's works, so that the other half of his period of creativity (1893—1923) marks a turn into a new direction from the point of view of rhythm too. Poetic rhythms used before that time, which were linked with the author's first intense erotic experience so fruitful in terms of creativity, began to dry out especially from the time of Tavcar's marriage (1887) because gayer rhythms more closely linked with real life were making a strong advance in Tavcar's works written in the present century.





Ido Fratigeš (Zagreb)
MAŽURANIČEVA »STARODAVNA LIPA«
Medu najljepše stihove Smrti Smail-age Čengica pripada svakako odlomak u kojemu Mažuranič, vjeran u cenik ravnovjesja klasične estetike, nakon dramatskih prizora nasilnoga kupljenja liarača na gatačkom polju, a prije završnih strahota koje aga tek pripravlja nesretnoj raji, progovara bolnom kantilenom čudesne lirske snage. Harač je utjerivan, raja je mučena, Turci su divljali, ponajviše Smail-aga, ali če se zločin-stvo nad nemočnima i ne vini ma ipak osvetiti: okrutnost se u t a/, nje samo novom okrutnošču, pa i Aga, umjesto žudenog smirenja, obečava raji nove muke, još veče, samo nek se spusti mrak noči. Mažuranič je, to valja naglasiti, dvostruki pjesnik noči. Tihe noči, onoga zasluženog pokoja šlo ga noč donosi pravedniku, dakle vergiiijanska noč puna blage tišine i opčeg umirenja; i one druge, etičke noči koja je suprotstavljena svemu humanom, a ima za pjesnika, za njegovu ilirsku publiku, i nacionalno značenje: noči koja je simbol duševnog i moralnog mraka, noči kojoj pripada silnički svijet turške okrutnosti, noči koja se opire svitanju pravednog ilirskog dana.1 Pada noč nad mučeničkom rajoni, jav-Ijaju se, jedna po jedna, i prve zvijezde, pomalja se i »kril mjesec« (vidljiv simbol turške sile), sve je tiho, tužno, bolno: suspregnut jauk izmedu dva udarca. Odjednom, kad se zlo zaustavilo — da još jače udari! — borbeni, indignirani Krizam pjesniikov izmamljuje svoje naj-plejnenitije tonove:
Usred polja mirna, pusta, Starodavna raste lipa, 680 Pokraj nje su čadorovi, A med njimi ponajljepši, Ponajljepši, ponajveči Agin čador ine natkrilio, Kano labud ptica bijela 685 Bijele ptice golubove.
1 Usp. Evropski romantizam i hrvatski narodni preporod, u knjiži: Ivo Franges, Študije i eseji, Zagreb, Naprijcd, 1967, str. 24—25 i pass.
Bijeli so čadorje bijclo Na tiliotnoj mjcsečini Kô golemi grobovi pod snijegom, Oko kojijeli doba u gluho 690 Zli se duši vrzu i strašnijem Slikam plaše prolaznika nočna, II mu uho pričinjenom Rikom lavâ i lavežom pasâ I lelekom stradajučijeh gluše.5
Poznavaoci Mažuraničeve umjetnosti jednodušni su 11 ocjeni izuzetnc ljepote ovih i slijedečih stihova. Ali, ovdje nece biti govora o toj vri-jednosti njihovoj, nego o pojedinosti označenoj 11 natpisu.
Nije se teško preniijeti u ambijent, u ono što pjesnik, neposredno prije navedenih stihova, naziva »tužnini pozorištem«, dakle u stravičnu stvarnost golog polja na kojem se zlo vrši, ali na kojemu ce se, znamo i to, izvršiti i višnja pravda. U Smrti Smail-age Čengica, koliko god Mažuranič govori o, upravo pjevao o ljepotama i uzvišenosti domoljublja, prikazuje se domovina prije svega kao moralna vrednota. U tome i jest plemenitost njegova rodoljublja, u tome i jest plemenitost njegova »anti-turstva«: Turci nisu silnici zato što čine zlo 11 a m a, oni su silnici jer je sila njihov zakon, jer ne mogu drugo nego črniti zlo. Za ocjenu Mažu-raničeva rodoljubnog osječaja dovoljno je podsjetiti na Četu i na etički zanosne riječi starca svečenika, riječi koje kipte domorodnim osječa-jima, ali koje kao da namjerno ističu golotinju krša i dostojanstvenu skromnost života 11a njemu, da bi još jače, u jedno, spojile kamenu-čvrstinu kršnih ljudi i kršnu čvrstinu njihovih etičkih načela. U tu svrhu krajolik je, gotovo bi se moglo reči namjerno, sveden na naj-bitnije: krš, stanac kamen, krševita brda, hridine t i mora i kameno polje. Od svega raslinja, a i to često samo figurativno, spominje se: trst (119), grm (121), rosna trava (290), šušanj = suho lišce i granje (298), granje (298 i 786), suha slama (759) i, konačno, trava (977). Iznad toga skromnog bilinja, upravo on al; o kako se ističe na pustom, zlokobnom polju, uzdiže se vcličinom i posve neobičnim značenjem u strukturi djela, upravo ta starodavna lipa (679) i zalim njezino granje, lipova
- Mažuraničev konačni tekst navodi se prema izdanju što ga je autor jiri-redio u izdanju: Ivan Mažuranič, Smrt Smail-age Čengica, Zora, Zagreb 1965. oduosno, iste godine: Ivan Mažuranič/Matija Mažuranič, Smrt Smailage Čengica, Stihom, Proza, Pogled и Bosnu, Zagreb 1965, Matica Hrvatska, Zora, Pet stolječa hrvatske književnosti, knj. 32.
g rana (762 i 774) na koju treba penjati nesretne krščane odnosno, kako ili Turoi p asp rd no zovu, lipove krste (50, 773 i 998—999).
Danas nam je, zahvaljujuci izvršno obradenom Kapetaničevu3 iz-danju autografa i pri jed logu kritičkog teksta Mažuraničeve pjesni, tno-guče takoreči s dokazima u ruci govorili o genezi i unutrašnjim zakonitostma klasičnog djela. Stiliovi, koje smo naveli u konačnoj verziji, glasili sil isprva ovako:
U sred mirna pusta polja Na tihotnoj mjesečini Bijeli se čadorje bijelo Kano grobje pokriveno snijegom Oko koga doba u gluho Zli se duši vrzu i strašnijem Slikam plaše putnika samotna 11 mu uho pričinjenom Rikom lava i lavežom pasa I lelekom stradajučijeh gluše.4
Razlike su očite. Ne samo stoga jer u prvoj verziji nije bilo čitavog niza stihova, što je vidljivo več na prvi pogled, nego i zato jer i ovi stiliovi, napisani u prvom daliu, nisu istovetni s odgovarajučim stihovima kako ili danas čitamo. No mi ili i nismo navodili da pokažemo istimi — poznatu več odavna, otkad je Smčiklas5 prvi, iako nepotpuno, izvijestio o rukopisu i znanstveno ga opisao — da je Mažuraničeva pjesan rezultat ne samo izuzetnog nadahnuca nego i naknadnog rada u kojemu se, prirodno, ogleda ista genijalnost. Nas ovdje zanima dodatak, koji je ne samo intimno srastao s okolnim stihovima — a drugačije i nije moglo biti — nego čak ponio jedno značenje bez kojega bi pjesan bila siromaš-nija. Dodati stiliovi napisani su u jednom daliu, i glase u autograft! gotovo isto kao i u definiitivnom tekstu:
Starodavna raste lipa Pokraj nje su čadorovi,
3	Ivan Mažuranič, Smrt Smail-age Čengica, priredio Davor Kapetanič, Zagreb 1968, JAZU. (Sadržaj: O autografu i izdanjima Smrti Smail-age Čengica, Smèrt čengič-age (autograf), Transkripcija autografa Smèrt Čengic-age, Smrt Smail-age Čengica, kritički tekst, Varijante, Rječnik i Bibliografija izdanja Smrti Smail-age Čengica 1846—1968. Kapetanicevo je izdanje danas priručnik od kojega mora poči svako istraživanje Mažuraniča i njegove velepjesni.
4	Ka|)etanič, nav. djelo, str. 87, odn. str. 52 (autograf.)
5	Tadija Smičiklas, loan Mažuranič, [u knjiži] Spomen-knjiga Matice hrvatske, Zagreb 1892, str. 96—137. Opis rukopisa na str. 128—133.
A med njimi ponajljepši, Ponajljepši, ponajveči Agin čudor ine natkrilio. Kano labud, ptica bijela Bijele ]>tice golubovc.6
Gotovo isto, jer je u prvom stihu bilo napisano »Starodavna zeleni« (početo je dakle: »starodavna zeleni se lipa«), ali je pjesnik odmah, jo.š prije negoli je stili dovršio, precrtao riječ »zeleni«. Öinilo mu se, i to s pravom, da je ovdje mnogo snažnije, mnogo neobičnije da lipa uopče raste, da se tu nalazi, negoli njeaino zelenilo, odnosno »zelenjenje«. Istači zelenilo lipe, koje je i onako izvan sumnje, značilo bi dovesti ga u sukob s kasnijom divnom slikom o bijelim čadorima kao o grobovima koje je prekrio neki čudesni, metaforički, ali toliko sugestivni snijeg. Kad je, medutim, prethodni stili od »Usred mirna, pusta polja«, pre-inještanjem riječi »polja« s kraja stiha prema početku postao »Usred polja mirna, pusta« na to se pitanje iz rukopiiisa ne može odgovoriti, jer je premještanje izvršeno na stihu, običnim znakom; ali se, poznavajoči Mažuraničevu poetiku, gotovo sa sigurnošču može ustvrditi da je iz-mjena provedena upravo radi organičnijeg uklapanja gornjeg umetka
0	lipi u kontekst cjeline.
Na pitanje zašto je Mažuranič proširio prvobitni tekst, odgovor pruža sama nadopuna. Ona je toliko lijepa, a to u isto vrijeme znaöi da sama nosi svoje razloge, da je funkcionalna; jer u poeziji uopče, a u Mažura-ničevoj, koja je izgradena na suverenom osječaju projiorcije pogotovu. ljepota cjeline i skladnost dijelova jedno su. Stoga je ovo što zoveino »umetak« samo nvjetan naziv, pretpostavka koja se potvrduje isključivo dokazom autografa: da njega nema, bilo bi nemoguée i pomišljati na drugačiju tekstaciju. No poznavanje autografa, u svim slučajevima pa
1	u ovome, pruža nam izuzetnu povlasticu da čin stvaranja pratimo kao proces, a to znači da olakšamo utvrdivanje daljih točaka log procesa, — kritičku interpretaciju umjetnine. Upravo pred ovako klasično cjelo-vitim i zatvorenim, do kraja artikuliranim tekstovima, auitograf omogii-čuje krit ici ono najteže: rez u tkivo koji neče biti nasilan ili proizvoljan, nego svrhovit zalivat ocjenjivača.
Pitanje: otkud ovo jedino stablo u Mažuraničevu spjevu? može, dakako, imati jedino estetski sadržaj, a 11 torn se smislu na njçga može
" Kapetanic, nav. djelo, str. 87.
odgovoriti na nekoliko načina. Pogledajmo ili redom. Kasnije »penjanje na lipova granu« (iz stihova 762 i 764) bilo bi nemogoče bez stabla, i to upravo bez lipova stabla. Nadalje, lipova grana i lipovo stablo, u okrutnosti muoiteljâ, najbolje i pristaju »lipovim krstovima«, bijednicima koji ne zaslužuju ni da ili grije isto sunce koje grije Turčina, kako prezrivo (u stihu 1000) govori silnička bahatost. No to je samo dio, mogli bismo reči praklički dio odgovora na postavljeno pitanje. Brišuči glagol »zeleni [se]«, Mažuranič je dakle smatrao da je uz lipu potrebno staviti drugo, snažnije, sadržajnije odredenje: »starodavna lipa«. Starost, drevnost jedinog stabla u ovome epjevu nije isiaknuta zbog potrebe da stablo koje če poslužiti mučenju tolike raje bude jako, da je široko izraslo. Pretpostavka toliko banalna da je treba odmali zabaoiti. Razlog je dublji, mnogo više slavenski, ilirski. Starodavnost lipe javila se ovdje kao simbol slavenstva, slovinstva, preuzet iz si a venske tradicije uopče,7 a posebno iz Kollârove poezije koja je, upravo u to doba, bila opča slavenska svojina i uzor. Koliko je god novije vrijeme, uza sve pošto-vanje prema Kollâru, kritički ocijenilo njegovu poeziju i utvrdilo njezinu sasvim osrednju vrijednost, jasno je da je najzanimljiviji vid njezina postojanja upravo onaj sil an utjecaj što ga je izvršila na slavensku poeziju uopče. Odnos Prešeren — Vraz poučan je i u tome smislu. Dovoljno je pogledati Vrazovu poeziju pa se uvjeriti koliko ona duguje djelovanju Kollâra.8 Lipa se u Slavij Dcera, u skladu s njegovom koncep-
7	Na šire značenje »starodavne lipe« upozorio je, ali samo usput. Mladen Leskovae u svome izdanju Mažuraničeve pjesni: »Naslučuje se kako je Mažuranič, opevavši ovde lipu, sveto slavensko drvo, hteo da kaže krupnu misao: da je zemlja, koja ovako stenje pod čengičeviin haračlijama, naša, slavenska od davnina, kad iz nje, eto, izrasta slavenski simbol; čadorovi, ma kako carski, došli su naknadno da nešto poremete.« (Ivan Mažuranič, Smrt Smail-age, Čengica. Priredio i protumačio Mladen Leskovae. Novi Sad, 1935. O kultu lipe dovoljno je vidjeti študiju Bogosluva Suleka, Zašto Slaveni poštuju lipu?, »Rad« JAZU, knj. 43, str. 149—188, Zagreb 1878. Tema književno završava uglavnom u Kranjčevičevoj Slavenskoj lipi (1897). Ipak bi zanimljivo bilo proučiti simbolika lipe, bar u našim književnostima.
Nije na odmet upozoriti da je i sam pridjev uz lipu »starodavniji« negoli obično komentatori misle, nalazeči ga u Stuelijevu riječniku. On se (v ARj) javlja več u Vitezoviča, a na vezu Mažuranič-Vitezovič ranije smo upozorili u članku Mažuranič klasik, u knjiži Študije i eseji, str. 29—40.
8	Dr Stjepan Bosanac, Vrazove Dulabije i Kollarova *Slavy Dcera«, »Vije-nac«, XXXI, br. 1, 2, 4, 5, 7, str. 14—15, 28—30, 60—62, 76—77, 107—110, Zagreb 1899.
cijoiii slavenstva, javlja nebrojeno ]mta, ali ima rekli bismo dvojaku ulogu. Ponajprije, ona u Kol 11 rov pjesnički svijet ulazi kao simbol sla-venske miroljubnosti, ali je i neizoetavan dio njegove ljnbavne scenografije. Dovoljno je navesti tek nekoliko primjera pa da se vidi kako je Kollâru lipa omilila kao mjesto pod kojim je vodio ljubav s Minom:
Ona lipa. kde jesme mnolié râno, Mnohy večer krâsny probdčli [...]"
Iii:
Bb'zko trûnu svatâ Slave stoji
Lipa zelena a vysokâ,
I tak pčkna i tak široka
Jak ta, eo nâs svazkem lâsky s])oji.10
Iz takvili je situacija crpao i Vraz:
Cvjetokitna lipo, Tebe u svoj srdi Niti Perun žarkom Strijelom ne nagrdi.
Oj dozvol' u hladu T vom da se zakloni Putnik što ga Perun
Vazda strijelom goni. (Dulabije, II, 47)"
Hi:
Eno lipe gdje sam Čito Omera za dne. Iii Vile slušao
Do hore zapadne. (Dulabije, III, 49)12
A primjeri bi se mogli nizati. Ovdje se ovih nekoliko navodi samo zato da se pokaže različitost Vrazove i Mažuraniceve recepcije Kollara, raz-ličitost uvjetovanu različitim vrstama njihovih talenata. Mažuranič je Kollâra upoznao još u prvim svojim ilirskim danima, još od sainog početka »Danice«, u kojoj suraduje od njezina drugog broja. A za
0 Kollârove stihove navodim prema izdanju: Jan Kollâr, Slaoy Dcera. Jindf. Bafikovsky, Praha 1924. Ovdje: knj. Ill, son. 42, str. 187.
10	Kollâr, nao. d j. knj. IV, son. 7, str. 233.
11	Stanko Vraz-Petar Preradovie, Djela, Pet stolječa hrvatske književnosti, knj. 30, Matica hrvatska-Zora 1965, str. 73. Usp. i Bosanac, nao. djelo, str. 29.
12	Vraz-Preradovič, nao. izdanje str. 92.
njegovo cesto pozivanje na Kollâra neka bude dovoljno pogledati njegovi! veliku, zaista s nepravom zanemarenu, latinski! odu U slavu Antunu Kukuljevicu i bilješkc uz nju u kojima se Mažuranič izrijekom poziva na Kollârove Rozpramy, objavljene u Budimu 1830, pa tirne pot-krepljuje i svoje stih o ve »populus, geminosque per orbes / Slavica signa tulit, dum slavica et ipsa vocatur / Natio de slava, quo nomine gloria genti / Ore sonat patrio.«13 Dovoljno je ove heksametre uspo-rediti 11a stihovima iz Smail-age, koji slijede neposredno nakon gornjih, koje smo vec na veli, pa vidjeti uzročnu srodnoet, jedinstvo Mažuraničeve slovinske koncepcije i jedinstvo Kollârova djelovanja na njegovo ])oeziju:
605 Grobovi su, miliš, otaca Slovinskijeh, na daleče Kijeh slovijaše ime slavno [...]
Nego, ima u Kollârovoj poeziji i stihova koji se odnose na Minu i ljubav prema njoj, a djelovali su na Mažuraniča u smislu njegove rodoljubne inspiracije:
Stoji lipa na zelenem luže, Plini starožitnych pameti [...]"
Dakako, te su Kollârove starodavne uspomene vezane uz posve intimne motive, kako je to više-manje i u Vraza. Starodavna lipa Mažuraničeva izrasla je nas red gatačkog polja iz posve drugih motiva. Njezine su uspomene, odnosno ono što ona pamti i ono što pjesnik želi da njegov čitalac zapamti, posve drugačije. Ta je lipa svjedok sasvim različitili uspomena. Ona je svjedočanstvo muka nevinih ljudi i poziv da se ne-pravda uopče dokine. Poznalo je koliko je na Ivana Mažuraniča djelo-vao izvještaj njegova brata Matije o putovanju u Bosnu, Pogled и Bosnu. Posebno mjesto medu takozvanim »izvorima« Mažuraničevoj pjesni pripada Matijiinu opisu liarača na žepačkom polju. U tom tekstu, koji je Ivan Mažuranič preveo na njemački, pod nazivom An die Monarchen Europas, ima i ovakvih mjesta: »[...] haračlija dao je zapovijed slugama da onu sedmoricu krščana, koje su konji dovukli, da za noge objese o šljivama oko njihova stola, veleči: — Neka nas dvore dok ručamo. — Sluge odma na zapovijed svoga gospodara skočili su na noge, zgrabili
13	Pjesme Ivana Mažuraniča, izdao Vladimir Mažuranič, Zagreb 1895, str. 209—222. Isto govori i bilješka 4, na str. 220.
14	Kolldr, nav. izdanje, kuj. I, son. 5, str. 18—19
6 Slavistična revija
7
kiikavne krščane, рак o sij i vama obje/sili. Glave su im bile od zemlje za jed an klaftar udaljene.«15 Situacija gotovo ista kao i u Ivanovu Ilaraču. S jedinom razlikom što su ovdje šljive, tamo lipa. Ali. kad okrutni haračlija upita Matiju kupi li se iako harač i u Posavind, dakle na granici prema tadašnjem austrijskom carstvu, a ovaj 11111 odgovori ni-ječno: » A k o bog da — reče haračlija — ja ču dogodiine kod vas kupiti harač, рак eu uz Savu po deset Vlaha o jednoj lipi objesiti, neka gledaju kauri kako njihovi krsloseri vise.« Time se u Smrti Smail-age Čengica još jedanput združuju različita iskustva pjesnikova. lipa Kollârova, sa starodavnim uspomenama slovinstva, i lipa Matijina, sa suvremenim uspomenama turskog zla i nasilja. Pa ako Vraz spominje nadgrobni li-]iov vijenac (»Na grob metali vijenac / Od cvijeta lipova«, Dulabije. 111. 118), onda je ova Mažuraničeva lipa upravo takav nadgrobni vijenac nuičenicima koji trpe nopravdu.18 Tako mnogostruka vezanost besmrtne Mažuraničeve pjesnii za hrvatsku, slavensku i klasičnu tradiciji! ne govori o inspiraciji koja se, preslaba da izgradi vlastiti svijet, hvata za dijelove t udih vizija, nego obratno, dokazuje još jednom kako se trajnost Mažuraničeva teksta sastoji upravo u njegovu posve osebujnom doživljaju suvremene stvarnosti i bogate tradicije.17 1 kako klasičnost nije u nepostoječoj »apsolutnoj« izvornosti, nego obratno u snazi koja tradicija prisiljava da govori jezikom suvremenosti.
ZUSAMMENFASSUNG
»Starodavna lipa« von Mažuranič
Im Gedicht Smrt Smail-age Čengica von Ivan Mažuranič wird im vierten Gesang, Der Harač, im 679. Vers eine »uralte Linde« erwähnt. Aus dem Autograph sieht man, dass Mažuranič diese und eine Reihe der folgenden Verse
15 Za ovaj i slijedeči citat vidi autorovo izdanje (bilj. 2) djela brače Mažu-raniča, str. 257 i 257—258.
1U Vidi Bosanac, na d. djelo, str. 77 i njegovu usporedbu izmedu Mažuraniča i Kollara.
17 Usp. i več spomenuti autorov članak Mažuranič klasik (u. bilj. 7). Ko-načno, vrijedno je upozoriti na eijeli Kollarov sonet III, 121, str. 227—228, koji je sav izgraden 11a kultu lipe. A i Antun Mihanovič, u svojoj adaptaciji Goetheove Mignon, nasuprot izvornoj kuči sa stupovljem: »Kennst du das Haus? auf Säulen ruht sein Dach«, piše: »Mio ti je dom pri lipi sjenitoj« sa
posve slavenskom koncepcijam idile.
nachträglich aufgenommen hut. In der Dichtung gibt es überhaupt keine Anspielungen auf die Vegetation, obwohl der Text überaus patriotisch ist und eine Verherrlichung der heimatlichen Scholle darstellt. Der Autor untersucht, aus welchen Gründen sich inmitten des Feldes, wo sich die türkische Gewaltherrschaft abspielt, gerade diese »uralte Linde« befindet. Nach Meinung des Autors gibt es, wenn wir die Quellen untersuchen, zwei Gründe: Kollârs Släoy Dcera und die Mitteilung von Matija Mažuranič über das Kopfgeld, das auf dem Feld bei der bosnischen Stadt Zepče erhoben wird. Doch der tiefe, intime Grund, wie immer in der grossen Poesie, sind nicht nur die Anregungen aus den Quellen, sondern ihre Erhebung auf die Höhe der Kunst. Ihren Platz in der ästhetischen Logik der Dichtung findet die »uralte Linde« als konkreter Baum und als Brunnen »illyrischer«, »slavdscher« und ethischer Ideen, von denen das Werk Mažuranics in seiner Gesamtheit durchdrungen ist. Gerade diese Vielfalt der Herkunft zeigt, dass echte Kunst gleichzeitig sowohl Tradition als auch Neues ist.

Kajetan Gantar (Ljubljana)
VALENTIN VODNIK IN GRŠKA POEZIJA
Znano je, da je Valentin Vodnik zelo cenil oba klasična jezika, toda prednost je dajal grščini. O tem nedvomno priča sporočilo njegovega učenca Petra Petruzzija:1 »... Njegova moč kot gimnazijskega učitelja je temeljila predvsem na latinščini; saj je bilo treba po tedanjih predpisih avtorje razlagati v latinščini; v latinščini jc dajal svoje izvrstne aforistične spodbude v šoli. ki so vedno pričale o njegovi duhovitosti in bistroumnosti; latinsko je s svojimi učenci rad govoril tudi zunaj šole in je posebno hvalil tiste, katerih uspehi v tem jeziku «o ga najbolj zadovoljevali. Vendar pa je dobro poznal tudi duha grškega jezika in je svoje učence neprestano spodbujal, naj študirajo grške vzore, ki jih je cenil višje kot latinske.«
Ta ugotovitev je tem pomembnejša, ker je Vodnik »ictr ves zakoreninjen v prosvetljenstvu, ki je na splošno dajalo rimskim vzorom prednost pred grškimi: Vergila so prosvetljenci cenili bolj kot Homerja, Senekovi odrski recitativi so jih globlje pretresali kot grške tragedije, in bolj kot Platonovi dialogi ali Aristotelove pragmatije jih je privlačilo lagodno kramljanje Horacijevih in Senekovih moralističnih pisem. Pomen grštva je začela ponovno odkrivati šele evropska romantika. Torej je Vodnik v tem pogledu že zaslutil pot, po kateri je krenila romantika.
Toda ob tem se nam nehote zastavlja vprašanje: kateri pa so bili tisti grški vzori, ki jih je Vodnik tako zelo cenil?
Med proznimi pisci bi jih lahko iskali v Berilu Greškem,2 kjer so prevedeni odlomki iz Hierokla, Ezopa, Ajliana, Poliajna, Diogena Laer-čana, Plutarha, Atenaja, Stralxma, Stobaja, Lukiana. Med temi imeni
1	P. Petruzzi, Vodnik und seine Zeit. Vodnikov spomenik (Ljubljana 1859), 13. Zanimivo je, da so Vodniku tudi avstrijske prosvetne oblasti pred upokojitvijo priznale, da je »v razlagi klasikov posebno hvalevredno marljivost pokazal«; prim. M. Pleteršnik, Vodnik — učitelj ljubljanske gimnazije (Izvestje gimnazije v Ljubljani 1875), 30.
2	To berilo je po Vodnikovi rokopisni zapuščini objavil Fr. Wiesthaler, Valentina Vodnika Izbrani spisi (Ljubljana 1890), 269—308.
ш» je bil najbližji pač Ezop, že zato, ker se je Vodnik kot izrazit pro-svetljenec tudi sam ukvarjal z basnopisjem in je baje tudi svojim učencem dajal Ezopa v prevajanje.3 Sicer pa nas ob seznamu teb imen preseneča, da je med njimi — po eni strani — nekaj podpoprečnih piscev (Hicrokles, Poliajnos, Stobajos), po drugi strani pa pogrešamo imena nekaterih najboljših grških stilistov (Herodot, Tukidid, Ksenofon, Platon). Toda Vodnik je delal svoj prevod po šolski hrestomatiji,4 zato je bil vezan pač na lo. kar je takšna hrestomatija vsebovala; zato tudi gornjim imenom ne gre pripisovati posebnega pomena.
Pomembnejše je vprašanje, kje naj med grškimi pesniki iščemo tiste vzore, ki jih je Vodnik priporočal svojim učencem in ob katerih se je morda tudi sam zgledoval.
Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti v nadaljevanju.
1
Enega teh vzorov navaja že sani Petruzzi v omenjenem prispevku: »Zdi se, da je bil posebno doma v grški antologiji.«5 Pod »grško antologijo« je v tem primeru brez dvoma mišljena slovita zbirka epigramov, ki je sicer bolj znana pod naslovom Antliologia Palatina. Na to kaže že sama Petruzzi jeva opomba pod črto: »Vodnik je nekoč dal svojim učencem kot snov za epigram šolsko klop. Izmed številnih epigramov, ki jih je prejel, je posebej poudaril tegale s pripombo, da ga označuje polet grškega duha (er habe einen Anflug vom griechischen Geiste); dejal je, da je ta učenec bral grško antologijo:
Bank, die du einst den Sängern der Luft die Äste verbreitend, Wohnung des süssen Gesangs ziertest den grünenden Wald: Gönne mir hier einen ruhigen Platz im Tempel der Musen, Wo ich an Vodnik's Hand richte nach Pindus den Flug.«0
Prim. Fr. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana 1929—1938), str. 379 in op. 158 lia str. XX.
4	To je ugotovil že Fr. Wiesthaler, o.e., XXXVI.
5	Vodnikov spomenik, 13. — Fr. Kidrič, o.e. 606, očitno misli, da gre pri Petruzzijevi besedi »Anthologie« za lapsus, zato to mesto napačno prevaja, kol da je bil Vodnik »zlasti podkovan menda v grški mitologiji«.
" V slovenskem prevodu bi se epigram glasil takole:
Klop, ki si veje nekoč razprostirala pevcem ozračja,
domek presladkih popevk, gozda zelenemu v kras, * meni zdaj tu, v svetišču modric, daj miren prostorček, kjer si z Vodnika roko k Pindu usmerjam svoj let.
Epigrami s podobno tematiko so v resnici zelo pogostni v Palatinski antologiji.7
Dejstvo, da je Vodnik tako dobro poznal in cenil ravno antologijo grških epigramov, nas ne preseneča, saj mu je bil epigram ena najljubših literarnih zvrsti. Zanimivo pa je, da med približno petdesetimi epigrami, kolikoar jih je napisal (polovica so kajpak epigrami na mesece v pratiki), ni niti enega, ki bi bil sestavljen v antični epigramski meri, to je v elegičnem distihu.
2
Drugi Vodnikov pesniški vzor z grškega Pamasa so bila Anakreon-tika zbirka kratkih razposajenih pesmic v anakreontski meri, nastalih v obdobju helenizma in pozne antike. V tem se kaže Vodnik izrazitega otroka svoje dobe, ki je imela anakreontsko poezijo v velikih časteh, jo pridno prebirala, prevajala in posnemala.8 Vodnik se je Anakreontu poklonil že v sklepni kitici svoje izvirne pesmi Stari pevec, ne boj не peti:
Anakreon sivček na gosli poje, med laščeke zlate zapleta svoje.
V to kitico je združil podobi dveh različnih anakreontskili pesmi, in sicer podobo Anakreonta-sivolasca9 in podobo Anakreonta, ki poje na gosli;"'
7	Tako se mi je npr. po naključju odprla Antliologia Palatina na začetku IX. knjige: tu se vrstijo epigrami, kjer govori oreh o samem sebi in o svoji usodi (3. epigram), prav tako hruškovo drevo (4., 5., 6. epigram), smreka (30. in 31. epigram) itd.
8	Več o tem v uvodu Jožeta Mlinarica k slovenskemu prevodu anakreontik (Anakreontika ali pesmi o vinu in ljubezni, Maribor 1968, zlasti str. 7—9).
0 C. 49, 2. Motiv pesnikove starosti je v anakreontski poeziji nasploh zelo pogosten, prim, zlasti C. 51, pa tudi 1, 6, 37, 45. — Anakreontika citirani po doslej najboljši izdaji Tli. Bergka (Lipsiae 1914). Vrstni red aiiakrcontik v izdaji, na katero se je opirul Vodnik, je bil nekoliko drugačen.
10 Tako prevaja Vodnik grško oznako za strunski instrument bärbitos.
sama osrednja podoba te pesmi, prispodoba pesnika s čebelo, pa spominja bolj na Horacija kot na Anakreonta.11
Še bolj neposreden dokaz Vodnikovega zanimanja za anakreontsko poezijo pa je prevod 14 anakreontik, ki so ostale v Vodnikovi rokopisni zapuščini in ki jili je nato deloma objavil Miha Kastelic v Kranjski Čbelici (1835), v celoti pa Andrej Smole (1840).12 Pri izboru anakreontik. ki se jih je lotil prevajati, za Vodnika verjetno niso bili odločilni moralistični pomisleki, kot domneva Alfonz Gspan,13 saj je med prevedenimi tudi nekaj zelo odkrito erotičnih pesmi,14 med izpuščenimi pa precej povsem nedolžnih.15
Večkrat je bila že izražena domneva, da je Vodnika k prevajanju anakreontske poezije morda spodbudil nemški prevod njegovega poklicnega kolega Franza Peesenegerja.10 Vodnik je ta prevod dobro poznal, še več, včasih imamo vtis, da je hotel z njim naravnost tekmovati in mu pokazati, koliko lepše zveni anakreontska poezija v slovenščini.17 Toda ob tem je treba izrecno poudariti, da Vodnik ni prevajal po Peeseneg-gerju, ampak neposredno iz izvirnika; to je jasno razvidno spričo neka-
11	Horac primerja svoje pesniško ustvarjanje z marljivim trudom matinske čebele (apis Malina, С. IV 2, 27—32). O Vodnikovem odnosu do Horacija nasploh prim. D. Voglar, Vodnikovo spoznavanje Iioraea (Slavistična revija 13, 1961—62, 60—87). Mimogrede (v zvezi z našo temo): Čudno bi bilo, če Vodnik kot velik častilec Horacija ne bi upošteval enega temeljnih naukov Horacije-vega Pisma o pesništvu (v. 268—9): dos exemplaria Graeca nocturna oersate manu. Dersate diurna!
12	Podrobnosti navaja A. Gspan, Izbrane pesmi Valentina Vodnika (Ljubljana 1958), 208.
13	A. Gspan, o.e., 163: »Od 64, kolikor jih šteje ta grška zbirka, jih je odbral le 14. ker so se mu druge, preodkrito erotične, zdele preveč kočljive.« Pač pa so bili tovrstni pomisleki za Vodnika odločilni proti objavi anakreontik nasploh. kot je pozneje A. Gspan modificiral svojo trditev (Zgodovina slovenskega slovstva I, SM 1956, 421).
14	Sem sodijo npr. pesmi Slabeč, Neznana oojska, Lastaoca.
15	Takšne so npr. pesmi 4, 6—8, 20, 38, 43—46, 52—54.
lu Anakreon aus dem Griechischen übersetzt (Laibach 1803).
" Zanimivo je, da je Vodnik poslovenil skoraj vsa mitološka imena in imena ozvezdij, medtem ko jih je Peesenegger polatinil ali pa obdržal grško obliko; tako beremo pri Peeseneggerju Amor, Ares, Arktos, Bootes, Grazien, Kythere, Lyäus, Musen, Orion, Plejaden, Phöbus, Vulkan, pri Vodniku pa Ljubezen, Vodan, mali voz, burovž, Prijaznice, Lada, Vinodaj, Umetnice, d'zevna zvezda. Gostosevci, sonce, Ilromak.
terili drobnih spodrsljajev, ki jih v Peeseneggerju ni;18 poleg tega se je Vodnik pri prevajanju naslanjal na drugo, boljšo edicijo grškega izvirnika kot njegov nemški kolega.19
Prevod anakreontik sodi med Vodnikove najbolj posrečene verzifi-kacije. V novejšem času sta se pri nas lotila prevajanja anakreontik dva izvrstna prevajalca — Anton Sovrè in njegov učenec Jože Mlinaric; in vendar najdemo v Vodnikovih prevodih še zmerom odlomke, ki se lahko kosajo z novejšima. Naj navedem en sam primer! Za ilustracijo dodajam še Peeseneggerjev nemški prevod. Gre za sklepne verze pesmi 'Ženska moč:
Vodnik:
... Lepoto da ji! Lej ta je vsa nje hramba, ta je nje ščit, nje sulca; železo, jeklo, ogenj premaga ženska lepa.
Sovrè:
... Da ji lepoto namesto ščitov, kopij in sploh vsega orožja: z lepoto svojo kos je celo železu in ognju.
Mlinaric:
Kaj dala je? Lepoto namesto kupa ščitov, namesto, sulic, kopij. Premaga i železo i ogenj lepotica.
10 En sam primer! Verz 14, 24 {fagoûsan âgriôn ti) prevaja Vodnik in poljskega kaj jedla, očitno pod vtisom izpeljave pridevnika agrios od agios {— polje). Toda prvotni pomeri te besede se v literarni grščini sploh ne uporablja več, âgrios se rabi že od Homerja dalje samo v pomenu divji. In Peesen-egger je tako tudi prevedel: von milden Früchten zu leben.
19 Tako prevaja Vodnik v 21, 3 studence pije morje (anaürous), Peesenegger pa das Meer trinkt aus den Lüften (d' a liras)-, v. 32, 7 prevaja Vodnik karkol po gozdu raste (tréphousin hylai), Peesenegger pa und mas die Jahreszeit bringet (phérousin hôrai).
Peesenegger:
Was giebt sie diesen? Schönheit, anstatt der Schilde aller, anstatt der Speere aller; Denn es siegt über Eisen und Feuer, welche schön ist.
V Sovretovem prevodu nas motita besedi sploli in celo, ki ju občutimo skoraj kot nekakšni mašili. V Mlinaričevem prevodu nas motita a na fori namesto — namesto,-0 še bolj pa i — i.
3
Poleg zbirk drobnih epigramov in epigonskih anakreontik pa je bil Vodniku pri srcu tudi največji grški pesnik — Homer. V njegovih verzih bi sicer zaman iskali homerskih odmevov, zato pa nas v tej domnevi utrjuje neko drugo pričevanje. V mislih imam latinsko pesem v elegičnih distihih, s katero se je ljubljanski pridigar Jurij Miklavčič Vodniku zahvalil za poslani izvod latinskega prevoda Iliade. Zdaj mu ta izvod vrača, obenem ga prosi, naj mu pošlje še nemški prevod Homerja:21
Sum tibi non minimus jam debitor, optime Vodnik! (Ju i mihi Maeonidis sacra legenda dabas.
Cur ea, si fortasse rogas, non ipse reportem: Non est, quo referum, sat mihi nota domus.
Ast mihi nota tuae satis est dementia mentis, Qua mihi jam pridem suscipiendus eras.
Нас fretus nova vota tibi cur ferre timebo? Non etenim dabitur dura repulsa mihi.
1 Hadem lutio, fateor, legi ore tonantem; Ncscio, teutonica quoinodo voce tonet.
liane quoque si fas est eposcere, rure morantem, Rure reversurain non mihi, quaeso nega.
Sic mihi divinum bis commostrabis Homerum,
Ejus et ad cantum bis mihi ductor (Vodnik) eris.
20	Ta anafora je v izvirniku sicer izpričana, toda medtem ko je v grščini enozložnica ant' skoraj neopazna, zveni slovenska anafora s trozložnim predlogom namesto precej papirnato.
21	Pesem je objavil Miha Kastelic v Vodnikovem spomeniku str. 43. V slovenskem prevodu bi se glasila takole:
Nisem ti več prav majhen dolžnik, predobri moj Vodnik: verzov meonskih svetost ti si mi v branje dajal.
Miklavčič (orej Vodnika slavi, češ da mu bo postal dvakrat Vodnik do Homerja; pri tem očitno namiguje na pomenljivoet Vodnikovega priimka, s čimer se je tudi Vodnik sam rad poigraval.22 Vendar je malo verjetno, da bi Miklavčič proslavljal prijatelja kot »dvakratnega vodnika do Homerja« samo zato, ker mu je posodil prevod Iliade. Ce drugega ne, ga je moral Vodnik vsaj tudi opozarjati ali navduševati za Homerja, Miklavčič pa je moral zanesljivo vedeti, da Vodnik poseduje poleg latinskega tudi nemški prevod Homerja.
V tej zvezi se nuni zastavlja več vprašanj: Kdaj je nastala Miklav-čičeva pesem? Kateri nemški prevod Homerja je mišljen? Kdaj se je Vodnik začel zanimati za Homerja? Odgovori so lahko samo več ali manj hipotetični. Vodnik se je z Miklavčičem morda zbližal 1799, ko sta sodelovala v isti komisiji za revizijo Japljevega prevoda Sv. Pisma;23 to bi bil mogoč terminus post quem. V tem času pa je Vodnik že lahko imel v rokah sloviti Vollov prevod Iliade, ki je izšel nekaj let poprej (1793).
Najbolj zanimiv bi bil seveda odgovor na zadnje vprašanje. Ali je Vodnikovo zanimanje za Homerja morda v kakšni zvezi z njegovim poskusom zgodovinske epopeje, o kateri se je pismeno posvetoval z Zoisom? Zois mu je tedaj v pismu, datiranem 30. novembra 1795, svetoval, naj bere keltske pesnitve Ossiana in Fingala, ki mu jih lahko pošlje v Denisovem prevodu.24 Vse kaže, da je ta Zoisov nasvet pri Vodniku naletel na gluha ušesa: Ossian, ki je od Cesarottijevega italijanskega (1763) in Denisovega nemškega prevoda (1768) dalje nekaj desetletij obvladoval evropsko literaturo, je tedaj že prihajal iz mode. Na obzorju je bila nova, resnična pesniška zvezda — Homer, zlasti še, odkar je Wolf
Morda sprašuješ, zakaj zdaj knjige ti sam ne prinesem: hiše dovolj ne poznam, kani naj jo neseni nazaj.
Pač pa mi dobro poznan je tvoj značaj blagohoten, saj si mi zdavnaj nekoč nudil prisrčen sprejem.
V to se zanašam — zakaj bi se bal z novo prošnjo do tebe? Vem, da ti je nikdar trdo odrekel ne boš.
Glej Iliado sem bral, v latinskem jeziku donečo,
vendar še zmerom ne vem, kakšna v tevtonskem zveni.
Ako dovoliš mi, zdaj na deželi, te prosil bi zanjo, s kmetov dobiš jo nazaj, če mi uslišiš prošnjo.
Ti pa tako mi boš dvakrat pokazal božanstvo Homerja, v verzov njegovih skrivnost dvakrat postal mi Vodnik!
22	Prim. A. Gspan, Izbrane pesmi Valentina Vodnika, 147.
23	Prim. Fr. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, 317 in 355.
24	Vodnikov spomenik, 61.
objavil svoja slovita Prolegomena (1795) in Herder svoje ognjevite in prodorne eseje o Homerjevi umetnosti. Pri nas Ossianove odmeve jasno čutimo v Linhartovi mladostni zbirki Blumen aus K rain,-5 nekoliko tudi v verzifikacijah Janeza Damascena Deva, ki je bil pod močnim vplivom Ossianovega nemškega prevajalca Denisa.20 Vodnik se je lahko seznanil /. Denisovim prevodom Ossiana že v letih, ko je sodeloval pri Devovih Pisanicah — vendar kot takrat tako tudi zdaj mistifikacije škotskih bar-dov nanj očitno niso naredile vtisa. Ali je morda namesto tega rajši na lastno pobudo segel po Homerju?
Toda s tem smo že zašli na področje nedokazljivih domnev. Eno pa je gotovo: če je Vodnik opozarjal na Homerja celo svojega prijatelja Miklavčiča. potem je več kot verjetno, da ga je kot vzornika predstavljal tudi svojim učencem na gimnaziji. In zato morda ni naključje, da se je ravno eden teh učencev, Janez Nepomuk Pnimic, že nekaj let po tem, ko je zapustil Vodnikovo šolo, kot prvi med Slovenci začel ukvarjati s prevajanjem llomerjeve Iliade.27
ZUSAMMENFASSUNG
Valentin Vodnik (1768—1819) hat, wie aus den Erinnerungen seines Schülers Peter Petruzzi ersichtlich wird, »griechische Muster« sehr hoch, sogar höher als die lateinischen geschätzt. Welche Werke der griechischen Literatur sind unter diesen Mustern zu verstehen? Auller den in Vodniks Griechischem Lesebuch (»Berilo Greško«) vertretenen prosaischen Schriftstellern, denen wohl nicht allzu große Bedeutung beizumessen ist. da es sich lediglich um die Übersetzung einer Schulchrestomathie handelt, sind diese Muster in drei Bereichen der griechischen Poesie zu suchen: erstens, in den Epigrammen der Anthologia Palatina; zweitens, in der Sammlung der Anakreontea; drittens, in Homers epischen Gedichten. Die letztgenannten haben ihn vielleicht zur Zeit, als er sich mit dem Entwurf einer Epopee beschäftigt hat, angezogen; es ist auch kaum ein Zufall, dali sich eben einer seiner Schüler, J. N. Primic, als erster unter den Slowenen an die Übersetzung der Ilias gemacht hat; und der neulateinische Dichter Jurij Miklavčič luit seinen Freund wohl nicht umsonst ductor (Vodnik) ad Ilomeri canium genannt.
25 Prim. A. Gspanovo opombo v Linhartovem Zbranem delu I (Ljubljana 1950), 506.
20 Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo (Ljubljana 1968), 70—71.
27 Prevedel je prvih 17 verzov Iliade (objavil jih še šele L. Pintar v Zborniku Slovenske Matice 6, 1904, 235—6). Prevod, ki je sicer brez datuma, je nastal pač v istem času kot drugi Primičevi prevodi, ki so datirani 1809 ali 1810 (prim. Breda Slodnjak, SBL JI, 582), in ne šele okoli leta 1820, kot domneva Janko Moder v Dodatku k Zgodovini grške književnosti I (Ljubljana 1966), 564.
Alenka Glaxer (Maribor)
SOVRÈ IN ŽUPANČIČ
Tedenska tribuna je 19. marca 1969 na strani 7 prinesla članek Jušu I urka »Ob izdaji .Prešernovih nemških' v prevodu Antona Sovreta. Odkritje, ki ni slučajno«. V tekstu, ki se večinoma ustavlja ob rokopisih in knjigah iz Sovretove zapuščine, zdaj v lasti Adolfa Vogrina, eden od podnaslovov »Župančič da je prepisoval?« obeta nova odkritja glede izvora Župančičevih pesmi. Tekst vsebuje konkretne navedbe: »Posebno razburljivi pa so obrobni zapiski ob nekaterih Župančičevih pesmih. Za Sovreta kulturna zgodovina ve, da je bil zelo vesten in natančen prevajalec pa tudi kritik. I ako nam ti zapiski morda prvič odkrivajo, da utegnejo biti nekatere Župančičeve pesmi nekako čudno podobne pesmim tujih avtorjev, vsaj tak vtis je dobiti pri prebiranju teh pripomb, vendar kot laik ne morem izreči ocene. O stvareh bodo morali spregovoriti izvedenci. Vendar pa so tu ob nekaterih pasažah Župančičeve ,Dume' pa ob ,Sto ugankah' pripisani verzi v nemščini ali angleščini, zraven pa stoji tu ali tam ime H. G. Wells ali Lenan (!). Ob prebiranju pripomb na robu ,Sto ugank' predvsem dobiš vtis, da Sovre meni, da gre za prevode iz nemščine. Podobno Sovre v svojih pripombah obravnava nekatere druge tekste, ki jih ima slovenska kulturna javnost za zelo izvirne, po Sovretu pa so očitno nekateri deli le-teh le klavrni prevodi svetovno znanih avtorjev. To Sovre dokazuje čisto konkretno z navedbo izvirnih tekstov v izvirnem jeziku ob stvaritvah v slovenskem jeziku, za katere smo doslej menili, da so čisto naše.«
Formulacija, pri kateri iz zadnjih stavkov sicer ni mogoče razbrati, ali gre tudi v teh primerih za Župančičeve tekste ali za tekste drugih avtorjev, je takšna, da nujno zbudi pozornost, pa tudi dvome glede Župančičeve izvirnosti.
Opozorilo na te vpise je zbudilo močan odmev,1 zato je bilo treba že v dnevnem tisku vsaj kratko pojasniti, kakšen je položaj v resnici.2 Turkov članek pa v toliki meri obremenjuje tako Župančiča, ki mu očita prepisovanje, kakor tudi Sovreta, ki mu prisoja tovrstne ugoto-
vitve, da nujno terja objavo celotnega gradiva in podrobnejši pretres teh vpisov v strokovnem glasilu, pa čeprav je izšel v zabavnem tedniku
Gre za tri Zupančičeve knjige, ki jih je imel Sovrè v svoji knjižnici in jili je deloma opremil z vpisi; to so Čez plan, Samogovori in Sto ugank. Vpisi so različni: od posameznih znamenj, podčrtavanj in ob-črtavanj do krajših ali daljših pripisov na robu besedil. Pregledali bomo vse vpise po zbirkah, razporejenih v časovnem zaporedju.
Zbirka Čez plan (1904)3 ima na prvi strani poleg Sovretovega podpisa še Sovretovo beležko: Iz zapuščine dr. Schreiner ja v Mariboru,4 Verjetno s Schreinerjevo roko je na strani 29 pri pesmi jaz te čakam zaman vpisana stenogralska beležka Bisher? Sovrè pae si je s svinčnikom zaznamoval šestindvajset pesmi s kljukico ob naslovu7 ter z rdečim svinčnikom sedem pesmi označil z rimsko številko IV.8 Besedili dveh pesmi sta občrtani v celoti," v Pesmi mladine so občriane posamezne kitice, prvi dve kot celota, peta, šesta in zadnja kitica vsaka zase. Pesem je deloma opremljena tudi z naglasnimi znamenji, ki določajo izreko besedam z dvojnim poudarjanjem.10 Z naglasnimi znamenji je ponekod opremljeno tudi besedilo pesmi Vseh živili dan.11 Razen v teh dveh pesmih so poudarki še na dveh mestih.12
Pesem Doma (na straneh 40—41) je prevedena v celoti v latinščino. Prevod je Sovrè z rdečiloin zapisal na rob ob originalu, na vrhu strani 40 pa zabeležil: Šolska naloga o Vlila r. 1. drž. gim. v Ljubljani dne 28/11 1927. S. Ker je v originalu eno besedo dal v oklepaj, več besed pa z rdečiloin podčrtal, objavljamo hkrati s prevodom tudi original; podčrtane besede so tiskane polkrepko:
Doni a.
Doini.
pod rodni krov: Kot vejice zlate nad mano visijo
spomini miinolih (let) —
Prišel sem domov,
Redii domum sub tectum paternum: oelut ramuli aurei praeteritorum mihi impendent secordationes.
glej, zate zorijo ti sočni sadovi, glej, tebi vrtovi pognali so cvet!
Eu, tibi maturescunt sucosi hi frucius eu, tibi floralibus funclitur flos.
Tam za njivami,
tam za brezami
zdaj se skriva mi,
zdaj izteza mi
roké v objem, sprejem
moja mladost — radost...
In milice ne ve za tajno skrivnost,
le breze srebrne lin sen« i ce črne pod tiilii večer, a one molče — ah sam, čisto sam jaz devojko imam...
Ulic Irans agros post bet и las il lic abdit se nune mi, nune pcrrigii manus, ui excipiat me iuventa ■— voluptas
Nec quisquam novit arcano occulta: modo betulae аЉае, modo umbrae obscurae sub noctem silentem, sed reticent mutae oh, nulla (ti dve besedi prečrtani) hem, unus et solus puellam habeo ...
To je sèn, to je laž!
Tuj sem prišel v očetov stan.
Temnooka z bogom —
nezvesta! Brez zarje blesteče ugasnil je
dan,
in moj dom je brezkončna
cesta ...
Hoc somniumst, hoc mendacium! Externus domum veni paternam. Perfida nigris, salve (čez s črnilom:) vale, ocellis! sine (prečrtano, nad tem:) carens rubore extinctus est dies, via infinit a domus meast...
Na nekaj mestih so v Zupančičevih besedilih Sovretovi popravki, dva pravopisna (razdeljena je s svinčnikom zveza nebi v 2. verzu četrte pesmi iz cikla Manam13 ter zveza soli v 23. verzu pesmi Vseh živih dan), v predzadnjem verzu pesmi Ljubljansko polje je končna beseda v verzu »od maše one, jaz od tvojih nedri« z rdečilom popravljena v neder. V tretji pesmi cikla Manoin so v prvih dveh verzih druge kitice podčrtani vsi trije vprašalni prislovi: »Kaj pojete pomlad? Kaj vriskate prostost? Polje, kaj si tak polno sanj?« Ob koncu pesmi Mati in sin je ob predzadnjem verzu Sovrè s svinčnikom pripisal: svetal je.
En zapis v knjigi pa opozarja na podobno mesto drugod. Gre za drugo pesem iz cikla Dan (na struni 77), kjer je s svinčnikom občrtana druga kitica, ob robu te kitice pa je s svinčnikom pripisano: Pseud.-Verg. Moretum 14: oppositaque manu lumen defendit ab aura!
V	Samogovorih14 je pri petih pesmih Sovrè prevedel v nemščino posamezne besede oziroma verze. V tretjem verzu Ljubavne pesmi (na si rani 14) je s svinčnikom podčrtana beseda »talo«, ob robu pa v nemški stenografiji zabeležen prevod te besede: aufgetaut, schneelos. Posamezna beseda je prevedena še v pesmi Z vlakom (na strani 87). kjer je v predzadnjem verzu »(in še danes v tuji slavi« beseda >slavi« s svinčnikom podčrtana in ob njej pripisano: Glorie. V Dumi pa sta v nemški stenografiji zapisana prevoda podčrtanih besed v 103. verzu (na strani 92):
osnutek« — Aufzug am Webstuhl, »votka« (ki ima pripisano obrazilo za imenovalnik: ek) - Aufschlag am Geroebe.
V	Prebujenju in v Visokem hipu si je Sovrè zapisal razen nekaterih besed tudi prevode posameznih verzov v nemščini.
Pri pesmi Prebujenje je na strani 73 ob drugem verzu zabeleženo: mit Wucht. V celoti je prevedena druga kitica:
Dort kreisen (prečrtano, nad tem:) wirbeln Sonnen и. messen die Zeit
eioig brütend
blindlings wütend
tag u. nacht sie zielin über uns.15
Ob 19. in 20. verzu je zabeleženo:
(jauchzen wir) schluchzen wir, tollen wir, wollen wir, wollen wir.
V	pesmi Visoki hip so na strani 77 prevedeni trije verzi; 22. verz: blieb stehn der Uhren goldner Kreis
24. verz: ihr Antlitz war wie Schnee so weiß. 26. verz: den Weltenraum umfaßte. Ob 27. verzu je zabeleženo samo: der.
Pri Nočnem psalniu je Sovrè v zadnji kitici (na strani 79) ob koncu prvega verza s svinčnikom prečrtal v besedi »peroti« končni i.
V	pesmi Z vlakom je ob kitici, ki v pesniški viziji primerja razdrte grebene naših planin vzkipelim in okamenelim valovom (na strani 86), pripisal dva citata, enega iz Richarda Voila, drugega iz Herberta Geor-gea Wellsa, ki imata podobni sliki.
Prvega je z rdeoilom zapisal ob zunanjem robu kitice: Zinken und
Zwacken Scharten und Schlünde, Dolomitengluten und Firnenglanz......:
ein wundersames Meer, dessen bei einer flammenden Schöpfung erstarrter Wellenschlag zum Himmel sich aufbäumte. — »Zwei Menschen«.
von Rich. Voß 1922 (vordatiert aus 1921) Seite 37. Ob notranjem robu besedila je Sovrè združil z zavitim oklepajem verza: »Tam zemlja je naša zakipela, / zalirepenela, v nebo je hotela.' v nadaljevanju pa je podčrtal besede16 »pognala se kot val,« ter ob nje zapisal: Wellenschlag, aufbäumen. Z zavitim oklepajem je združil tudi verza: »tako strmi zdaj sredi višine / okameneli zanos domovine:« ter podčrtal besedi »strmi« in okameneli«, na rob pa pripisal: erstarrt. V naslednjem verzu je podčrtal besedi »razdrti grebeni« in pripisal: Zinken, Zacken, Scharten.
Z enakim rdeeilom, s kakršnim je Sovrè razčlenjeval Zupančičevo besedilo in mu primerjal nemško, torej verjetno istočasno, je pripisal Zupančičevi kitici še eno vzporednico s pripombo: Isto sliko ima H. G. Wells v povest ici »The treasure in the forest«: Far beyond, dim and almost cloudlike in texture, rose the mountains, like suddenly frozen ivaves.« Y angleškem besedilu si je Sovrè z rdečilom podčrtal besedo texture in si jo pojasnil v nemški stenografiji: das Gefüge.
Za koncem pesmi (na strani 87) je Sovrè s črnilom zabeležil prevod Voüovega odlomka: roglji in grebeni, škrbe in brezna .... čudežno morje, ki je svoje ob plamenečem ustvarjenju skrepenele valove pognalo do neba---
S podrobnimi obrobnimi opombami (pisanimi s tintnim svinčnikom) so opremljene skoraj vse strani Dume.
Nad naslovom (na strani 88) je zabeležena razlaga besede duma:
Rezijani: dumati = misliti
rusko: dumat' — misliti, meniti, sanjariti
dûmaju ja dûmu = zatopljen sem v misel = misel mislim
duma = tliymôs = fumus = dim ( d уть ) : skrb, bol17
rus: 1 misel
2	lirska pesem
3	parlament
Ob rob si je Sovrè zapisal: Komentar: Prof. glasnik 1925, št, 10.iS Nad tekstom je zabeležil: Zu p. Duma je t visoka pesemi domovini, pesnik rodoljub a ne z ozkim obzorjem lokalne domačnosti temveč se nagibi je h kozmopolitizmu
V pesnitvi sami si je Sovrè oštevilčil vsako peto vrstico do vrstice 105 (na koncu strani 92).20
7 Slavistična revija
5
V drugi vrstici je podčrtal besedi »glas moža« in jima pripisal: Kozmopolitizem, ter besedi »ženskemu glasu« in jima dostavil: romantika. Prve tri vrstice je pojasnil:
dispozicija :
)) glas pesnik, srca.2'
V tretjem odstavku je podčrtal v verzu: »pesem hiteč ih in pesem stoječih valov,« besedo hiteči h« in nad ni j o zabeležil pot. lokov] ter besedo »stoječih« in nad njo zapisal žito. Ob celem odstavku pa je zabeležil splošen komentar: moški gl. karakterizira ženski glas kot vibriranje akordov iz življ. na kmetih.2'2
Ob četrtem odstavku je zapisal: Ženski glas, ponovljen ali dan od moškega podaja sliko z vasi.23
K odstavku, ki se začne z verzom »Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso,« (na strani 89, verzi 24—31), si je Sovre zabeležil: moški gl. ponavlja dalje ženskega: opisuje naravo na kmetih in poudarja njen vpliv na človeka: kakor se vsako leto narava obnovi, tako se pomlaja tudi podeželska duša: jaz pa sem z rožami roža.2*
Ob naslednjem trivrstičnem odstavku (32. — 34. verz) je zapisal: Do tod podu ju romantiko življenja našega priprostega ljudstva izven mesta: odslej mu stavi nasproti življenje mestnega prebivalstva. Pesem moškega glasu se meri z žensko pesmijo: njegova je pesem mest.25
Ob verzih 44 - 48 na strani 90, ki pojo o brzojavnem drogu in pesnikovem srcu. je Sovrè zabeležil: Sila, ki omogoča porabo telegrafa in telefona ga navede na novo smer: v kozmopolitizem: češ, kaj je tujina ni je razlike med tzv. tujino in tzv. domovino26
Na strani 91 je zaznamoval odstavek za verzom »šla mi je v slast bolj od vina in hleba«.27
Od naslednjega (64.) verza dalje pa si je zapisal: Odtod se poprej zasluteni obrisi kozmopolitizma razvijajo pod vtisom mestnega vrvenja iu dobivajo jasne oblike. V mestu postane posameznik sam Dal med vali, mestno življenje innervira romantično seljukovo dušo k novemu življenju. Tu: duševni delavci, ročni delavci, umetniki astronomi etc.2g
Na strani 92 je zabeležil ob verzih 85 — 88, ki govore ö mislecu-astronomu: najdba Neptuna po motnjah v solnč. sist.2a
il končnemu odstavku prvega dela pesnitve pa je pripisal: Ergo: ne v romantični duši (prečrtano in popravljeno v:) romantiki seljakovi. o mestu je pot o bodočnost.30
Premor s tremi zvezdicami je Sovrè označil z rimsko II. ter tako nakazal drugi del pesnitve.
K verzu »Cul sem, kako je zvenelo moje srce« je zapisal: Odmev ženske pesmi, ki daje romantiko življenja na kmetih in nje lepote v pesnikovem srcu,31 lin si zaznamoval32 kol enoto tekst do 118. verza »pa si ga posnela, okitila z njim svoje ruše?«
Ob 94. verzu »Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš —« je zapisal: Da, res ter si občrtal verze 97 do 99 »daješ sena in otave za vola, ki vlačil je brano, hodil pred plugom in družno pot i I se z oračem, točiš cvetlicam v čaše medu. da pride bučela,« ki opisujejo idilo kmečkega življenja.
Ob primeri v 115. verzu (na strani 93) »škrjanček pojoča raketa —«, ki jo je podčrtal, je na robu zapisal v obliki vprašanja: prevod Lenau?
K naslednji kitici (na isli strani), ki obuja pesnikove spomine na očeta lin otroštvo, je Sovrè pripisal: Nadaljnji odmev: spomin na mladost! Epizode iz otroške dobe!33
Na strani 94 si je označil kot enoto verze do vključno 144. verza moje misli nad rodino pusto osamljene tožijo...« ter si ob to kitico pripisal: Detinstvu sledi mludeniška doba! Tu prehod od odmeva na žensko pesem k odjeku na moški glas: tu načenja pesnik že kozmopoli-tizem. Našel je ne ozkega doma. vse več, čisto abstrakcijo pojma »domovina«. V smislu Platonove »ideje:..34
Nato si je Sovrè kot enoto označil verze od 155. verza na strani 95 Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti«, do vključno 203. verza na strani 97 »naše oko...«35 Na strani 95 je zapisal: Odjek na moški glas v pesnikovem srcu. Naj plemenitejši del Dume, izzveni v težak disakord! Pesnik hodi po svoji zemlji gleda zapuščene poljane, oče v zemljo mrtev sin v zemljo živ! Še se spominja rodne grude, vnuk ne več. I rage-dija je to!'M
Ob 167. verzu (na isti strani) Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon...« pa je zabeležil: Vdova da zvoniti svojemu sinu. Zvon je ne utolaži. Pesniku se smili, rud bi jo potešil! Spomni se boga, pesnik in vdova oba
tajita njegovo eksistenco! To je več ko tragedija, to je konec, katastrofa! Žena obupa! Pesnik ki je krepkejši in manj prizadet se tolaži z. resignu-cijo, češ taka je usoda naših ljudi.37
Na strani 97 pa je k verzom 191 do 193 »Pa so ramena in pleča kol skale, / tilnik — naloži mu breme nasilnik	nosil ga bo in ne bo «e
krivil:« pni pisal : Resignacija : taka je usoda!3*
V predzadnji kitici na strani 98 je Sovrè podčrtal začetek kitice »Slutim te, čutim te.« Ob kitico pa je zapisal: Ne ono, kar obdaja pesnika je domovina, ona mu živi v srcu! To je »ideja« domovine, (o njena apoteozal3* Ob koncu si je zabeležil: V zadnjih dveli kiticah pogled v pesnikovo delavnico dolgo let je nosil načrt za to apoteozo v sebi (Cankar Obiski). Naposled se mu je misel strnila v pesem; kakor nastane v školjki biser po bolezni, tako se je pesnikova misel strnila v bolesten biser, pesem Duma.3"
Na koncu pesnitve si je Sovrè na prazni strani 99. pod Epilogom, s tintnim svinčnikom z energičnimi potezami zapisal: škrjanec — pojoča raketa je dosloven prevod iz Lenau-a: Lerche (prvotno:) Lerchen Singrakete, (prvotno:) Singraketen, die der Lenz in die Luft schleudert.
Mnogo bolj enotni ko v prvih dveh knjigah so vpisi v Sto ugankah.40 Pri približno četrtini ugank so ob robovih vidne poteze s svinčnikom pisanega slenograima, ki pa je bil pozneje izbrisan, tako da ga ni več mogoče obnoviti. Ob sedemnajstih ugankah41 je na robu s svinčnikom kaligrafsko s kurzivnimi črkami pisano nemško besedilo. Razen tega je ohranjenih deset stenografskih zapisov, deloma pisanih s tintnim svinčnikom, deloma z navadnim svinčnikom, deloma s črnilom, ki prinašajo delna ali celotna besedila ugank v nemščini.42 Štirinajst ugank je opremljenih s križcem, zapisanim s svinčnikom.43 dve sta s svinčnikom občrtani,44 ob uganki — Koza (na strani 17) sta s tintnim svinčnikom prva dva verza oddeljena. ob drugem pa je z enakim svinčnikom zapisano z odločnimi potezami: ritmus. Naslednji verz je podčrtan z navadnim svinčnikom, ob njem pa je bilo pripisano: šepa: po treh, a je pozneje pripis bil izbrisan.
Enako kakor v Samogovorih gre tudi v Slo ugankah za Sovretove prevode Zupančičevih besedil v nemščino, kar povsem nedvomno potrjujejo zapisi v stenogramu, ki kažejo, kako je Sovrè kot prevajalec iskal ustreznih izrazov v nemščini. Izpisana nemška besedila prinašajo prevode ugank, ki jih je dokončno oblikoval.
Na struni 5 je prevedena uganka štev ilka 3 (Kupi sena): Weideten auf Wiesen, schlugen Purzelbäume wuchsen auf zu Riesen.
Na strani 6 je prevod uganke številka 9 (Kozolec):
Steht im Feld ein lichtes Schloff,
keine Türen, Fenster bloß,
kommt ein reicher Mann, ei schaut,
mit Gold die Fenster er oerbaut.
Na strani 7 je prevod uganke številka 10 (S trn i see):
Ebene weit,
mit Borsten bestreut.
Na isti strani je prevod uganke številka II (Vrba):
Alte Vettel buckelig,
morsche Zähne, runzelig,
sitzt am JVasser unverdrossen,
in ihr Spiegelbild verschossen.
Na isti strani je tudi prevod uganke številka 12 (Vrbova vejica = piščalka) :
Es lebte eine stumme Maid
am Bach, erstarrt in stillem Leid;
tot singt sie eignen Ruhmessang,
ahmt nach der Vöglein Liederklang.
Na sitrami 8 je prevod uganke številka 14 (Hrast):
Vater Knorren, stramm и. fest,
der Kopf ihm an die Wolke stößt,
Sölinchen zart u. klein,
scheue Zroergelein.
Na strani 9 je prevod uganke številka 21 (Solnčnica):
Schwärze Sonne
goldene Strahlen sendet,
schwarze Sonne	%
sich nach der goldenen wendet.
Na strani 10 je prevod uganke številka 25 (Čebele): Fürwahr, geschickte Köchinnen: sieh, umgestürzt die Töpfchen oerschüttet nicht ein Tröpfchen.
Na sirarni 15 je prevod uganke številka 46 (Likalnik):43
Eiserne Barke,
Feuerherd,
auf trockenem Meere Wogen glättend fährt.
Na strani 16 je prevod uganke številka 49 (Mašnik s kadilnico):
Ein Krug Glutrosen übervoll,
ihn hält ein goldener Mann gar wohl.
er schwingt ihn hin und her
dem lieben Gott zur Ehr.
Na strani 18 je prevod uganke številka 59 (Igla magnetnica): Also sprach der Schiffer: Fischlein Zitt er schwänzle in, wo hast du dein Siernlein, wo führt unser Weg?
Na strani 19 je prevod uganke številka 61 (Note):
ich (!) sage, es sind Zäunelein,
darin viel schwarze Vögelein,
sie kauern, sie schweigen.
lehren singen und geigen.
Na strani 21 je prevod uganke številka 71 (Tehtnica): Es wäget, sinnet, schwankt im Zweifel, entscheidet recht — steht staunend starr.
Na strani 24 je prevod uganke številka 84 (Strela — strelovod):
Am Himmel zischend zuckt er,
auf Erden Nadeln sucht er.
auf dem Dach er eine findet
durch den Faden in die Erd' verschwindet.
Na strani 25 je prevod uganke številka 88 (Žepna ura): In goldener Trulie ein Mühlchen fein, es läuft und läuft tagaus, tagein.
Na strani 26 je prevod uganke številka 89 (Pismo):
Verschlossen ohne Schloff,
das Wandern ist sein Los,
ein jeder weif!, zu wem, wohin
doch, einer nur kennt seinen Silin!
Na strani 27 je prevod uganke številka % (Zeleni Jurij): Ein Heiliger in grünem Kleid, der Welt Verjünger allezeit.
Med nepopolnimi besedili oziroma koncepti prevodov so čitljivi naslednji stenogrami:
Na strani 5 je za uganko številka 2 (Rosa) v stenogramu s tintnim svinčnikom zapisan nedokončan osnutek: Sonder Flügel perlenrein kamen leise Bienen abends schlummerten des Nachts im Grase
Na isti strani je za uganko številka 3 (Kupi sena) bilo stenografirano besedilo, od katerega je zdaj mogoče razbrati samo zadnjo besedo: Heuschober.
Na strani 6 sta za zadnja dva verza uganke številka () (Kozolec) v stenogramu s črnilom zabeleženi obe rimi: ei schaut — die Fenster ver-baut, pred njima pa sta namesto ustreznega besedila potegnjeni črti.
Na strani 7 je s tintnim svinčnikom zapisan stenogram koncepta za uganko številka 13 (Breza): Grüne Jungfrau weißes Füßchen senkte den Kopf löste das Haar
Nedodelan je tudii stenografski zapis s tintnim svinčnikom na strani 8 za uganko številka 16 (Cvetoče drevje v vetru): Berg zum Berge sich schwenkt Blumenstrauß ihm schenkt
Samo poskus pomenja stenografski zapis na strani 14 za uganko številka 42 (Tehtnica), pisan s svinčnikom: 2 Balken überquer 2 hängende Häuschen daran Naslednja dva verza sta do nečdtljivosti zbrisana.
Bolj dodelan je stenografski zapis, pisan prav tako s svinčnikom, na strani 23 za uganko številka 81 (Rimska cesta): Ein zarter Schleier von Berg zu Berg, durchwebt mit Sternen — ein Zauberwerk Drugi verz ima varianto von namesto mit, dodana je tudi rešitev uganke: Milchstraße.
Na strani 15 je pri uganki številka 47 (Zvon) skoraj v celoti nečitljiv stenogram s črnilom, razbrati je mogoče saimo zadnji dve besedi: gehen ringsum.
Na strani 17 je na spodnjem robu Stenograf ski zapis s črnilom: zu F est esst unde, ki se nanaša na uganko številka 55 (Vino).
Na strani 20 je pri uganki številka 67 (Dan in noč) stenografski zapis s tintnim svinčnikom, ki ga ni mogoče razbrati.
Iz navedenih Sovretovih vpisov v njegovih izvodih Zupančičevih knjig se vseskozi kaže njegov pozitivni odnos do pesnikovih stvaritev.
Sovrè je izhajal iz generacije, ki je Zupančiča ne samo cenila kot najpomembnejšega pesnika svoje dobe, temveč ji je njegovo delo po-menjalo tudi življenjski program. O tem zgovorno priča npr. poročilo v Omladini 1909/104e o Zupančičevem večeru »Slovenije« na Dunaju. 5. marca 1909. na katerem je o pesniku zbranim slovenskim visokošolcem govoril dr. Ivan Prijatelj. V poročilu pravi poročevalec: »Energije prekipevajo Zupančičeva dela in energije je potrebna slovenska omladina. zatorej naj poslane pesnik energije, pesnik slovenskega dijaštva.. . Končno je (Prijatelj) pozval zbrano dijaštvo, naj se zaveda pri čiščenju idej in borbi za nje Župančiča kol svojega pesnika, v pravem pomenu besede — pesnika zdrave in pogumne ter po napredku stremeče mladine.«40 Na tem večeru je kot aktiven udeleženec sodeloval tudi Sovrè. takrat študent filozofije, ki je po Prijateljevem predavanju o pesnikovem delu recitiral »najznačilnejše Zupančičeve pesmi«, kakor piše isti neimenovani poročevalec v Omladini.
Kakor se je Sovrè kot študent navduševal za Zupančiča in ga kot recitator posredoval drugim, tako je tudi pozneje kot profesor47 skušal buditi zanj zanimanje med dijaki. Med navedenimi vpisi je več mest. ki govore o teli njegovih prizadevanjih.
V zbirki Čez plan je v besedilo Pesmi mladine z obortanjem posameznih kitic vnesel razčlenitev, s katero so poudarjeni tistii deli pesmi, ki najbolj določno izpovedujejo čustvovanje in hotenje mladega rodu. Naglasna znamenja, s katerimi je Sovrè razen Pesmi mladine opremil še drugo prograniatično pesem Vseh živih dan. pa govore za to, da je pripravljal besedili za recitacijo.
Še bolj nedvomno šolski rabi je namenjen obširen komentar k Dumi, povzet po študiji dr. Maksa Kovačiča: O. Zupančiča Duma. (Poskus komentarja).48 Posnetki Kovačičevih misli kažejo, kaj predvsem je
Sovrè poudarjal pri obravnavi pesnitvi'. Kljub temu, da je sledil v celoti in v podrobnostili Kovačičevi razčlenitvi, pa je vendar tudi v ta privzeti komentar vnesel lasten odnos do pesnitve; posebno v priitrjujočem vzkliku ob odstavku, ki v začetku drugega dela pesnitve upodablja idilično patriarhalno kmečko življenje.
Da približa dijakom Zupančiča, pa Sovrè ni uporabljal samo ur slovenščine, temveč je skušal tudi pri latinščini posredovati njegovo poezijo, o čemer govori njegov prevod pesmi Doma v latinščino, ki ga je nato dal za šolsko nalogo osmošolcem.
A Sovrè je, kakor kažejo obravnavani vpisi, skušal posredovati Zupančičevo poezijo tudi drugim, neslovenskim bralcem. Lotil se je njegovih osrednjih besedil, pesmi Prebujenje in Visoki hip, da jih prevede v nemščino, vendar mu prevodi niso dozoreli.
Največ pa se je ukvarjal z ugankami. Delo je, po zapisih ali sledovih zapisov sodeč, potekalo dalj časa in se ga je loteval vsaj trikrat, a je izdelal prevode samo za dobro šestino besedil.
Sovrè je prevajal dokaj svobodno, vendar tako. da je vedno ohranil osnovno pesniško podobo. Vseskozi je skušal obdržati tudi rimo. Njegov prevajalski postopek je razviden še' posebej iz stenograma k uganki številka 9 (Kozolec), kjer je za zadnja dva verza poiskal najprej končni rimi: ei schaut — clie Fenster oerhaut in ju nato uporabil v izdelanem besedilu prevoda.
Da je rima bila sestavina, ki jo je Sovrè v poeziji cenil, kaže tudi njegov edini »popravek« v Samogovorih, ko je v zadnji kitici Nočnega psalma v prvem verzu prečrtal v končni besedi »peroti« i, kakor to zahteva rima na besedo Gospod in hkrati tudi ritem. Tako se je ob verzu, ki ga je v svoji ritmični analizi označil kot odstopajočega od osnovne sheme že Josip Puntar,49 ustavil tudi Sovrè. Zupančič se je odrekel rimi in enotnemu ritmu zaradi vsebine (»Sredi vsega razprostrt peroti kot dve zarji«), Sovretu je bila bližja oblikovna enotnost.
Še na enem mestu se Sovrè z Zupdnčičevim ritmom ni strinjal, v uganki številka 53 (Koza. Žival — posoda), kakor kaže njegov kritični pripis k tej uganki. A prav ritem te uganke, ki jo zaradi nazornosti navajamo v celoti:
Po štirih nogàh
po pečinah — skalah,
po treh, po treh po pečinah — pečeh, je značilen za Župančiča, ki 11111 je ritem bistvena sestavina besedila. Ritem tretjega verza, ki po Sovretovem mnenju še pa, je v tem besedilu upravičen, saj po Zupančičevem vrednotenju ritem50 označuje »vsebino«. Besedilo te uganke, ki je grajeno na osnovi besedne igre: koza — žival in koza posoda, združuje dva povsem raznorodna pojma: gibko, lahkotno žival, ki skače »po pečinah — skalah«, ter samo po sebi negibno in z razkrečenimi tremi nogami neokretno učinkujočo posodo, ki jo premikajo »po pečinah — pečeh«. Zastajajoči jambski ritem tretjega verza »po treh, po treh«, v katerem nastane v sredi kratek premor, podkrepi ja »vsebinsko« nasprotje med obema deloma uganke in ustvarja »sozvočje med vsebino in obliko«.51 Po naknadno zbrisani pripombi se zdi, da je tudi Sovrè ob ponovnem prebiranju ugank izpremenil svoje prvotno mnenje o ritmu te uganke.
Tudi tovrstni vpisi kažejo, kako intenzivno se je Sovrè ukvarjal z Zupančičevo poezijo.
Pričajo pa o tem tudi posamezne podčrtane besede, ki je ponekod zanje Sovrè poiskal dobesednih pojasnil v nemščini, ali pa s podčrta-njem označil stilistično fineso, npr. trikratno rabo vprašalnega prislova kaj v drugi kitici tretje pesmi cikla Manom, ki se začenja z isto besedo v drugačni funkciji (»Kaj je škrjainčkov kmet po brazdah nasejâl. da vsa prepeva mlada njiva?«).
A še posebej so ga zaposlovale v Zupančičevi poeziji posamezne pesniške podobe, ob katerih se je spomnil vzporednic iz drugih literatur.
O tean priča zlasti njegovo opozorilo na Lenaua ob primeri »škrjan-ček pojoča raketa« v Dumi. V pregledu vpisov smo videli, da si je to opozorilo Sovrè zabeležil dvakrat: na koncu pesnitve in ob ustreznem verzu na robu besedila. Iz potez zapisa je mogoče sklepati, da je zapisal najprej pripombo na koncu: škrjanec — pojoča raketa je dosloven prevod iz Lenau-a: Le rti w — Singrakete, die der Lenz in die Luft schleudert. Gitait je netočen, zapisan samo po spominu. Gre za verza v zadnji kitici pesmi Der Lenz Nikolaja Lenaua: Er zieht das Herz an Liebeskotten
rasch über manche Kluft,	,
und schleudert seiine Singraketen, die Lerchen, in die Luft.52
Da je zapis nastal ob trenutnem spominskem preblisku, kažejo razen netočnosti v nemškem in slovenskem citiranju tudi njegove energične poteze.
Pripomba se tiče Župančičevega verza v Dumi »škrjanček — pojoča raketa — je pesmi pršil«. Ob verzu je Sovrè na robu zabeležil pripombo še enkrat, tokrat ne tako določno kot na koncu, temveč v obliki vprašanja: prevod Lenau? Poteze zapisa kažejo, da je nastal istočasno kot komentar k celotni Dumi, le da je bilo v tem primeru Sovretovo mnenje bistveno drugačno kakor mnenje Kovačiča, po katerem je sicer Sovrè komentar povzemal. Kovačič namreč to primero imenuje »naravnost frapantno sijajna prispodoba«.53 A tudi Sovretova oblika vprašanja kaže, da je, čeprav sprva prepričan o neposredni odvisnosti Zupančičeve primere od Lenaua, pozneje začel o tem dvomiti.
Lenauovo pesem Der Lenz je Zupančič seveda lahko poznal.54 Primera je pesniku, ki je sam intenzivno doživljal naravo, zaradi sorodnosti doživljanja lahko ostala v spominu, kakor ostane človeku v spominu vrsta stvari, ne da bi se zavedal, od kod. Ko se mu je ob pisanju Dume v trenutku navdiha obnovila pred očmi sončna vizija otroštva, sije podoba škrjanček-raketa vključila v to vizijo enako spontano kakor vse drugo. Sicer pa se primeri, na prvi pogled enaki, pri Zupančiču in Lenauu bistveno razločujeta. Pri Lenau u je ostal poudarek v primeri škrjanček — pojoča raketa kljub oznaki, ki podaja slušni vtis (Sing-raketen), bolj pri vizualni podobi: »(pomlad) meče svoje pojoče rakete, škrjančke, v zrak,« ki na splošno ponazarja nagli let škrjančkov skozi pomladansko ozračje. Zupančič je z uporabo ednine podobo konkretiziral. Hkrati se je poudarek v njegovi primeri premaknil od škrjančkov. ki jih pomlad meče v zrak. na škrjančka, ki »je pesmi pršil«, s čimer se slika bistveno spremeni; še posebej z naslednjim verzom, ki dodaja čisto novo sestavino: »je čul moje srce, od njega se peti učil?« I ako se je namesto splošne podobe pomladanskega razpoloženja, podane sicer s slikovito iin dinamično primerjavo škrjančkov pojočim raketam, kakor jo ima Lenau. pri Zupančiču izoblikovala .pesniška prispodoba lastnega od čustev in želja prekipevajočega mladostnega razpoloženja, pri kateri je bistvena, osredinjujoča sestavina, okrog katere se je primera izoblikovala, prav pesem: škrjanček pojoča raketa : pesnikovo pojoče srce.
Od drugih vzporednosti, ki si jih je Sovrè zabeležil, je upoštevanja vredna samo še ena: vpis v zbirki Cez plan ob drugi kitici II. pesmi iz
ciklu Dan. kjer Sovrè navaja 14. verz iz Moretuma, idile, pripisane nekoč
V	ergilu.
Idila Moretum, danes šteta med psevdovergi liana,55 prikazuje Siniyla. osvobojenega lastnika ali najemnika, kako si v jesenskem jutru pred oranjem, potem ko zaneti pol pogasli ogenj na ognjišču, pripravi kruh in v možnarju zelenjavno jed z začimbami (ki se imenuje moretum) in ju vzame s seboj na polje.
Štirinajsti verz, ki ga navaja Sovrè kot vzporednico k Zupančičevi kitici, je iz uvodnega dela idile. Prvih sedem verzov govori o tem, kako se Sirnyl ob petelinjem petju še v temi prebudi ter se tiplje k ognjišču; zvezo, v kateri stoji 14. verz. pa naj ponazori prevod od 8. do vključno 15. verza :
8 Cisto neznaten dim je ostal od zgorelega panja <) in pepel je zakrival žairenje pokrite žerjavke.
10	Nagne oljenko in s sklonjenim čelom primakne jo k tlenju.
11	z iglo izvleče stenj, ki čez noč je ostal brez mokrote,
12	z vztrajnim pihanjem nato razneti slabotni plamenček,
13	končno, ko plamen s težavo se vžge, nazaj se obrne
14	in z verujočo roko zaščiti lučko pred vetrom,
15	vrata uzre pred seboj in odpre jih s hreščečim zapahom.50 Zupančičeva kitica pa se glasi:
Kaj nisi še šla skioz temo z brlečo svečko v rokàh? pojemal plamenček je plah, in ščitila si ga z roko.
Podobi sta pri Župančiču in v Moretumu sicer enaki, vendar sta postavljeni v popolnoma različno zvezo: v latinskem besedilu je to podrobnost v realistično slikanem dogajanju, pri Zupančiču simbolna prispodoba ljubezni. Podoba sama pa je vzeta iz vsakdanje življenjske izkušnje, tako da je pač ni bilo treba povzemati iz malo znanega latinskega besedila. Sovretov zapis samo opozarja na vzporednost, kakršnih je v literaturi mnogo, ne da bi bile morale nastati v medsebojni odvisnosti.
Še manj je o odvisnosti mogoče govoriti ob obeh citatih, ki jih je Sovrè pripisal pesmi Z vlakom iz H. G. Wellsa in Richarda Volla.
V	slovenščini bi se Wellsov stavek glasil: »Daleč onstran, megleno in po obliki skoraj kakor oblak, so se vzdigale gore, kakor nenadoma zamrzli
valovi.« V tekstu gre torej podobno kakor pri Zupančiču za primerjanje gora valovom. Zgodba The Treasure in the Forest, iz katere je navedeni citat, je prvič izšla že leta 1894, v knjižni izdaji leta 1895.57 Bilo bi torej možno, da bi bil Zupančič mesto poznal, ko je pisal pesem Z vlakom; vendar je vzporednost preneznatna in premalo bistvena, da bi mogli videti v njej predlogo za Zupančičevo besedilo. Zamrzli valovi pri Wellsu so ena od obeh primer, s katerima je avtor ponazoril svoj vtis: slika vzkipelega in okamenelega vala v Zupančičevi pesmi pa ni primera, temveč vizionarna podoba, ki tvori središče pesmi, ne samo po svojem mestu v njej, temveč tudi po svojem pomenu. Iz te podobe raste celotna pesem, lu nemogoče «i je misliti, da bi ob tako silovitem ustvarjalnem zanosu, kakršnega izpričuje cela pesem, moral pesnik iskati pobud za osrednjo podobo v tuji. VVellsovi primeri. Tudi Sovrè gotovo ni zapisal citata iz Wellsa kot »dokaz« za Zupančičevo odvisnost od njega, temveč samo kot zanimivo, čeprav zelo oddaljeno vzporednost.
Kako ga je vprašanje vzporednosti zaposlovalo, kaže še mnogo bolj nazorno vpis iz romana Richarda Voüa Zwei Menschen. Tu si ni samo zapisal nemškega citata, temveč je tudi razčlenil Župančičevo kitico in pripisal ustrezne sestavine iz nemškega besedila; to pa je, izpušča joč nevzporedne sestavine v citatu, še prevedel v slovenščino. Ne gre pa tu za nikakršno odvisnost. Saj je roman Richarda Voßa Zwei Menschen, iz katerega ta citat je, izšel prvič šele leta 1911,58 torej sedem let po Župančičevi pesmi Z vlakom, ki je bila objavljena v Slovanu 1903 04 (na strani 138). Zupančič torej od Volia navedene slike ni mogel prevzeti, a s popolno gotovostjo lahko izključimo tudi možnost, da bi bil prevzel sliko Voli od Zupančiča. Ta nazorni primer priča, kako lahko dva ustvarjalca vsak zase nekaj doživita (tu pogled na Alpe) in to oblikujeta tako. da sta podobi obeh med seboj podobni, ne da bi sicer bila med njima kakšna zveza. Kot tak primer med seboj neodvisnih vzporednic si je to mesto Sovrè tudi nedvomno zabeležil.
Prav ta primer je Sovx-etu lahko tudi pokazal, kako ni mogoče vseh vzporednosti v literaturi postavljati v medsebojno odvisnost. In morebiti je prav ob razmišljanju o tem primeru prvotno trditev v zvezi z Lenauom, da je Zupančičeva primera o škrjančku — raketi doslooen prevod, pozneje preoblikoval v vprašanje, ki dopušča različne možnosti.
Ob koncu našega pretresa Sovretovih vpisov v Zupančičeve knjige lahko s popolno gotovostjo razrešimo dvome, ki se nam budijo, ko
v Turkovem članku beremo, kako »razburljivi... so obrobni zapiski ob nekaterih Zupančičevih pesmih.« Pregledali smo vse vpise, razrešili stenograme in iz celotnega gradiva, tudi iz tistega, ki ga Turk ne omenja, je jasno eno: ob Sovretovih vpisih ni mogoče trditi, da so Zupančičeve pesmi »nekako čudno podobne pesmim tujih avtorjev,« saj so v vseh treh knjigah navedene samo štiri vzporednice, od katerih je pri Vollovi popolnoma izključena kakršnakoli zveza, ker je Zupančičeva pesem sedem let starejša otl Vollovega besedila, od ostalih treh pa pomenja resnično podobnost, ki je lahko vplivala na Župančiča, samo Lenauova primera. In edino to primero je Sovrè (čeprav sam s pridržkom in v dvomu, kot kaže vprašaj ob eni od obeh pripomb v zvezi s tem mestom) označil kot prevod. Iz nobenega drugega njegovega vpisa ne moremo sklepati, da bi kakorkoli dvomil o Župančičevi izvirnosti. Še posebej neutemeljena in v popolnem nasprotju z resničnim položajem pa je Turkova trditev: »Ob prebiranju pripomb na robu .Sto ugank' predvsem dobiš vtis. da Sovre meni, da gre za prevode iz nemščine.« Med vsemi zapisi in pripombami v celotni knjigi ni niti enega mesta, iz katerega bi bilo mogoče domnevati, da je Sovrè dvomil o izvirnosti Zupančičevih ugank, oziroma da je to skušal celo dokazati. Do take napačne trditve je moglo priti le zaradi vrste stenografskih zapisov, ki so. neprebrani, utegnili zbujati misel, da gre v pripisanih nemških verzih za besedila tujih avtorjev, katerih imena in naslovi njihovih del se skrivajo v stenogramu. Razrešitev zapisov je pokazala, da gre v celoti za Sovretove prevode in poskuse prevodov Zupančičevih ugank.
Pretres Sovretovih vpisov v Zupančičeve zbirke pesmi je torej pokazal, da so zapisane domneve o Sovretovih dvomili glede Zupančičeve izvirnosti brez vsake osnove. Nastali so mogle le iz neodgovorne površnosti, ko so posamezni vpisi bili kar povprek označeni kot Sovretovi dokazi« za Župančičevo neizvirnost.
Pokazal pa je pretres teh vpisov še nekaj: kako je Sovrè Zupančičevo poezijo cenil, se vanjo poglabljal, ji iskal — kjer je bilo potrebno — razlage, jo skušal približati mladim rodovom in jo želel s prevodi, ki jih žal ni dokončal, posredovati tudi neslovenskim bralcem. Pri tem je bil kritičen do svojega dela, kar kaže njegovo odgovornost do pesnikovega ustvarjanja. Iz vsega se vidi njegovo nedvomno prepričanje o vrednosti Zupančičeve umetnosti. Ta ne more biti omajana zaradi posamezne podobe, za katero obstaja kje kaka vzporednost. Da je bil lakega mne-
nju tudi Sovrè, kažejo prav obravnavani vpisi, ki so ob napačni interpretaciji postali izvir sunvničenj in obdolžitev Župančiča 1er podtikanj Sov ret u.
Zusammenfassung
SOVRÈ UND ZUPANČIČ
Im Nachlasse des Philologen und Übersetzers Anton Sovrè sind drei Gedichtsammlungen von Oton Zupančič, Cez plan (1904), Samogovori (1908) und Sto ugank (19192), mit verschiedenen Randbemerkungen versehen, wovon die deutschen Texte teilweise stenographiert sind. In der Wochenschrift Tedenska tribuna vom 19. März 1969 hat der Journalist Jus Turk diese Eintragungen als Sovres Hinweise auf Parallelen aus fremden Literaturen beziehungsweise als eventuelle Vorlagen für die betreffenden Dichtungen von Zupančič hingestellt. Der vorliegende Artikel stellte sich die Aufgabe, die Sache zu klären und den wahren Tatbestand festzustellen.
Sovres Eintragungen sind von dreierlei Art.
Zur ersten Gruppe gehören verschiedene Unterstreichungen und Akzentuierungen. vor allem aber eine ausführliche Interpretation der Dichtung Duma, größtenteils nach einem Kommentar von Maks Kovačič ausgearbeitet, die wohl als Vorbereitung für die Behandlung des Textes in der Schule entstanden ist; •Sovrè lehrte nämlich in der Mittelschule neben Latein und Griechisch auch Slowenisch. Seine Glossierungen zeigen deutlich, mit welcher Sorgfalt er bemüht war, Zupančič der Jugend nahezubringen und wie er den Dichter schätzte.
Die zweite Gruppe umfallt Verse, die als Marginalien neben den Originalgedichten eingetragen sind und im erwähnten Artikel als vermutliche Vorlagen zu diesen Gedichten proklamiert wurden, in Wirklichkeit aber nur deren Übersetzungen sind und von Sovrè herrühren. Es gibt davon mehrere Versuche, zur Reife sind achtzehn Übersetzungen gelangt: siebzehn Rätsel ins Deutsche, das Gedicht Doma (Daheim) in der Sammlung Cez plan ins Lateinische; diese Übersetzung benutzte Sov rè für eine Schularbeit seiner Oktavaner in Ljubljana. So fand er sogar beim Lateinunterricht Gelegenheit, Interesse für Zupančič zu wecken.
Schließlich gibt es unter den Eintragungen Hinweise auf einige Parallelen. die Zupančič bei Sovrè als gutem Kenner der Weltliteratur wachgerufen hat. Es handelt sich im ganzen um drei Stellen bei Zupančič, zu welchen sich Sovrè vier Parallelen vermerkt hat: zur zweiten Strophe des zweiten Gedichtes im Zyklus Dan (Tag) einen Vers aus dem pseudovergilischen Idyll Moretum, zur Zentralpartie der Dichtung Z vlakom (Mit dem Zug) zwei ähnliche Prosafragmente, eins aus dem Roman Zwei Menschen von Richard Voß, eins aus der Erzählung The Treasure in the Forest von Herbert George Wells, und zu einem Vers in der Dichtung Duma eine ähnliche Metapher aus Lenaus Gedicht Der Lenz. Die ersten drei Parallelstellen vermerkt Sovrè ohne jede genetische
Bezugnahme auf Župančič, wohl nur als Beispiele interessanter zufälliger Ähnlichkeit. wie es deren in der Literatur nicht wenige gibt; nur so läßt es sich erklären, dal! er auch die Parallele aus Voli vermerkt hat, obwohl das Buch von Voll erst sieben Jahre nach dem Entstehen der Dichtung Z vlakom veröffentlicht wurde. Nur in einem Falle, betreffs des Anklangs an Lenau, hält Sovrè eine Beeinflussung für möglich, aber auch diese Möglichkeit hat er mit einem Fragezeichen versehen.
Das Heranziehen des ganzen (auch des stenographischen) Materials und dessen Analyse haben gezeigt, dall die Vermutungen und Verdächtigungen in der Tedenska tribuna ohne reale Grundlage und somit unberechtigt sind.
Opombe
1	Prim, pismo Albina Siinončiča iz Radeč Delu, objavljeno pod naslovom Gre za čast naše kulture« v Delu, 31. maja 1969, stran 18; prim, tudi karikaturo Melite Vovk-Štih »Tako mladina pesnika slavi« v Delu, 10. junija 1969. stran 7.
2	Prim, odgovor Alenke Glazer na Siinončičevo pismo »Gre za čast naše kulture. Zupančič da je prepisoval?' Delo, 31. maja 1969, stran 18. Sovretove vpise v Sto ugankah sem po opozorilu urednika Mladinske knjige Bogomila Gerlanca imela v razvidu že od poletja 1968; po izidu Turkovega članka sem se obrnila do sedanjega lastnika Sovretove zapuščine Adolfa Vogrina. Skupno sva pregledala vse štiri Zupančičeve zbirke, ki so bile v Sovretovi zapuščini, in ugotovila, da so z vpisi opremljene Čez plan, Samogovori in Sto ugank, medtem ko so Mlada pota brez vpisov. Prve tri knjige mi je lastnik posodil, da pregledam in preverim vse Sovretove vpise, zu kar se mu tu zahvaljujem.
Knjiga je označena na naslovni strani z Ino. št. 1509, 7.i, popravljeno v 7.i. na ščitili strani ima nalepko s prečrtano številko 77 in čez napisano Ži, popravljeno v 2.1, pod nalepko pa napisano še enkrat Zs ter dodano oznako sedanjega lastnika Adolfu Vogrina VA—65?. ki je knjigo kupil 20/11/1968, kar kaže vpisani datum.
4	Vse rokopisne vpise navajam v kurzivnem tisku.
5	Poteze tega stenograma so drugačne ko v drugih zapisih. — Vse nemške stenograme je razrešil Janko Glazer.
" Za to, da so ti vpisi Sovretovi, govore poteze kljukic, ki so enake kot pri edini kljukici, zapisani v Saniogovorih na koncu pesmi Z vlakom, pa tudi So-vretovo zanimanje za poezijo, medtem ko je bil Schreiner že po svojem študiju drugače usmerjen.
7 S kljukico so označene 1.. 2., 3., 5., 6., 7. in 8. pesem iz cikla Manoni Josipa M urna-Aleksandrova, Vseh živih dan, Beli dan na okno trka, Romanca. Belokranjska, Še ena, Doma, Gazelica, To je tako, Kvišku plava ..., Moravska narodna (ta je označena z dvema kljukicama), Zvečer (tudi dvakrat označena), Raznim poetom, Gozdna idila (dvakrat označena), Ob Kvarneru, Daljni grob. Znamenja, Mati in sin, Hudič in kvartopirci, V teh težkih dneh.
" Tako so označene pesmi Vseli živih dan, Beli dan na okno trka, O suši. Ljubljansko polje, Meni se hoče..., Mati in sin. Sveti trije kralji.
8 Kvišku plava..., Japonski motiv.
10	V 3. verzu je poudarjena beseda: plamen, v 5. verzu: nad gorami, v 7. verzu: preverila, v 8. verzu: oslepârila, v 10. verzu: sokoli (!), v 27. verzu: zdaj (!), v 29. verzu: se naučil, v 31. verzu: laži. v 34. verzu: boginja, v 47. verzu: veko ve preletel ( !).
11	V t. verzu: danes, v 2. verzu: sreč... polje, v 4. verzu: bila, v 7. verzu: gromov, v 8. verzu: vzplupolâ. v 9. verzu: mèe, v 15. verzu: grobove, v 16. verzu: domove, v 18. verzu: čas. v 19. verzu: vas, v 20. verzu: zorane, v 21. verzu: ugodne, v 22. verzu: séinena, v 24. verzu: Otresite, v 26. verzu: za-nnidil . . . zaman (!).
12	V četrti pesmi Manom v 3. verzu: pomoževal(l); v pesmi Mati in sin v 5. verzu: V mladeniču.
13	Verz je tudi občrtan.
14	Samogovori so na naslovni strani označeni: Ino. št. lr>lt, Zdaj imajo na ščitili strani še pripis VA—658 ter datum nakupa: 20/7//68.
15	Sovretova besedila so beležena v obliki, kakršno je zapisal on sam, tudi s pravopisnimi pomanjkljivostmi in z nepopolno interpunkcijo.
1U Vse te pripombe je beležil z rdečilom, ki je drugačno kakor rdečilo, s katerim je zapisan citat sam.
17	Rusko in grško besedilo je transliterirano.
18	Gre za članek dr. Maksa Kovačiča: O. Zupančiča Duma. (Poskus komentarja), ki je izšel v Glasniku Profesorskog društva. Knjiga 111. Sveska 10, Beograd 1923, 417—421. iu ki ga je Sovrè v svojih opombah posnel.
lu Kovačič pravi v navedenem članku, na strani 418, potem ko opozarja na zametek Dume v pesmi Z vlakom: »,Duinu' ima biti, kakor razvidno, ,visoka pesem' domovini, v kateri je pesnik sicer rodoljub, ali ne oni obični ozkosrčnež, ampak v njej udari na kozmopolitsko struno.
20	S to razdelitvijo je Sovrè sledil Kovačičevi razlagi celote in posameznosti.
21	Prim. Kovačič, str. 418.
22	Prim. Kovačič, str. 418.
23	Prim. Kovačič, str. 418.
24	Prim. Kovačič, str. 418—419.
25	Prim. Kovačič, str. 419.
2" Prim. Kovačič, str. 419.
27 S tem je Sovrè sledil Kovačičevi razčlenitvi.
2" Priin. Kovačič, str. 419.
211 Prim. Kovačič, str. 419.
30	Prim. Kovačič, str. 419.
31	Prim. Kovačič, str. 420.
32	Sovrè je sledil Kovačičevi razčlenitv i.
33	Prim. Kovačič, str. 420.
8 Slavstična revija
21
34	Prim. Kovučič, str. 420. — V Sovrctovcm vpisu je beseda doma podčr-tana.
35	Razdelitev je posneta po Kovačiču.
30	Prim. Kovačič, str. 420. — Y Sovretovem vpisu sta besedi ne oec podčrtani.
31	Priim Kovačič, str. 420—421. — V Sovretovem vpisu je beseda konec dvakrat podčrtana, beseda resignacijo pa enkrat podčrtana.
3S Prim. Kovačič, str. 421.
39	Prim. Kovačič, str. 421.
40	Knjiga je označena na naslovni strani z: Inn. št. lr>10, Zs, spremenjeno v 7.i. na ščitnem listu pa ima poleg Sovretovega podpisa še oznako sedanjega lastnika VA—659 ter datum nakupa 20 2/ 68.
41	To so uganke: 3 — Kupi sena. 9 —- Kozolec, 10 — Strnišče, 11 — Vrba. 12 — Vrbova vejica — piščalka. 14 — Hrast. 21 — Solnčnica, 25 — Čebele, 46 — Likalnik, 49 — Mašnik s kadilnico, 59 — Igla magnetnica, 61 — Note, 71 -Tehtnica, 84 — Strela — strelovod, 88 — Žepna ura. 89 — Pismo, 96 — Zeleni Jurij.
42	Gre za uganke: 2 — Rosa. 3 — Kupi sena. 9 — Kozolec. 13 — Breza, 16 — Cvetoče drevje v vetru, 42 — Tehtnica, 47 — Zvon. 55 — Vino, 67 — Dan in noč, 81 — Rimska cesta.
43	To so uganke: 2 — Rosa, 12 — Vrbova vejica — piščalka. 25 — Čebele. 28 — Ogenj — žerjavica — oglje, 41 — Mačka. 53 — Koza. (Žival — posoda), 66 — Senca, 68 — Prstan, 74 Odmev, 76 Trta z grozdjem, 79 — Svetilka, 81 Rimska cesta, 91 — Kraška burja, 95 — Vluk.
44	To sta uganki: 28 — Ogenj — žerjavica — oglje in 29 — Ključavnica na žabico; pri obeh so tudi izbrisani stenografski zapisi prevodov.
45	Ob tej uganki je prvi verz v originalu s svinčnikom podčrtan.
4(1 Prim, o tem večeru nepodpisano poročilo Zupančičev večer »Slovenije«, Omladina 1909/1910, str. 12.
47 Poleg klasičnih jezikov je Sovrè poučeval tudi slovenščino, tako v Ptuju (ustni podatki njegove učenke Gabrijele Sorman), kjer je bil profesor od 1. januarja 1919 do 31. avgusta 1926 (51. izvestje državne realne gimnazije v Ptuju, 1919/20 — 1928,29. Ptuj 1929. str. 26), kakor tudi pozneje v Ljubljani (prim. za to npr. Letno poročilo II. državne realne gimnazije v Ljubljani 1935/36, str. 9). — Da so vpisi v zbirki Čez plan iz časa po aprilu 1920. kaže izvor knjige, saj je Schreiner, njen prvi lastnik, umiri 14. aprilu 1920.
4H Glej opombo 18. — Izvlečki iz Kovačičevega komentarja so tiste pripombe ob »pasažah Zupančičeve ,Duine'«, ob katerih se Turk vznemirja.
Josip Puiitar: Nekaj pripomb o pesniški umetnosti. Koledarček slovenskega katol. narodnega dijaštva za šolsko leto 1911 12. Ljubljana 1911, str. 192—194.
50	Prim. Zupančičev članek Ritem in metrum, LZ 1917. str. 277—279.
51	N. m., str. 277.
52	Pesem je nastala spomladi 1851. Citirano po Gedichte von Nikolaus Lenau. Berlin b. 1., str. 46.
53	Kovačič, n. m., str. 420.
54	Lenauu so v avstrijskih srednjih šolali posvečali precej pozornosti. Njegova pesem Der Lenz je z naslovom Frühlingslied izšla tudi v poetiki Gustav Zeynek: Deutsche Stilistik und Poetik. Ein Leitfaden für Schulen, mit besonderer Berücksichtigung der Lehrer-Bildungsanstalten. Bearbeitet von Alois Meixner. Siebente Auflage. Graz 1896. na str. 285. Pesmi se od tod še iz dijaških let spominja Janko Glazer, ki je knjigo okrog leta 1910 imel na razpolago pri svojem takratnem sostanovalcu Janku Orožnu. Ta izvod je zdaj izgubljen. Podatke o knjigi mi je oskrbel dr. Pavel Zdovc. — Pesem je bila ponatisnjena tudi v listu Illyrisches Blatt, 3. maja 1834. št. 18, str. 69, na kur me je opozoril prof. dr. Anton Slodnjak, ki jo je tam našel v času med obema vojnama.
55	Prim. Martin Schanz: Geschichte der römischen Literatur bis zum Gesetzgebungswerk des Kaisers Justinian. Zweiter Teil. Vierte, neubearbeitete Auflage von Curl llosius. München 1935, 89: prim, tudi Gero von Wilpert: Lexikon der Weltliteratur. Stuttgart 1965, str. 69.
58 Prevajala sein po izdaji Appendix Vergilianu sive Carniina minoru Vergi-lio udtributa. Recognovit et adnotatione critica instruxit R. Ellis. Oxonii b. I. Besedilo ni paginirano; Moretuin se začenja na četrtem listu četrte pole (na str. 56). Izvod, ki sem ga uporabljala, hrani knjižnica oddelka za grški in latinski jezik s književnostma na filozofski fakulteti v Ljubljani pod inv. št. 4732, prej pa je bil Sovretova last (njegova inv. št. 164). Pesnitev Moretum je Sovrè (edino v vsej knjigi) opremil z delnimi prevodi in številnimi opombami, med katerimi je tudi opozorilo na Župančiča: ob 14. verzu je v celoti pripisal v članku navedeno kitico. Po naglasnih znamenjih sodeč, jo je verjetno napisal po spominu: temo« ima označeno z ostrivcem, Zupančič s krativcem, z ostri v-cem je označil tudi besedo roko«, ki je pri Zupančiču brez naglasnega znamenja.
57	Zgodba je bila prvič tiskunu v tedniku The Pull Muli Budget, v zbirki pod skupnim naslovom Single Sitting Stories, v letu 1894. Prvič v knjigi je izšlu v zbirki zgodb The Stolen Bacillus and Other Incidents. London 1895. Podatki, ki mi jih je oskrbel prof. dr. Rado L. Lenček, so iz knjige Geoffrey II. Wells: The Works of H. G. Wells, 1887—1925. A Bibliography Dictionary and Subject Index. London 1926. str. 228—229.
58	Citirana izdaja: Zwei Menschen. Hornau in drei Teilen von Richard Voll. Stuttgart 1922. je že drugi natis.












Milan Grošelj (Ljubljana)
AORIST IN PERFEKT
1. K. Bunina. Sistema vremen staroslavjanskogo glagola (Moskva 1959) je prišla na str. 75 do zaključka, da stekel. perfekt izraža zvezo preteklega dejanja s sedanjostjo — v nasprotju z aoristom. Sama pravi, da je značaj te zveze od slučaja do slučaja različen, tako da vseh možnosti ni mogoče našteti (ibid.). Naj mi bo dovoljeno opozoriti na neko možnost.
Klasični primer za rabo aorista in perlekta (B. 72) je Mark. 5, 21 ss. (podobno Luk. 8, 53). Jair prosi Jezusa, naj mu ozdravi hčer, ki umira. V tem pa že pridejo in mu sporoče: Tvoja hči je umrla (aorist: umbrefo). Jezus pa gre v Jairovo hišo, kjer se sliši jok, pristopi in jim pravi: Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi. »Ni umrla« je izraženo s perfektom nčstr, итгъ1а. Zakaj prvič aorist, drugič perfekt? Meillei je rekel: aorist izraža fakt, perfekt pa fakt kot doseženo stanje. Toda kritiki so upravičeno odgovorili: tudi v prvem primeru je fakt (smrt) dosežemo stanje, in v drugem je smrt fakt (Belič, Bunina). B. 72 misli, da je zveza s prezentom (ni umrla, ampak spi) dala povod za rabo perfekta. Toda tudi v prvem primeru sledi sporočilu o faktu prezent: Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ učenika (čto dnižeši učitelja)? Obakrat je dan povod za zvezo s sedanjostjo, torej za rabo perfekta. Povod za rabo različnih časov je po m. mn. v nečem drugem. Ko pridejo ljudje povedat Jairu, da je umrla njegova hči, so pod vtisom tega, kar se je pravkar zgodilo, in njihovo sporočilo je dramatična peri-petija: Jair je zapustil hčer živo in bilo je še upanje, da jo bo Jezus ozdravil. Zdaj tega upanja ni več, saj je hči mrtva. Zaradi tega, ker se je dogodek ravnokar pripetil in ker je d r a m a t i č n o pojmovali (Kalenič, Jezik in slovstvo 8, 114 ss'.), je v prvem primeru aorist. Jezus pa ljudi miri: Kaj se razburjate ...? Zato ne bi bil na mestu aorist, ampak stoji nedramatični perfekt.
Še eno mesto je, kjer stoji poleg aorista perfekt: Luk. 13, 26. Kontekst je ta: mnogi bodo želeli vstopiti (sc. v nebesa), pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl in boste začeli zunaj postajati
in na vrata trkati, govoreč: Gospod, odpri nam, in vam bo odgovoril: Ne poznam vas, odkod ste — tedaj boste začeli praviti: Vpričo tebe smo jedli in pili (ёатъ i pichotm,) in po naših ulicah si učil (učih es-i), — Prvi dve dejstvi sta jim živo v spominu, zato aoriist, da pa je Jezus učil, tega se samo površno, od daleč spominjajo, brigalo jih pa to ni. zato perfekt. Aorist in perfekt sta na teh dveh mestih stilno sredstvo (prim. Kaleniča, om. m.).
Omenim naj še rabo teh časov v brižinskih spomenikih. Vondrâk, Vgl. slav. Gr. Il1 276, 280 omenja, da se BS in Euch. Sin. razlikujejo v rabi pf. in aorista prti naštevanju grehov. Euch. Sin. ima aoriste, BS perfekte; in za te pravi V.. da so »boljši«, ker pojmuje stcksl. perfekt kot rezultativni perfekt: vernik je v času. ko se izpoveduje, v grešnem stanju. Verjetno je, da ne gre za to, kaj je boljše, ampak za različno rabo teh časov na eni strani v Euch. Sin. in v jeziku, iz katerega je izšel, na drugi strani pa v BS.
Zusammenfassung AORIST UND PERFEKT
An der schon klassischen Stelle Mark. 5. 55 ff (~Luk. 8, 49 ff.) wird im Aksl. die Nachricht vom unerwarteten Tod der Jairstochter im Aor. umbrêtr, vorgetragen, Jesu beruhigende Worte néstz, umr^la werden aber im Pf. wiedergegeben (griechisch bei Markus: Aor. — Aor.. bei Lukas: Pf. — Aor.). An der ersten Stelle soll das Geschehnis als soeben eingetreten dramatisch wirken. Jesu Worte dagegen sind in neutrales Pf. gefallt — wie im Skr. und Bulg. Nach denselben Gesichtspunkten wird Luk. 13. 26 der Aor. jèsm-u i pichom-u angewandt, weil sich die Ungläubigen an das Prassen als an Selbsterlebtes mit Freuden (in Jesu Darstellung) erinnern, Jesu Lehrtätigkeit aber wird im Pf. исИъ esi als etwas Uninteressantes, das sie gar nicht beachtet hätten, erwähnt (griech. alles im Aor.).
Alfonz G храп
TRI NOVA ZOISOVA SLOVENSKA РЕSEM SKA BESEDILA
Unsere MusenGeburtlien mögen auch die schönsten Mädchen sein . ..
(Zois Vodniku dne 4. avg. 1795)
Doslej je naša literarna zgodovina pripisovala preroditelju Žigu baronu Zoisu (1747—1819) le štiri slovenske verzificirane tekste in domnevala, da jih je utegnilo biti več, pa so se izgubili. Če odštejemo roko-kojsko ljubezensko pastoralo Amint na oči sooje Elmire, ki je izšla lota 1781 v tretjem letniku Pisanic s podpisom B. E., kar je prvi J. A. Sup-pantschitsch1 zmotno razlagal z B|aron| E[delstein], a je treba brati za В [osi j ali B|osonogi] E[remiit] in more pomeniti le diskalceatskega redovnika, urednika in najmarljivejšega sodelavca Pisanic Janeza Damascena Deva (1732—1786), ter eno ali drugo neugotovljeno in najbrž sploh neugotovljivo poskočnico iz Zoisove zbirke »diž«, ki jih danes poznamo iz objave Otona Berkopca,2 potem smo doslej smeli z gotovostjo pripisovati Zoisu naslednje štiri slovenske pesmi,3 nastale v naslednjem časovnem zaporedju:4
1.	Hej Mina, hej Mina..., naslovljeno tudi Planšar ali »16 oiž o Mini«, vasovalsko humoresko, nekako razširjeno gorenjsko poskočnico;3
2.	Iz težkih sanj, k' še dan ni sio . .., prevod ali bolje - prepesnitev znamenite predromantične balade G. A. Btirgerja Lenore:"
3.	Joj dekleta..., nagajivo popevko, naslonjeno na pustni običaj posmehovanja neomoženim postarniin ženskam:7
4.	Preljube ženice..., prevod besedila arije O care donnete... iz neznane italijanske opere.8
Te štiri pesmi — dva prevoda in dva izvirnika — na osnovi katerih si je bilo res težko ustvariti pravo sodbo o tem, koliko je bil Zois pesnik
in koliko ni bil. obsegajo vsega 346 verzov. Pred nedavnim pa so prišle na dan še Iri Zoisove verzifikaeije — dva izvirnika in en prevod v skupnem obsegu 439 verzov. Danes poznamo torej 785 Zoisovih verzov, kar je skoraj dvakrat toliko, kolikor jih vsebuje Vodnikova pesniška zbirka Pesme za pokušino iz leta 1806 (7 verzov manj). Na osnovi vsega tega dovolj obsežnega gradiva bo zdaj laže opredeliti Zoisa kot tvorca slovenskih pesemskih besedil ter mu določiti mesto v razvoju našega leposlovja.
Ker pa nam je na voljo omejen prostor, a je že čas. da pridejo najdena besedila v literarnozgodovinski razvid, jih objavljamo v natančnem prepisu in v prenosu besedila v zdajšnjo grafijo, z najnujnejšim komentarjem in opombami, s kronološkimi, genetičnimi in drugimi ugotovitvami, medtem ko si moramo nadrobnejšo analizo vseh znanih Zoisovih slovenskih pesmi prihraniti za kakšno drugo priložnost. Gre nam za zdaj predvsem za dokaz, da so na novo evidentirana besedila resnično Zoisovo delo, in za njihovo oznako.
I. LETAŠ KASHE...
Letaf kashe	Letaš kaže,
de nelashe	de ne laže
nalha kratka	naša kratka
ftara pratka	stara pratka.
Tam kir jima	Tam, kir ima
de nam sima	de nam zima
in gofpofka	in gosposka
nikar trofka	nikar troska
ne pregleda	ne pregleda;
al ta ravna	al ta ravna
nje befeda	nje beseda
ni sagi u lie	ni za gluhe
potepuhe	potepuhe,
ni sa tofte	ni za toste
in priprofte	in pri proste
terde glave	trde glave
naloshena	naložena.
	I ' fo teshave	I ' so težave,
	de nobena	de nobena
20	mozh narave	moč narave
	ne premore	ne premore
	te nebore	te nebore
	terme vtreti	trme vtreti,
	in satore	in zatore
25	na t i m fveti	na tem sveti
	grè vfè napak	gre vse napak
	in narobe	in narobe
	bres podobe	brez podobe.
	Deb nal pamet	De b' nas pamet
30	kdaj dofegla	kdaj dosegla
	in siàlain	in zijalam
	pot priftregla	pot. pristregla!
	Kdo preihteje	Kdo prešteje
	vfe te fheme	vse te seme
35	jale 'n breje	jale 'n breje
	in nih pleme	in njih pleme,
	к' Ге med nami	k se med nami
	tak bres Irani i	tak brez sraini
	okol vlazbio	okol vlac'jo
40	jin fe pazhio	in se pač'j о
	in bahajo	in bahajo,
	de I" lili pratke	des' lih pratke
	brat ne snajo	brat' ne znajo?
Verz 5: Tam, kir ima kjer ima. kjer stoji zapisano.
S: nikar troska niti trohe.
10—11: ravna nje beseda naravnost, razločno izrečena beseda.
14: za toste za tolste, debele.
16: trde Zois je kasneje zapisal s svinčnikom na rob inačico prasne, a jo pozneje spet izbrisal, da je komaj še £itljiva.
22—23: nebore trme vtreti uboge, siromašne trme streti, uničiti; Pleteršniku pomeni samostalnik nebore ali nebore ubožca, v prenesenem smislu duševnega reveža; tu je beseda rabljena pridevniško.
35: jale 'n breje jalove in breje.
38: brez srtimi brez sramu, pesniška svoboščina zaradi rime.
42: des' lili dasiravno.
Zoisov lastnoročni zapis hrani NUK.9 Pesem je morala nastati v času. ko je v Zoisovem krožku postalo aktualno razmišljanje o izdajanju razširjene Piratike, sredstva za pouk, omiko in zabavo, namenjenega čim širšim ljudskim plastem, torej leta 1794 ali nekaj prej. Ta okoliščina. Zoisov lastnoročni zapis pesmi in beležke rekel oz. pregovorov na istem listu ter slednjič tudi izraz pričajo, da je pesem nedvomno Zoisova izvirna stvaritev. I udi nekatere jezikovne in pravopisne značilnosti, kakršne srečamo zlasti v njegovih daljših pesnitvah, npr. prevod Lenore, Mačka in Efeška vdova, nesporno dokazujejo, da gre v vseh teh primerili za istega avtorja (sialam, vlazhio, paizKio, de P lih).
Vsekakor gre za izvirno, ne pa prevedeno pesem, ki je nastala v specifično naših razmerah, v zvezi s premišljanjem, kakšna književnost hi bila za slovenskega bralca najprimernejša. Iz pesmi, zasnovane čisto neosebno, govori razsvetljenec, realno ocenjujoč stvarni položaj, ko sta bili starejša in srednja generacija kmečkega ljudstva večinoma nepismeni. Zois je hotel od pom oči tej zaostalosti s tem, da jo v pesmi satirično poantira. Da bi se končala duhovna revščina, ki zadržuje hitrejši vsesplošni napredek, je treba osmešiti tiste konservativce, ki se upirajo izdajanju celo tako preprostega ljudsko poučnega berila, kakor je bila pri nas tista mršava pratika, dokler niso Zois, Kumerdej, Linhart in Japelj10 poskrbeli za njeno vsebinsko obogatitev. Tudi letošnja pratika tako pravi v tej pesmi Zois pravilno trdi v smislu ljudske modrosti, da zima in gosposka nikomur ne prizanašata. Pratika uči s preprosto besedo uporabljati zdravo pamet, toda nevedneži in trdoglavci tega nočejo spoznati. Zato stoji svet na glavi. Da je temu tako. so krivi širokoustneži in bahači, ki se delajo vsevedne, v resnici pa ne znajo niti brati tako preproste knjižice, kakor je pratika.
Torej satirična pesem, ki ne kritizira oblasti, saj si je le-ta prav tedaj in že dve desetletji prej prizadevala odpraviti zaostalost z uvedbo splošno obveznega šolstva. Smeši pa neke druge faktorje, ki ovirajo razmah izobraževalnih ustanov: tiste konservativce, ki so odklanjali mimo drugih tudi šolske iu sploh prosvetne reforme, ker so v njih videli izpodkopavanje starega reda in s tem svojega vodilnega položaja. Pesem je po idejnem jedru didaktično vzgojna. V izrazu je mestoma neokretna in nejasna, zato je treba njen nastanek postaviti bolj na začetek Zoisovega verzifikatorskega ubadanja. Po tendenci je v rodu z Vodnikovim Drainiloni, le da ji avtor ni posvetil toliko truda, kolikor ga je kot mentor žrtvoval omenjeni Vodnikovi pesmi, ki je s skupnim prizadeva-
njeni slednjič dobila vsebinsko in izrazno tako zrelo podobo. 1 udi oblikovno je pesem šibka. Nekitično, 43 verzov obsegajočo tvorbo sestavljajo štirizložne vrstice iz jambskih dipodij, brez kakršnega koli reda v rabi rime. I a je večinoma ženska in dobra, zdaj zaporedna, zdaj prestopna, nerimani verzi pa so po pesmi razmetani brez vsake logike in notranje nuje. Ritmično monotonost povzročajo kratki, zmerom enako grajeni verzi. Takšen togi kalup ne dopušča nobene izrazne sproščenosti. Morebiti je imel Zois pred očmi obliko nekakšnega madrigala, čeprav je la praviloma zložen iz 7—11 zložnih verzov in jib ne sme biti več kot 30. Samo to in satirično obravnavanje določene teme bi se moglo za silo spraviti v sklad z madrigalom, zvrstjo, ki jo je Zois dobro poznal iz italijanskega slovstva in se sam v mladih letih v njej poskušal.
II. MAZHKA
Enkrat je bla ena niazhka imenitna,
zhes vfe inazlike salublena in pregrefhna, neframoshliva tatna hudovitna, frovga mefa bol ku pezhenga sbrelhna: pred njo varna ni bla kokofli v' liiflii. golob na poji', petelin na dvorifbi:
Od vfih krajov vabila inazlike vaf. žele nozbi s' njim' fe fhvigala, in klala po ftreliah in po podili na vef glaf: po dnev je gofpodini nagajala, al je pifkre svernila, al kruglo vbila, al je krazlie pokradla, al jajza spila:
Domazbe kushke v' gnesdu zadufhiti, sa nje perpravleno kofilze fnefti; ftarga niazhka zhes okno dol pahniti ak fe poftopi v' kuhino perlesti: Taka je bla nje nefmilna navada; vfe le sa fe — En drug naj zerkne al ft rada
Al del" je lih na vfe vislie poredna, in vlaki lubi dan kaj hud'ga kriva: vonder tak fletna, beloglavka, zhedna, lufhtna je bla, sjigravna, podrashliva, in norzhava sa popokat od fmelia, de nobeden ni fpomnil njenga greha.
Kader fo jo na poftli snak valali, fladko mishi inu fapo vlezhe na fe: al fo jo po trebuhu fhegetali, in s' njo pozheli marfkalire fhpafe; ona jih tanko krog nofa lin po bradi s'parkelzam fbiple, s'krivim repam gladi.
МАСКА
Enkrat je Ыа ena mačka imenitna, čez vse mačke zalnblena in pregrešna, nesramožliva. talna, hudovitna, srov ga mesa bol ku pecen'ga žrešna; 5 pred njo varna ni bla kokoš v hiši, golob na poji', petelin na dvoriši.
Od vseli krajov vabila mačke v vas, cele noči z njim' se švigala in klala po strehah in po podih na ves glas: 10 po dnev' je gospodiui nagajala, al piskre zvrnila, al kroglo ubila, al je krače pokradla, al jajca spila.
Domače kužke v gnezdu zadušiti, zanje prpravleno kosilce snesii, 15 starga mačka čez okno dol pahniti, ak se postopi v kuhino prlesti: taka je bla nje neemilna navada: vse le zase — en drug naj crkne ali strada.
Al des' je lih na vse viže poredna 20 in vsaki lubi dan kaj hudga kriva, vonder tak fletna, beloglavka, čedna, luštna je bla, zigrâvna, podražliva in norčava, za popokat' od smeha, de nobeden ni spomnil njen'ga greha.
25 Kadar so jo napostli znak valâli, sladko miži ino sapo vleče nase, al so jo po trebuhu šegetali in z njo počeli mars'katére špase ona jih tanko okrog nosa in po bradi 30 s parkelcam šiple, s krivim repam gladi.
Al kakor med ludmi i nu med shivino kakfhno pofebno Ho vfaktir imà tak nallia mazhka lud s'vrozlmo fkoniîno, zhes vie na fvetu lafhki fir flitimà; 35 sajn bi v' ogin planila, sajn b'I'e obefla sajn bi zel mazhkni rod in pleme strefla.
Domazhga hlapza en dan na fhtengah frezha, s' enimi velikim verbafam na glavi, on lafliki lir v njem' rumen ku fvezha, 40 v' jedili liram in on ga na klop poftavi -na to grosno perkasn ona ofterini, /huda sadolt de omedlela ni.
Kadi le v' nof (a fladki duh od lira.
in fe preverile v' shmah ku priide vu fia; 45 de boga mazhka tedej fline poshira, in fir v' miflih lishe, grude, hrufta; taka jo je saref grosa prevsela, de ne ve, kaj bi rekla al kaj pozhela.
Prasni verbal med tem 's lirama sadiga, 50 in kluzli sa fabo lilapez vun potegna: mazhka okol vrat, okoli voknov fhviga, fhpega fkus nireshe. in fhipe, rep istegne, jiflie ene fhpranje, ene pozhi, ne lukne, kir glava, prav, tam fud shvot noter fmukne.
55 l ak govori med fabo in premifhluje,
bol ku l.audon tam dol pod belim Gradam, kir turfhke strashe obhod' in salesuje: jiflie eno I kri v no pot noter za ogradam de b' dobil na en slilak v' fvojo pelt, 60 ta vfoki grad in to bogato meft.
Al vfa inuja fabftojn, nizh ne pomaga, previdni gofpodar, vojftra kluzhava, frifhn i zamet od I t ropa dol do praga, vokna okovane, lefovina sdrava,
Al kakor med lud mi inu med živino kakšno posebno slô vsakter' ima, lak naša mačka lud' z vročno skomino čez vse na svetu laški sir štirna; 35 zajn bi v ogen planila, zajn b' se obesla, zajn bi cel mački 11 rod in pleme stresla.
Domač'ga hlapca en dan na štengah sreča z enim velikim vérbasam na glavi, en laški sir v njem, rumen ku sveča, 40 v jedni hram on ga na klop postavi. Na to grozno prkazen ona ostrini, čuda zadost, de omedlela ni.
Kadi se v nos ta sladki duh od sira in se prevrne v žmah ku pride v vusta, 45 de boga mačka tedej sline požira in sir v mislih liže, grude, hrusta; taka jo je zares groza prevzela, de ne ve, kaj bi rekla al kaj počela.
Prazni verbas medtem 'z hrama zadiga 50 in kluč hlapec za sabo ven potegne: mačka okol vrat, okoli voknov šviga, špega skuz' mreže in šipe, rep iztegne, jiše ene špranje, ene poči, 'ne lukne, »Kir glava,« prav', »tam tudi ž'vo( noter smukne.«
55 I ak govori med sabo in premišluje
bol ku Lavdon tam dol pod Belim gradam, kir turške straže obhod' in zalezuje: jiše eno skrivno pot noter za ogradam, de b" dobil na en žlak v svojo pest 60 ta v'soki grad» in to bogato mest'.
Al vsa muja zabetojn, nič ne pomaga, previdni gospodar, vojstra klučava, frišni zamèt od stropa dol do praga, vokna okovane, lesovina zdrava,
65 ne tolk pozhi de b* inulia fkrit fe mogla, kaj fhe ena niazhka (pitana in okrogla!
Al kaj ne snajde ena shival fpremetna, kader sa fvojo veft zlo nizli ne mara? naflia niazhka potuhnena in prevsetna. 70 s* eno befedo ena prekleta para,
flifbte kaj Г ona smiifli in kaj namen' kako med Га1ю govori, 'nu fklen'.
En teshko del in» prevezh je sa me, i:l pridni tat nekoli fain ne krade, 75 in rad tovarfha na poniozh vsame. Posnam eno podgano, ta m' dopade, de Г lih pred mano fe le fkriva in tezhe, kir men' dobriga nizli savupat nezhe.
Vojftre terdne sobé, in pufte vude, HO nakalene sa del 'ima podgana,
lef in sidovje skus in skus pregrude, fhkod a de mazhki taka mozh ni dana! tedej podgani namenim to flushbo, nje рак ponudim priasnoft in druslibo
85 De mene fe bojé niifh' in podgane,
fo nevunine sadoft — al nevofhlive, de nifo kakor jef modre in pregnane: al naj bodo ftokrat tolkajn kozhlive, nizli mene ne fkerbi jili vfe golfati 90 in moj namenik do konza pergnati.
Ak naf, moja modroft in nje kopajne, do lubesniv'ga fira en dan perpele, kaj bo leto sa 'n fladno pogoftvajne! Ona bres ftraha, in obedve velele! 95 Al k' nar mejil fe podgana bo savedla.
sagrabla lx>ni iovarflino in jo bom Inedla.
65 ne tolk' poči, da b' mulia skrit se mogla, kaj še ena mačka spitana in okrogla!
Al kaj ne znajde ena žival spremétna, kadar za svojo vest c'lo nič ne mara? Naša mačka, potuhnena in prevzetna, 70 z eno besedo — ena preklel a para, sliš'te, kaj s' ona zmisli in kaj namen , kako med sabo govori in sklen'.
»En težko del' inn preveč je zame, al pridni tat nikoli sam ne krade 75 in rad tovarša na pomoč vzame.
Poznam eno podgano, ta m* dopade, des'lili pred mano se le skriva in teče, kir men' dobrega nič zavupat neče.
Vojsire, trde zobé in puste vude, 80 nakâlene za del', ima podgana,
les in zidovje skuz in skuz pregnkle, škoda, de mački taka moč ni dana! Tedej podgani namenim to službo, nje рак ponudim prijaznost in družbo.
85 De mene se boje miš' in podgane, so nevumne zadost al' nevošlive, de niso kakor jez modre in pregnane: al naj bodo stokrat tokajn kočlive, nič mene ne skrbi jih vse golfati 90 in moj namének do konca prgnati.
Ak nas moja yiodrost in nje kopâjne do lubezniv'ga sira en dan prpele, kaj bo le-to za 'n sladno pogost'vâjne! Ona brez straha in obedve vesele! 95 Al k' narmejn se podgana lx> zavedla, zagrabla bom tovaršno in jo snodla.
9 Slavistična revija
11
Naj podgana tedej le ilako dela,
k' je ftvarjena za to, naj fe vutrudi: kakor hitro to lnkno ona dodela, I CK) na sadno sa 'n poshirk dobra bo tudi.
Spremetnoft kar kol zhe fpele in dopolne, Ta k' sna, jo fhpoga, ta k' ne sna, jo kolne.
Komej je bla srezhéna ta befeda,
she niazhka vurna gor pod ftreho jiflie 105 te ftare snanke fled, in jo sagleda v' eni lukni, kir ima njen' felifhe: vfa fkerzhena in oplafhena tizln, fe ne gane, ne fople, ftifka ozhi.
Mazhka preti njo fe vfede in fladko merda, 110 predne nogè zhedno po konzu ftavi; boga podgana od ftraha vfa terda: mazhka fe ji permusne in jo posdravi, s' enim milim pogledam fe odahne in vel nje fladni strup iz serza pahne:
115 Kako dolgo je she, hiba feftrizhna, kar jef shelini fe s' tabo sgovoriti, in te sa fvet poprafliat, k' fi pravizhna, slafto kader bi treba blo spartiti en kakfhni rop, k' nam obedvema flifhi, 120 de Г lih fini mazhka jef, in vi fte mifhi.
Al podgana, ki mazliko dobro posna, bres de bi fe 's nje lukne preganila, To vem, odgovori, de fi ena grosna, in pridna mazhka; de, kar l'i oblubila, 125 sveftô dershifh: vender nizli ne samiri, ak profini te, de me pul ti Iii per miri.
Tak bo vezhno med nam to prepirajne, odrezhe mazhka, in vezlini nepokoj! posabi, luba niifb, shale nekdajne, 130 in s' mano vdari na bran in na boj.
Naj podgana zdej le tlako dela, k' je stvarjena za to, naj se vu trud i! Kakor hitro to lukno ona dodela, 100 nazadno za '11 pozir'k dobra bo tudi.
Spremétnost, karkol' če, spele in dopölne, ta, k' zna, jo špoga, ta 'k ne zna, jo kolne.
Komej je bla zrečena ta beseda, že mačka vurna gor pod streho jiše 105 te stare znanke sled in jo zagleda v oni lukni, kjer ima njen' seliše. Vsa skrčena in splašena tiči, se ne gane, ne sople, stiska oči.
Mačka pred njo se usede in sladko mrda, 110 predne noge čedno pokoncu slavi; boga podgana od straha vsa trda. Mačka se ji prmuzne in jo pozdravi z enim milim pogledam, se oddahne in ves nje sladni sirup iz srca pahne.
115 »Kako dolgo je že, luba scstrična, kar jez želim se s tabo zgovoriti in te za svet poprašat, k' si pravična, zlasto kader bi treba b'lo spartiti en kakšni rop, k' nam' obedvema sliši, 120 des'lih sem mačka jez in vi ste miši.«
Al podgana, ki mačko dobro pôzna, brez de bi se 'z nje lukne prcganila: »To vem,« odgovori, »de si ena grozna in pridna mačka; de, kar si oblubila, 125 zvesto držiš: vonder nič ne zameri, ak' prosim tfc, de me pustiš pr miri.«
»Tak bo večno med nama to prepiraj ne,« odreče mačka, »in večni nepokoj! Pozabi, luba miš, Žale nekdajne 130 in z mano udari na bran in na boj
s' varno s a v es o sa vfe kar potrebno in k' pridu naflvib bo, fploli in pofebno.
Premifli kaj fe t' dobriga ponudi,
nizli mejil k' en lafliki fir debel in toft 135 k, en mlinfki kamen, de fe vfak zazbudi, zlies njegovo fpremafno velikoft — sa '11 takflini part, fe m' sdi, je muje vredno, de b' ti v' tovarflitvo flila s' tvojo fofedno.
Ak f' talxi fini jef, kdo b' imel koraslie, 140 salesvaii tvoj hod, tvoje ftopine,
bod' pef, al mazlvik; de fe le perkashe, jef ga ftergam na brane in na kozine; moja jesa, fe vè, je ftrafhna in filna, moja priasnoft obzhuitliva in fmilna.
145 Al je mazlma sgovornoft jo sinotila,
al de tolkajn na to tovarflitvo fliteje, al de ni boga mifh per pamet bila, kakor Ге meni sdi, al de jo greje (in morebiti de bo ta ta prava), 150 kakor od lira 1'lifh', filna fkufhnava.
Skozh vun 's lukne, in fe trikrat na mefti mazliki lepo perklone, in tak' sazvili: Ak fe na tvoje oblube fmem sanefti, svefto ti bodo moj' sobjè flushili, 155 in repik moj; tedej na punt perfegnem, in na bran in na boj s' tabo potegnem.
Na to ji mazhka njen parkelz podà, in njene niifli na tanko rashlozhi, de ni odnafhat, kar fe ftrit' ima 160 in snajti kir fe sid od ftropa lozlii. Ilitro podgana en taki kot fi sbere, kir fe nar loshi sid al lef predere.
z varno zavezo za vse, kar potrebno in k pridu naših bo sploh in posebno.
Premisli, kaj se t' dobrega ponudi, nič mejil k' en laški sir, debel in tost 135 k' en mlinski kamen, de se vsak začudi čez njegovo spremasno velikost — Za en takšni part, se m' zdi, je mu je vredno, de b' ti v tovarštvo šla s tvojo sosedno.
Ak s tabo sem jez, kdo b' imel koraže 140 zaléz'vati tvoj hod, tvoje stopine,
hod' pes al' maček? Da se le prkaže, jez ga strgam na kosce in na kocine: moja jeza, se ve, je strašna in silna, moja prijaznost občutliva in smilila.«
145 Al je mačna zgovornost jo zmotila al de tolkajn na to tovarštvo šteje, al de ni boga miš pr pamet bila, kakor se meni zdi, al de jo greje
in lo morebiti de bo ta ta prava — 150 kakor od sira sliš', silna skušnava.
Skoči ven 'z lukne in se trikrat na mesti mački Jepo prklone in tak' zacvili: »Ak se na tvoje oblube smem zanesti, zvesto ti bodo môj' zobje služili 155 i" repek moj; tedej na punt prsčgnem in na bran in na boj s tabo potegnem.«
Na to ji mac?ka brž taco poda in svoje m i.si' ji natanko razloči, de ni odnašat', kar se stril' ima, (00 in znajti, kir se zid od stropa loči. lliiro podgana en taki kot si zbere, kir se narloži zid al les predere.
Pod perfego na veft, delat sazhneta, ena kople, la druga varje in fhpega, 165 grude podgana, kar le more, obeta,
vfak dan lukno premiri in dno prefega: al moller terd, in pufti lef, ni zhuda, de je toshlivo del, dolga samuda.
V' Ireli tednih flie le do konza pride, 170 in kakor odpre Itrop, repik saviha, fva premagale, pravi, in doli vjiide; mazhka sa njo komej fe 1'pravti, in piha. S' lakoto tako fe v ta fir vjèdeta, de ga tri libre na pokufbini fnèdeta.
175 Dan na dan fta hodile dol fe paft.i, in tak nevfmileno fta ga fhipale, de je ta grosni fir jel nasaj rafti. Mazhka na t* flie to vofko pot pohvale: al kadar polni trebuh nasaj nefe, 180 hude tefliave v' lukni ona prenefe.
Ena druga nadloga fe j' perklati, k' ji per jedi vezhkrat filno nagaja, en klop tili hudih ji fedi na vrati, na slriv' jo vjeda tin fe nje kri napaja: 185 al tako dolg fe mazhka riba in davi, de ta neframni klop is koslie fpravi.
Podgana fe redi per taki pafhi,
tolk de ne pozli': napeto kosho nofi od mafti kakor polh: nizh jo ne ftrafhi. 190 al mazhka jo s' ozhmi tiple, ku koli,
inifli de je per konzu punt ,rn hvala — de bi lubo tovarfhno posobala.
En dan k' fta blè nad firam ku pijane, s' perlisnim gobzam bogo mifh povabi, 195 kakor b' jo kufhnit olla, al vanjo plane nezhedna mazhka, in jo sa vrat sagrabi:
Pod prségo na vest delat' začneta, ena kople, ta druga var'je in špega, 165 grude podgana, kar le more, obeta,
vsak dan lukno premeri in dno presega, al molter trd in pusti les, ni čuda, de je tožlivo del', dolga zamuda.
Y treh tednih šele do konca pride 170 in, kakor odpre strop, repek zaviha: »Sva premagale,« pravi in dol uide; mačka za njo komej se spravi in piha. Z lakoto tako se v ta sir ujedeta, de ga tri libre na pokušini sncdeta.
175 Dan na dan sta hodile dol se pasti in tak neusmileno sta ga šipale, de je ta grozni sir jel nazaj rasti. Mačka nat' še to vozko pot pohvale, al kadar polni trebuh nazaj nese, 180 hude težave ona v lukni prenese.
Ena druga nadloga se j' prklati, k' ji pr jedi večkrat silno nagaja: en klôp tili hudih ji sedi na vrati, na živ jo ujeda in se nje kri napaja; 185 al tako dolg' se mačka riba in davi, de ta nesramni klop iz kože spravi.
Podgana se redi pr taki paši, tolk' de ne poč', napeto kožo nosi od masti kakor polh, nič jo ne straši; 190 al mačka jo z očmi tiple, ku kosi, misli, de je pr koncu punt in hvala de bi lubo tovaršno pozobula.
En dan k' sta b'le nad sirarn ku pijane, s prliznim gobcani bogo miš povabi, 195 kakor b' jo kušnit ôtla, al vanjo plane nečedna mačka in jo za vrat zagrabi.
Odpre Ге hram, en kuhar fe perkashe, in s' njim en pef, k' ji koj sobè pokashe.
Mazhka fe vftrafh' in podgano spufti 200 kaikor sagleda t'ga liudiga pfà:
fovrashni pef, k' fe slodja ne boji. le va njo saletuje in jo podà: podgana Г osbivi in liiiro lese gor po fleni, de do lukne perlese.
205 Л1 kakor bol hiti, de bi Ге fkrila,
bol jo nasaj dershè njè polne zheva; na sadne, naj she bode ftrah al fila, lo je refnizhno de ta boga reva drugazh ni mogla fe 's lukne smotati, 210 kakor vef lir poprej od febe dati.
Yonder je sa njo bla frezha velika, de ni tovarfhtvo tô hujfhi poteklo; le folk bi ble. kar en osirk premika, vrata posnej safhkripale na fhteklo, 215 doplazhala hi bla s' fmertjo ])regodno nje mifhjo pamet in flepoft nerodno.
Pef med tim s' mazhko fe poganja in terga, gorjè ji hod', ak ji sobè vutakne; on jo ftrefe ku zunjo, in jo rasterga: 220 mazhka mo no I oprafhne, in fe mo vumakne, le luzha fini ter Ijè, in dela fkoke, de fe lam kuhar zhud', nagle in vfkoke.
Is mis, in poliz, jedi, pofode,
vfe leti dol na tla in fe pogresne: 225 kuhar, nevolni na dalej te fhkode,
popade en kol, k' ima kluke shelesne,
s' katermi fe mefô v' dimnik obefa
in s' tim kolani sa njima maha in krefa.
Kar s' odpre liram, eil kuhar se prkaže in z njim en pes, k' ji koj zobe pokaže.
Mačka se ustraš' in podgano spusti, 2(H) kakor zagleda t'ga hudega psa: sovražni pes, k' se zlodja ne boji, se vanjo zalet nje in jo poda, podgana s' oživi in hitro leze gor po steni, de do lukne prleze.
205 Л1 kakor bol hiti, de bi se skrila, bol jo nazaj drže nje polne čeva; nazadne, naj že lxide strah al sila, to je resnično, de i a boga reva drugač ni mogla se 'z lukne zmoUiti, 21 () koker ves sir poprej iz sebe dati.
Yondèr je zanjo bla sreča velika, de ni tovarštvo <6 hujši poteklo: le tol'k bi ble, kar en ozirk premika, vrata poznej zaškripale na šteklo, 215 doplačala bi bla s smrtjo prezgodno nje mišjo pamet in slepost nerodno.
Pes medtem z mačko se poganja in trga, gorje ji hod', ak ji zobé vutâkne, on jo strese ku cunjo in jo raztrga, 220 mačka mo nos oprašne in se rao vumakne, se luča sem ter tje in dela skoke, de se sam kuhar čud', nagle in v'soke.
Iz miz in iA polic jedi, posode, vse leti dol na tla in se pogrezne; 225 kuhar, nevolni nadalej te škode,
popade en kol. k' ima kluke železne, s kater'mi se meso v dimnik obesa in s tem kolam za njima maha in kresa.
Tak jih 's lirama podi in jili rastepa: 230 pel renzhi, niazhka piha, kuhar trobi: al ktirga kavfne ta shelesna oklepa, vfe kofti mo polomi in ga rasdrobi. Na io mazhka ku blifk fkus vrata lliine in sa njo pef s' krivavim gobzam sgine
235 Tako gre fvet naprej, to dobro vefh ak ti flare pergodbe prelosliifli, ftrafhni flium in napak, boj, in tepesli, slek in prekuz, zhupine inu drobish, pizlili oftanki nafhga blaga in dnarja, 240 in vfe na sgubo liiflie in go Г podarja
So preprofte shelé, prasni savupi de b' kaj velale perfege in savese: kir bodo inazlike in pfi s' mifhmi na kupi, tam bode vezlini kreg, in vezhne jesc. 245 Ak lih jenjajo en mal, fe ne vtolashio, zhes kratko fpet fe Г k o loj o in rasdrashio.
En dobri fvet vam ta pravlivka islaga, nje kuhar je pokasal, kaj je ftriti; ak savari ta lakotna nefnaga, 250 s' kolmi shelesnim jo morte krotiti, de sa vol nje ne bo fofeska zela nadloge in fhkode vfe terpeti imela.
4: žrešna 1. zlog po je izbrisan.
3: Obrobni popravek s Zoisovo roko (v nadaljevanju skrajšano Z.:): — ? oarno ni hit) njim pred njo.
9: Z.: oerhili? namesto: podili.
11: kruglo vrč.
14: Z.: kdjhize.
16: postopi podstopi (germanizeni), si upa, drzne.
17: Z.: jamogovtna.
19: des je lih dasi je ravno, Z.: malo poredna.
21: Donder tak fleina vendar tako prikupna, privlačna.
22: zigraona igriva.
Гак jih 'z lirama podi in jih raztepa: 230 pes renči, mačka piha, kuhar trobi, al k'ter'ga kavsne ta železna oklepa, vse kosi i 1110 polomi in ga razdrobi. Nato mačka ku blisk skuz' vrata šine in za njo pes s krivavim gobcam zgini'.
235 Tako gre svet naprej, to dobro veš, ak ti stare prgodbe preložiš: strašni šum in napok, boj in tepež, zlek in prekuc, cepine inu drobiž, pičli ostanki naš'ga blaga in dnarja 240 hi vse na zgubo hiše in gospodarja.
So preproste žele, prazni zaviipi, de b' kaj velale prsege in zaveze; kir bodo mačke in psi z mišmi na kupi, tam bodo večni kreg in večne jeze. 245 Ak lih jenjajo en mal', se ne utolaz'jo, čez kratko spet se skolejo in razdraž'jo.
En dobri svèt vam ta pravlivka izlaga, nje kuhar je pokazal, kaj je striti: ak zavri ta lakot na nesnaga, 250 s kolmi železnim' jo mor'te krotiti, de zavol nje ne lw> soseska cela nadloge in škode vse trpeti imela.
31—36: Z.: Al kakor med ludmi lak lud med sliioino / kakjlino pofelmo jed n J akter Slitima / T ah nafhu mazhka lud orozhno fkomino / Zhej foe [!| na '[vet na lafliki fer jima, vročilo skomino s hudim poželenjem.
35: Z.: sajn bi v' ogin planila, sajn bi fe vbila.
3f>: Z.: sajn bi zlo fvoji mater vrat savila.
38: vérbasam jerbasom.
41: Z.: na ta jladki saglèd ona ojtermi.
44: žmuh okus, Z.: in tako slo i /// premoti glavo 'n vufta.
45: Z.: de, veznik je Kopitar pomotoma izpustil, zato ga je Zois naknadno pripisal, tedej pa je nadomestil z shè.
46: grude grudi, značilna narečna oblika za 3. os. mn. sed.,; podobno gi. tudi 81, 165 itd.
54: Z.: s hvot lud.
54—55: Med tema dvema vrstama Z.: 10 non è tradolo. kar pomeni, da Zois 10. kitice originala, ki obširno pripoveduje, kako je neki častnik oprezovai okrog mesta, da bi ga zavzel, ni prevedel. To kitico izvirnika gl. na str. 141. 56: Z.: Ko Zherni Juri? 58: Z.: jiše 'no.
59: /..: de b' fe smusnil na tihama o' meft.
60: Z.: in oje dobil na 'n slilak o' foojo pe'ft; žlak, mah, udar.
61: muja trud; zabstojn zastonj, zaman.
62: klučaoa ključavnica.
63: frišni zamèt svež omet.
65: Z.: fklini.
67: Z.: glava.
71: namen' nameni, elizija zaradi ritma, enako 72.
77: des' lih dasi glih, dasiravno, značilna Zoisova sintagma, vzeta i/ go-renjščine.
79: puste vude niišičaste ude, nasprotno od tolste.
80: nakalene za del' nakaljene za delo, kakor da so iz kaljenega železa.
84: Z.: porezhem (prečrtano).
93: sludno pogost'oâjne slastna gostija.
96: iovaršno tovarišico.
100: posliirk zalogaj, grižljaj.
102: Verz je trikrat predelan, najprej s Kopitarjevo roko in črnilom: Ta vumni hvaV kur ta nemilimi kolne, nad vrstico je nato Zois zapisal narodni. podajo pa je ves verz napisal vnovič in ga pokvaril: Slipoga jo. kdor jo ima, kdor je nima jo kolne. 106: Z.: fooj? 114: Z.: fvoj?
118: zlasto zlasti; spurtiti razdeliti (italijanizem).
119: k nani obedvemu sliši ki nama obema pripada (germanizem).
121: pô/.па pozna, zaradi rime premaknjen poudarek.
122: bres de bi je 's nje lukne besede je Zois podčrtal, ker jili je nameraval nadomestiti z drugimi.
130: z mano udari na bran in na boj udari mi v roko, da se potrdi zaveza na življenje in smrt; fraza je prevod nemške zu Schutz und Trutz, gl. tudi 156. 134: tost tost, debel; gl. prejšnjo pesem (14). 136: spremüsno čezmerno, pretirano (italijanizem). 137: part del, delež, kos (italijanizem).
142: Z.: na kofze in na kozine? druga varianta: s' tim parkli na kazine?
155: na pu nt prsegnem na zvezo prisežem.
157: Z.: Na to ji mazhka berfli tazo podil.
158: Z.: in fvoje mifl ji na tanko raslozhi; razloči razloži.
159: odnašat' odlašati.
164: špega opreztije.
((»7: molter omet; pusti les presušen, trd los.
168: tožlioo del dolgočasno delo, v pesmi Hej Mina najdemo samostalnik tožljivka, kar pomeni v gorenjščini zaspanka.
172: Z.: smotà.
17>: ujèdeta ujesta, zagrizeta; besedo je Zois naknadno akcentuiral, ker je nenavadna, narejena le zaradi rime v naslednjem verzu înèdeta, ki je tudi prisiljena.
174: tri libre približno poldrugi kilogram.
178: Mačka na t' še... mačka na to še to ozko pot pohvali.
181: en klop tih hudih klop ali klošč (iodex ricinus).
184: nje kri njene krvi.
186: Kopitarjeva obrobna opomba s svinčnikom: ti ga klopa! Quia dïdus.
192: Z.: jkorej.
194: priliznim priliznjenim.
197: Z.: Kar [' odpre hram.
202: in jo poda besede je Zois podčrtal, da bi jih nadomestil, kajti poda zaradi rime namesto podi je res prisiljeno.
21»: kar en ozirk premika toliko časa, da se oko premakne, ko se ozre.
214: na šteklo na šteklu, na tečaju.
21е»: doplačala poplačala; pregodno pač pisna napaka namesto prezgodno.
218: ak ji zobé outakne ako zasadi vanjo zobe.
227: obesa obeša, lieentia poctica zaradi rime.
2 >1 : železna oklepa železna kljuka.
2>6: ak ti stare prgodbe preložiš če prelistaš stare knjige, ki pripovedujejo nenavadne prigodbe.
2»7: napok nepokoj.
2)8: zlek in preklic nesreča in prekucija, preobrat, revolucija, v pesmi Hej Mina najdemo zvezo prebračna ku z leg. to je izbirčna ko zloniek; cepine črepinje.
248: nje kuhar je pokazal v njej je pokazal kuhar.
249: zanarl zavrè, skipi.
250: s' kolmi železnim' jo mor'te z železnimi koli jo morate.
Kaligrafski rokopis, pisan s črnilom, z roko Jerneja Kopitarja in s Zoisovimi obrobnimi popravki s svinčnikom, je prišel na dan šele 15. dec. 1960, ko je NUK prevzela literarno zapuščino dne 1. jul. 1942 v Ljubljani umrlega slavista prof. dr. Frana Ilešiča.11 V zapuščino je prišel iz arhiva Slovenske matice, ko ga je Ilešič prenesel v svoje stanovanje iz strahu, da bo arhiv ob razpustu društva ob začetku prve svetovne vojne zaplenjen. Tako so pri njem ostali ta, naslednji in še več drugih tujih rokopisov iz matičinega arhiva, da bi jih olel in morebiti tudi objavil. Kako pa je to rokopisno gradivo prišlo v Slovensko matico,
moremo le ugibati: najverjetneje iz Vodnikove, nato Kalisirove, prek Ravnikarjeve, Metelkove in Marnove ostaline.
Najdba tega rokopisa je presenetljiva v več pogledih. Najprej, ker je besedilo zapisal Kopitar. Ali se ni tudi mladi Rčpenc na Zoisovo pobudo v smislu prerodnih gesel lotil pesnjenja v slovenščini? I oda naslednji preudarek govori za to, da do tega ni nikdar prišlo, pač pa gre le za prepis Zoisovega prevoda živalske zgodbe La Catta e il l opo. ki jo je spesnil italijanski poet Gdainbattista Časti in jo uvrstil kot 4. in zadnji Apologo na konec živalske epopeje Gli Animali parlant i.12
Jernej Kopitar, živeč med 180) in 1808 v mecenovi hiši kot skrbnik Zoisovih prirodoslovnih zbirk, grafičnih listov, biblioteke, kot njegov tajnik in hkrati učenec, je bil pod močnim vplivom tedanje osrednje osebnosti našega prerodnega gibanja in slavističnih prizadevanj. Najbrž pa se ni nikoli potrudil in ne naučil delati slovenske verze, saj je npr. znano, da je Kopitarju, ko je 1803. prevedel Kotzebuejevo komedijo Tinček Petelinček (Der Hahnenschlag), Vodnik moral prevesti zaključni prizor, zložen v verzih.
Ne v korespondenci, ne v avtobiografiji, ne kje drugje Kopitar ne omeni, da bi se kdaj ukvarjal s slovensko verzifikacijo, pač pa pove, da je vedel za Zoisovo udejstvovanje v tej smeri, zlasti za prevajanje laških besedil za gledališče.13 Najdba gornje pesmi tudi kaže, v kakšni Ii okoliščinah se je Kopitar seznanil s poezijo G-B. Castija, ki jo daje ob cenzuri Kranjske čbelice IV, ko se obrega ob Vodnikov zapis ljudske pesmi Voznik, čbeličarjem za zgled, češ da je, kakor to dela Časti, mogoče upesnjevati tudi frivolne teme, ne da bi prestopali meje spodobnosti.14
Za datiranje Zoisovega prevoda Mačke pride v poštev podatek, da je Časti objavil svojo živalsko poemo leta 1802. Zois je imel v svoj i biblioteki tudi Castijeva dela, med katerimi so bile zlasti mikavne njegove rokokojsko nadahnjene Novelle galanti. Zois si je torej izbral za predlogo enega izmed spevov omenjene pesnitve, ga prevedel in besedilo dal prepisati Kopitarju. Vendar lega svojega prevoda še ni imel za zaključenega, zato je, kakor pri naslednji tu objavljeni pesmi, dal besedilo napisati le na polovico strani, da je na drugi ostal prostor za popravke, ki jih je štiriindvajset. Tako imamo pred seboj Zoisov pesniški prevod v še ne popolnoma dozoreli, dokončni obliki, pač pa »in statu nascendi«. V zgornji objavi podajamo prvo verzijo, tisto, ki jo je po
Zoisovi predlogi prepisal Kopitar; kasnejši Zoisovi popravki so razvidni iz p od črtnega komentarja.
Kakor nas izraz zaradi težavne oblike ponekod ne zadovoljuje popolnoma, pa nas spet na drugi strani lu in tam prijetno preseneča. Zlasti spretno so podane mačje lastnosti, kar nam dokazuje, kako prav je imel Kopitar, ko je trdil, da je Zois odlično obvladal slovenščino. Kako je slovenil izvirnik, naj pokažejo nekatere kiiice originala:
1.
Era una volta una famosa gatta, Oltre ogni dir lussurïosa e ghiotia Che sopra lutta la gattesca schiatia La carne cruda amo più che la cotta, Nè da lei ne' pollai nella cuoine 1 piccioni cran salvi e le galline.
4.
Ma quantunque facesse un si gran maie, Che tutiti se ne avevano a dolere, Pur, sendo ella un bellissimo animale, I)i bianco pel, sparso tli macchie nere, Sommamente scherzevole e buffona, Ogni mal opra le menavan buona.
10.
Esaminando va cou occliio d'Argo
Tutta la stanza ailorno e sotto e sopra, Col guardo la misura in lungo e in largo Per veder se v'è luogo ove discopra Qualche picciol passaggio о qualche buca, O fessura per cui ci s' introduca.
11.
Nè diligenze fe'njinor di quelle
Che faccia il capiitan che s'affatica Per sorprender, se puô, le sentinelle, E penetrar nella città nemica; Che una volta, vorria, vinto dal tedio. Con un colpo di man finir l'assedio.
43.
In casa tali altro da far 11011 veggio, Clie 1' esempio seguir di quel garzone, Слое spartirli e prevenirne il peggio, Adoprando, se occore, anche il bastone; Onde segua da tal ddavoleria 11 minor male clie possibil si a.
Ko iščemo dokazov, da je gornje slovensko besedilo res Zoisovo in ne morebiti Kopitarjevo, imamo na voljo tri momente, ki so dovolj zanesljivi za veljaven zaključek: jezik, faktura in stil. Najprej kaže nadrobneje ogledati si Zoisov jezik in poiskati tiste morebitne leksikalne, fonetične, morfološke in pravopisne značilnosti, ki jih srečamo v zanesljivo Zoisu pripisanih besedilih ter tistih, katerih Zoisovo avtorstvo šele dokazujemo. Y jeziku so močno poudarjene gorenjske narečne posebnosti (1 za lj. n za nj). Gotovo najčešča in najznačilnejša posebnost je raba protetičnega v-ja. V prevodu Bürgerjeve Lenore najdemo npr. takele besede: vögrsko (61), vudri (149, 181, 205), vugasni (69), vuk (17).
Y	Mački imamo isti pojav v naslednjih primerih: vérbas (38, 49), îie-
V	ihn na (86, 102), vojstra (62, 79), vôkna (64), vôknov (51), vozko (178), viide (79), vumni (102), vusta (44), vutâkne (218), vutrudi (98), zavupat (78), zaviipi (241). Namesto -šč- imamo -š- v Lenori: bleši (61), veše (196), v Mački pa: dvoriši (6), jiše (53, 58), košice (14), nevošlive (86), seliše (106), šegetali (27), šiple (30). Namesto-i-piše Zois včasih-ji-: Letaš kaže — jima za ima (5), jin za in (40), v Lenori: jiskati (25); v Mački: jiše (53, 58, 104), vjide (171), zjigravna (22). Namesto knjižnega -ol-najdemo -o-: Letaš kaže — tosta (14), v Mački: tost (134). V 3. os. edn. ]>rez. rabi Zois namesto obrazila -i obrazilo -e, v Lenori: drame (188), v Mački: dopolne (101), grude (165), prklone (152), polivale (178), pre-griide (81). Pogostna je maskulinizaeija nevter: v Mački — za del' (80), težko del' (73), tožlivo del' (168), ta vsôko mest' (60), okna okovane (64). Za -ija- ali -ijo- piše Zois -ia-ali-io-: v Letaš kaže — zialani (31), vlačio (39), pačio (40), v Mački: priaznost (84, 144), razdražio (246), vtolažio (245). Opozoriti kaže še na nekatere leksikalne značilnosti: des' lili (Letaš kaže 42, Mačka 19, 77, 120); jénja (Lenora 92, Mačka 245); jêz (Lcnora 174, Mačka 87, 116, 120, 139, 142); ôgin (Lenora 82, 84, 152, 184, 206, 242, Mačka 35); štekel (Lenora 228, Mačka 214).
Zelo zanimiv kriterij je v fakturi, ij. v načinu, kako je Zois presajal luje besedilo v slovenščino. Ni mu šlo za natančno prevajanje, marveč je zaradi neposrednejšega učinka presajal dejanje iz iujega v domače okolje. \ prevodu Biirgerjeve Lenore je dogajanje lokaliziral nekje na Slovenskem s tem, ko pravi, da se je Jurij kot pandur udeležil oblege Beograda |)od Laudonom.ls Tudi pri prevajanju Castija primerja mač-U i nt» oprezovanje okrog shrambe najprej z Laudonovim obleganjem Beograda, potem pa v kasnejšem popravku z obleganjem istega mesta po srbskem junaku Črnem Juriju.10 Zoisov poseg v predlogo se torej sklada z napotkom, ki ga je sam dal Vodniku, češ, naj kot pesnik upošteva domače okolje in potrebe ljudstva. Časti omenja v originalu Argusa (10. kitica), antičnega mitičnega stookega varuha Joe, ene izmed Zeiisovili priležnic, in nekega častnika (II. kitica), ki si prizadeva premotiti straže obleganega mesta, da bi ukanil sovražnika. V prvotni verziji je Zois primerjal okrog shrambe oprezujočo mačko z Laudonom pred Beogradom in dejanje s tem postavil v leto 1789, v drugi verziji pa je Laudona zamenjal s črnim Jurijem Karadordem morebiti tudi zato, da bi zabrisal asociacijo na Lenoro in dejanje pomaknil bliže času, ko je prevajal Castija. la s a mol »st ni Zoisov časovni in krajevni premik gotovo pomeni poseg v Casiijevo besedilo, pomaga pa vsaj do neke mere datirati prevod. Z omembo Karadžordža, ki je oblegal Beograd najprej aprila in maja 1804, nato decembra 1806, ko ga je tudi iztrgal l urkoin. je podana vsaj spodnja časovna meja nastajanja prevoda, to je nekako sredina prvega desetletja XIX. stol. Tedaj je bil Kopitar v Zoisovi službi in je. ker je imel principal zaradi bolezni včasih težave s pisanjem, pomagal tudi tako, da mu je prepisal pričujoče in vsaj še naslednje pesemsko besedilo.
I u ni mogoče natančneje primerjati vsebino Castijevih in Zoisovih verzov. Zois si je mestoma jemal veliko prostosti ne samo v izrazu, ampak tudi sicer. Ojiozorili kaže npr. le na to. da je zamenjal miš s podgano. V izvirniku nastopa kot mačkina pomočnica miš, v predelavi pa podgana, toda ne čisto dosledno (147, 194). Ko se mačka dobrika podgani, da bi se okoristila z njeno glodalsko sposobnostjo, jo ogovarja z mišjo. Zois se je odločil za zamenjavo pač zato, ker se mu je zaradi velikosti zdela v primeri z mačko podgana ustreznejša od miši. Nadalje: Časti govori o lodijskem siru (VI, 4; XXVIII, 4),17 Zoisu pa je zadostovala omemba, da gre za laški sir, s čimer je poudaril njegovo kakovost. Podobne razlike najdemo tudi v slovenski različici Biirgerjeve Lenore,
10 Slavistična revija
27
zato je pravilneje to besedilo in Mačko obravnavati kot predelavi kakor kot prevoda.
Tretji dokaz, da gre tu za Zoisovo in ne za Kopitarjevo delo, je v naslednjih stilnih značilnostih. Kakor je imel Zois za potrebno, da postavi dejanje v naše okolje, tako si je tudi, lahko rečemo, s tankim čutom za izraz prizadeval dati besedilu čimbolj domačo, slovensko podobo. Sredstvo so mu bili ljudski jezikovni obrati, rekla, pregovori, tropi in podobe. Očitno jih je imel dovolj na zalogi, saj jih je vztrajno iskal med ljudstvom in znanci, si jih vtiskoval v spomin ali zapisoval in potem črpal iz te svoje dovolj bogate zakladnice. Pri presajanju besedila k nam mu torej ni šlo za suženjsko slovenjenje, marveč za smiselno. razumljivo1, jasno, izrazito, duhu slovenščine ustrezno in tudi estetsko oblikovanje. Nekaj takšnih rekel in podobnih ukrasov najdemo v prevodu Lenore, npr. potegniti nad Turka (6), sreča komu prede (8), iz trte izviti (54); znatno več pa jih dobimo v prevodu Mačke: švigati se (8. rabil že Linhart v Matičku: Zastoju se maške [!| švigajo III. 8), popokati od smeha (23), prekleta para (70), skuz in skuz (81), tlako delati (98), napeto kožo nositi od masti ko polh (189), zlek in prekuc (238). Med značilna stilna sredstva je treba šteli tudi ljudske izposojenke, ki so prišle v besedilo, ker so bile takrat žive, splošno rabljene in umljive. Prevajalec jih je rabil, da bi izraz čimbolj popestril in ga približal ljudskemu, pa tudi ker za kakšen jiojeni ali kakšno reč ni bilo ustrezne domače besede: krugla (11), fletna (21), luštna (22), špas (28), štinuiti (34), štenge (37), žmah (44), špegati (52, 164), žlak (59), muja (61, 137), 1'rišen (63), špogati (102), sparliti (118), spremasen (136), komu kaj slišati (119), part (137), punt (155), molter (167), ribati (185), kušniti (195) in lih (245).
Mačka pa zasluži pozornost še posebej zaradi oblike. Kakor izvirnik je tudi prevod zložen v laških sekstinah. Razvrstitev rim je stalna: prva dva para verzov se rimata prestopno, zadnji par zaporedno (ababcc). Verz je kakopak nekoč najlxdj cenjeni italijanski endecasillabo. Ce bi analizirali vseh 252 verzov, kolikor jih ima pesem, bi se prepričali, da je Zois gradil enajsterce po pravilih italijanske naglasno-številčne metrike. Ker si bomo zgradbo Zoisovih endekasilabov natančneje ogledali pri naslednji pesnitvi, naj tu zadostujejo naslednje ugotovitvç:
Če vzporedimo ritmično strukturo 1. sekstine izvirnika z njenim prevodom, vidimo, da tudi Zois ni upošteval alternirajoče metrične
sheme, ki zahteva stalne poudarke na 2., 4., 6., 8. in 10. iktičncm zlogu.
Poudarki so v 1. kitici razporejeni takole:
	pri	Castij u			pri Zoisu
1.	verz:	14 8 10	(5)*	2	4 6 10 (4)
2.	verz:	1 4 7 10	(4)	2	3 6 10 (4)
3.	verz:	2 4 8 10	(3)		4 6 10 (5 in 7)
4.	verz: 2	4 6 7 10	(6)	1 4	5 8 10 (4)
5.	verz :	3 6 10	(6)	to	6 8 10 (6)
6.	verz:	3 4 6 10	(7)	2	4 6 10 (4)
Ohe kitici imata v ritmičnem pogledu to skupnost, da v njih ni uresničenih vseh 30 metričnih naglasov, kolikor bi jili zahteval alterni-rajoče grajen peterostopni hiperkatalektični jambski verz: Časti jih ima 24 (80°/o), Zois pa 23 (82%). In če pritegnemo kot tertium compara-tionis še prvi dve tercini iz Prešernove Nove pisarijo — tudi ta ima uresničenih 25 (82 °/o) naglasov na zlogih s sodim številom ki ima shemo
1.	tercina, 1. verz 2 6 8 10
2.	verz 2 6 8 10
3.	verz 1 2 4 6 10
2.	tercina, 1. verz 2 4 8 10
2.	verz 2 4 6 10
3.	verz 2 6 8 10
spoznamo, da imata Castijev in Zoisov verz marsikaj podobnega, medtem ko Prešernov teži za tem, da bi bili naglasi čimbolj razporejeni le po iktičnih zlogih. Iz tega sledi, da je Zois gradil enajsterce po zgledih italijanske metrike, medtem ko je isti verz pri Prešernu v zgradbi podoben endekasilabom, kakršne so krojili Nemci. Kakšne prijeme je uporabljal Zois, da je mojstri 1 uporno jezikovno gradivo in ga vlil v kalup enajsterca (tu mislimo na razne »pesniške svoboščine«), bomo pokazali pri analizi naslednje pesmi. Primerjava Zoisovih enajstercev v tej pesnitvi s Prešernovimi»v eni izmed njegovih najzgodnejših pesmi s tem verzom, namreč v Novi pisariji, pokaže, da je Zois uporabil 53 (35%), Prešeren pa le 21 (15%) ritmičnih inačic enajsterca. Najbolj pogosten je pri Zoisu enajsterec s 4 poudarki, in sic.cr na 2., 4., 8. in
* Številka v oklepaju pove, za katerim zlogom je cezura ali diereza.
10. zlogu (imamo ga 24-krat, 16.5%). pri Prešernu najdemo lak verz 20-krat (l4°/o); medlem ko je enajsterec z vsemi petimi poudarki na i krt i čn ili zlogih pri Prešernu precej običajen (23-krat, 16%), ga pri Zoisu dobimo le 14-krat (9.5%). Ali drugače povedano: Zois ima poudarek na I. zlogu 58-krat (26%. Prešeren 15%), na 2. zlogu 103-krat (41%. Prešeren 86%), na 3. zlogu 68-krat (27%. Prešeren 0 °/o), na 4. zlogu 150-krat (60%. Prešeren 73%). na 5. zlogu 6-krat (2%, Prešeren 1 %), na 6. zlogu 174-krat (68,5%, Prešeren 82%). na 7. zlogu 66-krat (26%. Prešeren 0.5%), na 8. zlogu 121-krat (48%. Prešeren 21%), na 9. zlogu 3-krat (1%. Prešeren 0.5%) in na 10. zlogu vseh 252-krat (100%, Prešeren enako). V tem ko ima Zois 12 parov verzov z moško, 113 parov z žensko in 1 par s tekočo rimo, rabi Prešeren iako v Novi pisariji kakor tudi v vseh svojih drugih pesmih, zloženih v tem verzu, dosledno le žensko rimo. Ti številčni podatki povedo, da je Zoisov enajsterec zelo dinamičen in raznolik 1er da se močno loči od adaptacije tega verza v nemščini, kjer je le-ta ritmično znatno enoličnejši. Tako je torej italijanska ritmična šola posredovala Zoisu dragoceno spoznanje, da se slovenskemu jezikovnemu ustroju bolje prilega italijanski liaglasno-štc-vilčni princip.
Kako, da je Zois izbral za predlogo svojemu prostemu prevodu prav Castijcvo živalsko pripovedko? Nedvomno nui je šlo po eni strani za poskus tekmovanja z enim izmed takrat modernih, zelo upoštevanih laških [lešnikov, se pravi za reševanje prerod ne naloge: dokazati, da dotlej literarno malo razvita slovenščina more tekmovati z do popolnosti razv ito italijanščino tako v podajanju vsebinskih in stilnih tančin kakor v blagoglasnosfi ter v gradnji zahtevnih verzov in oblik. Precej verjetno pa je. da je na njegovo izbiro vplivalo tudi vsebinsko jedro pesmi, ki je izraženo v zadnji seksitini, češ, kadar szavari lakotna nesnaga«, ko pohlepni požeruhi z vsemi sredstvi, tudi z zahrbtnostjo, zvijačo in izdajstvom skušajo potešiti svojo slo in s tem povzročijo splošen zleg in prekuc«, potem ne kaže ukrepati drugače, kakor uporabiti zoper povzročitelje nereda tudi železno pest, da ne bi »soseska cela nadloge in škode vse trpeti imela«. Ce upoštevamo, koliko skrbi so povzročali Zoisu nemirni časi, kakšne preglavice so mu delali globoki socialni pretresi, politična nesigurnost, gospodarske krize in tudi duhovna trenja ne samo po svetu, marveč tudi pri nas doma, če se spomnimo, da so odmevi veliki' meščanske revolucije segli tudi k nam, da so s tem bili ogroženi patriarhalni odnosi, kakršne je kot zemljiški gospod liotel
obdržati na svojih fevdalnih posestvih, da so vojni dogodki, trgovinska stagnacija, zlasti pa pomanjkanje železne rude in beg delovne sile z njegovih plavžev in fužin rahljali njegov ekonomski in socialni položaj, potem je razumljivo, da je želel trde roke, ki bi vzdrževala red in preprečevala zmede. Zato pač, vse kaže, mu je bila Castijeva basen tudi vsebinsko zanimiva in pomembna, da se je lotil njenega prevajanja.
III. EFEŠKA VDOVA
Nekdaj je bila na ajdovfki dusheli lak pridna sliena de mosha flitimala, in dersliala fe ga ko fmola jeli, do sadne л иге de ga f inert pobrala.
5 К' Го ga i« liiflie vun nefli in bile peli, segla po nosli' de b' fi ferzè preklala: al sini f lila de b' bio prem al terpéti, salubo ftri od lakote vumreti.
Tezlie tedaj na britof sunaj mefta, 10 in Ге fkrivaj saprè v' pokopali flie, kir ta mertvi leslii: farna nje svefta dekla jo fpremi in mokre ozlii fi bril lie : ona nad trugo vfa svita, ko prefta, po zhaf' eliivlenja Ге vodrefliit if lie: 15 in na io vieho lia dva dna pretekla,
de ftradata na lin er t gospa inu dekla.
Dekla jo profi in dobri fvit ne fhpara, de b' Ге faj tak nefmilno ne vmorila: al ftanovitna vdova nizli ne mara 20 sa nje beféde: saftojn pomenila
lia Ге ftriza sa njo; vona ne bara kaj lx) meftna gospofka al slilabta ftrila; de liozlie vmret, per tim terdno voftane, in od lubga merlizha fe ne gane.
25 Na jenih ftarih groblah sa ograj' kir imajo ti mertvi njih gomile, od kapèlze ne d alej k' en luzhâj meftne galge ftoje inu kola gnile: in ravno v' i if tili dnéh en tolovaj 50 ktirga fo dolgo vfe rillte lovile
Klukiz zelc d'shele ftrah imenvan je padel v* roke in na fmert je bil djan.
32
J
III. EFEŠKA "VDOVA
Nekdaj je bila na ajdovski deželi tak pridna žena, de moža štimala in držala se ga ko smola je I i do zadne vure, de ga smrt pobrala. 5 K' so ga iz hiše ven nesli in bile peli, segla po nož', de b' si srcé preklala; al zmislila, de b' bio premal trpeti: zaliibo stri od lakote vumréti.
Teče tedaj na britof zunaj mesta 10 hi se skrivaj zapre v pokopališč, kir ta mrtvi leži; sama nje zvesta dekla jo spremi in mokre oči si briše; ona nad trngo, vsa zvita ko presta, počas živlenja se vodrešit iše; 15 in na to vižo sta dva dna pretekla, de stradata na smrt gospa in dekla.
Dekla jo prosi in dobri svèt ne špara, de b' se saj tak nesmilno ne umorila; al stanovitna vdova nič ne mara 20 za nje besede; zastojn pomenila sta se strica za njo; vôna ne bara, kaj bo mestna gosposka al žlalita stri la; de hoče umret, pr tem trdno vostane in od lubga mrliča se ne gane.
25 Na jenih starih groblali, za ograj', kir imajo ti mrtvi njih gomile, od kančlce ne dâlej k' en lučaj mestne galge stoje inu kola gnile; in ravno v tistih dneh en tolovaj, 30 ktirga so dolgo vse rillte lovile
■— Klukec, cele d'žčle strah imenvân — je padel v roke in na smrt je bil djan.
Drugim sa navk fo vkasali fodniki de Klukiz ima lak dolgo vifeti, 35 dokler de ga 1ю kaj oftal' na fhtriki; in ak fe kdo podftopi dol ga vseli, refluili ga ne bojo vfa fvetiriki, 011 pojde na mcft Klukza niiglo shreti SlaГ1 i pa v* to prepovd je sapopaden 40 sholnir ki bo na ftrasho kje pofaden.
Naj ga varje tedaj, de dol ne pade, al de s" vefham po sraku mu ne vjide. al de mu ga po nozbi kdo ne vkrade: naj bo kakor zhè, ak prozi i mu pride 45 оЬеГЬеп na melt njega bo bres gnade. na to povéle k' fe pravizlino vide, en mladi, lep, in fpremetni foldàt na groble je poflàn sa varim ftat.
Mine dan in fe ftri nozli tak oblazlma, 50 de fe ne vid' pred nofam dva koraka: ta lxiga vdova vfa fkluzbena in lazlina ne jenja sbalovat, le fmerti zliaka: gori v' kapelzi léfberba niertvazbna: dolg zliaf foldatu, k' ne pije tobaka, 55 tedaj sa luzhjo perlese po zhaTi, zhuti, de fe kaj sbivga notri glafi.
K' je mozlmi korena k, usdigne vrata, umirajozlio vdovo tam sa g léd a, nje glava je vfa smerfliena in kofmata, 60 smedlena v' lizab, sapadena in bleda; vendar lepota nje mu ferze obfhlata, sa slieno je sposnà ranzga foféda: al ona nizli ne vid', nizli jo ne smoti in she moeliu s' duflio jide na fproti.
65 Soldat lkozlii nasaj, hitro perpravi kar ima sa vezlierjo vin tud' pernefe, vfe doli poftavi
Drugim za nauk so ukazali sodniki, de Klukec ima tak dolgo viseti, 35 dokler, de ga 1ю kaj ostal' na štriki; in ak se kdo podstopi dol ga vzeti, rešili ga ne bojo vsi svetniki; 011 pojde namest Klukca meglo žreli. Zlasti pa v to prepovd je zapopâden 40 žolnir, ki bo na stražo kje posaden.
Naj ga varje led a j. de dol ne pade, al de z vežam* po zraku mu ne uide, al de inu ga ponoči kdo ne ukrade; naj bode, kakor če, ak proč mu pride 45 obešen namest njega bo brez gnade! Na to povêle, k se pravično vide, en mladi, lep in sprémetni soldat na groble je poslan za varba stat.
Mine dan in se stri noč tak oblačna, 50 de se ne vid' pred nošam dva koraka Ta boga vdova, vsa sklučena in lačna ne jenja žalovat, le smrti čaka. Gori v kapčlci lčšerba mrtvačna. Dolgčas soldatu, k ne pijè tobaka 55 tedaj za lučjo prleze počasi, čuti, de se kaj živga notri glasi.
K' je močni korenak, vzdigne vrata, umirajočo vdovo tam zagleda, nje glava je vsa zmršena in kosmata, ()0 zmedlêna v licali. zapâdena in bleda, vondèr lepota njé mu srcé obšlata, za ženo jo spozna ranega soseda. Al orfa nič ne vid', nič jo ne zmoti in že možu z dušo ide nasproti.
()5 Soldat skoči nazaj, hitro prpravi, kar ima za večerjo, vin' lud' prinese, vse dôli postavi
pred io liibo sheno k' she komaj gaba. Dekla s' vdelam ga lepo posdravi, 70 in de Г je farna doft od lakot' flaba, kar nar bol more, gospodi 110 pro C i de b' faj poku Па kar ji h' vuftam noli.
Л1 ona terdovratna fe ne osrè:
foldat tedaj ftopi meni nje inu rezhe: 75 lubesniva gospa, o kaj vam je
de vafh kolovrat tako napak tezhe: valil mosh je dobro hranjen tam kir je, vafliih folsà, vafhga terplenja nezlie; in nizli ne mara sa vaflie fkerbi, 80 k' fe njem' na vunmu fvet' dobro godi:
Dokler je fliivel, velke hvale vredna je bla vafha lubesin in sveftoba: pa sdaj k' je mertvi vfa sladkoft popredna nizli drusga ni k' perfilena killoba. 85 O verjamite men, hiba fofedna,
vi ranziga saftojn klizhete is groba, dershite fe tili shivih, s' njim ne ftrada nikoli vdova tako lepa in mlada.
Per ti befedi on ji sa roko feslie, 90 in morebiti jo eno malo ftifka:
dekla, ki rada vid' de fe kaj veslie, s' pogovorani perferzhnim jo pertifka. tako de fe pozliaf nje jok uleslie, in en mili pogled s' ozlii sablifka: 95 sdaj kaj jedi pokuP, kaj lubga zherkne en mal fladkiga vina s' buzlie ferkne.
Poglejte, kaj premore ena vezhirja, kako perloshnoft slienam hdo nagaja; vedova, she salublena v' sholnirja, 100 tak potolashena in krotka perhaja, de sa fladke dari von jo she tirja: al med tim de ima nozh prehitro odhaja,
pred to lubo ženo, k' še komaj giiba. Dekla z vesêlam ga lepo pozdravi 70 in, des' je sama dost od lakot' slaba, kar narbol more, gospodino prosi, de b' saj pokusla, kar ji li vusiam nosi.
Л1 ona trdovratna se ne ozrè. Soldat tedaj stopi mednje inu reče: 75 »Lubezniva gospa, o kaj vam je, de vaš kolovrat tako napak teče? Vaš mož je dobro hranjen tam, kir je, vaših solza, vašga trpljenja neče in nič ne mara za vaše skrbi, 80 k' se njem' na vunmu svet' dobro godi.
Dokler je živel, velke hvale vredna je bla vaša lubezen in zvestoba; pa zdaj, k' je mrtvi, vsa sladkost poprédna nič druzga ni k prsilena kislôba. 85 O verjamite men', luba sosedna, vi ranciga zastoju kličete iz groba. Držite se teh živili! Z njim' ne strada nikoli vdova tako lepa in mlada.«
Pr ti besedi on ji za roko seže 90 in morebiti jo enomâlo stiska.
Dekla, ki rada vid', de se kaj veže, s pogovoram prsrčnim jo prtiska, tako de se počas nje jok uleže in en mili pogled 'z oči zabliska; 95 zdaj kaj jedi pokus, kaj lubga črkne, enmal sladkega vina 'z buče srkne.
Poglejte, kaj premore ena večerja, kako prložnost ženam h'do nagaja! Vedova, že zalublena v žolnirja, 100 'ak pottolažena in krotka prliaja, de za sladke dari vôn jo že terja. Al medtem, de jima noč prehitro odhaja,
Klukzov' tovarfhi fo na galge slesli in Ilariga priatla doli otvesli.
105 V urno fo ga tatjé spravili na ftran, in pobegnili shef hribe in doline. Nufli foldat od lubezni ko pijan ni niiflil kaj bo zhe Klukiz mu sgine — Deklo poflile gledat, k' je bliso dan; 110 s' velkim ftraham ona nasaj perfhine, komaj je mogla to pregovoriti: Klukza ni vezli na galgah, kaj je flriti!
Na to befedo vdova in nje sholiiir ofitermita, ko b' bla od ftrele sadeta 115 vefele le preverne v* hud nemir
foldat smifli, kar mu gofpofka obeta, zlie ga v' peft dobe, bo kratki prepir: she zhuti verv, k' fe mu krog vrata opleta: lini 1er kje mifli, pa Г ne ve pomagat, 120 od shaloTli in ftraha slie bozhe szagat.
U lih bridkih tesliavah modra vdova, na tegama fi smifli eno pomozh, de ji para ni blo — O kaj fe bova dalej shalila zhes to vrashno nozli, 125 lubesnivi foldat. Sama ko fova
nezliem oftat, ak ti potegnil prozli. De frezha men' ni dobra, dofti kaslie, k' fe mi to nozh fpeit tak nefmilno slaslie.
Л1 pravizhna ferzhnoft, lubesin siliva 150 fe vi im nefrezhani nafprot ftavit snata.
Ve I'll kaj? ranzga mosha is trüge vsemiva in dejva ga na galge numeft tata: merlizh ne mara, al ga trava pokriva, al ga veter fuflii. — O lubza slata, 135 savupije foldat, o ti fi kof —
in she merlîzha na rami vun not' —
Klukcov tovarši so na galge zlezli in starega prijatla doli otvezli.
105 V lirno so ga tat jo spravili na stran in pobegnili čez hribe in dolino. Naš soldat, od lubezni ko pijan, ni mislil, kaj bo, če Kliikec mu zgine. Deklo pošle gledat, k' je blizo dan; 110 z včlkim strahaau ona nazaj pršine, komej je mogla to pregovoriti: »Klukca ni več na galgah! Kaj je širiti?«
Na to besedo vdova in nje žolnir ostrmità, ko b' bla od strele zadeta, in Vesele se prevrne v hud nemir,
soldat zmisli, kar mu gosposka obeta: če ga v pest dobe, bo kratki prepir. Ze čuti vrv, k' se mu krog vrata opleta. Sem ter kje misli, pa s' ne ve pomagat; 120 od žalosti in straha že hoče scagal.
V teli bridkih težavah modra vdova nategama si zmisli eno pomoč, de ji para ni bio. — »O, kaj se bova dalej žalila čez to vražno noč, 125 lubezni vi soldat! Sama ko sova nečem ostat, ak (i potegnil proč. De sreča men' ni dobra, dosti kaže, k' se mi to noč spet tak nesmilno zlaže.«
Al pravična srčnost, lubezen živa 130 se vsem nesrečam nasprot slavit znata. »Veš kaj? Ranega moža iz trüge vzemi va in dej va ga па galge namest tata; mrlič ne mara, al ga trava pokriva al ga veter suši.« — »O, lub'ca zlata!« 135 zavupije soldat, »o, ti si kos...« in že mrliča na rami vun nos'.
Lepo fletno tedaj fta ga vobefla, in oflepila mem gredozlie sjale — de fta po frezli' fvoje glave odnefla.
140 Al na sadnje fo jih babe vun dale In zlo do krala fe je rezh isnefla: fposnal slienfko premetnoft, vredno hvale, proti kralizi pa je djal na f i rani: Sliena, k' jo lepo prof', tesliko fe vbrani —
5: ko smola jčli kakor smola jelke, dajalniška oblika (od jela) sloji tu zaradi rime.
4: viire ure, ena od značilnih oblik s protetičnim v.
5: bile bilje, pogrebne pesmi; isti leksem je tudi v prevodu Lenore (verz 166).
8: za hibo siri stori zaobljubo, zaobljubi se.
10: v pokopališč v grobnico.
14: se vodrešit iše poskuša se odrešiti, stresti s sebe, italijanska konstrukcija: ccrca di liberarsi, salvarsi; lahko tudi nemška: suchte sich zu retten.
15: d Da dna dva dneva, sinkopa zaradi ritma.
17: dobri soèt ne špara ne varčuje z dobrim nasvetom.
18: nesmilno neusmiljeno, gl. tudi 128.
21 : Dona, ona, gl. op 4.
25: jenih enih; tam za ograj' tam za ograjo, zadnja beseda je okrnjena za en zlog zaradi rime.
50: rillte sodnije.
51: cele d'žele cele dežele (sinkopa).
59: d to prepovd je zapopaden v lo prepoved je vštet, ta zapoved ga zadeva, se ga tiče.
40: kjè tja; posaden posajen, oblika je prisiljena zaradi rime.
42: z Dešam' z veščami, s čarovnicami; empirični racionalist Zois ironizira lahkovernost preprostih ljudi, ki kljub prizadevanjem razsvetljencev še verujejo v vraže. O tem obširneje razpravlja v pismu Vodniku z dne 50. nov. 1975 (Vodnikov spomenik, Ljubljana 1859, 61).
44: ak proč mu pride ako zmanjka, če izgine.
46: vide vidi narečna glagolska oblika 5. os. sed., rabljena zaradi rime.
47: sprčmetni premeteni, prebrisani; gl. tudi Mačko 70.
55: léSerba mrloačna mrtvaška leščerba, nagrobna svetilka, ki so jih po grški šegi — to omenja tudi Petronij — dajali v grobnice kraj sarkofagov; umetni leksem mrtvačen stoji tu zaradi rime.
54: ne pijè tobaka ne kadi tobaka, nekoč so rekli — piti tefbak, prim, ljudsko pesem: Lisica lisjak sta pila tobak; poudarek pijè je značilen za gorenjsko narečje.
Lepo fleino tedaj sla ga vobésla in oslepila mém' gredoče zjale, de sta po sreč' svoje glave odnesla. 140 Al nazadnje so jih babe ven dale in clo do krala se je reč iznêsla. Spoznal žensko premčtnost, vredno hvale; proti kralici pa je djal na strani: »Žena, k jo lepo pros', težko se ubrani...«
56: notri glasi notri oglaša.
60: zmedlêna inedla; zapâdena upadla.
66: Kopitar se je pri prepisovanju gotovo zmotil, ko je izpustil v verzu 4 zloge; v skladu z izvirnikom bi se vrstica utegnila pravilno glasiti: kar ima v torbi za večerjo.
68: k' še komej gûba ko še komaj gaga, lovi sapo, gine od lakote. 77: dobro hranjen dobro shranjen, spravljen, preskrbljen. 78: de vaš kolovrat tako napak teče da se vam v glavi vrti eno kolesce napak; še danes rabijo v tem smislu okoli Bleda reklo: prcslica se ti vrti narobe.
85: sosedna sosedinja, soseda, nenavadna beseda zaradi rime. 92: s pogovoram prisrčnim s prisrčnim, vnetim prigovarjanjem. 95: črkne črhne.
99: vedovа vdova, italijanska beseda, tu zaradi ritma naglašena na pol-glasniku.
100: krotka prhaja krotka postaja.
101: de za sladke dari vôn jo že terja da jo že prosi za sladke darove, za ljubezen.
110: pršine pribiti, prikaže so ko blisk.
114: ostrmità poudarek na zadnjem zlogu je značilno gorenjski. 117: kratki prepir kratko pregovarjanje, pravdanje na sodniji. 122: nategama neutegoma. 124: žalila žalostila.
126: potegnil proč, pobegnil, odšel, se odpravil (prim, tudi prevod Lenore 6: nad Turka bil potegnil Jur).
156: na rami značilen gorenjski poudarek.
158: oslepila mém gredoče zjale preslepila mimo gredoča zijala. 140: ven dale izdale.
141: se je reč iznêsla reč sc je raznesla, razvedela.
142: premčtnost premetenost, pretkanost, gl. tudi zgoraj spremetni (47) in Mačka (100).
I ud i (o besedilo, najdeno decembra 1960 v zapuščini Frana Ilešiča,18 je za Žiga Zoisa kaligrafsko napisal Jernej Kopitar. Okoliščine njegovega nastanka in potem potovanja v NUK so gotovo enake tistim, ki smo jili ugotovili v zvezi s pesmijo Mačka.
Ob tej pesnitvi se spet postavlja vrsta vprašanj: ali je Zois avtor tudi tega slovenskega besedila; ali gre za prevod, in če, kateri tekst mu je bil za predlogo; ali gre morebiti celo za izvirnik: kakšna je oblikovna iu stilistična struktura pesnitve; kakšno mesto zavzema v razvoju našega slovstva?
«
Odgovor na vprašanje, ali je avtor te pesnitve, ki jo smemo označiti kot verzificirano novelo. Kopitar ali Zois, se mora glasiti: Kakor prevod oz. predelava Časti j eve basni La Gatta e il Topo tako je tudi to besedilo. ki ni ti vzdevljemo naslov Efeška vdova. Zoisovo delo. Kopitarjeva vloga je bila tu le vloga prepisovalca. Ob primerjanju zunanje podobe obeh tekstov je zanimivo to, da — četudi je Efeška vdova pisana le na polovico strani in je druga polovica prazna, namenjena za popravke je vsa desna polovica brez vsakršne obrobne ali drugačne Zoisove beležke. Avtor torej v tem primeru besedila ni več popravljal, bilo je zanj zrelo, dokončno. Dokaze, da je Zois avtor tudi te slovenske verzi-fikacije, opiramo kakor pri Mački najprej na jezikovne in pravopisne značilnosti, potem na fakturo in slednjič na obliko, izraz in stil.
V Efeški vdovi najdemo iste ali podobne fonetične, morfološke in pravopisne značilnosti, kakršne smo ugotovili pri drugih znanih Zoisovih literarnih delih. Opozorimo naj zlasti na protetični v-: vdre (4). vod rešit (14). vôna (21), vostâne (23), h vûstam (72), vtinmu (80). vûn (101), vûrno (103), zavupije (135), vobésla (137). Značilna je kontrakcija konzonantne skupine -šč- v- š-: pokopališče (10), iše (14), z vešain" (42), lcšerba (53) in pisava ji namesti i: vjide (42), jide (64) ter ia za ija: priatla (104). Opozoriti kaže nadalje na posamezne lekseme, ki se v Zoisovih besedilih ponavljajo, npr. des' (70), f letno (137), jen ja (52), iiesmilno (18. 128). premčtnost (142), sosedna (85), viža (15), vondèr (61), /olnir (40. 99, 113) itd. Med jezikovne značilnosti gre slednjič nepravilna raba določne in nedoločne oblike pridevnika: en mladi, lep in s premetu i soldat (47), k' je močni korenâk (57), en mili pogled (94). I u naj vpleteino opozorilo še na nekaj karakteristik Zoisovega izražanja, ki jih poznamo že iz prejšnjih pesmi in ki delajo njegov jezik iu stil tako barvit, slikovit in nazoren. Sem gre najprej raba ljudskih izposojenk: štinuiti koga (iz laškega stimare cenili, čislati, upoštevati, 2).
bilje (5), britof (9), t ru ga (13, 131), viža (15), Spirati (17), gâlge (28, 103, 112), ri h t a (30), štrik (35), podstopiti se (36), gnada (45), žolnir (40, 99, 113), soldat (47, 54, 74, 107, 116, 125), scagati (120), proč potegnili (126), fletno (137), ven dati koga (140); nato pa še raba rekel, primer idr. pesniških ukrasov, ki se bomo na nekatere izmed njih še vrnili: stradati na smrt (16), ni videti dlje ko lučaj (27), v roke pasti (32), v pest dobiti koga (117), rešili ga ne bojo vsi svetniki (37),19 uiti z veščami po zraku (42), ni videti dlje ko dva koraka pred nosom (50), piti tobak (54), komaj še gaga (68), prisiljena kislôba (84), s prigovarjanjem koga pritiskati (92), čez hribe in doline (106), oil ljubezni ko pijan (107), ni ji bilo para (122), proč potegniti (126), ljub'ca zlata (134), ii si kos (135), po sreči glavo odnesti (139).
Tudi v tej pesmi imamo značilen prenos dejanja v naše okolje. Л end ar je tu opozoriti še na posebnost: dejanje zgodbe se je godilo, kakor beremo v 1. verzu, nekoč nekje v »ajdovski deželi«, se pravi v nedoločeni preteklosti in nekje daleč, kjer živijo ajdje, drugoverci, pogani, torej nekako tam, kakor pri antičnem pisatelju Petroniju, s katerim je pesem v neposredni zvezi. Y nadaljevanju besedila pa kar nenadoma izvemo za Kljukca,20 ki je bil imenovan strah (pač samo Kranjske) dežele, namreč za ime nekoč pri nas zelo popularnega razbojnika, zdaj že obešenca, ki naj bi ga straži I vojak, junak naše pesnitve. Ta Kljukec je v pesnitvi omenjen trikrat: v verzih 30—31, 32—38 in 101—112. Kakor da bi bil pripovedovalec »zadremal« in pomotoma zagrešil analironizem, kajti tuje ajdovske dežele in nekoč v njej živečega našega Kljukca ni mogoče spraviti v sklad z zdravo logiko. Aii se je Zois zmotil, ali je mislil, da bo bralec pozabil, kaj je bilo v začetku pripovedi rečeno, ali pa mu je šlo za komičen efekt, saj je zgodba v celoti zabavna, smešna, polna obešenjaškega humorja v pravem pomenu besede. Vsekakor moramo v tem prijemu videti enak postopek, kakor smo ga ugotovili prej v zvezi z omembo vojskovodij Laudona in Črnega Jurija ob presaditvi Biirgerjeve Lenore in Castijeve Mačke v naš ambient. Spet neizpodbiten dokaz, da je prireditelj oz. avtor tega in prejšnjih dveh besedil ena in ista oseba: Žiga Zois. Vendar, če smo si prej z navedenrma osebama pomagali datirati nastanek obeh besedil, si tu s Kljukcem ne moremo, saj je živel v 17. stoletju.
Kljub temu imamo vsaj do neke mere uporabno oporo za trditev, da je Zoisova Efeška vdova morala nastati v vrsti njegovih doslej znanih pesemskih stvaritev nekje prav na koncu. V pomoč nam je pisna pod-
il Slavistična revija
43
laga, na kateri je besedilo napisano. Gre za dober rebrast pisemski papir, ki ima vodni tisk z imenom papirničarja: M SCHOUTEN COMP. Iii če si ogledamo Zoisovo korespondenco in odberemo pisma z istim vodnim znakom, bomo ugotovili, da je avtor uporabljal papir le vrste v letih 1806, 1807 in 180S.21 S tem smemo torej odgovoriti na vprašanje datacije: Efeška vdova ni nastala pred letom 1806 in ne po letu 1808, pri čemer je zgornja letnica podana s Kopitarjevim bivanjem v Zoisovi hiši in z njegovim odhodom na Dunaj.
Nadaljnje bistveno vprašanje je, ali je Zoisova Efeška vdova kakor npr. Mačka prevod oz. predelava kakšne tuje predloge — če je, katere — ali pa gre za izvirno Zoisovo delo? Poznavalci svetovne književnosti bodo brez težav ugotovili tesno sorodnost med Zoisovo pesmijo in zgodbo, ki jo je zapisal latinski pisatelj Petronij Arbiter, epikurejec, visoko izobraženi, bogati rimski plemenitaš in arbiter elegantiae na dvoru cesarja Nerona, ki je umrl 66. leta po n. š. Od verz i lici ran j a je Petronij prešel na pisanje proze, a od njegovih del poznamo le nekakšen potepuško-nravstveni roman Sature ali Satirikon, ki včasih na skrajno naturalističen, kaj malo decenten način upodablja dekadentno rimsko družbo, v kateri imajo važno vlogo parveniji, prostitutke, ugodniki, pretepači in podobna sodrga. Delo je obsegalo 16 knjig, ohranjeni pa so manjši in večji odlomki 14., 15. in 16. knjige. Iz lega fragmenta se dado izluščiti 3 zaokrožene celote: Državljanska vojna, Efeška vdova in Pojedina pri Trimalhionu. Slednjo je prevedel v slovenščino Joža Clonal- in ji napisal spremno besedo.22 Toda v njej je zagrešil napačno trditev, češ tla je Efeško vdovo u pesnil med drugimi tudi avtor Lenore
A. G. Bürger in to celo kot balado.23 Prav ta napaka — gre pač za zamenjavo s Chr. F. Gellertom — je dala povod za toliko bolj skrbno raziskovanje raznih obdelav zgodbe o Efeški vdovi, obdelav tega literarnega motiva iz starorimske književnosti, ki je bil gotovo najčešča predloga množici prevodov, predelav in prepesnitev.24 Najdemo ga ne samo v pozno antični, marveč tudi v srednjeveški, renesančni, baročni, klasicistični in novejši književnosti prav do naših dni. Pod naslovi Efeška vdova, Matrona iz Efeza in različnimi drugimi dobimo pikantno zgodbo ne samo v zbirkah facetijev, fabliaujev in novel, marveč tudi kot »ekseinpel«, vpleten v doktorske disputacije in cerkvene govore, kot prepesnitve v razne slovstvene oblike ali kot odrska dela.25 Iskanje predloge, ki bi jo Zois utegnil uporabiti pri presajanju dela v slovenščino, je bilo doslej brezuspešno v literaturah, ki bi za Zoisa prišle
v pošitev, zlasti v italijanski, nemški, angleški in francoski. Kako mikavno bi bilo odkritje take predloge npr. med 48 Castijevimi Novelle galant i, saj imajo le-te isto obliko ko Zoisova pesnitev, ali v Gellertovi obdelavi Die Witve v knjigi, ki je bila zanesljivo sestavni del Zoisove biblioteke,26 ali v La Fontainovi La matrone d'Ephes, ali po srečnem naključju kje drugje! Do morebitne najdbe take predloge bo pač treba sprejeti hipotezo, da je Zois delal po izvirniku, ki ga je tudi imel v svoji knjižnici27 in sicer tako. da si je izposodil Petronijevo zgodb«, se tesno naslonil na njegovo pripoved, sani pa ji dal čisto svoj, izviren izraz in obliko.
Med drastično pripovedjo burnih doživetij, ki se z njo zabava Bakhu in Veneri predana družba pustolovcev, hoče neki Eunioipus prikazati žensko lahkomiselnost in nezvestobo ter dokazati, da nobena, niti zakonska žena ni tako čednostmi, da se ne bi iz nagnjenja do moških dala zapeljati. V III. iu 112. poglavju (Euinolpus enarrat historian! de matrone Ephesina, Eiusdeni narrationis cont.inuat.io) pripoveduje trgovec Eumolp »po spominu«, kaj se je pripetilo v takrat imenitnem malo-azijskem mestu Efezu. Pripoved je nazorna, stvarna in živahna, ne spušča se v razglabljanja, pač pa v nadrobnostih opisuje zunanje dogajanje. Ker zasledimo nekatere skupne črte ali pa očitne razlike med latinskim in slovenskim besedilom, naj opozorimo na nekaj takšnih značilnosti. Petronij omeni npr., kako je žena, vsemu mestu in okolici vzor sramežljivosti, kot obupana vdova šla za moževim pogrebom z raz-mršenimi lasmi, kako se je tolkla po razgaljenih prsih in se zaprla v podzemsko izbico, v kakršno so po grški šegi polagali mrliče, lam je s služabnico prebila v žalovanju in postu pet dni, dokler je ni odkril vojak, ki je v bližini grobnice stražil več na križ razpetih razbojnikov. Ko je podjetni vojak z dobrini zalogajem in s še slajšimi besedami osvojil žalujočo in z njo tri noči užival ljubezensko srečo, je zjutraj nenadoma opaz.il, da so mu enega od križanih ukradli. V obupu je sklenil, da ne bo čakal sodnikove obsodlx- in kazni, pač pa si bo vpričo vdove vzel z mečem življenje ter ostal v usodni grobnici zraven pokojnega. »Nato reče žena, ki je bila manj usmiljena ko sramežljiva: Ne dajte bogovi, da bi gledala hkrati dva grobova za dva človeka, ki sta mi najdražja! Rajši žrtvujem mrtvega, kakor da bi ugonobila živega. Po teli besedah pomaga vdova ljubimcu vzdigniti truplo svojega moža iz sarkofaga in ga pribiti na prazni križ. Vojak je uporabil velikansko domiselnost prerazumne žene in naslednji dan se je svet čudil, kako je
mrlič spet prišel na križ.« V začetku poglavja, ki sledi tej pripovedi, se jezno oglasi eden od navzočih poslušalcev, češ, ko bi bil imperator pravičen, bi moral dati odnesti družinskega poglavarja nazaj v grobnico, na križ pa pribiti žensko.
Gornji povzetek vsebine naj v grobem pokaže, kako in v čem se je Zois oddaljil od Petronija, ko je tudi v tej pesnitvi prenesel dejanje iz maloazijskega Efeza, torej iz »ajdovske dežele« k nam, v Kljukčevo domovino. Kakor pri prenosu dogajanja v Bürgerjevi baladi ali Časti-jevi basni, tako je Zois ravnal tudi tu in antično zgodbo približal predstavnemu svetu slovenskega človeka. Bil pa je v odnosu do izvirnika povsem svoboden, kar zadeva obliko, izraz in uporabo rekvizitov (križ — vešala), medtem ko je bil glede tektonike do konca zvest predlogi. Nadrobil pa je v svojo pripoved izvirne domislice, ki dajejo pesnitvi nekakšen rokokojski priokus, zlasti v opisu, kako se vojak približuje vdovi, ko »lepota nje mu sreč obšlata« (61). da »morebiti jo enomalo (!) stiska« (90) in >de za sladke dari vôn jo že terja« (101). V pesmi je mnogo mest, ki razodevajo izvrsten avtorjev opazovalni dar, poznavanje človeka, smisel za humor, predvsem pa odlično obvladovanje jezika, l e lastnosti se kažejo v opisih dogodkov in situacij, v izvedbi dialogov ter v rabi raznih pesniških ukrasov, kakor so primere, tropi ter razne figure. Posebej je treba opozoriti na naslednja mesta: držala se ga jc ko smola jelke (3), bila je zvita ko presta (13), kolovrat ji teče napak (76), bila sta ko od strele zadeta (114), ni hotela ostati sama kakor sova (125—126), dalje: odrešiti se življenja (14), meglo zreti (38), možu gre z dušo naproti (64), dekla rada vidi, da se kaj veže (91), priložnost ženam hudo nagaja (98), bo kratek prepir (117), že čuti vrv, ki se mu okrog vratu opleta (118), sreča se ji neusmiljeno laže (128), mrlič se ne zmeni, ali ga trava pokriva ali ga veter suši (133—134), oslepila sta mimoidoča zijala (138). Da je izraz včasih naturalistično drzen, vendar nikjer trivialen, ni čudno, saj mestoma to zahteva vsebina.
Kot posebnost moramo šteti tudi smiselno dobro pogojeni prehod od preteklega časa na pripovedni sedanjiik. Stilizem, ki se z njim dosega napeta pripoved, je Zois samostojno uporabil že pri prevajanju Lenore. Tako avtor že takoj po prvi kitici v Efeški vdovi, kjer se dejanje pripoveduje v preteklem času, preide na historični sedanjik in ostane pri njem do konca predzadnje kitice, izvzame pa le del četrte in, pete, kjer je govor o nekoč živečem Kljukcu in o grožnji stražniku, kaj bo, če ne bo izpolnil ukaza. Zadnja kitica, pripovedovana spet v perfektu, je
vsebinsko zanimiva zaradi skoraj ciničnega obešenjaškega humorja, češ, lepo ( Ici no sta ga tedaj vobcsla«, zaradi posega denunciantskih bab v dejanje in zaradi dobrohotne, a pomenljive vladarjeve rešitve nevarne situacije. Da je Zois dal konflikt razsoditi kralju in ne morda cesarju, je vzrok — kakor npr. v tedanjih dramah — v tem, da se v literarnih delili niso smele omenjati najvišje politične in cerkvene osebe. Komična poanta, položena v kraljevo razsodbo, spominja na lahkoživi refren v Japljevi prepesnitvi 1 Iagedornove Domine, kjer sloji zapisano vendar prav'jo in zna biti, de se vsaka da sprositi«. Vsa pesnitev izzveni v obsodbo družabnih konvencij, л- zagovor pravice do uživanja življenjske radosti, v Horacov Carpe diem! Ilorac je bil Zoisu kol klasicistu od vseli pesnikov najljubši, zato ga je poslal Vodniku skoraj kol neko čudodelno Mojzesovo palico, ki je iz trde skale priklicala vodo: »Prerokujem Vam..., da se Vam bo pesniška žila, pa naj se zdi še tako usahla, kar sama od sebe neopazno odprla, če boste študirali edinole Horaca in ne iskali nobenega drugega vzorcu, sicer pa upoštevali ljudske potrebe in posebnosti kraja.«28
Kakor je bil Zois pri ustvarjanju Efeške vdove nevezan, kar zadeva izraz in slog. tako je bil tudi svoboden v izbiri oblike. Da se je odločil prav za obliko italijanske ottave rime, mu je narekovala njegova literarna izobrazba, njegov smisel za primernost forme, ki ga že poznamo iz njegovih nasvetov Vodniku, zapisanih v njegovih 9 ohranjenih pismih, poslanih med 20. marcem 1794 in zadnjim novembrom 1795 na Kopriv-iiiik. Vplival pa je tudi Castijev zgled v Novelle galanti, Blumauerjeva travestirana Eneida, ki jo pošilja Vodniku (gl. pismo z dne 25. junija 1794, Vodu. sponi. 48) in najbrž še kateri.
Italijanske pesniške oblike in literarna teorija sploh je morala biti Zoisu dobro znana. Iz novejših ugotovitev vemo, da je Žiga med 4. nov. 1761 in 18. avg. 1765 po očetovi odločitvi študiral s tremi mlajšimi brati ne na ljubljanski jezuitski gimnaziji, pač pa v Reggio Emilia in da je bil gojenec tamkajšnjega senieniškega kolegija.20 Zato je spričo tedanjega šolskega sistema, ki je polagal veliko važnost na literarno izobrazbo, na poznavanje anjične kakor tudi starejše in sodobne italijanske književnosti, na adekvatnost in eleganco izražanja, razumljivo, da se je Zotis tudi vadil v samostojnem verzificiranju kakor v splošni retoriki. Znano je namreč, da je v svojih mladih letih zlagal »sonete in mad rigale. polne italijanske izvirnosti«.30 Bil je celo član nekakšne zavodske akademije (Aceademia dei Pronti), katere program je bil po zgledu
rimske Arkad i je prav literarno in govorniško udejstvovanje. Pa ne samo I o, aktivno je sodeloval kol igralec, baletnik in borilee pri gledaliških nastopih, učil se i udi slikanja in glasbe. Iz teli podatkov smemo torej sklepati, da mu je lui I smisel za vse vrste umetnosti zgodaj vcepljen in da je bil v njeni zbujen takrat tudi talent za pesnjenje, ki ga pozneje zaradi poklicne vpreženosti in zaradi mnogostranskili zanimanj ni utegnil razvijati. Po vključitvi v slovenski prerod, katerega ena glavnih točk je bilo prizadevanje ustvariti tudi posvetno umetno slovensko književnost po vzoru literatur kulturno razvitejših narodov, se je nekajkrat sam poskusil v pesništvu, še bolj pa se je trudil z odkrivanjem literarnih talentov in njihovim mentorstvom. Eden takšnih njegovih učencev je bil prav koprivniški lokalist Valentin Vodnik, na katerega je z velikimi upi in in cl i z uspehom prenašal svoje teoretično znanje, oprto na lastne praktične izkušnje. Omenjena korespondenca očitno razodeva poleg Zoisovih estetskih nazorov, ki jih smemo označiti v glavnem kot klasicistične, ko uči med drugim pretehtanost, izravnanost in harmonijo, a vplivane tudi že od p red roman t ike, tudi Zoisovo dobro poznavanje rokodelske« plati literarnega ustvarjanja. Med njegova načelna spoznanja smemo šteti npr. misel, da morajo biti v slovenščini zložene pesmi riniane; da mora pesnik sani izbrati določeni vsebini primerno obliko; da je pesniški talent posebna, prirojena nadarjenost, da pa je pesniku potrebna tudi nenehna vaja, dobronamerna kritika in pila; da mora slovenski pesnik upoštevati nizko kulturno stopnjo svoje publike; da naj pesem vsebuje »recht artige Gedanken, Scherze, Bilder, Phrasen«; naj ton ne bo prenizek in ne previsok, izraz ne prozaičen, sintaktično razvlečen, medel, a tudi ne nabrekel, preobložen z metaforami in podobami. Iz lastne skušnje je vedel in opozarjal svojega učenca: »Sie haben übrigens mit allen den unendlichen HinderniHen zu kämpfen, die die Arniulh unserer Mundart mit sich bringt: je höher Sie den Ton spannen, je schwärer werden diese Hindernille überwunden, oder vielleicht gar nicht aus dein Wege geräumt werden können. Bedenken Sie auch den Zeitpunkt — den Zustand Ihrer l.andsleüte in Bezug auf Perzeptibilität. Geschmack, nächste Aneignung u:s:w:! Alles scheint einzurathen, dal? die Sailen nicht zu hoch gestimmt werden derfen!!!«31 Te svoje nazore razvija največ v pismih z dne 20. marca 1794 ter 4. avgusta in 30. novembra 1795.
Posebno zanimiva za nas so lista mesta, kjer Zois obravnava Vodnikov načrt, da bi polog elegije ob Linhartovi smrti zložil tudi daljšo
pesnitev, vsebinsko naslonjeno na Linhartovo zgodovino Slovencev. Ob tem se Zois dosti na široko razpiše o bistvu epske in didaktične poezije 1er o tem. katera oblika in verz bi se jima najbolje prilegla. Ko Vodnik pošilja Zoisu v presojo I. kitico Linhartu posvečene elegije, zložene v nekakšnih anifibraških enajstercih, sodi Zois, da ta mera še nekako ustreza vsebini elegije, ne bila bi pa primerna za epopejo ali za didaktično poemo: prvič, ker bi bili taki verzi preenolični. saj ne dovoljujejo variacije, drugič, ker enajsterec s poudarkom na 4., 7. in 10. zlogu razpada v dvostišja, iz katerih so zložene gorenjske poskočnice. ali kakor pravi on »anakreontske« pesmi. Zois potem takole razvija misli: »Es schickten sich daher die eilfsilbigen Verse viel besser, die bey den Itab, Französ:, Engl:. Deütsch: und m. a. Sprachdichtern für alle längeren Poeme angenohmen sind, und deren Charakter darin besteht, dal! man sie auf zweyerley Art variren kann, nämlich
w ^ w w — w ^ ^ — v./. und w — ^ј ^ј — о — die wieder durch den männlichen und weiblichen Reim, iu
wwwww — iw/w —, oder
uuu — и — w—, oder zuweilen mit Zugabe einer sehr kurzen lezten Sylbe bey dem weiblichen Reime, wo also die lezten drey Sylben einen Daktilum ausmachen, in
^ w ^ — w ^— v , oder ^ ^ w — w w	— ^ verwerchselt werden kön-
nen. — Diese Veränderungen sind höchst nützlich, um bey längeren Arbeiten den Stil zu soutenieren, und das Ohr mit Variationen des Numerus poeticus, des Wohlklangs, zu ergötzen. — Zudem ist es noch erlaubt, bisweilen einen eilfsilbigen Verl! mit dem Akzente auf der siebenten Sylbe mit unter aufzunehmen, welches alle Epischen Dichter gethan haben, um manchen guten Verl!, der sich änderst nicht radebrechen Uilit, beizubehalten.
Um nach dieser Methode Verde zu machen, bedarf man keiner ängstlichen, vielweniger einer kunstniessigen [sic!] Prosodie; das Ohr entscheidet alles, wenn es den Sprachgeschmack konsultiert. An der Stelle des Akzentes mul! eine vollkomen lange Sylbe stehen: minder lange können mit den kurzen und den kürzesten im Gemenge bleiben: Jede Verllart erhält dadurch eine charakteristische Forme [sie!], und eine dem Ohre hinreichend tonische Auszeichnung. Da wir von dem Musik-Sisteme der Griechen und Lateiner keine Kenntniüe haben, wäre
es sehr überflüssig, die Dichtkunst der lebenden europeischen Sprachen auf die Folter der Prosodie zu legen. Nach dem Akzeaitual-Systeme vereinigt sich auch unser heüliges Musik-Sistem vollständig«.32
Ker bi nas nadrobna analiza tega prevažnega mesta zavedla predaleč, naj zadostujejo naslednje ugotovitve: Zois je imel kakor toliko pesnikov prejšnjih in tedanjih časov italijanski endekasilabo ne samo za žlahten, marveč za vsestransko uporaben verz, ker je na moč prožen, variabilen, vse prej kakor monoton in utrudljiv. Še zmerom ga je do neke mere bremenila antična prozodija, ki je zloge merila po kvantiteti. Začel je spoznavati, da je slovenskemu jezikovnemu gradivu primernejši akccn-tuacijski princip, ker je tudi skladen s sistemom v glasbi. Dodobra je spoznal bistvo endekasilaba. Vsi trije pari v pismu Vodniku prikazanih verznih shem ponazarjajo namreč, da je poznal tiste italijanske literarne teoretike, ki so učili, da predstavlja endekasilabo zlitje dveh verznih elementov: scptenarja in kvinarja, ki se lahko vrstita v tem ali v obrnjenem zaporedju. V trojici shematično prikazanega ustroja endekasilaba predstavlja prvi par enajsterec z ženskim rimanim zaključkom, drugi par deseterca, kjer se verza zaključujeta s poudarjenim zlogom, čemur ustreza moška rima, tretji par pa kaže dva enajsterca z daktil-skini zaključkom ali tekočo rimo.33 Vso, tri različice so v italijanski poeziji normalne, četudi daleč prevladuje žensko riniani verz z enajstimi zlogi. Zoisov namen je bil Vodniku pokazati variabilnost tega verza in ga opozoriti, da ima endekasilabo, zgrajen ali tako, da stoji na 1. mestu septenar — take enajsterce imenujejo italijanske poetike »a niaiore« — glavna poudarka na 6. in 10. zlogu, ali pa tako, da so glavni poudarki na 4., 8. in 10. zlogu, kar pomeni, da stoji peterec pred eedmercem, to je it kini. »endecasillaho a minore«. Vsi drugi zlogi utegnejo imeti stranske poudarke, pa najsi so to zlogi lihega ali sodega števila. Drugače rečeno: ker stoji laški metrični princip na numerično-akcentuacijskem načelu, more biti endekasilabo tako zelo različen in pester, medtem ko je njegov nemški posnetek načelno krojen kot peterostopni hiperkatalektični jamb in so ritmični odstopi od naglasov na 2., 4., 6., 8. in 10. zlogu v njem izjema. Odstopi od naglasov na sodih zlogih so tedaj v italijanski metriki pravilo, da so le naglašeni 6. in 10.. ali pa 4., 8., in 10. zlog.
Ker Vodnik očitno ni razumel mentorja in si z zapisanimi shemami ni vedel pomagati, je pač v danes izgubljenem pismu vprašal Zoisa za natančnejšo razlago ali pa vsaj za zgled. Nato je Zois Vodniku v na-
slednjem pismu res navedel prva dva verza iz Tassovega epa La Geru-salleme liberata:
Can io Гаг mi eil va lor del Ca pi ta no	6ta 10ma
W	WW	www	w
che il gran se pôl его Ii be ro di Chril'lo	6ia 8VU 10ma
verza, ki se po ritmičnem ustroju razločujeta med sabo prav v tem, da prvi ustreza različici з>а maiore« z glavnima poudarkoma na 6. in 10. zlogu, stranskima pa na L in 3. ter drugi verz varianti »a minore« z glavnimi poudarki na 4., 8. in 10. zlogu in s stranskim na 2. zlogu. Toda videti je, da Vodnik, ki sta mu bili meri gorenjske poskočnice in 4-stopnega troheja vseskozi domači, Zoisa kljub sporočenim zgledom ni razumel, saj se menda nikoli ni dokopal do tega, da bi se poglobil v metirum endekasilaba in ga poskusil uporabiti. Zato je Zois šele po tem brezuspešnem poskusu, da bi pripravil tedaj mnogoobetajočega Vodnika do uporabe tega v velikih literaturah tako cenjenega verza, sam v prevodu Castijeve Mačke (v sekstinali) in v izvirni obdelavi Efeške vdove (v stancah) pomeril slovenščino z italijanščino.
Kako je Zois ulival svoje misli v kalup laškega enajsterca in kako prilagajal pravila laške metrike slovenskim? Kar zadeva ritem, velja ugotoviti, da je od 720 možnih poudarkov na iktičnih zlogih Zois realiziral 438 (= 61 °/o), na neiktična mesta pa je postavil 118 (= 22 °/o) na-glašenih zlogov. Razporeditev poudarkov na posamezne zloge, primerjana z Mačko, Prešernovim Slovesom od mladosti, Prvo ljubeznijo, Uvodom in Krstom, dâ tole podobo:
	1.	2.	3.	4.	5.	6.	7	8.	9.	10.
Efeška vd.	31	60	37	78	7	84	36	72	3	144
°/o	21	41	72,5	55	4	58	25	50	1,5	100
Mačka	66	105	68	150	6	174	66	121	3	252
°/o	26	41	27	60	2	68,5	26	48	1	100
Slovo	3	35	0	36	1	25	3	21	0	40
»/o	7,5	82,5	0 1	85	2,5	57	7,5	52,5	0	100
Prva ljub.	3	22	0	31	0	36	1	21	0	40
»/o	7,5	55	0	77,5	0	75	2,5	52,5	0	100
Uvod	9	65	4	60	2	49	0	47	1	78
°/o	11,5	83	5	77	2,5	65	0	60	1	100
Krst	58	1Л O-I	8	308	6	309	11	272	5	424
»/o	10	78	2	72	1,5	72	2,5	54	1	100
Najpogoetnejši so Zoisovi verzi s poudarki na 2., 6., 8. in 10. zlogu (I? = 21 %), nato sledijo verzi s poudarki na 2., 4.. 6. in 10. oziroma na 3., 6., 8. in 10. (12 = 15%), na 4., 8. in 10. zlogu (9 = 12,5%). na 1., 4., 8. in 10. zlogu (8—11 %). na 2.. 4.. 7. in 10. ter na 2.. 4., 8. in 10. zlogu (7 = 9.5%), na 3., 6. in 10. ter na 4.. (>.. 8. in 10. zlogu (6 = 7.5%). na 2., 6. in 10.. 1., 4.. 7. in 10. ter na 3., ()., 7., 10. zlogu (4= 5,5 %), na 4., 7., 10.; na l.,4.,6.. K).: na 1., 4.. 0.. 8., 10.; na 2.. 4.. 6., 8. in 10. (5 = 4%).3r> Dvanajst variant se pojavi po 2-kral. dvajset pa po l-krat. Vsega skupaj šteje Efeška vdova 47 variant enajsterca. Pesnitev je zložena v pravilnih oktavah z običajno razvrstitvijo rim: abababcc. Žensko se rima 121 (74%), moško pa 23 (14%) verzov. Primerjava med temi podatki in tistimi, ki smo jih dobili pri analizi Mačke, pokaže tesno sorodnost med ritmično strukturo obeh Zoisovih pesmi, veliko razliko pa med njegovimi in Prešernovimi verzi.
Da je Zois zgradil enajsterce z ugotovljenimi karakteristikami, je uporabljal verzno tehniko, kakršno je spoznal v italijanski poeziji in jo pač tudi sani uporabljal, ko je pesnil v laščini. la tehnika pozna številne odstope od knjižne norme, tkim. »pesniške svoboščine«. Sem gredo razna krajšanja (afereza, apokopa, sinkopa, elizija, sinalefa), podaljševanja (epenteza), izpuščanja besed, miselni prestopi in drugi tehnični prijemi. Medtem ko ima italijanska verzna tehnika sto- in stoletno tradicijo, jc bil Zois v prenašanju takšnih prijemov v naše jezikovno gradivo šele novotar, saj so se pisaničarji in drugi naši verzi-likatorji tedanjega časa učili tehnike nekaj pri antičnih, nekaj pri nemških pesnikih, redkeje pri domači ljudski pesmi. Seveda je treba pri osvetlitvi tega področja upoštevati, da je marsikaj takega, kar danes štejemo za narečno posebnost, tedaj veljalo za knjižno normo, saj se pisatelji niso mogli opirati na ustrezne jezikovne pripomočke — 1'olili-novo slovnico in slovar so kot delo jezikovnega malikovalca zavestno odklanjali in je prav Zoisov prerûdni krožek štel kunierdej-Japljev prevod biblije za normo knjižne slovenščine. Včasih naletimo v Zoisovih besedilih na duldete in prav te nas opozarjajo, da je uporabljal »svo-ljoščine« ne samo zalo, da je izoblikoval ritmično ustrezen enajsterec, marveč tudi zato. ker so mu kdaj služile kot posebno stilno sredstvo. Med krajšavami besed jih najdemo mnogo vrst:30 aferezo — 'z, 'koj, "če, 'boga: elizijo ali sinkopo — b io. zalnba, nesmilno, lub'ga, «kapcTca, k'terga, džela, imen'vân, d'jan, st'ri, živ ga, ranc'ga, vas'ga, vel ka, druz'ga, lido. tovar'Si, prijat'la, sprav'li, lub'ca, c'lo, d'jal, z'jalo in
iipokopo — ak'. al", h', bit', kak', lak', lud', morebit', po 110/'. ostal", z vešam', vin', des', dost', njeni', na svet', men', Klukcov', s', nos', mein', po sreč', p ros" ter vrsta kratkih nedoločnikov: vodrčšit'. umret', žalovat", pomagat', scagat', ostat". Zelo značilne so nadalje sinalefe,37 tj. zlitje dveh vokalov ali zlogov v medbesednein položaju v podaljšan vokal ali v diftong: na^ajdovski, gajz, mokre^oči, spreniUn, gosposka^al, sklu-čena^in. zmršenajn, zapadenajn, srcewobšlata, se newozre, mednjejinu, kličetejz, lepajin, besedLon, jo„eno, prehiitro^odhaja itd.38 Med sinalefe štejem nadalje primere, ko Zois piše o namesto и na začetku besed, če hoče z vokalonn predidoče besede dobiti diftong: ne^vmorila, hoče^vniret, so^vkazali. ne„vjide, ne„vkrade, se^vbrani. la isti pojav srečamo tudi pri Prešernu, npr. v Krstu: roka^vstavi, v dnu jezera„vtopila, zato„včlo-večil, ga^vstvaril, je^vslišan. Med nadaljnje akustične in ritmične posebnosti gredo tudi že omenjena proteza z n (tip nôkno), epenteza: vedova (za vdova) in izpust besede: al zmislila . . ., ak ti pobegnil proč. le nadrobnosti je kazalo našteti, ker so karakteristične za zgradbo Zoisovih enajistercev. Če jih pomerimo ob Prešernove endekasilabe, bomo videli, da se njegov enajsterec v marsičem bistveno loči od Zoisovega. kar pove, da sta se oba v gradnji tega verza učila iz različnih poetik in zgledov: Zois iz italijanskih, Prešeren iz nemških, potem pa pod Čopovim mentorstvom tudi iz italijanskih. Vendar si tolikih »svoboščin« ni dovoljeval; izogibal se je, če se je le mogel, narečnim oblikam, nastalim poni vplivom moderne vokalne redukcije, ker je imel v Kopitarjevi slovnici iz 1808 9 ter v slovnici in slovarju Antona Janeza Murka iz leta 1852 dobre jezikovne pripomočke, ki jih je priznaval kot obvezne.
Ena od značilnih metričnih razlik je tudi v tem, da Zois večkrat uporablja desetere« z moško rimo, redko pa tudi dvanajsterec s tekočo, medtem ko si Prešeren tega sredstva za razgibavanje verzne zvočne linije nikdar ne dovoli. Pomembno je, da se Zois natanko zaveda učinka tega sredstva, saj ga prav v Efeški vdovi zelo učinkovito uporablja. Treba je le razčleniti zgradbo pesnitve (zasnova: 1.—24. verz; zaplet: 25.—72. verz; vrh: 73.—104. verz; razplet: 105.—120. verz; raz-snova: 121. 144. verz) iii prepričali se bomo, da predstavljajo desetere i ne samo nekakšen razčlenjevala! princip (verzi 25 — 27 — 29, 75 — 75
77. 105 — 107 — 109). marveč da jih je avtor zavestno uporabljal, kadar je bilo treba vnesti v pripoved posebno napetost in dinamiko ali pa v zvezi s premim govorom (31—32, 47—48, 75—77, 79—80, 113—115 do
117, 122—124—126 m 135—136). Med take posebno razgibane verze je treba šteti 113—117, 122—126 in 135—136 verz.
Glede Zoisovih rini velja opomniti, da so vse čiste, četudi tu pa tam
—	a tukaj zelo redkokdaj — malce prisiljene (npr. 3, 25. 40. 46, 53). Kako tenak posluh za to glasovno figuro je Zois imel. je videti iz opozorila Vodniku, da se laški besedi mezzi in bezzi ne riniata. ker je kvaliteta obeli e-jev različna. Rime na -i. -ti in -iti mu niso ugajale, vendar so neogibne, ker se mnoge glagolske oblike končavajo na take zloge. Zato naj pesnik pazi, da jih ne bo postavljal preblizu, pač pa naj jih razvrsti v med seboj oddaljenih verzih.38 Gotovo se je tudi zavedal. da sodi na ritmično najbolj poudarjeno mesto v verzu tista beseda, ki nosi njegov smisel, in naj bo zato riinana. Če si take besede izpišemo, dobimo iz njih kar ogrodje pripovedi: na ajdovski deželi moža štimala — ko smola jeli — smrt pobrala — bile peli — srce preklala — premal trpeti — umreti — zunaj mesta — zapre v pokopališč
—	dekla spremi — itd. V navodilih Vodniku Zois opozarja tudi na to. naj ne trga verzov z miselnimi prestopi (enjambement!),40 češ da se slovanski poeziji to sredstvo ne prileze in ga tudi v ljudski poeziji ni najti. Da je šel s tem nasvetom predaleč, ne samo ker ni mogoče vselej strpati misli v enajst zlogov, marveč tudi ker je miselni prestop včasih učinkovito sredstvo za poživitev ritma, je uvidel sam, ko je v Efeški vdovi nekajkrat prenesel zaključek misli v naslednji verz; vendar je bil s tem prijemom razmeroma varčen.41
V celoti vzeto, so verzi v Efeški vdovi — izjema je 66.. ki se je vanj prikradel lapsus calami, da je za štiri zloge prekratek —- skoraj brez izjeme pravilno grajeni, gladko tekoči, dobro zveneči in v tonu skladni z vsebino. Tudi zgradba celote in njene posameznosti so skladne, zato pesnitev' estetsko zadovoljuje.
Na vprašanje, kako tla si je Zois izbral za upesnitev ta na moč trdoživi motiv iz antike, moremo odgovoriti le z domnevo, ker nam o tem ni ohranjeno nobeno direktno pričevanje. Bržčas ga je zamikala razigrana in razgibana zgodba, polna humorja in ironije. Velik razpon čustvenega spektra od grenke žalosti in črnega obupa, od zakrknjene trmoglavosti tlo počasnega tajanja, ogrevanja in splamtevanja v ljubezenskem ognju ter tlo domiselnega, čeprav ciničnega prebliska za izhod iz spet skoraj obupnega položaja daje besednemu oblikovalcu veliko izraznih možnosti. Kakor je Linhart izjavil, da je presadil Zupanovo Micko in Matička na Slovensko predvsem zato. tla bi dokazal melo-
(ličnost in sposobnost slovenščine za najfinejšo komiko,42 tako je pač tudi Zois iz podobnega nagiba segel po Petronij u, si iz njega izposodil fabulo in jo vlil v stance. Pošastni zgodbi o nesrečni Lenki-Lenori in njenem v vojski padlem Jurju-Vilhelnui, ki pride kol mrlič po svojo obupujočo nevesto, je v tej verzificirarii noveli postavil nasproti radoživo zgodbo o osameli vdovi, ki se da potolažiti in osvojiti podjetnemu vojščaku in ki gre za srečo tudi prek trupla svojega pokojnega moža. lam mrka, asketska negacija, tu vedra afirmacija življenjskega principa. lam mračna obsodba greha zoper zaupanje v nam nerazumljivo ravnanje supranaturalne sile in sploh predrzen dvom v njeno bivanje ter kazen zanj. tu sončen zagovor elementarnih pravic človeške narave brez ozira na utesnjujoče družabne in družbene konvencije. Tako je najbrž Zois poskušal z umetniškim oblikovanjem tega motiva pozabiti za kakšne ure na svoj težki položaj, ki so mu ga povzročali neozdravljivo bolelmnje in premnoge gospodarske in poslovne skrbi v politično tako negotovih časih, kakor so bili socialno vrenje po francoski revoluciji in z njim zvezano Napoleonovo rušenje obstoječega reda tudi v naših deželah. Z obdelavo vedrega motiva o Efeški vdovi si je pač preganjal skrbi oblake« in v svoji prerodni vnemi, ki tudi v teh kritičnih časih ni popustila, doživljal ustvarjalna ugodja, ko je z zmerom spretnejšo oblikovalsko roko spreminjal svojo malo razvito materinščino v bolj in bolj ubogljiv instrument zahtevnega umetniškega izražanja.
Iz zgornjega smemo povzeti, da je komična pesnitev Efeška vdova prav posrečen rezultat uresničevanja Zoisovih nazorov o poeziji, ki jih je razvijal v pismih Vodniku in jih tudi sam preskusil v praksi. Njegovo teoretično razpravljanje je temeljilo na lastnem poskušanju in je bilo zato tako stvarno in plodno. Ta spretno verzificirana in dobro zgrajena galantna novela je še danes presenetljivo živa, polna humorja, izvirnosti, barvitosti, nazornosti, sočnosti in naravnega izražanja. Zato jo je treba šteti med najboljše verzifikacije, kolikor jih do danes poznamo iz dobe našega razsvetljenskega klasicizma. Škoda, da skoraj gotovo zaradi čuječnosti borniranih varuhov devištva naše književnosti, namreč jan-zenistov in njun podobnih ozkosrčnežev, pesnitev ni prišla v javnost in s tem tudi ne v roke naši naslednji pesniški generaciji! Saj bi se ob njej kakor že ob Zoisovem prevodu Lenore lahko zamišljal tudi mladi Prešeren.
v
Ko smo spoznali tri doslej neznane pesmi Žiga barona Zoisa ter skušali ugotoviti njihovo estetsko vrednost ter mesto v razvoju našega slovstva v dobi razsvetljenstva, zaključujemo naše razpravljanje s spoznanjem, da se je Zois, kolikor poznamo njegov literarni opus, kot lepo-slovec sicer počasi, toda uspešno razvijal. Iz začet niškega, plahega lin nerodnega verzi fikatorja se je postopoma ob lepem talentu in vztrajni vaji razvil v enega najboljših pesniotvorcev svoje dobe. Zato ga kot leposloven smemo mirno postaviti v isto vrsto z JapIjeni, Linhartom in Vodnikom, a v precejšnjo razdaljo pred Deva, Pohlina in njuno pisani-čarsko družbo. Četudi pogrešamo pri Zoisu sposobnosti za izmišljanje novih tém, vendarle ni bil zgolj poustvarjalec, saj se nam je prav v svojem zadnjem — nam znanem — delu predstavil kot ustvarjalec, ki nam je spesnil umetni epos, zvrst, ki je ob njegovem času veljala za najvišji literarni dosežek. Očitek, da mu je manjkala teniatična inven-cija, ne more zmanjšati vrednosti njegovih prostih prevodov Biirgerjeve Lenore in Castijeve Mačke, še celo pa ne izvirne obdelave motiva Efeškc vdove. Zlasti v zadnjih dveh tu objavljenih pesmih gre — podobno kakor pri Linhartovih veseloigrah — za ustvarjalno presajanje tujega besedila, za izvirno predelavo tujih predlog in za njih spretno in vsebini primerno preobleko v komaj šele nastajajoči slovenski pesniški jezik. Enako pomembno je njegovo novatarstvo v tem, da je obogatil našo književnost z novimi temami, prvi dobrih dvajset let. pred Prešernom zlagal posrečene cnajstcrce in uvedel dve novi obliki (sekstino in oktavo) v slovenščini, ki jo je moral šele usposobiti za tako zahtevno mero in obliki. Zaslugam, ki si jih je Žiga Zois pridobil za naš jezikovni in literarni prerod kot odkrivalec talentov, njiih mentor, mecen in organizator, je treba dodati še eno: kot prevajalec in ustvarjalec je zapustil nekaj leposlovnih del, ki so pomenila v razvoju naše literature korak naprej in ohranila do danes svojo literarnozgodovinsko in estetsko vrednost.
ZUSAMMENFASSUNG DREI NEUE SLOWENISCHE GEDICHTTEXTE VON ZOIS
Daß einer der reichsten Krainer, Besitzer von Bergwerken und Eisenhütten, eines Eisenhandels und feudalen Großbesitzes, der Naturwissenschaftler und Philanthrop 2iga Baron Zois ( 1747-—1819) an seiner Tafelrunde »regenerativ gesinnte, für slowenische Belletristik, Sprachforschung und Geschichtsschreibung begeisterte Intellektuelle versammelte und ihnen Arbeitseiiiifen aus sei-
ner Bibliothek anbot, ist allgemein bekannt. Bekannt ist ferner, daß er der literarische Mentor vornehmlich des Dichters Valentin Vodnik (1758—1819) der Sprachforscher Blaž Kumerdej (17)8—1805) nnd Jernej Kopitar (1780 bis 1844) war, daß er als Freund der italienischen Oper Texte von beliebtesten Arien übersetzte, die gelegentlich von fremden Gästen auf Slowenisch vorgesungen wurden, daß er oberkrainer Schnaderhüpfel sammelte und einige von sich und Japclj (1744—1807) hinzufügte, daß er einige Scherzlieder komponierte und Bürgers berühmte Ballade Lenore übersetzte. Jedoch aus diesen wenigen Gedichten wäre es kaum möglich, sich ein klares Bild zu machen, inwieweit die Behauptung Jernej Kopilars wahr ist, daß er das Slowenische, die Sprache seiner Mutter, heiß liebe und ausgezeichnet beherrsche. Ferner war bekannt, daß er viel über literarthcoretisclie Fragen nachdachte, als er in den Briefen an Vodnik 1794 und 1795 nicht nur lehrte, wie er gemeinverständlich-belehrende Aufsätze zur Aufklärung und Bildung des Volkes schreiben solle, sondern er veredelte Vodniks Geschmack und war ihm ein erfolgreicher Lehrer in dichterischen Dingen, all das aus dem Eifer, er und seine Mitarbeiter möchten dus Slowenische pflegen, für die weltliche Literatur insbesondere aber für den literarischen Wettbewerb mit Völkern mit entwickelter Literatursprache und reicher Belletristik befähigen.
Mit dem Fund dreier unbekannter Texte — womit sich die Zahl der bisher bekannten 346 Verse auf 785 erhöht hat ist es aber möglich, Zois' literarische Arbeit genauer zu bestimmen und zu zeigen, wie sie sich entwickelte, bis sie ein relativ hohes Niveau erreichte. Deshalb muß man vornehmlich seine beiden letzten Dichtungen, die zwischen 1804 und 1808 entstanden sind, unter die besten Verifikationen aus den ersten Jahrzehnten der slowenischen literarischen Wiedergeburt zählen.
Der Autor widmet den beiden letzten, auch dem Umfang nach den ansehnlichsten Dichtungen von Zois besondere Aufmerksamkeit: der freien Übertragung einer Tiergeschichte des italienischen Rokokodichters Giambattista Casti La Gatta e il Topo und der Nachdichtung des sehr populären literarischen Motivs aus der altlateinischen Literatur, einem Bruchstück aus Petro-IIiiis Arbiters Abenteuerroman Satyricon, nämlich der galanten Novelle über die Witwe von Ephesus. Weil diese beiden Dichtungen in der Handschrift des Amanuensis von Zois, Jernej Kopitar, niedergeschrieben sind und Zois bei der einen Randkorrekturen angebracht hat, mußte zuerst bewiesen werden, dal» es in beiden Fällen um Zois' und nicht Kopitars Arbeit geht. Daß der Autor der erörterten Texte nicht Kopitar sein konnte, sondern daß dessen Rolle bei ihnen nur die des Abschreibers war, beweist der Autor mit der bekannten Tatsache, daß sich Kopitar w*der zu dieser Zeit noch jemals früher oder später mit dem Dichten befaßte und daß er dem Versifizicren nicht gewachsen war. Mußte er doch Vodnik zu Hilfe rufen, damit daß er ihm die Verse in der Schlußszene des Lustspiels Der Hahnenschlag von Kotzebue, die Kopitar übersetzte, ins Slowenische bringe. Zahlreiche Beweise, daß Zois der Autor der Katze und der Witwe von Ephesus sei, erschließt der Verfasser der Abhandlung mit Hilfe
îles Vergleichcns autlieiitiseher Gedichte Zois' mit den erst gefundenen un Hund der Sprache (Orthographie, Morphologie und Lexika), des Stils und des charakteristischen Umsetzens von Ort und Zeit der Handlung ins slowenische Milieu (die Erwähnung des Feldmarschalls G. E. Laudons, des serbischen Heerführers Karudjordjes, Črni Jurij genannt, und des Anführes einer einheimischen Räuberrotte, des Erzlügners Kljukec).
In den weiteren Ausführungen analysiert der Autor die dichterische Form und stellt fest, dal! Zois als erster in der slowenischen Poesie das italienische Endecasillabo (und zwar im Zusammenhang mit der Šestine und der Ottava rima oder Stanze) gebraucht. Die Analyse zeigt, dal! Zois. der sieh schon als Zögling des Priesterkollegiums in Reggio Emilia (1762—1765) zur Genüge mit den Regeln der italienischen Poetik vertraut gemacht hatte und selbst Sonette und Madrigale in italienischer Sprache verfaßte, das italienische akzentua-tions-numerische Prinzip im Gegensatz zum deutschen Alternations-Prinzip mit Erfolg auf das slowenische Sprachmaterial applizierte und darin ein Vorgänger des Ästheten und literarischen Mentors Matija Čop (1797—1835) war, der den ersten wirklichen Meister der slowenischen Poesie, das Genie France Prešeren (1800—1849) damit bekannt machte. Zois' Form in der Katze, noch mehr aber in der Witwe von Ephesus ist für jene Zeit vollkommen, die Versifikation geschickt, die Anwendung der dichterischen Mittel sinnvoll und der Ausdruck, mit dem Inhalt iu Einklang gebracht, lebhaft, malerisch und natürlich.
Opombe
1	J. A. Suppantschitschev rokopis njegovega razširjenega članka, ki je izšel v Laibacher Wochenblatt 1806, št. 33—4 z naslovom Historische Fragmente über die krainerisclie Poesie, hrani Drž. arhiv Slovenije (Erbergova zapuščina). Isto domnevo je skušal utemeljiti Nikolaj Omersa v ČZN 1927, 77—81. France Kidrič, Zgod. slov. slovstva, Lj. 1929—38, str. 216 in 240 že domneva, du bi utegnil biti B. E. Dev in ne Zois: »Vabljiva domneva, da je treba podpis B. E. razrešiti v Baron Edelsteinski in da bi bil Zois avtor Ijubavne pesmi Amint na oči svoje Elmire, se sicer ne da dokazati, čeprav je nedvomno, da se je Zois za 3. zv. Pisunic posebno zanimal, ker je zbudil Zadovoljni Kranjec njegovo pozornost...« »Stanovitnost [pesem iz rokopisa IV. zv. Pisanic, op. A. G.[, ljubavna pesem obravnava razgovor med Elmiro in Amintom, katerima je posvetil zagonetni B. E. svoje verze v opozorilo, da se je pod B. E. skrival bolni diskalceat [Janez Damascen Dev, op. A. G.] in ne baron Zois, ki je bil v 2. pol. 1781 že hudo sprt s Pohlinom.«
2	Oton Berkopee, Kopitarjevi prepisi slovenskih ljudskih pesmi v zapuščini Josefa Dobrovskega, Slavist, revija 1961/62, str. 253—266.
11 Zois svojih verzifikacij, sodeč po doslej znanih, ni naslavljal. Izjema je naše 2. besedilo. Zato uporabljamo namesto naslova začetni verz vsake pesmi, za pesem Iz teshkili jajn, k' jhe clan ni fio ... kratko prevod Bürgerjeve Lenore; za naše 3. besedilo, tj. za pesem z začetkom Nekdaj je bila na ajdoofki dusheli
pa v skladu z mednarodnim poimenovanjem motiva delovni naslov Efeška vdova, čeprav bi se mu neinaru bolje prilegel Nestanovitna, Domiselna ali pod.
J Kronološki red nastanka dotlej znanih Zoisovih pesmi je skušal dognati Kidrič v Zgod. slov. slovstva, str. 410.
5	Zoisov izvirni rokopis brez naslova v NUK. Ms 519. list 95; prepis z roko Jurija Kosmača z naslovom Planîhâr tum, Ms 481, XX. 46 (Vrazova zapuščina). Objavil K. Štrekelj, Neizdana Vodnikova pesem, LMS 1895, 347—550. Slednji je besedilo zmotno pripisal Val. Vodniku. Kidrič imenuje pesem ne prav posrečeno v Zgod. slov. slovstva, str. 291, 510, 312 »viže o Mini« ali »16 vi/, o Mini«. O tem, kako je utegnil rokopis priti v NUK, gl. Kidrič, Zoisova korespondenca 1808—1809. str. 11.
6	Zoisov avtograf v NUK, Ms 486; prepis Miha Kastelca tam Ms 472, str. 135—146. Objavil L. Pintar s komentarjem (Književne drobtinice, ZMS 1902, 160—7). Pintarjevo objavo dopolnjuje Iv. Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, Lj. 1911. pos. odtis iz Časa 1910. str. 85—8. O tem Zoisovem prevodu gl. Kidrič, Zoisova korespondenca 1808—1809. 10—11; Zgodovina slov. slovstva, str. 410; Prešeren II, Lj. 1938, str. 70—71, 83.
7	Zoisov izvirni avtograf, ki doslej ni bil opažen, hranijo v rokopisni zbirki NUK. Ms 568 (Slavische Sammlung), karton 3. Objavil ga je Iv. Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, str. 85—86. Grafenauer, ki avtografa ni videl, le domneva, da gre za Zoisovo delo, medtem ko Kidrič, pravilno pripisuje pesem z gotovostjo Zoisu.
s Avtograf ni v razvidu. Obenem z italijanskim izvirnikom je besedilo posredoval po spominu Kopitar francoskemu znanstveniku de Serresu. Objavil Iv. Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda 1901, str. 130, 250—231, po knjigi P. M. T. de Serres, Voyage en Autriche, ou Essay statistique et géographique sous cet empire, Paris 1811, IV, str. 50. Gl. tudi Kidrič, Zoisova korespondenca 1809—1810, Lj. 1941, str. 108.
9	Zoisov avtograf v NUK, Ms 565. Preganjenu četrtinka pole 167 X 105 niiu, rebrast rumenkast papir; t. in 4. stran sta prazni. Besedilo je napisano na 2. strani razločno, dvokolonsko, najprej s svinčnikom, nato je pisava prevlečena s črnilom. Na 3. strani Zoisovi zapisi raznih besed in rekel: en one fantlavza = s'miflim / Na priemfe platno posnati / na prehoj = abundanter / Stanogc = Wasser Insekt zu Zirknitz / Zhernibèl = grillus pellularius im Wippacher Boden / smolika Drüsen der Pferde... / Bog pomagaj kar je prav / Poidi paperk proti burji fzat... Čudno, da je ta rokopis Kidrič spregledal, četudi ga je imel zanesljivo v rokah, kar dokazuje z njegovo roko zapisana signutura s svinčnikom na 1. strani.
10	Glej Zoisovo pismo^Vodniku z dne 20. marca 1794: »Das beste Mittel, um unsern Leuten einen Vorgeschmack von Erdkunde zu geben, wäre der Calender, oder die sogenunnte Prat'ka! Sie ist in jedermanns Händen; jeder Haushälter zieht sie zu rathe; unfehlbar luit sie auch schon längst den Horrizzont von Gariushe und Koprivnik erstiegen. Man würde ihr die alten darstellenden Zeichen gerne lassen, um so mehr, da sie der einzige Rest unserer typographi-
12 Slavistična revija
59
sehen Alterthümer sind. Es käme nur darauf an. diese magere Prat'ka /: der Name ist nicht äeht-slaviseh, sondern vom italienischen prattica = Volks-k a I e n d e r herstammend :/ mi einigen kleinen Aufsäzzen zu bereichern, wozu sich manches zur Erdkunde gehöriges unvergleichlich schikken würde; mit und nebst könnten auch Sittensprüche, agronomische Regeln,kurze Gedichte u: in: d:: eingeschaltet werden; anfänglich wenige, dann jährlich mehr und wichtigere Dinge.« (Vodnikov spomenik, Lj. 1859, str. 46—4? avtograf v knjižici Nar. muzeja, Lj.)
11	NUK, inv. St. 2/61. V zgibu sešit zvežček iz finega rebrastega pisemskega papirja z vodnim znakom (v nekakšnem grbu poštni rog) in kontramarko C&J HONIG. Šteje 8 neoštevilčenih, čez polovico po dolžini preganjenih listov v velikosti 187 X 250111111. Besedilo je napisano le na listih 2r — 7V, medtem ko so listi lv, 7V, 8r in 8V prazni. Kopitarjev rokopis je le na notranji polovici preganjenih strani, na zunanji so Zoisovi popravki in razne pripombe, kar je razvidno iz naših podčrtnih opomb. Na vsaki strani so po 4 kitice, le na zadnji sta 2. na 1. strani pa stoji ob pregibu zgoraj Zoisov s svinčnikom zapisan naslov Mazhka. Na enakem papirju gl. pisma Vodniku 1794-5.
12	Barth. Kopitars kleinere Schriften. Herausgeben von Fr. Miklosich. Wien 1857, str. 8: »Da Baron Zois selbst von der Mutter her das krainische vortrefflich sprach, auch gewöhnlich, wiewohl er damals nicht mehr ins Theater ging, für italienische Operisten irgend ein krainisehes Couplet dichtete, dessen überraschendes Ertönen Parterre und Logen vor vaterländischen Freude ausser sich brachte, so versteht es sich von selbst, dass der Secretür Kopitar an all den Dingen Thcil nahm.«
Abbé Giambattista Casti (1724—1803) je bil učitelj elokvenee in kanonik v Montefiascone. Odšel je v Rim, postal član Arkadije, a bil izgnan zaradi lahkomiselnega življenja. Znašel se je v Florenci, si pridobil z nekaterimi pri-godniini pesmimi naklonjenost ministra kneza Rosenberga in prišel tako v stik z dvorom. Ko se je 1769 avstrijski cesar Jožef II. mudil 11a obisku pri svojem bratu, toskanskem velikem vojvodu Leopoldu, je spoznal Castija in ga povabil s seboj na Dunaj, liil je nekaj časa vzgojitelj sina ministra grofa Kaunitza in z njim prepotoval skoraj vso Evropo. Tačas je veljal za dvornega poeta, Metastasijevega naslednika. Spremljal je Jožefa II. na Krim, ko se je sestal z rusko carico Katarino 11. Ta ga je vzela v svojo službo v Petrograd (1778 do 1784), kjer je spesnil zoper njo satirično pesnitev II Poema tartaro (1787). Po vrnitvi na Dunaj se je moral zaradi te pesnitve umakniti v Carigrad, potem v Milano. Po Jožefovi smrti se je vrnil na Dunaj, si vnovič pridobil milost na dvoru cesarja Leopolda II., toda šele sin iu naslednik le-tega, Frane. I. ga je počastil z naslovom poeta cesarco. L. 1796 se je vrnil v Florenco, se od tod 1798 preselil kot prijatelj novega režima v Pariz in tam umrl. Razen liričnih pesmi, med njimi mnogo anakreontskih, epopeje Gli Animali parlanti in cikla Novelle galanti je zložil več opernih libretov (La Grotta del Trofonio, Prima inusica e poi le parole, Cantina, II Re Teodoro a Venezia), ki sta jih uglasbila Paisiello in Salieri in po katerih je močno zaslovel. Ob svojem času je bil kot poet zelo
cen jen zaradi lahkotnih snovi in živahne dikcije, četudi so hilu njegova epska dela razvlečena. Ko je ta favnovski abhe« razkrival človeške slabosti in zavijal grenko kritiko v prijetne šale, mu ni šlo zu osebe, marveč za splošne stvari .
14	Iv. Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, str. 66: tam navaja Grafenauer naslednjo Kopitarjevo opombo: »vel tantillum sapiens poeta innuiffet pueri brutalitatem & puellae [tiiltani iinpudentiam, aut narratione ipsa, aut epimythio. Discite talia vel a Cafti, qui ipfo luto eît honeîtus vir« (ali vsaj količkaj pameten pesnik bi nakazal fantovo surovost in dekličino neumno sramežljivost ali s samo pripovedjo uli z nakazovanjem smisla. Učite se take reči pri Castiju. ki je pošten mož tudi sredi blata). Mišljene so njegove Novelle galanti.
15	Gedeon Ernst Laudon (1716—1790) je bil sprva ruski vojak. Bojeval se je med drugim na Poljskem in na Krimu. I,. 1742 je prestopil v avstrijsko armado in postal stotnik v odredu Franca barona Trenka (1711—1749). Nato se je proslavil v raznih bitkah in napredoval do feldmaršala. V mirnih časih je deloma poveljeval v liški vojni krajini, deloma živel na svojih posestvih. Ko jo 1787 prišlo do spopada med Rusi in Turki in se je tudi Avstrija kot ruska zaveznica udeležila vojne, je bil Luudon postavljen zu vrhovnega poveljnika avstrijskih operacij na Balkanu. Sept. 1789 je prodrl do Beograda, ga po daljšem obleganju prisilil k predaji in vkorakal \anj 9. okt. 1789. Vesela novica je močno odmevala po vsej državi in Laudon je postal silo popularen. To zmago opevajo tudi naše ljudske pesmi (SNP I. št. 28—31).
10 Črni Jurij Karadžordže Petrovič (ok. 1768—1817) je bil voditelj »I. srbskega upora« zoper turško oblast in njen fevdalni red ter za osvoboditev Srbov. Med mnogimi vojaškimi akcijami v letih 1803—1815 je dvakrat oblegal Beograd, in sicer 1804 in 12. dec. 1806. Na katero obleganje je Zois mislil, je težko reči.
17 Mesto Lodi v milanski provinci z agrarnim zaledjem slovi po sirarstvu in trgovini s sirom. Videti je, da so kranjski sladokusci bolj cenili iz Italije uvožene vrste sira kakor domače izdelke.
1K NUK. inv. št. 2/61. Štirje neoštevilčeni listi z zgibom po dva in dva v velikosti 185 X 250 mm; papir je fin, pisemski, rebrast, brez filigrana s kontru-marko M SCHOUTEN COMP. Listi so rahlo po dolgem preganjeni, besedilo — po tri kitice na eni strani — stoji le na levi polovici strani, desna je prazna, namenjena opombam. Zadnji list je nepopisan; oktave so oštevilčene od 1 do 18, tu smo štetje kitic opustili in kakor drugod ob robu dodali štetje vrstic.
111 Ker je zgodba postavljena v ajdovsko deželo«, potem je stavek rešili ga ne bodo vsi svetniki« prav tako anahronističen kakor govorjenje o Kljukcu. Gl. op. 20.
30 Klukec Kljukec tudi Hudi ali Lažnivi Kljukec, zgodovinska oseba, Janez Košir, se je okoli 1650 Inenda v Celovcu naučil ranocelništva, se potepal po Kranjskem in Koroškem in osnoval s propadlimi študenti in potepuhi roparsko tolpo, nekakšno predhodnico rokovnjačev. Po sporu s tovarišijo je Kljukec zaprosil oblast za spregled kazni in ji obljubil poboljšanje. Ko je to dosegel, se je oženil, živel kot krčniar in padur na Jami pri Kranju ter menda tum umrl. Ta nenavadni življenjepis, znan tudi iz Valvasorja (II. 119), se je razrasel
v legendo, saj je njen junak postal v ljudskem izročilu skoraj bajeslovna osebnost (SBL T, 463).
21	Pisma, ki jili je pred nekaj leti podaril industrijalec Michelangelo Zois i/. Podkloštra na Koroškem, hrani knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani.
22	G. Petronij Arbiter, Pojedina pri Trimulhijonu. Poslovenil Joža Glonar. Ljubljana, 1919.
2,1 GI. Pojedina pri Trimalhijonu, str. 8. op. 22.
24	Pregled obdelav, predelav in prevodov motiva o Efeški vdovi gl. La Fontaine. Oeuvres. Izdal H. Régnier. Paris, 18902. VI, 65—86; Elisabeth Frünzcl, Stoffe iu der Weltliteratur. Stuttgart, 19632, 666—9.
25	Z motivom Efeške vdove smo se srečali ali se srečujemo tudi v našem slovstvu in na odru. Kot eksempel ga je vplel v svojo znamenito novoletno pridigo že Janez Lionelli-Svetokriški (gl. Sacrum promptiiarium III. Ljubljana, 1696. str. 69—70: ponatis Mirko Rupel, Sacrum promptiiarium Janeza Sveto-kriškega. Ljubljana. 1957, 71—72). V odrskih obdelavah pa so jo uprizorili kot veseloigro Fr. Igu. Ilolbeina, Die Witwe und der Witwer oder Treue bis an den Tod v prevodu dr. Janeza Blciweisa v okviru Slovenskega društva v Ljubljani 1850. leta, Ljubljanske Čitalnice 1. 1864 in Dramatičnega društva I. 1875 (ta prevod so uvrstili v uprizoritev Večer v ptujski čitalnici, Ptuj 1969). Tudi angleško enodejanko Chr. Freya A Phoenix too Frequent iz leta 1951 je v prevodu J. Udoviča pod naslovom Feniks odveč uprizorilo Gledališče ad hoc v Ljubljani leta 1958.
211 C. R. Geliert, Sämnitliche Schriften. Neue, verbesserte Auflage 1-Х. Leipzig, 1784. NUK, sign. 1176.
27 Petronii Arbitri Satyrieon ex recensionc Petri Burnianni passim relicta... Notas criticas, aliasque et indicem uberrimum addidit Conr. Gottlob Antonius. Lipsiae, 1781. NUK, sign. 1272.
2,1 Zoisovo pismo Vodniku z dne 20. marca 1794. Obj. Vodnikov spomenik, Ljubljana 1859, str. 46. Tu je izvirno nemško besedilo poslovenjeno.
2" Dr. Mira Kacin, L'infanzia e 1'adolescenza di Sigismondo Zois. Ricerche Slavistiche. 1957 (V), str. 145; ista, бе nekaj o Zoisovem šolanja v Reggio Emilia. Izveslje srednjih šol. Trst, 1958, str. 5—9.
;l° Prvi je zapisal to sporočilo, ki ga je kot osebni Zoisov znanec slišal od njega samega, ljubljanski profesor Fr. Ks. Richter v študiji Sigismund Zois Freyherr von Edelstein. Ljubljana, 1820, str. 7.
31	Zoisovo pismo Vodniku z dne 30. nov. 1795. Vodnikov spomenik, str. 61.
32	Zoisovo pismo Vodniku z dne 4. avg. 1795. Vodnikov spomenik, str. 55.
33	Zgledi za teh šest inačic bi bili: za prvi par začetna verza iz La Gerusa-Icniine liberata; za drugi par (verso tronco)
Quellu povera gatta, in verità (Časti, La Galla... VIII. 5) Iii circostanza tal facea pietà (ib. VIII, 6)
in za tretji par (verso sdrucciolo)
La gutta a quel dolcissinio spettacolo (ib. Vil, 5) Se non cadde in deliquio, lu un miracolo (ib. VII, 6).
34	Zdi se, da je Zois citiral začetek epa La Gerusalemme liberata po spolnimi in se pri tem zmotil, kajti v kritičnih izdajah se lc-ta glasi: Canto l'arini pietose, e '1 Capitano. — Za označevanje stranskih poudarkov uporablja Zois navpik prečrtan polkrožec, česar tu iz tiskarskotehničnih razlogov ne moremo pokazati.
35	Težki, svečani ritem tako zgrajenega verza lepo čutimo npr. iz naslednjega zgleda
E caddi come corpo morto cadde (Dante), fingirano resnobnost pa iz verza
vonder lepota njé mu srcé obšlata.
30 Italijanske poetike in stilistike mečejo navadno afereze, sinkope in apo-kopc z elizijanvi vred skupaj v en koš kot elizijc.
37	Kakor v italijanskih verzih pogostoma npr.
Se^ainica, son fedel, costante^e^amabilc (La Gatta XXV, 6) najdemo tudi med Zoisovimi enajstcrci večkrat tuke z dvema sinalefama: 5: k' so gajz hiše ven neslijn bile peli.
38	Sinalefe so v naslednjih verzih: 1, 5 (2-krat), 12 (2-krat). 17, 18, 22, 2". 28, 32, 33, 42, 43, 51, 59, 60, 61, 73, 74, 86, 88, 89, 90, 97, 100, 102 (2-krat), 106, 113, 114, 118, 120, 122. 131, 133, 144. od teh jih je 5 takih, kjer je začetek naslednje besede pisan namesto z u- z p- (18, 25, 33, 42, 43). Tudi Prešeren si je pomagal z enakim prijemom (v Krstu npr.: 132, 142, 167, 196. 198, 221, 358 in 545). Sploh najdemo v Prešernu mnogo elizij, sinkop in aferez kakor pri Zoisu, medtem ko sdnalef, razen omenjenih z v-, skoraj ni.
39	»Ebenfalls schaden die oftmaligen Wiederhohlungen des selben Reims: z: B: in i, it, iti. Dies ist in unserer Sprache schwär zu meiden, weil die Fügung des Verbums etc. es so oft mitbringt: dann muli wenigst gesorgt werden, dali dergleichen Reime nicht in nahen Strophen auf einander folgen, damit dadurch das acumen nicht stumpf werde.« Pismo Vodniku z dne 4. avg. 1795. (Vodu. sponi. 54.)
40	Zois Vodniku dne 4. apr. 1794: »Hüten Sie sich vor dem gar zu häufigen Abbrechen der Perioden, und dem Uebertrag derselben in den nächstfolgenden Vers — dem Haubtfehler der beiden burfüssigen Augustiner [Pohlina in Deva, op. A. G.j. Der Geschmack der slavischen Sprache erlaubt es selten, und in der Volks Poesie ist es immer gut, wenn beinahe jeder Vers für sich selbst bestehen kann.« Vodnikov spomenik, 45.
41	Zois ima v Efeški vdovi 11 miselnih prestopov, medtem ko jih ima Prešeren v Krstu pri Savici sorazmerno več: 40.
42	A. Gspan, Pisma A. T. Linharta gornjelužiškemu preroditelju dr. Karlu Gottlobu Antonu. Dokumenti slov. gledal, muzeja, 1966, 145—155: »Ich schmeichle mir einen Beweis aufgestellt zu haben, wie unsere Sprache melodisch, wie sehr sie des feinsten komischen empfänglich sei.« (Pismo z dne 6. okt. 1790).
Vairoslav Kalenic (Ljubljana)
USODA KAJKAVSKEGA D I A L E К T A
Kajkavski dialekt se danes govori v severozahodni Hrvatski; najdemo ga tudi v Istri (okrog Kostva), kjer je sicer izoliran od kajkavske celote, pa tudi v Vojvodini vzhodno od Zrenjanina. Na zahodu mu je meja slovenski jezik, na severu madžarščina oziroma državna meja na Dravi. Na vzhodu sega do Virovitice, potem pa meja zavije okrog Bjelovarju proti Jasenovcu na Savi. Odtod poteka po Savi do Siska in Kolpe in nato po črti nekoliko južno od Kolpe do Karlovcu.
To so besede, ki se skoraj nespremenjeno pojavljajo v raznovrstnih obvestilih o današnjem stanju kajkavskega dialekta, od znanstvenih in poljudnoznanstvenih do šolskih. Po teh besedah dialektologi običajno preidejo k fonetiki in morfologiji kajkavskega dialekta, literarni zgodovinarji pa že omenjajo šestnajsto stoletje, reformacijo in protireformaci-jo, Ivana Pergošica in Antuna Vranica, ki stojita na čelu kajkavskega slovstvenega korpusa.
Zgodovina ni prizanesla kajkavcem in kajkavskemu dialektu. Drama sc je začela z vdorom Turkov in takrat je bila prvič kajkavcem velikodušno ponujena ekonomska in politična emigracija, ki skorajda ni imela alternative. Na voljo so ostale pokrajine najbližjih sosednih dežel: Madžarske, Slovaške, severozahodne Hrvatske in Slovenije. Od teh tragičnih dogodkov množičnega bega in preseljevanja, v katerih sta odločevala nasilje in strah, je za sodobno dialektologijo ostal le podatek: kajkavski dialekt je bil nekoč v rabi tudi v Slavoniji.1 In prav takrat, ko je najbolj okruten zgodovinski proces zagrozil s totalnim uničenjem, z denacionalizacijo in j>opolno pozabo, se je rodil prvi paradoks ob usodi kajkavskega dialekta.
1 V vaseh okrog Županje se npr. za knjižno »odmuh« rabi beseda »takija«. Podobne podatke omenjajo skorajda vse dialektološke razprave, ker marsikaterega jezikovnega pojava v govorih Slavonije ni mogoče razumeti brez vplivov kajkavskega dialektu.
Л času, ko so od hrvatskih pokrajin ostale »reliquiae reliquiarum« — menda zato, da antična pravljica o feniksu. o življenju, o optimizmu in upu. o zmagoslavju dobi novo potrdilo — je kajkavski dialekt nenadoma in nepričakovano izstopil iz svoje pretekle brezimnosti, zasijal kot novo, dotlej neznano sredstvo življenjskega obstoja in v sorazmerno kratkem razdobju doživel pravo prebujenje in razcvet.
Začetek je bil, kakor se pogosto dogaja, popolnoma navaden. Ivan (Ivanuš) Pergošič, notar in sodnik v Varaždinu,2 se je odločil prevesti pravniško delo »Triparlitum opus Juris Consueludinarii Regni Hunga-riae« madžarskega jurist a Vürböczyja v »domač jezik«, tj. v kajkavšči-110 (Decretum Tripariitum, koteroga je Vörböczy Ištoan dijački popisal, Nedelišce 1574). Pred seboj ni imel vzorcev, ni imel prednikov, skušal je samo zapletene (in zloglasne!) pravne odnose fevdalne družbe razložiti z domačimi »slovjenskimi« besedami. In, kot se je to marsikdaj že zgodilo. je poskus uspel. Metoda pa seveda ni bila nova. Prevajanje iz drugega jezika, običajno iz biblije ali pa religioznih priročnikov, je pogosto bilo tisto jedro, ki je kasneje stopalo na čelu splošne slovstvene, kulturne in znanstvene dejavnosti.3 Rezultat pa je bil viden: nenadoma, samo po sebi, je postalo jasno, da je kajkavščina zmožna postati uporabno jezikovno sredstvo tudi v znanstvenem besedilu. Tako je bilo spoznanje o zmogljivosti in sposobnosti več vredno kot sam prevod. Za Per-gošicem so priletele tudi druge lastovke. Večjo literarno in jezikovno afirmacijo je doživel Antun Vranice (1538—1587), avtor dela »Kronika kratka slovenskim jezikom spravljena«. Ljubljana 1578. Delo je letopis, v katerem se na kratko in v kronološki vrsti opisujejo dogodki iz domače in svetovne zgodovine, delo, ki je v svojem času imelo velik ugled. Napisal je tudi tolmač evangelija »Postila vezda znovič spravljena slovenskim jezikom«, Varaždin 1586, ki je pisan v katoliškem duhu in je kot priročnik namenjen duhovništvu.
Če dela Ivana Pergošiča in Antuna Vranica stojijo na samem začetku poskusa, da se kajkavščina utrdi kot knjižni jezik, dve knjigi Jurja Habdeliča (1609—1678), profesorja na jezuitskem kolegiju v Zagrebu, že kažeta, da je poskus uspel, da se je kajkavščina leksikalno in stilno raz-
2	Prim. npr. M. Hajnal, Ivan Pergošič, Nastavni vjesnik, Zagreb 1907.
3	Primerjav res ni treba iskati daleč. Inavguracija stare cerkyene slovan-ščine v knjižni jezik je imela podobno genezo, pa tudi nastanek drugih slovanskih knjižnih jezikov je podoben temu običajnemu modelu. Seveda je kajkav-ska književnost genetično povezana z reformacijo in protireformaeijo.
širila in obogatila. Obe deli, tj. ■»Zercalo Marijansko« in »Pervi o/ca našega Adama greh«, sta knjigi z izrazito religiozno tematiko, torej s she-matiziirano vsebino (prva o kultu Marije, druga o človekovem padcu in grehih), toda jezik je v obeh izrazito individualno kultiviran, stil iinpulziven in temperamenten, podan v tipičnii govorjeni obliki (vsebina obeh knjig so pridige). V teh pridigah je precej aluzij na tedanje družbeno in družabno življenje v severni Hrvatski. Izrazit smisel za jezikovne vrednote, za lepo in funkcionalno organizacijo jezikovnih sredstev, je Habdeliča pripeljal tudi do leksikografskega raziskovanja in sistematizacije.4
Končno naj v tem bežnem pregledu omenimo še lita Brczovačkega (1757—1805) in njegovi dve komediji: »Mathias Grabanlzias diak« in »Diogenesh ili szluga dveh zgublyeneh bratov«. Obe komediji sta že kompletni literamo-umetniški deli, ki s sorazmerno lahkoto /.držita presojo na nivoju sodobnih kriterijev: stilističnih, estetskih in dramaturških.5
Y tem času zlatega obdobja se je kajkavski dialekt formiral in utrjeval tudi po znanstveni, jezikovni poti, zlasti na področju leksikografije. Rezultat so trije veliki slovarji kajkavskega dialekta:
4	СЛ. naprej o kajkavski leksikögrafiji. Kako je Habdelič imel izrazit smisel za specifično organizacijo besed, za stil, naj pokažejo naslednji stavki iz njegove knjige »Pervi otea našega Adama greli«: »Reče negdo ali nektera tem popevčicam privučena: To li gda smo v goščenju i dobre volje moramo bili, bunio kot fratri mučali ali listor v zdele kot voli v jasli buveli? Ljudi smo, ki se z vnogimi posli dosta trudimo, zakaj bi nam se dar gdano i gdano slobodno ne razgovoriti? Pace je to i potrebno da srca srkbjum otršena, žalostjum rastu-žena razveselimo, kaj рак jače srca veseli nego popevke? Vino i popevka veseli srce. Popevka putnika na putovanju. špoljara ali kovača pri kladivu, tišlja-ra pri liobljiču, šoštara pri kopitu, orača pri plugu, kopača pri motiki, žnjača pri srpu, kosca pri kose, prelju pri kudelje etc. veseloga čini i u teškem trudu lahkoti. Kaj je ada popevke tak nemilo iz svetu pregnati? Ako nje preženeš, bar pretiraj i meštrije i težaštvo, ktere od popevki lehkotu imaju!«
5	Y tem kratkem pregledu o kajkavski!) književnikih, ki je seveda podan brez literarnozgodovinske periodizacije, pa tudi brez drugih možnih litcrurno-zgodovinskih ali jezikovnih kriterijev, so izpuščena mnoga imena, ki nedvomno sodijo v kvalitetnejši (lel kajkavske književnosti. Taki so npr. Toma Mikloušič, Jakob Lovrenčevič, Pavao Štoos, Ignac Kristijanovič in dr. Toda v našcan naštevanju ne gre niti za literarnozgodovinsko analizo niti za prikaz kajkavskega slovstva. Gre samo za izbiro osnovnih podatkov, ki naj bi potrdili misel o sorazmerno raznovrstnem delovanju in kvalitetnem obstoju kajkavske književnosti.
Jura j Habdelic, Dictionar ili reči slovenske z vekšega ukup z ebrane, и red postavljene i diačkimi zlahkotene, Nemški Gradec 1670. V slovarju je približno 10.(X)0 besed, pri nekaterih je tudi več gesel; pridevniki so podani v treh spolih. Delo je rabilo kot vzorec kasnejšim leksiko-grafom.
Ivan Belostenec, Gazopliilacium, Zagreb 1740. Y prvem delu (latin-sko-hrvatskem) je približno 40.000 besed, v drugem delu (hrvatsko-latin-skem) pa okrog 25.000. Slovar je leksikalno izredno bogat: navedeni so sinonimi, fraze, konstrukcije, metafore, pregovori, maksime številnih av-torjev (največkrat latinskih), označeni so tudi akcenti. Razen kajkavskih besed v manjšem delu so uvrščene tudi čakavske in štokavske besede.
Andrija J ambrešic-Franjo Sušnik, Lexicon latinum interprelatione illijrica, germanica et hungarica locuples, Zagreb 1742. Besede so ekscer-pirane iz različnih leposlovnih in poučnih del (v latinsko-hrvatskeni slovarju je okrog 27.000 besed, v hrvatsko-latinskem okrog 7000 besed). Slovar omenja sinonime, navedene so samostalniške in glagolske oblike, dialektalne razlike od »ilirskega« jezika, geografski pojmi, moralno-poučne pesmice ipd. Poleg kajkavskih besed so v slovarju tudi štokavske in čakavske."
Razen teh slovarjev, ki so v splošnem pozneje vplivali na druga hrvatska leksikografska dela, so nekateri kajkavski slovarji ostali v rokopisu (Pavla Riiterja Vitezoviča in Adama Patačica).7
Kajkavščina je tako postala jezikovno komunikativno sredstvo v severozahodnem delu hrvatskega naroda in s tem, da je postala izrazno sredstvo večje organizirane skupnosti, izrazno sredstvo različnih ustrojev družbe: religioznega, literarnega in znanstvenega tipa, je dobila skoraj vse prilastke knjižne jezikovne superstrukture. Kultivirana v umetniških
0 Prim. Musulin, Stjepan: Hrvatska i srpska leksikografija, Filologija, 2, Zagreb 1959.
7 Podatki o kajkavskih slovarjih so se ponujali kar sami. Mislim, da so posebej zanimivi ne samo kot ilustracija, kako se je v znanosti negovala kajkav-ska beseda, temveč so posebno aktualni v sodobni hrvatski jezikovni znanosti in kulturi. Za to plimo novih odnosov do dediščine so simptoinatičnc besede Petra šegedina, sodobnega hrvatskega književnika: »Toda hrvatski književni izraz ne more ostati zaprt za svojo bogato kajkavsko in čakavsko tradicijo, hrvatski književni izraz se ne more čedalje bolj oddaljevati od žive dialektalne ustvarjalnosti, ker je to vprašanje osnovnega pomena ne samo za hrvatsko književnost, temveč tudi za hrvatski kulturni prostor sploh.« Telegram 465. Zagreb, 14. III. 1969.
delili in prosvetno-poljudnih spisih, znanstveno obdelana v slovarjih, slovničnih in pravopisnih priročnikih je imela vse pogoje, da se utrdi kot tisto komunikativno sredstvo, ki ga v sodobni jezikovni znanosti imenujemo knjižni jezik nacionalne skupnosti.8 Toda — to se ni zgodilo, kajkavščina je kot jezik v slovstvu onemela v prvi polovici 19. stoletja. Zapustili so jo najbolj agilni in najbolj talentirani kajkavci — sredi Zagreba. 1 o je drugi paradoks, ki se je postavil ob usodo kajkavskega dialekta.
Dokler je zadnji Mehikanec kajkavskega dialekta Ignac Kristijanov! с s svojo slovnico bojeval zadnji in vnaprej izgubljeni boj za usodo knjižnega kajkavskega dialekta, je zgodovina že šla svojo pot. s katere vrnitve ni bilo več. Razlogi «a ooustitev kajkavščine so dokaj heterogen! in kompleksni, a potrebno je navesti vsaj enega glavnih za to odločitev: usitoličenje nekega dialekta ali narečja za knjižni jezik je med drugim vedno tudi politično dejanje. In prav te politične okoliščine so se na Hrvatskem v 19. stoletju obrnile v korist drugega hrvatskega dialekta: štokavščine.9 Resnici na ljubo je treba sicer povedati, da je ideja o što-kavščini kot knjižnem hrvatskem dialektu gorela že cela stoletja, da je štokavščina imela za seboj bogato dubrovniško, bosansko in slavonsko literaturo, da je tudi imela jezikovne priročnike in slovarje, a vendar vsi ti podatki samo pojasnjujejo paradoksalno tragiko, ki lahko zadene en in isti narod.
Politična, znanstvena in literarna dejavnost hrvatskih prevodnikov in njihovih nadaljevalcev se opravlja v štokavščini, čeprav so najbolj sposobni delavci neštokavski podeželjani: Gaj je kajkavec, Vraz Slovenec, Vukotinovic kajkavec, Mažuranič čakavec, Preradovič odtujeni štoka-
8	Razen omenjenih del navedimo še: Andrija Jambrešič, Mamuluctio ud croaticam ortographiam, Zagreb 1732; Kratki iiavttk za pravopisanje horvatsko za potrebnost narodnih škol, 1779 (pravopisa); Josip Durkovečki: Jezičnica horvatsko-slavinska za hasen Slavineev i potreboču ostale stranskoga jezika narodov (Kroatisch-slavische Sprachlehre), Pešta 1826; Ignac Kristijanovič: Grammatik ter kroatischen Mungart, Zagreb 1837, in dr. (obe deli sta slovnici kajkavskega dialekta).
9	Osnovni politični faktorji so se gibali v idejah o nacionalni in državni združitvi, ne samo južnoslovanskih narodov, temveč predvsem tudi hrvatskega naroda, ki je skorajda v vsaki svoji zgodovinski regiji bil izpostavljen drugačnemu modelu denacionalizacije, italianizacije, germànizacije in madžarizacije. Prim, položaj Dalmacije (Italija, Avstrija), Istre, Reke (Italija, Madžarska), Slavonije (Madžarska), Bosne (Avstrija) itd.
vec, Nemčič kajkavec, Bogovič kajkavec. Tudi poznejše obdobje brvai-ske književnosti nam pokaže podobno sliko: Senoa je rojen v nemški družini, po vzgoji in duhu pa je kajkavec, Kovačič je kajkavec, Dalski je kajkavec.10
Y otožnem obredu žrtvovanja niti znanstveniki niso hoteli zaostali za književniki. V načrtih pravkar osnovane Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867) ni bistvenih sledov o upoštevanju kajkavske jezikovne in literarne dediščine. Y dveh velikih edicijah (Stari pisci hrvatski, Slovar hrvatskega ali srbskega jezika) je kajkavska preteklost postavljena na skrajni rob znanstvenega interesa.11 In če v postopku kajkavskih ilircev najdemo opravičilo za tak odnos, ki je v bistvu krut.
10	Če danes racionalno premišljujemo o teh dogodkih, ne moremo storiti drugega, kot dati prav Gaju in njegovim somišljenikom. Vendur se istočasno pojavi občutek grenkobe, ki jo je magično izrazil Miroslav Krleža v »Planeta-rijomu« v »Baladah Petricc Kerempuha«;
V	megli sem videl, videl sem v megli: seli križneh putov konec i kraj...
Y	meglenem blatu, v pogrebnem maršu, otkod nas nigda več nebu nazaj,
lleri kak pilki, faklonosi
zaškrabani dijaki, larfonosi,
pokapali su paradno starinska reč: KA J.
Kak zvon je KAJ gerinelo,
Kak kres je KAJ plamtelo,
kak jogenj, kak harfa vekomaj,
a oberpilko v gali,
s pogrebnom faklom v roki
med ilerskim fanti,
mertvečkemi snuboki,
španceral se
Doktor Ludwig von Gay.
11	Začetnika hrvatske kujkavskc dialektologije sta Rudolf Strohal in Va-troslav Rožič v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot prvi kajkavski »stari pisec hrvatski« je bil izdan Tit Brezovački, toda šele leta 1951! Za odnos do kajkavščinc je simptomatičen komentar iz »Popisa del 1945—1964« Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti: »Po osvoboditvi je Akademija nadaljevala z izdajo knjig iz te zbirke, z dopolnilom, da bodo pod pojmom starih piscev zajeti vsi hrvatski pisci do ilirizma, torej tudi spisi hrvatskih kajkavskih piscev« (!). V Slovarju je delež kajkavščinc brezpomemben. Šele sedaj se pripravlja v Akademiji samostojen Slovar kajkavskega dialekta.
ga ne moremo najti za tedanjo znanost, v kateri politične rešitve ne bi smele vplivati na ohranjanje nacionalne kontinuitete, ki v hrvatskem primeru ni seveda samo štokavska, ampak je tudi kajkavska in čakav-ska. Če so odnosi in postopki štokuvca Dura Daničiča vsaj deloma razumljivi. nikakor niso razumljivi postopki in načrti kujkavca Vatroslava Jagiča in njegovih akademskih dedičev, ki so pokazali popolno pomanjkanje posluha za kajkavsko besedo. Morali bi se bili opreti na svojo vest resničnih znanstvenikov.12 Tako je ta mačehovski odnos do kaj-kavščine, in posredno do kajkavca, pripeljal do žalostne resnice: kajkavščina se je v javnem znanstvenem in kulturnem življenju obravnavala »nikako ili svakako«.
Za približno šestdeset naslednjih let kajkavščina pada л* podeželsko temo, toda poiskala si je — mar spet!? — nove oblike življenja in začela s svojo novo, definitivno vlogo postajati neločljivi del hrvatskega literarnega in jezikovnega izraza. Proces prilagajanja je bil postopen. Literarni liki v delih Avgusta Šcnoe, Anteja Kovačiča in Ksaverja Šan-dorja Dalskega. čeprav podani v štokavskem dialektu in po zakonih knjižne norme, so po duhu in mentali.teti kajkavci v štokavskem oblačilu. Jezikovna faktura je pravzaprav kajkavščina, prevedena v knjižno štokavščino, podlaga in temelj v jezikovnem ustroju sta pogosto kajkavska. Zlasti Dalski je zaslutil nenadomestljive afektivne vrednosti kaj-kavščine za opis kajkavskega človeka, njegove mentalitete in njegovih dejanj, ter je ponekod v dialoškem delu svojih pripovedk pustil kajkavcem govoriti kajkavsko. Prav ta posebna možnost vsake jezikovne strukture, kajkavske in drugih, da namreč ekspresivna vrednost literarnih stvaritev narašča, če so jezikovna sredstva v harmoniji z idejami, z liki. fabulo in vsebino literarno k rei,ranega doživetja, je pripeljala do
12 V tem času je kajkavščina prestala še eno epizodo. V tedanji slavistični znanosti, pa tudi pozneje, je bilo precej aktualno vprašanje, ali je kajkavščina del slovenskega jezika ali je samostojen (srbolirvatski) dialekt, ali so podobnosti s slovenščino in štokavščino (ki so evidentne) primarne ali pa sekundarne, kdaj so se kajkavci doselili v svoja področja itd. Vrstile so se različne hipoteze. Kopitar, Miklošič, Ol^lak, Valjavec, Murko, Vuk, Maretič so mislili, da je kajkavski dialekt sestavni del slovenskega jezika, Šafarik, Florinski, Rešetar, Rožič, Polivka, Lukjancnko, Ramovš, Belič (z določenimi medsebojnimi razlikami) so mislili, da jezikovno pripada srbskohrvatskemu jeziku. Vatroslav Jagič se dolgo časa ni tnogcl odločiti, pozneje pa je pristal k mnenju druge skupine.
novega prebujenja kajkavščinc v hrvatski literaturi. Toda — menda zato, da se nadaljuje vrsta nepričakovanih in osupljivih dogajanj okrog kajkavskega dialekta — obnovitelj kajkavščinc v sodobni hrvatski literaturi je štokavec Antun Gustav Matoš.13 In to je že tretji paradoks, ki se je pojavil ob usodi kajkavskega dialekta.
Matoš je napisal dve kitici, ki ju je objavil v svoji noveli »Nekoč je bilo« (Nekad bilo — nad se spominjalo) leta 1900. Vredno ju je citirati:
Hrantooački nokturno
Kaj da počmeni, moja mati draga, Smrt i betek — to je sinek tvoj. Strelili sa mene Smiljkc zlati Prami, Siniljka — to je betek moj.
Več je zorja. a ju nemrem spati, Po liiži me hinca mislih črni roj, Kokotiček več kriči za vrati: Hajči, Smiljček, liajči, pieek moj!
Po Matoševcm vzorcu je v hrvatski literaturi vrsta književnikov, razen v štokavščini. pisala tudi v kajkavščini, najbolj pogosto takrat, kadar jim je vsebina doživetja narekovala izbiro kajkavščinc kot tistega jezikovnega sredstva, ki bo to doživetje izrazilo prist no, domače, v isti jezikovni strukturi, v kateri naravno obstoji.14 Iako se je kajkavski dialekt vrnil v hrvatsko literarno sfero, ne sicer kot splošno jezikovno komunikativno sredstvo, ker je zgodovina šla svojo pot, toda vrnil se je
,я Zanimivo je Matoševo sodelovanje v anketi o jugoslovanskem nacionalnem vpraašnju, ki ga je v letu 1913 organizirala goriška revija Veda. Na bene-volentno zastavljeno vprašanje, ali naj hi Slovenci zaradi enotnosti opustili svoj jezik, je Matoš s pravo grozo in odločno zavpil: Nikakor! V istem tonu Matoš piše Kot liberalec in avtonomist, torej kot sovražnik vsake centralizacije, pa tudi tiste, ki se pridiga v imenu naše plemenske združitve, sem vedno zagovarjal avtonomijo in svobodo naših narečij in zelo obžaloval, da se je pri nas žrtvovala diulektalna književnost, čakavska in kujkuvsku, štokavski. Veda, lil, Gorica 1915, 103.
14 Ni slučajno, da se je kujkuvski dialekt v svoji sodobni, daliašnji eksistenci afirmiral predvsem v liriki, kjer je neposrednost čustvenega izražanja elementaren del kreacije.
v leposlovno literaturo kot stilno sredstvo.15 Za Matošem so prišla dela Frana Galoviča, Dragutina Domjaniča, Nikole Paviča, Miroslava Krleže, Ivana Goirana Kovačiča, Slavka Kolarja, Tomislava Prpica, Mihovila Pavleka Miškine, Grgurja Kairlovčana in drugih. Celo več! Ce hi imeli kakšna idealno objektivna merila za presojo totalne oziroma absolutne umetniške vrednosti nekega književnega dela, bi se na vrlin hrvatske pesniške literature vseh treh narečij pojavila Krleževa zbirka »Balade 1'elrice Kerempuha«, napisana v klasični kajkavščini. In lo je četrti paradoks v usodi kajkavskega dialekta, ki stoji tudi ob usodi celotnega hrvatskega slovstva.
Kajkavščina je tako postala literarno-jezikovna substruktura, stilno jezikovno dejstvo, ki je neločljivi del sodobne hrvatske književnosti. Pa vendar, tudi v našem času je ob kajkavščini še en paradoks, ki niti ni najmanjši. Sodobna hrvatska jezikovna znanost se ni oddolžila kajkavščini: dialeklologija je sicer marsikatero vprašanje že rešila, ni pa izdelala kapitalnih del: kajkavščina nima svojega sodobnega slovarja, nima slovnice, pisane iz sodobnih lingvističnih aspektov. nima obsežnejših del o mešanju kajkavščine in štokavšoine kot o pojavu, ki je bistveno relevanten za jezikovno eksistenco vseh severozahodnih hrvatskih regij; končno je dolžnik tudi slovstvena zgodovina, ker kajkavščina nima sistematizirane, specializirane in samostojne zgodovine svojega slovstva. To so ogromne pomanjkljivosti v sodobnih hrvatskih humanističnih vedah, dolg, ki zaradi »objektivnih težav« ne bo poplačan v naši generaciji.111 In čeprav za tako stanje ne moremo kriviti posameznikov, se človek vendarle težko ubrani pomislekov, da se žalostna, tragična usoda kajkavskega dialekta deloma nadaljuje tudi v našem času. Niti ne gre več za vprašanje, za pragmatistično dilemo: kaj imeti v sodobnem hrvatskem jeziku: kajkavščino ali štokavščino? Kajti takega vprašanja danes
15 Krleža je v baladah to upesnil takole:
KAJ žuliko je, ne ferfla, ne berboče, z gingavem eiglam liižu pod zidana zgledi... KAJ nigdur slatka, stara 1'rajla bila ni, vekomaj trueu KAJ, KAJ cvili i joče...
Tak včeraj bilo je. tak bu i v bodoče...
1(1 Npr. najbolj kompletno študijo (knjigo) o zagrebškem kajkavskem dialektu je napisal — Amerikanec (!) Thomas F. Magner: A Zagreb Kajkavian Dialect, Pennsylvania state University, 1966.
ni mogoče zastavljati. Gre predvsem za spoznanje, da je kajkavščina zavestno žrtvovana v hrvatskem narodu zaradi nacionalne enotnosti in da je taka žrtev lahko tragična, toda neizogibna vis maior nacionalnega obstoja.
Toda plemenitost takega žrtvovanja mora biti prisotna v kulturni podzavesti, če se hoče ostati količkaj dosleden svoji nacionalni kontinuiteti. pravzaprav samemu sebi. Gre za odnos do kulturne dediščine v narodu, ki sebi ne more dovoliti take razsipnosti, da cela stoletja svojega obstoja enostavno porine v anonimnost. In v tem je naša obveznost do bivšega in sedanjega kajkavskega dialekta.17
SUMMARY
THE FATE OF THE KAJKAVIAN DIALECT
The development of the Kajkavian dialect into a literary language was accompanied by a whole array of unexpected and striking historical events, such as the Reformation and Counter-Reformation (16<h century), together with the Turkish invasions which were threatening to denationalize the territory, and when the territory was being reduced to a mere »remainder of the remainder. After a relatively brief period (some 300 years) the Kajkavian dialect witnessed its golden age. In Northwest Croatia the dialect was gradually developing into an accomplished medium of linguistic communication with nearly all the features of a standardized literary language. The dialect was expounded in of a standardized literary language. The dialect was expounded in orthographic handbooks, dictionaries and grammars and reflected its highly developed inner structure also in numerous literary works among which those of Titus Bre-zovčki are the most complete and mature artistic creations. As a literary language, however, the dialect was, paradoxically enough, abandoned by the native population of Kajkavian Zagreb in the first half of the 19"i century.
17 V zadnjem času je kajkavščina zaživela tudi na drugih področjih. V Zagrebu je začela izhajati revija »Kaj« (1968), ki se s posebno pozornostjo ukvarja s preteklo in sedanjo kajkavsko literarno besedo. Kako je kajkavščina prisotna v vsakdanjem življenju severozahodne Hrvatske je Krleža že leta 1956 (parafrazirajoč »Pesnika« Petra Preradoviča) izrazil z verzi:
Reč kajkavska pred nami je pokran, prazen grob, znuternja kervava, razvudcnje, drob ... »Ak pjevut vam se hoče. a sami ne znate kako,- t pjevajte kajkavske Riječi staru kujkavsku kob!
(Planctarijom)
und this for the sake of the national and political unity of the Croats. Some sixty years later, the Kajkavian dialect witnessed another paradox by being reintroduced into the literary linguistic substructure by the Stokavian author A. G. Matoš. After him, numerous Croat authors wrote not only in Stokavian but also in Kajkavian. Moreover, the collection of poems considered the best in Croat literature is »Petriea Kerempuh's Ballads« written in classic Kajkavian by the author M. Krleža. Thus, the Kajkavian dialect has become a literary linguistic substructure, a stylistic linguistic tool and an integral part of contemporary Croat literature.
13 Slavistična revija
11









Si! ' Ш
■
:
' I




■11ЯН
. " Ii? ■ л';:
ЯЕш i
. ■■■. ■ ■
' ■'." : : ' ' ■ SMÊÊSÉÊÈÊÊË

Lojze Krakar (Frankfurt am Main)
JERNEJ KOPITAR, POSREDNIK MED SRBSKO IN HRVAŠKO NARODNO POEZIJO IN GOETHEJEM
Čeprav ni podatkov o tem, kako so Goetheja sprejemali slovenski preporodi,teljii okoli Zoisa, in čeprav celo v seznamu knjig Zoisove knjižnice1 zaman iščemo Goethejevo ime, nam nudi Kopitarjeva Slovnica2 vendar oprijemljiv dokaz, da Goethe krogu okrog Zoisa ni bil neznan, saj ga je Kopitar v njej na nekaj mestih omenil. Citiral jc Goethejevo ironično misel iz 76. »Beneškega epigrama«, da »bi postal pesnik, če se ne bi pokazalo, da je jezik nepremagljiv«3 in ga slovenskim liiteratoiu predstavil kot prevajalca »1 lasanaginice«, kot poeta, ki je z genialnim posluhom, ne da bi znal eno samo srbsko ali hrvaško besedo, prelil to pasem vsebinsko in oblikovno adekvatno v svoj jezik, torej kot vzor pisatelja, ki svoj jezik oblikuje in vzgaja in mu ni pod častjo, da bi ga preizkusil tudi ob prevajanju slovanske narodne poezije.
V tej zvezi je prvič omenjeno Goethejevo ime v pričevanjih slovenskih preporoditeljev in tu vidimo tudi že zametek poznejšega Kopitarjevega zanimanja za srbsko narodno pesem. Kopitar je že takrat Goetheja nedvomno s pridom prebiral — in če ga ni bilo v Zoisovi knjižnici, ga je lahko dobil v ljubljanski licejki, ki je imela do leta 1803 že štiri zvezke Goethejevih del, izdanih v Berlinu 1779, in devet zvezkov njegovih novih spisov, ki so izšli v Mannhaimu 1801.
Kopitar, ki je prinesel že iz gimnazije spoštovanje do grških klasikov in starogrške kulture, je tudi med sodobniki najbolj cenil tiste, ki so sprejeli vase klasičnega duha, v prvi vrsti Goetheja.4 Tudi po prihodu na Dunaj ga je prebiral in študiral, dokler se mu ni rodila celo drzna
1	Prim. Bibliotlnjcae Sigismundi Liberi Baronis de Zois Cutalogus, NUK v Ljubljani, Ms 667.
2	Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, Laibach 1808.
3	Kopitarjeva Slovnica, str. 256, paragraf 11.
4	Prim, članek o Kopitarju v SBL I, str. 496—513.
misel, da bi ga pridobil za posrednika med Evropo in južnoslovansko narodno poezijo, ki jo je zbiral in objavljal Kopitarjev idealni učenec Vuk.
Kakor v avstrijski Ljubljani, ki je sicer v francoski Iliriji nekoliko bolj sproščeno zadihala, a se je po letu 1813 spet zaprla v ozek avstrijski krog, tako so tudi na Dunaju, kjer se je Kopitar od leta 1808 poglabljal v slovansko jezikoslovje, postal cenzor za slovanske in novogrške knjige, kmalu pa tudi skriptor v dvorni knjižnici, sicer veljali cenzurni predpisi Franca !.. ki so zadevali deloma tudi Goetlieja,5 toda to zvestega c. kr. uradnika Kopitarja od Goetheja ni odvrnilo. Njegov najbolj priljubljeni pisatelj med Nemci, ugotavlja Prijatelj, je bil ta »veliki pogan«.0 Kako ga je po vrsti bral, ne vemo, vemo pa, kdaj je prebral vse, kar je do takrat Goethejevega izšlo. To je bilo leta 1815, ko je na potovanju iz Pariza zbolel in potem med boleznijo doma prebral vse, kar je Goethe do takrat napisal.7
Nekatera Kopitarjeva pisana pričajo, da ga ni bral samo za zabavo, ampak tudi kritično, in da je razmišljal ob njem o aktualnih problemih. Čeprav ne vemo, katera Goethejeva dela je imel v lastni knjižnici, saj med deli, ki jih je leta 1845 na dražbi kupila ljubljanska licejka in so navedena v tiskanem katalogu,8 Goethejeva niso prišla v Ljubljano, lahko iz nekaterih mest v njegovi korespondenci spoznamo, da mu je Goethe res nadomeščal »vse ostale Nemce« in tudi druge pisatelje, kakor je Kopitar sam zapisal.
Tako je pisal Kopitar, ta protirevolucionaren, »protifrancoski« avstrijski Slovan, Dobrovskemu z Dunaja 1. maja 1810, da zdaj sploh več ne bere francoskih romanov, ker je njihovega deklamiranja sit in ker jih vse odtehta en sam list iz Goetheja.9 In 18. avgusta 1810 se je naravnost razveselil, da je še nekomu prišel v roke njegov nadvse oboževani pisa-
5 Pri m. Zgodovina slovenskega slovstva I, Razsvetljenstvo, Ljubljana 1956, str. 349.
0 Ivan Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljana M CM X XXV, str. 58.
7	Prim. 1. V. Jagič, Novvje materiali dlja biografii Kopitara, Istočniki dlja istorii slavjanskoj filologii II, Sanktpetersburg 1897, str. 336.
8	Prim. Verzeiehniss der in die Verlassenheit des Herrn Bartholom. Kopitar gehörigen wertvollen Bücher und Handschriften, grösstentheils sprachwissenschaftlich, vorzüglich in allen slawischen Sprachen. Wien 1845. •
" Prim. V. Jagic, Briefwechsel zwischen Dobrovsky und Kopitar (1808 do 1828), Istočniki dlja istorii slavjanskoj filologii 1, Berlin 1885, str. 86.
telj, ko je spet pisal Dobrovskemu: »... torej ste tudi Vi dobili Goetheja. Meni nadomešča vse ostale Nemce.«10
V domovini pa si je dopisoval o Goetheju z Jakobom Zupanom, s katerim se je seznanil na Dunaju. »Izšla je prva knjiga Goetheja ,Aus mednem Leben'«, mu je sporočil o Goethejev! »Dichtung und Wahrheit 20. decembra 181 l.n In ko je v istem pismu obžaloval, da Zupana s tem samo žalosti, ko mu govori o tem sijajnem branju, ki ga Zupan pogreša, začutimo v Kopitarju uživalca duhovnih dobrin velikega sveta, ki obžaluje izobražence doma, da se morajo ubadati z oranjem ledine, namesto da bi lahko brezskrbno uživali sadove evropskega duha. In naslednje leto, na veliko sredo 1712. ni pozabil še enkrat v pismu spomniti Zupana na Goetheja, saj mu je bil. kot je zapisal, najlepše stvari iz njegove knjige že pripovedoval.12
Na Goetheja se je skliceval Kopitar tudi, ko je razmišljal o takratnem neživem knjižnem jeziku v srbskih cerkveno-litérarnih krogih in jo vprašal nemškega učenjaka K. G. Rumyja 15. aprila 1817, kaj misli o tem slovansko-srbskem makaronizniu«.13 Ali ni tako, pravi, kakor bi človek vpregel v isti jarem Ulfilov [...j jezik [...] z jezikom Luthra in Goetheja? Isto misel, samo še obširneje in jasneje, je ponovil tudi v pismu, poslanem na isti naslov 18. maja 1818, kjer je spet omenil Goethejevo ime v zvezi s srbskim »makaronizniom«.14
Več žal iz Kopitarjeve korespondence o Goetheju ne zvemo. Toda že navedeni podatki pričajo, da ga je visoko cenil. Njegovo spoštovanje nemškega Olinipijea pa bi ostalo vendarle zanimivo le za slovensko literarno zgodovino in se ne bi obenem z Goethejem omenjalo tudi v svetovni. če si ne bi bil Kopitar pridobil neprecenljivih zaslug kot marljivi posrednik med V. S. Karadžičeni, se pravi med srbskim in hrvaškim narodnim pesništvom na eni. in med nemško književnostjo, predvsem Goethejem, na drugi strani. Prav Goethe je namreč s svojim zanimanjem za to pesništvo, s svojo podporo, besedo in avtoriteto pripomogel k njegovi evropski slavi. In Kopitarjev delež je bil lu dragocen.
10	Ibid., str. 166.
»
11	Istočniki 11, str. 231.
12	Ibid., str. 238.
1:1 Bartholomäus Kopitars Briefwechsel, I. Teil. Kopita rs Briefwechsel mit Karl Georg Runiy, herausgegeben von Fritz Valjavec, München 1942, str. 20.
11 Ibid., str. 33—34.
Prvo Kopitarjevo srečanje s srbsko in hrvaško narodno tvornostjo sega še v ljubljanski čas, saj je ob pisanju Slovnice — kot rečeno — že poznal vsaj Hasanaginico. Nove vzpodbude za proučevanje srbskega in hrvaškega narodnega pesništva pa je dobil že kmalu po prihodu na Dunaj, kjer je v srečanjih z nekaterimi srbskimi trgovci poslušal tudi njihovo ljudsko izročilo.15 V smislu svojega avsiroslavizma (vezati čim več Slovanov na veliko »slovansko« Avstrijo) je razmišljal o tem. kako približati tudi Srbe avstrijskemu in odtegniti ruskemu vplivu, pod vplivom romantiikov in njihovega zanimanja za narodne jezike in tvornosti pa se mu je pokazala ena od možnosti za to v popularizaciji južnoslo-vanske narodne poezije v nemškem kulturnem območju. Z ljudskim izročilom južnih Slovanov g>i je zbliževalo dalje dopisovanje z Dobrovskym. ki ga je prosil za informacije o slovenskih narodnih pesmih, pregovorih in ugankah, odločilni impuis pa mu je dalo srečanje z Vu kom S. Ka-rudžičem decembra 181 > v Kopitarjevem stanovanju na Dunaju. Po tem srečanju, iz katerega je nastalo prijateljstvo in vzorno sodelovanje med Kopitarjem in njegovim genialnim učencem, pa še dobro leto pozneje po srečanju z Grinimom, se je Kopitar skupaj z Vukom in ob Grimmu z vso vnemo posvetil delu za srbsko in hrvaško narodno poezijo med Nemci.
V n k. ki je marljivo sledil Kopitarjevim napotkom (naj bere Her-derja in si ogleda Goethejev prevod Hasanaginice, naj zbira narodne pesmi in napiše Srbom slovar in slovnico) je izdal leta 1814 prvi zvezek svoje »Pčsnarice« s 108 pesmimi. In navdušeni Kopitar se je brž lotil dobesednega prevajanja vseli teh pesmi — razen Hasanaginice, ki je bila že prepesnjena - v nemščino, da bi jih poslal samem u Goetheju! Toda vse to je obdržal zaenkrat še zase in je sporočil Vuku v pismu z dne 21. marca 1815 samo. da sta ga neki Danec in dva Nemca prosila za dobesedni prevod teli pesmi, da bi jih potem metrično dodelala.10 Vendar je Kopitar poslal že 10. junija 181) svoje prevode po vveimarskem knjigarnarju Bertuchu naravnost Goetheju. Pod spremno pismo (ki ga sku-paj z rokopisom prevoda hrani weiniarski arhiv Goetheja in Schillerja \ Goethejevem zvezku »Serbische Lieder betre. Octbr. 1815«,17 se je skromno pod p i sal le s Kop. Y pismu pa je Goetheju v nevsiljivem tonu, ven-
15 P rini. SBL I. str. 499.
Prim. Vukova prepiska I. Beograd 1907, str. I45.
17 Prim. Jevto M. Milovie, Goethe, seine Zeitgenossen und die serbokroatische Volkspoesie. Leipzig 1941. str. 7—8.
dur z očitno željo po njegovi naklonjenosti opisal, kako se je pisec tega pisma srečal z Vukom in videl, kaj lahko še pričakujemo »od te izvrstne glave« (»von diesem vortrefflichen Kopfe«), dalje, kako ga je nagovarjal k zbiranju srbskih narodnih pesmi, ga opozoril na Herd er j a in prevod Hosanaginice, iu končno, kako je Vuk — ki zna le brati in pisati, drugače pa je popolnoma samonikel talent — potem te pesmi zapisal po svojem in sestrinem spominu, pa izdal poleg njih do zdaj že tudi srbsko slovnico in zbira nove pesmi.
O tej pošiljki Goetheju v Kopitarjevi zapuščini ne najdemo pričevanj: Kopitar je vse desetletje, ko si je prizadeval za Goethejevo naklonjenost srbskim in hrvaškim narodnim pesmim, ostal skromno v ozadju, čeprav ga tudi v ozadju čutimo kot osnovno gibalno silo, in je pošiljal v dogajanje predvsem Vuka. Iz leta 1815 se nam je sporočilo o tej pošiljki ohranilo le v Kopitarjevem pismu Dobrovskeniu z dne 5. avgusta 1815. Kopitar je v tem pismu pisal Dobrovskeniu o Vuku in njegovi pesmarici in dodal le: »Pjesnariicac exemplum cum male scripta men versione verbali per Bertuchium miisi Götliio!«.18 Leta 1816 pa je tudi javno povedal v članku o srbski literaturi v Wiener allgemeine Liiera-tLirzeitung,19 kjer je objavil nekaj svojih dobesednih prevodov teh narodnih pesmi, svoj glavni namen prevajanja, ko je zapisal, da je te pesmi prevajal v želji, naj bi jih »kak Goethe |...] presadil na nemški I'arnas«.
Toda postarani prevajalec Hasanagin.ice v tem času ni bil z mislimi ravno pri balkanski ljudski poeziji, marveč ga je zaposlil za nekaj časa predvsem še bolj eksotični Vzhod, iz česar se je rodil Zaliodno-vzhodui Divan. Sain je čez leta v članku »Serbische Lieder«20 povedal, da takrat ni mogel pregledati pošiljke, čeprav jo je cenil in se je je razveselil.
Tako Kopitarjeva pošiljka takrat še ni dosegla zaželenega namena. Toda bila je vsaj seme. ki je nekaj let počasi klilo. da je končno bogato obrodilo. Goethe je sicer leta 1815 zabeležil sprejem pošiljke v svoj dnevnik. sporočil na Dunaj svojo željo, da bi dobil tudi drugi zvezek Vu-kove pesmarice, o čemer je pisal pozneje Kopitar Mušickemu,21 se spet
18 Jerneja Kopitarja spisov II. del, t. knjiga, priredil Rajko Nahtigal, Ljubljana 1944. str. 72.
10 Prim. Barth. Kopiturs kleinere Schriften, herausgegeben von F. Miklosicli, erster Theil, Wien 1857, str. 350.
20	Prim. Über Kunst und Altertum, V. 2, str. 55—50.
21	Prim. Istočniki II. str. 797 -798.
3. januarja 1817 spotoma ustavil pri Kopitarjevih prevodih, ko je zapisal v svoj dnevnik: »Abends Rehbein. Serbische Lieder«,2'2 a pravi odmev so našle te pesmi v njem šele v letih 1823 in 1824. Tudi za prevajalca teli pesmi se je leta 1815 zanimal le mimogrede in še takrat je dobil o njem napačne podaitke: usoda je hotela, da ime Kopitar, kateremu je Goethe toliko pomenil, niti tega ni doživelo, da bi ga Goethe izgovoril, kaj šele, da bi Kopitarju odgovoril! Za tega neznanega Kop. so vedeli Goetheju povedati le, da je najbrž neki »Doctor Koreff«(!), ki da je pruski vojaški zdravnik in je zdaj verjetno v Berlinu ali v Breslauu.23 Ta je bil menda prejšnjo zimo in pomlad na Dunaju, je sam pesnik in oboževalec Goetheja in mu je najbrž on poslal te pesmi... Toda Goethe ni imenoval imena prevajalca niti leta 1824, ko jc poslal Talvjevi Kopitarjeve prevode in jo povedal samo, da so ti pri njem že deset let.24
Kopitar za io. kako so ga leta 1815 v Weimarju prekrstili, ni mogel vedeti, a četudi bi bil vedel, je bil že toliko zavzet za srbsko in hrvaško ljudsko pesništvo, da bi bil najbrž sloril, kar jc: namreč iskal nove možnosti, da ta poezija z Goethejevo pomočjo najde svoj odmev v takrat ugodnem ozračju romantične Evrope. Za prevajalca novih pesmi iz Vukove zbirke, ki jih je želel dobiti Goethe, se mu je zazdel najbolj primeren srbski pesnik in poznejši škof Lukijan Mušicki, katerega je nagovarjal v pismu z dne 5. decembra 1817: »rogat Götlie, per studentein Јепае Posoniensem protestantom, ut sibi mittatur versio et sccundae partis nostrae pjesnarice. Hoc tibi muneris et honoris deputavimus, utpote qui optim scias verlöre germanice poemata serbica. Cogita quantum honoris nobis accedat si Götlie a te prosa versa nietris incluserit, et Cöthii nunc senis adjutor philologoiatos Riemer! ergo accingere et nisi absoluta versione noli quiscere«.25 In Vuk je pripisal na Kopitarjevem pismu še svoje spodbudne besede Mušickemu: »L t o vamb piše Kopytarb za pesne Srbske da i prevedete na nemački; gledajte za čestb srbskoga roda i ezyka: to če byti monumentb Srhskonib ezyku. Prevedite svu drugu častb pesnarice (a u prvu ne dirajte) i šlo brže; to če vama lasno iči u prozi.«
22 Prim. Jevto M. Milovič, Goethe, seine Zeitgenossen und die serbokroatische Volkspoesie, Leipzig 1941, str. 9.
®> Ibid., str. 8.
24 Prim. Jevto M. Milovič, Talvjs erste Übertragungen für Goethe und ihre Briefe an Kopitar, Leipzig 1941, str. VI.
« Vukova prepiska II, Beograd 1908, str. 202.
Toda o tem, da bi Mušicki ustregel Kopitarjevi in Vukovi želji, nimamo nobenih podatkov. Tudi ni znano, da bi Kopitar od takrat pa do leta 1823 storil še kakšne nove korake za srbske narodne pesmi pri Goetheju. Zdi se, da je za nekaj časa v svojem prizadevanju omagal. T oda ravno v tem času je spodbudila njegova misel, pridobiti Goetheja za slovansko narodno blago, Šafarika, ki je poslal Goetheju 19. januarja 1818 osem prevodov in izvirnikov raznih slovanskih narodnih pesnii •— in čeprav ta leta Kopitar sam ni storil ničesar za južnoslo-vanske narodne pesmi, je pripomogel vsaj njegov zgled, da Goethe ob Šafarikovi pošiljki ni pozabil na slovansko narodno blago in se je morda spet spomnil tudi na Kopitarjevo pošiljko.
Medtem je minilo nekaj let — in v dokumentih, ki so nam dostopni, nenadoma spet oživi Kopitarjevo zanimanje za Goetheja leta 1823. Kopitar, ki mu nikoli ni bilo dano, da bi bil sam med tistimi pomembnimi možmi iz slovanske duhovne elite, ki so imeli čast, da so bili pri Goetheju v Weimarju (na pr. Karamzin. Zukovski, Mickiewicz, Maria Szymanowska, A. E. Odyniec, J. E. Purkynë, J. Kollâr, Sima Milutinovic Sarajlija in drugi) in so z Goethejem lahko razpravljali ne samo o umetnosti, ampak tudi o življenjskih vprašanjih Slovanov,28 je hotel, da to doživi vsaj Vuk in je po Grimmu dosegel, da so se Goethejeva vrata Vukti od p Ha. Grimm je to izposloval tem laže, ker je v tem letu spet oživelo Goethejevo zanimanje za srbsko narodno pesem in Vuku je bilo treba iti samo na pot. Vilka je na potovanju skrbno spremljal z Dunaja Kopitar in ga nestrpno preganjal, naj ne odlaša z obiskom, ampak naj gre čimprej v Weimar.27 »Oglejte si vendar tudi Weimar, Goetheja in Riemerjà«, mu je pisal Kopitar z Dunaja v Leipzig 14. maja 1823.2S In ker od Vuka še ji i bilo sporočila, da je v Weimarju, je nestrpno ponovil: »Zakaj si ne ogledate Weimarja, Rieinerja, Goetheja itd.?« (v pismu v Leipzig z dne 5. julija 1823).29 Kajti Vuk je prihajal vse bliže Weimarju, pa vendar se je zdelo, kakor da bi se obotavljal in zamujal čas; zato se jc zdelo Kopitarju čez dva meseca (v pismu v Halle z dne
20 Prim. Fahrten nach Weimar, Slawische Gäste hei Goethe. Auswahl aus Briefen, Berichten und Aufzeichnungen mit einem Vorwort von Rudolf Fischer und mit Anmerkungen von Peter Kirchner und Rüdiger Zieman, Weimar 1958.
27 Prim. Marija Murko, Izbrano delo, Ljubljana 1962, str. 280—281. 2" Vukova prepiska 1, Beograd 1907, str. 219. 20 Ibid., str. 221.
3. sep lern bra 1823) še enkrat potrebno, <la ga vpraša: »Kako je z Wei-niarjeni, Riemerjem, Goethejem?«30
Toda končno je Vnk le prišel do Weiinarja in Goetheja, doživel tam lep sprejem in kot prvemu navdušeno pisal o svojem obisku Kopitarju, ki si je toliko prizadeval, da bi do tega obiska prišlo. »U Vajmaru sam bio 8 dana. i niogu kazati«, beremo v Vukovem pismu Kopitarju iz Leipziga 25. II. 1823,31 »da su to bili najslavniji dani života moga (dojakoš-njega). Na Geta sam imao od Grima jed no pesni o |...] Ju sam ovo pismo predao Getovu kaimerdineru u veče baš kad se Gete spremao da izide nek ud na kolima. Pošto mu kamerdiner pismo preda, kaže mi, da su Njihova Ekscelencija kazali, da če im biti osobito milo, ako i sjutra u 11 sati poodiim. Kad sjutra dan dodem, Gete me dočeka nasred sobe. i pošto se poslije mnogih komplinienata posadimo na kanape (sofu). na kome je stajalo Grimovo pismo razvilo i prevod Dijobe Jukšiča i jedna otvorena sveža novimi, onda mi Gete pruživši ruku na svezu novina reče: ,Vidite, da nijeste Vi danas prvi put u mojo j sobi; Vi ste več odav-no ovde kod mene.' Kad ja bacim oči na novine, a lo recenzije moje prve Srpske Gramatike! Sami mislite, kakav je to triurni' za mene bio!:
In v tem slogu je Vuk pripovedoval še dalje, kako sta se z Goethejem pogovarjala o Vukovih narodnih pesmih, kako je Goethe želel imeti nove prevode, kako se je Vuk srečal še z Riemerjem itd. — skratka: velik dogodek za Vtika in tudi za Kopitarja.
Kopitar se je moral tega močno razveseliti, kajti že 31. decembra 1823 je novico sporočil Dobrovskemu (kakor da gre za njegov lastni uspeli), češ: Grimm in Goethe sta se zavzela za Vuka. prvi prevaja njegovo Slovnico v nemščino, drugi pa tiska njegove pesmi v reviji Über Kunst und Altertum.3- Toda tudi Goethe je moral biti Kopitarjevega učenca vesel in v pismu, ki ga je pisal Jakobu Grimniu 19. oktobra 1823 o Vuku,33 začutimo, da mu tudi Kopitarjevo ime takrat verjetno ni bilo več neznano. Goethe je namreč sporočil Grimniu. da je z veseljem sprejel srbskega literata (Vuka), ki mu ga je poslal Grimm, in da je njegova prejšnja dela že poznal iz recenzij. Te recenzije pa so mogle biti
:ro Ibid., str. 227.
31	Ibid., str. 236.
32	Priai. В. Kopitars Briefwechsel mit Jakob Grimm, von Max \4ismer, Berlin 1938, str. XX.
3:1 Prim. Führten nach Weimar. Slawische Gäste bei Goethe, str. 154..
le Crirnrnove — ali pa je imel Goethe v mislih Kopitarjevo recenzijo srbskih narodnih pesmi, objavljeno leta 1816 v Wiener allgemeine Zeitung (št. 20/21). Škoda, da nam Vuk v pismu Kopitarju o sprejemu pri Goetheju ni natančneje sporočil, katere članke in revije je imel Goethe poleg sebe. ko je Vuk prišel k njemu.
Tako se je torej uresničil Kopitarjev dolgoletni sen: Goethe se je za leto ali dve ogrel za srbske in hrvaške narodne pesmi. Vendar se zdi. da je Kopitar le preveč pričakoval od starega Olimpijca, pred čemer ga je posvaril Jakob Grimm (v odgovoru na Kopitarjev pred log, naj bi Goethe vzel za eno leto Vuka k sebi in z njim skupaj prevajal njegove narodne pesmi), ko mu je pisal 31. decembra 1823,34 da j t' Goethe zdaj že star in bolchen, da voha le še posamezne »rožice« ljudskega pesni -šiva, ne more pa skrbeti za vse polje; med srbskimi pesmimi, pravi Grimm, mu najbolj ugajajo dekliške in ljubezenske pesmi iz prvega Vu-kovega zvezka, velike, epske, pa po vsej priliki manj.
Vendar to Kopitarja ni motilo: še zmeraj je mislil na to, kaj vse lahko Goethe stori za te pesmi. In ko je pisal J. Grinnnu z Dunaja 20. novembra 1824,35 da mu je gospodična von Jacob poslala svoj rokopis in da bi bilo dobro, ko bi predgovor za izdajo napisal on, Grimm, ali Goethe, mu je bila pred očmi z avtoritativno spremno besedo opremljena izdaja srbskega in hrvaškega narodnega blaga. Zakaj ne - vrata so bila odprta, Goetheja bi bilo treba samo pregovoriti!
Tudi stari Kopitarjevi prevodi teh pesmi so v tem času postali spet aktualni — ne samo, da je Goethe pomagal z njimi gospodični von Jacob, prevajalki, ki je leta 1824 pogumno stopila na Kopitarjevo mesto, ampak so prišli prav tudi Goetheju samemu. Zanimivo je. da so Goetheju pripisali celo — po vsej verjetnosti Kopitarjev prevod ene srbskih narodnih pesnil, in sicer prevod z naslovom Der Tod des Kralewitsch Marko. Stjepan Tropsch30 sklepa takole: Goethe je v reviji Kunst und Altertum (V. 1, str. 84—92) tiskal omenjeno pesem, loda ker je tiskarna še pred izidom tega zvezka uvrstila prevod v 169. številko Morgenblatta (13. julija 1824). kjer je bil po pomoti naveden kot prevajalec Goethe,
:l4 Prim. B. Kêpitars Briefwechsel mit J. Grimm, von M. Vasmer. Berlin 1938. str. 14.
»5 Ibid.
Prim. Dr. Stjepan Tropsch, Njeinački prijevodi narodnih naših pjesama, Kad J tigoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, knjiga 166, Zagreb 1906, str. 1—74.
tudi literarni zgodovinar H. Kurz ni pomišljal, ko je ta prevod uvrstil med Goethejeva dela (lil. zvezek, Hildburghauisen 1869 — 70, str. 371). Vendar ta prevod ne more biti Goethejev, pravi Tropsch, ker Goethe ni poznal srbohrvaščine, pa tudi, ker je pesem prevedena preveč točno in prozaično. Dobil pa ga je (skupaj s še nekaterimi drugimi) lahko od Vilka, nadaljuje Nahtigal,37 sklicujoč se na Čurcina,38 od Vuka, ki ne samo takrat, ampak še dvanajst let pozneje ni toliko obvladal nemščine, da bi prevajal vanjo pesmi.3" lorej je bil ta prevod lahko Kopitarjev, za kar je Nahtigalu dokaz pripomba o vilah, ki je podobna listi v Kopitarjevi oceni II. zvezka Vukove Pësnarice.40
?л' zgoraj smo omenili gospodično von Jacob, znano pod psevdonimom Talvj. Ta je nastopila leta 1824 kot nova, pomembna zveza med srbsko in hrvaško narodno pesmijo na eni ter Vukom, Kopitarjem, Griin-inoni in Goethejem na drugi strani. Nadarjena, temperamentna in ambiciozna I al v j iz Halle, ki je imela zveze z več nemškimi in nenemškinii veličinami svojega časa, je prišla preko zveze z Vilkom v stik tudi s Kopitarjem, ki ji je ob prevajanju pomagal. Talvj s posluhom za srbski deseierec in za slovansko čustvovanje, o kateri je sporočil Kopitar Do litovskemu 12. decembra I824,41 da bo pod Goethejeviin vodstvom izdala srbske narodne pesmi, on pa da je prebral in pregledal njene prevode, si je pridobila naklonjenost starega Goetheja spomladi 1824 že takoj ob prvih pismenih slikili z njim. Očarala ga je s svojo svežostjo in vitalnostjo, s katero se je lotila prevajanja Goetheju že priljubljenih pesmi. Goethe ji je posodil Kopitarjeve prevode, ki so že skoraj deset let ležali pri njem, jo spodbujal in ji svetoval — in delo mlade dame je hitro napredovalo ob Kopitarjevi pomoči (kajti Talvj si marsičesa iz srbohrvaščine sama ni znala pojasniti, kar dokazujejo njena pisma Kopitar-
37 Prim. Jerneja Kopitarja spisov II. del, 2. knjiga, priredil Hajko Nahtigal, Ljubljana 1445. str. 1.
3H Prim. Milan čtirčin, Das serbische Volkslied in der deutschen Literatur, Leipzig 1905, str. 125.
311 V pismu К. Ru my ju je pisul Kopitar še 18. okt. 1856 z Dunaja (B. Kopi-tars Briefwechsel I, Kopitars Briefwechsel mit K. Cl. Вишу, München 1942. str. 20), da kompromitira Vuk celo njega (kar zadeva prevajanje srbski Ii narodnih pesmi), ker ne zna — kot sam pravi — dovolj dobro nemško.
40	Prim. Barth. Kopitars kleinere Schriften, herausgegeben von f . Miklosich, erster Tlicil, Wien 1857, str. 558.
41	Prim. Istočniki I. str. 509.
ju).42 In spet se je moral Kopitar zadovoljiti samo z vlogo opazovalca ali kvečjemu Talvjinega svetovalca, toda tudi tukaj čutimo, da je bil zmeraj v ozadju prisoten, čeprav ni bil pri prevodih nikjer omenjen. In ko je Goethe hvalil Talvjine prevode (ob katerih so ji pomagali tudi Kopitarjevi stari prevodi in novi nasveti), spet ni bilo nikjer Kopitarjevega imena, kar pa starajočega se dunajskega učenjaka ni motilo, da ne bi v svoji obširni, navdušeni oceni z naslovom Serbische Volkslieder43 nesebično priznal prvenstvenih zaslug za popularizacijo teh pesmi predvsem Goetheju in Talvjevi. Ocena je kopitarijansko pedantna, a polna nekega ponosa in priznanja, ki je daleč od drobnjakarstva, kakršno je Kopitar večkrat pokazal v odnosu do slovenske literature. Kopitar ni bil čisto nič užaljen, da ni on tisti, ki ga bo literarna zgodovina omenjala poleg Goetheja kot prevajalca srbskih in hrvaških narodnih pesmi v nemščino, ampak je to Talvjeva, Talvjeva in Goethe — ali: Goethe in Tal-vjeva. Kopitarjevo anonimno začeto delo je prišlo torej v dobre roke in doseglo svoj namen: Goethe primerja srbsko narodno pesem celo z Visoko pesmijo (ljubeča srbska Milica iz nje pa ga spominja na njegovo G retchen) in pozna neponovljivega zbiralca in zapisovalca teh pesmi, Vuka, to pa zadostuje. Prizadevanje torej ni ostalo brez uspeha, zato ni Kopitarja nič motilo, da glavnega Vukovega spodbudnika in njegovega prvega prevajalca, namreč njega, niso opazili. Evropa ve za južno-slovanskc narodne pesmi, za kar imata najvišjo zaslugo Goethejeva avtoriteta in Talvjin pesniški dar — in to je najvažnejše!
In ko se je začelo Goethejevo življenje iztekati, ne da bi se bila izpolnila Kopitarjeva velika želja, da bi se zbližal z njim, je kakor rastlina, ki je izpolnila svojo nalogo, odmrlo tudi Kopitarjevo zanimanje zanj in za srbske in hrvaške narodne pesmi. Kopitar, ta čudaški učenjak, ki je od rojakov tam spodaj v domovini trmasto ves ta čas zahteval namesto lepe književnosti »pravopisne reforme in vedno iskal novega Cirila in latinico, sam pa je ostal teoretik, ki ni izvršil nobene reforme, druge pa zavračal, ter Filolog, ki se ni mogel otresti tradicije«,44 Kopitar, ki ni imel na eni strani za tisto, kar je bilo »Goeihejevega« v njegovi ožji domovini, se pravi za Goethejev svetovljanski duh, ki sta ga sprejemala
42 Prim. Jevto M. Milovič, Goethe, seine Zeitgenossen und die serbokroatische Volkspoesie, Leipzig 1941, str. 10.
Prim. Jerneja Kopitarja spisov JI. del, 2. knjiga, priredil Rajko Nah Ii gal, Ljubljana, 1945, str. 3—127.
44 Matija Murko, Izbrano delo, Ljubljana 1962, str. 280.
in vsak po svoje izvirno izžarevala v slovenski literarni svet Cop in Prešeren, skoraj nobenega posluha, se je na drugi strani, v odnosih do Weimarja in Vuka, izživel cisto drugače, tudi človeško povsem dostojno. In kakor je Kopitarjevo češčenje Goetheja na eni ter Čopovo in Prešernovo spoštovanje tega velikega nemškega kozmopolita na drugi strani šlo po dveh različnih poteh, ki nista prišli skupaj (ampak je prišlo celo do Kopitarjeve krivične sodbe o Prešernovi poeziji, kar še toliko teže razumemo ob Kopitarjevem posluhu za Goethejevo pesem, starejšo sestro Prešernove), tako je bil Kopitar na drugi strani kot propagator narodne poezije južnih Slovanov nenadomestljiv v svojem iskanju poti. kako bi stoletja neznana umetniška moč tega balkanskega bogastva našla pot v Evropo in do njenega takrat največjega svetovljana — Goetheja.
Zusammenfassung
JERNEJ KOPITAR. MITTLER ZWISCHEN SERBISCHER UND KROATISCHER VOLKSPOESIE UND GOETHE
Der Gelehrte Jernej Kopitar (1780—1844). Begründer der slowenischen wissenschaftlichen Sprachforschung, schätzte Goethe und dessen Kunst schon von Jugend an hoch. Dus erstemal berief er sich darauf in seiner berühmten Grammatik (1808), dann aber noch oft in Briefen an J. Dobrovski, J. Zupan und k. CÏ. Riiiny. Es wäre jedoch bei nur unbedeutenden Daten geblieben, hätte Kopitar nicht versucht, gerade über Goethe, den Übersetzer der Hasanaginice, dem deutschen Kulturbercicii serbische und kroatische Volkslieder zu vermitteln. von denen der Freund und geniale Schüler Kopitars Vuk S. Karadzic ein erstes Buch in Wien herausgegeben hatte.
Diese Lieder übersetzte Kopitar sofort wortgetreu und sandte die Übersetzung Goethe. Bei Goethe blieben diese Übersetzungen zwar fast zehn Jahre liegen, aber anfung der zwanziger Jahre des 19. Jahrhunderts kehrte Goethe zu ihnen zurück, erwärmte sich fiir sie und verhalf ihnen mittels seiner Autorität, ein Fenster zur Welt zu öffnen.
Kopitar aber hielt nicht inne, auch in dem Jahrzehnt, wo seine Übersetzungen bei Goethe lagen, daran zu denken, wie er Goethe für die jugoslawische Volksliteratur gewinnen könnte. Mit dieser Absicht bewirkte er unter anderem auch über J. Grimm, dali Goethe Vuk empfing, was ein neuer Schritt zur Verwirklichung der Ideen Kopitars war.
In den zwanziger Jahren des 19. Jahrhunderts begann die junge und begabte Übersetzerin Tavlj serbische und kroatische Volkslieder zu übersetzen. Mit Hilfe der Übersetzungen Kopitars, die sie von Goethe bekommen hatte, und mittels der Hilfe und Gunst Kojiiturs, Vuks uid Goethes hat sie ausgewählte serbische und kroatische Volkslieder ausgezeichnet übersetzt und
herausgegeben. Goethe machte diese populär und Kopitar schrieb i Ii r eine umfangreiche lobende Besprechung.
ЛИ das, der Einfluß des berühmten Goethe und Kopitars mehrjährige Bemühung brachte den serbischen und kroatischen Volksliedern, diesem ein-zigatrigen Kulturreichtum des Balkans, verdiente Anerkennung im damaligen literarischen Europa ein; Kopitar aber trug mit allem, was er für Vuk und dessen Arbeit bei den Deutschen und besonders bei Goethe getan hatte, seinen Namen auch in die serbische Literaturgeschichte ehrenvoll ein.
Mirosiao Kravur (Bonn)
S L О V E N S K A VARI J A N TA 11 O M E II S K O G A HEKSAMETRA
Skoro ce se na v r.šiii dva decenija otkako ])osloj i slovenski metrički prijevod d vaj u Homerovih epa, llijade i Odiseje, kao najv-rednije djelo pok. Aniona Sovreta, plodnoga prevodioca grčko-rimskih klasika na slovenski.1 Več je prošlo nekoliko godina i od prevodiočeve smrti, ali ga njegov slovenski Homer u novim izdanjima vidljivo preživljajo na-lazeči medu domačim čitaocima sve širi krug ljubitelja. Tu i tanio posegne za njim, potaknut ovom ili onom pobu dom, i kakav jezično dalji čitalac. Pa ipak o Sovretovu beksainetm, koji može biti zanimljiv s više strana, nema do danas točnih podataka.
Nema sumnje da bi slovenska varijanta lieksametra, u danom slučaju prijevodnoga, bila od primarna interesa sa stanovišta značenja toga kla-sičnog stiha u razvoju domače versifikacije, karao on kao više ili manje gotov rezultat usvajanja tudih metričkih oblika u prvom redu i pripada. Bi li рак i tu. kad je riječ o razvoju slovenskoga lieksametra, trebalo razlikovati — kao u Hrvata i Srba — dva tipa stiha, i to s obzirom na dva književna područja njegove upolrebe: originalno pjesništvo, gdje se heksametar javlja kao proizvod slobodne obrade 11 stihovnom inven-t a ni ovoga ili onoga pjesnika, i prevodenje antičkih daktilika, gdje tuj slili služi kao obavezna i unaprijed zadana shema, to je pitanje koje prelazi okvir naše teme. Ta dva tipa istoga stiha znaj и »tajati u dosta zaniršenim uzajainnim od nos ima: dok se, s jedne strane, genetički raz-likuju, mogu s druge, u funkcionalnom pogledu, i utjecati jedan na drugi. To bi se, u posebnu radu, moglo istražiti i u danom slučaju. Ako je u Slovenaca, kao i vi drugih naroda, i bilo lutanja izmedu kvantiteta i akcenta kao osnove heksametarskoga ritma, osobito u razdoblju izmedu Polilinove Kraynske grammalike (1768) i Leveč-Levstikove Pravde o slo-
1 A. Sovrè, Iliacla i Odiseja, Ljubljana 1950.
14 Slavistična revija
1
venskem šestomeru (1878). ipak več 70-ili godina XIX stolječa Stritar, kao izrazito učeni pjesnik, nalazi ključ pravoga heksametra, dok če u Hrvata i Srba i pasi i je toga, na primjer u Kranjčeviča i V. 1 lica, l)iti u praksi dobrim dijelom njegovi »lažni« oblici. Odatle bi slijedilo da u Slovenaca. slično kao u Nijemaca i Rusa, raskorak izmedu originalnega i prijevodnoga lieksametra i nije tako velik ni uočljiv. U vezi s time stoji onda i pitanje koliko se Sovrè u primjeni heksametra oslonja na doinaču tradicija, koja nije neznatna.2
No slovenski prijevodni beksametar može zanimati i na sireni, korni-parativno-metričkom planu, kao jedan od oblika modernoga lieksametra. lia bi mu u tome smislu bilo vrijedno odrediti m j es to u krugu isto takva stiha drugih, dal jih i bližih, jezičnih sredina, na primjer njemačkoga, talijanskoga il i ruskoga lieksametra, da spomenemo samo dva-tri najraširenija oblika našega stiha. Samo se po sebi razunvije da se takva usporedba nameče prije svega s obzirom na najbliže jezike: hrvatski ili srpski, makedonski, bugarski itd. S te strune slovenski prijevodni beksametar nije, koliko mi je poznalo, bio dosada pobliže tretiran. Stoga smatram da bi njegova analiza sa stanovišta prakse modernoga heksametra uopče, a posebno u usporedbi s hrvatskim Marelic-1 všičevi m heksainetrom, kao znatno starijim i jezično najbližini, bila sama po sebi stvar vrijedna truda.3
Jedna takva analiza, koje se podaci ovdje donose, ima pred soboni tri cilja: prvo, da istraži ritmičku ulogu glavnih elemenata slovenskoga prijevodnog heksametra, drugo, da odredi odnos toga domačeg oblika heksametra prema originalnom, u našem slučaju homersko-grčkom ob-liku stiha, i, treče, da objasni razlike koje se na području istoga stiha oči t u ju u dva njegova jezična oblika, slovenskom i hrvatskom. I u na-dovezujeni na podatke što sam ili u svoje vrijeme objav io o hrvatskom
2	Od 251 heksametra Stritarova ciklusa Dunajske elegije (1876) svi do jednoga udovoljavaju ritmičkiin zahtjeviina modernoga heksunietru, kuko se ovdje u nastavku izlažu. Tome se ne treba čuditi kad se zna da je alitor u članku »Šcstomer slovenski« (Zпоп II [ 18761. str. 282 i d. i 565 i d.) i teoretski obradio tehniku slovenskoga heksametra; isp. A. Slodnjak, Zgodooinu slovenskega slovstva III, Ljubljana 1961, str. 18.
3	Osnovno iz teorije modernoga lieksametra može se naci, iako ugluvnom u primjeni na njcinačku praksu, u A. Heuslera, Deutsche Versgeschichte 111. Berlin 19562, str. 105 i d.
prijevodnom heksametru, pri čemu naposc upučujem na metodološki! stranu pasla.4
Da bi рак analiza Sovretova slovenskoga lieksametra sa stanovišta modernoga lieksametra uopče, a posebno 11 usporedbi s Maretičevim hrvatskim im al a pod sobom i u niailerijalnom pogledu zajedničku osnovu. ona se vrši na istom izboru stihova iz dvaju epa u dva prijevoda, slo-venskom i hrvatskom.5 Šlo se tiče srpskoga lieksametra Duriceva, kao najmladega, na nj se ovdje ne osvrcean uglavnom stoga što se njinie bavim u posebnu radii."
Ako, dakle. heksametar Sovretova Hörnern proniatraino s gore izležen oga sitanovišla. pred nama je stili više ili manje učena pod ri jet la kojega rLtmičku sitrukturu odreduju četiri osnovna elementa: daktilsko-trohejska sliema, osobitosti rasporeda akcenata i odnos govornih i mc-tričkih taktova s osobitim obzirom na cezuru i most.
U toni se smislu i naša analiza dijeli na četiri poglavlja.
*
Baveči se, kao neke vrste stranac, analizom slovenskoga lieksametra. u kojem specifičan prozodijski sistem s neograničeno slobodnini i veoma pomičnim akcentom igra glavnu ulogu, moram napomenuti tri stvari: prvo, da mi slovenski akcenat kao takav nije sasvim tud i da ga več prilično, tako reči, »nosim u uliii«, drugo, da se u heksametru kao čistu akcenatskom stihu akcenat i inače lako nalazi bez obzira na jezik o kojem se radi. i. treče. da sam se u ovonn poslu oslonio zu svaku sigurnost i na domorodačku pomoč.7 Uza sve to, drago če mi biti ako me kakav rocleni Slovenac u ovoni ili ononi detalju hude mogao dop uni ti ili is-p ravit i.
Vecih teškoča ne zadaju pri skanziji ni dvije glasovne si obode koje su u slovenskoiin stilni odavna u praksi: neobavezna sinalefa sa i i « i dvostruka, čas konsonantska čas vokalska vrijednost sonanta o. Oboje se luko od redu je na temelju metričke sheme.
4	»Naš prijevodni heksametar danas«, Zioa antika tO (1960), str. 277 i d.
5	To je ovili 300 stihova (50 puta 6): llijada: 1, 1—50, VI, 440—489, XI. 284—555; Odiseja: I. 1—50, IX. 307—556, XXI, 559—408.
" »O heksametru srpskoga Homeru ,, u štampi.
7 Svili 500 stihova pročitao mi je kolega Lojze Krakar, slovenski pjesnik po struci slovenist, kojem se i na ovome mjestii srdačno zahvaljujem.
Kad je več г i ječ o akcentu kao osnovi ritma u heksametru, treba imati na umu da i sam prevodilac odstupa iu i tamo od uobičajene norme pa ta odstupanja bilje/i onda grafičkini akcentom. To su, naravno, njegove liceniiae poetične, o kojima se u poslu ove vrste ne može naknadno d iskutirati.
t. Daktilsko-trohejska shema
Slovenski se beksametar. kao var.ijanta modernoga lieksametra u ko-jem se kvantitativni ritam antičkoga originala dogovorno zamjenjuje akcenalskiin. svodi na čist akcenatski stili od šest daktilsko-trobejskili taktova, pri čemu broj slogova kao element ritma ne dolazi u obzir: on varira teoretski od 12 do 17. dok ili u praksi ima obično iznad donje a ispod gornje granice. Stalan je, dakle, samo broj od šest daktilsko-trobejskili taktova i raspored akcenata na osnovi njihove trodijelno-dvodijelne sheme.8 Akcenat se po pravilu podudara s jakim vremenom kao nosiocem metričkoga iktusa, dok suprotnosti kvantiteta, prisutne i onako samo pod akcentom, ne igraju nikakve uloge.
Oblik m«i je dakle:
-v(kj)
Na primjer:
Pesem, boginja, zapöj o jézi Pelida Aliila
II. I, I.
lakav se beksametar. kako vidimo, razlikuje od antičkoga original-nog stiha več samoni ritniičkoni osnovom, a od domačih oblika stiha odsutnošču silabičkoga principa, koji se u ovinia obično kombinira s akcenatskim. Na temelju riliničke zamjcne kvantiteta akcentom vrši se onda i zaiiijcna daktila troliejem za razliku od originala, u kojem se duktil u smislu jednadžbe w w = — zamjenjuje spondejem. I o su. dakle, dvije ritmički različite zamjene: dok se prva vrši p roti v principa izosi-labizma taktova, druga ostaje u okviru njihova izokronizma. U tome se i očituje unijetni karakter akcenatskoga heksametra.
8 Isp. u mene. ?.. A. 10, str. 282 i d. — Običaj je da se pri preuzinianju heksametra zumeče raspra oko spondcja . iako je a priori jasno da u modernimi heksametru mjesto daktila (^-ww) ne dolazi spondej (^),\cc trohej spondej može stajuti samo kao nepravi takt, ali mjesto troheja, koji se sa svoje strane izmjenjuje s daktilom (v. niže).
Jedilni s lobod a na području metričke sheme jest vriše ili nianje Slobodan odnos broja daktila i trobeja, i/, kojega onda rezultiraju raztičil i oblici stiha.
Sve su to — uzgred rečeno — i osobine inodernoga lieksametra uopče.
Evo sada pregleda oblika Sovretova lieksametra s obzirom na odnos daktila i troheja u našem izboru od 300 stihova, pri čemu se radi uspo-redbe daju i Maretičevi oblici:
	Soorè	Maretič
i. DDDD DT	86	90
2. TDDD DT	17	47
i. DTDD DT	16	58
4. DDTD DT	86	16
5. DDDT DT	37	38
6. T TDD DT	0	1
7. DTTD DT	2	9
8. DDTT DT	25	5
9. TDTD DT	18	7
lo. DTDT DT	2	17
11. TDDT DT	5	27
12. TTTD DT	0	0
13. DTTT DT	3	0
u. TDTT m	3	5
15. TTDT DT	0	0
16. TUT DT	0	0
Nepravilni	0	0
Svega	300	500
Več ovdje treba reci da Sovrè — isto kao i Maretič, ali odstupajuči u tome, na primjer, od njemačkoga lieksametra Vossova i ruskoga Gnje-dičeva — ne vrši zamjenu daktila trohejem u petom taktu analogno antičkom tzv. »spondejskom« stihu, 'l ime se onda, u vezi s toni daktil-skom konstantom u petom taktu i trohejskom u šestome, broj od 32 oblika, koliko ili razlikuje antički original, svodi na polovico, tj. na 16. tako da se dobiva heksametar sestavljen od dva dijela, promjenljivoga od prva četiri takta i nepromjenljivoga od dva poslednja. Takav se stili »u dva komada« več i samim time razlikuje od svoga originala, koji ji-u tome obliku doduše najobičniji, ali ne i jedino moguč. Očito je da tirne Sovrè, isto kao i Maretič prije njega, izbjegava ditrohejsku konač-nicu stiha, koja bi ga ritmički odviše približila domačim dvodijelnim, u ovoni slučaju trohejskim oblicima.
Ako se zbroje različiti oblici s istim brojem daktila odnosno troheja u prva četiri takta, dobiva se ovakav pregled:
	Soorè	Marelic
4 D + 0 T	86	90
3 1) + t T	156	139
2 D + 2 T	52	66
1 D + 3 T	6	5
0 1) + 4 T	0	0
Nepravilni	0	0
Svega	300	500
Navedeni podaci upučuju na slijedeče osobine daktilsko-trohejske sheme Sovretova heksametra gledana sama za se, a posebno u usporedbi s Maretičevim:9
U okviru šesnaest teoretski inogucib oblika susreče ih se 11 praksi, s obzirom na prva četiri takta, svega dvanaest, dakle isto kao i u Marelica. iako se ne radi svagda o istima. Pri tome ima najviše »holodaktil-skili» stihova, koji čine relativnu večinu (86 ili 28.6°/»), dok su oni s jednim trohejem u promjenljivom dijelu tek svi zajedno apsolutna večina (156 ili 52°/»); mnogo su rjedi stihovi sa dva troheja u promjenljivom dijelu (52 ili 17,3%), a oni sa tri sasvim rajetki (6 ili 2"/»). Večih razlika prema Maretiču medu širim skupinama oblika nema, pa su njegove brojke za odgovarajuce oblike (90 ili 50 %. 139 ili 46.3»/», 66 ili 22 °/o i 5 ili 1,6%) veorna blizu Sovretovima. Ni ovdje, kao ni tamo, nema stihova sa četiri troheja u proanjenljivom dijelu.
No zato ima razlika u upotrebi oblika u okviru istoga broja daktila ili troheja. Dok medu oblicima s jednim trohejem u Maretiča pretežu oni s trohejem u prvom ili drugoni laktu (47 ili 15,6 % i 38 ili 12,6%), Sovrè daje vidljivu prednost onoine s t reči m trohejem (86 ill 28,6%). Broj stihova s trohejem u četvrtom taktu u obojice je gotovo jednak (37 ili 12,3% prema 38 ili 12,6%).
U istom je smislu značajna i razlika u oblicima sa dva troheja: Sovrè i ovdje uzimlje radije oblike s trečim trohejem (25 ili 8,3 i 18 ili 6%), a Marelic one s prvini ili drugim (27 ili 9% i 17 ili 5,6%), kao i inače.
* Kako se statistički podaci odnose na ograničen izbor stihova, sve brojke imajii relativna vrijednost; posebno valja imati na umu da nula lie mora značiti apsolutnu odsutnost ove ili one erte.
Osim toga, dok Maretič ima tu i tamo oblik s troliejem u prva dva takta (1 ili 0,3%), kojega u Sovretu nema, ima u ovoga nešto oblika sa tri troheja zaredom (3 ili 1 %).
Te ce razlike u praksi dvojice prevod,ilaca biti stvar više il.i m an je slobodna, a možda i slučajna izbora izmedu mogučili oblika, pogotovu ako se ima na umu da, na primjer, u Marelica takvih razlika ima i medu dvjema epima. Jedino če visoki postotak oblika s trečim troliejem u Sovreta stajati u vezi « njegovom tehnikom oblikovanja cezure, o čemu se govori dalje.
Ako se liomcr.sko-grčki, pa i uopče antički heksametar javlja, kako se zna, u 32 moguča oblika, pri čemu su stiliovi s jednim ili dva troheja u prve četiri stope nnjčešči, onda se vidi da su slovenski, kao i hrvatski, oblici samo izbor iz originalnih, pri čemu ipak u upotrebi najčeščih oblika nema vecili razlika.
Kao osobitu crtu Sovretova lieksametra, u kojoj se on podudara s Ma-retičevim, treba istaknuti: da ni u njega nema stihova s nepravilnom sheniom, tj. takvih koji bi imaii kakav slog ili čak takt više ili manje.
2. Osobiiosti razporeda akcenala
Vidjeli smo da je moderni heksametar uopče, pa tako i slovenski, čist akcenatski stili, u kojem se raspored akcenata od redu je daktilsko-trohejskom shemom stiha. To znači da u stilni ima po pravilu onoliko akcenata koliko i metričkih iktusa, dakle šest. U stvari, to je samo idealan oblik stiha, koji se ostvaruje u najvišem postotku. Kad bi to bio i jedino moguči oblik, onda bi velik broj akcenatsk i h cjelina, dakle i gotovih riječi, bio isključen iz sheme našega stiha. Da bi cjeline raz-I i cite ritmičke strukture mogle uči u shemu, primjenjuju se svuda dva ])ostupka: »jačanje« slabih ili nenaglašenili slogova i »slabljenje« jakili ili naglašenih. ol>oje kao neka vrsta makar i daleke analogije duljenju kratkih i kračenju dugih slogova u originalnom stihu. Time se dobivaju tzv. »nepravi« daktilsko-trohejski taktovi, koji omogucuju da se cjeline različitih struktura svode na daktil ili trohej. Ako se dva postupka o kojima je riječ provode u skladu s navikama domače versifikacije, onda se nepravi daktili i trohej i više ili manje podnose, dok su u protiv-nom slučaju ritinički teški.10
10 Isp. 2. A. 10, str. 292 i d.
U Sovreta sc, u našem izboru stihova, susrecu slijedeče zamjene:
a)	mjesto daktila:
tribrah (www), npr. IL VI, 443: ker bi me
antibah (--w), npr. Od. IX, 324: nič mànj de(-béla)
kretik (—w—), npr. II. VI, 477: prào lukô:
b)	ni jest o troheja:
spondej (--), npr. Od. IX, 347: nâ zdaj.
Evo sada statističkih podataka o Sovretovim nepravim daktilsko-trohejskim taktovima, opet u usporedbi s Maretičevim a:
	Soorè	Maretič
Tribrah	23	49
Antibah	7	0
Kretik	19	16
Ainfibrah	0	3
Anapest	0	1
Pirih	0	13
Spondej	20	2
J amb	0	7
Od 4 sloga	0	0
Broj stihova:	300	300
Kao što se iz pregleda vidi, Sovrè je u primjeni nepravih daktila i troheja prilično štedljiv, ograničujuči se u prvom slučaju na tribrah (23 ili 7,60/0). antibah (7 ili 2,3%) i kretik (19 ili 6,3%), a u drugome na sani spondej (20 ili 6,6%). Ima i nešto razlike prema Mareticu, u kojega s vrijcdnošcu daktila dolaze takocler amfibrali (3 ili 1 %) i anapest (1 ili 0.3%), nikada antibah, a s vrijednošcu troheja, pored rijetkoga spondeja (2 ili 0,6%), pirih (13 ili 4,3%) i jamb (7 ili 2,3%). Osni toga, u njega je i tribrah dvostniko češči (49 ili 16,3%), dok u upotrebi kretika (16 ili 5,3 °/o) nema veče razlike.
Treba dodati da se ni u slovenskom stihu nepravi taktovi ne p od nose s vi jednako Iako. S tribrahom i spondejem idc kako-tako, npr.: ker je duhovnika Hrisa sramotno ponižal Atrides
11. I, 11
ili:
Komaj je urno in spešno konèà/ té svoje opravke
Od. IX, 310.
Ali to lic vrijedi za antibah i kretik, koji su i u slovenskom stihu riitm.ički teži; npr.:
kakor je res, da nikdo šežio n i ubežal namembi
11. VI, 488
ili:
Ej. da bi tolikšne sreče deležen bil stari pavlulia
Od. XXI, 402.
Spomenute razlike izmedu Sovretove i Maretičeve prakse u primjeni nepravih daktilsko-trohejskih taktova mogle bi se shvatiti, bar djelo-mično, kao rezultat utjecaja dvaju prozodijskih sistema. U torn bi smislu mogla biti značajna odsutnost anapesta i jamba u slovenskom stihu: kako akcenatska struktura takve cjeline inače dopusta, nerado se valjda uzimlju s vrijednošcu daktila od nosno troheja. Teže je reci zašto uz dosta cest tribrah mjesto daktila ne dolazi i pirih mjesto troheja.
U Sovreta, kao ni u Marelica, nema ni četverosložnih taktova: prvoga peona, horijamba, vecega jonika i prokeleuzmatika, ni nekih težili tro-složnih, npr. molosa, kakvili sam našao u nekih novijih hrvatskih pre-vodilaca.
Uopče se, dakle, može reci da je i Sovrè u primjeni nepravih daktilsko-trobejskili taktova dosta op rezan, što se očituje kako u njihovu broju tako i u izboru oblika.
5. Odnos govornih i metričkih taktova
U modernem se heksametru prozodijska struktura danoga jezika ne očituje ni u čemu tako otvoreno kao u odnosu izmedu govornih taktova ili akcenatskih cjelina i taktova metričkih, u danom slučaju daktilsko-trohejske sheme stiha. U svoje vrijeme, istražujuci elemente ritma u hrvatskom heksametru, imao sam prilike ustanoviti da se ta varijanta našega stiha — za razliku, na primjer, od njemačke ili ruske -— razlikuje od antičkoga, kako grčkoga tako i latinskoga originala najviše tirne što se u njoj govorni taktovi pretežno pokrivaj u s taktovima metričkim, uglavnom po principu: riječ = takt (ili »stopa«), dok se u originalnem stihu jedili i drugi taktovi večinom sijeku.11 Ako se u tom pogledu
11 Ibid., str. 288 i d.; isp. takoder moj rad ïO metričkom mostu u našein heksametru«, ?.. A. 15 (1966), str. 413 i d.
usporede dva lieksametra, recimo prvi stih Iii jade u grčkom originalu i hrvatskom prijevodu, od m ali se vidi o čemu se radi:
Mënin â-eide, the-â, Рё-leia-deö Akhi-lêos
i
Srdžbu, boginjo, pjevaj A-liileja, Peleju sina.
Dok se u homersko-grčkom originalu, kao i uopce u antičkoin heksametru. granice govornih taktova, kako vidimo, obično razilaze s grani-cania stopa, u hrvatskom otisku stiha jedna cjelina vecinom ispunja takt. U grčkom, pa i u latinskom heksametru takvi su oblici, poznati pod imenom liypérrhythma »nedovoljno ritmični« ili kakômetra »rctavo mjereni«, bili rijetka iznimka. Naprotiv, u hrvatskom su heksametru oblici kakvi su u originalnom stihu obični, tj. takvi u kojima se jedni i drugi taktovi sijeku, raznijerno irijetki. Stvar se lako objašnjuje prozo-dijskim osobinama jezika, u prvom redu njegovom akcenatskom struk-luroni: visokim poslotkom dvoeložnih i trosložnih cjelina i odsutnošču akcenta na poeljednjem slogu, pni čemu se spomenute cjeline, kao naj-češče, i javljaju vecinom u daktilsko-itrohejskim. a ne anapestičko-jamp-skiin oblicima ritma.
Time se hrvatski heksamoter razlikuje ujedno od njemačkoga, a pogotovu od ruskoga, koji su oba u toni pogledu bliži grčko-latinskom originalu.
Što se tiče slovenskoga lieksametra, u njemu valja, s obzirom na prozodijsku strukturu jezika, unapriijed očekivati da če u pogledu odnosa govornih i mctričkih taktova hiti takoder bliži antičkom originalu nego hrvatski: obilje cjelina, dakle i gotovih riječi, jaiiipsko-anapestičke strukture omogučuje i ovdje da se jedni i drugi taktovi vecinom sijeku, a ne pokrivaju. Tome u potvrdu ne treba navodili mnoštvo primjera; dovoljan je več gore navedeni stih:
Pesem, bo-ginja, za-poj o-jezi Pe-lida A-liila.
Tu se slovenski heksameter podudara uglavnom s Gnjedičevim ruskim :
Gnev, bo-ginja, vos-poj Aliil-lesa, Pe-leeva syna
ili Yossovini lijemačkim:
Singe den-Zorn, o-Göttin, des-Pelei-aden A-chilleus —,
«
iako se u posljednjem slučaju siječcnje postiže više pomočil nenaglaše-nica u proklizi nego čitavih riječi, kao u ruskom i slovenskom.
(Sve št o je ovdje rečeno za hrvatski heksametar vrijedi, naravno. 11 punoj mjeri i za srpski; isp. Duričev stili:
Gnev-mi, bogi no, pevaj A-liileja, Peleju sina —,
koji se. uostalom, jedva prvim taktom razlikuje od Maretičeva. 1 on je gruden gotovo isključivo po principu riječ = takt.)
Odatle izlazi da u pogledu odnosâ izmedu govornih i metričkih taktova ima. u zavisnosti od akcenatskih osobina danoga jezika, dvije vrste modernoga heksametra: ispreploteni, bliži antičkom originalu, u kojem se jedili i drugi taktovi po pravilu sijeku, i isprekidani, dalji od originalnega stiha, u kojem se jedrni i drugi taktovi vecinom pokrivaju. Ta bi se stvar dala dokazati na velikom mnoštvu stihova različitih jezičnih varijanaita, pri čemu bi se dobili i pouzdani brojčani podaci. Ali za našu svrliu mislim da je dovoljno i ovo što sam ovdje naveo.
4. Cezura i most
U okviru odnosâ izmedu govornih i metričkih taktova rješava se i pitanje odmora u heksametru, bilo da se radi o cezurama pri siječe-nju jedilih i drugih taktova ili o diijerezi pri njihovu pokrivanju. Ovamo ide takoder, kako černo odniali vidjeti, i pitanje mosta uz cezuru.
Postoji u heksametru i рак bar jedno mjesto gdje se siječenje govornih i metričkih taktova obavezno provodi. 1 o je mjesto cczure i tzv. »mosta«, preko kojega se ona oblikuje.12 Tako u hrvatskom stihu:
Srdžbu, boginjo, pjevaj A-hileja, Peleju sina
imamo siječenje taktova, ako nigdje drugdje, a ono bar na injestu cczure, gdje ono početno а u cjclini Ahilejn, koja se sijcčc s trecim taktom, služi kao most i omogučuje cezuru. Da ni tu nema siječenja, ne bi u stihu bilo ni mosta ni cezure, nego bi se i tu dobila inače svuda mo-guča dijereza, pa bi stih bi o defektan.
Odatle se onda vidi koliko je, na primjer, u slovenskom heksametru lakše postiči cezuru nego u hrvatskome.
Što se tiče Sovretova heksametra, u njemu se susreču uobičajeni odmori, više ili manje isti kao i u originalnom heksametru i njegovim modernim varijantama. Evo pregleda njegovih odmora u okviru našega
12 Z. A. 10, str. 290 i d.
izbora stihova, pri čemu posebno upučujem na razlike prema Marelica:
	Soorè	Marelic
2. muška e.	9	2
3. muška e.	166	54
5. ženska e.	90	259
4. muška e.	25	4
2 + 4. muška	6	1
Bukolska dijer.	(S)	(48)
Ostalo	(29)	(65)
Bez cezure	4	0
Broj stihova	300	300
što nam pokazuju navedeni podati?
Ako ostavimo po strani rjede odmore, kao što su 2. i 4. muška cezura ili obje zajedno, koje su sve u Sovrea (9 ili Зю/о, 25 ili 8,3 °/o i 6 ili 2%) dosta češče nego u Maretiča (2 ili 0,6 °/u, 4 ili 1,3 °/o i 1 ili 0,3 %), vidimo da je glavna razlika izmedu dva prevod ioca na području trečega takta, gdje su dvije najčešče cezure: 3. muška i 3 ženska. Dok je u Sovreta 3. muška (166 ili 55.3%) znatno češča nego 3. ženska (90 ili 30%), u Marelica — obratno — 3. ženska (239 ili 79,6%) daleko preteže nad 3. niii-škom (54 ili 18%). Toni se odlučnom prevagom jedne cezure nad sv,ima ostalima oba prevodioca, iako u različitom smislu, udaljuju od homer-skoga lieksametra, u kojem su dvije najčešče cezure, 3. muška i 3. ženska. u drukčjem odnosu (40 % : 56 %). Ali dok je u Sovreta bar razlika izmedu dvije cezure gotovo ista kao i u originalu (16%), u Maretiča je četiri puta veča (61.6%).
Sve razlike u pitanju cezure u nuše dvije jezične varijante lieksametra zavise direktno od različnih prozodijskih struktura dvaju jezika. U slovenskom stilni, gdje su cjeline s akcentom na posljednjem slogu veonia česte, prevladuju niuške cezure, a u hrvatskom, gdje takvih cjelina kao gotovih riječi nema, preteže ženska. Drugim riječinia, u jedilom slučaju imamo posla s jampskim, a u drugome s trohejskim ritmom cezure.
Bukolska dijereza, koja se javlja kao popratan odmor uz kakvu glavna cezuru, daleko je rjeda u Sovreta (8 ili 2.6%) nego u Marotiča (48 ili 16%), što se objašnjuje na sličan način. Stihova u kojima bi dijereza bila sama nema ni u jednoga od dvojice prevodilaca.
Os i ni toga, u obojice ima i spominih odmora, i to u Sovreta opet upola manje (29 ili 9,6%) nego u Marelica (65 ili 21.6%), ali obično uz kakvu drugu cezuru.
Dok u Marelica u našem izlxiru stihova nema nijednoga be z glavne cez ure, nalazim ili u Sovreta liešto malo (4 ili 1.3%). To su stihov i: II. VI, 467, XI, 314 i 315. Od. I, 28).
Evo jed noga za primjer:
Njim spregovoril le-tu je oče bogov in Zemljanov
Od. I. 28. -
Sva su četiri, makar i malobrojna slučaja stiha bez cezure poslje-diea takva nainještaja enklitike pri kojem ona stoji po smislu na pô puia izmedu dva takta, svoga i idučega.13
I u se več dotičemo problema mosta uz cezuru.
Kad je u pitanju cezura kao relevantna točka ritma u heksametru, valja iiuati na umu da nju oniogučuje tzv. »most«, tj. slabo vrijeme ili njegov dio koji metrički pripada svome taktu, a tekstovno, dakle i po smislu, idučcni.1' Oblikuje se na više načina:
a) kao dio punc riječi, npr.:
1:1 Inače se »problem enklitike u slovenskom stilni, s obzirom na dosta Slobodan položaj enklitika u rečeniei, postavlja dnikčije nego u hrvatskom. Iako je, na primjer, stih s enklitikom koja po smislu pripada idučcni taktu pravilan, dok bi u nas i takav bio rdav, npr.:
l iho odide na breg || moč-no šumečega morja
Njemu odvrne na to || svetlo-oka boginja Atena
II. I. 34. Od. I. 44:
11. VI, 444.
H 1. A. 13. str. 418 i d.
Ti se raziičiti slučajevi mosta mogu, naravno, i kombinirati, npr.: potlej ga primem odzad, || ga su-kaje opalini v ognju
Od. IX, 528.
Iz prinijerâ se vidi da dio takta koji nosi most može biti jednosložan ili dvosložan, pa od toga onda zavisi jampski odnosno anapestički poče-tak članka iza cezure. Kako je prvi slučaj kudikamo češči. biva to i u (rečem taktu, u kojem je cezura, i to muška, najobičnija. Time se onda obja.šnjuje i to zašto je u danom slučaju stili s trečim troliejem tako čest.
Sada evo podataka o mostu uz cezuru u Sovreta i Maretiča u odabra-IIili 500 stihova:
	Soorè	Maretič
Puna ri ječ	154	145
Foil, skup	146	144
Sint. veza	16	12
Bez mosta	4	0
Broj stihova	500	500
Udara n oči da se dva prevodioca u pogledu mosta gotovo potpuno slažu :
1 Sovrè se iza cezure koristi obilno rijeoinia s jaiiipsko-anapestičkim početkom (u 154 slučaja ili 44.6%), dakle jedva nešto manje nego Maretič (145 ili 48.3). Gotovo u istoj mjeri služe n lu svrlitt i nenaglašenice u proklizi kod obojice: u Sovreta (146 ili 48,6%) kao i u Maretiča (144 ili 48%). Odatle se vidi da Sovrè i na injestu cezure. a Maretič bar na tome nijeslu provode obavezno siječenje govornih i metričkili taktova, i to na način koji maksimalno ublažuje sili jenu ritma uu ključnoj točci stiha, gdje on od silaznoga postaje uzlazan.
Covjek bi ipak očekivao da če u Sovreta mosta prve vrste biti znatno više nego u Maretiča. U slovenskom, gdje su riječi jampsko-anapesličke strukture veoma česte, češči su. naravno, i počeci riječi s is,toni ritinič-kom striikturom nego u srpsko-hrvatskom, gdje bi takvih riječi moralo biti manje. Ne vidim, bar zasada, čemu valja pripisati tuj podatek."
15 Očito je da se Maretič, kojem srpsko-hrvatska prozodika liameče »ispre-kiduni« ohlik lieksametra, s uspjehom trudi da bar pri cezuri dobije valjan most, dok se Sovrè u »isprepletenom« obliku, što mu ga omogučuje slovenska prozodika, ne mora oko toga posebno truditi, jer u takvu stihu mostova ima svuda. U toni smislu govore i znatno niži postoei innosta prve vrste u nekili drugih hrvatskih prevodilaca, koji se kreču od 24-щ/о do jedva 8.5«/o (is]>. 7.. Л. 15. str. 424 i. d.). I Durič ima, kako ču iznijeti na drtigome injestu, svegu 50°/o takva mosta. — Naknadna bilješka.
Što se tiče sintaktičkoga mosta, njega i u Sovreta ima malo (16 ili 5,3 °/o). jed va nešto više nego u Maretica (12 ili 4°/o).
Jedina je razlika što n Maretica stihova bez mosta nema, a u Sovreta ili ima, ali neznatno (4 ili 1.5 °/o); to su oni isti stihovi u kojima nema ni ceznre.
*
l)a vidiimo što bi se u zaključku naše analize moglo istaknuti kao naj-važnije.
Statistički podaci pokazuju da je Sov ret ov slovenski heksametar, isto kao i stari ji Maretič-Ivšičev hrvatski, uspio otisak homerskoga stiha, graden na osnovi dogovorne zamjene kvantitativnoga ritma originala akcenatskim. pri čemu dolaze do puna izražaja i bitne osobine slovenske prozodike s posebnim obzirom na neograničeno Slobodan akeenat i odsotnost nenaglašenih daljina, a tak o (1er i neke črte domačega stiha.
U svemu se osnovnom slovenski prijevodni heksametar podudara s analognim oblicima modernoga heksametra, pa i s odgovarajucim hrvatskim stihom: u daktilsko-trohejskoj shemi, primjeni nepravih daktilsko-trohejskih taktova i opčem oblikovanju ceznre i mosta, osi ni što ide u red onih u kojima se govorni i metrički taktovi vecinom sijeku, kao i n originalu, za ra/.liku od hrvaiskoga, u kojem se jedili i drugi taktovi uglavnom jiokrivaju. l om je orlom slovenski heksametar ritmički osjetno hliži homerskom originalu nego hrvatski. To je očita posljedica različitih akcenatskih struktura dvaju jezika: neograničeno slobodne slovenske i ograničeno slobodne srpsko-hrvatske.
U istom su smislu značajno i upadne razlike u upotrebi ceznre, impose u izboru izmedu niuške i ženske, činie oba stiha, slovenski i hrvatski. odstupaju svaki na svoj način od homerskoga oblika.
Pos tot ak defektnih stihova sasvim je neznatan.
Bilo bi zanimljivo istražiti, svakako u posebnu radu, koliko su pojedine ritiničke črte stiha, o kojima je ovdje bilo govora uglavnom sa striikturalno-metričkoga stanovišta: izmjena daktila i troheja, upotreba nepravih taktova, odnos govornih i metričkih taktova, osobito na nijestu cezure, koliko su, dakle, te črte iskoništene na estetskom planu kao sredstva stilističko-fonetičkih postupaka u granicama stiha, l ini pitanjima, koja se tiču i semantičke strane tekstu, nije ovdje bilo pravoga mjesta.
U ljetopisu Slovenske akademije za godine 1952—1955.. u kratkoj biografiji Antona Sovreta, objavljenoj u povodu njegova izbora za redov-
noga člana Akademije, čitamo medu ostalim: »Še nikomur od Slovencev ni bil lieksameter i ako pokoren kakor Sovretu.«16 U tim je riječima sadr-žana visoka ocjena uloge koja u razvoju slovenskoga lieksametra pripada zaslužnom autoru slovenskoga Homera. l u ocjenu potvrduje i naša analiza. Sovretu je pošlo za rukom da, iduči očito Stritarovim stopama, gradi u masi slovenski heksametar standardna oblika, koji če i ubuduče služiti kuo norma na području metričkoga prevodenja, a možda i originalnega pjesništva. Bitna podudaranja njegove varijante lieksametra s Mareti-čevom uisu slučajna pojava, več nužan rezultat rada na istim princi-pinia na dvije strane, dok su razilaženja u pojedinostima razumljiva posljedica prozodijskih osobina d vaju jezika, u kojiina se tekstovna grada stiha na temelju različiitih akcenatskih struktura različito ritmički oblikuje.
Jedno treba ipak imati na umu: da Sovretov heksametar ima, oso-bito na području pjesničke tradicije, zrelije uzore nego Maretičev.
ZUSAMMENFASSUNG
DIE SLOVENISCHE VARIANTE DES HOMERISCHEN HEXAMETERS
Der slovenisclie »Homer« in der metrischen Übersetzung von A. Sovrè. dein verdienten Übersetzer der griechisch-römischen Klassiker, ist schon fast zwei Jahrzenhnte alt, und sein Hexameter ist bisher noch nicht genauer untersucht worden.
Eine statistische Analyse der wichtigsten rhythmischen Elemente des slove-nisehen Ubersetzungshexameters: des daktylisch-trochäischen Shemas, der Eigenarten der Akzentverteilung und des Verhältnisses der Sprech- und Verstakten mit besonderer Rücksicht auf clie Zäsur und Brücke, zeigt, (lall es sich hier um eine gelungene Variante des modernen Hexameters handelt, in der auch einige Züge des einheimischen Verses zum Ausdruck kommen.
Ganz besonders interessant ist ein Vergleich des Sovrèschen slovc-liischen Hexameters mit dem beträchtlich älteren und dem slovenisehen sprachlich am nächsten stehenden kroatischen Hexameter von T. Maretič. Es ergibt sich, dull die beiden Varianten, obwohl auf derselben allgemeinen Grundlage gebaut, doch einige Unterschiede aufweisen, die von den phonetischen Eigenschaften der beiden Sprachen abhängig sind. Dabei spielen die zwei pro-sodischen Systeme, das slovenisclie mit dem unbegrenzt und das serbokroatische mit dem begrenzt freien Akzent, eine entscheidende Rolle. •
111 Anton Sovrè«, Letopis SAZU 5 (1954), str. 86 i d., a impose 8".
Dies betrifft vor allem das Verhältnis der Sprech- und Verstakte, die sieh im slovenischen Vers, wie im antiken Original, am meisten miteinander schneiden, während sie sich im kroatischen Vers überwiegend decken. Davon hängt auch die auffallende Vorliebe für die 3. männliche Zäsur iu dem einen und für die 3. weibliche im anderen Falle ab.
Es ist daher kein Wunder, dall der slovenisehe Hexameter rhythmisch dem homerisch-griechischen etwas näher als der kroatische steht.
15 Slavistična revija
17
Vilko Nona k (Ljubljana)
О SLOGU PRVE PREKMURSKE KNJIGE
Meditem ko je jezik nekaterih prekmurskih pisateljev, predvsem Štefana Kiizmiča, bil z vidika zgodovinske slovnice in dialektologije v glavnem že obravnavan, pa čaka njihov slog in vsebinska analiza njihovih spisov še osvetlitve in poglobitve. Med starejšimi slovenskimi pisatelji zavzemajo s tega vidika posebno mesto prekmurski — snovno zaradi protestantske vsebine, jezikovno pa zaradi madžarskih virov in vplivov ter zaradi posebnih težav pri ustvarjanju pojmovnega in posebej verskega izrazja v svojem narečju, pri čemer se niso mogli nasloniti na osred-njeslovensko prakso.
Kot poskus v tej smeri naj sledi oznaka sloga prvega prekmurskega pisatelja Franca Temlina v knjigi Mali katechismus, touje tou kratki navuk vöre kerschanszke... Halle 1715. To je prevod Luthrovega Malega katekizma iz madžarščine: Györi Katechismus... Halle 1709, česar M. Rupel še ni vedel.1 Zato so pri nas od Š. Kiizmiča dalje upravičeno imenovali Temlinovo knjižico »Györski katekizmus«. Ker se je samostojnost Temlinovega sloga mogla uveljaviti predvsem v predgovoru knjige, se bomo omejili nanj. Prevedel ga je sicer iz madžarskga izvirnika in ni docela Temlinovo pisanje, kot je mislil Rupel.2 Vendar je Temlin uveljavil nasproti uradni hladnosti, strnjenosti in strogi literarni formulaciji izvirnika, pod katerim je podpisan »konvent luteranske cerkve« v Györu, ki je delo namenil madžarskim evangeličanskim cerkvam tostran Donave, — dokaj svoboden prevod, v katerem se sam v prvi osebi večkrat imenuje, ogovarja bralca, ki ga je mogel zlahka razumeti, saj mu je spregovoril preprosto in nazorno. Temu ustrezno se je T. tudi podpisal pod ta predgovor kot »Cultor Jurium et Philosopiae«, potem ko je skril svoje ime v verzificirani kriptograin na naslovnem listu. Vsebinsko je spremenil p red go vor tudi glede tega, da je izpustil
1	M. Rupel, Prva prekmurska knjiga — Temlinov Mali katekizem 1715. Razprave S AZU 2. razr. II, 1956, 103—114.
2	r. t. 110.
nagovor založnikom in nadomestil omembo pomanjkanja madžarskih knjig s poudarkom, da ni najpotrebnejših knjig »vu našem slovenskom jeziki«.
Prva značilnost Temlinovega sloga je jezik sam glede na čistost besedišča. Ker je sledil živemu jeziku, je uporabljal precej tujk. Iz madžarščine jih je manj, npr. varašancom 3, kivâniije 9, rendelüite 6, gingla-vosti 4, profetinske 6, tolmačil 5, zmertukom 6, baute 7, siikešina 8 itd. Več jih je iz nemščine, npr. zagvišno 3, farar 4, krajcar 4, mešter 4, talom 4, glili 5, grünt 7, dönok 8, štimau 8 itd. Po obeh jezikih je posneta raba sestavljenih glagolov, kar pozna tudi živi govor, npr.: gori zhrânijo 4. gori z ras t i 4, noter vcepiti 6, gori zderši 6 itd. — Delno po madžarskem posredovanju so prišle v cerkveni jezik latinske tujke, npr. znature 3, kaštigati 4. reeitiije 5, šumno 6. fundamentom 7, regttle 9 itd. — Iz kajkavskih knjig in rokopisov, ki so jih uporabljali v Prekmurju, je prevzel izraze kot: opadniije 4, koleri 4, рак 4. Otec 4, vsegaveč 4, leprai 4,8, takaiše 5, s koulikov 4, ako (i, nahajamo 7, predklâda 7 itd.
Medtem ko moremo o madžarskih, nemških in latinskih tujkah reči, da je njih čustvena, doživljajska vrednost pristna, ker jih je pisatelj zajel iz žive govorice in se z njimi obračal k nosilcem tega narečja — pa o besedah iz kajkavskega narečja tega vsaj brez pridržka ni motreči. Čeprav ima prekmurščina isto podlago kot hrvaška kajkavščina in z njo mnogo skupnih značilnosti, vendar se take in druge oblike niso udomačile v prekmurščini. Zato daje raba takih kajkavskih besed Tem-linovem slogu — in enako tudi drugih najstarejših prekmurskih pisateljev — nedomač, nekam slovesen zven.
Ta slovenska dikcija je sicer v skladu s celotnim cerkvenim, verskim značajem teh tekstov, ki vsebujejo tudi druge, podobno učinkujoče ne-domače posebnosti, prevzete iz predlog. Taka značilnost je npr. inverzija, ki v nasprotju z živo rabo postavlja pridevnik za samostalnik (pač že po latinskem vzgledu), npr. pri T.: žitka vekivečnoga 3, reiči Bože svete 3, jasnosti sunčene 3, česti svoje 5, bližnjemu Tvojemi 8 itd. Kakor je — morda nezaveden — namen take nenavadne stave besed, doseči slovesen, vzvišen učinek, kakršen se zdi pisatelju o nevsakdanjih rečeh primeren in ustrezen vsebini, tako skuša doseči pisatelj enak učinek tudi z drugimi sredstvi in reči moremo, da preveva ta slovesni, privzdignjeni slog vse T. delo. Omenimo npr. le še rabo sinonimov v tej zvezi, kot: želej i kivâniije 3 (madž. z istim pomenom), v to veliko globokoučo
te krnice «tem ice) ino temnosti 4 (avtor se ni zavedal enakega izvora in pomena obeli izrazov) itd.
Sredstva cerkvene in šolske govorniške dikcije so tudi čustveni vzkliki, npr.: Ali ob jaii ino jai! 3, Ob nevolno krščanstvo vaše 4 iitd. — Tem je blizu apostrofiranje bralca, ki poživlja abstraktno razpravljanje, npr.: draga Brâtia v kristuši 6; posredno vrsta navedb iz sv. pisma, neposredno pa vsi zadnji stavki na str. 9, s katerimi »Tebi Priateu vkristuši« daruje svoje delo in mu naroča, kako ga naj uporablja. Posebno s temi sklepnimi stavki je pokazal pisatelj zelo živ, neposreden, topel odnos tako do bralca kot do svojega dela in njegove vsebine. Če primerjamo ta razgovor z izvirnikom, kjer ga ni, spoznamo T-ovo izvirnost, vzgojiteljsko in tudi narodnostno zavzetost, obenem pa slogovno spretnost. Prizadevanje za preprosto, nazorno izražanje vodi Tem I i na tudi h go-stobesednosti, s katero širi bolj strnjeno besedilo izvirnika, npr. ko je vrinil med drugi in tretji stavek vzklik: »Ali oli jat ino jai!« — s čimer je smiselno in čustveno povezal naslednji stavek: »Zalosno je zagvišno tožbe vreidna ta reič ...« s prejšnjim stavkom. — Ljudsko nazorno je prikazal duševno stanje tistega, ki se v temo »vtapla«, da ... »sleposti svoje ošlatati, ako je glili jako grouba (= velika) nemorejo« (4). — K taki nazornosti sodi tudi, ko namesto »brezštevilno mnogi« v izvirniku pravi: »nezračunano vnogo Diišic« (3) — kot začetek stavka, v katerem je dodal kar štiri vrste, s katerimi je povedal kratko formulacijo izvirnika: »so v zveličavni znanosti tako slabi«. V nadaljnjem delu te periode je podobno suho: »v čem naj bi bilo krščansko znanje, niti prav ne vedo« — razčlenil nazorno: »vkom рак kerščanstvo stoy, ako se opi-tajo, a ni edne piknice neodgovorio, niti odgovoriti nevejo« (4). Tako neznanje nekaterih vernikov imenuje »njihovo diihovno veliko slepost«, kar je izvirniku »zoprno neznanje« in medtem ko je le-temu le »delno« vzrok tega pri starših, Temlinu: »zrok .. . naii per v i ino nai vekši zRo-ditelov pohaja« (4).
Zanemarjeni verski vzgoji je T. posvetil precej besed in razširil izvirnik, kjer npr. »svojega otročiča nežno vzgaja«, pri T. pa: »rai vgingla-vosti (= madž. nežnosti) ino vu velikoi preoimbi (— precembi = razkošje) svoje drage sinke gori zbranio« (4). Odnos staršev do šole je T. (verjetno učiteljski kandidat) označil z domačo podobo: »se jim vnouža ( = ne ljubi), za včenje otrouk svojih škoulniki eden ali dva krajcara daiti« (4) za izvirno, da nočejo plačati. Posledico tega, da ostanejo otroci »kot junec brez pouka« (izv.), je T. grobo na široko obsodil takole: »rai svoim
sinouni, stilni neimimi jünci navkiipe, živinskim tâlom, lep rai vsilnom triipi, goni dajo zrâsti govoreči: Nebode z-mojega sina Farar ani Mester (= kantor). Jako moudro, kako dabi sâm Farar Diišou meu, kaibise sta-rau za njo, a oni рак nek (4—5).
Kako mu je bila šola pri srcu, dokazuje naslednje prikazovanje razmer v njej: »Driigi zroik, šterie nei naimčnši nabâjase takaišše i vDii-bovnom stavi, naime рак všolai naššili vkoterili, takšo mouč ino vladanje je obderžalo svečko včenje, da ani glasa Božje svete reiči neiga čuti, ino akosc glili nigda nigda (koteroje jako reitko) vništerib meistih, gdeso naime Bogaboješeišši ino vučeneišši škoulnicje katechisinus recituje, nikai zato, jako mali ali beršei nikakvi basen stoga ne vol na Doc a neinia, ârse nahâjajo stanovi to Vučitelje škoulski, šteri povsem časi česti svoje, vroirke ne vzemo neti kaibi tolmačili navuk vörc kerščanske, vnogo včio, ar liibezen kristuševo, šteraje od vsega sveita moudrosti ino včenja vekša ... zamiidio, svečka рак vsa nikaiso nei« (5—6).
V naslednjem odstavku v nasprotju z izvirnikom, kjer »zahtevamo od vseli cerkvenih oseb« ustrezen verski pouk — T. svari zavoljo »ete manjosti« (lenobe), tin sicer: »nei jas, nego ta čista ino odebrana posuda Gospodnova sveti Pavel Apostol vas opomina«. Mimo izvirnika se sklicuje še — »ako vam je ton nei zadosta zgledniiese vProfetinske knige svčtoga Ezechiele >4. Kai vam Bong ponjem oznäva.« Го zavzetost, podprto s samostojnimi navedki iz sv. pisma, še živahno podkrepi v razgovoru z bralci: »1 jas vas takaiše pokorno prosim, da vse vaše včenjč tak rendeliiite ino ravnaite, kagdabi mogli ponižne molitve, šummo vsega kerščanstva touje katechismus, zmaterinskim mleikom navkiipe, vto malo Deco noter vcepiti.. .« (6).
Svobodnost v naslonitvi na izvirnik je pokazal v teh odstavkih še v več primerih, npr. ko je isti madžarski izraz »szčp gyöngen« (= lepo nežno) prevedel prvič: »kako goder ta Doika pomali z mertükom (madž. mérték = mera, zmerno) piišča mleiko vu viista svojega ginglavoga Deteta ...« (6), drugič pa: »lepou pomali« (7). »Doječa občutljiva mati« izvirnika je tu jedrnato »dojka« (po madž. dajka) in isto besedo je uporabil nekoliko dalje namesto madž. »duševno dojništvo« z nazornim smiselnim prilastkom: »ete mile Doiike nje verna sliižba« (7).
Zaradi nazornega izražanja si T. ne pomišlja dodajati izvirnikovim formulacijam npr. pridevnik k samostalniku: »naše zaspane oči zbrišemo« (7); soznačniico: »na prâve vöre pout ino cesto« (7), še en samostalnik: k »Dociorje« v izvirniku (tako Hebr 5,12) še »ino vučitelje« (7) —
kar jo zaradi pisateljevega čuta za stvarnost mnogo bliže bralcem, med katerimi so bili tudi učitelji. — Podomačil je nekatere prispodobe, npr.: »smo odrasli otroškim plenicam« — »smo že von zotročcga računa zrasli« (8); — »in postali resni ljudje« — »ino smo ta nihali otročjo šalo« (8).
—	Z istim namenom je dodajal besede, da je izpolnil misel stavka, npr. »ne sraimujmo se učiti katekizma«, je prevedel: »neboidi nas sram slov mâlov Deeov navkiipe katechismus se včiti« (8).
Posebno se je še osamosvojil T. v samostojnem oblikovanju izvirniko-vih stavčnih zvez z namenom, da bi bilo besedilo bolj jasno in domače. To je storil že v prvem odstavku predgovora, ki se v izvirniku pričenja tako abstraktno: »Čeprav je človekova naravna modrost zakrita s tako globoko temo...« in šele ob koncu doda: »po izreku sv. Pavla 1. Kor. 1. 20«. Temlin pa je vrstni red obrnil in preprostemu bralcu ustrezno razširil kratico, kot da bi govoril v pridigi: »Sveti Pavel Apoštol, vjed-nom Svojem listi, šterogaje, korintuš varašancom napisan, na pervom tali tak pravi, kaje ...«
Drug tak primer svobodnega izražanja izvirnikovih misli je v tistem delu predgovora, kjer utemeljuje potrebo verskega znanja in posredno primerja katekizem, ki ga je prevedel, z nauki sv. Pavla. Izvirnik je povedal to bolj strnjeno: »... nekateri med nami bi morali taki biti, ki so prebitevši znanje katekizma... imeli bi obilno dušne razumnosti in bi tudi kaj drugega znali učiti ...« — T. pa: »... âr vnogi so znaš, šterim njihovo vreimen nepernaša tou sebov, kaibise oni Katechismus vči ti : nego kaibi driige vu vöri slabe na prave vöre pout ino cesto vodili ...« — pri čemer prvi stavek zase ni dovolj jasen, ker je preveč preprosto in zato dvoumno povedal, da so že odrasli najnižji stopnji verskega pouka.
Toda v resnici bi se taki verniki »morali učiti začetkov božjih besed«, kar pove T. govorniško nazorno s pleonazmom (pri čemer sta obe besedi tujki, toda ljudski): »Vam... 1'ali ešče pervi grünt ino fundamentom reiči Božje svete« (7). V nadaljevanju pravi izvirnik: »... ste postali taki, ki pogrešajo mleko in ne prave jedi« — kar jc prevajalec smiselno dopolnil s prispodobo: »Zato takšim vamje potreibno biti, kako toi nut loi Deci; kolera mleiko, nei kakšo vladno j eist vino potribüje« (8).
V parafrazi 1 Petr 1 je izvirnik: »in ne bodimo več otroci glede razumnosti, marveč glede hudobije bodimo otroci, glede razuma pa stari«
—	T. skušal razumljiveje približati: »ne nasledüimo Deco vslaboi pameti, nego vu nia loj hüdonbi, vu našem рак razumi stâri ino moudri liidje boimo« (8).
Konec svojega predgovora je Temlin docela prilagodil svojim rojakom. Bolj upravičeno kot izvirnik omenja »pomanjkanje madžarskih katekizmov«, poudarja T. >kai vu našem slovenskom jeziki, neili leprai driigi nabožni knig, nego ešče i ete male ino nai potrebneiše knižice, velika je siikešina« ( = stiska, pomanjkanje, 8). Zamolči madžarsko predlogo in pove, da je »katechismus nemški . .. stakšov paskov, zkakšov sem naibole lnogau, na čisti slovenski jezik pre ložo« (9). Medtem ko v izvirniku izdajatelji »menijo, da bo to pobožno delo komu v Gospodu ugajalo in ne bo brez duhovnega sadu« — T. toplo večkrat nagovori bralca in »offeriije« svoje delo »Tebi Priâteu vkristuši«. verjame, da mu bo »pričtno« in da ga bo privedlo »na pravo kristuševo poznanje . .. ino na vse kerščanskoga žitka regule navči«. Ponovno ga prosi, naj vzame »ov moi mali dar za veliko ino za dobro« ter mu »želej i kivâniije zčistoga serca«. naj bi ga uporabljal v prid bližnjemu in sebi.
Spričo tega, da je Franc Temlin priredil prvo večje besedilo v prekmurskem narečju za tisk. moramo oceniti njegov slog glede na jasnost, nazornost, živahnost in samostojnost nasproti izvirniku, kar vse ustreza namenu njegovega predgovora v Mali katechismus, kot zelo uspel in ko! dokaz visoke literairnojezikovne ter splošno kulturne ravni njegovega avtorja. Gotovo je njegovo delo tudi v tem pogledu močno in dobro vplivalo na literarno delo naslednjih prekmurskih pisateljev.
SUMMARY
THE STYLE OF THE FIRST BOOK WRITTEN IN THE PREKMURSKI«
DIALECT
The Hungarian version of Luther's »Little Cateehisin« (Györi katechismus... Halle, 1709) was translated from the Hungarian into the Prekmurski dialect hv Franc Temlin under the title of »Muli katechismus«... Huile, 1715). This is the first book printed in this dialect (only one copy is preserved in the Hauptbibliothek der Frankeschen Stiftungen ut Huile) in which fairly extensive religions, didactic and fictional prose was developed. The author investigates the introduction of Temlin's work for its relative dependency upon the original and he asserts that the asserts that the translator often deviates from the original to obtain greater clarity and to make it more understandable especially for the simple reader. Thus, he uses for one expression in the original two expressions, he apostrophizes the reader, enlarges sentences with пел* expressions and expands especially that part in which the neglected religious teaching in schools is mentioned.
Bori:s Paternu (Ljubljana)
TEMA T SKA KONTINUITETA PRI UVAJANJ U NOVIH STILOV V SLOVENSKO PESNIŠTVO OD BAROKA DO MODERNE*
Življenje nacionalne književnosti lahko raziskujemo z dveh vidikov: z vidika njenih nenehnih sprememb, menjav in premikov k novemu in neznanemu ali pa z vidika njene stalnosti, se pravi njenih pruv tako nenehnih ponavljanj ali vračanj k nečemu podobnemu, znanemu, morda celo že večkrat obstoječemu. Procesa se gibljivo prepletata in lahko bi rekli, da razvoj literature v resnici poteka na dveh ravneh: na ravni diskontiinuitete, kjer imamo opraviti s čistimi inovacijami, in na ravni kontinuitete, kjer se srečujemo samo z delnimi inovacijami ali celo z neke vrste obnovami že prej danih pojavov. Razmerje obojih sestavin je včasih pregledno, drugič zapleteno, motno in vse prej kot lahko določljivo. Vendar je razmejitev kontinuitetnih in diskontinuitetnih sestavin neizogiben začetek naše literarnozgodovinske orientacije, pa tudi neizogibni del končne oznake stvari.
Več razlogov je, da smo ponavadi prizadevnejši pri odkrivanju pojavov, ki spadajo na raven diskontinuitetnih inovacij, torej tistih novosti, ki v obravnavani literaturi še nimajo svoje preteklosti ali vsaj opazne preteklosti. To početje je skoraj samoumevno, utemeljeno že z razvojnim vidikom, ki obvladuje zgodovinske vede, zraven pa podprto tudi s prevladujočim okusom časa, ki pojmu »novo« in vsemu, kar je z njim v zvezi, že vnaprej daje določeno prednost. Manj vznemirljive, manj obetajoče in zato manj privlačne so na prvi pogled raziskave trajnejših, kontiinuiitetnih plasti literarnega dogajanja. Saj se jih že vnaprej držijo nekateri znaki ponavljanj in obnavljanj, torej morebitne statike, vsekakor pa tradicije.
In vendar se literarna znanost, dokler to je, ne more izogniti niti enemu niti drugemu raziskovalnemu pogledu. Pri proučevanju manjših
* Napisano za sedemdesetletnico nastopa slovenske moderne«.
literatur pa je ravnovesje obeli aspektov še bolj potrebno. Posebej velja io za literature, ki so dolgo živele v okoliščinah socialne nerazvitosti, nacionalne ogroženosti in notranje nesvobodnosti. Izbor inovacij je bil tu čisto poseben in vezanost na kontinuiteto iz mnogih razlogov močnejša. Individualnega obraza take književnosti sploh ni mogoče uzreti, če jo gledamo in merimo zgolj z vidika njenih razvojnih menjav, prezremo pa trajnejše, kontinuitetne lastnosti, ki žive in delujejo pod menjavami in jih hkrati sodoločajo. Te lastnosti so njeno realno bistvo in osnova njene individualne tipologije. Nastale seveda niso samovoljno, marveč so delež stvarne in duhovne zgodovine naroda.
Pričujoča razprava želi tak kontinuitetni proces — ob hkratnih inovacijah — ujeti in opisati na enem samem, ožje zamejenem področju slovenske literature. Izhodiščno vprašanje se glasi: ali obstaja in kakšna je tematska kontinuiteta med začetnimi prodori vodilnih stilnih tokov, kot so si sled,ill v slovenski poeziji? Pni tem bi se omejil na prvo stoletje njenega posvetnega obstoja, se pravi razvoja od baroka in klasicizma prek romantike in realizma pa tja v moderno na pragu 20. stoletja. Povedano bolj enostavno: ali imajo prvi vidnejši nastopi (torej inovacijski sunki) teli zelo različnih idejno stilnih obdobij kaj takega, kar jih v tematskem pogledu povezuje in na tem področju gradi kontinuiteto? Morda celo tipološko lastnost, ki označuje najvidnejše razvojne premike naše poezije?
Seveda je to vprašanje lahko tvorno samo pod pogojeni, če se obrača na znake, ki so toliko vidni, povedni in pomembni, da sodijo že k načinu in »sistemu« nastopanja razvojnih novosti.
1
Slovenska posvetna poezija se je rodila v drugi polovici 18. stoletja, in sicer v baročnem stilu. Bližina razsvetljensko klasicističnih in deloma pred romantičnih idej, ki so že posegale vanjo, tega temeljnega dejstva ne more spremeniti. Prvi slovenski pesniški almanah Pisanice od lepeh umetnost (1779—81) res nosi že sestavine vseh treh tokov, toda večina prispevkov in tudi estetsko najbolj zmogljivih mest ima baročno stilno obeležje. To tudi takrat ne izgine, kadar se baročni stilizmi racionalizirajo in umirjajo v smer klasicističnega reda. Glavni predstavnik tega pesništva je Feliks Deo (1732—86). ki je med vsemi sodelavci almanaha zmogel najgloblje misli in najvišjo jezikovno kulturo. Njegov baročni
pesniški stil in verz kljub mnogim začetnim negotovosti 111 pomenita novo kakovost v porajanju slovenske posvetne poezije. Pomenita tudi neposredno izrazno osnovo, iz katere je pognala Prešernova že docela razvita svetovljanska lirika. Med obema pesnikoma je cela vrsta neutajljivili metričnih, metaforičnih, grant ait i čn o figuralnih in deloma celo idejnih stičišč, ki jib naša literarna zgodovina še ni raziskala. Iz Devovega almanaha je izšla še druga, domačijsko razsvetljenska, pretežno racio-nalistična, veselo poučna in pokmetena varianta pesništva, ki ga predstavlja Valentin Vodnik (1758- 1819). Ta smer je zaradi večje uporabnosti in nižjih zahtev postala že v svojem času popularnejša. Tudi v literarni zgodovini je vse do današnjih dni ostala znatno bolj razumljena in cenjena kot pa baročna smer, ki so jo najčešče presojali s strogo racionalistiičnimi merili in kot odmev tujega duha.1 Toda pazljivejše opazovanje in primerjanje obeh tokov nain pove, da glavno »stilogeno« izhodišče, to se pravi v izraznem pogledu najbolj razvito in najbolj tvorno izhodišče slovenskega umetnega pesništva ni pri Vodniku, temveč v baročni poeziji Pisanic. Torej moramo tu poiskati tudi prvi vidnejši in odločilnejši tematski znak njene uveljavitve.
Ta pripada trem Devovim pesnitvam: Kraynskeh modri/, shaluoanje ■/.lies tu predolgu goriderfhanje svojega Bellina o'Lashkeh duflieluh. Vesele kraynskeh modriz na prihod njeli Bellina in pa Opereta (v literarni zgodovini imenovana Belin).'2 To so prva besedila, ki prerasejo nepomembne uvodne posvetil ne verzi fikacije pisaničarjev. Devove tri pesmi imajo na sebi že toliko znamenj slogovne prizadevnosti in zraven še tako izrazito literarnoprogramsko misel, da jim moramo prisoditi
1	2e Kopitar v pismu Dobrowskemu 6. lehr. 1809 pohvalno govori o Vodnikovih pesmih, medtem ko o Pisanicah meni, da bi bilo »bolje nič, kot kaj takega« (V. Jagič, Briefwechsel zwischen Dobrowski und Kopitar 1808—1828, lstočniki... 1888, s. 40). Prim. J. Siebinger, Pisanice, prvi slovenski pesniški almanah, Izvestja II. drž. gimn. v Ljubljani, 1909, s. 9—11; I. Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, v knj. Izbrani eseji in razprave, Ljubljana 1952, s. 150—51; F. Kidrič, SBL, 1. zv„ 1925, s. 150—51; F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana 1954, s. 54; A. Gspan, Razsvetljenstvo, v knj. Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1951, s. 565—64. Rahel premik k primernejši oceni Devovega pesništva je opazen šele v A. Slodnjakooi Geschichte der slowenischen Literatur, Berlin 1958, s. 94—96.
2	Skupspraolanje kraynskeh pissaniz od lepeh umetnost, (II), V Lublani 1780.
pomen prvega resničnega prodora posvetnega pesniškega baroka na Slovensko. Vse tri alegorične pesnitve, od katerih sta prvi dve pisani v aleksandrincih, zadnja pa v svobodnejših verzih ariozne in reeitativne spevoigre, so objavljene skupaj in vsebinsko povezane. V ospredju je tema o rojstvu slovenske poezije, o njenem značaju in namenu.
V prvi pesnitvi kranjske Modrice (Muze) izpovedujejo svojo tožbo, da se njihov Belin (Apolon) predolgo zadržuje pri italijanskih sosedih. Brez njega so slovenske Muze vse nesrečne, izgubljene, notranje mrtve in neme. Svet okoli njih ostaja divji in brez glasu. Njihove citre in pi-ščali ne pojejo več, le še jokajo in neubrano cvilijo.
Nikoli. — Ali nikol'me nismo proite bile od grenke ïhaloîte. Klavorne smo plu lile
po temneh worshteh se. Log nam je îupern bil. noben hribzhèk ni nas revne veselil. Kader shkerjanzi so naqviskem' îhvergoleli; kader so shinkovzi vesele pesme pejli; smo v'eni liikni me sedele vse blede, al' mutaîte (navem) al' Ihive, al' mertve. In'zhe smo v'zhaseh lili pishâle v'roke viele: zlie smo na zitrah lili Strune v'zhaseh napele, o! koker pult je bil takrat obojeh glas. liže motile smo: motile tize nas. Vse, kar piskâle smo, je le îtrashnu tulilu; vse, kar me godle smo, je îupernu zvililu; vse, kar me pejle smo, je kisi jôk le bil, jok. mile jok! ne jok; vek, vek! je bridke bil. Ali jôk je tudi îdej she vse liashe piskanje; jôk vse godenje je, vse pesme le vekanje.
Vse, kar smo, jôk le je, vse jok! vse vek le bo, doklej Tebe Bellin! she k'nuiii naîaj nabo.
Belin usliiši hrepenenje obupanih slovenskih muz in v drugi pesmi ga mednje pripelje sani Pegaz. To je za Modrice pravo vstajenje. Nebo se zjasni, megle izginejo, göre spet sonce pozlati, vsa narava zaživi v polni radosti. Modricam udarijo srca. zasijejo oči, poškrlate lica in na »žna-bleh ogn« zagori. S sebe pomečejo »peče tutasteod vržejo »črna zagri-njala« in svoja nedrja od en с jo v »nakrišpane tančice«. Na zlate citre napnejo nove strune, in tudi »pišoe« v njihovih belih rokah zdaj zaigrajo, da odmeva svet. Apolonu zapojejo pesem novega notranjega ognja:
O sladke ogn! Nam se b« ser/.e Ïtopilu! Od tvoje sladnoste v veselil bo vtonilu. V vesêlu, zhe Bellin bo tudi lubil nas. O lube nus Bellin! is serza lubi nas. O lube nas Bellin! gorezhe me lubi le te vselej bodemo. Ovide in Vergile
me bomo dâle ti. Us Kraynz bode vesel zel v'kratkem o Bellin! Tvojo lubeîn pejl. S'njim usa Lublana bo zliait. hvalo Tebi pejla, de îlate zhase je skus Te ona prejela.
Nje tudi bosh, kar je bil Rimu en August; en Ozhe teh Modriz, vsa zhalt nje, nje svitluït. Nje polni uuzhezhi bodo Tebe zhaitili, de skus Tebe ony so jeîik zhiît dobili.
Belin bog sonca in umetnosti, naj bi torej slovenskim modricam prinesel življenje in pevsko moč, jeziku čistost, narodu pa »zlate čase«. Ideja o orfejsko odrešujočem poslanstvu poezije je docela očitna. Orfe-izein ima tu totalno razsežnost: pomeni človekovo notranjo preobrazbo in narodno kulturno prebil jo. Torej ima že obrise tistih dimenzij, ki bodo kasneje do kraja dozorele v Prešernovem Sonetnem Vencu.
Pisaniška alegorija o rojstvu slovenske poezije pa ima zraven še neki vsebinski dodatek, ki ni brez pomena in kaže k samemu jedru stvari. Dogajanje in izražanje je namreč polno erotičnih znamenj in erotičnega vzdušja. Devov Belin ni samo bog sonca in lepe umetnosti, je tudi bog ljubezni. I isto, kar neme Modrice in kranjski omrtveli svet zbudi k življenju in k petju, je ljubezen. Njen ogenj je vir prerojen ja in nove, polne umetnosti. У njej je navdih, ki bo Slovencem dal Oviide in Vergile. Skratka, prvi opaznejši besedili naše posvetne poezije kažeta globoko notranjo združitev, pravzaprav že motivno kontaminacijo dveh tém: poezije in erotike.
Podobno združitev tém najdemo tudi v tretjem besedilu, v spevoigri o Belimi. Tu nastopi Belin kot zmagoviti bog sonca, človeške dobrotlji-vosti in ljubezni zoper Burjo, ki je bog vetra, hudobnosti, ukazovanja in trinoštva. To Devovo delo je opomin zoper oblastniško nasilje in apo-teoza človekoljubja.3 Čeprav gre tokrat za motiv ljubezni v širšem,
3 Prim, odlomek iz II. »nastopja«:
Modre Buli aldove notshe	K'tir.i s'silo bit' zhaîtiti
v k'tireh serze nagorv.	otsh'jo, so le trynogi.
Nezh' 11111 ni dopadajozhe,	K'tiri lubleni le biti
kar lubeîn narody.	otsh'jo, so modri Bogi.
humanističnem smislu, se tudi ta ljubezen ponekod ujame in strne z erotiko. To velja predvsem za nimfe, ki se upro nasilnežu in mu nočejo žgati darov, medtem ko Belimi polagajo na oltar vsa znamenja svoje ljubezenske privrženosti: limbarje bele, škrlatne vrtnice, vdane vijolice in pohlevne »brkončice«. Meitastasdjeva spevoigra 11 trionfo d'amore je s svojo mislijo, da mora zmagati ljubezen, pri Devu prešla v motiv, ki je dobil širše, že kar politično humanistične razsežnosti. Vendar jc tudi erotični zametek ostal neutajljivo prisoten. Gradil je smiselno zvezo z isto tematiko v prejšnjih pesnitvah, tako da med Belinovimi opernimi nimfami in prejšnjimi muzami obstajajo motivna stičišča z enakim ljubezenskim obeležjem.
Opazovanje vseli drugih besedil, ki v Pisanicah slede tem trem pesmim, nas privede do nadaljnje ugotovitve: velika večina pesmi pripada poučni, zabavni in prigodniški verzifikaciji, tako da je količinska teža prispevkov na tej strani stvari; toda v kakovostnem, se pravi stilnem in estetskem pogledu najbolj izčiščena besedila, čeprav redka, pripadajo erotični tematiki. Sem sodita predvsem dve pesmi: Amynth na ozhy sooje Elmire (III. zv. Pisanic) in Stanovitnost (gradivo za IV. zv.). Kljub nekaterim neosebnim obrazcem in topom, prevzetim iz sestava arkadij-ske poetike, izpričujeta opazno noto osebnega čustva in liričnega tona. Prva kaže zanimiv prehod od strahu pred ljubeznijo k svobodnemu in osrečujočemu sprejemanju njenega iognja«, celo pripravljenost izgoreli v tem ognju in »o prah if tleti«.
Skryte svoje Sharje, skryte!
Sagernite se ozhy! De is vas Amynth navjanie kako iskro, ter iiavname se us, in 'zel naîgory; satu skryte, varnu skryte svoje iarje, 'mu ozhy.
Al nekâr! — Oh tu naîtrite!
Je naumnu kar ïhelim. Svit vash v'édnu mi miglajte: ogli v'serze mi sinejajte,
rad od njega jeit gorim. Oh! nekar mi navgasnite ogn vash, jeît rad gorim.
Antiteza kitic tu ni zgolj baročna artistična igra, temveč ima poleg dekorativne tudi vsebinsko težo. V slovenski literaturi izpoveduje čisto
nov odnos do pravic človekovega osebnega čustva. Druga pesem kaiže ljubezensko doživetje že na robu prvih tegob in motenj, ki pa jih še vedno prekrije spodbudna vera v smisel upanja in v moč človekove stanovitnosti.
Upcj serze moje! upej!
Ter ked sivna skala stoj. Zhe se lih perseglu skupej vse je zhes te, terdnu upej srezhnu hit' she înash nezoj. Kir se dostikrat ïgody, kar se nainogozhe ïdy.
Jezikovna kultura obeh anonimnih pesmi in njune slogovne sestavine pa tudi apoteoza srčnega »ognja« dovolj nazorno govore za Devovo avtorstvo, o katerem nekateri dvomijo.4 Posluh za ljubezensko tematiko je izpričal tudi v pesmi Obzhutenje tega serza nad Pesmijo od Lenore (III. zv. Pisarne). O Biirgerjevi ljubezenski baladi pravi, da mu je pretresla srce in da mu je ob njej ledenela kri. Vsa tri besedila kažejo, kako je Dev razvijal erotično tematiko, s katero je leta 1780 tako programsko zaznamoval prvo poglavje slovenske posvetne poezije. Z izpovedjo pretresenosti nad Lenoro je prispel že na prag pred roman like in se v zadnji kitici celo odvrnil od svojega prejšnjega baročnega in klasi cisti č n ega pesn i š t v a .5
Nastane vprašanje: kje naj iščemo vzroke, da je slovenska posvetna poezija že na začetku imela tako vidne erotično programske poudarke in da se je rodila tako rekoč v znamenju erotike? Lahko bi iskali celo vrsto naključnih razlogov, vse od pesnikove biografije do tujih pesniških zgledov, ki so mu prišli v roke. Lahko bi razmišljali tudi o zakonih začetnega lirskega ustvarjanja sploh, l oda potrebno je iskati vzroke tudi v dotedanjem položaju slovenskega pesništva oziroma v duhovnem podnebju, ki je bistveno določalo tematiko dotedanjega pesniškega snovanja. To duhovno podnebje pa lahko merimo predvsem ob usodi domačega ljudskega pesništva, ki je bilo vse do izida Pisanic edini reprezen-tant svobodne slovenske poezije, obstoječe tudi zunaj cerkvenih ali poučnih namenov, katerim so sicer služila vsa slovstvena prizadevanja.
4	N. Omersa, Psevdonim B. E. v Pisanicah, CZN 1927, s. 77—81; A. Gspan, n. m., s. 362.
5	Al oh! kar griïe me,
she vezli, oh! jeît spoînam, je tu, je tu! de je
me inoj'ga petja sram.
Dovolj dokumentov je, ki pričajo, da se pritisk cerkvenih krogov zoper ljudsko pesništvo v 18. stoletju ni le nadaljeval, temveč celo znova okrepil. Ljudska posvetna pesem je bila razglašena za pohujšljivo, škodljivo in zato iztrebljanja vredno reč. Ahacij Stržinar (1676—1741) je leta 1729 izdal knjižico katehetičnih stihov CathoUsh kershanskiga пика peiffme in jii v predgovoru naložil pravo misijonarsko literarno dolžnost: njegove pobožne pesmi, spremljane z napevi, naj bi pri ljudstvu nadomestile in odrinile »te druge prafne, nanûzne, folgh peiffme... slasti рак debi ta mladi folk te hude, nuvàrne naframne peiffme opu-stoo, katere fo greshne, inu ufe ludij pohuishaio.. .t® Svoj leposlovno vzgojni nagovor na »leta frei ledig folk, kir fe rad vefely, inu od veselia ufe forte peiffme poije« je pospremil v svet z baročno stiliziranim srednjeveškim svarilnim obrazcem: »de toku Deliku mladih lepih fantov inu deklizhov liudizh skus nazhiftoft v'vezhnu pogublenie f a pele; da toku rekozh rataio hudizliooe pezhenke, inu peklenske prateTaka je bila in taik namen si je nadela prva slovenska pesniška zbirka 18. stoletja, za njo pa lx)lj ali manj podobno vse druge tja do izida Pisanic (Primož Lavrenčič, Filip Jakob Repež, Maksimilijan Redeskini). Franc Miha Paglovec je v svoji slovenski rokopisni zbirki Cantilenae variae (1733) Orfeja dobesedno odgnal izpred nebeškega praga, češ da je ре] le »posvetne glasove« in »pozemeljske niže«.* Izdajanje pobožnih in vzgojnih pesniških knjižic z očitnim namenom, da izpodrinejo ljudsko in posvetno pesništvo sploh, je postalo trdna tradicija, ki je trajala skozi celo 18. in segla še daleč v 19. stoletje. Bila je »izraz cerkvenih teženj po popolnem kulturnem monopolu nad ljudstvom«.9 V estetskem pogledu je bila brez vrednosti in že Matija Čop je njene dosežke opisal kot »zvečine bedno... popolnoma nepoetično, slabo rimarijo«, »surovo v pisavi, jeziku in poeziji.«10 Preganjanje ljudske poezije, ki na Slovenskem ni bilo nekaj novega, je moralo biti precej temeljito. Medtem ko Stržinar 1729. leta še toži, da je »teli nunuznih inu shleht peiffem pre-
" Catholisli kerslianskiga ouka peifjme, 1729. s. 9.
7 N. m., s. 7.
" Paglooec-lVider, Cantilenae oariae, 1735, s. 194—95 (Cantus alius clé va-nitate mundi).
9	Boris Merhar, Ljudska pesem, Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1956, s. 56.
10	Slowenische Literatur, v knj. P. J. Šafafik, Geschichte der südslawischen Literatur, Prag 1864, s. 79—80.
oeliku, teh /Delili, nuznih... (pu) premaluz, zapiše Kopitar v pismu Dobrowskeinu dne 6. februarja 1809 nekaj, kar se sliši že skoraj kot nekrolog nad slovensko ljudsko pesmijo sploh. Takole pravi: »Kranjci bi težko predložili stare ljudske pesmi: spreobračeoalci so pri uničevanju le teh morali biti marljivi in uspešni. Okoli krožijo le p o s a m e z n e vrstice, distihi, ki jim pravimo niže — melodije, z raznovrstnim metrom, tudi rimone, po večini z ljubezensko vsebino.z11 V pismu je tudi več namigov zoper še vedno trajajoče nerazumevanje ali nasilje nad tem delom domače pesniške kulture. Se bolj nazorno podobo stvari daje Matija Čop v svoji literarni zgodovini iz leta 1850. Tam zelo odkrito ugotavlja, kako nepopravljivo škodo so napravili preganjalci s tem svojim početjem, saj so ljudsko pesem odtujili najboljšemu delu ljudstva samega in ji tako odrezali dotoke lepega in plemenitega. Pravi, da se na Kranjskem zdaj poje »sploh zelo malo posvetnega« in da je > redko slišati kaj drugega kol nabožne pesmi«. Celo ob zimskih večerih in na preji pojejo dekleta največ pobožne pesmi, ki pa imajo redkokdaj kaj pesniške vrednosti, ohranjajo jih le dobri napevi. Ugotavlja, da taka besedila niso dolgo v modi, izpodrivajo jih takoj druga, če imajo prikupnejše napeve. Da bi se nove verske pesmi čim bolj utrdile, so jih njihovi avtorji včasih oblačili v stare napeve ljudskih pesmi, med njimi celo >ta gmain sa-lublenih pesmi.«12
Kopitarjevi in Čopovi porazni bilanci morda lahko pripišemo nekaj pretiranih tonov zaradi njune resnične prizadetosti. Vendar ostane resnica, da je bilo širše kulturno podnebje slovenskega 18. stoletja še vedno do kraja nenaklonjeno ljudskemu in posvetnemu pesništvu. Izvzeti moramo ožji k rog najbolj razsvetljenih posameznikov, o katerih vemo, da so se pod vplivom herderjanstva in postopne narodne prebuje začeli s simpatijami zanimati zanj. Kljub temu pa se je nasprotovanje ljudskemu pesništvu v drugi polovici 18. stoletja še bolj okrepilo, posebno od 70 let naprej z uveljavljanjem janzenističnega utililarizma, ki je ^zamoril v tedanji dobi tudi vsak umetnostni čut«.n
Skratka, če upoštevamo prevladujočo, še napol srednjeveško slovstveno miselnost, kakršna je ob začetkih umetnega posvetnega pesništva proti koncu 18. stoletja še trmasto obvladovala slovenski prostor, ne nio-
11	V. Jagič, Briefwechsel..., n. in., s. 40.
12	Filip Jakob Repež, Romarsku ilrugu blagu. 1770, s. 51, 89 (8. in 16. pesem).
1:1 Josip Gruden. Janzenizem v našem kulturnem življenju, Čas 1916, s. 193.
16 Slavistična revija
9
гешо mimo dejstva, da je novo pesništvo moralo pomeniti hoteno ali nehoteno opozicijo zoper njo. Po logiki stvari je do najbolj opazne opozicije prišlo na tistem mestu, kjer je bila slovenska tradicija najbolj zaznavna, najbolj ukazovalna in zato tudi najbolj toga. To je bilo področje erotike, v našem slovstvu najbolj in najdlje prepovedane cone. Zato najbrž ni samo naključje, da se je slovenska poezija začela rojevati v znaku erotike in da je v njej zavedno ali nezavedno iskala prostor človekove osebne osvoboditve izpod srednjega veka. Pa tudi prostor za osvoboditev jezika iz pragmatične v poetično funkcijo. In zato ima ljubezenska tema že pri prvem opaznejšem slovenskem pesniku Damascenu Devu programski poudarek, saj seže čez meje zgolj ljubezenskega doživljanja. Erotično témo, ki je obeležila že prvo uveljavitev slovenske posvetne poezije in njene prve stilne formacije — baroka, bi torej težko šteli za nekaj neopaznega. Zdi se, da na poseben način odseva duševno, kulturno in družbeno resnico slovenske zgodovine prav iz njenega jedra.
Seveda je imel ta pojav skromne, v nmogočem tudi dekorativne erotike še tako ozek in družbeno omejen odmevni prostor, da ni mogel povzročiti spopada s tradicijo. Pomenil pa je novost, ki je imela v sebi zarodke daljnosežne opozicije. Nekaj te zavesti je utegnilo biti zraven, saj se je avtor skril pod črki В. E., ki še danes nista razrešeni.
2
V docela jasni, dozoreli in izostreni podobi se naš problem pokaže šele v obdobju romantike.
Slovenska poezija tedaj prestopi svoje začetništvo, sprejme vase in obvlada merila razvitih evropskih literatur, v domači, provincialno občutljivi javnosti pa prvič nastopi kot samostojen kulturni pojav. To se pravi, uveljavljati začne svoje avtonomne estetske in idejne odnose do sveta človeške resničnosti. Ta emancipacija poezije, ta njena nenadna javna nezvestoba konvencionahui morali in zakoreninjeni vzgoji je v zakotnih slovenskih razmerah pomenila resnično prometejsko dejanje. Dejanje, ki ga je zmogel in do kraja dotrpel izjemen človek in izjemen poet France Prešeren. Že njegov prvi nastop leta 1827 je bil za takratne janzenistično ozkosrčne razmere poudarjeno nekonvencionalen in za to početje si je izbral erotično temo. Javnosti se je predstavil z igrivo, v
slogu še močno baročno pesmico Dekelcam, ki je svarilo dekletom, toda svarilo posebne, bolj ovidovske vrste: dekliško mladost namreč spodbuja, naj bo podjetna in »ne zaspana«, naj bo odprta življenju in ljubezni, dokler je še čas, zakaj lepota hitro mine. Svoj hudomušni memento je okrasil s tremi paraboličnimi prispodobami o nagli minljivosti »rože, rose ino mane«. Uporabil je torej tudi pridigarsko oziroma biblijsko primero o mani, jo erotiziral in postavil celo na uvodno mesto prvega javnega nastopa.14 S tem je dovolj razločno označil smer svojega svobodnjaškega izzivanja.
Tudi v vseli drugih, resnejših Prešernovih mladostnih pesmih, nastalih okoli srede 20 let, ima ljubezen osrednje mesto, je pravzaprav edina ténia njegovega peresa.15 Značilno je, da si je za prvo resnejšo pesniško nalogo izbral prevajanje Bürgerjeve Lenore. Literarna zgodovina je ugotovila vrsto možnih razlogov, ki so ga pritegnili k tej pesnitvi, pozabila pa je pri tem upoštevati najbolj preprostega: razmere oziroma kulturni prostor, kateremu je Prešeren prav to pesnitev izbral in namenil. Gre za balado, v kateri je našla polno potrditev protiracionali-stična misel, ki jo je Bürger nekoč zapisal z besedami: »Človekovo srce je močnejše kot njegova pamet ...«. Lenora je res ženska, ki vsa živi po glasu svojega srca. svojega čustva in svoje velike ljubezenske sle. Sle, ki prestopa meje razuma, odklanja pristajanje na omejeno življenjsko danost, uporno podira tudi božji red stvari in naposled ne more sprejeti niti otipljive resnice, da je njen Vilhelm mrtev. Usoda jo seveda kaznuje in ugonobi: njen ženin, ki pride po noči ponjo, jo namesto v poročno posteljo popelje v svoj grob. Lenorino svobodno in prav zato neizmerno ljubezensko čustvo, ki obstaja zunaj ukazanih razumskih, moralnih in verskih norm, je prikazano kot nekaj neizogibno tragičnega in prav zato človeško še bolj veličastnega. Prešernov prevajalski poseg po tem delu bi bilo težko razumeti kot zgolj stilistično ambicijo ali tehnično nalogo.10
14	Padala v'puSavi mana Izraelce je redila;
Če ni kmalu bla pobrana, Se zastonj je raztopila.
(F. Prešeren, Zbrano delo, I, Ljubljana 1965, s. 224.)
15	Sem zanesljivo spadajo: prevod I5iirgerjeve Lenore; balada Povodni mož: anakreontska Zvezdogledom; med prigodniško šaljive pa Zarjovêna dvičica.
10 F. Kidrič, Prešeren, Ljubljana 1938, s. LXXI; J. Kos, Prešernov pesniški razvoj, Ljubljana 1966, s. 21.
Tudi dejstvo, da je začel novo obdobje slovenskega pesništva natanko tam, do koder je prispel Dev vsaj z željami in slutnjami, se pravi ob toku evropske predromantike oziroma ob njenem Sturm und Drangu (katerega »najčistejši pesniški izraz je bila balada«, W. Kayser), nam ne pove vsega. Prenos Biirgerjeve apoteoze ljubezenskega čustva v slovenski jezik je bilo daljnosežno idejno dejanje. V slovenski janzenistično moralistični in racionalistični kulturni prostor, ki se ga je Prešeren dodobra zavedal, je prinesel izzivalno podobo svobodnega osebnega čustva in svobodne pesniške umetnosti. Na Nemškem je izid te balade leta 1774 poleg navdušenja v krogu mlajšega rodu povzročil silovit odpor: avstrijski Musenalmanach, ki jo je priobčil, pa je bil celo konfisoiran.17 V cerkvenih krogih je zavladalo zgražanje. Člani učenih družb so Lenoro razglasili za razvratno in prostaško delo. V miinchenski akademiji znanosti je bilo slišati obtožujoč govor in v njem obupan vzdih: »Z'/a/o stoletje nemške literature je mimo, če bo šlo tako naprej...™ Г11 kasneje je Brüggemann pesem označil kol »sunek z nožem o srce tradicionalno verujočemu človeku«.™ Kolikšen nemir, strah, odpor in obsodbo je ob izidu leta 1830 povzročila na Slovenskem, si lahko predstavljamo. Saj je cenzor, kanonik Pavšek še tri leta kasneje ob I uškoveni prevodu Cesarja in opata Biirgerja razglašal za voltairjansko nevarnega prevratneža in prav s tem argumentom dopolnil svoj napad na Prešernovo domnevno nemoralnost in predlog za prepoved edinega slovenskega leposlovnega glasila Kranjske Čbelice. Sicer je pa Prešeren sam v satiri Nova pisarijo (1830) drastično popisal moralizatorske obsodbe in srditosti, ki so 11a Slovenskem dočakale njegovo Lenoro in ljubezensko poezijo sploh.20
17	W. v. Wurzbach, Bürgers sämtliche Werke, Bd. t. Leipzig, s. XLVL
18	W. Kayser, Geschichte der deutschen Ballade, Berlin 14%, s. 94—95.
19	Der Kampf 11111 die bürgerliche Welt- und Lebensanschauung in der dt. Lit. des 18. Jalirh., cit. po n. m., s. 511.
20	Pisar:
Balade od čebelice zasrane,
de bi se té med nami zamorile! tragedije ostale nam neznane! de bi Krajnice strupa'/, njih ne pile! ljubezni sladke, ki serce zapelje, deb'z' Romejevo J uljo ne čutile!
Balade pet' jc nilatva prazne slame, je reč pohujšliva in zapeljiva;
Lenoro bere naj. kdor ne verjame. ('/.D I, 295—96)
Prevod Lenore je bil za takratne razmere drzen korak v svobodni svet evropske predromantike. Vendar je bilo to še reproduktivno početje. Sledila mu je izvirna balada Povodni mož, prvo Prešernovo samostojno in hkrati pomembno pesniško dejanje. Pesnitev ima na sebi samo nekaj sledov Biirgerjeve šole in kaže že notranje uravnovešen je p red romantičnega baladnega stila v strožjo, klasično urejeno zgradbo. V središču balade je zgodba lepe Urške (v prvi objavi Zalke), ki se lahkotno, uspešno in objestno igra z moškimi srci, dokler ga nazadnje ne »stakne, ki bil, ji je kos«. Na zabavišče pride ponjo lepotec-povodni mož in v divjem plesu izgine z njo v vrtincih Ljubljanice. Urška seveda ni Lenora. Njena ljubezen je radoživa igra in podjeten lov, pri čemer pa naposled naleti na močnejšega, ki jo pogubi z njenimi grehi vred. Vendar Prešeren ni moralist. Urškino radoživost in ljubezensko neugnanost kaže v resnici brez notranjega odpora ali obsojanja. Kruto usodo, ki pokonča to mlado, vrtavo in pristno veselje do življenja, spremlja nazadnje z balad no tesnobo in z zadržanim sočutjem. Tudi ta ženska podoba je bila v popolnem nasprotju s tesno literarno in siceršnjo moralo časa. Pošastna kazen, ki je sledila Urškinim dogodivščinam, je v resnici le še poudarila dekletov življenjski čar.
Lahko bi naštevali še naprej, toda opažanje bi ostalo podobno. Tudi v 30 letih, ko se Prešeren pomakne v območje klasične romantike, ostane ljubezen, in sicer visoka elegična ljubezen, trpeča zaradi svoje ne-uresničljivosti, središčna tema njegove poezije. Tolikšno pesnikovo ujetost v ljubezensko vsebino ponavadi pojasnjujemo z biografskimi razlogi ali z značilnostmi romantičnega pesništva sploh ali s tujimi zgledi in podobnim, česar seveda ni podcenjevati. Vendar ni mogoče prezreti še posebne programske misli, ki jo ima pri Prešernu ljubezenska tema vse tja do srede 30 let. Značilno je. da je še svojo prvo globljo izpoved osebne ljubezni v sedmih Gazelah (1833) pospremil v javnost z demonstrativnim mottom, vzetim iz »pohujšljive« zakladnice ljudskih pesmi in namenjenim domačim varuhom leposlovne brezmadežnosti:
Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene, na sveti ne bo.
Viden premik, vrh in hkrati novo, nepoleinično obliko doseže Prešernova programska misel v Sonetnem vencu (1834). Tu pripiše ljubezni orfejsko mitično moč od reševanja: osebnega, ustvarjalnega in narodnega.
Odveč bi bilo navajati množico znanih dejstev, ki pričajo, koliko grobih in nevarnih obsodb s strani uglednih in vplivnih slovenskih krogov je moral prvi pesnik ljubezni prestati v svojem času in še dolgo po smrti. Bedasto in bedno geslo, da je to pesnik, ki »se v kvantah gubi«, kot je nekje zapisal voditelj naroda dr. Janez Bleiweis, je avtorja Sonetnega venca preživelo za lep čas. Naj bo izročilo o posmrtnem požigu njegovih rokopisov zanesljivo ali ne. duha dobe in razmer ni zgrešilo.
Po vsem tem vidimo, da se je tudi osrednji tok slovenske romantike najprej uveljavil na področju erotične tematike. Čeprav upoštevamo dejstvo, da je bil ta tok že sam po sebi in tudi v drugih literaturah močneje nagnjen k upesnjevanju ljubezni in da je ta splošna lastnost v Prešernovi osebnosti dobila še znatno oporo, ni mogoče prezreti posebne teže in programske note, ki jo je ljubezensko pesništvo dobilo v slovenski romantiki. Iz Prešernovih postopkov in iz mnogih okoliščin je razvidno, da je bila ljubezenska ténia najbolj očiten prostor moralističnih zadržkov in prepovedi, zato je postala tudi najbolj vabljiv prostor ugovorov in nastopov proti njim. Prešeren je bil prvi, ki je to opozicijo stopnjeval do izzivalne mere in na tem področju javno uveljavil pravico osebnega čustva in osebne izpovedi, kar je pri njegovih močeh pomenilo tudi uresničitev svobodne poezije. S tem početjem, ki je bilo v resnici osvoboditev izpod srednjega veka, je zelo vidno zaznamoval prvo veliko poglavje slovenskega pesništva. Pojav je prešel med trajnejša, kontinuitetna jedra naše literature. Opredeljenost do ljubezenske poezije je za dolgo časa postala eno poglavitnih vprašanj slovenske literature in ob vsakem njenem občutnejšem razvojnem premiku je z novo močjo udarilo na dan. Opisana tematska struktura slovenske literarne miselnosti in spopad znotraj nje sta gotovo prispevala tudi k temu, da je prvi Prešernov generalni obračun z urejenostjo sveta in družbe nastal šele nekaj let po omenjenih ljubezenskih pesmih. To je bilo njegovo Slonu od mladosti (1830).21 Globlje razloge za tako zaporedje in razmerje tematskih sestavin našega pesništva, ki se ni pokazalo samo pri Prešernu, pa bi verjetno lahko našli v zgodovinskem in socialnem zaledju stvari.
21 Vrstni red prvih objav v Kranjski Čbelici I, 1830 (Slooo od mladosti — Pooodni mož — Lenora) je iz razumljivih razlogov v popolnem nasprotju s kronologijo nastajanja teh pesmi. Lenora in Pooodni mož sta bila že v rokopisni zbirki iz let 1825—26, ki jo je pesnik sam leta 1851 uničil, kot poroča v pismu Čopu dne 13. februarja 1832.
3
Tudi začetki našega realističnega ali k realizmu obrnjenega pesništva, ki se je začelo uveljavljati takoj po revolucijskem lotu 1848., kažejo vrsto značilnih tematskih znamenj. Ta so najbolj razvidna v pesniških začetkih Frana Levstika in Simona Jenka, glavnih pesnikov 50 in 60 let.
Prva Levstikova objavljena pesem Zelje (1849) je enakreontsko obarvana kmečka ljubezenska idila, ki hoče izpovedati polno privrženost lepotam in radostim zemeljskega življenja.22 Ljubezensko srečo, ne več romantično elegično ali privzdignjeno ali kakorkoli odmaknjeno, temveč dosegljivo, zemeljsko in uživajočo razglasi 18-letni gojenec ljubljanskega Alojzijevišča za svojo najglobljo željo, za >ljuhšo ko slast, ki v nebesih se pije«. Seveda imamo prod sabo spet mladostno nagajivo kretnjo, ki jo lahko dodobra razumemo in premerimo le tedaj, če imamo pred očmi nov, silovit moralistični pritisk, ki je po marčni revoluciji prihajal s cerkvene strani proti literaturi in ki je po dunajskem zborovanju avstrijskih škofov spomladi 1849 (priprave za konkordat) na Slovenskem prešel v pravo klerikalno nasilje.23 Pri Levstikovih mladostnih pesniških nastopih so opozicijske kretnje zoper to literarno tutorstvo čisto očitne. Objavlja celo vrsto besedil, ki so polna radoživega, včasih poudarjeno nesvetniškega in nemoralističnega sprejemanja življenjskih radosti (npr. Opomin k veselju, Na vseh svetnikov dan, Študentovska zdravica).2i Y času, ko vplivni Luka Jeran preganja iz srednjih šol staro klasiko, očitajoč ji poganski okus, nespametne kvante ter senzualizem, in ko se poteguje za to, da bi mladini raje dali v roke borilo apostolov in prerokov, sodmošolec Levstik predrzno vrže v javnost pesem Popotnik, ki je polna sproščenega, res »poganskega« veselja do življenja.25 Erotika je pri vsem tem, seveda močno hotenem početju imela najbolj vidno mesto, čeprav
22	-k, Zelje, Slovenija, 25. maja 1849; v zbirki Pesmi (1854) pod naslovom Pesem strunarja (Fran Levstik, Zbrano delo 1, Ljubljana 1948, s. 33).
23	Podrobneje gl.: В. Paternu, Slovenska literarna kritika pred Levstikom, Ljubljana 1960, s. 90—97.
24	Opomin k veselju, Slovenija, 4. marca 1850; Na oseh svetnikov clan in Študentovska zdraoica v Pesmih, 1854 (ZDI, s. 48, 51).
25	Moč klasiškiga slovstva v vedo in besedo novših časov, Zgodnja Danica, 12. febr. do 11. marca 1852; Popotnik, Slovenska Bčela, 23. sept. 1852. Prim, urednikovo opravičevanje v SB 18. nov. 1852.
se takoj ob njej vidno pojavlja tudi še literarna in politična satira. Med Levstikovimi mladostnimi si i hi najdemo tudi zapis:
Kakor kolj sini petje vbiral, kakor strune sim napel, glas ljubezni 'z njih je /.viral, le od ljubic sem zapel.20
Njegova zbirka Pesmi (1854) je imela izrazito ljubezensko obeležje in poudarjeno črto sproščenega vitalizma. Programsko opozicijske težnje so se v glavnem dovolj naravno ujele z notranjo nujo pesnikove osebne narave. Го lastnost mladega Levstika je primerno poudaril njegov dobri poznavalec Josip Stritar: »Levstik je, ali. pravzaprav: je bil v svojih mladih ,fantovskih' letih, tako zdrava, krepka, vesela natura, kakor je lica, ki se pevâje in igraje izpreletava od veje do veje brez premisleka, brez namena, samo zato, ker je živa. ker je drevo tako zeleno in tako sinje nebo, in ker je ose okoli nje tako živo in veselo.«27 Toda ti glasovi, prvi slišnejši glasovi resnično vedre sle po življenju so bili na Slovenskem brezobzirno posekani. Prodajo zbirke so duhovni vzgojitelji preprečili iz strahu, da imajo opraviti z brezbožnostjo in bogokletjem. Pa ne samo to. Levstik je svoje, v bistvu mladostno nedolžno dejanje moral poravnati s ceno, ki je njegovo življenje prvič resno obremenila z usodo pre-ganjanca in to usodo pomagala naravnati v tragično smer. In kakšna je bila zadnja postaja njegove tako vedro in kljubovalno začete poti? Prešernova hči Ernastina jo je popisala takole: i Še vedno ne morem in ne morem pozabiti bolestnega vtisa, ki sem ga doživela, ko sem ga (Levstika) proti koncu njegovih dni nekoč zagledala v stolnici: odprt mo-litvenik v rokah, nenavadno velika očala na nosu, redki lasje, popolnoma osiveli obraz, starčevski; samo krepka hoja, samozavestna drža sta mu še ostali — tako je korakal od enega oltarja k drugemu. Zgrabilo me je nedopovedljivo sočutje.. .c28 Tako nekako se je končala pot človeka, ki se je začela s tako radoživo pesniško kretnjo, kot jo je kasneje zmogel morda samo še Oton Zupančič.
20 ZD 1, 503.
27 Stritarjevo pismo Josipu Cimpermanu 15. sept. 1874 (Josip Stritar., Zbrano delo X, Ljubljana 1957, s. 65).
2B Ernestina Jeloošek, Erinnerungen an Franz Levstik (1888), Levstikov zbornik, Ljubljana 1955, s. 320.
Simon Jenko je tematsko mnogo bolj razsežen pesnik, kar se pokaže že v obdobju njegovega mladostnega pesništva. Tudi on nastopi v javnosti najprej z ljubezensko pesmico Bučelni pik (1851).29 Vendar imajo v njegovi hitro dozorevajoči liriki prve polovice 50ili let zelo vidno mesto tudi filozofsko razmišljajoče in politične izpovedi. Povsod uvaja izrazito nove doživljajske in slogovne sestavine, tako da inovacijski radij zavzema pri njem razmeroma široko tematsko polje. Toda pazljivejše opazovanje nam razkrije, da je težišče spet na erotiki, kar kasneje potrdi tudi njegova zbirka Pesmi (1864). Pri Jenku sicer lahko odkrijemo črto. ki pomeni zložno nadaljevanje Prešernovega ali Levstikovega ljubezenskega pesništva, a le na obrobju njegove mnogo bolj zapletene in nemirne osebnosti. Jenkova ljubezenska usoda, ki je samo eno znamenje, čeprav najbolj pregledno in oprijemljivo znamenje njegove biti in zavesti sploh, že zaniha med nepomirljivimi skrajnostmi: med romantično idealno in nihilistično ljubeznijo, med njenim duhovnim in senzuali-stičnim polom. Odmevi prešernovske romantično elegične ljubezni so obdani že s humorjem, obkoljeni z ironijo ali obrnjeni celo v parodijo, pri čemer Jenko zavestno uporablja »nižji« izrazni ton in prizore iz pritlične ljubezenske vsakdanjosti.30 Prve Levstikove korake k sproščenemu veselju do življenja pa zaobrne od zdrave naivnosti k mnogo bolj ostrim in vznemirljivim čutnim pustolovščinam.31 Pri vsem tem so njegovi ljubezenski odzivi vedno nepredvidljivi, odvisni od trenutka, ki obrača stvari po svoje. Tako se že ob Jenkovem mladostnem delu znajdemo pred mozaikom nasprotujočih si ljubezenskih doživetij, od najčistejšega hrepenenja do globokega dvoma in cinizma.32 V tem mozaiku pa lahko spoznamo črto, ki je psihološko najbolj izrazita, stilno najbolj čista, hkrati pa tudi najbolj izvirna. Sestavljajo jo besedila, v katerih se mladi pesnik brez pridržkov predaja podobam vedrega ljubezenskega vitalizma, takega, ki je zunaj vzvišenega čustvovanja in zunaj nihilizm a,
2» Slovenska Bčela 1851, II, s. 135.
ao Od Janezove Neže, Simon Jenko, Zbrano delo II, Ljubljana 19(>5, s. 50; Tri soneti kmetičici, n. m., s. 158; Tobaku, n. m., s. 158; Ognjeplamtič, n. m.. s. 33.
31	Npr. pesmi iz let 1854—55: Nasprotni prošnji, ZD I, 1964, s. 137; Pod gradom, ZD II, s. 148; Voznica, n. m., s. 48; Mlinarica, n. m., s. 16.
32	Prim.: Ponoči, ZD I, s. 159; Od Janezove Neže, ZD II, s. 50; Sonet, ZD 1, s. 135; III. sonet iz skupine Tri soneti kmetičici, ZD II, s. 159; Deklica, n. in., s. 11; Cekin, ZD 1, s. 99. In iz kasnejše dobe: Za slovo, ZD I, s. 36 in To se vpraša, n. m., s. 40.
lako da zasuje romantični prepad med obema skrajnostima. Jenko je sploh prvi, k-i v slovensko pesništvo uvede čutno ljubezen brez notranjih zadržkov in zunanjih ozirov. Gre za ljubezensko čustvo in čutnost, ki sta spojena, svojo moč pa uresničujeta sredi same življenjske stvarnosti in v njenem zemeljskem jeziku. Pri tem se večkrat opre na tradicijo ljudske vasovalske in plesne pesmi, ki pa jima da osebno noto.33 Jenkov radoživi senzualizem je namreč daleč od folklorne pa tudi od Levstikove racionalistične naivnosti. Zadaj je že začetek moderne »filozofije trenutka«, ki se zaveda sama sebe in svojega porekla. Y sedmošolski pesmi Pod milim nebom (1854) beremo stihe:
Kdor toži mi svet, življenje sovraži, pod nebes razpet Glej svet je prelep, iz sob se prikaži: življenje sladko, si gluh in si slep, če ti je grenko.
Zatorej srce le čutom se vdajaj, in radosti se ne'zmerne napajaj. Trenutek hiti — glej, kmalu bo preč; če ti odbeži — ne bode ga več.34
Študij Jenkove sočasne refleksivne pesmi bi nam pokazal, da ta njegova radoživa »filozofija trenutka« v resnici izhaja iz globokega skep-ticizma in agnosticizma. Izhaja iz razbolele notranje stiske in tesnobe, ker pri svojih iskanjih ni našel pomiritve niti v tradicionalni veri, niti v romantični metafiziki niti v pozitivistični pameti.35 Tako se je od časa do časa oprijel vedrega vitalizma kot neke možnosti znosnega bivanja.
33	Pesmi iz dijaških let: Vasooaoec, ZD 1, s. 129; Vabilo, n. m., s. 39; Narodna, n. m., s. 94; Opomin, ZD 11, s. 184; Plesaoca, ZD U, s. 9.
34	Pod milini nebom (dat. 22. II. 1854), ZD I, s. 183.
35	Npr. pesmi iz dijaških let: Tesnoba, ZD I, s. 175; Angel tožnik, n. in., s. 88; Pokaži pot, n. m., s. 178; Meglendca, n. m., s. 177; Naša moč, n. in., s. 176; Ptici, n. m., s. 19; Korak o življenje, n. m., s. 80; Meglenica, n. in., s. 262; Jetnik, ZD 11, s. 164.
Ce pa na Jenkovo ljubezensko pesništvo te vrste pogledamo z zunanjega, družbenega zornega kota, ne moremo reči drugega, kot da je že samo po sebi, ne glede na subtilnejše razloge svojega nastajanja, pomenilo najvišjo stopnjo upora zoper vladajoča konkordatska leposlovna merila in s tem zoper uradno kulturno politiko. Humornib ali satiričnih bodic, ki štrle v to smer, je dovolj.30 V parodističnem ljubezenskem epu Ognjeplamtič iz leta 1855, ki je lahko izšel Samo v rokopisnih dijaških Vajah, je njegovo hoteno protiklerikalno izzivanje z naturalističnimi ljubezenskimi prizori doseglo svojo drastično skrajnost.
Duhovni pazniki, ki so leta 1854 opravili očiščevalno delo nad Levstikom, so nastopili tudi deset let pozneje ob rojstvu Jenkove zbirke Pesmi. Čeprav je avtor sam opustil mnoga spotakljiva besedila s paro-dističnim epom vred, so menda mislili, kot pripoveduje sodobnik Fran Leveč, da »črna kuga pomori oes slovenski narod, ako mu Jenkove pesmi pridejo o roke.37 Pritisnili so na ljubljanske tiskarje, da nobeden ni upal sprejeti tega dela, in knjižica je morala k tiskarju v tujino, v Gradec. Tudi javna ocena izpod peresa Luke Svetca je napravila čez Jenkovo premalo vzgojno in preveč »pohotno« ljubezen velik križ, in prav tako čez njegovo preveč otožno in premalo spodbudno poezijo sploh. Kritiko lahko prištejemo k razlogom, ki so pripomogli k temu, da je eden največjih slovenskih lirikov pri 50. letu za vedno odložil pero.
In spet smo pri ugotovitvi: tudi najpomembnejši pesnik po Prešernu in pred moderno si je utiral pot v svet svobodne pesniške besede najbolj očitno čez področje erotike, čeprav je bil že od začetka izrazito uporniški tudi ob drugih temah, še posebej ob politiki.38
Območje romantično realističnega pesništva 19. stoletja so vidneje zaznamovale še tri zbirke: Pesmi (1869) Josipa Stritarja, Poezije (1882) Simona Gregorčiča ter Balade in romance (1890) Antona Aškerca. Kljub razmerama izrazitim osebnim črtani, ki so jih ti pesniki prinesli v slovensko književnost, in kljub nekaterim novim vsebinam in oblikam, s katerimi so jo obogatili, njihovi nastopi ne pomenijo razvojno prelomnih dejanj. V glavnem gre za nadaljevanje ali razvijanje romantičnih
30 Npr.: Večini nasprotnik pa še naprotnik, ZD II, s. 160; Bogoslovec, ZI) 1,
s. 138; v starejši varianti VI. Obraza postavlja ljubezensko doživetje v saino
cerkev (ZD 1, s. 245).
37	Fran Leveč, Simon Jenko, Zvon 1879, s. 556.
38	Njegova dijaška pesem Na zbiranje, objavljena v Vajah II leta 1855, je najbolj radikalna in najbolj uporniška pesem generacije.
in realističnih osnov, ki so na Slovenskem obstajale že pred njimi, ter utrjevanje teh osnov v tradicijo tako imenovanega romantičnega realizma. Erotična tematika je spričo mnogih okoliščin postopoma izgubljala listo izpostavljenost, kot jo je imela prej. Y Stritarjevi zbirki ima sicer še vodilno mesto in nekaj programskih poudarkov, ki spominjajo na Prešerna, Levstika ali Jenka. Pri Gregorčiču že zaradi njegovega duhovniškega poklica stopi zelo v ozadje, saj v zbirki zavzema komaj slabo petino besedil, in še io v precej zastrti obliki. Tudi pri Aškercu prihaja v prvi knjigi redko na dan. Avtor Balad in romanc je epsko razpoložen pesnik, ki je tedaj že skoraj docela predan objektivni tematiki: narodni, socialni in svobodoumni.
In vendar se ravno v obdobju, ko vladajo ta tri imena in ko prihaja do splošne preusmeritve v »objektivno« pesništvo, zgodi nekaj, kar bistveno pripomore k novim premikom tematike v bolj osebne in bolj intimne prostore. To je bil silovit kritični nastop goriškega teologa Antona Mahniča z dolgo serijo člankov Dvanajst večerov v Slovencu konec leta 1884.39 S pomočjo klasične estetike, zgrajene ob Aristotelu, Platonu in Lessingu ter prilagojene katoliški dogmatiki in katehetični moralki. je Malinič strastno obsodil vse pojave slovenske književnosti, ki so po njegovem kazali znamenja »črne kuge«. Ta znamenja je s prestrašenim povečevanjem odkrival v pojavih subjektivizma in skepticizma, relativizma in pesimizma, amoralizma in materializma. Sklicujoč se na Platona, ki meče nobenega drugega umetnika v svojo državo sprejeti kakor onega, kteri priprosto upodablja to, kar je dostojno«, — dostojno pa je Mahniču samo tisto, kar služi Bogu in verski vzgoji — je obsodil tako rekoč vso vrednejšo domačo književnost od Prešerna do svojih dni, med tujimi avtorji pa se lotil celo takih, kot sta Schiller in Turgenjev. Y slo venskih razmerah je imelo to dejanje resen odmev in resne posledice. Zajedlo se je globoko v miselnost katoliške literarne kritike za nekaj desetletij. Kmalu je seglo tudi daleč čez meje literature in kulture. Pomenilo je začetek skrajno ostre ideološke in strankarske delitve. Bil je to nov val klerikalizma, ki je najprej zahteval oblast na področju književnosti. Samo po sebi se razume, da je v sestavu Mahničeve literarne čistke, ki se je tedaj šele začela, ljubezensko pesništvo doživelo veliko pozor-
39 Dvanajst večerov, Slovenec od 7. nov. do 12. dec. 1884 (28-krat); Dvanajsterim večerom dodatek. Slovenec 18. dec. do 31. dec. 1884 (10-krat); zadnje nadaljevanje ponovljeno v Slovencu 2. jan. 1885.
nosi in silovit udarec. Čeprav je glavni napad meril v domnevno filozofsko zaledje takratne književnosti in to zaledje odkril predvsem v brezbožnem panteističnem pesimizmu, uvoženem z Nemškega, je poleg panteizma na zatožno klop postavil predvsem ljubezen. Začeti je bilo seveda treba pri Prešernu. lin pesnik Sonetnega venca je res šele zdaj. 35 let po svoji smrti, moral prestati dokončno duhovno inkvizicijo. Dolga obtožnica nad pesnikom, ki se je po Mahničevem mnenju »valjal n blatu poltnosti in pregrešne ljubezni« se končuje takole: »Sodba ni težka. Pre-širen ju ljuboval pred časom, brez pravega namena, brez zakona, zatoraj je ljubezen njegova protinaravna, pregrešna. In ker je ta ljubezen o pesmih njegovih vptxlobljena v najlepši čarobni obliki, rečemo lahko: Preširen nam v zlati umeteljno izdeluni posodi podaje sirup pregrešne strasti... Mladina..., pusti Preširna, da omamljeni od njegove zapeljive lire se ti ne vname v srci ogenj strasti, ktera pred časom popari in spodjé tooje duševne in telesne moči in te spravi v zgodnji grob.«40 lak je bil torej obračun s Prešernom in njegovo visoko pesmijo ljubezni, zapisan v Slovencu 3. decembra 1884, natanko na jubilejni dan pesnikovega rojstva.
Po Mahničevi zaslugi je ljubezen znova postajala najbolj kočljiv, najbolj izpostavljen in najbolj nadziran predmet slovenske književnosti. Okoli te t( "me je nastalo posebno podnebje, ki ga je začutil sleherni Slovenec, ki je prijel za pesniško pero. Pisatelj Janko Kersnik je leta 1887 zabeležil naslednje: »In pa ta nesrečna ljubezen!... Kdor pozna razvitek našega leposlovja, ta ve, da sta bila že od nekdaj ali, recimo, od Prešernovih časov sem do današnjega dne strogi naši duhovščini .zaljubljena pesem, zaljubljen roman najhujši zločin. .Kamen okoli vratu in na dno morja ž njim!' tako so kričali tudi za Prešernom, za Levstikom, zu Jurčičem, za Stritarjem ... Ako spišeš povest, novelo, roman ter govoriš ali slikaš poboj, tatvino, laž, nejevero, izdajstvo, sleparstvo, igro, pijančevanje in zapravijivost — vse, vse smeš! Odpuste ti tudi. ako opišeš plenitev in umor. Ako pa izpregovoriš dve besedi o kakem nežnem licu, o belih lakteh, o kodrastih lastili, o gorkem poljubu anathema sis! — Iii ako zapoješ: ,polno nedrije, vitka rast', tedaj se li odpira že dno želitečega pekla.«*1
40	Deseti večer, Slovenec 3. dee. 1884.
41	В., Dvanajst večerov, LZ 1888, s. 37 si. (tu cit. po Kersnikovem Zbranem
delu V, Ljubljana 1952, s. 284).
4
Spričo takega položaja je bilo neizogibno, da je naslednji pesniški val najprej udaril ob zid že kar tradicionalne slovenske literarne ljubezenske prohibicije. To je bil mladi uporniški rod moderne, ki je s posebno notranjo močjo spet svobodno zadihal čez meje provincialnih ozirov in napravil prelom k novejšim evropskim smerem: impresionizmu, dekadenci in simbolizmu. Omenjenega zidu ni mogel obiti noben pesnik, ki je imel v sebi količkaj živo potrebo po kljubovanju in spopadu z omejenimi tabuji časa. Pesniški zbirki, ki pomenita prvo zares vidno uveljavitev nove poezije, se pravi poezije nove romantike ali moderne, nam v tem pogledu povesta zelo mnogo. Obe sta izšli meseca marca leta 1899: loan Cankar je svoji dal ime Erotika, Oton Zupančič pa Časa opojnosti.
Cankarjeva prva knjiga je že s svojim naslovom Erotika pomenila kljubovalno kretnjo. Prinesla je 50 pesmi, od katerih je 44 ljubezenskih. Čeprav je zbirka obremenjena še z mnogimi znaki mladostnega sen ti -mentalizma in z nekaterimi izrabljenimi literarnimi obrazci stare romantike. je premik ljubezenskega doživljanja pa tudi izražanja v finde-sièclovsko novo romantiko izrazit. Ljubezensko doživljanje se namreč vse bolj odmika od notranje enovitosti ali celo enosmernosti in se nervozno razlomi v skrajna nasprotja. l\a eni strani se vzpenja v čisto hrepenenje in sanje kot posebno, osamosvajajočo se in odrešilno možnost nekega nadresničnega bivanja. Po drugi strani pa se spušča k predajanju čisto čutnim ljubezenskim zaznavam in predstavam. Gre za notranjo dvojnost, ki v svojih skrajnih legah privede do disonantnega križanja ali sovpadanja spiritualizma in senzualizma. Ta novoromantična duševna ambivalenca, ki je seveda mnogo izrazitejša, kot je bila pri Jenku, tudi v slogu povzroča nihanja med naturalističnimi in simbolističnimi post op ki.
V ciklu Helena, ki je revialno izšel že leta 1896, pojav še ni tako opazen, čeprav je prisoten.42 Najbolj otipljiv je v 6. pesmi Večerni mrak... S tenkim posluhom za kontrast je svoje vznemirljivo ljubezensko koprnenje tokrat postavil naravnost v cerkev, v sredo pobožnega večernega obreda. Medtem ko vdana množica okoli njega »v skrivnostnem miru moli«, je on z mislimi pri dekletu in s srcem ves v svoji ljubezenski strasti, ki ji odloči svobodno pot:
43 loan Saoéljeo, Helena. LZ 1896, s. 65 si., s. 154 si.
Večerni mrak svoj črni plašč
razgrinja naokoli, v skrivnostnem miru množica po temni cerkvi moli.
A v mojem srcu ni miru, —
kako bi mogel biti? Strasti mogočno morje — kdo bi znal upokojiti?
Objamem in poljubim te,
da v mehkih rokah tvojih ugasne ta pekoča strast,
ta ogenj v prsih mojih .. Л1
Sledi še en obrat: svarilo k zatrtju srca. k vdani odpovedi, ki jo nenadoma ukaže visoki glas orgel čez ves cerkveni prostor:
In zdi se mi, kot da bi pel:
»Klečite in molite, četudi srce brani se, molite in trpite...«
Ta glas je v bistvu enak in enako nemočen, kot je bil glas duhov nad Lenorinim grobom:
ïTrpi, če poku ti srce! Prah z Bogam kregat' se ne sme! ...«
V Cankarjevi pesmi je poleg vsega drugega tudi neutajljiva opozicijska misel, ki nastopa v imenu osebnega čustva zoper ukazano zatajevanje; še več, prvi je, ki sii drzne nastopiti celo v imenu svobodne osebne strasti. Kretnja je seveda precej programska, česar tudi druge pesmi ne morejo skriti. Pojmovni izraz »strast« se namreč ponavlja tako pogost o-ma in tako poudarjeno, da mu ne moremo čisto verjeti in da ni mogoče prezreti polemičnega hotenja, ki je zadaj.44
Do neizogibnega konflikta pa je Cankar prispel s ciklom Dunajski oečeri (nasi. 1896—97). kjer je opisane osnove ljubezenskega doživljanja izostril in razvil do novih razsežnosti. Za glavno temo si je izbral ljubezenski i greh« v dunajskem velemestnem okolju. Cikel sestavlja vrsta
43	Cankarjevo Zbrano delo 1, Ljubljana 1967, s. 20.
44	Npr.: >strasti polni ples« (2. pesem); »pesem o strasti kipeči« (4. pesem) istrasti mogočno morje«, >pekoča strast« (6. pesem); prim, še 7. pesem.
nočnih ljubezenskih prizorov in slik, prirejenih mestoma naturalistično, mestoma dekadentno, v obeh primerih pa s poudarjenimi senzualistič-nimi odtenki. Za slovensko pesništvo je bila to neznana in drzna tema. ki jo je Cankar močno obremenil že v 3. pesmi Vzduh opojen, težak•... I o je nočni portret kavarniške prostitutke in njene lepote (ki je občutena dekadentno), njene utrujene strasti in greha. Pesnik Erotike si dovoli še nekaj več, to lepoto greha in propada poveliča v posebno svetost:
Na obrazu trepeče, kot lunin žar greha, strasti nebeška krasota, in trpljenje, brezupa zaduhla noč iz uvelega diha života.
In sree se mi širi, oko strnil —
kakor plašč te Madonin ovija veličastvo pregrehe, propalosti kras. tvoje duše temna tragedija...45
Spet izzivalna združitev strasti in svetosti, prostitutke in Madone v istem bitju, zavrženem in zapisanem propadu.48 Do prave molitvene ekstaze pa skuša čutno zamaknjenost prignati v predzadnji pesmi In dniga in širi se oroče obzorje ..., kjer najdemo stihe:
In jaz vidim njô, ah njô... Kipi in trepeče ji belo telo, prozorna megla je po udih razlita, pretkana s kristali od sončnega svita; na polne rame valijo mogočno se črni lasjč, in njeno oko. poželjivo in mokro, blešči se kot brušen nož.
In v dušo kipečo in v srca dnô sesâ se mi njeno pohotno oko; v bolestnem razkošja telo mi trepeče. v objem se mi dvigajo roke drhteče... lil v prahu nesvesten kleči pred teboj in ljubi iu moli te suženj tvoj — Venus, Venus!47
45 Cankarjevo ZD I, s. 59.
411 V naslednji 4. pesmi Ne ostajaj, ne ostajaj... združuje spef kontrastna motiva — matere in grešniee (ZD I, s. 61).
47 N. m., s. 67.
Za slovenski klerikalno in filistrsko ubrani malomeščanski prostor so bile te pesmi čista provokacija, ki se je sama sebe dobro zavedala in premerila, o čemer pri Cankarju ni mogoče dvomiti.
Ogorčene obsodbe, ki so sledile na straneh časopisja, so se glasile: »umazunost«, »pohot nosi«, > borde Is ke pesmi«, »pornografija in podobno.
Vendar nam pazljivo opazovanje besedil pokaže, da so Cankarjeve hrupno dekadentne kretnje v resnici obstale nekje na sredi zamaha. Portret prostitutke je ves obrobljen s pesnikovim sočutjem, s tenkim posluhom za dekletovo bolest in trpljenje.48 Zanos njegovega senzualizma navedene 7. pesmi se v strmem loku nenadoma spusti k iztreznitvi, ki se glasi: »o srcu mojem strah in stud«. Tudi več drugih, navzven tako zelo svobodnih ljubezenskih doživetij spremlja glas notranjih očitkov, včasih celo z izrazi: »sramota«, »kesanje«.™ Cankar se ni mogel resnično spojiti z dekadentniin kultom greha. Bil mu je bolj sredstvo kot namen notranje svobode, bolj program kot nuja, bolj provokacija kot resnična osebna izpoved. Izdaja ga tudi patos. Sodobnik Fran Covekar se je o njem v mnogočem motil, toda po svoje je zadel, ko je zapisal: »...fant hoče biti dekadent in sensualist.«7'0 A njegovi sodniki so bili pretopi in p regln hi, da hi razbrali odtenke, ki so opozarjali na pravo ozadje Cankarjevih poli u jšl j i vi Ii zamahov. Z robatimi moralističnimi razlogi mu je objavo cikla najprej odklonil svobodomiselni Ljubljanski zvon. Škof Anton jeglič, ki se je že v svojih mladih bogoslovnih letih izkazal z nenavadno odločno obsodbo »mesenosti« in »kuge«, ki ju je odkril v Stritarjevih Pesmih, je tokrat ravnal še bolj praktično in odločno.51 Pokupil je Cankarjevo Erotiko — od 1 (KM) natisnjenih izvodov jih je zasegel še okoli 700 — in jo dal zažgati. Strah pred ljubezensko poezijo in pritisk zoper njo je torej po stoletni tradiciji ob Cankarjevem nastopu dosegel svoj vrh in skrajnost, prek katere ni več mogel.
Ivan Cankar je v epilogu k drugi izdaji Erotike leta 1902. odkril še tisto intimnejšo stran svojih mladostnih izzivanj s »pregrešnimi« ljubezenskimi pesmimi, ki so jo njegovi sodniki najbolj prezrli in ki je bila
4B Samo del takratne kritike je slutil ali razmišljal v to smer (A. Aškerc, E. Kristan, F. Vidie, ZD I, s. 278 si.).
4" Prim. 5. pesem, ZD 1, s. ()2.
50	Govekarjevo pismo Aškercu 11. maja 1897, ZD 1, s. 526.
51	Jegličevo kritiko Stritarjevih Pesmi je \ Zgodnji Danici (1871) odkril France koblar (Stritarjevo ZD I, Ljubljana 1955, s. 459).
17 Slavfstična revija
25
v bistvu celo tragična: »O veliki noči leta tisoč osemsto devetindevetde-setega so napravili velik ogenj in v njem so zgorele vse moje pesmi, vse napisane in še ne napisane ... Kakšno je bilo tisto življenje, ki me je sredi njega zadelo prekletstvo iz Ljubljane!.. .To so bile sanje, ki sem grešil v njih. Ali tisti človek, ki je sanjal te sanje, je bil v vsem svojem nehanju najpoštenejši človek na svetu in ni zaslužil, da bi se oči velikih duhovnov in farizejev obračale nanj: ,Glejte grešnika!' Nedolžen je bil in hodil je po meglenih ulicah bolan in ubožen, tako ubožen, da niti grešiti ni mogel.«62 Izjava potrjuje, da svobodnjaški senzualizem, kakršnega kaže Erotika, v resnici ni bil pojav, ki bi kazal ali potrjeval svoj dejanski obstoj in svojo avtonomnost. Bil je bolj negacija in premagovanje dveli čisto nasprotnih in bolj resničnih pojavov: intimne nedosegljivosti polne erotike in hkrati tudi njene javne prepovedanosti v literal uri. Y obeli primerih je torej Cankarjevo ljubezensko pesništvo spremljal programski dodatek, ki je pazljivemu bralcu neutajljiv.
I udi Zupančičeva mladostna zbirka Čaša opojnosti ima izrazito ljubezensko obeležje, ki ga na poseben način poudarja še sam naslov, javno napovedujoč temu čustvu več kot polno odprtost.
V Zupančičevi zgodnji novoromantični poeziji se ljubezen prav tako vznemiri in razcepi v dva zelo razmaknjena pola. Pesniku posebno v ciklu Albertina ni tuja ljubezen, ki je povzddgnjena v »sanje« in »hrepenenje«, v »objem duš«, celo v »milost božjo«.53 Dekletu se približuje z napol mistično slutnjo, ki obeta notranje razkošje duha:
Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota ...
O, jaz sem bogat — pomagaj, pomagaj mi dvigniti moje duše zaklad!54
Toda med njegovimi stihi, predvsem v drugem ciklu Zimski žarki (prvič izšli v LZ 1898), najdemo hkrati tudi čisto nasprotna ljubezenska doživetja. Nekoliko modne dekadentne poudarke jim daje z izrazi:
M Epilog k Erotiki (1902), Cankarjevi Zbrani spisi 1, Ljubljana 1925, s. 48, 51.
53	Npr.: Milostno nebo ti bodi, ZD I, s. 11; Padale so cvetne sanje, n. m., s. 20; Zvezde žarijo pokojno, n. m., s. 21; O ljubica, kadar spusti êecer, n. m., s. 23; Moja Madonna, n. m., s. 24.
54	ZD I, s. 23.
»bakanal nebrzdanih strasti«, »stud v življenju, gnus d nasladah«, »črna groza«., »obupa pijan« in podobno.55
Vendar Zupančič to notranjo disonanco, ki seveda ni obstajala .samo v območju ljubezni, razvije in razreši čisto drugače kot Cankar. Svoje špiritualiistične nagibe vse bolj odmika od tradicionalne mistike, jih osvobaja sleherne dogmatične ali moralistične teže in se naposled prebije do svobodnega duha, ki hoče živeti silovito in na vse strani. Šele tedaj se mu zazdi, da je prispel do »duše«, ki je prava, prvotna, čista in sveta. Povedano z njegovimi izrazi: to ni več »trpeča«, ampak »vriskajoča duša«, ki si svobodno voli pot v vse smeri, brez bojazni pred neznanimi pokrajinami, brez strahu pred smrtjo in brez trepeta pred sodbo.56 Na tej skrajni točki svobodnega razvoja pa Zupančičev spiri-tualizem začne ukinjati samega sebe. Pesnik se odpre radoživemu sprejemanju otipljivih življenjskih lepot in radosti.57 V tem pogledu je najbolj značilna pesem Kot bi viseli zlati sadovi, ki se začenja takole:
Kot bi viseli zlati sadovi, jasni sadovi z golili vej... Kot bi vabili in se ponujali: trgaj in jej!
Trgal bom, trgal z rokami željnimi jasni, zlati sad in utešil bom svojega srea koprneči glad .. ,58
55 Vrt mojih sanj..., ZD I. s. 30; In nikjer, nikjer tolažbe, п. т., s. 28; Nad belim mestom dremlje težek..., п. т., s. 28.
58 Ilimna, ZD I, s. 53; Nočna melodija, п. т., s. 52; Divje polje duša moja. il. т., s. 29.
" Od pokošenih trav puhti sladkost in vseh težav moj dull je prost. Tvoja ljuba v kot sočen grozd visi z višav ...
Moj duh je gost povabljen v raj, entrée je prost
in to je prav! (Verzi, ZD I, s. 41)
58 ZD 1, s. 31.
Vzporedno s takim razvojem in koncem Zupančičevih mladostnih spiritualističnili nagibov je potekal tudi razvoj nasprotnega pola njegove naravnanosti v svet. »Strasti« izgubljajo svojo mračno težo. od njih odpadajo »groza«, »stud in »obup«, postajajo lažje, gibljive in igrivo sproščene, odprte široki življenjski danosti, ki se zdaj sama ponuja. Otresejo se tudi teže »greha«, ki se spreminja v čisto radost. »Vriskajoča duša« postane duša grešuica« na vesel, lahkoten in radoživ način, daleč od slehernega kesanja.59 Zgodilo se je pravzaprav tole: Zupančič je ukradel »greh« sivi in utrujeni evropski dekadenci in ga vsega ozdravljenega in mladega prinesel na Slovensko, sebi v zadoščenje, filislrom pa v jezo in strah. V pesmi Hi!, ki je do roba polna veselja do življenja in ki vabi dekleta od maše k ljubezni, srečamo tele, veselo izzivajoče, čisto nove besede o grehu:
Ej, kuko lepo je hiti mlad. pu peljati k maši se s teto, pa imeti v srcu polno nad in grehov vse polno, a kesanja nič! Skozi zlato jutro žvižga bič..."0
Vidimo torej, da sta se oba pola Zupančičeve duševnosti, spirituali-stični in senzualistični, naposled srečala v prostoru neugnanega vitaliz-ma. Vitalizma, ki se je zavedal svoje volje k močnemu življenju onstran »teme in bolesti«.81 V tem prostoru sta njegov spiritualizem in senzuali-zem premagala diisonantno nasprotje in se zlila v ubrano pesem »duše« in »strasti«, duha in sveta, pesnika in življenja. Temeljna razlika med Cankarjevo disonantno in Župančičevo harmonično novo romantiko se je scela pokazala že tukaj. Župančičev o poj je čisto drugačen kot Cankarjev »opojni duh razpelih, krvavih rož«. Pesnik Caše opojnosti je prispel do popolne notranje osvoboditve. Eksplicitno jo je izpovedal takoj na začetku osrednjega in najbolj izpostavljenega cikla Steze brez cilja:
Okrog in okrog prostost šumi. Vseobsežna je, neizmerna .. ,"2
69 Kes, ZI) I, s. 50.
00 ZI) I, s. 47.
1,1 Nočna melodija, ZD I. s. 52.
«a Večer, ZD 1, s. 55.
la vitalize!», ki ga le mestoma prekinjajo retardacije z notranjimi zadržki, pa ni bil samo ideja. Bil je tudi prava pesnikova resnica. Ce med njegovimi ljubezenskimi pesmimi poskušamo določiti tisto področje, kjer sta doživetje in jezik najbolj čista, izrazita in enkratna, ne moremo mimo besedil, ki so nabita s polnokrvno, na vse strani sproščeno in radoživo erotiko.63 Zanimivo je, da je v kasnejših, zelo strogih sodbah o prvi zbirki sam cenil predvsem tisto, kar je bilo v njej življenjsko pristnega in mladostno nezadržanega. Izidorju Cankarju je izjavil: »Kar je na Caši dobrega, je Io, da je podala periodo mladeniškega zanosa čisto odkrito.«64 K odkriti radoživosti spadajo tudi iskrivi zamahi proti zadržkom. ki so jih človekovemu čustvu nadele konvencije. Posebno motiv nezvestobe mladi Župančič rad osvobaja tradicionalne tragike in ga pomakne v podnebje šegave neugnanosti.65 Nenavadno pogosten je spet kontrastno prirejen motiv ljubezenskega doživljanja v cerkvenem okolju, ob verskem obredju ali izrazju. Ta ténia se prvič bolj vidno pokaže v Velikonočnih sonetih, ki pa že s prvo objavo v Mladosti leta 1898 izzovejo srdit napad Mahničevega učenca Aleša Ušeničnika. Ob precej nedolžnem ljubezenskem sonetu Kako je poln kristjanov temin hram (pesnik »ukrade« poljub, ki ga je dekle dalo v cerkvi križanemu) ga je obsodil »frivolnega cinizma« in mu nadel ime »figlio della volutta«, sin pohote.06 Vendar je motiv spremljal pesnika še naprej, skozi vsa razpoloženja. od rahlo dekadentne ubranosti do neugnane vedrine in hote-nega izzivanja niahničevsko mračnjaške tradicije.67
Zupančičeva ljubezenska poezija je bila v tolikšnem nasprotju z življenjskim in nravstvenim okusom vladajočega kulturnega izročila, da je bila že sama po sebi ugovor. Njena kritična in polemična prvina je bila celo toliko močna, da se je začela osamosvajati in da je ponekod prehajala v neposreden spopad z moralistično presojo ljubezenskih reči in
10 Npr.: Oranža. ZD I, s. 37; Hi!, n. 111., s. 47; Tu, n. m., s. 42; Verzi, n. ni., s. 41 ; Kes, n. ni., s. 50.
114 Izidor Cankar, Leposlovje — eseji — kritiku. Ljubljana 1968. s. 209.
05 Npr.: Tu. ZD J, s. 42; Parček, n. ni., s. 58; izjema je Stari Kiš, n. m., s. 100.
»" ZD 1, s. 371.
Npr.: Pred božji grob pokleknil sem kristjan. ZD I. s. 14; Kako je poln kristjanov temni Uram. n. m., s. 16; Ti gizdava devojka Julijami, n. in., s. 18; Zvezde žarijo pokojno, n. m., s. 21; O ljubica, kedar spusti večer. n. m., s. 22: Moja Madonna, n. ni., s. 24; In nikjer, nikjer tolažbe, n. ni., s. 28; Vrt mojih sanj je ležal pred menoj. n. m., s. 30; Kes. n. ni., s. 50; llil, n. m., s. 47.
z dogmatično trdoto v pojmovanju duhovnih razsežnosti človekovega bivanja.®8 Z generalno izpovedjo Moje barke pa je Zupančič vsemu svojemu početju in celotni zbirki dal zelo neposredno in nedvoumno idejno znamenje. Sklepne tri kitice nam povedo vse:
Sezidali gotsko katedralo, pod oboke mrzel mrak zaprli pa prižgali lučko so bolehno — večna luč jo zovejo kristjani. V polumraku sanjajoča bitja drgetajo, plašno zroč krog sebe, da ne ugasne večna luč nud njimi, da ne zgrne tema se nad njimi.
Vseokoli plazi se po prstih kot v puščavi lev okrog šotorov ... Osinela ustna šepetajo: »Dajte sonca, dajte nam življenja!« Tiha nada zatrepeče v srcih ... »O grehotak sikne vest pijana ... In glavé se sklonijo v kesanju in roké se sklenejo k molitvi...
Jaz pa zbežal sem iz te trohnobe, moje barke so razpele jadra, zapustile varne so pristane, moje barke plavajo v brezbrežnost, k mojim ciljem ... Ali, vi moji cilji, kak bleščite v daljni se krasoti ..
Boj proti načelom samozatajevanja v imenu življenja, boj v imenu srca proti ukazom dogmatične prepovedi, boj, ki se je napovedal že pri Devu, odločno pa stopil v slovensko poezijo s Prešernovim prevodom Lenore, je s Cankarjevim in Zupančičevim pesniškim nastopom dosegel svoj vrh in do kraja odprto formulacijo. Ob Cankarjevem in Aškerčevem predhodništvu je mladi Zupančič iz slovenske zavesti javno odvrgel pezo zatrt osti, ustrahovanosti in spokorništva. S slovenske duše je odluščil skorjo stoletne trohnobe. Nad njo in nad svojo domovino je zapisal nove besede: »Dajte sonca, dajte nam življenja!< Prvi korak slovenske moderne je bil korak k notranji osvoboditvi.
68 V galeriji slik, ZD I, s. 59; O svetem duhu, n. m., s. 40; Verzi. n. m., s. 41; Ilimna, n. m., s. 53.
и ZD I, s. 54, 55.
In spet ni bilo naključje, da je ta korak tudi tokrat moral najprej čez ljubezenske poljane, kjer je stala najbolj vidna trdnjava slovenske neverjetno odporne notranje konservativnosti. Toda Cankar in Zupančič sta s svojim mladostnim dejanjem segla že toliko daleč, da sta ljubezensko temo tako rekoč osvobodila. Kljub posamičnim očitkom »blasfemije« in »strupa« je katoliška kritika sprejela Zupančičevo zbirko že mnogo bolj strpno in umirjeno kot Cankarjevo, kot da jo je tudi Jegličeva skrajnost nekoliko poučila in streznila.70
Skromnejše ponovitve opisanih procesov, ki smo jih postavili v kon-tinuitetni tok znotraj naše književnosti, so se pokazale tudi še pozneje. Vendar lahko zapišemo, da je bila ljubezenska tema odslej na Slovenskem mnogo svobodnejša. Ne le navzven, tudi navznoter. Vse bolj se je lahko otresala programskih dodatkov in služila zares sama sebi.
Prvi, ki je stopil na njena osvobojena tla in ki je tudi zavoljo tega lahko napravil zamah v nove in globlje razsežnosti ljubezenskega doživljanja, je bil Alojz Gradnik, pesnik naše neposredne preteklosti in polpreteklosti.
SUMMARY
THE CONTINUITY OF THEMES UNDER NEW STYLES IN SLOVENE POETRY FROM THE BAROQUE TO THE MODERN PERIOD
The present study leads us to the following conclusion: 1. Since the Baroque Period, when Slovene secular poetry is born, until the advance of the Modern Period at the end of the 19"' century, this poetry has been accompanied by repeated expressive characteristic: each new period, style (Baroque with Classicism, Romanticism, Realism, the New Romanticism) is first and simultaneously most expressively established with erotic themes. Thus, all the above-mentioned transitions in development in Slovene poetry are clearly marked with erotic themes, building up among them a certain continuity.
2. A special reason for this phenomenon was the Slovene area, which because of its social underdevelopment was under strong and long lasting pressure from the clerical conservative culture and education. Eroticism was its most undesired, most sensitive and most controlled literary sphere. And just for this reason the opposition, and these were all the more significant poets, decisively and provocatively took this, so to say proscribed, theme of Slovene literature. Here they came into more or less fatal conflicts with the prescribed moral views..
70 ZD I, s. 361—64.
"i. The persucution of love poetry, of course, according to the logic of the mutter, only strengthened its existence. It developed and expressed all the possibilities of the times: from the Baroque decorative through romantic ele-gaic to realistic sensualistic and new romantic dissonant or vitalistic eroticism.
But the pressure nevertheless left a visible mark on this poetry. To the contents of love programmed ideas were always added. These reached accoross the love themes and even subjects adapted in their own way, so that the love theme expressed with it also the poet's other relations to society, the world, and to the contemporary movement in fiction. Mainly through eroticism, the idea of free individualistic experience of the world and the idea of free poetic expression were established. Only at the end of the 19<h century with the Modern Movement was pressed this protest to its end eroticism freed of its additional purposes.
Fr un Petrè (Zagreb)
I Z ZUPANČIČEVE P OE TI KE
Slovenski simbolizem, imenovan navadno »slovenska moderna«, nastopa proti predhodnemu realizmu kot v sebi zaključena, enotna književna smer s celo vrsto zelo pomembnih razvojnih inovacij. Prav z njim se je /ačel proces moderne slovenske poezije, ki do danes ni končan in dobiva od ekspresionizma sem vse nove in nove poglobitve ali obrate v rabi pesniške besede. Značilno zanj je, da se je povsem vključil v evropsko presnavljanje lirskega izraza v duhu vse večje večznačnosti, čutne ireal-nosti in abstrakcije pesniškega jezika. Z današnjega retrospektivnega pogleda je jasno, da leže temelji tega v simbolistični poeziji na prelomu stoletja. Čeprav so se njeni tvorci takrat zavedali daljnosežnosti zloma s tradicijo, niso izdelali načelnih postavk, na katerih je slonela njihova ustvarjalna praksa. Bolj kot to so branili splošno pravico do svobode pri umetniškem delu. Slovenski simbolizem je ostal v času svojega nastanka na ta način le pri priložnostnih izpovedih svoje pesniško teoretične utemeljitve, raztresenih po pismih in redkih člankih.
Po drugi strani je predstavljala simbolistična umetnost pojav take širine, da slovenska pesniška praksa v njenem okviru ni dobivala enotnega videza. Ker je simbolizem dvigal nad vse individualnost, je vsak pesnik lahko dajal svoboden razmah svojemu ustvarjalnemu zagonu. Med njegovimi slovenskimi predstavniki so zato zelo velike razlike. Imeli so skupno izhodišče, toda vsak je ubiral svojo pot, kar nam potrdi že najbolj splošna predstava njihovega pesniškega dela. Dragotin Kette se je čutil zelo vezanega na tradicijo in Prešerna in s tem na stalne pesniške oblike. Josip Mum-Aleksandrov je gojil predvsem drobno obliko izrazno dognane impresionistične slike. Otona Zupančiča je privlačeval inuzikalni sijaj pesniškega jezika, medtem ko je za Ivana Cankarja značilna široka amplitude njegovih prijemov. Med samimi pripadniki skupine niso bila razčiščena osnovna vprašanja njihove nove literarne doktrine, saj sta na primer Zupančič in Cankar dvomila v Murnovo iskanje skrajno koncentriranega stiha in v njegove vzore. Smrt
je prezgodaj posegla v njihovo sredo, da bi mogli skupaj dognati svojo misel.
Še mnogo manj je znala razčlenjati novo smer sodobna književna kritika. Kolikor ni z odporom spremljala nastopa mladih, je izražala le splošno pohvalo pesniškim darovom in se v obravnavanju izraza omejevala na navedbe o opuščanju stalnih oblik, odpravi kitičnosti. uvajanju svobodnega stiha, opustitvi rime in o zvočnosti jezika. Ideal književne kritike na začetku stoletja je še vedno izhajal iz šolskih poetik, ki so v svojem bistvu temeljile na Aristotelu in Horacu.
Poetika slovenskega simbolizma tudi danes še ni določena in znanstveno raziskana. Sestaviti jo bo mogoče le na osnovi analize samega pesniškega dela te dobe in ob pomoči načelnih teoretičnih izpovedi, kolikor jih najdemo pri njegovih predstavnikih. Med njimi nudi ravno Zupančičev opus, pesniški in teoretični, ob Cankarjevem največ oporišč.
/. SIMBOUSTI IN LJUDSKA PESEM
Ko je nastopala Zupančičeva generacija, je vladal v slovenski književnosti na področju poetike trdno zakoreninjen formalizem. Za urednike književnih časopisov, književne kritike in publiko je bila pesem dobra, če je odgovarjala veljavnemu estetskemu kanonu: pesnik je vzel metrični kalup v troheju, jambu ali trozložni meri, se odločil za število zlogov v stihu in število stihov v kitici, izbiral rime in v tak model pre-gnetel jezik.
Prototip take verzifikacije je npr. pesem Antona Aškerca Javor in lipa. Njena prva kitica se glasi:
Od blede oblit mesečine
Na lazu mi javor stoji, Sred nočne mrtvaške tišine Vejevje mu čudno šumi.
Pesem je bila objavljena v Ljubljanskem zvonu 1884 in v Baladah in romancah. Njen stili je sestavljen iz treh amfibrahov, ki imajo skoraj stoodstotno realizirana naglasna mesta. V kitici iz štirih vrstic sta drugi in četrti stili katalektična, tako da pride naglas pri njih na zadnji zlog. Šibke rime se menjavajo s krepkimi v zaporedju abab. Obe zadnji prvini kitice, menjava dolžine stiha in rime, očito težita k poživitvi
monotonosti glasovnega valovanja, ki ga povzroča strogi metrični vzorec v pesmi.
Metrična shema kitice je naslednja:
w — w — ^J-L w	9	U
w w — w w—	8	1)
— w ^ — w	9 a
w-i-	8	b
Pesnik je namenoma izbiral take besede ali zvezo dveh besed, da je v etiliu mogel ros poudariti vsa tri za naglas predvidena mesta. Jasen signal tega so t ni z lož ne besede ali zveze na začetku vsakega siilm: od blede; na lazu; sred nočne; vejevje. V tretjem stihu so kar vse tri besedne enote ali zveze same po sebi v amfibrahu (mrtvaške, tišine, sred nočne). Pogosti naglas na predzadnjem zlogu v slovenskem jeziku je olajševal tehniko metrično pravilnega stiha. Kljub strogi shemi z enakopravnostjo vseh naglašenih mest pesnik ni mogel povsem zatreti pri-rodnega valovanja jezika, ki daje s stavčno intonacijo nekaterim zlogom med naglašenimi še posebno veljavo. Ta mesta so zaznamovana z naglasom.
Taka verzifikacija je veljala okoli 1890 kot dobra in pravilna, in pesem zato ugodna za uho. Teoretiki stiha so se naslanjali na načela, ki so jih zagovarjale že antične poetike.
Proti temu formalizmu se je nova generacija uprla. Slovenska moderna ni enostavno prenesla v svojo književnost pridobitve evropske dekadence in simbolizma. Pričakovali bi sicer, da bi v takem literarnem stanju mogel priti odločilni nagib za preusmeritev od književnosti, ki je predstavljala tedaj nasprotje slovenske stagnacije, od francoske poezije z delom Baudelaira, Verlaina in Rimbauda. Elementi, s katerimi je prodirala ta lirika, so bili predvsem diferencirana moderna psihologija, harmonija zvoka in čutne senzacije. Desetletje po končanem prodoru f rancoskega simbolizma bi bilo prirodno, da bi se mladi slovenski pesniki ozrli po njem in z njegovim vzorom začeli obnavljali domačo poezijo. Vendar je bil razvoj drugačen.
Preden se je nova literarna mladina znašla v razgledih, ki jih je nudila tujina, je instinktivno doma iskala izhoda iz odrevenelosti pesniških vzorov svoje dobe. Pritegniti sla jih morala domača lirska ljudska pesem in Prešeren. »Nezbrane pesmi 1894—1904« v 1. knjigi Župančičevega Zbranega dela (Ljubljana, 1956) odkrivajo, kako silno notranjo
zvezo je čutil nastopajoči pesnik z ljudskim izročilom. Belokranjski rojak je bil z ljudsko pesmijo zraščen, predstavljala je najčistejšo doživljajsko vrednost njegovega deiinstva. Skupina najstarejših pesmi prevzema motivno in stilno ljudske lirske pesmi ali pa podobo Aškerčeve epike. Iako nepodoben dvojni obraz, kakor sta ljudska lirika in Aškerčeva epska poezija na osnovi realistične poetike, se ni mogel ohraniti. Epska pesem se je naglo obletela, medtem ko je ljudski stih obdržal svojo veljavo in ostal trdno zakoreninjen v Zupančičevem ustvarjanju, neglede na kasnejše umetne nadgradnje.
Potrdilo takega Zupančičevega razmerja do ljudskih pesmi najdemo tudi v njegovih izjavah. Ko je leto po izidu svoje prve pesniške zbirke Сака opojnosti ocenjeval Kettejeve Poezije, je poudaril pri prijatelju privrženost ljudskemu duhu in ljudski poeziji. Poleg naslonitve na književno tradicijo jo je smatral za poglavitno vrednost Kettejevega pesništva. Pisal je:
»Poleg starih mojstrov je študiral Kette marljivo in s pridom narodno pesništvo. Narodni duh. to je ona, rekel bi širša individualnost, na podlagi katere se šele more razviti osebna individualnost krepko in svobodno. Osnovni ton mišljenja in čustvovanja vseh velikih umetnikov se sklada z mišljenjem in čustvovanjem ljudstva, iz katerega so izšli. In vse Kettejeve poezije preveva pristen narodni duh. Odtod ta lahkotna dikcija, odtod njegov čisto domači kolorit. Z veliko ljubeznijo se oklepa rodne zemlje in sesa iz nje moč kakor Antej. Dolenjsko stran je ovil s čarom svoje poezije. Nekaj intenzivno karakterističnih črt — in pred nami stoji naša pokrajina (npr. ,Jagnjed'). Tu čutiš duh naše zemlje, tu se dvigajo k nebu naše gorice, in naš zrak se razpenja nad vsem. Čitaj katerosibodi njegovo pesem, narodne strune zvene iz vsake; tu je posneta oblika, tam je čustvovanje narodno, tam zopet kak lep motiv iz narodne poezije. Prepisati bi moral malone vse kazalo, ako bi hotel naštevati, le pesmi so polne zdravega humorja in objestne šega v ost i. In ta ton se razteza i čez gazele i čez sonete. Celo v teh tujih oblikah je obdeloval Kette narodne motive.«
(Misli o Kettejevih poezijah. Ljubljanski zvon, 1900)
Značilnosti, ki so izvirale po Zupančičevi sodbi iz Kettejeve ljubezni do ljudskega pesništva in puščale svoj globoki odraz v njegovi liriki, veljajo prav tako lahko zanj. Sporočilo, da je »študiral Kette marljivo in s pridom narodno pesništvo« ne more pomeniti drugega, kakor da je prijateljski krog iz literarne »Zadruge« preučeval tehniko anonimnega
ustvarjanja sitiliov, in način, kako sc je odražala življenjska resničnost v čustveni ustvarjalni preobrazbi ljudskega pevca.
Zdi se, kakor da bi bil pojav neposredno povezan z literarno ideologijo romantizma in razmerjem njegovih predstavnikov do ljudske tvorbe. Razlika med predmarčno fevdalno Avstrijo in meščansko kapitalistično Avstro-Ogrsko iz konca 19. stoletja je bila velika, vendar so imeli ljudstvo, njegov jezik, ohranjeni ljudski običaji, pesmi in ljudski duh pri pisateljih še vedno sorodno veljavo kakor v času romantizma. Vzrok je ležal v osrednjem nerešenem vprašanju obeh dob, v nacionalni odvisnosti.
Zupančičeva izpoved generacije opozarja na važen pogoj za sprejemanje tujih vplivov. Do njih ni moglo priti na podlagi zanikanja domačih vrednosti, marveč le kot nadaljnja graditev občutka za čustvovanje ljudstva, ki ga je nosil umetnik v sebi. I nje ni bilo negacija domačega, marveč potrditev. Obe prvini v tem vrednotenju nista med seboj tekmovali, nego se dopolnjevali. Mladi Zupančič je smatral, da more biti moderen umetnik velik le, če izhaja njegovo delo iz pristnih korenin svojega ljudstva.
Tako pomembnega načelnega stališča do ljudskih pesmi Zupančič ni izpremenil niti kasneje, ko se je poglobil v evropski simbolizem iu prevzel njegovo književno ideologijo in estetiko, po izdaji zbirk Čez plan (1904) in Samogooori (1908). Moderna lirika ga ni odtujila, niti vnesla v njegovo spoznanje zavest brezdomovinstva ali internacionalizma. Po vseh izkušnjah ob pretakanju mednarodnih umetnostnih pojavov se ni omajala prava osnova njegovih stihov in tudi ne zarisala kaka ostra meja med pesmimi v ljudskem duhu in ostalimi. Njegova lirika je kljub vsem obogatitvam s p roti reč no psihologijo in moderno tehniko stiha ohranila v zvoku domači zven. Pesnik je čutil še nadalje potrebo, da enako nedvoumno manifestira svoje umetniške korenine.
Leta 1911. je izdal Fran Milčinski svoje pravljice, med katerimi je nekatere prelil iz ljudskih pesmi v prozo. Zupančiča je izdaja nagnila, da je razložil načela, ki jih je smatral kot pravilna za objave ljudskega blaga, in vnovič opredelil svoje razmerje do ljudskih pesmi:
»Ako hočemo postaviti svojo kulturo in svojo misel na svoj. slovenski temelj, se ne bomo hodili gret k slami navdušenja, ki je tako dober kup, nego k onim silnim grmadam, ki so se razpalile ob srcu naroda, ko je bilo v največjem zanosu radosti in bolečin, lam nam je iskati onega duševnega ozračja, ki tvori poleg jezika in mogoče celo v večji meri
nego jezik sam, narodnost, in deli narode z nečim neopredeljivim in neizrecmim, v čemer se izkristalizira narodna duša. Govorim o tistih notranjih glasovih, pojočih v tajni a mogočni govorici, ki jih je polna naša zemlja, o onem skrivnostnem fluidu, ki veže prejšnje rodove s poznejšimi, o vsem osnovnem tonu narodne individualnosti. Ta bujni ton iz davnine, ako je živ v živih dušah, zveni nezavedno v pravem našem človeku in ga brani tujih vplivov.«
(K Milčinskega pravljicam, Ljubljanski zvon, 1911)
Le v takem širokem, stvarnem okviru Zupančičevega občutka za vse, kar je ljudsko in narodno, in kar je povezano z domovino, vse tja do občutja lepote narave, je mogoče razložiti razmerje med Zupančičevo liriko in ljudsko pesmijo. Vprašanje je izredno pomembno, saj gre za vodilnega predstavnika moderne lirike. V mladostnih Župančičevih pesmih je sorodnost zelo velika. V Čoši opojnosti je ponekod prevzeta vaška snov in obdelana na način iz ljudskih pesmi. Tak je primer s Kanglico, pesmijo v distihih in kombinacijo deveterca z osmercem. Vse strukturne komponente so posnete po ljudski pesmi obenem z osnovnim motivom, čudežno izpremembo srebra v zlato. Drugod se kažejo le posamezne prvine, doživljaj, motiv ali posebnost v stihu. Zupančič zahteva od moderne poezije navdih, prihajajoč iz globine ljudskega občutka. Zaupanje v duha ljudstva ga varuje pred skepticizrnom. S tem zadirata ljudski duh in ljudska pesem v totalnost Zupančičeve lirike, in s tem tudi v njen umetniški izraz.
Slovenska ljudska pesem je nastala ponujveč v dolgi dobi blokirane pisane umetne književnosti. Vrela je iz najglobljih osnov prvinskega doživljanja zatrtega fevdalnega človeka, zlasti tedanje mladine, in izoblikovala slovenski jezik do popolne izraznosti. Ko je v drugi polovici 18. stoletja končno v slovenski družbi dozorela možnost za začetek umetne književnosti, je ljudska pesem zmagala v tekmi s tujim klasicizmom in s svojim vplivom naravnala pesniško ustvarjanje v prirodni tok. Njeno silo je bilo čutiti v umetni poeziji skozi vse 19. stoletje. Kopitar je iskal v njenem jeziku resničnega ljudskega duha, Prešeren je razvil svoj izjemni dar na njeni osnovi, Jenku in Gregorčiču je pomenila vzor in merilo v njunem ustvarjanju. Ljudska pesem je bila realnost pogleda slovenskega človeka na družbo in svet, njegova zgnetena formulacija duševnih procesov, osredotočenost čustvenega doživljanja in nenadkriljiva sposobnost jedrnatega izražanja. Simbolisti so odkrili v njej še novo vrednost — čutno moč pesniškega jezika, ki skriva
za svojim neposrednim besednim pomenom še nove, le rahlo nakazane, komaj slutene pomene. Čim globlje je prodiralo opazovanje, tem intenzivnejši se je zdel notranji žar izražanja neznanih anonimnih tvorcev dragocenega izročila. Prav ta stran stare ljudske lirike, izredna intenzivnost in vsestranost umetniško dognane besede, je dobivala zdaj v okoliščinah novega literarnega položaja poseben pomen.
Z izhodiščne točke vsemu odprtega in nagonsko obarvanega izraznega sloga ljudskih pesmi in njihove svobodnejše notranje povezave stihov in kitic je bilo neprimerno lažje pristopiti k poeziji evropske dekadence in simbolizma, kakor pa s položaja formalistične, toge, nevitalne realistične poetike. Seveda pri tem ni šlo le za razvoj umetniške oblike. Oblika je bila zunanji izraz novega, svobodnejšega življenjskega občutka literarne mladine devetdesetih let, njenih novih življenjskih teženj.
2. FUNKCIJA IN POMEN RITMA
Vsa četverica slovenske moderne se je zgledovala pri ljudskih pesmih in se z njimi borila proti vladajoči književni doktrini. Toda vpliv ni bi! pri vseh enak. Najbližji ljudski pesmi je ostal nuj tišji lirik moderne Murn-Aleksandrov. Njegove pesmi so po jezikovnem gradivu, kompoziciji in tipu kitic zelo sorodne ljudskim. Če se poglabljamo v njihovo fino tkivo, se nam zazdi, da so nastali na pogled enostavni stihi s skrbno gradnjo in izpuščanjem vsega, kar ni bilo skrajno neobhodno za popolno osredotočenost pesniške besede. Vtis enostavnosti je le navidezen.
Kot zgled Murnovega načina v oblikovanju stihov in pesmi vzemimo eno njegovih kratkih, dvokitičnih lirskih pesmi:
Prišla je jesenska noč
Prišla je jesenska noč, proč je moje spanje, — misli mro obupujoč, kdo se zmeni zanje?
Prišla je jesenska noč, proč je moje spanje. — Jaz sem topol samujoč, ki ne seje in ne zanje!
Pesem je oblikovana v trohejih in menjavi sedmerea s šestercem. Če zapored glasno (skandirano) prečitamo Aškerčevo Javor in lipa in to Murnovo pesem, bomo občutili značilno razliko. Tudi Murnov a pesem skrbno varuje natančno metrično strukturo naglašenib in nenaglašenili zlogov, kar daje stihu enakomerno melodijo, vendar je glasovno valovanje neprimerno manj vsiljivo kakor pri Aškercu. Murn je dosegel to na ta način, da v dvozložni trohejski meri ni realiziral vseh naglašenib mest, marveč samo nekatere, kakor kaže shema:
Linija glasovnega gibanja se je pomirila, ker se je pesniški govor premaknil od sheme bliže valovanju razgovornega jezika. V gornji pesmi vlada še vedno strogi red menjave naglašenih in nenaglašenili zlogov, toda vsi naglašeni zlogi niso enakovredni, ker dobiva naglas na določenih mestih večjo fono loško veljavo. Namesto metričnega naglasa je uvedel Murn na L in 5. zlogu ikite, to se pravi ni realiziral vseh naglasov, da je mogel izbrane poudariti. Ikte je k temu variiral. Na mestih, ki imajo posebno miselno poanto (3. 7. in 8. stih), se je mesto ikta prilagodilo smislu teksta. Mik! zvočno podobo pesmi in izpovedno vsebino je zdaj mnogo več ubranosti. Stih je odvrgel trdi oklep in se sprostil.
Postopek Otona Župančiča je bil drugačen, daljnosežnejši. V ljudski pesmi ga je priklepal zakon njenega nastanka in bistva, njen ritem. Ritem je zanj gibanje v času, ki preveva vse vesolje s potjo zvezd, hitečih za neznanim ciljem in smislom po svoji določeni poti. Ritem omogoča človeku obstanek s pretakanjem krvi po njegovih žilah in delovanjem srca. Ritem predstavlja tudi temeljno, bitno prvino v pesmi. Podrejeni so mu vsi ostali elementi — izbira in medsebojni red besed, časovni vidik, metrum, intonacija in odmori, rime, vse, kar daje stihu zvočno melodijo. Čutil je, da je v ritmu ključ moderne poezije. V njegovih premišljevanjih o pesništvu nastopa ritem kot magična moč, ki
claje mrtvii besedi navdih življenja. Kadar koli govori o bistvu vprašanja poezije, vedno izstopa ritem kot odločujoči činitelj.
Ustvarjalci ljudskih pesmi niso vedeli za poetiko, pravila za tvorbo stihov, pesniške mere in umetne oblike. V svojem občutku za čustveni izraz so nosili obenem harmonijo ritmičnega valovanja besede. Nenapisani zakoni njihovega pet ja so se ravnali po živem ritmu kot glavni lastnosti pesniškega govora. Važno vlogo je imela pri tem melodija, saj so bile pesmi namenjene petju. Zupančiča je priklepal prav občuitek muzikal-nosti v poetičnem izrazu ljudskih pesmi, a obenem seveda tudi svoboda njenega izražanja.
Tako prisoja Župančič ritmu neprimerno večji pomen, kakor bi ga moglo imeti kako osamljeno sredstvo iz območja pesniškega jezika. Ritem je zanj osrednje jedro umetnine in izhodišče ostalih komponent. V mnogih njegovih pesmih bi zaman iskali pravilen metriöni sistem. Naglasi se mešajo in prehitevajo. Za kitico iz pesmi Tiho prihaja mrak je njen metrični ustroj zelo nedosleden, njen ritem pa nasprotno dognan:
Tiho prihaja mrak.	-W — w —	6	a
plah je njegov korak,	г / — w w-w-	6	a
ni £a čuti.	w w — w	4	b
Srce, zakaj drhtiš?	— w w — w —	6	с
Česa, povej, se bojiš	— w w-w —	7	с
v tej minuti?	w — w	4	b
Namesto metrične pravilnosti je vključena v to igro stiha zdaj cela vrsta izraznih sredstev. Ritem jim je hrbtenica, ob njem se vrste učinki izbranega sozvočja samoglasnikov in soglasnikov. intonacija, podkrepljena z vprašalnima stavkoma, močni odmori in niz drugih efektov in senzacij. Vsaka vsebina v pesmi določa sama sebi odgovarjajoči ritem. Če sta Čop in Prešeren na osnovi romantične poetike menila, da mora izbrati vsaka snov svojo lastno pesniško obliko, je Župančič to zožil in še osredotočil s prepričanjem, da sama izpoved v pesmi že narekuje jeziku, kakšen ritmični tok si bo zanjo izbral. V procesu pesniškega ustvarjanja si na ta način doživljaj in ideja instinktivno iščeta realizacijo čutne vrste preko zvoka besede. Iako vseobsegajočo moč ritma je opredelil Zupančič že v svoji presoji Kettejeve poezije: »A ideje ne žrtvuje nikdar formi; vsebina mu je vedno glavna; kar pove, pove zato, ker mora povedati, a ne, ker se morda lepo glasi. Zato je njegov ritem tako mnogovrsten in elastičen; ne ustreza sicer zmerom strogim pedant-skim pravilom, a prav zato je poln žive organske lepote.«
18 Slavistična revija
9
Pojem ritma je v tej formulaciji zelo širok. Če pravi Župančič, da so razne vsebine povzročale v Kettejevi poeziji mnogovrstne in elastične ritme, pri tem pač ni mislil le na ritem kakor na shemo v strukturi pesmi, marveč na vse, od njenega duha do izraza. Pesnik je tudi svaril, da hi ritem uživali z očmi. Zanj je ritem vedno zvok, akustična stvar: »Ritem in melodika ni črka. nego zvok, mi pa ga vživamo z očesom, ne z ušesom,« je poudaril v predavanju »Slovenski jezik in gledališče« (Zarja, 1912).
Svojo teorijo stiha je Zupančič načelno razložil in branil v znamenitem članku Ritem in metrum, objavljenem v Ljubljanskem zvonu 1917, ko je bil sam urednik vodilnega slovenskega književnega časopisa. Pomen pojma »živi ritem« obravnava v polemiki z zagovorniki klasične metrike ob Prešernovih pesmih, prvem velikem slovenskem primeru ritmično tekočih pesmi. 1 am primerja metrum In ritem: »Trhla veja ima svoj suhi metrum, z njim lahko meri, kako se poganjajo nje zeleneče sesit.re v sonce in zrak, a ne pojmi. Zakaj rast je ritem. Trhla veja nima lastnega ritma, zaziblje se lahko samo v ritmu odzunaj, v ritmu vetra. Kako se ga zelene veje vesele, kako se mu udajajo, žive z njim, ga pojmi jo; suha veja pa se ga hoji, zakaj malce preveč se uviti je nji — zlomiti se«.
Načelo, ki ga je sprejel Župančič za osnovo v notranji gradnji svojih pesmi, pomeni glavno novost, s katero je na področju izraza obogatil razvojni tok slovenskega pesništva. Izvedba ritmičnega načela je prestrukturirala pesem in ji dala drugačno notranjo in zunanjo podobo. S tem se jc začel proces dejanske slovenske moderne poezije. Moč Župančičeve lirike sloni v velikem delu na sami magiji pesniške besede. Ritem, ki povezuje sistem slik in glasovno orkestracijo besednega gradiva, je nosilec one »višje realnosti«, ki loči pesem od navadnega govora. Pri njem jc ritmični stavek osnova vse verzifikacije. Stavek zato, ker poetsko ne oblikuje stiha ali strofe, marveč muzikalno-ritmično frazo kot v sebi zaključeno miselno in zvočno enoto.
7. RABA PODOB IN METAFOR
V razgovoru z Izidorjem Cankarjem za njegove Obiske je Zupančič leta 1913 označil proces umetniškega dela kot »moč in žarenje na vse strani« in »slepo ustvarjanje, a bolj bistrogledo ko ves intelekt«.
Ta druga stran, preko katere »poje« umetnikova duševnost, je vezana na one posebne zakone ustvarjanja, ki niso nikjer predvideni in
nikdar točno definirani, ki pa vendarle morajo biti vedno izpolnjevani, če naj zamisel, inspiracija, dobi svojo realizacijo v umetniški podobi. To podobo ji daje način, kako pesnik oblikuje besedo in njen zvok. oziroma stavek in njegov ritem. Pri tem je in ni svoboden. Svoboden ni, ker je vezan na vso tradicijo evropske in še več. zdaj že vse bolj svetovne književne in pesniške dediščine. In svoboden je, ker more to najplemenitejše izročilo civilizacije človeškega rodu graditi dalje v govorici svojega naroda in po poteh takega načina čustvovanja, kot je pri njem v navadi.
Širina pesniške klaviature prihaja pri Župančiču do izraza na poseben način. Če izvzamemo erotiko, v njegovi poeziji skoraj ni malih, drobnih, vsakdanjih preokupacij človeka. Od samega začetka ga privlači in obséda demon umetništva. Z njim prisoja nenavadno visoko mesto pesniškemu poslanstvu.
Iz take samotne višine zaznamovanega izbranca se Župančičev pogled zadržuje nad tistim, kar občuti kot bitno v obstoju, na naravi in na vesolju. Njegova pesem se stalno vrača k tema praelementoma kot k trajnosti, katere smisla človeški didi ne more odgonetiti, ker je njegova prehodnost in minljivost njihovo pravo nasprotje. Narava in ko-zmos sta njegova osnovna tematska kroga in šele med njima je našel mesto za človeka.
Jezik pesnika absolutne samote in tipanja v kozmična prostranstva se ni mogel zadovoljevati z navadnimi opisi. Za ekstaze svojega posebnega predstavnega sveta se je mogel posluževati samo prispodob. Toda celo tam, kjer govori o konkretnosti in življenjskih razmerjih, so vizio-narne predstave vplivale na njegov pesniški jezik.
Preobrazba predmetne resničnosti v izraz podob ima v Župančičevih zbirkah tri osnovne kategorije:
a) podobe za človeka in njegova razmerja, h) podobe za nežive predmete (naravo) in c) podobe za kozmične pojave.
Metafora je vezana na sorodnost ali podobnost predmeta s sliko. Pri Župančiču se še najde metafora, pri kateri brez težav zasledimo analogijo, vendar je mnogo pogostejši t i p moderne metafore, kjer je razmerje analogije zabrisano, saj povezuje pesnik v metafori dva predmeta, ki v naravi nimata zveze. Čim bolj se v sliki umikata realnost in realistična predstava, tem močnejši je delež umetniške ustvarjalne fantazije, ki dočarava zveze, kakršne v predmetnem svetu niso možne. Pri
Otonu Zupančiču se je začel proces, ki je dovedel slovensko liriko današnjih dni na skrajni roh razumi ji vosti. pri celi vrsti pesnikov pa onstran te meje, kjer je semantični pomen besede že povsem izgubljen, in vpliva beseda na nas le še s svojim čutnim akustičnim afektom ali pa kot z n a k za neki novi smisel, ki ga mora bralec šele razbrati.
a) P o d obe za človeka in njegova raz 111 e r j a
Tak irealen značaj odpira velike možnosti za metaforično izražanje. Začetna faza Župančičeve metaforike se odvija v okviru zbirke Časa opojnosti okoli erotike. Ker je to razmerje osvobojeno konkretne realnosti stikov med možem in ženo. in vsega, kar v teb razmerjih lahko nastane od privlačevanja do odbijanja, od ljubezni do sovraštva, se pesnik giba na svoji posebni ravnini v popolni svobodi domišljije. Deformirana realnost ima za nas svojo posebnost v tem, da nam prikazuje elementarne človeške potrebe, nagnjenja, zveze in razmerja v heuristični svetlobi sna. Iz tega nastaja med ljubljenima človekoma nekaka nad-čutna harmonija, značilna za Zupančiča. Pojav je pravo nasprotje razbite realnosti pri samotarju in obupancu, kot se nam kaže Baudelaire, Njegova »opojnost srca« in irealnost v zbirki Les Fleurs du Mal sta šli v nasprotni smeri, k padcu in razdejanju.
Streznitev, ki je sledila dekadentneinu erotičnemu opoju prvih let, je izpremenila tudi Župančičevo metaforiko pri risanju človeka in njegovih duševnih stanj. Osnove zbirke Čex plan niso več izključno erotične, marveč refleksivne. Na čelu stoji ciklus Manom Josipa M urna-Aleksandrova z mogočno poetsko sliko človeka, katerega vzpon in polet so ubile pritlikave provinetijske in malomeščanske razmere. Ves metaforični aparat, prek katerega se izraža pesnik, je vzet iz narave. Uporni, stremeči človek je primerjan z ranjenim kondorjem iz kordiljerskih gora. njegova usoda s personificiranimi grobovi:
Grobovi tulijo... šume iu tulijo razpokam kot nenasitna žrela, zevajoča v polnočni mrak... kaj hočete od nas?
Vse se razvija v nasprotjih: človek sanja nadoblačno razkošno luč, grobovi čakajo koit vampirji, ki iščejo z bodečimi očmi žrtve. Nasproti tragediji modernega človeštva občuti pesnik vas in domači kraj kot idilično privlačnost :
Kaj je škrjančkov kmet po brazdah nasejdl, da vsa prepeva mlada njiva? Cez goro — svetel konj — je planil zarje val. šunié vihra mu zlata griva.
Oba navedena primera jasno odkrivata vlogo metafor v Zupančičevi liriki. Osnovna misel pesmi ni izrečena naravnost, marveč vseskozi metaforično, preko podob, ki so zdaj drzne (groboüi za usodo napredne mladine), zdaj domače (škrjančki v polju za sliko idiličnega odnosa med človekom in zemljo). Narava se pojavlja vedno person i f'ici rana tudi v zvezi s človekom, ko naj ponazori njegovo duševno stanje: grobovi tulijo in хите, njiva prepeoa, prva jutranja zarja je snete! konj (šume oihra mu zlata grioa).
V celotnem metaforičnem aparatu prihaja jasno do izraza osnovna razlika med predstavnikom slovenskega simbolizma in francoskimi modernisti, zlasti Baudelaiirom, Verlainom iin Rinibaudom. Predstavniki francoskega meščanskega sveta v literaturi so znanilci notranjega psihičnega razkroja razreda, ki je krajem 18. stoletja prevzel družbeno vodstvo in zdaj čutil v svojih najbolj občutljivih zastopnikih svojo notranjo krizo. Zupančič pripada drugačni okolici. Moderna psiha se je tu lomila z mnogo svetlejšimi žarki, ker se je mlado meščanstvo komaj odtrgalo od zemlje. Zveza s kmečkim življenjem in zemljo je pri Zupančiču kljub njegovemu intelektualizmu očita. Prav iz nje črpa duševne moči, iz katerih rase njegov vitalizem.
Zupančičeve metafore, ki predstavljajo preobrazbo predmetne resničnosti v izraz podob v zvezi s človekom, se ravnajo po določenem pravilu. Zajete so namreč najbolj pogosto iz najbližjega območja, ki obdaja človeka v dotičnem ambientu oziroma stanju. Ravno ta značilna črta navezanosti na ambient je izvor nenavadnega bogastva in s tem prefinjenosti metafor. Zupančič se kaže v njih kot oster in samosvoj opazovalec.
Navedel bom primere iz treh različnih območij, delavskega, vojnega in političnega.
Žebljarska je ena izmed Zupančičevih socialnih pesmi. Govori o delovnem dnevu stare alpske manufakture ročnega kovanja žebljev, ki je trajal « kratko prekinitvijo od zore do noči. Zupančičeva metafora za to težko delo so užarjeni žeblji, ki so se zadrli v očesno mreno kovača. Vidi jih še na travniku, ko se po opravljenem delu vrača — domala oslepel — domov, in na večernem nebu:
Žareči žeblji so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cveto;
poglej v nebo:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...
Drugi primer. Prvo svetovno vojno je bilo čutiti tudi v zaledju. Manifestirala se je z mobilizacijami, rekviriranjem živil, ovaduštvom in podobnimi nadlogami, a najbolj z lakoto civilnega prebivalstva. Zupančič ne opisuje stanja, pač pa govori z jezikom metafore o oolku-gladu. Ravno z zverjo kot podobo izziva občutek groze ob vseobčem gladu:
Volk-glad! Izozad
dan, dva se potihoma plazi za tabo — Kako ti je, brate? — Ni ravno preslabo! — Л tretji dan ti plane za vrat, z nogami ti prsi in trebuh opaše, in jaše, jaše, jaše!
Y dolgi vrsti metafor se včasih najde stara znanka, ki so jo porabljale že cele generacije. \ Župančičevi rabi se naenkrat zgubi njena obledelost, ker jo je znal privesti v novo zvezo. Trnje je tak star rekvizit iz ljudske in umetne pesmi, ponazarjalo je bolečino. V pesmi Tuji mož (s tem je mišljen pesnik) se vrača slovenski lirik k vprašanju medsebojnih razmer med jugoslovanskimi narodi. Razmerje se je zaradi poskusov hegemonije zelo zamotalo. Župančič je dal s staro metaforo v prav aforistično formulacijo bolestnega nacionalnega vprašanja:
trnje bôde izpod rož —
bratstva bridko slast nam dal je mož.
Bratstva bridka slast — kakšna tragika je ujeta v te tri besede! Kar je slastno, ne more biti bridko.
Primeri nakazujejo razsežnost Zupančičeve metafore. Obenem ko je realna, je poglobljena v izrazito čutno dojemanje. Njen prostor ni več
samo stvaren, marveč nas absolutna domišljija in ritmični zvok vodita izza stvarnosti v neke nove dimenzije mnogoznačnosti. To, kar nam pesem govori, je z metaforo čutno izredno intenzivirano — kar je končno tudi pravi smisel metafore in slikovitega govora nasploh.
b) Podobe za nežive predmete (naravo)
V Zupančičevi liriki je določen naravi zelo razsežen prostor. V nekem pogledu zavzema v nji celo osrednje mesto. Ob naravnih pojavih se pesnikovo čustvovanje sprošča do skrajno občutenih in iznajdljivih opisov. Taki primeri so raztreseni kot drobne domislice po vsem njegovem opusu.
Se mnogo močnejša pa je ustvarjalnost, ki se ne zadovoljuje z opisnim načinom slikanja naravnih pojavov, marveč na čisto svoj način povezuje naravo s človekovim doživljanjem. Z opisom narave zna Zupančič predočiti vsako človekovo razpoloženje, ne da bi direktno govoril o njem. Narava zaživi tedaj svoje lastno življenje, postaja samostojen, svoboden objekt v njegovi poeziji. Osnovna izprememba, ki se je poslužuje v ta namen pesnik, je personifikacija narave. Na primer: Polna svetlih sanj noč sloni nad zemljo; kjer sonce z mrakom govori; ni slišati vzdihov tople noči; grobovi tulijo in šume; Blesteča večnost posipala je z žarki globine teme.
Personificiranje narave pomeni istočasno depersonalizaoijo lirike. Ker je pesnik prenesel del človekove aktivnosti na naravo, da bi prek njenega dogajanja odpiral poglede v človeka, je moral obogatiti naravo z novimi atributi. Na tej novi stopnji senziibilnosti so glavno sredstvo senzacija svetlobe, barv, zvoka in vonja. Y personifiicirani naravi so realni odnosi odstranjeni. Narava je zdaj nosilec vseh onih akcij, ki karak-terizirajo človeka, a tudi takih, ki presegajo vse realne, stvarne možnosti. S tem so se v prostoru in času od])rie nove širine.
Najmočnejše in najbolj pogosto sredstvo metaforičnega izražanja v zvezi z naravo je pri Zupančiču igra svetlobe in teme. Pojav je prodorno osvetlil že Josip Vidmar v svoji knjigi Oton Zupančič, Kritična por-tretna študija, Ljubljana, 1935, 121—131. Zlasti v prvih dveh Zupančičevih zbirkah skoraj ni pesmi, kjer se v kaki obliki ne bi pojavila ta dvojnost, izražena v pojmih luč, zvezde, plamen, žarki, sonce, žar, sijaj, blisk, blestenje, zarja in njihovem nasprotju polumraku, mraku, globinah, gozdu, noči. Po Baudelairu imajo ključne besede za pesnika pose-
ben pomen, ker določajo njegovo bit. Zupančičev duševni svet je. po njegovih metaforah, določen kot boj svetlobe s temo. to je človeške zavesti s tavanjem, izgubljanjem, t op схч t jo. nejasnostjo in padci. Mnoge izjave v pismih govore o tem.
Bogata raba barv se v osnovni črti sklada z ločitvijo svetlobe od teme: tudi pri njih vseskozi prevladuje svetlo nad temnim. Te so, če jih navedemo po jakosti. kakor so zastopane: zlata, bela, srebrna, črna. rdeča, zelena, krvava, biserna, siiva in sinja. Barvna skala v nekem oziiru preseneča. Zupančič pripada impresionistični dobi. a ne porablja značilne impresionistične poltone, pastelne in kombinirane barve, marveč ostre barve, značilne kasneje za ekspresionizem, zlasti nasprotje belo črno. Zlata barva absolutno prevladuje. Njen odnos proti prvi naslednji barvi (beli) je 2:1. a proti zadnjima, ki ju je še uvedel (sivi 111 sinji), 19:1. Zupančič porablja barve v treh funkcijah: simbolno, impre- _ sionistično in ambivalentno. Poraba barve za realistično označevanje predmeta je, vsaj v začetni dobi. povsem izjemna, npr. zeleni liolrni, zelene livade, zelene veje. Prevladujoče barve služijo v čisto metaforične in simbolne svrhe, kar je posebno razvidno pri zlati in srebrni barvi: zlata svetloba, zlata ptičica, zlata griva, zlata zora, zlata mladost, zlata vesna, zlata semena, zlata polja, zlati sadovi, zlati cilji, zlati dnevi, zlati žarki, zlati oblaki, zlate sanje, zlato jutro — srebrna čaša, srebrna zima, srebrna krila, srebrna breza in podobno.
Ze po teh navedbah je jasno, da so barve poleg svetlobnih efektov važen element Zupančičeve metaforike. Prevladovanje svetlih barv (zlate, bele, srebrne un biserne) nad temnimi potrjuje sklep o pesnikovem vitalizmu, do katerega pridemo na osnovi idejne analize.
Cutno-emocionalno podlago te lirike nam še potrjuje pojav stalnih sinestezij. ki nastajajo s povezovanjem barvnega doživljanja z zvočnim. Tam, kjer sta svetloba in barva, je tudi zvok. In prav tako. kot je tam vse grajeno na kontrastih, je tudi tu. Svetlim tonom odgovarja šelestenje lahkega zefira, šepetanje večnih skrivnosti, šumenje lesov, zvenenje zvezd, zdihovanje tople noči, prostost, ki vriska, temnim rjoveči ocean, viharja črna groza, sikajoča pijana vest, tuleči grobovi.
Najbolj redka je sinestezija vonja. Celo v Čaši opojnosti jo zasledimo samo na nekaterih mestih, navadno v zvezi z glagolom du h teti : in rože vele spet bi zaduhtele; v (luhtečih majih.
Iz takih elementov sestavljene pesniške figure transform!rajo naravo iz predmetnosti v poduhovljenost. V svoji poduhovljeni obliki služijo
metafore z neživimi predmeti za risanje skale duševnih stanj: Moje srce je polje široko. V njem so coeteli krasni cnetooi... — Okrog mene je puščoba, o mojem srcu pa oijo se kvišku hrepeneči coeti. — Nad teboj oblak iz samih rožic in dišao opojnih ... — Ne boj se smrti, ne boj se sodbe, ne boj se pokrajin neznanih, temotnih, brez poti nazaj!...
c) P o d obe za koz m i č n e p o j a v e
Z e v zbirki erotičnega zanosa, ("'uši opojnosti, najdemo pesmi, kjer metafore zapuščajo predmetno stvarnost. Poduhovljenost je toliko večja, kolikor bolj se ji' podoba oddaljila od realnosti in dvignila v abstraktnost. V Nočni melodiji zmaguje pesnik lastno bolečino in dvome z odpiranjem novih razsežnosti iščočemu duhu v smeri vesolja:
Glej, in ceste se križajo vsepovsod, vsepovsod — voli — svobodna je pot — zvezde nebeške se bližajo, čuvajo potnika zmot...
V	sonetu O ljubica, kadar spusti oečer se ljubezenska omama stopnjuje do nebeške melodije in trganja rajskih sadov. V pesnikovi predstavi se čustvena in čutna ekstaza približuje absolutnemu.
Težnja, da se na kakršen koli način razširijo razsežnosti prostora in duha, spremlja Zupančičevo poezijo od začetka. Pot vodi preko njegovega visokega mišljenja o pesniškem poslanstvu. V zbirki Samogooori je dobila vid vizionarne kozinične lirike.
V	absolutni samoti, v katero se je umaknil, išče pesnik odgovore na zadnja vprašanja. Njegova domišljija in intelekt tipata preko vsakdanjega in zemskega v svetovni prostor. Našla sta se pred prasilo, pred bitkom, ki se zdi, da je večen, mogočen, neomejen, neskončen, v večnem gibanju in vendar nepremičen. Misel udarja vanj, da bi dognala njegov smisel, in ne dobiva odgovora. Kakšen je smisel človeka in življenja v odnosu nanj? Zakaj tam navidezni mir, večno kroženje, a tu vse en sam nemir, boj, prerivanje, padanje, dviganje, vse samo mrtvo, brez-nadno iskanje?
Nedoumna vprašanja se kristalizirajo ob funkciji pesniškega poslanstva, njegovi lastni uporni težnji, da prodre do globine zavesti človeka o sebi.
Vprašanja niso bila metafizična. Ali ničnost sveta in nesmisel naših del, ali boj za svetlobo, jasnost in upravičenost večnega človekovega hotenja za dobrim in napredkom?
Kot iz velike daljave prihajajo misli in motivi teh stihov. Med njimi ni vedno povezave, ki bi bila vidna na prvi pogled. Tok misli je zdaj samo nakazan, zdaj pretrgan. Osnovno iutencijo pesnika se mora šele odkriti, ali bolje čutiti. Skriva se za gosto mrežo metafor, pri katerih je težišče zdaj na iznenadnem domisleku, ki kar zablesti iz stihov, zdaj na zapeljivi muzikalni frazi zelo ritmdziranega jezika. Čeprav so mestoma zelo emocionalne, imajo pesmi izrazito intelektualne osnove.
Jezik metafor ni mogoče prevajati na navaden predmetni jezik. Zanje je mogoče določiti le nekatere uporne točke, in še to je zelo negotovo. Te točke so v jeziku in v pojmih. Pesmi teh skupin, kot so Metamorfoze, Prebujenje, Nočni psalm, Visoki hip, Težka ura, V noč in Vizija, imajo specifičen besedni zaklad. Najpogostejše besede so .sanje, klic, duša, življenje, mrak, vesolje, nebo, zemlja, luč, noč, večnost, hrepenenje.
Vendar iz samih besed ni mogoče sklepati na stvarno vsebino metafor in verzov, ki zdaj »v plamenih prozornih gore«, zdaj so »le tiha, tajna melodija, in hrepenenje preko zemlje«. Pesem je zdaj »obupajoči, blodni duh«, zdaj »dih skrivnosti — ni radosti ni bolečine, a polno je snov«. V tem »mrtvem ža.renju mrtvih sonc« se tudi slovenski pesnik včasih približuje oni kritični točki, ki jo sam imenuje temen nič, tistemu dvomu v smisel eksistence, ki je tako značilen za poezijo in filozofijo od Mallarméeja do Sartra. Vendar Zupančič ni dvomljivec. Ne spušča se v ugibanja o ničevnosti kot o domnevno edini čvrstosti. Smisel poslanstva pesnika vidi v aksiomu, ki ga je zase formuliral s stihi:
Sredi vsega razprostri peroti kot dve zarji, in v viharji harp a boš. ki jo prebira Gospod.
ZUSAMMENFASSUNG AUS DER POETIK 2UPANČIČS
Die Abhandlung erörtert drei Komplexe in der Poetik Oton Zupančičs (1878—1949) : die Rolle, die das Volkslied in seiner Lyrik spielte, die Funktion des Rhythmus' in der Struktur des Verses und die Klassifizierung seiner Metaphern.
In der Genesis des slowenischen Symbolismus, gewöhnlich »slowenische Moderne« genannt, gibt es eine bezeichnende Besonderheit. Die Bewegung entstand in ästhetischer Hinsicht aus einer Auflehnung gegen den Formalismus in der Poesie der realistischen Richtung. Aber der erste Anstoß kam nicht von der französischen Dekadenz oder dem Symbolismus. Bevor sich die junge Dichtergeneration den Ausblick auf die westliche Literatur erschloß, zieht sie an der Ausdruck der heimischen lyrischen Volksliedern. Tn ihnen wurde ein besonderer Wert entdeckt, die sinnliche Kraft poetischer Sprache, die hinter ihrer unmittelbaren Bedeutung einen neuen, kaum angedeuteten Sinn verbirgt. An diesen Elementen fehlte es in der Poesie des Realismus. Laut Zupančič ist der eigentliche Volksgeist jene breitere Individualität, auf der sich erst die persönliche Individualität frei entwickeln kann. Die Struktur der Verse lyrischer Volkslieder drückt sich auf unterschiedliche Weise tief in der Arbeit Zupančičs aus. Besonders stark war der Einfluß auf den Rhythmus. Der Rhythmus stellt für ihn das grundlegende, wesentliche Element des Gedichtes dar. In vielen seiner Gedichte würde man vergeblich ein regelrechtes metrisches System suchen. Sie sind durchweg nach dem Prinzip des lebendigen Rhythmus gebaut. Damit begann der Prozeß der modernen slowenischen Poesie. Laut Zupančič verbindet der Rhythmus das System der Bilder mit der lautlichen Orchestrierung des Wortmaterials. Er ist der Träger jener »höheren Realität«, die das Gedicht von der gewohnlichen Rede scheidet. Auf diesem Grund formt Župančič nicht nur Vers oder Strophe, sondern eine iinusikalisch-rhytmische Phrase als eine in sich geschlossene, emotionale, gedankliche und klangliche Einheit. In der Lyrik Zupančičs gibt es kaum geringfügige, alltägliche Präoku-pationen. Der Dämon des Künstlertums führt ihn zu den wesentlichen Fragen nach dem Sinn des Lebens, der Natur und des Kosmos; das ist (1er Gegenpol zu seinen gesellschaftlich engagierten Gedichten. Für eine solche Vorstellungswelt konnte er sich nur einer metaphorischen Ausdrucksweise bedienen. Selten gibt es Metaphern, bei denen zwischen Gegenstand und Bild eine empirische Verwandtschaft besteht. Viel häufiger ist der Typ der modernen Metapher, in der Dichter Gegenstände verbindet, die keinen logischen Zusammenhang haben. Die meisten solcher Metaphern sind der Natur entnommen. Die Hauptmittel in ihnen sind Sensationen von Hell und Dunkel, Farbe, Klang und Duft. Solche Metaphern in gewöhnliche Sprache zu übersetzen wäre unmöglich. Es ist nur möglich, statt dessen einige Anhaltspunkte zu bestimmen, die in Begriffen wie Traum, Ruf, Seele, Leben, Dämmerung, Freude, Himmel, Erde, Licht, Nacht, Ewigkeit, Sehnsucht umfaßt sind. Im Kampf zwischen der Nichtigkeit der Welt — dem »dunklen Nichts« — und dem Licht, von dem die Metuphern sprechen, entscheidet sich Zupančič für die Lebensvitalität.
Haralampie Polenakcoik' (Sko/ije)
DVA P R I I. O G A ZA Z A POZNAVANJ ETO SO P R E P E VIT E NA K. D. PETKOVI K OD ČEŠKI NA MAKEDONSKI JAZI K
Za nedovolno proučeniot makedonski poet i prv makedonski slavist, bašinoselecot Konstantin D. Petkovik' (1855 1897), odvaj nešto novi soznanija dobivme po završuvanjeto na poslednava svetovna vojna, blagodarejk'i mu na nekolkute priloži, što se objaveni kaj nas1 i vo
SSSR-.
So ovie dva priloga sakani da go proširam našeto poznavanje na preveduvačkata rabota na K. D. Petkovik . Materijalite — prepevite, što ovdeka gi objavuvam, iinav prilika da gi proučam vo »Literarniot arhiv na Narodniot muzej vo Praga«.3
1	II. Polenakovič. Akcija Konstantina Petkovica na spasavanju starih srp-skili rukopisa iz manastira Dobrilovine (u Hercegovini), Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. XX. 5—4, 305—300, 1454: Istiot, Prviot naučen trud vo inakedonskata slavistika. »Razgledi«, Skopje, 1%(>. br. 10, 1001—1005; Istiot.
Son sultana«, zaboravena makedonska stiholvorha od 1861, »Razgledi«, 1466. br. 10, 1006—1014; A. Spasov, Konstantin i Andreja Petkovik, »Razgledi«, br. 14 (40), Skopje, 10. juni 1955; Aleksander Spasov, Prestojot na Konstantin Petkovik' vo Hrvatsko i Slovenija vo 1852 g., »Mlada literatura?, Skopje, 1957, br. 7, 55—50.
2	N. I. Tolstoj. Stranički iz istorii makedonskogo litcraturnogo jazvku, Istoriju slavjanskih literaturnvh jazykov, Akademija nuuk SSSR. Institut slavjano-vedenija, Kratkie sobščenija t. 45, Moskva, 1965, 17—54.
:t František Batlia, Bulgarica v literarnim archiva Nârodniho musea. Praha. 1958, 8, br. 47. Vo opisot e propuštena (pečatna) greška vo naslovnt na pesnata Kukavica, dadena kako Kukarica.
i
VARIJANTA OD »LIBUŠIN SUD« na V. Hanka VO PREPEV NA K. D. PETKOVIK
Prviot makedonski prepev na »Libušin sud«, del od mistifikacijata na V. Ilanka »Zelenogorskiot rakopis«, beše go objavil, vo 1852 godina, vo izdaniie na Ruskata akademija na naukite, poznatiot ruski slavist T. I. Sreznevski, profesor i rakovoditel vo slavističkite studii na make-donskioit student K. D. Petkovik', koj tokmu vo 1852 g diplomiral slavi-stika na univerziitetot vo Petrograd.
2
So namera da im pruži možnost na slavistite za komparativni jazični slavistički studil, I. I. Sreznevski, zaedno so makedonskiot prepev na »Libušin sud« od K. D. Petkovik', objavi ušte: eden anonimen bugarski prepev, go dade češkiot originalen tekst i donese i prevod na »Libušin sud« na staroslovenski jazik.
Vakvoto komparativno izdanie na »Libušin sud«, duri vo naševo vreme mu posluži na ruskiot slavist N. I. Tolstoj4 da dade mnogu solidna študija za značenjeto na ovoj prepev od Konstantin D. Petkovik', koja: javljaetsja odnim iz ranili opvtov soznanija makedonskogo literaturno-poetičeskogo jazyka na čisto narodnoj osnove.«5 Za ovaa svoja študija N. 1. Tolstoj go koristel i prepevot na »Libušin sud« na makedonski jazik, što go dade našloif poet Rajko Žinzifof deset godini podocna od prevodot na K. D. Petkovik'.0
Od vanijantata na prevodot na »Libušin sud«, što ovdeka go obja-vuvam, se gleda deka K. D. Petkovik', pokraj napečateniot prepev od 1852,
4	Inaku, i damno pred toa, inistifikacijata na llauka bila objavuvana vo prevod na povek'e (13) jaziei. Sporedi POLYGLOTT A KRALODVORSKÉHO KUKOP1SU, V Praze 1852, 1876.
Tekstovite od pesnite što gi analiziram vo vtoriot prilog, objaveni se vo ova izdanie so ispravkite što se izvršeni (od Ilanka)? nad avtografot na K. D. Petkovik'.
5	Spomn. delo, 17.
0 Novobblgarska sbirka, Moskva, 1863.
dal barem ušte eden — najverojatno vo približno istoto vreme —, ko j, kako k'e se vidi, nosi vo sebe znatni razliki od pečateniot tekst. Za žal od ovoj prepev na K. D. Petkovik', datiran so 1 januari 1852, mene mi e poznat samo onoj fragment od vkupno os и m stiliovi, zapisani na eden od dvata lista, što se čuvaat vo »Literaturamt arhiv na Narodniot muzej vo Praga«. Dali vo ostavštinata na V. Hanka se naoga i nekoj drug del od ovoj prepev, k'e treba doprva da se istražuva. Interesen e faktot deka Iragmentot, za koj stanuva zbor, ne pretstavuva ni početok, nitu kraj od »Libušin sud«, tuku se toa stiliovi izvlečeni nekade od posled-nata čet vrt i na na spevot: točno toa se stihovite 100—107 od numeracijata što ja dava vo svoeto izdanie kon studijata N. I. Tolstoj.7 Meguitoa i sam-iot ovoj fragment korisno može da posluži za zapoznavanjeto so preve-duvačkata pastapka na K. D. Petkovik'.
Za da se vidi poreljefno razlikata megu dvala prepeva, gi davam paralelno obata prevoda, od leva struna donesuvajki go nenapečateniot fragment, i podvlekuvajk'i gi razlikite vo odnos na pečateniot tekst:
Stana Ilrudoš iz Otava kriva,	Stana Hrudošb otb Otva kriva,
Zlbčka mu se po utroba razli	Zblčka mu se razli po utroba,
Obljutina snaga mu se irese	ot ljutina snaga se treseše.
Malina s raka i grozno pooikna:	Malina Sb raka, kako ljut biki, revna:
Gore pileam što gi zmiju najde,	Gorki pilci, što gi zmija najde,
Gore maz.em što im ženu vlada!	Gorki maži, što gi žena vlada!
Maž nad maži priliča da vlada	Mažb nad maži priliča do vlada.
Na рьгоепса je taktika stoka.	I prvencu stoka da se dade!
Opšti zabeleški za obete varijanti od prevodot na »Libušiniol sud« možat da se sogledaat, koga k'e se sporedat so češkiot original. Od primerot podvlečen vo vtoriot stih, se gleda deka pečateniot tekst odi bukvalno spored originalot: »Zleč se iemu rozli po utrobie«, dodeka fragmentât e poblizok do obrtot voobičaen vo na rod noto tvoreštvo. I vo tretioit stih, podvlečeniot tekst od fragmentot e poslobodno daden otkolku što e toa slučaj so odnosniot pečaten tekst: »trasechu se lutostia vši udi«, iako e posledniot vo duhot na narodniot makedonski jazik; i jiodvleče-niot tekst od četvrtiot sitih o<l fragmentot poblizok e vo svojaita sloboda do narcwlniot izraz, dodeka pečateniot tekst e sosema veren na originalot: »machnu ruku, zarve iarym turem«. Petiot i šestiot stili od
7 Pri toa sukam da spomenam deka i vo prevodot na K. D. Petkovik' i vo toj na Uajko Zinzifov, kako i vo anonimniot bugarski prevod, pred »Libušiniol sud« objavena e i odlomka od »Sniem« od Hanka.
fragnientot se oddalečuvaat od originalot, taka što napečateniot tekst e podobar. Posledniot, osmiot stili potočno e prepean vo fragmentarnata varijanta, otkolku vo pečatenata, vo koja značenjeto od originalot e izmeneno: »prwencu diedinu dati prawda«.
Vo fragmentarnata varijanta preveduvačot upotrebuva fonetski pravopis, što se gleda od ispuštanjeto na tvrdiot znak ii od precrtuvanjeto na istiot vo slučai kade mahinalmo go zapiišal (о(ь. pilcaim>, im-ь i dr.). Pretpolagam deka vo pogled na pravopisot na pečaleniot tekst se ogleduva intervencija! a na 1. 1. Sreznevski. Vo stih petiot i šestiot vo obata prevodi, preovladuva duhot na ruskiot jazik. osobeno vo slu-čajot koga originalniot zbor »gore« go preveduva so »gore«, odnosno »gor-ki«, mesto so »teško«.
Obata prevoda od K. D. Petkovik' nosa t vo sebe ne mali dostoinstva na svesni pojavi za sozdavanje kniževen makedonski jazik na narodna -baza. kako toa go zabeleža N. I. Tolstoj. So objavil van jet o na novoot-krieniot fragment na prevodot, se zbogatuva našeto poznavanje na pre-veduvačkata postapka na K. D. Petkovik', prviot makedonski prevedu-vač od češki jazik.
1 ušite nešto, na krajot. Od najnoviite studii na profesorot Julius Do-lanski, posveteni na izvorite na mistifiikacijata na Hanka,8 se gleda deka odzvuk od »Razgovor ugodni naroda slovinskoga« od popularniot An-drija Kačik' Miošik' do makedonskiot čitatel, možel. preku prepevot na К. I). Petkovik', da dojde nekolku decenii porano od konstatiranata »ma-kedonizaeija« na del od Kaci.k'eviot »Razgovor...«."
2
TRI I TRSKI PESNI OD »KRALEDVORSKIOT RAKOPIS« na V. Hanka VO PREPEV NA K. D. PETKOVIK
Zaedno so fragnientot od prevodot na »Libušin sud« od K. D. Petkovik". za kojšto stana zbor vo prviot prilog, vo materijalot od »Literar-
* Julius Dolansky, »Libušin sond« z Rukopisu zelenohorského a Kačiciiv Razgovor«, Slaviea Pragensia, IX. Praha, t467. 45—88; Istiot. Neznâiny jiho-slovansky pramen Rukopisu krâlovédvorského a zelenohorského, Aeademia, Praha, 1968.
" II. Polenakovič, Kačieeve pesme n Makedoniji, Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slovjena JAZU, 1954. 261—273.

У	X	/ LS- ï\	- ^ У
Y^-ct-t
У
7\ * Z a // - ^
Ü^^	y}
« луг-»I*.	-éc^Z&l* ^
J ft (fs-^e/ X	(f
/ое&^	- .
Faksimil od sir. I od prevodot пи К. I). Petkovik' od misiifikacijata na V. Hanka
niol arhiv na Narodniot muzej vo Praga« sc naog'aat i tri pesni od »Kra-ledvorskiot rakopis« vo makedonski prepev napraven od K. D. Petkovik' toa se sled n i ve pesni:
Kukavica (Zezhulice), str. 1—2 od rakopisot, Sirota (Opuštiena), sir. 2 od rakopisot i Kitka (Kytice), str. 3—4 od rakopisot.
Eve go makedonskiot prepev na spomnatite češki pesni:
Kukavica
Na široko pole dal) stoi, A na nego kukavica 1 si kuka i si plače Zašto proletb svegda nije Ako zrčše žito v pole, Vsegda by proletb byla; Da zrčše jablbko v bahča, Vsegda by leto bylo.
Kak by klasi mrbzli v kopi, Ako vsegda jesen bčše! Kak by inomč težko bylo Ako vsegda sama bčše!
Sporeduvan so originalot, prepevot na Kukavica, pokraj nekoi uspeli stihovi, od koi nekoi se pouspeli i od originalot (na primer vioriot stih od prvata strofa), pokažuva i slabosti, koi se odnesuvat pred se do toa dali prepevuvačot dobro go razbral originalot. Ovaa zabeležška se od-nesuva na celata vtora strofa, koja bi trebalo da glasi približno vaka:
Koga bi zrcalo žitoto v pole,
ako e postojana prolet? Koga bi zreale jabolkata v bavča, ako e postojano leto?
Sirota
Dodcka vo tekstot na prvata pesna se storeni nekoi sitni pravopisni ispravki, nad tekstot na vtorata pesna ima golemi intervencij: se dodava tvrdiot znak, kade prvotno ne bil napisan: vo nekoi primeri kade prvotno e napišano a -nad nego e zapišan nazalot »on«; vo stihovite 9 i 11 nad početnata bukva k, vo zborot kdo napisana e bukvata »g«; vo site primeri zborot »šuma« e znamenet so »goro«. Eve ja pesna ta:
19 Slavistična revija
5
Ah ty šuma, temna šuma,
Šuma Miletinska! Zaščo ty se zeleneješ,
Zime, lete jedilo? Rada byh az da ne plačam,
Srbdee tla ne krbšam; А1ь rečete ljudi dobri
Koj by tuk ne plakal, Kdč moj tatko-tatko mili,
Zakopan je v zemlja. Kdč nad majka-mila majka,
Sitna trava raste. Nčmam brata niti sestra Milo niomče zeha.
Prevodot na pesnata a veren na originalot, zadržuvajku ja i melodi-jata na originalot, kako i dikcijata. Treba da se zabeleži deka prevedu-vaeot ja upotrebuva i bukvata »j«.
Kitka
Včtrenee veje Iz knežinska šuma,
Milenka trbči Kaj potokb bistri. Naliva voda
V	kovani vedra,
Po voda k moma Kitica pli va.
Kitica vonna S fiolb i ruža.
I fana moma Kitka da lovi;
Padua, ali pad na
V	hladna vodica; :>Ako byh znala,
Kitko liubava,
Koj te v dubrena Zemlja posadi;
Tomu byh dala Prbstenče zlatno.
»Ako byh znala, Kitko liubava,
Koj tebe sos lyk Megki izvoza,
Tomu byh dala Iglica z kosi.
»Ako byh znala, Kitko liubava,
Koj te po hladna Vodica pusti Tomu byh dala Venec iz glava.«10
Kako i prethodniot prepev, i vo ovoj preveduvačot ja zapazil verno-sta na originalot, od istiot prenesuvajk'i ja vo svojol prepev s ve ž est a. naivnosta i melodičnosta.
I reba da se odbelež! deka vo ovoj prepev — a donekade i vo osla-nalile — se čuslvuva duliot na srpskiot jazik. so koj K. D. Petkovik' odlično se služel, pisuvajk'i na nego naučni priloži i vodejk'i korcspondcn-eija. loa osobeno se gleda od upotrebata na celi izrazi, kako što se: »ako bih znala«, »Tomu bili dala«, potoa od upotrebata na »iz«, mesto »od« vo posledniot stili, od upotrebata na bukvata »ct« od srpskata azbuka i dr. Od češkiot jazik preveduvačot go zadržal zborot »fiol« (mesto »viol«), koj zbor go nema vo makedonskite govori, što ne znači deka na vremeto i ne se upotrebuval osobeno od strana na inteligencijata.
Iako malu na broj — scnase 66 — ovie stihovi ja abogatuvuat niake-donskata poezija od prviile godini na vtorata polovina na XIX vek, inuku dosta oskudna.
Pri pišuvanjeto na ovoj svoj trud suni se koristel so edno od posta-rite izdanija na »Kralodvorski rakopis«: KRALODWORSKY RUKO-P1S... Naleze ■n a wydan oil Waclawa Hanky, w Praze, 1829.
Na ova mesto sakani da i ja iskažem svojata blagodarnost na Alenka Cieorgieva, knižničar vo Bibliotekata na Makedonskuta akademija na naukite i umetnostite, koja ljubezno ni i pomagaše pri sporedu vanjeto na inakedonskiot prevod so češkiot original.
10 Pod poslednata pesma ima zabeleška vo rakopisot so označil vanje na datata i potpis na preveduvačot: »S. P.
1. j an v. 1852 K. P.
Ostal'nago soobščit' tčper' ne mogu potonili, čto prčdvariterno lioču (?) percdelat'.
K. Petkovič
RÉSUMÉ
DVA P ft (NOS Y K POZNANI PREKLADO K. D. PETROVIČE Z CESKÉHO DO MAKEDONSKE MO JAZYKA
Autor studie, akademik Haralampie Polenakovic, profesor makedonske lite-ratury na Filosofické fukultč ve Skopji, uverejnuje nove muteriuly z preklado znâmélio padëlku V. Ilanky, Rukopisu krâlovédvorskélio, do makedonStiny. Tyto preklady pondil v r. 1852 K. D. Petkovič z Bašina Sela u Velesu.
Z analysy pïekladfi. které jsou majetkem Literârnilio areliivu Nârodniho niusea v l'raze, je vidêt, že jejicli autor v zâsadë uspësnë prekladi Hankuv text, i kdvž misty je jasné, že plnč nepochopil original.
Tyto preklady K. D. Petkovice predstavujî cenny material к poznâvânl snaliy makedonske inteligence z počatku druhé poloviny XIX. stoletî о vytvo-fenî makedonskélio literârnilio jazyka, a to na zaklade lidovém, jak to nedavno vyjâdril rusky slavista N. I. Tolstoj ve své studii >Stranički iz islorii Makedonsko go literaturnogo jazijka«, Moskoa, 1965 když analysoval jeden " preklad Hankovych padëlkû do makedonštinv.
June/. Rotar (Maribor)
RAZPUST IN OBNOVA SLOVENSKE MATICE MED PRVO SVETOVNO VOJNO
Leta med prvo svetovno vojno in usoda Slovenske matice, ustanovljene 1864 in do ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti najpomembnejše slovenske kulturne in znanstvene ustanove, so do danes ostala slabo osvetljena. Pričakovati je bilo, da bo Matičina usoda medvojnih let obravnavana v jubilejnem zborniku razprav ob stoletnici Slovenske matice,1 vendar se to ni zgodilo, čeprav sta pravzaprav dva avtorja obravnavala življenjsko pot in delovanje Matice. Njeno medvojno usodo sta le sintetično označila, navajajoč kot glavni vzrok razpusta Matičino izdajo jugoslovansko politično tendenčnega romana Gospodin Frunjo, ki ga je napisal tedanji član Matičinega knjižnega odseka Fran Muselj Podlimbarski. Nekaj podrobnosti v zvezi z vlogo tega romana pri razpustu Slovenske matice je navedenih tudi v Masljevih zbranih spisih, ki jih je za Tiskovno zadrugo pripravil in s komentarji pospremil dr. Janko Šlebinger.2 Kar je še drugega napisanega v zvezi z Matico iu njenim razpustom med prvo veliko vojno, je bolj sprotnega značaja, ponavadi kot dopolnilo ali pojasnilo ob raznih avtorjih in njihovem prizadevanju. Tako je npr. precej gradiva zbranega v opombah Tavčarjevega zbranega dela, ki ga ureja Marja Boršnik, in sicer v osmi knjigi.3
Ali je vprašanje, ki je zastavljeno v naslovu, tako nepomembno, da nanj ni treba iskali širšega odgovoru, ali pa so morda dosedanje ugotovitve pravilne in zadostne? Predvsem je treba pokazati, da so bili vzroki za razpust slovenskega učenega društva precej širši, kot pa jih večinoma najdemo v literarnozgodovinskih opombah in gradivu. Ti vzroki segajo v predvojni čas. Posebno vprašanje je tudi, kako da je Matica obnov-
1	Slovenska matica 1864—1964. Uredil dr. France Bernik, Ljubljana 1964.
2	Fr. Maslja-Podlimbarskega Zbrani spisi I, II, IV/1, 2. Uredil dr. Janko Šlebinger. Ljubljana 1923—1931.
3	Ivan Tavčar, Zbrano delo. 8. knjiga. Uredila Marja Boršnik. Ljubljana 1939, 523—526.
ljena že med vojno in komu gredo zasluge za njeno obnovo. Zanimivo pa bi bilo tudi odgovoriti na vprašanje, če je bil pisatelj tendenčnega romana, ki ga navajajo kot tistega, ki je dal povod za razpust, deležen enake skrbi pri razbremenitvi obdolžitve — v pisateljevem primeru kon-linacije — kot Matica. Zadnje vprašanje že ne spada več v okvir gornjega naslova in je obravnavano drugje,4 treba pa je pojasniti tista vprašanja, ki so postavljena pred tem.
Za obravnavo teh vprašanj pa na žalost ni na razpolago veliko gradiva in menda bo prav tu glavni vzrok ali pa vsaj eden poglavitnih, da vprašanje v novejšem času ni bilo dovolj obravnavano. Večji del zanesljivega gradiva predstavljajo maloštevilni uradni akti, potem zapiski v zvezi z obravnavo in sprejetjem Masljevega romana v knjižni program Slovenske matice, dalje Ma sijev i in drugi dnevniški zapiski (Ilešičevi, predsednika Slovenske matice) ter pisma, nanašajoča se na Matico, -naslovljena večinoma tistim, ki so si prizadevali za njeno obnovitev. Končno je treba v gradivo vključiti tudi časopisna poročila o prizadevanjih za obnovitev najpomembnejšega tedanjega slovenskega učenega društva. Zal pa ni nikakih časopisnih poročil o prepovedi Matičinega delovanja, ker slovenski časniki tedaj o tem niso smeli nič pisati.
Na splošno se torej trdi, da je bil vzrok za suspenzijo Slovenske matice Masljev roman Gospodin Franjo. V resnici pa je bil ta roman le povod, in sicer še celo precej kcscn povod. Roman je bil zaplenjen dne 5. septembra 1914,5 Matici pa je bilo prepovedano delovanje pravzaprav že prej, kakor bo pokazano, torej sta obe akciji potekali nekako istočasno. Clan kar v Slovenskem narodu piše leta 1917 takole: »Izbruhnila pa je svetovna vojna, prišel je absolutni režim grofa Stiirgkha. Po celi državi, posebno pa tudi pri nas na Kranjskem, se je sumilo in vohalo veleizdajništvo v najbrezpomembnejših izrekih in dejanjih in so se vršili veleizdajniški procesi na vseh koncih in krajih. Tudi v popolnoma nedolžni vsebini knjige ,Gospodin Franjo' so našli naenkrat veleizdajni-ške tendence. Danes, ko vladajo zopet ustavne razmere v državi, bi se nad vsebino nikdo več ne izpodlikal. Šlo se je pač izvestnim krogom na Kranjskem za to, da se ugotovi kar največ veleizdajstev.t®
4	Janez Rotar, Socialna in politična misel Podlimbarskega. Slovenska matica 1969, 225—233.
5	Šlebinger, Podlimbarskega Zbrani spisi IV, str. XV.
" Pritožbe Slovenske Matice. SN 24. 7. 1917.
Odgovoriti je torej na vprašanje, kateri so bili tisti »izvestni krogi na Kranjskem«, ki so bremenili Slovensko matico in Masi ja oziroma njegov roman?
Predvsem je treba upoštevati dejstvo, da strankarska razdeljenost slovenskega javnega in političnega življenja in njegovih vidnejših nosilcev z začetkom vojne še zdaleč ni popustila, čeprav so politične stranke z vojno prenehale delovati. Medstrankarske razprtije so bile enako hude oziroma zaradi pravkaršnjega začetka vojne celo še hujše in tudi bolj sovražne. Razloga sta bila vsaj dva: Neposredno pred začetkom vojne so se strankarska nasprotja izza volitev leta 1911 še stopnjevala in se je postopoma razbijalo nadslrankarsko sodelovanje celo pri takšni kulturni in znanstveni ustanovi, kot je bila Slovenska matica — kar bo kmalu podrobneje pojasnjeno — drugi vzrok pa se je kotil ob različnem gledanju na slovensko politično bodočnost, torej na povezovanje slovenske narodne prihodnosti z avstrijsko ali z jugoslovansko. To vprašanje je vojna sedaj zaostrila, zaostrila tako, da so se v neenakem položaju znašli tisti, ki so videli slovensko politično prihodnost v avstrijskem tria-lizmu, predvsem politično misleči ljudje okoli slovenske ljudske stranke, in tisti, ki so iskali ali slutili slovensko narodno prihodnost v jugoslovanski politični skupnosti. Ta smer pred vojno ni pripadala le eni stranki, vendar so se med meščanstvom zanjo zavzemali predvsem mlajši pripadniki narodno napredne stranke ter tisti v njeni bližini, omladini. V tej smeri so iskali preporodovci ter nekateri posamezniki, leta 1913 npr. Ivan Cankar, in nekateri pripadniki socialnodemokraitske stranke, npr. dr. Henrik Turna, Albin Prepeluh. Vse te pa je združevala pravzaprav samo ta okoliščina, da niso pripadali slovenski ljudski stranki, temveč drugim strankam in smerem, kake bistvene druge skupne lastnosti razen osnovne jugoslovanske usmerjenosti pa ni bilo. Toda ravno njo so prav različno zastopali in razumeli, nekateri bolj avstrijansko, drugi docela nasprotno.7 In še nekaj je bilo vsem skupno: Konkretne oblike politične rešitve si niso predstavljali morda z eno samo izjemo: io bi bil Ivan Cankar, ki je leta 1913 v svojem predavanju napovedoval rešitev. Vendar bi politično misleči ljudje tedaj mogli ugotoviti, kot ugotavljamo danes, da je pri tem šlo liolj za idealno vizijo, ki naj bi se uresničila, in ne za nekaj takšnega, kar bi se moglo uresničiti v skorajšnji
7 Dušan Biber, Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki med balkanskimi vojnami v letih 1912—1913. Istorija XX veka. Zbornik radova. Beograd 1959, 294 in si.
prihodnosti. Proces uresničevanja takšne zamisli, ki smo mu priče že dobri dve desetletji, to trditev prepričljivo potrjuje.
Ob začetku vojne pa je takšno različno politično gledanje deloma prerastlo v strasti, deloma se jc spreobrnilo in postalo državno lojalno, deloma in pri ne tako zelo maloštevilnih posameznikih pa sc jc pritajilo. To je razumljivo, kajti slovenska zvestoba oziroma zživetost z Avstrijo je bila tako tradicionalna, tako trdno in globoko vcepljena, da se je mogla le počasi razkrajati. Glede možnosti drugačnih političnih oblik in okvirov v prihodnosti pa je bila pogojena tudi s tradicionalnim avstrijskim katolištvom, katoliištvom avstrijske države, kar so avstrijski Slovani v sosedstvu z neavstrijskimi pravoslavnimi Slovani skoraj že vse preteklo stoletje po svoje čutili in doživljali, menda Poljaki intenzivneje kot Slovenci ali celo Hrvatje. In ko je bilo treba spričo povoda in začetka svetovne vojne dokazati ne le politično lojalnost, marveč tudi zvestobo, so tu in tam mogla zavestneje soodločati in vplivati na mišljenje in na odločitve še vedno živa strankarska nasprotja v slovenskem meščanskem političnem življenju.
Seveda ni nobenega pisanega dokaza, ki bi mogel biti osnova trditvi, da je bila Slovenska matica razpuščena iz prav takih okoliščin. Če pa pobliže pogledamo razmere, kii so vladale v njej zadnji leti in ki so oblikovale njen »nadstrankarski« položaj ter delovanje, bo vendarle mogoče jasneje osvetliti vzroke, ki so privedli do prepovedi njenega delovanja. V Matičnih odborih — upravnem, knjižnem, gospodarskem — so delovali pripadniki obeh meščanskih strank, predsednik pa je že od leta 1907 bil dr. Fran llešič, znan tudi po svoji novoilirski kulturni usmerjenosti, sicer pa vidnejši pripadnik slovenske narodno napredne stranke. Njegovo vodenje je bilo kuliuriiopolitično jasno usmerjeno, spočetka izraziteje novoilirsko in ne jugoslovansko, z leti pa se je ta smer oblikovala jasneje jugoslovansko. Njegov osebni nastop je bil deloma avtoritativen, deloma pa tudi avtoritaren,8 kot kažejo nekatere okoliščine, npr. vzroki za odstop večletnega tajnika Frana Podkrajška leta 1910, čigar mesto je potem začasno prevzel Fran Maselj. Podkrajšek jc odstopil prav zaradi tega, ker se s predsednikom Ilešičem »nekako nista mogla«,0 torej je moral odstopiti kot šibkejši. Razpoloženje v Slovenski matici, različno
8 Tako je tedanjega predsednika Slovenske matice v izjavi avtorju marca 1958 označil takratni odbornik dr. Ivan Grafenauer, ki je izstojtil iz odboru.
0 Masljev dnevniški zapisek 16. 2. 1910. NUK ms 1052; prim. Rotar. nav. delo, 165, 286.
zastopanje ilirske in jugoslovanske misli kakor tudi slovenske politične in kulturne težnje izredno dobro ilustrira Finžgarjevo pismo predsedniku Ilešiču, napisano že po seji, na kateri so izbrali ocenjevalce Mas-Ijevega romana, ki ga je pisatelj predložil poleti 1913 Matičnemu knjižnemu odseku. Pismo se glasi:
Velecenjeni gospod predsednik! Hvala za pismo in izvolite sprejeti še moje mnenje! Jaz še danes vztrajam pri tem, da bi bilo veliko bolj prav, ko bi se oneimn spisu, ki utegne biti zelo zanimiv, dal slovenski naslov, v njem samem pa naj živi gospodin Franjo. Za moja slovenska ušesa je to nekaj takega, da me za-zebc. Tega nazora so vsi tedanji beletristi, ki kaj štejejo. Prav zato se nekateri namenoma odtezajo Matici, kar Vam gotovo ni neznano. In vsekakor je odločno nasprotje ilirizma, ako prinaša Slovan prevod iz hrvaščine. Toda to (moje) nasprotstvo je treba prav razumeti. Naša ljubezen do Hrvatov je v prvi vrsti utemeljena v Vašem tudi trdem izreku izza neke matične seje: »Če se Hrvatje za nas ne menijo dovolj, se moramo mi zanje.« (Replika svetniku Deteli.) To izjavo podpišem. Zgodovina mi kaže, ko sem zelo mnogo občeval s Hrvati, da se do novejše dobe niso za nas čisto nič brigali, razen par banketov dn donečih fraz. Malokdo je v Zagrebu razumel, če si govoril čisto slovenski govor. Zato je potreba, da jih s svojo kultaro prisilimo, da nas upoštevajo in zato se nam ni čisto nič treba vsiljevati in si izposojati besede, ki imamo sami pristno svoje. Tiste pa, ki jih morda potrebujemo in so po korenu obče-jugoslovanske, utemeljene v staroslovenščini, tiste naj se pač rabijo, a naj done slovensko.
Glede kulture imava midva različne pojme. Hrvatska nam je tip, kako se kultura ne sme širiti, bolje vtesnjevati. Tam je Zagreb, potem prepad in daleč nekje narod. Slovenci smo to že premostili in premostili smo z izobraževalno in kulturno organizacijo ter z zadružništvom. Tu pri gnoju recimo, je začetek kulture. Nositelji in buditelji bodo itak samo nekaterniki, ali kaj mi to koristi, če so pa ti rari nantes tako visoko, da ne more ljudstvo za njimi, ne ker so previsoko ali preveč predaj, ampak zato, ker mase nihče ne dviga in se zanjo ne meni. Saj je to jasno, da bo štel v kulturi samo tisti, ki ni moderen, to se pravi, ki sodobnike prekosi, ki je revolucionar. Vsi drugi so potrebni, korenito potrebni delavci, ki zastave ne bodo nosili. Zato se je meni večkrat zdelo o Vas nerazumljivo, kako morete direktno prezreti vse to veliko evolucijsko gibanje, ki ga je vodila ljudska stranka in ga poklicala v življenje na polji izobrazbe in zadružništva. Da ima vsak tak pokret tudi odsev politike na sebi, to je znana reč in je ne moremo odpraviti. Ali dejanj se ne da zanikati. Če pogledate najbolj delavne akademike v Zagrebu, ki imajo najmočnejšo družbo in razpredene niti organizacije po vseh koncih domovine, so vam to Doma-gojci, ki so že kar Kranjci, da tako rečem. Beg pred frazo, veselje do dela. Ti skoro brez izjeme govore slovenski, ali vsaj gladko razumejo in brigajo /se/ za našo literaturo ter imajo — po njihovem glasilu sodeč — velike umetniške ambicije. To je kultura in politika. Vsaka politika brez kulture — zanič, vsaka
kultura brez politike — isto. Če doživimo trializem, potem smo v nekaj letih tako naglo edini, da se nam niti ne sanja ne in ne bomo niti trohice svojega individualizma prodali in zatajili.
To je moj ilirizem: Ljubimo Hrvate in vse Jugoslovane, pa jih z dejanji prisilimo, da nas upoštevajo in spoznajo, da nismo več otroci, ampak da jih smemo že peljati v šolo! Bili so pred nami, danes gredo vštric, če ne sega naš korak že pred njihove stopinje.
Naj končam: Upam. da sem Vam pojasnil svoj ilirizem, ki ima korenine v srcu, in niti malo ne dvomim, da bo rodil. Dosti bi se dalo o tem in o stotero drugih rečeh govoriti, žal, pismo je neokretna reč. Morda se kdaj osebno kaj pomeniva in hodite prepričani, da bom odkritosrčen do mozga, kar pa žal današnji svet ni.
Lepim pozdravom Finžgar.«10
To Finžgarjcvo pismo s Sore 19. junija 1913 je v sklopu naše obravnave dvostransko zanimivo. Najprej nam pojasnjuje, da predstavniki ljudske stranke v Matici niti malo niso bili brezbrižni glede tega, kakšen naslov naj ima Podlimbarskega roman, slovenskega ali srbohrvaškega. V nadaljnji vsebini pa sta soočeni dve kulturnopolitični in narod-nopolitični smeri. V Slovenski matici in njenih vidnejših članih sta st stali ostreje in bolj nenehno nasproti kot pa v siceršnjem slovenskem nacionalnopolitičnem življenju. Ni neznačilno, da se je prav v Slovenski matici, učenem društvu, izoblikovala nekaka akademska oblika političnega in kulturnega dela, čigar zastopniki so bili iz naprednjaške stranke, predsednik Ilešič pa je temu delovanju dajal še specifično narodno-idejno označbo. Tej smeri nasproti pa je stala bolj med ljudstvo usmerjena dejavnost Matičinih pripadnikov slovenske ljudske stranke, ki jo je politično označevalo sicer trial i.stično avstrijanstvo, ki pa je v nacio-nalnoidejnem pogledu stala na stališču slovenske narodne samobitnosti, kolikor ni na tihem tu in tam tlel celo obrnjeni novoilirizem, kakor se vsaj malo čuti iz zadnjega dela Finžgarjevega pisma. Ta misel pa seveda ni nova in je bila navzoča v slovenski sit ran i slovensko hrvaškega političnega povezovanja konec prejšnjega stoletja. Živela je vzporedno ob razvijanju jugoslovanske politične misli v prvem desetletju tega stoletja, močneje pa se je manifestirala na slovensko hrvaškem katoliškem shodu leta 1913 v Ljubljani.
Prav ta shod jc pripomogel, da so se že tako napeti odnosi med člani ene in druge stranke v Slovenski matici še zaostril. Razdor«se je napo-
10 Prepis pisma mi je iz ljubeznivosti posredovala M. Boršnikova.
vedoval že na seji knjižnega odseka 5. julija 1913, tedaj torej, ko so obravnavali knjižni program za naslednje leto in so dokončno sklepali o Masljevem romanu.11 Seje se odborniki slovenske ljudske stranke niso udeležili (Breznik, Pestotnik, Detela). Na njej je bila prebrana Brezni-kova ocena Drechslerjevega izbora jugoslovanskih narodnih pesmi, za katerega so nato odborniki odklonili rabo cirilice, in sklepati je mogoče, da je kaj takega svetoval Breznik v svoji oceni.12 Ce je tako, so vsaj iu nekako upoštevali Finžgarjevo pismo llešiču. Predsednik Slovenske matice je bil na seji namreč navzoč. Ocenjevalca Masljevega romana pa sta bila liberalca Janko Šlebinger in Fran Milčinski. Odborniki so na seji dokončno sklenili, naj bo naslov romana Gospodiin Franjo, torej neslovenski: »Naslov romana bodi: ,Gospodin Franjo, roman, spisal...'«13 Drugače torej, kot so predlagali Finžgar in pristaši slovenske ljudske stranke v Matičinem odboru. Z drugimi besedami: mišljenje predstavnikov slovenske ljudske stranke sploh ni bilo upoštevano, s čimer je bilo prilitega nekaj olja na tleče medstrankarsko nasprotje v nadstrankar-ski kulturni družbi.
Ze omenjeni veliki slovensko hrvaški katoliški shod v Ljubljani poleti 1913 pa je omogočil, da se je Matica lahko ponovno izkazala, koliko nadstrankarsko lahko deluje, pri čemer je bil težki preizkušnji izpostavljen najbolj predsednik Ilešič. Shod je bil med 25. in 27. avgustom, liberalna stranka in njeno časopisje pa sta že prej pisala in agitirala proti shodu, ga omalovaževala in pozivala k bojkotu. Prednjačila sla Slovenski narod in Lahov Dan, pa tudi Plntovo jutro ni stalo ob strani. Slovenska matica se je odtegnila slehernim zunanjim znakom shodu na čast in gostom v pozdrav. To pa je pomenilo, da se je nadstrankarska kulturna in znanstvena ustanova podredila stališču in navodilom narodno napredne stranke in njenega časopisja. Glasilo slovenske ljudske stranke je na ravnanje Slovenske matice hitro reagiralo in ga takole označilo :
»Netaktnost dr. llešičeva. Ljubljansko prebivalstvo po veliki večini ni sledilo navodilu liberalnega časopisja, ki je razglasilo geslo preziranja slovensko-lirvatskega katoliškega shoda in prepovedalo krasiti hiše v čast tujim gostom. Med onimi redkimi, ki so se vdinjali nestrpni liberalni kliki in pred svetom pokazali svojo netaktnost, je tudi znani »Ilir«, predsednik Slovenske Matice
11	Govekarjev zapisniški koncept seje. NUK ms 1011 VIII, 8; Rotar, o. d. 216.
12	Prav tam: »Breznikova kritika — soglašamo!«
18 Prav tam.
dr. llešič. Nemško filharinonično društvo je imelo toliko takta, da jc vsuj za nekaj trenotkov na »Tonhalle« izvesilo cesarsko zastavo. »Slovenska Matica« je odklonila ta pozdrav našim gostom. To ne pomeni nič drugega, kakor pre-ziranje vseh onih udeležencev katoliškega shoda, ki so člani Slovenske Matice ali celo njeni odborniki. Nasproti Hrvatom in drugim slovenskim gostom pa pomeni tako ravnanje skrajno breztuktnost. Pred kratkim časom je pokazal zagrebški nadškof — koadjutor dr. Bauer svojo naklonjenost do Slovenske Matice s tem, da ji je poslal ustanovnino. Predsedniku llešiču pu se ni zdelo primerno, izvesiti zastavo, ko je isti nadškof na bližnjem Kongresnem trgu imel slovesno sveto mašo. Pristnost »hrvatstva« dr. Ilešičevega se je tako pokazala v pravi luči! Naše razmerje do Slovenske Matice bode treba temeljito pojasniti: Ali hoče predsedništvo proti vsem odbornikom in članom enako objektivno postopati in pokazati nepristranskost ali pa ne. Od tega bodo odvisni naši daljni koraki. Hrvatski javnosti pa sporočamo breztaktno ravnanje dr. Ilešičevo v primeren preudarek, da bode vedela prav ceniti tega moža.«14
Seveda je tem grožnjam in obračunavanjem odgovoril energični llešič z enako mero, pri čemer pa je čutil še to ohrabrujočo prednost, da je tako rekoč v celoti razpolagal s Slovensko matico:
»Slovenska Matica ni razobesila zastave za katoliški shod in zato jo Slovenec napada. Klerikalno glasilo stoji na stališču, da bi bila morala »Matica« iz ozirov do svojih klerikalnih članov razobesiti zastavo. Tej, lej, kake predpravice zahtevajo klerikalci zase. Kdor pogleda imenik Slovenske Matice, spozna na prvi pogled, da so klerikalci v veliki manjšini... Matica je politično nevtralna in bo tudi ostala. Če pa klerikalcem morda ni všeč, da jc Matica tako nevtralna in da jemlje vedno najnežnejše ozire na klerikalce, si pa naj pomagajo, kakor se jim zdi.«16
lako so ostali tisti, ki so jim te skoraj posmehljive llešičcve besede bile namenjene, nekako osramočeni in brez besed, zato so pa bili toliko lx>lj pripravljeni uresničiti grožnje člankarja v Slovencu glede »daljnih ukrepov«, na kar je moralo računati tudi Ilešičevo vodstvo Slovenske matice, ki se je temeljito pripravilo na bližnje volitve v vodstvene odbore te kulturne organizacije. Notica v Slovencu jc za kasnejši čas opisala naslednji zmagoviti obračun vodstva s tistimi, ki so se kujuli in mu nasprotovali:
»Občni zbor Slovenske Matice sc je vršil včeraj v dvorani mestnega magistrata. Iz sporeda, ki se je vršil po navadni šabloni, nas letos zanima le izid volitev v odbor »Matice«. Predsedništvo in ž njim združena liberalna stranka se je maščevala za nezaupnico, ki so jo dobili za svoje netaktno postopanje ob zadnjem katoliškem shodu. Črtali so iz predlagane liste vse tiste odbornike, ki
14	S 30. 8. 1913.
15	SN 1. 9. 1913.
so količkaj za stvarno literarno in znanstveno delo. Umakniti so se morali dr. Debevee, dr. Gruden, dr. Mantuani, dr. Tominšek. Mesto njih pa so izvoljeni .literati' kakor: dr. Vladimir Ravnihar, dr. Demeter pl. Bleiweis — Trste-niški, urednik »Dneva« dr. Ivan Lah in dr. Pavel Grošelj. Agitacija je bila zahrbtna, ker naši somišljeniki glasovnic ali niso dobili ali pa so jih jim dostavili šele v zadnjem trenutku. Liberalci so s tem glasovanjem sami pokazali, da jim za skupni kulturni zavod ni briga. Posledice so za Slovensko Matico na dlani.«10
Slovencu in pristašem slovenske ljudsko stranke, ki so se zanimali za Slovensko ni a ti со, po izstopu preostalih katoliških odbornikov ni preostajalo drugo kot bojkot ali pa ostro ocenjevanje Matičinega dela. Slovenec je dotlej vedno poročal o Matičinih prizadevanjih in knjižnih izdajah, leta 1914 pa je vse to čisto prezrl. V Domu in svetu pa je bila objavljena kritika Masljevega romana Gospod in Franjo.17 Kritik je na svojevrsten in na videz nekoliko provokativen način, dejansko pa le v stilu pravkar potekajočega dvoboja in časopisnih polemik med vodstvom Slovenske matice in katoliško frakcijo označil literarno estetski kriterij Matičinega knjižnega odseka zaradi uvrstitve Masljevega romana v knjižni program: »Ko bralec prebere ta roman do konca in presodi, kaj je pisatelj hotel, se vesel prepriča, da se sme pri nas vendarle marsikaj natisniti, ko pa presodi, kako je izpeljal, kar je hotel, se žalosten vpraša, zakaj nima Matica bolj stroge umetniške cenzuire, nego ima država politično.«18
Torej je tudi ta literarno kritična ocena — česar ji kot celoti ni mogoče odrekati — postala sredstvo strankarskega obračunavanja, kar jc očitno toliko bolj. ker krilik političnega jedra romana ni naravnost zavrnil. čeprav je izhajal iz tistega političnega stališča, ki jc bilo značilno za vso slovensko ljudsko stranko, torej iz avstrijanskega. Politično ravno tako gledano, le da naravnost in brezkompromisno, jc zavrnil jugoslovansko politično tendenco Masljevega romana koroški katoliški politik Valentin Podgorc v celovškem Miru.10 pa mu zadel j tega ni mogoče očitati političnega izpada ali celo česa hujšega.
Žal pa je prišla vojna in v novih političnih razmerah so pravkaršnja strankarska obračunavanja mogla zadobiti še eno razsežnost, nepričako-
1U S 16. 3. 1914.
17	Iz. Cankar, Cospodin Franjo. Roman. Spisal Podlimbarski. Zab. knj. MS XXV. DiS 1914, 126—127.
18	Prav t ami, 126.
,н V. Podgorc, Gospo din Franjo. Mir 7. 5. 1914.
vano, a naj nevarnejšo. Posledica te nove razsežnosti je bila tudi zaplemba Masljevega romana, ki jo je državno pravdništvo predložilo ljubljanskemu deželnemu sodišču in je bila takoj tudi izvršena. Povezovati to usodo Masljeve knjige samo z oceno v Domu in svetu in cenzorjevim reagiranjem nanjo — drugo se da le ugibati ali kvečjemu sklepati — je premalo osnovano. Kajti takšno usodo Masljeve knjige je napovedoval že tedaj, ko se o vojni nikomur še sanjalo ni, ocenjevalec rokopisa pravnik Fran Milčinski, čigar bojazen je Govekar takole zapisal na seji knjižnega odseka: Milčinski se boji konfiskacije in navaja iz rokopisa več mest, ki se mu zde nevarna. Misli, da izgubimo (namreč Slovenska matica) 1.000 K državne podpore, nam zaplenijo knjigo in morda razženo celo društvo.«20 In prav vse to se je tudi zgodilo, kakor je tudi ros, da se po vsej verjetnosti ne bi bilo — kljub kritiki v Domu in svetu — da ni nastopila vojna. Že avgusta 1914 je prišel v preiskavo predsednik Slovenske matice llešič; proti Maslju se je začel postopek na vojaškem častnem sodišču 25. oktobra 1914 in za krivega je bil spoznan 18. marca 1915 ter obsojen na degradacijo, ker je omadeževal stanovsko čast s tem. ko v romanu razširja Avstriji sovražne politične tendence, okupacijsko upravo pa da dolži korupcije. Po več kot enem letu pu je bil 3. junija 1916 z obtožbo veleizdajstva konfiniran v Ober-Hollabrunn, a zaradi prenapolnjenosti tega konfinacijskega kraja blizu Dunaja je moral oditi v oddaljeno Pulkavo blizu nioravske meje, kjer je v konfi-naciji umrl 19. septembra 1917.
Slovenska matica je z delom prenehala jeseni 1914, kmalu potem, ko je bil roman konfisoiran. »Nekaj dni nato je bila zadnja seja stare Slovenske matice in par dni nato je počil glas: Matica je razpuščena.«21 Govekarjevo zapisovanje je le približno. Konfiskacija Gospodina Franja in suspenz Slovenske matice sta potekala približno istočasno. Roman je bil zaplenjen 5. septembra 1914, deželno sodišče za Kranjsko pa je z odlokom 16. avgusta 1914, št. 1150/pol. zaradi prekoračenja statutarič-nega delokroga prepovedalo delovanje Slovenske matice. 21. septembra istega leta pa je bil odlok poslan notranjemu ministrstvu na Dunuj zaradi potrditve.22
20	Prim. op. 11.
21	Fr. Govekar — Dr. Jesen, Naša Matica. SN 12. 10. 1919.
22	Izvirnik jc do nedavnega hranila gospa M. dr. Andrejkova ifi ga je odstopila Slovenski malici v Ljubljani. Prepis mi je ljubeznivo posredoval prof. dr. Svetozar llešič.
Tega odloka pa dunajsko ministrstvo ni nikoli potrdilo, zakaj vmes so posegli posamezniki, ki so se že tedaj zavzeli za umik odloka. C) tem nam nekaj pove pismo pravnega zastopnika Slovenske matice dr. Ivana 1 avčarja dne 17. novembra dr. Matiju Murku na Dunaj: »Odnosno na Лаве pismo z dne 12. oktobra 1914, za katero Vas v imenu Slovenske matice toplo zahvaljujem, Vam naznanjam, da smo zadnjo sredo (11. IX.) vložili priziv proti razpustilnemu dekretu deželnega predsedstva in poslali prepise našega praživa vsem trem nasvetovanim dunajskim gospodom s prošnjo, naj z besedo podpro priziv in napno vse sile. da se odvrne obsodba k smrti od uboge Slovenske Matice. Za Vašo informacijo prilagam tudi tem vrsticam prepis odloka 1. instance o razpustu in prepis našega rekurza 1er prosim, da izkoristite tudi Vi Svoje zveze z vplivnimi osebami v visokih krogih za rešitev najimenitnejšega našega kulturnega društva /...' Vaše pismo mi priča, da jc tudi Vas, velecenjeni gospod profesor, v živo zadelo skrajno strogo postopanje proti naši Malici, zategadelj se nadejam, da boste storili za nje ohranitev, kar je v Vaših močeh, in ponavljam svojo prošnjo /.. ./i23
Tisti trije gospodje, ki so se na Dunaju posebej zavzemali za umik suspenzijskega odloka, so bili dr. Rudolf Andrejka, dr. Leonid Pitamic iu dr. Ivan Zolger, ki so kot politiki oziroma višji uradniki imeli lažji dostop clo odločujočih, predvsem pa so se iz lastnega nagiba zavzemali za Slovensko matico kot najvišjo narodno kulturno ustanovo.24 (To dejstvo potrjuje tudi okoliščina, da jc prav dr. Andrejka hranil dopis deželnega prezidija notranjemu ministru in ta dopis jc sedaj v posesti Slovenske matice; prim. op. 22. Vse drugo spominsko gradivo pa je žal že skoraj obsojeno na pozabo, deloma tudi zaradi tega, ker se jc večina kasneje izogibala načenjati vprašanja v zvezi z razpustom in obnovo Slovenske matice, kar lahko sklepamo tudi po ravnanju Janka Šlebin-gerja, urednika Masljevili zbranih spisov, ki jc vendar sam bil v Matičnem vodstvu in je iz avtopsije marsikaj dobro poznal.25) Vendar pa vsa prizadevanja za umik suspenza niso rodila drugega kot to, da ni bil potrjen. Slovenska matica pa je ostala pod prepovedjo vse do poletja 1917. Šele po smrti notranjega ministra grofa Sttirgkha, ki ga je v atentatu ubil sin avstrijskega socialnodemokratskega voditelja dr. Viktorja
23	Tavčar, ZD 8, 218—219.
24	Izjava dr. Frana Koblarja, sklicujočega se na pripovedovanje dr. Leonida Pitamica, avtorju decembra 1968.
25	Prim. Šlebinger, Podlimbarskega ZS IV, sir. XII.
Adlerja, so se razmere jele hitreje spreminjati na bolje. Vendar pa k temu ni pripomogla samo personalna sprememba na notranjeministr-skem stolen, marveč predvsem porazi na bojiščih in pa oživljeno slovansko politično delovanje v Avstriji, nedvomno tudi njegov najvišji izraz, kar zadeva Slovence — majniška deklaracija. 2. julija je stopila v veljavo cesarjeva splošna amnestija za vse, ki so bili zaprti ali v preiskavi zaradi obtožbe veleizdajstva. Dr. Anton Korošec je v poslanski razpravi na Dunaju poudaril, da so »nagibi za denunciacije bili osebno sovraštvo in narodnostna nasprotstva«,20 predstavniki jugoslovanskega kluba Bcnkovič, Pogačnik, Rybâr in Dalmatinec Biankini so se zavzeli za povračilo škode po nedolžnem obsojenim in protizakonito preganjanim in konfiniranim,27 Korošec je predložil posebno interpelacijo zaradi preganjanja Slovencev na Koroškem,28 oproščena sta bila pisatelj Meško in poslanec Grafenauer, skratka: politično ozi-ačje jc postalo manj utesnjeno in v sklop tega procesa je bila zajeta tudi Slovenska matica ter kmalu nato tudi oživljena. To se je zgodilo sredi julija 1917 in o tem je največ zanesljivega zapisano v treh člankih, ki jih M. Boršnikova pripisuje Ivanu Tavčarju,2" in ne brez razloga. Tavčar se je kot pravni zastopnik Matičin že leta 1914 začel zavzemati za društvo — kot smo zgoraj videli — leta 1917 pa s podvojeno vnemo, vendar predvsem za gmotno in imovinsko stran društva, ki je bila zaradi vojnega posojila močno prizadeta. Hkrati pa jc povezoval Matičino usodo s krivdo Podlimbarskega. ki je v procesu popuščanja in amnestije leta 1917 v Pulka-vi prav koprnel po oprostitvi, a se zanj nihče ni res zavzemal, pač pa so ga še po oživitvi Matice navajali kot tistega, ki jc bil vzrok njene razpustitve.80
Zavedajoč se vseh različnih okoliščin, ki so privedle do razpustitve Slovenske matice, pa je Tavčar takole sklenil prvi članek o obnovitvi učenega društva: »Vest o oživljenju naše Matice bo gotovo vsa slovenska javnost pozdravila z največjim veseljem in zadoščenjem. Hvaležno se pri tem spominjamo onih mož, ki so s svojim ugledom in s svojo vnemo pre-
20 SN 9. 7. 1917.
27 SN 10. 7. 1917.
2B SN 9. 7. 1917.
20 Tavčar, ZD 8, 524—526. Ti članki so: »Slovenska Matica« — oživljena.
SN 7. 7. 1917; Pritožbe »Slovenske Matice«. SN 24. 7. 1917; »Slovenska Matica«.
SN 18. 9. 1917. Zadnji ima označbo R.
30 Prim. Rotar. o. d. 305—308.
prečili, da se vlada iz napačnega sramu ni odtegnila dolžnosti po popravilu storjene krivice. Prišel bo še čas, ko bo treba podrobneje razpravljati o aferi, katere predmet je bila Slovenska Matica; gotovo jc tudi, da odločitev vlade ne popravi vsega, kar se je zagrešilo, saj je bila društvu vslcd ustavitve prizadejana ogromna materijalna škoda Pustimo danes rekriniinacije!«31
Čas za obračunavanje pa je mogel nastopiti šele po končani vojni in medstrankarska nasprotja, ki so se v tretjem letu vojne vendarle -skoraj popolnoma unesla, so se tu s klicem po obračunu že znova napovedovala. Kaže pa, da so se eni in drugi po vojni temu izogibali; zakaj — to bi bilo težko povedati. Najbrž so se oboji zavedali, da nosijo oziroma morajo prevzeti del krivde. Tako jc ostalo popolnoma osamljeno tisto, kar je F. S. Finžgar napisal leta 1920. verjetno zaradi tega, ker so skušali vleči na dan kak »atrocité« minulih let: »Slovenska Matica in dr. Krek. (V pojasnilo prof. dr. Ilešiču.) Med vojno sem obiskal dr. Kreka, ki je tedaj brezplačno vodil Gospodarsko zvezo. Med drugim sem ga vprašal: ,Kako boste rešili premoženje Slovenske Matice, da ga ne pogoltne fiskus?' On mi je zatrdil, da se za to ni bati in da 1ю Matica delovala naprej, — če ne drugače, pa se ji spremeni ime. Dodal jc: ,Ali nisi slišal, da nam je Stiirgkli ponudil premoženje Matice za Leonovo družbo? In veš kaj je odgovoril naš zastopnik: JEkscelenca, Matičino premoženje je last celokupnega slovenskega naroda in bi bila tatvina, če bi si ga drznilo lastiti kako strankarsko društvo. Zato ponudb odločno odklanjamo.' Nato je dvignil prst in nvi rekel: ,Fantič, ali smo pošteni ali nismo? Če bi bile vloge drugače razdeljene, bi bil utegnil dobiti Stiirgkli drugačen odgovor.' — Fr. S. Fnžgar.«32
To pa je bil menda zadnji polemični prispevek v zvezi z usodo Slovenske matice med prvo svetovno vojno. Nedvomno je moral biti tudi prepričljiv. Vsako nadaljnje razpravljanje bi postalo tudi sila delikatno, saj bi morali klicati za pričo, ga braniti ali potrjevati človeka, ki je bil že nekaj let v grobu in ki je zapustil za sabo s svojim delovanjem leta 1917 zelo pozitivno dediščino. To je bil dr. Janez Evangelist Krek. ki se mu vsaj glede Slovenske matice ni moglo nič očitati. Zato tudi tako kategoričen odgovor Šaleškega Finžgarja dr. Ilešiču, ki je znova načenjal to vprašanje. Glede Krekovega delovanja s tem v zvezi bodi orne-
31	»Slovenska Matica« — oživljenja. SN 7. 7. 1917.
32	S 15. 12. 1920.
20 Slavistična revija
13
njeno, da se je Maselj obrnil za pomoč tudi nanj, in Krek mu je sporočil, »...naj se obrnem na drja Majarona. ki bo gotovo odprl pot v Ljubljano«.33 Torej je Maselj to storil potem, ko je лее drugo ostalo brezuspešno, ko mu ni mogel pomagati ne dr. Ravnihair ne kdo drug. ki se je nanj obrnil za pomoč. Razen tega je solidarnost mimo strankarskih nasprotij izpričana tudi v Ilešičevem primeru, ko je šlo za njegovo oprostitev, llešičev dnevniški zapisek o zavzemanju člana deželnega šolskega sveta in Matičinega odbornika dr. Ravniharja za llešičevo oprostitev, zaradi katere je bil Ravnikar pri Derinastiji, pove tole: »Ravnihar se je šel informirat k Derinastiji. kako mislijo klerikalci; Derinastiji se zde gravamina težka; držali se bodo baje pasivno.«34
Zanimivo je tudi to, da se obtožbe zoper Ilešiča sploh niso nanašale na njegove zveze z izdajo Masljevega romana. Ilešič sani je v svojem dnevniku 14. marca 1917 takole zapisal, katera so omenjena »grava- -mina«: »V deželnem šolskem svetu je moja stvar na dnevnem redu. b obtožnih točk: 1. Novakovič-Skender, 2. Pavičevic in »Njoj«, 3. suplenti za Srbijo in Črno goro. 4. članek »Bog in Bolgari«, 5. dijaški sestanki v Mariboru, 6. Vidovdan v Ljubljani.«35 Tudi Ivan Tavčar v zgoraj omenjene m pismu Matiju Murku 17. novembra 1917 piše: »Eden od argumentov deželnega predsedstva /za prepoved delovanja Slovenske matice/ je k sreči odpadel, ker so dr. Ilešiča izpustili iz zaporu.«30 Y istem pismu pa malo niže piše o vzrokih za suspenz Slovenske matice: »Odgovorna sta bila zgolj bivši društveni predsednik dr. Ilešič in pisatelj.«37 Ilešiča torej Gospodin Franjo ni več bremenil.
\n osnovi vsega tega je mogoče trditi, da Masljev roman ni bil niti edini niti najvažnejši oziroma odločilni povod za razpustitev Slovenske matice. Matičinu medvojna usoda se je pripravljala pravzaprav in v resnici z medstrankarskimi in političnoidejninii nasprotji med odborniki in članstvom ter po njihovih strankarskih vzvodih, po časopisju. 'Го potrjuje tudi hkratna in med sabo šibko ali pa sploh nepovezana akcija zoper društvo, njenega predsednika in pisatelja inkriminiranega romana. Deželno predsedstvo za Kranjsko je z odlokom dne 16. avgusta 1914 prepovedalo delovanje Slovenski matici, Masljev roman pa je bil zuple-
33	Masljev dnevnik 14. 8. 1917. NUK ms 1032.
34	Po pismu prof. dr. Svetozarja Ilešiča avtorju 21. 12. 1968.
35	Prav tam.
30 Tavčar, ZD 8, 218.
37 Prav tam, 219.
njen po sklepu deželnega sodišča z dne 5. septembra 1914. torej kasneje, kot je bila razpuščena Matica, llešič je prišel v preiskavo sredi avgusta, po Tavčarjevem pismu z dne 17. novembra 1914 pa je bil tedaj že na prostosti. Masljeva usoda pa se je krojila ločeno, ker je pripadal vojaštvu. Vojaško sodišče ga je obsodilo in degradiralo 18. aprila 1915, civilne oblasti pa so ga zaradi politične osumljenosti pregnale v konfina-cijo 5. junija 1916. Matičina oživitev ni pomenila in ni prinesla Masljeve oprostitve in nihče. ki si je prizadeval za Matičino obnovo, si za to niti prizadeval ni. Primera sla v tem smislu ostala docela ločena, le ob domačih in tujih časopisnih vesteh o obnovitvi Slovenske matice so Maslja navajali kot vzrok za njeno razpustitev...88
ZUSAMMENFASSUNG
AUFLÖSUNG UND WIEDERERSTELLUNG DER SLOVENSKA MATICA WÄHREND DES ERSTEN WELTKRIEGS
Aus verschiedenen Gründen ist das Schicksal der Slovenska matica (his zur Gründung der Slowenischen Akademie der Wissenschaft und Kunst die bedeu-tenste nationale kulturelle und wissenschaftliche Institution) während des ersten Weltkriegs bis jetzt noch nicht erforscht worden. Die Forscher haben bei verschiedenen Gelegenheiten die Tatsache, daß die Slovenska matica 1913 den antiösterreichischen und projugoslawischen Roman Gospodin Franjo von Ma-selj herausgegeben hat, als Grund für die Suspendierung angeführt. Zu Beginn des Krieges begann nämlich unter den veränderten politischen Verhältnissen ein Kesseltreiben gegen alle, die politisch kritisch oder gar antiösterreichisch ausgerichtet waren, und dieses Kesseltreiben erfaßte auch die Slovenska matica, die Herausgeberin des Romans. Der Roman wurde konfisziert, der Schriftsteller als pensionierter Offizier vor Gericht gestellt, für schulding befunden, degradiert und später nach Pulkau in Niederösterreich strafversetzt.
Die Untersuchung stellt test, die Parteigegensätze in den Ausschüssen der zwar überparteilich gedachten Slovenska matica seien ein Jahr vor Beginn des Weltkriegs sehr scharf gewesen. Der wahre Grund für die Abrechnung mit der Slovenska matica waren gerade die aufgeflammten Parteigegensätze, die sich steigerten unter dem Vorsitz Dr. Fran llešičs, der zwar Angehöriger der nationalen Fortschrittspartei, politisch aber neuillv risch bzw. später jugoslawisch ausgerichtet war. Dieser Orientierung widersetzten sich die Ausschußangehörigen, Mitglieder der slowenischen Volksparlei, die eher österreichisch, auf jeden Fall aber antiillyrisch ausgerichtet waren. Bei den letzten Wahlen
38 Prim. Lavoratore 13. 7. 1917, Deutsche Volkszeitung 15. 7. 1917 in SN 24. 7. 1917.
vor dem Kriege gelung es den Fortschrittlern die Gegner gänzlich uns dem Ausschuß zu verdrängen, und diese traten aus der Slovenska matica aus. In solcher Atmosphäre und als eine Folge der inneren Gegensätzte apostrophierte die Kritik des Gospodin Franjo die ästhetischen Kriterien der Matica als weniger streng als jene der politischen Zensur. Die Kritik war schon vor Kriegsbeginn erschienen, gewann aber im Krieg und in dem politischen Kesseltreiben Dimensionen, wie sie sie vorher nicht hatte ahnen können. Das Landesgericht verordnete die Suspendierung der Slovenska matica, die Verfügung sandte es zur Bestätigung an das Wiener Innenministerium. Der Suspens wurde aber niemals vom Ministerium bestätigt, weil einige slowenische Politiker und Beamte in Wien eingriffen. Die haben dann 1917, als der politische Druck der wankenden militärischen Lage wegen nachließ, den Rückzug der Suspendierung und das Wiedereinsetzen der Tätigkeit der Slovenska matica erreicht.
Der Slovenska matica wurde mit dem Suspens sehr geschadet. Die ganze Kriegszeit über arbeitete sie nich, und der vom Gericht bestimmte Kurator überschrieb ihr Kapital der Kriegsanleihe (Uber 220.00 К Bargeld) und das Gebäude belastete er mit 40.000 K.
Während einzelne sich lebhaft und erfolgreich für den Rückzug der Suspendierung und die Entlastung der Slovenska matica einsetzten, vergaßen sie den Schriftsteller aber nicht nur, sondern führten ihn wieder und wieder — auch nach der Wiedererstellung — als den an, der den Anlaß zu Suspendierung und Verfolgung der Slovenska matica gegeben hatte. Maselj erhielt nicht einmal am 2. Juli 1917 die kaiserliche Amnestie. Noch immer wartete er auf Begnadigung und beim Lesen der Zeitungsberichte über die Wiedercrstelluug der Slovenska matica und darüber, daß er den Anlaß zu ihrer Verfolgung gegeben habe, steigerte sich seine psychische Not. Den enttäuschten und hoffnungslosen Schriftsteller traf der Schlad und er starb in der Strafversetzung im Herbst 1917.
Aus dem Material läßt sich auch herauslesen, daß Dr. Janez Ev. Krek dafür eintrat, daß das Vermögen der Slovenska matica nicht der Katholischen Leo-Geselschaft zufiel, wie der Innenminister Graf Stürgkh vorgeschlagen hatte.
Viktor Smole j (Ljubljana)
ВA R В КA HОС HTLOVA
Ime Barbke Höchtlove je v slovenski slovstveni zgodovini in publicistiki omenjeno tu in tam, vendar so vse te omembe na moč skope in malo povedne. Njeno delo pa je toliko zanimivo, zlasti ker se je vezalo z delom Frana Levstika, da se je vredno ustaviti ob njej. Tudi pojav ženske v našem slovstvu pred sto leti ni bil tako pogost, du ne bi tudi po tej strani vzbujal zanimanja.
Ko je Minka Govekarjeva uredila svoj zbornik o ženski v slovenskem nacionalnem življenju, je omenila Ilöcbtlovo kot marljivo sodelavko mladinskega lista Vrtec, vendar ni o njej oziroma njenem delu povedala nič več kot samo to.1
Drugi zbornik, ki je skušal prikazati slovensko žensko predvsem kot pesniško in pisateljsko ustvarjalko, sta sestavila Fr. Erjavec in Pavle Flere pod naslovom Starejše pesnice in pisateljice. Tu sta omenila Ilöcbtlovo spet kot sodelavko Vrtca, a dodala, da jc bila tudi pisateljica mladinske igre. Ob igri sta posebej omenila, da jo je »opilil Fr. Levstik, ki je stalno pomagal Tomšiču pri ,Vrtcu'«.2
Oba omenjena zbornika sta se pni svoji omembi naslanjala na to, kar jc bilo najti v starejših zapiskih. Dr. Karel Glaser navaja v bibliografiji prevodov knjižno izdajo njene igrice in pristavlja: »Sodeloval je Fr. Levstik.«3
Igrica Barbke Höchtlove stoji prod Glaserjem v seznamu prevedenih gledaliških iger v Trstenjukovi knjigi o slovenskem gledališču. Trstenjak je v svoji knjigi, pač iz neposrednega poznavanja, mogel zapisati, da jc bil oče B. Höchtlove с. k. notar v Ljutomeru, in zapisati informacijo, ki so jo potem posneli vsi gori omenjeni: »Jezik v tej igri je popravil Fran Levstik.«4
1	Slovenska žena, 1926, 85.
2	Starejše pesnice in pisateljice, 1926, CXXVI1—CXXV1II, 276.
Dr. Karel Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, IV., 1898, 405.
4 Anton Trstenjak: Slovensko gledališče, 1892, 93.
Igrica Star vojâk in njegova rejenka je seveda bila najprej zapisana v seznamu iger. ki so na razpolago odrom, čitalnicam in društvom, v I. zv. Slovenske Talije. V tem seznamu je predstavljala edino odrsko besedilo, ki je bilo namenjeno naravnost otroškemu odru. Otroška igrica Barbke Höcht love spada med prve naše tekste, ki pričajo o skrbi za mladinski oder. Ce sta prvemu takemu tekstu botrovala Valentin Vodnik in Jernej Kopitar, ki sta pripravila v slovenščini Kotzebujevega I inčka Petelinčka, prvi sklepne verze, drugi pa besedilo v prozi, ugotavljamo. da je tekstu v priredbi Barbke Höcbtlove botroval Fran Levstik ter s tem izpričal, da je ob snovanju Dramatičnega društva in ob načrtovanju slovenskega čitalniškega odrskega repertoarja mislil posebej tudi na mladinski oder, vključujoč tako tudi gledališče za mladino v narodnoprebudni in literarni program.5
Na pozabljeno oziroma neopaženo delo Barbke Höcbtlove sem mogel -v nekaj stavkih pokazati v Slovenskem dramskem leksikonu.0 vendar tam ni bilo mesto, da bi povedal o življenju in delu B. 11. kaj več.
Prijetno mi je. da morem ta drobni prispevek priobčiti prav v številki SB. ki je posvečena jubilejema našega naj odličnejšega raziskovalca slovenske dramatike oziroma našega najodličnejšega raziskovalca življenja in dela Frana Levstika.
Oče Barbke Höcbtlove je bil tedaj, ko se mu je rodila hči, c. k. notar v Idriji. Priimek je sicer nemški, vendar ni povsem gotovo, da ne bi bil mogel biti tudi slovenskega rodu, dasti se mi to zdi manj verjetno. Notar llöcbtl se je namreč 1830 rodil v koroški Vrbi, po nemško Vehlen, ki je bila tiste čase na povsem slovenskem ozemlju.7 Kdaj je prišla družina v Idrijo, nisem ugotovil. Žena, ki je bila sedem let mlajša, je bila doma iz Klosterneuburga na Nižjem Avstrijskem. Prvi njun v Idriji rojeni otrok je bila Barbara Clara Rosalie Georgine, ki se je rodila 2. IX. 1839, vendar je ta — prva — Barbara že naslednje leto 5. V. umrla in tako je njeno ime dobila draga hči, naša Barbara, ki je prišla na svet 23. X. I SM). Stara mati po materini strani se je pisala Balter, Beller. Belter ali
5 Josef Mikulaš Boleslavsky: Priročna kn jiga za glediške diletante..., 1868, XX.
0 Slovenski dramski leksikon, 1., 1961.
7 Glej zemljevid o narodnostnem stanju 1846 na Koroškem v Koroškem zborniku. 1946, zemljevid Vil, za stranjo 152. — Podatke o očetu й-pam deloma iz gradiva, ki sta mi ga posredovala Ludvik Bezeg in Janko Trošt iz Muzeja
v Idriji, pismo 15. III. 1955.

Bollar. Prvi Barbari je kot bot er zapisal Johann Igel, »k. u. k. Hauptmann«. Naši Barbari je botrovala teta Bett i. vdova po polkovniku: poleg nje je za botra vpisan mestni lizik dr. Ludvik Gerber. Te d robno«! i je vredno omeniti zalo. ker kažejo, da je imela Barbarina mali najtesnejše sorodstvene zveze s častniškim stanom, torej je bil Barbarin rod po eni strani oficirski, to je cesarsko zvest in konservativno inonarliističen." Barbkin oče Karel je bil pristaš nemške liberalne stranke in je tudi v Idriji zastopal nemško napadalen program. Vendar je iskal stikov tudi s slovenskim političnim mladoliberalnim svetom in skušal menda v tej politični smeri videti svojega političnega zaveznika. O tem bo vredno razpravljati kje drugje in poiskati, ali se do neke mere ne odkriva tudi pri Höchtlu »Dežmanov problem«. Hoch ti je bil župan v Idriji od 1861 do 1870. ko je v začetku leta bil premeščen v Ljutomer." V Ljutomeru, ki je bil nacionalno tedaj mnogo bolj prebujen kakor Idrija, se je izkazal kot absoluten zagovornik in bojevnik nestrpne nemške smeri. Tu je služboval do svoje suspenzije 1878.
Oh podatkih, ki jih imamo o Barbkinem očetu in njenem sorodstvu, bi mogli pričakovati, da Barbka ne bo našla poti v slovenski krog. Vendar je mlado slovenstvo bilo tedaj na takem pohodu, da je osvajalo tudi na videz neosvojljive položaje. Tak primer imamo pri Barbki, otroku nemške družine z napadalno nemško miselnostjo.
Barbara je začela hoditi v osnovno šolo v Idriji 1867/68 in je do odhoda družine z očetom v Ljutomer10 pač opravila še drugi in začela tretji razred. \ Idriji je bila tedaj štirirazredna slovenska osnovna šola s trenili dekliškimi vzporednicami. Nemščina je bila le učni predmet in ne učni jezik. Barbara je torej hodila v slovensko šolo.11 Na idrijski rudniški šoli je začel učiti 1869 Ivan Lapajne, učitelj, ki ga je Barbara ponovno srečala na šoli v Ljutomeru, kamor je prestopila z idrijske. Lapajne je po 50 letih sodil o nacionalni zavednosti tedanjega učiteljstvu: Da smo bili zavedni učitelji tudi zavedni Slovenci v tisti dobi 1870/71, to ni bilo nič posebnega.« Tedaj je bilo na Dunaju »slovansko ministr-
B Škofijski arhiv v Ljubljani: rojstne in mrliške knjige župnije Idrije. » Mihael Arko: Zgodovina Idrije, 1931, 216. Tu je na str. 215 tudi Höchtlova slika. — Dr. Franc Kovačič: Ljutomer, 1926, 30, 229.
10	Drugi razred je dokončala z odliko. V šol. dokumentih je za leto IHTO ni več v Idriji. (Podatki iz Slovenskega šol. muzeja.)
11	Ivan Lapajne: Kako je bilo pred 50 leti. UT 1922, št. I" 19.
stvo«.12 Avgusta 1871 je postal Lapajne učitelj, fe.br. 1872 pa nadučitelj in šolski vodja v Ljutomeru.13 Ljutomerska šola14 je imela od ustanovitve 1869 štiri razrede in je bila slovenska; nemška osnovna šola se je ustanovila šele 1894. S slovenske šole v Idriji jc tako prešla Barbara na slovensko osnovno šolo v Ljutomeru in tu šolanje nadaljevala. Najprej je pač dokončala v Idriji začeti III. razred in ga napravila 1870. nato pa v celoti IV. razred v šol. letu 1870/71. Kakšne šole je delala Barbara po končani osnovni šoli, nismo mogli ugotoviti. Nedvomno se je pripravljala za študij učiteljišča, kar je mogla opravljati v bližnjem Gradcu, kjer je najverjetneje končala učiteljišče.15 Mogoče je tudi po končani osnovni šoli ostala daljši čas doma pri starših in se pripravljala na naslednje nemške šole, saj je nastopila svoje prvo učiteljsko mesto šele leta 1883 v Braslovčah, ko je tam šola postala trirazredna. V razdobje 1871 do 1883 moremo torej postaviti njeno bivanje doma in zasebno pri- _ pravljanje za sprejemni izpit na učiteljišče iz snovi za nižjo gimnazijo ali realko, ali njen študij na kateri nižji srednji šoli v Gradcu, ter študij učiteljišča v Gradcu.
V ljutomerskih letih je Barbara našla stik z mladinskim listom Vrtcem, ki ga je začel izdajati Ivan Tomšič 1871. Najprej ga je pač prebirala, nato pa jc začela misliti tudi, kako bi v njem sodelovala. Mislim, da moremo tu vsekakor predpostavljati tudi pobude, ki jih je sprejemala od ljutomerskega nacionalno vzgojno in literarno iniciativnega Ivana Lapajneta, ki je služboval v Ljutomeru do 1878.
Barbka Höchtlova je sodelovala v Vrtcu v letnikih 1873, 1874 in 1875. Njeni prispevki v večini niso izvirni, ampak so »poslovenjeni«, kakor pravijo podnaslovi, najverjetneje pač iz nemščine. Sestavke za prevajanje ji je pač dajal Lapajne, saj urednik iz oddaljene Ljubljane ni mogel odkriti v Ljutomeru 15- do 15-letnc učenke nemškega priimka. Vendar smemo misliti, da je mlada učenka v domačem nemškem domu
12	L. c., št. 19.
13	SBL s. v. Lupujnc Ivan.
14	Franc Kovačič: Ljutomer, 1926, 100—101.
15	Dr. Vlado Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 111.. 1966: »Po 1869. letu so nastala pri nas ženska učiteljišča v Celovcu, Ljubljani, Trstu in Gorici. Za Štajersko jc bilo žensko učiteljišče v Gradcu« (243). Učiteljišču so bila štiriletna in so letnike odpirala postopno. Učno snov nižje gimnazije ali realke so morale ženske pokazati na sprejemnem izpitu. Država je učiteljiščnice »radodarno štipendirala« (1. c., 245). Ženska učiteljišča so bila dobro obiskana.
gotovo dobivala kak nemški mladinski list, kar jo je tudi navajalo na misel, da bi kaj pisala ali prevajala za slovenski mesečnik.
V	isti številki, kjer je B. H. priobčila črtico »Pirbi«, za katero piše, da jo je »poslovenila Barbika Höchtclnova« (73). je vpisana med reševalci rebusa »Barbara Höcbtl, uč/emca/ v Gradcu« (76).
Njeno sodelovanje predstavljajo največ prevodi ali priredbe iz nemščine, vendar se je vzporedno prizadevala, da bi kaj oblikovala tudi samostojno. J ako smemo soditi iz zapiskov v Listnici uredništva, kjer ji urednik večkrat piše. Y letniku 1875 jo naslavlja »Gospodična B. 11. v Ljutomeru« in pravi: »Prav žal nam je, da ne moremo Vaše računske naloge priobčiti, ker je že nekaj enakega bilo v prejšnjih letnikih ,Vertca\ Prosimo tedaj, da nam pošljete kakih drugih drobtin, radi je bomo priol>čili. Serčen pozdrav verlej domorodkinji« (160). Isto leto imamo še dva zapiska: »B. 11. v Lj/utomeru/. Le pridno se urite v slovenskem jeziku, zinirom bode l>oljše. De ste nam zdrava!« (176). »Perve dve povesti nijsta za natisk. Serčen pozdrav!« Tu je sporočilo naslovljeno na: »B. H. v Ljut/omeru/« (192).
V	letniku 1874 je dvoje sporočil. Prvo je naslovljeno naravnost na »B. H. v Ljutomeru« in pravi: »Le večkrat kaj; zgodovinske stvari bile bi nam j ako po godi« (36). Drugo uporablja kratice: »B. IL v Lj.« in govori, da se je Barbka že poskušala tudi v verzificiranju: »Yaše pesmi še nijso ugodne za natisk; a le pridno delajte in se učite, posreči se tudi Yam« (116).
Končno imamo v letniku 1875 urednikovo sporočilo mladi, sedaj komaj petnajstletni Barbki: »Z vašo gledališčino igro pričnemo v prili. listu. Da ste nam zdrava!« (48).
Prispevki Barbke Höchtlove v Vrtcu vsekakor niso izvirni, ampak so prevedeni in prirejeni iz nemščine. To je pri sestavkih deloma izrecno zapisano, a tudi kjer to ni, smemo soditi, da imajo po vsej verjetnosti podlago v nemškem izvirniku. V črtici Pirbi (1875, 73), ki jo je »poslovenila Barbika Höchtclnova«, je izražena misel, kako naj bogati podpirajo revne. Anekdoiična črtica V šoli (isti letnik, 169) vsebuje idejo: Ne prepisuj šolskih nalog! Pod sestavčič je podpisana »Barbika Llöchted-nova« in ni nemogoče, da bi bil izviren. Že naslov sam naslednjega sestavka Ne lučaj kamenja! pove vsebino in tendenco te vzgojne anekdote (183). V letniku 1874 sta dva Barbkina prispevka. Post režij i va Katinka vsebuje dvoje anekdot, ki ju je »poslovenila Barbika Höcht 1-nova«. Ob koncu naravnost podaja nauk v duhu vzgojne literature tistega časa:
Otroci, bodite tudi vi drug z drugim lako dobri, prijazni in postrežljivi, kakor vam kaže zgled dveh prijateljic« (29). Drugi prispevek pod naslovom Boječi otrok je enako kakor vse Barbkino gradivo v Vrtcu vzgojna anekdota z naukom proti praznim strahovom.
Prispevkov Barbke Höchtlove seveda ni mogoče meriti s kakšnimi leposlovnimi merili, niso pa nič slabši od drugih podobnih sestavkov, ki so vsi usmerjeni v neposreden pouk in neposredno vzgojo. Na njihovo obliko sta seveda vplivala Lapajne v Ljutomeru in Tomšič v Ljubljani, a še bolj Tomšičev sodelavec pri urejanju Vrtca Fran Levstik. O tem govorim pozneje posebej.
Najdaljši spis, ki ga je Höcht lova priobčila v Vrtcu, je igra v dveh dejanjih Star vojak in njegova rejenka. Izšla je 1875 v štirih nadaljevanjih (59—65. 76—80, 94—97, 108—112). Pri tej objavi in v ponatisu, ki je izšel isto leto. je zapisano, da je igro »poslovenila Barbka Höchtel-nova«. Ponatis obsega 48 strani in predstavlja prvi zvezek zasnovane serije mladinskih iger pod naslovom Gledališke igre za slovensko mladino. Zbirko je zamislil in prvi zvežčič založil urednik Vrtca Ivan Tomšič. Vendar za tem prvim zvezkom ni izšel noben nadaljnji, vsekakor zato, ker se je prvi zvezek preslabo in prepočasi prodajal. Od kod bi bila igrica prevedena, nisem mogel ugotoviti, gotovo pač iz nemščine, ki jo je prevajalka najbolje poznala, pa tudi zato. ker je urednik Vrtca -— če je on nalogo osebno zaupal Höchtlovi — imel največ na razpolago takega gradiva v nemščini.
Igrica je v celoti kar uspela. Prizori so neprisiljeni, njihovo menjavanje dovolj naravno. Jezik je le]), govorica prav presenetljivo odrska. Ге poteze izrazito govore za to, da je dal besedilu jezikovno in gledališko podobo Fran Levstik, saj tega ni mogla dati petnajstletna deklica nemškega rodu.
Iz igrice kajpada veje duh onodobne vzgoje. Poudarjena je misel pie-tističnih. slomškovskih« idealov vzgoje: to je pokorščine do staršev, cesarja in Boga, ponižnosti, dobrotnosti in družbene sloge. Vendar ob vsem tem igrica ne deluje solzavo in ne suženjsko ponižno. Zdii se, da je mogla imeti igra uspeh, če je bila igrana, o čemer ni pričevanj.
Dejanje se razvija v obeh dejanjih sredi vasi pod milim nebom. V prvem dejanju je v središču dosluženi vojak Miško, okoli njega pa vaški otroci, ki so pod njegovo vzgojno roko. Njegovemu vplivu «se podredi tudi k slabemu nagnjeni Radovanček. Miško dobi obvestilo, da mu je cesar priznal »mirovino«, tako da bo mogel odslej mirno živeti. Zato tudi
lahko pohčeri pol,siroto Tinico. Otroci pripravijo Mišku slovesno godo-vanje. V drugem dejanju, ki se odvija tri leta pozneje, se v vus vrne I i niču, ki je po Miškovi smrti odšla v mesto, vendar je mestni svet ni pokvaril, ampak jo še tesneje povezal s svetom njenih otroških let. Otroci odidejo na pokopališče, da tam obiščejo Miškov grob, v znamenju ljubezni in sloge«, h katerima jih je navajal Miško.
Igra sc je slabo prodajala, dasi je bilo zanjo preccj reklame v Vrtcu samem, pa tudi drugod.,e Urednik Tomšič je mogel tolažiti spraševalce, kdaj bo izšel naslednji zvezek Gledaliških iger, z besedami: »Drugi zvezek Gledaliških iger pride na svitlo, kadar se prvega zvezka toliko razproda, da moremo vse tiskarske stroške poravnati«.17
Poročila iz let kmalu po Levstikovi smrti govorijo o njegovem sodelovanju pri igrici Stari vojak in njegova rejenka.18 V uvodu k samostojni izdaji igrice — uvod je podpisan »V Ljubljani meseca julija 1875« piše urednik Tomšič, da izdaja odrsko besedilo na željo in prošnjo mnogih prijateljev. .. . mladina /se/ najhitrejše uči slovenskega jezika s predstavljanjem kratkih, v čistem in pravilnem jeziku pisanih gledaliških iger... S predstavljunjem gledaliških iger se najbolj krči pot k zavesti slovenske mladine ter se s tem mnogo več doseže nego s samim čita-njem.« Igranja se otrokom niti ni treba učiti, saj otrok nihče ne bo kritiziral. Tudi ni treba za uprizarjanje posebnih in dragocenih priprav. Šolska ali kaka druga izba, prostor pod milim nebom, dovolj so pripravni za predstavljanje kratkih, v otroškem duhu pisanih iger.«
Ce zadnje tri navedene stavke mogoče prisodimo Tomšiču, pa v predhodnih stavkih moremo čutiti Frana Levstika. Tu jasno govorita njegova misel in njegovo prepričanje o posebnem pomenu dramatike in odrske besede za širjenje čistega slovenskega jezika, za njegovo uveljavljenje v slovenski družbi oziroma v slovenski javnosti in za pobujanje in krepitev slovenske narodne zavesti med mladino. Pobuda ali kar zamisel o priobčevanju iger v Vrtcu in zamisel posebne zbirke mladinskih iger utegne biti prav Levstikova, saj se ujema z njegovimi mislimi in pobudami za ustvaritev slovenske dramatike in slovenskega gledališkega repertoarja ob ustanavljanju Dramatičnega društva in v prvih letih njegovega delovanja.
1,1 Npr. tudi v SGp 1875, 273.
17 Tako v Listnici uredništva, Vrtec 1876, 48.
Gl. tu opombi 4 in 5.
O nespornem Levstikovem deležu pri oblikovni in zlasli jezikovni podobi črtic pričajo npr. naslednji izrazi, ki jih gotovo ni zapisala Barb-ka Höehtlova, a jih ni zapisal tudi ne Tomšič: preplet 29 (verjetno v pomenu mreže, plotu, po katerem se prepleta bršljan), pogledi 128, gvozd 128 (v pomenu žebelj), na soséku 128 (v pomenu: na omari), propub 128 (v pomenu prepih), vse iz leta 1874: nego (ponovno), ideti 73 (v pomenu fem. du.: gresta), žalost jih jc л- srce dirnula 73. jako lena 169, »prevara (goljufija)« 169, drugipot 169 itn.
Se bolj kakor besedni zaklad govori o Levstikovem deležu ves slog govorice v igri, kar sem že omenil.
O Levstikovem pomembnem, celo odločilnem deležu pri jezikovni podobi Vrtca imamo več pričevanj iz Levstikovih let in neposredno po njih.
Ljudevit Tomšič je pisal 14. VIII. 1874 iz Zagreba bratu Ivanu, uredniku Vrtca: »Rad bi ti nekatere stvari prestavil /= prevedel/, ali je za Te in za Tvoj ,Vrtec res strašansko težko pisati. Praviš, da se približuješ s svojo pisavo hrvaščini. Nič manj kot to. ker približevanje jezika k jeziku ne obstoji le v tem, ako se vzame katera besedica, kakor baš, nego itd. v jezik, treba se je približevati tudi z gramatičkimi in orto-grafičkimi obliki. Hrvat ,Vrtec' jako težko razumi, ,Novice', ,Slov. Narod' itd. pa prav lahko. Kako je neki to? Povprašaj Levstika! Ne verjamem, da bi Tvoja pisava imela med Slovenci dosti privržencev. — Dokler bo tedaj Levstik nad mojo pisavo .klel', težko se bom odločil pisati slovenski. Čakal bom, dokler najdem list, ki bo bolj razumljiv Hrvatom.«18
Nekaj pozneje, 17. II. 1875, jc pisal iz Žabnic Lambert Ferčnik Luizi Pesjakovi v Ljubljano: »Zastran pisave Vertčeve pa omenim le to, da se je meni in g. Rupn/iku, prej kaplanu v Beljaku in Celovcu/ zadnji čas preolikana zdela in to na kvar razumljivosti. Slutila sva, ne vem, ali po pravici, ali ne, Levstikovo popravljavno roko.«19
O Levstikovem jezikovnem deležu pri Vrtčevem jeziku je pisal urednik Tomšič sam 1880. Ko v listu poroča o Levstikovi knjigi Nauk slovenskim županom in posebej poudarja jezikovno stran obravnavane knjige, pravi: To je zasluga Frana Levstika, »katerega klasična slovenščina je
ls Slovenski šolski muzej, mapa o Ivanu Tomšiču.
19 NUK, rkp. odd., Ms 484, št. VIII., 44.
našim mladim öitateljcm uže znana iz prejšnjih .Vrtčevih' letnikov, oso-bito iz 1874 in 1875«.20
Slodnjak v 11. knjigi Levstikovega ZD navaja Levčevo obvestilo in sodbo o Levstikovem sodelovanju pri "Vrtcu: »Od 1. julija 1874. 1. dalje jc bil лес mesecev ves list Levstikov, pozneje mu jc pomagal — in kako je znal pomagati! — v daljših presledkih.«21 Svojo sodbo o Levstikovem deležu pri gradivu v Vrtcu je Slodnjak strnil v oznako v IV. knjigi Levstikovega ZD (482). V isti knjigi je tudi uvrstil v Levstikovo ZD veliko gradiva, ki je bilo priobčeno v Vrtcu, mnogo sestavkov, »pri katerih jc Levstikov jezikovno-stilistični delež tolik, da jih je bilo treba uvrstiti v Zbrano delo, in sicer ne glede na to, ali so prevedeni ali izvirni ali je njihov prevajalec ali avtor Levstik ali kdo drug« (1. c., 549). Nekaj tega gradiva pa v ZD ni uvrstil, čeprav je takih spisov zlasti 1874 in 1875 »precej« — zato navaja te izpuščene spise iz let 1874 in 1875 vsaj bibliografsko (1. c., 550). V tej bibliografiji ni nobenega prispevka Barbke Höchtlove, dasi je — zlasti pri Starem vojaku in njegovi rejen-ki — imel Levstik pri njenih prispevkih nedvomno prav odločilen delež, kar je pri njeni mladosti in pri njeni šoli bilo razumljivo. Zdi se mi, da je posebno pri igri čutiti Levstikovo prizadevanje, da bi bila dikcija čimbolj govorljiva in čimbolj naravna.
Ko je Barbka Ilöchtlova pisala svoje prispevke za Vrtec, je bila, kakor smo videli iz urednikove pošte v Listnici uredništva, »učenica« v Ljutomeru in Gradcu. Obžalovati moremo, da v poznejših letih ni imela nobenega človeka, ki bi jo bil vadil in ji pomagal ali ji vsaj dajal pobud za slovensko pisanje. Njeno pisanje je zanimivo pričevanje o prvih delavcih za slovensko mladinsko slovstvo v drugi polovici preteklega stoletja. Še posebej je zanimivo njeno delo kot dokument, kako močno je bilo slovensko nacionalno gibanje, da je trgalo iz strupeno nemške družine mlado slovensko kulturno delavko.
Barbka Ilöchtlova, ki je končala učiteljišče, gotovo v Gradcu, okoli 1880—83, jc nastopila, kakor že omenjeno, svoje prvo službeno mesto na Slov. Štajerskem v Braslovčah 1883 in ostala tu do aprila 1885. Nato je prišla v svoj drugi »rojstni« kraj, v Ljutomer.22 Tu je bila na slovenski osnovni šoli podučiteljica od 1. IV. 1885 do 31. VIL 1891. Kaj se je medtem zgodilo z očetom, ne vem: službo notarja je opravljal do 15. IV. 1878,
20	Vrtec 1880, 48.
21	ZD, II., 340.
22	Dr. Franc Kovačič: Ljutomer, 1926, 110.
ko je bil suspendiran.23 Verjetno se je z družino izselil, llči Barbka pa je s svojim delom na slovenski šoli v Ljutomeru pač pričala proti svojemu očetu. Mogoče je tudi, da jo je očetova usoda zlomila. Srečamo jo namreč ponovno v učiteljski službi v Vetrinju na Koroškem — ugotovili mi je bilo mogoče, da je tja prišla 1912. Vsaj 1917 je bila tam še živa, poznejših podatkov nimam. Barbka se je tako vrnila na Koroško, odkoder je prišel njen oče, in je poučevala na nemški šoli.24 I ako je končala. moremo reči, Levstikova učenka, ki je napravila zgolj prve plahe otroške korake v slovenski literarni svet.
Summary 1îar1îka höchtl
Barbka Höehtl was boru in I860 at Idrija and she died sometime after 1417 in Carinthia. It is most likely that her father was of German origin and there is no doubt that her mother was German. But inationally conscious Slovene teachers fostered her co-operation with the Vrtec, a magazine for children, between 1873—1875. She contributed mainly short short stories translated and adapted from German. Her contributions were stylistically corrected by Fran Levstik. The longest text she prepared was a play for children, »Star vojak in njegova rejenka« [An Old Soldier and His Foster Girl], also adapted after some unknown German original (1875; it was reprinted in the first issue of the series »Gledališke igre za slovensko mladino« [Theatre Plays for the Slovene Youth]). Because Fran Levstik actively co-operated with the Dramatic Society, one may judge that lie stimulated Barbka HöchtI's work and her interest for the children's theatre.
23	Dr. Franc Kovačič: Ljutomer, 1926, 229.
24	Za leta in kraje službovanja so bili na razpolagoma nepopolni učiteljski šematizmi in koledarčki v Sloven, šolskem muzeju.
Maie Šimundič (Maribor)
NEKE G LA S OV N O-N A G L A S N E OS О ВIN E DA N A S N J E G A GOVORA I M O T S K E KRAJINE
I В E К I J E
I. Današnji imotsko-bekijski govor spada medu novoštokavske ikav-ske govore jugozapadnog tipa. Kako je Bekija najzapadniji dio Hercegovine, razumi je se da je utjecaj hercegovačkih govora na Imotsku kra-j i mi bio i osiao vrlo jak, te se s pravom može reči za imotsko-bekijski govor kao cjelinu da se ubraja medu »bercegovačke« govore. Naravno, mjestiinično se (pretežno na zapadnom dijelu) osječaju elementi čakav-skog narječja. Naj vjerojatnije su io ostaei toga narječja koji su se mogli održati, zahvaljujuéi gotovo neposrednoni susjedstvu s jugoistočnim po-dručjem čak, narječja koje se u predmigraciono vrijeme moglo prote-zati i preko lijeve obale rijeke Cetine. Kako su le osohine najizrazitije u selima uz Biokovo, na krševitu kraju, njihov je govor sačuvao najviše starine. Ovdje je gotovo najsi ari je stanovništvo. Na žalost, naučno nije utvrdeno da igdje u Imotskoj krajini i Bekiji žive starinici pa je teško vjerovati da su i u tom priplaninskom kraju (Grabovac, Rastovac, Za-gvozd), ali nije isključena ni pretpostavka da medu njima ima stari-načkili ostataka s obzirom na njihov život koji je bio vezan za Biokovo, gdj<" su se najmanje odražavale političke promjene i gdje se gotovo nije osječala vlast.
Glavne su oznake imotsko-bekijskoga govora ove:
a)	Izuzev nekoliko izoliranih leksenia. refleks glasa č dao je i. I, prema tome, čitav kraj je polpuno ikavski. Gledan u sklopu okolnih govora (hercegovačkih, bosanskih i dalmatinskih), samo je dio jedne široke areje što se manje ili više proteže od mora do Save (ili рак Drave) i od Neretve na zapad, izuziunajuci Poljica i obalni pojas, sve do Zadra.
b)	Skupovi *stj i *skj dali su svagdje še. Buduči da je še, karakteri-stičan i važan u nauči, bio je odlučan kao graničnik na istočnoj strani. Prateči ovaj refleks od zapad a prema istoku, utvrdena je njegova gra-niča koja je na največoj duljini relativna i apsolutna na kračeni j>ro-
stranstvu. U pogledu refleksa lili suglasnika Bekija nije jedinstvena, time je podijeljena. U ovaj rad ušao jc govor njezdna večeg dijela, izu-zet je jugoistok gdje su refleksi *stj, *skj > št. Grariica izmedu tih refleksa, tj. izmedu šcakavaca i štakavaca na istoku ide istočno od Ce-rovih Dolaca, izbija na brdo Vranic, obuhvatajuci Gradac, Mamice i Grude skrece prema jugozapadu izmedu Drinovaca i Ružica, zatim. obilazeči Poteševicu, izbija na brdo Milinu Zasidu i spusta se na podnožje Biokova medu Rašcanima i Kozicom. Apsolutnu granicu čini samo gorska kosa Milina Zasida koja je odvojila selo Kozička Poljica iako pripada vrgorskoj opcini. U odredivanju ostale granice služio je kriterij veče ili manje upotrebe. Tako u graničnim selima kao što su Cerovi, Dooi, Gradac, Mamici i Grude čuje se i št gdje bi se očekivalo šč, ali su sigurno u 65—70 °/o šcakavačka. Isto tako u selima na štakavačkoj strani govori se u stanovitom postotku riječi šč umjesto št. Konačno: _ apsolutna jc granica medu govorilna rijetka i moguča jc lamo ako po-stoji kakva prirodna zapreka koja brani lak dodir s ljudima.
Govori susjednih bosanskih i hercegovačkili sela, na krajnem sjeve-roistoku i uzduž granice na zapad, poipuno su ščakavački. Medutim. dalje prema Livnu i Duvnu ima nekih izuzetaka, ali i tamo osjetno ])re-vladava šč umjesto št, pa u tom pogledu nema razlike izmedu imotsko-bekijskoga govara i graničnih bosansko-hercegovačkih.
Slijedi, dakle, da su Imotska krajina i največi dio Bekije potpuno ščakavački. To ili, medu ostalim, dovodi u bližu vezu s čakavskim narječjem.
c) Ostac i čak. narječja ili рак uitjecaj (premda ne strogo čakavski) je zamjena lj > j na jugozapadnom dijelu Imotske krajine. Ova se osobina pokazala dosta neotpornom i osjetno je podlegla utjecaju knjiž. jezika, pogotovo od završetka drugoga svjctskog rata. U mladega se svi-prorijedeni. Ovaj se refleks odrazuje zapadno od črte Zupa — Raščane Gornje, zahvača Slivno, osječa se u zapadnom dijelu Poljica, zatim izbija zapadno od Krivodola, presijeca Imotsko polje izbijajuči na Postra-nje, koje ostaje izvan i ravno na Zavelim na zapadnoj strani Ričica. Dakle unutar ove črte jedva ako je 8% stanovništva zamjenjuje lj >• j, u ostalih je uvijek lj na pravome mjestu. I ovdje se uočuje jača i slabija zona. U slabiju spada Dobranje, Aržano i Studenci, u jaču Lovreč, Medov Dolac, Grabovac, Rastovac, Krstatice i Slivno. .
Po svemu izgleda da ce jakanje (zamjena j < lj) potpuno nestati u skoroj bud ličnosti.
d)	Zanijena č > с i dž > d gotovo je cjelovita u Grabovcu, Rastovcu i Zagvozdu. Medutim, sjeverni zaseoci n Zagvozdu manje vrše tu zamje-ni! ili je uopče nema, ali je м pribiovskim zaseocima gotovo poipiina kao i naselju Zagvozd.
e)	najčešče je prelaženje m > n na kraju riječi (kolinin, Markon, volon, jesan, mecen, volin) na veceni prostranstvu Imotske krajine.
f)	Medu ostatke starine spada svakako čuvanje kratke množine u im. 111. roda, kao: duvi, ključi, kruoi, puli, davli i dr. Kratka množina može bili i ostatak. odnosno veza s čakavskim narječjem.
1.	Dat., lok. i instr. množine zadržavaju varijantu starog oblika npr.: drugovin, runi in i clrvečin, gooedin (gdje je n < m), zalim goram, vodam, ženam i dr. pored goron, ooclon, ženon.
2.	Bez nastavka je nekoliko izraza u gen. mn. koji označavaju mjere, kao godili, kil, liiar, nedilj, ali je njihova upotreba svedena na najnianju cest оси.
g)	U konzervativne morfološke osobine dolaze i oblici pokaznih zanije-nica: ovi, oni, oli i ti, la и znač. »ovaj«. Još nisu razvijem noviji oblici ova j, laj, onaj.
Dalje stoji dat., lok. i instr. mn. nami, vami.
h)	Pojedine sintaktičke pojave svjedoče o ostacima starine. Neki se glagoli, npr., slažu s gen. mjesto s akuz. kao što je čut, gledat, susrLst i vidit, pa je: ču češ moga čače; jesi /' gleda ovaca; bija Ii susrijo dice; o idili smo ljudi itd. Zaitim se čuju ovakvl akuz. vremena: и mladost nije radi jo pa и sturost gluduje.
Struktura imotsko-bekijskoga govora
H. a) U prethodnom su članu navedene arhaičnije črte iniotsko-bekijskoga govora, bilo da iinaju dodira sa čakavskim narječjem ili su ostatak starije štokavštine. 1 и večini se odnose na glasovnomorfološku stranu, što nije primarno za ocjenu jednoga govora. Najvažnije je и tome njegovo akcenatsko stanje koje pruža pravu sliku ovoga govora и ko-jemu se javile i neke individualne črte pa ga ponegdje čine melodioz-nijim od kujiž. jezika.
21 Slavistična revija
3
1>) D ill ji il a. U i inotsko-boki jskom govoru duljiiia je jedna od bitnih karakteristika u njegovoj strukturi. Ne samo da je cjeloviio sa-čuvana u odredenim oblicima inienica, zamjenica, pridjeva, brojeva i glagola, več pokazuje tendenciju atpornosti i daljeg širenja. Gubi se u veoma nialoni broju leksema. Naravno sve ovo vrijedi za normalno govorno tempo, u bržem govoru ili uzbudenju dolazi do skračivanja ili uklanjanja duljih slogova, u afektiranju se produljuju, kako je to u skladu sa psilio-fiziološkim stanjem govornog lica.
Duljina je stalna u slijedečim kategorijama:
1.	Uvijek je dug slog u gen. i instr. jd. inienica ž. roda a-osnova, npr. dalečine (kuče, planine, višine), i dalečinon (kučon, planinon, visinon), zatim u gen. mn. svili inienica: curica (diverova, korita, kupusa, masti, slasti, sviča, uža itd.), potoni u dat. i instr. mn. inienica m. i s. roda i im.
ž. roda i-osnova. kao: kablin (kolinin, maski,inin, radostin, stapin, vra- -tilin, žalostin i dr.). S njima se slažu odTcdeni padeži pridjeva i večine zamjenica.
2.	Isto su dugi zadnji slogovi u prid. odred, oblika, npr.: crnï — črno ста (debeli — debelo — debela), komparativu crnji — crnjë — сгпјп (deblji — deblje — deblja itd.). U pridjevina na -či izvedenih od glag. osnova duga su uvijek zadnja dva sloga, kao: brijûcï (cureči, drečeči, grijaci, (j)idači, kopači, kupaci, orači, perači, plioujuči, primači, spa-vači, šišači, trkači, radeči, živuči).
Obavezno je dug zadnji slog u glag. prilozima sadašnjim: bacajuč (čuvajuč, cluduč, gnječec, koljuč, ležeč, livujuč, noseč, parajuč, pekuč, ružeč, žeguč i žežuč, ženjuč i dr.).
3.	Takoder pos. pridjevi na -ov -čv -In imaju uvijek duge te nastavke: bratov (rtov, svakov, Zelenkov, maljev, stričev, ujčev, čačin, Ivankin, sestrin, Sarkin, ticin, Tomin, zmajev, ženin.
Analogijoni prema njima duljinu su primili u m. rotiti neki pridjevi gradivnoga i opisnog značenja što se tvore s pomočil nastavka -od boböv — bobovo — bobov a, jednako borov, bristov, duhov, grahov, jelov, kokuruzov. kljenov, lozov, murvov, sirkov, smokov, i dr. te gotov, jalov, sirov, surov.
4.	Ženska mena na -ana, prdmljena ovdje odnedavna, osjeéaju se kao odred, pridjevi i pretežno se izgovaraju s dugim zadnjim slogom. To su: Aiidrïjanii, jednako Dragana, Ivana, Marijana, Marjana, Mirjana, Smi-Ijana, Vedrima, Zorana. Zeljana i dr.
5.	Zbog stezanja ao> a to je a uvijek dugo u prid. radniin m. roda, kao čita (nosa, pogleda. zaoitlaoa) i imenicama каЪп (kola, misa, pogiba, posa itd.).
6.	Prema knj iž. magàrcic ovdje je magarčič (narančic, obojcié, lo-varčič, ulončič).
1)) U korist diferencijacijc značenja oipada daljina s deminutivnog nasi. -ic. Govori se, npr.: bùlié (croie, cvitié, davlic, gradič, mraoič. nožič, pasič, rojič), iid. i bùlié (croie, coitic) idr. Oblici s duljinom stva-raju pojačanu deminuciju, upravo kao da ispred njih stoji »mali«.
1. U pogledu duljine dvojstvene su imenice kao dioër u kojih se djelomično gubi u kosim padežinia pa je gen. dioëra i dioera, dat. divëru i dioeru i dr., zatim im. tipa cesiir : cesar, onda bunišče : bunišče, duoanišče : duoanišce, konačno or. Bijûkooa : Bijakooa.
Duljina oscilira u prid. radnoin: p oče j o i počejo (proklejo, uzejo. zaoijo), ipak se sve nianje 6uje.
c)	Medutim, duljina je posve izgubljena u prezentu nekih glagola V vrste. Uzrok pojavi bija.še prijela/, glasa m > n na kraju 1. prez. j ednine, što je dovelo do izjednačenja s glag. pridjevom trpnim: prez. pečen : prid. rad. pečen. I da bi se uklonila njihova neutralizacija. pre-zent je izgubio duljinu pa je: pečen, lé/.en (jaja). tečen, odčen, že/.en. Za njima se poveli ostali : sičen, slriž.en, oršen, pa boden. gri/.en, krûden, li/.en, plèten, préden, trasen, oé/.en, zében i dâclen, iznèsen, ploven, ziu'i-den, žioen i dr.
d)	Nedvojben je uzajamni odnos duljine i uzlaznog naglaska. Naime s pojavom težnje uzlaznog duljenja kvantiteta srednjih slogova nekih kategorija prelazi u uzlaznii naglasak. Tako npr., imenice kao bàrilce, ditlnjstvo, klim псе. svanûée govore se (i barilce, ditinjstoo, klonuče, svanùëe i više glag. im. tipa krščen je : krščen je, môljënje : moljénje. Takve su i imenice kao öbräslösi : obrâslôst. U svili je češca mlada varijanta, tj. uzlazni oblik.
III. a) Naglasak. U imotsko-bekijskome govoru, dakle cijcloni području oba ova kraja, čuju se sva četiri novoštokavska naglaska. tj. književna. Jedino se primjecuje da je <lugi uzlazni ncšto d ulj i od knji-ževnoga, dugi silazni takodcr, ali nianje, svega za jednu nijansu. Druga jc stvar u afektirunome ili naglašenom govoru: tada se s vi naglasci dulje, a dva duga znaju katkada prijeéi u pjcvanjc. Naravno, suprotno je u brzu govoru i jačem uzbudenju kada se opet svi krate. Prema tome
dva su kratka naglaska (brzi i spori) identični s »hercegovačkim«, drugi su malo (lulji. lako je tako, nije bilo potrebno stvarati nove znake za ovo jer bi lo samo kompliciralo iehničku stranu naglasi vanju.
1. U akcenatskoj strukturi treba imati u vidu rečenični ritani. into-naoiju, intenzitet i ostale govorne vrednote da bi se dobila prava slika dotične akceniuacije. Premda je imotsko-bekijska akcentuacija novo-štokavska, razlikuje se od dragih novoštokavskili govora, ima svoje unutrašnje kretanje. U intonacionom smislu to je kretanje u snijeru uzlaznog duljenja i na osnovu svega. nioguče je postaviti slijedeče pravilo: brzi > spori, zatim spori > dugi uzlazni. Dogada se. šlo nije rijetko, i drugačijili zamjena tako da brzi prelazi izravno u izlazni ili se mednsobno zainjenjuju silazni i uzlazni, ali na štetu silaznoga. /.a obrnuit proces, tj. kračenje drugih slogova ima veoina malo primjera.
b) U principu se silazni naglasci nalaze uvijek na prvome slogu, zadnji slog ne može imati naglasak. Izuzetak čini emfatička intonacija u man jem broju primjera, smanjivanje tri j n kvantiteta u gen. mn. nekih inienica m. roda koja dovodi dugi silazni nagi. u sredinu i neke tudice koje brzi ili d. silazni zadržavaju na zadnjem slogu. Najobičajniji pri-mjer einfatičke intonacije je pril. tàmân koji se čuje s brzini ili silaz-nim na zadnjem slogu: /aman eu doc. U uzvikivanju se govori brzi na zadnjem slogu u eto, nosi, pokt)j. U ovu kategorijo ide i sraslica dobàr dun, potoni stegnil t i izraz kolikdš ili kolkoš od koliko očes.
1.	Cen. mn. ovili inienica 111. i s. roda u kojib se javljaju za redom tri duljine češče zadržavaju silazni nagi. u sredini kao Dalmafinaca (domačinstaoa, gospodarstaoa, jedinaca, klubašaca, Mukaranaca) pored Dalmatiiuicu (domačinstaoa) itd. Očita je, dakle, ovisnost kvantitete 1 naglaska.
2.	Izvali emfaze nalaze se svega dvije riječi 11 kojib u pretpoeljednom slogu stoji brzi. odnosno silazni naglasak. To je u tudici barekinčad i primljenici iz knjiž. jezika gospodična koja je ovdje kontaniinacijski sbvačena kao gospa clična, odalke onda gospodična.
3.	U 110111. jed. novije primljenice najčešče zadržavaju nagi. 11a kraju riječi, ali su se p rije lazom brzog u silazni razvili dvojni obrasci pa se jednako upotrebljavaju, npr. kaladont : kaladônt (koma(n)dünt : ko-ma(njdûnt, liverant : lioerânt) i domači izrazi nastali prema ovinia (prioarânt i prioarant, zavrkänt i zavrkânt). U ostlaim je padežima uvijek uzlazni naglasak. što ujedno svjedoči o tendenciji uzlaznog du-
ljenja. Jedina tudica vašisl (z brzini na zadnjem slogu) biva i vašisl zbog jačeg u<tjecaja knjiž. jezika.
c)	Na jednosložnim riječinia sloji samo brzi (ili silazni) naglasak te je. npr., buk-, mre, mrk, štrk, lop. (mru, tooj, do, znan) i dr. Medutim, na riječima kojima se vabe ili, rjede. otjeruju ž i votin je pored brzog čuje se i sjiori te je: mùjs, pùjs, trš, vit. Jednako je u 2. jd. imperativa: bàc, te drž, gon, non, pec, rec, vod. Razlog svakako leži u uzvičnosti zapovije-danja. Narav ovoga sporoga naglaska slaže se sa standardnim sporim: obično je nešto krači u imperativu i naginje prema brzoniu, u riječeama vabljenja uzdiže.se prema uzlaznomu.
d)	I odviše je p rim j era u kojima se vidi duljenje kratkih naglasaka. Bit če navedeni tipičniji, inače se cjelina najbolje ogleda u 111 glavi ovog rada. Evo tili:
1.	Um jest o brzog stoji uzlazni u imenicama: nàglednik (nametnik. pakosnik, priglednik, priležnik, pripadnik, raspusnik, suležnik) i ne čuje se varijanta sporog naglaska kakvu još dozvoljuje knjiž. jezik. Drugdje u imenicama m. i ž. roda potpuno je prešao u silazni pa je samo: cêdula (<tal. cedola), (crkvica, klinčic, mlinčina, palčic, priprava, priprema, pristava, rasoita, razmina, slančica, ulica).
2.	U brojniin imenicama, pridjevima, glagoliina i prilozbna proces prijelaza nije dovršen iako je mjestiinice pri kraju. Iako iniaju bilo brzi bilo spori. npr. grijač, jadnik, kačun, kotar; az/ia, čoja, daca, dreka, gripa, pojata, rpa, soja, svada, pa brit kost, plodnost, sitost, sklonost, spretnost, trošnost. Ovakva razlika osla je u svim padežinia i na cijelom području Imotskc krajine i Bekije. Pridjevi su u tome otišli nešto dalje. Govori se s brzini: bakren, brasnav, čitav, čudan, davlen, glotan, iskren, jadan, kamen, kripan, krolak, lagan, lakom, pitoni, prten, prostren, ridast, sirčen, smolav, suknen, vatren, zmijast, i sa sporim bakren, braš-nav, čitav. čudan, davlen itd. U prinijerima s brzini kao gadan, gibak. glaclak, krlak, modar, mokar promjena je došla u ostalim padežma te je gen. jd. i sa sporim gàdna, jednako dat., lok. ghdnu itd. Potpuno je jednako s prez. glagola brodil, prostit, selit, slomit, smočit jer se čuje brodili, prostin s brzini i sporim. U drugih je ova podijeljenost iz pre-zenta zavučena u infinitiv. Takvi su: gužoat, klanjat, mačai, pasat, trajal, trškat, uzdaI se (pored sa sporim). Istoni su pojavom zahvačeni veznici, priloži i prijedlozi: ali, ili, ispod, kadli, kukono, nego, niti, po-kraj, povr, sada, samo, tada, tadli i dr.
Zanimljivo je navesti da je ova pojava jača u zapadnom dijelu negoli u istočnom premda l»i se, možda, oče ki val o obrnuto s obzirom na He.rce-govinu. 1 svakako težnja zamjenjivanja brzog naglaska sporim nalazi se u osirednjoj ekspanziji, šireči se ujedno prema istoku (Bekiji) koja je il j otiio otprije zalivačena, ali se ovo področje pokazalo donekle otpor-nijim.
e) U smislu realiziranja težnje za potpunim uzlaznim duljenjeni spori naglasak prelazi u uzlazni, a ovaj se potpuno učvrstio na svome mjestu. Prijelaz je, dakle, davno završen, i zu zev ši neke imeniee m. roda. Govori se: dočič, kočič, krnčič i krnčič, lančič, 6 o nič, šarčič, valjčič, zvončič. Varijanta uzlaznog naglaska osjetnije je frekventnija u im. pritisak, zâglavak, Zakupac, zàluzuk, znâlac i zločinac prema pritisak, zulazak itd. Brojnije su imeniee s. i ž. roda: bilance, čakal ce, diténee, junaštvo, klubtišce, mintànce, pLsdrice, poofslo, propéce, rebârce, sunašce. -Večini je uzrok deminueija u kojoj je izražena jača osječajnost. Prema naglasku infinitiva doiičnili glagola izvedene su imeniee brisaljka (goli jaljka, kajdunka, klizaljka, ljuljajka, pisaljka, šetaljka, turaljka, oo-zaljka), zatim augm. količina (krčina, lancina, šarčina, ielčina, zalčina) i posebno Ijûbïionicu, pijavica, zaručnica.
Bez razlike u semantici akcenatski su razdvojeni neki glag. V vrste kao npr.: bhcai i biicai (bližat, maš а t se, glavinjut, kapucat).
Prema kvantiteti drugog sloga u infinilivu javila se varijanta uzlaznog naglaska. lzgovaraju se: nališmo, počešmo, saoišmo, umrišmo, za-drišmo kao i nališmo, počešmo itd. Za njima se povele složenice glag. brat — pobrašmo, ubrdšmo, zabrašmo i dr.
1) Brzi naglasak izravno prelazi u uzlazni u glagolima bôcut te lačat, iskat, sklanjat, splosnit, spračat, spravljat, turit, vriskat (v. gornji član).
Najčešče se priloži dokle i dotle govore dôklë(n) i dôtlë(n) pored oblika sa silaznim.
1.	Zbog emotivnih razloga, koji su inače vidni u deminuciji, nastao je oblik uzlaznog naglaska u im. s. roda na -ešce: brimešce, janješce, jarešce, kamešce, plamešce, timešce, vimešce uz brimešce, janješce itd. Oblici uzlazne intonacije odražavaju bliskost govornog lica prema zna-čenju dotičnih inienica u sklopu govornog konteksta.
2.	Prijelaz brzoga u uzlazni potpuno je izvršen u inienicama bojuz-nöst (druževnost, duševnost, nabranost) i nabüjalöst pod utjecajem ž. roda prid. radnog. Jednaki su i pridjevi kao: burovna, jedndka, krvava.
malû.hia, sicûsna, iegàrna prema varijanti s brzi m na prvom i duljinom na drugom slogu.
g) U nekim primjerima brzi prelazi u silazni zadržavši i prvotnu varijantu; iako je u prid. kao brižan, grisan, kužan, posan, suzan, vilak u kojili su zavisni padeži dvojstveni u smislu da brzi prelazi u spori, npr.: gen. jd. brižna, dat., lok. brižtiu, i dr.
1.	Isti je prijelaz u jednosložnim glagolima s brzini dit, jednako dril, gnjit, krit, lit, list, mrit, plit, rit, oil i vrit prema nešto češčim sa si lažnim dit, te drit, gnjit, krit, lit, list, mrit, plit, rit, vrit. Jednaka je razlika gotovo u svim oblicima.
2.	U prez. glag. s brzini bit, grijat, pit, sijat i sit češči su oblici sa silaznim bîjën, grijen, pijen, sijen, šijen negoli s brzini hijen, grijen itd.
b) Odnos dvaju dugdli naglasaka (silaznog i uzlaznog) nije u cjclini stabilen, več se i ovdje javila težnja za uzlaznošču. U silazno naglašenim im. blago, cviče, inje, more, ruvo, suiice, ulje, zelje, zlato pored jednako naglašene množine blaga, cviča, inja i dr. česta je blaga, coica, inj a, nuira, ruva, sdnca, ulja, zélja, zlata.
i) U odnosu prema knjiž. jeziku stoji brzi nagi. u mjesto silaznog u im. bi)r, čvor, grm, slog i tor, ali se može pretpostaviti da ovdje nije bilo bor, čvor itd.
IV. a) Skakanje naglaska. Medu najvažnije osobine knot-sko-bekijske akcentuacije spada skakanje silaznili naglasaka na prokli-tiku. U norinalnom govoru ovo se provodi skoro u cjclini. Uzrok odstu-panja od toga leži u rečeničnoj intonaciji, odnosno posebnoni naglaši-vanju odredene riječi. Kada se uzmu u obzir razlozi koji sprečavaju skakanje naglaska, onda su oni i odviše maleni prema onima koji uvje-tuju to akcenatsko prelaženje. Gledano statistički. u 90 °/o slučajeva naglasak skače na proklitiku.
Ima dosta riječi, bliskih svakodnevnom životu, s kojili uvijek naglasak skače bez obzira na rečeničnu intonaciju. U svakoj je rečenici npr. ù kuču, kraj ort lu, ù ša ku, poda tebôn, medù brac'ôn; s brzim: ni s kosti, pôd nogu, р<)(1) cestu, za vrat, na brdo, и grlu itd.
1. Kako stoji, naglasak skače neoslabljeno ili oslabljeno, tj. na pro-klitioi je brzi ili spori naglasak. Normalno je da namjesto sporoga dolazi uzlazni pred enklitičkim zamjeniičkim oblicima kao: na nju po nju, ù te, zâ te, za nju, u čemu se slaže s knjiž. jezikom, zatim svi troje, sv i petero, svi šestero, soi četvero. Ovdje se u ovome otišlo još dalje:
s nijernih jediinica naglasak prelazi na brojeve, kao: dvd kila, tri koürta, pé nediljä, seclàn godïnâ, stô godïnâ, Sézdinâru, onda pô litra, pô kila, ponoč(i) i dr. Analogno ovoj nu, ni jelko skače i s nekih inienica šlo ozna-čuju predmete i biča: (loa kamena, tri golftba, doi kraoe, doi kuce, tri brata, (loi lože i dr. U upilno-uskličnim rečenicama koje počinju veznikom da hude kaitkad uzlazni nagi. na da, kao što jc: da šla če čoban! (Lo) (da di je bijo? (Md); dd si ga vidijo, bi jo je mršao (St).
1 ovo se tumači posljedicom opče težnje za uzlaznim duljenjem.
2. U uspoiredbi s knjiž. jezikom naglasak češče skače oslabljeno negoli neoslabljeno ili рак opstoje oba preskakivanja. Za dvojako skakanje izrazit je primjer aorist nekih glagola kao što su: dat, past, smit, smrknut, stat, turnut, trgnut, vrgnut, znat i njihove složenice, zatim sve složenice glag. ič. Jednako se čuje s brzini i sporim, npr. ne dado, ne pade, ne smide, ne smrknü se, i dr., ali je u množini skoro prevladao spori nagi. pa je češče ne dadošmo, ne padošte, nè smidoše uz rjede s brzini. Slično je i sa mnogima složenim prilozima koji se svagdje govore dvojstveno. Tako je: donedtivno, dopola, dàundâ, pàkasno, sùvisë, ùjedno, ùjutro, ùkriž, ùkrûpno, ùmalo, ùmisto, ùnatoc, ùpola, ùpaprïko, ùprûv, ùsitno, zàboga, zàmalo, zàradi, zàrana i dr. pored s brzini. Isto je: do jutrös, do sinöc, do sutra pored rjedeg s brzini.
Večina pridjeva složenili s p ri jed logom pri ne osječa se još kao jedna ri ječ ili ako jest, nagi. na pri skače oslabljeno i neoslabljeno. Kaže se, npr.: pridrug, pa i sa silaznim na zadnjem slogu, zavisno o rečeničnoj intonaciji, afekti ran ju i naglašivanjii dotičnog pridjeva. Ovako se vlada тек, lak, oštur, sladak i dr.
V. Tonski regis t ar. U o®t varen ju tonskog registra sudjeluju suglasnici i samoglasnici.
Suglasnici imotsko-bekijskoga govora izgovaraju se srednjim inten-zitetom koji veoma malo vodi prema jačem. Prema tomu je i rezonantni prostor širi. Rijetko zvučni suglasnici poetaju bezvučni na kraju sloga te se stoga zatvorenost i napetost, a s njima i višina malo kad javljaju. Inuče se redovito vrši suglasnička asimilacija i disimiilacija. Jedino iz-ostaje asimilacija ako se složene riječi izgovaraju sa stankom ili рак zasebno, tako da svaka ima svoj naglasak. No, to več pripada afcktaciji ili isticanju dotičnili riječi u rečenici.
U nekim imeničkim kategorijama nastopila je depalatalizacija vc-lara k, g pa se izgovara, npr.: baki, biki, skoki, slogi, vrtlogi, dat. jd.
brig i od briga, skiki, žuki i dr., što u t ječe na realiziranje napet i jih i tonski višili suglasnika.
Ostvarena je potpuna delabijalizacija m*> n na kraju 1. prez. jed-nine i u večine drugih leksema uglavnom na nastavoima. I ako je slal-nom n umjesto m u instr. jd. svili imenskih riječi: dubon, klinon, žigon, kolinon, korilon, užon, aljinon, njioon, žabicon; dobrin, guravin, šeoastin —- dobron, gaoaron, šeoasion; rnojin, nikakoin, tvojin — mojon, nikakoon. loojon; drugin, jednin, stotin — drugon, jednon, stoton, zalim u dal., lok i instr. množine: dubljin, k lin in, koritin, žabicon, dobrin, toojin, jednin itd. Ovoinu se može dodati i с > č, dž> d i / j > n j (jugozapadni predjel). Sve to skupa utječe na jačanje i podizanje tona.
Gledano u cijelosti, podizanje tonaliteta suglasnika svodi se na nekoliko njih, odnosno samo na neke vrste, pa ne mogu biti odlučni u od-mjerivanju tonskog registra (barem što se tiče suglasnika), je se velika večina rezonatorski ne sužnje, niti podiže.
Visinsku govornu skalu čini uzluzna intonacija u imotsko-bekijskom govoru (v. prethodna dva člana), zašto ima vrlo mnogo priinjera. Ta je tendencija jako izražena i čitavoj intonaciji u osjetnoj mjeri daje pjevnu vrijednost. Izrazilo je ekspanzivna težnja za uzlaznim podizanjeni.
VI. Vrijednost glasova. Prenida se neki suglasnici u ma-njein broju primjera sivaraju na zatvorenim artikulacionim pro« tori m a, što u cjelovitosti nije toliko značajno, stvorena je ravnoteža izmedu suglasnika i samoglasnika. Uz suglasnike svi su samoglasnici srednje otvorenoeti. Nema nekakva variranja samoglasnika s obzirom na pro-mjenu naglaska. Izuzevši nazalizaciju, u zoni pojedinog samoglasnika nikad se ne nalazi ni jedan tip. Isto tako gubljenje, eventualno kračenje ili stvaranje kvantitete nema nikakvih posljedica na promjenu samoglasnika.
Vil. Reče nična intonacija. Svaka rečenična intonacija ovisi o opčoj akcentuaciji nekoga govora, o psiho-fizičkome momentu i o ononie pojmu koji se želi istaknuti. U svemn je moguče uočiti uzlaznu tendenciju rečenične intonacije, njezino pomicanje prema sredini ili kraju rečenice, kako je, uostalom, u skladu s težnjom naglasne uzlaz-nosti. U norinalnom govoru rečenična intonacija nianje utječe na promjenu naglaska one riječi koja se želi naglasiti. U afektiranju, isticanju ili uzbudenju, liapokon u čudenju i ironiji krači se naglasci dulje gotovo do potpunog pjevanja, npr.: môj brâle, s/à se dogodilo! veliki топе i,
veliki; tùdà kost nénui smilovïinja. Stvarno su ovi dugi naglasci duži nekoliko puta nego su dugi u svome običnu izgovoru.
Kako su refleksom ë > i izjednačemi neko i niko, ne kad i nikad, medu njima ipak osla j с razlika zali val ju j uci rečeni čnom naglasku: niko i nikad (u značenju »neko« i »nekad«) na početku rečeniee neniaju naglaska, rijeitko ga kad imaju ako su u sredini ili na kraju, pa se stapaju s naglašenoni riječi iza sebe. Na primjer: nikad je bila dobra što se izgovara kao: nikad jebilu dôbra. Kada su spomeiiute riječi na-glašene, znače »nikad« i »nitko«.
Težnju za preniještanjem rečenične intonacije prema sredini ili kraju očituje prid. kolik koji takoder srasta s riječi iza sebe. npr.: evo brašna kolik očes: kolik očete uzmite; kolik ima vos lamo? Skupa su izgovo-rene: kolikhceš, kolikočete, kolikima (s brzini na pretposljednjem slogu).
Češce se npr. čuju ovakve rečeniee: donesvina pa če m o se nàpit; ujdùkucu i v ici. Okrnjeni se imperativ naslanja na susjednu naglašenu riječ.
Os ii 11 spornen liti Ii standardnih naslonjenica osječa se pomieanje i intonacije prema sredini i kraju rečeniee u večini ostalih slučajeva. Da-kako, Iako su zamjetljivi i obratni primjeri, ali se tada najčešče radi o naglašivanju neke riječi i takav je naglasak pomičan, tj. zavisi o liijestu koji zauzima ta riječ u rečenici.
Zusammenfassung
einige lautlich-akzentuierende charakteristiken der rede im imotsko-gebiet und bekija
Die Rede von Imotsko-Bekija gehört zu den neuštokavisehen ikavisehen Reden des herzegovinischen Typus und stellt der zeitgenössischen serbokroatischen Schriftsprache ziemlich nahe. Sie hat auch ihre spezifischen Merkmale, besonders im Lautsystem und in der Betonung. Alte Konsonantengruppen *stj und *skj werden überall zu sc reflektiert, man sagt: dvorišče, igrališče, ulišče, ščipat. Im südwestlichen Gebiet das konsonantische lj>j: jubav, gun-devaj; č>č und dž > d: čuvat, rič, dep, svidodba, aber fast am weitesten verbreitet geht in zu n über am Ende des Suffixes, so ergibt sich: kolinin, Markon, mecen. Diese Merkmale sind wahrscheinlich ein Überbleibsel des čakavisehen Dialektes, welcher sich vor den türkischen Eroberungen bis zur Neretva erstreckte.
Iii der imotsko-bekijschen Rede bestehen vier Akzente (o, i, ê, i), sie stimmen mit den Akzenten der Schriftsprache Uberein, die Kvantität des Akzentes (-)
aber ist eine der hervorragenden Charakteristiken dieser Hede und ist häufiger als in der Schriftsprache. Eine deutliche Tendenz der Akzentbewegung in der Richtung zur steigenden Intonation ist feststellbar und dann shematisch so dargestellt werden: ô > i, i >i. Die Satzbetonung befindet sich gewöhnlich am Satzende.
Zwischen den Konsonanten und den Vokalen besteht Gleichgewicht: die Vokale und die Konsonanten sind mittelmässig offen.
Krnil Šlampar (Ljubljana)
KUMICIČEVE DILEME Г NJIHOV SLOVENSKI ODJEK
I
Pitanje orijentacije hrvatske književnosti rješavala je svaka generacija na svoj način. Šenoa, iako je cijenio njemačku klasiku a napadao je površne njemačke pisce, osječao je negativan politički korelat takvih veza te je nastojao usinjeriti hrvatske ])isce prema slavenskim književ-nostima i prema francuskoj literaturi smatrajuči da su one srodnije duhu hrvatske književnosti nego njemačku književnost.
Kumičičevo frankolilstvo iinalo jc više izvora, a jedan od njih je bio svakako Šenoina sugestija, p rem da jc Šenoa, kao najsnažnija književna ličnost štrosmajerovske generacije, bio meta napadaja nekih pravaša, ali inače je bio uglavnom za sve grupe osobnost velikog poslovanja pa tako i za Kumičiča. Kao istarskog Hrvata (Berseč 1850) privlačile su ga romanske literature te je poznuvuo talijansku književnost, a zavolio francusku. Na tuj ga je put usmjerila i pripadnost pravaškoj stranci koja je u političkoj borbi p roi i v madžarskoga i njemačkog tlačenja tražiila pomoči u Francuskoj i Rusiji.
K tome su pridošle i neke osobne ugodne mogucnosti da se približi francuskoj književnosti. Upoznavši Francuza Aristida Vigneauxa pro-d u bio je svoje poznavanje francuskoga jezika, a dvogodišnji boravuk u Parizu (1875—1877) duo mu je priliku da se npozna s najaktualn.ijiin piiaiijinna francuske književnosti i naročilo sa Zobnim naturalizmoin za koji se očito zagrijao.
Zato je razumljivo da ta j »književni emigrant« nije ostao samo bez-brižni književni turist koji uživa u susretu s novim pa ga naskoro zaboravlja u jxxlsvijesti, nego je bio uvjeren da bi realizam i naturalizmu koristili hrvatskoj književnosti te se je za afirmacija tili bratskih st rn ja veoma angažirao. Svoj zanos lit i o je ilustrirati praksoni i teoretskim razlaganjem. Iako su nakon početničke i bezbojne pripovijesti
Slučaj (1879) izašli romani Olg a i Lina (1881) i Gospoda Sabina (1883) koji su trebali reprezentirati naturalizem u hrvatskoj književnosti pa je jedan dio književne kritike tako sbvatio te romane i napao Kumičiča zbog naturalizma.
Na tu uzbunu tradicionalne kritike odgovorio je Zolin poštovalac temperamentnim člankom O romanu koji je izašao u prarvaškoj Hrvatskoj vili.1 U toni teoretskoni sastavku zalagao se za realizani i natu.ra-lizarn te je naveo niz evropskih auiora, pripadnika lili pravaca, a osini toga je naročilo branio Zolu na onim područjima problematike na kojima je bio francuski teoretik naturalizma najviše napadan.
Medutim iznenadno če djelovati Kuniiciceve misli o romanu Olga i Lina koje je iznio u pismu uredniku celovačkoga časopisa Kres Janku Skeitu2 iste godine kad je objavljen i članak O romanus. Na to me je pismo upozorio prof. Anton Slodnjak te mu se za to toplo zahvaljujem, a jer je i inače zanimljivo za odnose Kumičičeve sa slovenskom književ-nošču, hit če objavljeno u cjelini i bez pravopisnih popravaka:
Veleučeni Gospod i ne Profesore,
Danas sam primio Vaše eienjeno pismo, te sam Vam vrlo zahvalan na iskrenom bodrenju za dalnji rad.
Knjige, koje želite imati, poslati ču Vam sutra. U ostulom. moram Vam reči istimi, da žalim, šlo sam napisao >01 gu i Linux. Valja znati, da sam se onda bio povratio iz Pariza, gdje sam bio pod uplioom najnooije naturalističke škole. Naš narod treba zdravih knjiga. Ja držim, da je roman »Primorci najbolje moje djelo do sada. j- J el kin Bosiljak« i >Zač ... Svalovi« izlievi su mogu srdea. U njih bavim se sa svojim zaoičajem. Ja sam Primorac. Istranin.
Sad 6u pisati za hrvatsku Maticu oveči roman. Vaš členjeni list »Kres čitam vrlo rado. Slovenski razuanijeni posve, nu pisati ne mogu u toin nježnom hratskom jeziku.
Mnoge novine pišu o »Zač... Svatovi« po mene vrlo laskavo, a da Vam istimi kažem veseli me, kad mi vele ljudi, da napredujem.
Zadnje pismo, koje ste od mene primili, pisala je moja žena. Imam mnogo posla.
Od Boga zdravlja, a od mene pozdravlja
Vam odani	...
Zagreb 10/7 83.	Eugen Kuinicic
1	Hrvatska vila 1883, br. S, 145—148.
2	Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, sign. MS 104(> (Kurz, u ob-javljenom pismu od E. Й.)
:l Pisinvo je datirano tO. Vil 1883, a Kumičicev članak je izašao u Hrvatskoj vili 1883, u augustu.
Iz kurzivnih dijelova pisma očifo izbija paradoks: Kumičič sc na neki način odriče Olge i Line, a pokazuje i stanovitu rezervu prema naturalizmu te svoja spontana ostvarenja vidi u istarskim romani m a. Te praturječnosti i ta kolebanja iinala su svakako svoje uzroke koji bar djclomičnu niogu objasniti te nedosljednosili. Ta njegova unutrašnja raspinjanja nvjetovana su pritisoima s različitih pozicija. S te strane treba istači os im djelovanja tradicionalne kritike još i odnos čitalačke publike prema njegovim djelima i uopče komunikacione sredine koja ga je pritiskala svojom problematikom, a onda če dalja objašnjenja otkriti pitanja: kakav je teoretski stav Kumičicev o naturalizmu i koliko je naituralističkih elemenata uniio u strukturu svojili »ozloglašenih« romana.
Što se tiče njegova stvarnog odnosa prema naturalizmu, može se reči da je Kumičič relativno najviše naturalist u svoin teoretskom članku
0	romanu. U njem je govorio o »zdravim očima« pisca koje treba da prenose u svoja djela prirodu i istinu, udarao je po iniaginaciji 11 knji-ževnom sitvaranju, upozoravao na eksperimentalnu metodu i ( Tauda Bernarda, zagovarao pozitivne intencije Zolina morala i njegovu oštru analizo društvenih rana, prikazao je praktičnim primjeroin metodu sa-kupljanja grade iz stvarnosti, ali sve je to iznio nekako pojodnoslav-ljeno mjesto produbljeno. Nije dovoljno istakao objektivnost naturalizma ni njegove znanstvene osnove (Comte, l aine, Lucas), a nije potcgao ni granice izmedu naturalizma i realizma. Takoder 11e hi se moglo pri-hvatiii da.su svi navedeni pisci realisti ili naturalisti; medu njima ima
1	romantika. I рак je zaslužan za vrlo ažurno upozorenje 11a Zolin natu-ralizam u Hrvatskoj. Kumičicev članak je izazvao brojne polemike (Pasarič, Galac, Šrepel) s obzirom na usmjerenje hrvatske književnosti u praven realizma ili naturalizma te je u takvoj borbenoj atmosferi ko-načno Emil Podolski4 iserpno izložio ideje naturalizma hrvatskoj puhlici.
Književna praksa je pokazala znatno manje elemenata naturalizma nego je to došlo do izražaja u iteoretskom članku. Dapače i u romaniina Olga i Lina i Gospoila Sabina kojiinia je jedan dio kritike pridavao epitete naturalizma niogu se nači tek neki sporedni elementi: u prvoni
4 Hrvatska 1886, br. 63—114.
redu iznošenje ružniih strana života. J u bi trebalo još istači policaje5 koje je Kumičic dobio od Zole dajuci liral>ro za ukus tadašnje hrvatske sredine glavnu ulogu u romanu prostitutki lani prema Zolinoj Nuni, a prema Zoliinu djelu Vol-Bouille je i zgradi o lik rasipne i nemoralne gospode Sabine iz krugova visoke birokracije i plemstva. U vezi s tim razmicanjeni grade nioralno-seksualnog područja je razumljivo da je Kumičic omogučio tiskanje Kozarčevoj Teni kad su je druge ustanove odbile. Osim toga je, nasuprot Šenoi koji je dapače i Seljačku bunu nakou poraza kmetova optimistički završio, ostavio da je zlo ostalo nekažnjeno.
l ini se udaljio od šenoinske tradicije koja je poljepšala prirodu i ol varala perspektivne vidike, a razlikuje se i od istarskih romana. Na taj bi se način moglo reči da je Kumičic rano intonirao hrvatsku varijantu naturalizma koja je. razumljivo, bila u toj početnoj fazi skromna i anemična pa je opsegala samo neke, večinom, spored ne elemente naturalizma.
Inače u ta dva romana, kao i u ostalim istarskim i historijskim prozama. imao je Kumičic pred očima, za razliku od Zoline slobodne Fran-cuske, pot lačen u hrvatsku domoviinu i naročilo mučenicu Istru te nije mogao ostati objektivan, nepristran pripovjedač, kakav bi mora o biti naturalist. Unosio je aktualne polibičke i socijalne tendencije i očito pokazivao gdje mu je simpatija, crtajuči likovc prema romantičkoj crno-bijeloj tehnici. Zato je Hrvatica Olga vrlo dobra djevojka, a nezavidna pozicija prostitutke dana je Austrijanki Lini. Kumičiceva je osnovna pažnja na fabuli s neobičnim zapletinia i intrigama, a opis njemu ne služi kao Zoli za pobliže odredenje liikova, nego ima više funkoiju lirizi-
5 U članku Zolin udeo и srpsko-hroaiskom realizmu prikazao je Miloš Sav-kovič književni odnos Kumičiča prema Zoli na taj način: »Kumičič je svojim prvim romanom Olga i Lina, još 1881, kopirao Zolirin Nunu od koriea do korica.c (Srp. knj. glasnik 1927, XXII, br. 6. 423).
Mišljenje prof. Antuna Barea je drugačije: sZeleči da pošto poto dokaže zavisnost Kumičiča od Zole, Miloš je Savkovič ustvrdio, da je Olga i Lina od korice do koriee preuzeta iz Zoline Nane. No haš usporedba izmedu ova dva djela pokazuje razliku izmedu ova dva pisca. Zolina je Nana lijepa, no glupa. a u duši dobra. Ona je organski izdanak pariškoga društvenog života; dijete eksploatirane klase, ona se svojoni ljepotom osvečuje eksploaiatorima šireči medu njima veneričku zarazu. Kumičiceva je Lina naprotiv inteligentna i po-kvarena žena, koja iz tudinc dolazi u Hrvatsku te svijesno uništava naivnog i glupog hrvatskog aristokratu.« (Eugen Kumičic: Djela L Zora, Zagreb 1930, 19)
ranja atmosfere. Dok je natural,izam zahtijevao egzaktnost kazivanja, Kumičič se cesto služi metodom aludiranja i naslučivamja.8 Da Kumičič, kajti je toliko prdjetio iniaginaciji, nije n svojoj unutrašnjosti Ыо tip naluralističkoga pisca, svedoče i karakteristike koje su mu davali njegovi dobri poznavači i prijatelji, naročito Vjekoslav Klaič: »Več tada pokazivao je Jenio nada sve živu maštu i osobit dar za ugodno, zanim-Ijivo pričanje« i: »A pričajoči znao se zanijeti te bi koji put i tako kičeno govorio da mu nijesmo pravo ni vjerovali.«7
U biti svojoj osječao je to i sain Kumičič. Imajuči pred očima publiku koja je čitala uglavnom feljton-romane i nije mogla slijediti ni Senou u realističkoj pripovijesti Mladi gospodin, sani je paralelno sa spome-nutim romanima objavljivao istarske romane Jelkin bosiljak (1881), 'Začudeni soalooi (1885), Sirota (1885), Preko mora (1889), a kasnije i histo-rijske romane s ist ak nut oni rodoljubnom tendencijom i romantičkom tehnikom da bi patriotski djelovao na publiku koja je uz to bila navikla na stanovite didaktično-moralističke sheme, na »realizain« koji je opti-mistički uljepšavao stvarnost.
Kumičič je u strukturi tzv. naturalističkih romana unio nešto spored-nih naturalističkih črta, a uglavnom je upotrebio stilske elemente romantike. Medutim u pismu Janku Sketu otvorio je piisac svoju dušu i izjav'io: pravi, iskreni Kumičič je u istarskim romanima! Tu je prozu kao i historijske romane publika zaista vrlo voljela.
Tako je pri nastajanju Kumičičevih književnih djela djelovalo više sila: i sugestija modernog naturalizma svojom novošču na kulturnog provincijalca, i lična romantična duševnoet, i društveno-politički zali-tjevi potlačene zemlje, i pravaštvo koje je forsiralo angažiranu književnost, i romantički ukus književne publike koja nije mogla slijediti Ku-mičičeve skokove do naturalizma, i kritike koja je tendirala uglavnom k blagom realizmu te je isticala kao uzor ne Zolu nego Turgenjeva o ko-jemu je napisao topao članak i Kumičič (1883). Zato je možda duhovita Savkoviceva8 misao o Kumičičevu »patriotskom naturalizmu« kao i ller-gešičeva8 izjava da i u drugoj prozi osim Olge i Line i Gospode Sabine
0 Stanko Lasic: Itoman Šenoina doba. Umjetnost riječi 1964, br. 4, 264.
7	Yjekoslav Klaič: Mile uspomene. Hrvatsko kolo 1905, 184—185.
8	Miloš Savkovič: Zolin udeo и srpsko-hrvatskom realizmu. Srp. knj. glasnik 1927, XXII, br. 6, 425.
0 Ivo Hergešič-. Kumičič i Zola. Obzor 1937, br. 272.
22 Slavistična revija
5
ima naturalističkih elemenata misleci pri tom na doku mentira nosit Ku-mičičev.ih I list ori jski.il romana. Na kraju možda ne bi bio preveliki paradoks kad bi se za takav splet stilskib faktora upotrebio izraz roman-tički naturalizem!
Pismo Janku Skelu je plastično objasnilo Kumičičeve dileme i n bili potvrdilo dovitljive izvode prof. Antuna Barca o književnem opusu pisca. On je živo ubvatio pravu književnu du su Eu gen a Kumičiča korigirajuči preuveličavanje naturalističkih utjecaja u kojili je zamke upao u zanosu frankofilstva Miloš Savkovic. Prema analizama Antuna ßarca10 zaista »Kumičic je jedan od najjasnijih primjera ove borbe pisca koji ima pred očima strane literarne uzore, a njegova je intimna narav drugačija i koji nije znao da svoje opravdane literarne težnje dovede u sklad sa svojim ličnim, a i nacionalnim osobinama«.
II
U Hrvatskoj je Kumičic nailazio na oipor kritike i publike kad je nastupio s djelima u kojima je obradivao motive o ružnim stranama života, a — kako je več rečeno — opčenito su prihvačeni njegovi istarski i bLstorijski romani. Zanimljivo je da je njegov književni rad dosta glasno odjeknuo i u Sloveniji. Da je do toga došlo, pobrinuli sil se paž-Ijivi slovenski referenti o hrvatskoj književnosti u slovenskim revijama, a pripomogao je tome i sam Knmičič.
Več se iz prvoga pisma Janku Skelu vidjelo da je Kumičic pokazao pasivno znanje slovenskog jezika i da mu je sialo do loga kako prima njegova djela slovenska čitalačka publika. To je direktno izrekao u dragom pismu11 Janku Skelu na koje me je takocter upozorio prof. Anton Slodnjak te mu se zato zahvaljujem:
Velecienjeni Gospodine Urednice!
Čast mi je priposlati Vam ovimie moj roman »Začudjeni Svatovi« s molbom da ga zvolite u Vašeni cienjenom listu oglasiti.
10	Antun Barac: Slo godina nooije hrvatske književnosti i »Obzor«. Obzo-rova Spomen-knjiga 1935, 255.
11	Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, sign. Ms 1049.
Ja sam uložio u ovo djelo sve svoje sile, te seienim da več toga radi zaslu-žujeni, da mi ос-jena kaže golu istimi, pa oko je djelo vriedno preporuke, <la mu se je ne liskruti.
S odličnim štovanjem
Zagreb 29./6 883	Jenio Sisolski
(Eugen Kumičič) [lica 29. III kat
Razumljivo je da je taj istarski roman celovački Kres12 vrlo loplo preporučio svojim čitaocinia. Razuinlj<ivo je <lu ga hvali i Joeip Stare ti Ljubljanskem zvonu1:1 i da su istarske romane povoljno p rim a II i ostali kritičari kako je to pokazao prof. Anion Ocvirk14 koji je uopče sabrao niz pozitivnih i negativnih kritika o odjeku Ktimičičevih djela u slovenskim revijama i kri lički ili osvijetliio. Ta zanimljiva novost nije na žalost dosad registrirana u nauči o hrvaitskoj književnosti. Izrazito negativne prikaze Kumičičevih raidova koji su iznosih črne strune života (Teodora. Sestre) napisali su kritičari iz idej nog krtiga Mahničeva, a žestok pole-mički napadaj iiputio je Ignacij Kralj proti v Kumičičeva članka O romanu.
Inače je za odnos slovenskih referenata o hrvatskoj književnosti prema Kumičiču vrlo karakteristična uljndna ocjena J. Steklase16 o Gospodi Sabini: »Predmete svojim romanom jemlje Sisolski iz dveh virov. Mestno življenje jc skušal opisati v svojih romanih: Olga i Tina. Primorci in Gospodja Sabina, a idilično in priprosito življenje isitrijan-skili Primorcev v pri povestih J с Mein bosiljak in Začudjeni svatovi. Po tej temeljne j. razliki ločijo se znatno dela Sisolskega. Pripovesti iz primorskega življenja spominjajo nas na romantiko in prikazujejo simpatična in plemenita lica ter jih hrvatsko občinstvo prav rado prebira, ali romani, ki črtajo mestno življenje, prikazujejo malo da ne samo sramoto, brezznačajnost in gnilobo odličnega sveta. Tukaj posnema pisatelj E. Zob, in ta dela so mu natrošena pesimizmom, obupan jem in fatalizmom. Zato tudi ni Jen i jo Sisolski s tem svojim romanom uspel, kajti značaji niso. kakor bi morali biti, nego so večjidel karikature, kako rš ne si težko predstavljamo. Vendar pa je jezik v tem proizvodu lep in neki
12	Kres 1883, 8, 432.
13	Ljubljanski zvon 1883, 540.
14	Slovenska moderna in evropski simbolizem. Naša sodobnost 1955, 197, 211.
15	j. Stcklasa: Poročilo o hrvatskej književnosti. Kres 1884, št. 12. 654.
opisi izvrstni, ter se bode gotovo rad citai kakor vsi poprejšnji njegovi romani.«
Dakle obzirno odbijanje ozloglašena romana i simpatija za istarsko idile koje katkad i nisu bile bez tamnih oblaka.
Osim toga zanimtjivo je istači da slovenski naturalist Fran Govekar n svoni nekrologu Kumičiču niti ne spominje direktno naturalizma u vezi s tim piscem: »Kot pisatelj je bil Kumičic pozitiven realist, modernist francoske šole; njegovi spisi imajo vedno socialnokritično ali patriotsko tendenco. Njegov elegantni slog je kazal, da se je učil pri Francozih in Italijanih, njegov silni temperament in plamencče rodoljubje pa je izdajalo za Primorca.«,G
Pri s vem toni treba još istači da je Kumičic, zbog polemičnog poten-cijala njegovih djela, naišao na veci interes kritičara, a nianje prevo-dilaca.17
Tako je uglavnom primljen Kumičic u slovenskoj kritici i publici slično kao i 11 hrvatskoj književnosti. Osim toga on je, uz neke slovenske kritičare bio indirektni »krivac« da se u osamdesetim godinama 19. sto-ljcča dosta govorilo i polemiziralo o naturalizmu u slovenskoj književnosti, dok nije 11 devedesetim godinama došla grupa naturalističkih pri-vrženika koje je prof. Anton Slodnjak prikazao u knjiži Slovensko slovstvo (1968) pod naslovom: »Nova struja« ali slovenska inačica naturalizma 1895—1900.
Résumé
les dilemmes de kumicič et leur écho en slovénie
Kumičic, l'écrivain croate de l'Istrie (né à Berseč en 1850 — mort à Zagreb en 1904), était 1111 francophil et an propagateur du naturalisme dans la littérature croate. Quand la critique traditionnelle aussi bien que le public ont refusé ses deux romans Olga in Lina (Olga et Lina — 1881) et Gospa Sabina (Madame Sabina — 1883) comme deux oeuvres naturalistes, cet admirateur de Zola a défendu le naturalisme et l'écrivain mentionné dans l'article O romanu (Du roman — paru dans Hrvatska vila eil 1883). Mais il est surprenant que dans une lettre de 1883 à Janko Sket, le rédacteur du journal de Klagenfurt Kres, Kumičic a exprimé le regret pour avoir écrit Olga in Lina et s'est montré
10 G.(ovekar): + Evgen Kumičic. Slooan 1904, 221.
17 Prevedena su dva romana: Preko morja. Poslovenil Л. Z. Lovanski. Y Gorici 1896 i Jelkin nageljček. Prcvel Anton Kacin, Gorica 1926.
réservé envers le naturalisme et a déclaré que son expression authentique était dans ses romans istriens avec la tendance patriotique.
L'auteur de l'article Les dilemmes de Kumičič et leur écho en Slovénie a expliqué ce contredit avec le fait que Kumičič a subi l'influence de plusieurs facteurs: les suggestions du naturalisme et toutes ses nouveautés à un provincial culturel, su nature romantique, les demandes sociales et politiques de la patrie oppressée, le parti de «pravaSb qui était le promoteur de la littérature engagée, le. goût romantique des lecteurs qui ne pouvait pas suivre Kumičič dans ses passages au naturalisme et finalement la critique avec la tendance vers un réalisme modéré sur l'example de Tourgueniev. Tous ces facteurs ont donné naissance .aux dilemmes île Kumičič et l'auteur de l'article a constaté que Kumičič pourrait être appelé, paradoxalement, le naturaliste romantique.
Les dilemmes littéraires de Kumičič ont eu un grand retentissement aussi en Slovénie ce qui était ignoré jusqu'au présent dans les connaissances sur la littérature croate. Le professeur Ocvirk a démontré que les rapporteurs slo-vènes ont refusé les romans désignés connue naturalistes et ont écrit des éloges des romans istriens idéalisés. De cette manière Kumičič a été le coupable pour le fait que, à l'exception de quelques critiques, on discutait et polémiquait sur le naturalisme dans la littérature slovène de bonne heure, dans la huitème décade du siècle passé.
Jože Toporišič
О В Т. I K O S L OVNA S E G ME N TA C1 JA, PREDVIDLJIVOST SPOLA IN VKLJUČENOST TUJK V JEZIKOVNI SISTEM SLO V E N S K E G A KNJIŽNEGA JEZIKA
Nedavno je Milka Ivdc v posebni razpravi1 na zanimiv način spregovorila o nekaterih problemih, ki jih nakazuje naslov teh vrstic in ki jih slovenske slovnice in jezikoslovne razprave večinoma ne obravnavajo s tako veliko željo po sistematizaciji, komplet i z aci ji in posploševanju.
Njeno razpravljanje gre za tem, da bi pokazalo enoumno razmerje med imenovalniškim členom sklanjatvenega vzorca in slovničnim spolom. Natančneje povedano: imenovalniška oblika slovenskega samostalnika naj bi na splošno vsebovala zadostno količino obvestila tako glede spola samostalnika kakor glede njegovega sklanjatvenega vzorca.2
Avtoričini pogledi na to problematiko so v presenetljivem soglasju z minimalno definicijo 1. in IV. slovenske sklanjatve v tradicionalni slovenski slovnici: po njej gredo v
I. sklanjatev samostalniki z obrazilom -a, v
IV. sklanjatev pa samostalniki z obrazilom -o, -e, medtem ko se pri definiranju II. in 111. slovenske sklanjatve kot sklanjatev ž. sp. brez obrazila oz. kot sklanjatev m. sp. brez obrazila
1	Obeleževanje imeničkog roda u (standardnom) slovenačkom jeziku upo-redeno s odgovarajueom srpskohrvatskom situacijam. Zbornik za filologiju i lingvistiku, XI 1%8 (Novi Sud), str. 49—55.
2	N. m.: »Pravila distribucije [pokazatelja K (= kongruence) i P (= paradigme)! uz različite imeničke lekseme u njihovom osnovnom, leksičkom (tj. nominativnom), oblika ukazuju, pre svega, na relevantnost P indikatora oliče-nog u konkretnoj formi nominativnog nastavka date imenice« (str. 49); malo drugače v povzetku: »The author starts with the assuption that the gender of a Slavic substantive in general is established already in nom. sg. by the combination of two morphologicul devices: the form of the agreement (K) and the form of the paradigm (P).«
že v tradicionalni slovnici kaže nezadostnost formalne informacije ednin-skega imenovalnika za predvidljivost sklanjatvenega vzorca in jc prav zato dodan k vali likat or spola.3
Glede splošne predvidljivosti moškega in ženskega spola torej slovenska tradicionalna slovnica poleg naravnih spolnih parov (ženska —-slugu) upošteva oblikoslovne morfeme dveh sklonov, tj. imenovalnika in rodilnika ednine: samostalniki m. spola imajo v teh dveh sklonih končnice -0 : -a, -u, ženskega pa -a, -0 : -e, -i. Srednji spol je (kot pri sklanjatvi) definiran s samo imenovalniško končnico -o/-e.
3 Prim. Slovenska slovnica, A. Bajec, 11. Kolarič, M. Rupel, Ljubljana 1964 (dalje Ss 1964) str. 135: »Sklanjatve določamo po spolu in po obrazilu v ednin-skem imenovalniku«; str. 152: »V slovenščini so samostalniki po slovnični delitvi v splošnem:
a)	moškega spola, če se v imenovalniku ednine končujejo na soglasnik in imajo v drugem sklonu obrazilo -a ali -и;
b)	ženskega spola, če se v imenovalniku ednine končujejo na obrazilo -u ali pa na soglasnik in imajo v rodilniku obrazilo -e, -i;
c)	srednjega spola, če se v imenovalniku ednine končujejo na obrazilo -o ali ел
Ta pravila veljajo seveda le »v splošnem«, zato je gotovo narobe, če se pozneje za I. sklanjatev trdi kar. da so to »/s/amostalniki z obrazilom -a« (str. 136) (torej izpadejo iz nje samostalniki prav tako ženskega spola z obrazili -o, -e, -a, -is itd.), ali če se za 11. sklanjatev trdi, da so »/s/amostalniki ž. spola brez obrazila« (str. 139), ker se s tem vanjo uvrščajo tudi primeri kot Ceres ipd., ki pa gredo v 1. sklanjatev. Podobno je tudi z definicijama III. sklanjatve (na str. 141 oz. 147), saj definicija »/s/amostalniki m. sp. brez obrazila« izključuje iz III. sklanjatve primere kot sinko, Marko, finale, tropus, Latium ipd., definicija za IV. sklanjatev, češ da so to »samostalniki z obrazilom -o, -e«, pa uvršča vanjo tako samostalnike moškega kot ženskega spola s tema obraziloma (tj. sam. tipa sinko, finale, Klio ipd.).
Zaradi vsega tega sem sam sklanjatve določil drugače (prim. Slovenski knjižni jezik 1, Maribor 1965, str. 152): »v prvo sklanjatev ali dcklinacijo gredo samostalniki ženskega spola, ki imajo v edninskem imenovalniku večinoma končnico -a, v rodilniku pa dosledno -e; v drugo gredo pruv tako samostalniki ženskega spola, ki pa imajo v edninskem imcnovalnihu končnico -0, v rod. pa -i; v tretji sklanjatvi so samostalniki moškega, v četrti pa srednjega spola. Nekaj samostalnikov, večinoma tujega izvora, redko tudi domačega, se ne sklanja. Pač pa pri njih še vedno ločimo spol in število. Nekaj občnih imen se sklanja mešano po drugi ali po prvi sklanjatvi.«
Po mojem mnenju iz edninske imenovalniške oblike same sploh ni razviden ne sklanjatveni vzorec ne spol samostalnika. To načeloma velja za vse samostalnike s »oglasnikom na koncu osnove in s končnico -o (most — kost), velja pa tudi za vse samostalnike, katerih osnova se končuje na samoglasnik. Ce hočem napovedovati spol ali sklanjatveni vzorec, moram pri zadnjiih upoštevati semantični in provenienčni vidik. Spodnja preglednica kaže, da so samostalniki ob isti imenovalniški končnici lahko različnega spola in gredo tudi v različne sklanjatvene vzorce:
lip- a	— slug-a	(ž	- m)	lip-e -0	—- slug-ej-i	-0/-OV
mest-o	— sink-o	(s	- m)	mest-a -0	—• sink-i	-ov
polj-e	— finul-e	(s	- m)	polj-a -0	— final-i	-ov
pot-o	— pol-0	(Ž	- m)	pot-i -i	— pot-i	-ov
lele-0	fante-0	(s	- m)	telet-a -0	— f unlet-i	-ov
slov 0-0	— rolo-o	(s	- m)	sloves-a -0	— roloj-i	-ev
lo se da potrditi tudi z lastnoimenskim gradivom:
Sapli-o Selc-e Niob-e Kobilic-u
—	Mark-o (ž — m) Niob-e (s — ž)
—	Giusepp-e (ž — m)
—	Skaz-a (ž — m)
Saph-e -o Selc-a -0 Niob-e -o ■Kobilic-e -o
—	Mark-i	-oo Niob-e	-o
—	Giusepp-i	-oo
- Skaz-ej-i	-0I-OO
Že od nekdaj naša slovnica določa na podlagi naravnega spola poimenovanih oseb moški slovnični spol in s tem dvojni sklanjatveni vzorec vsem tistim samostalnikom s končnico -a, ki poimenujejo osebe moškega spola.4 M. Ivič pa na podlagi neoblikoslovnih meril poskuša določiti spol tudi tistih samostalnikov, ki se v edninskem imenovalniku končujejo na kak drug samoglasnik, pa naj bo tak samoglasnik končnica ali ne. Tako pri samostalnikih s končnico -o ali -e, ki so ji načeloma srednjega spola, določa nesrednji spol na podlagi naravnega spola poimenovanj oseb (sinko, Marko, Jože, Tasso — dekle, Klio, Nike), pri enakih poimenovanjih neoseb pa ji je za merilo mlajši tuji izvor poimenovanja, s katerim je avtomatično povezana moška spolna slovnična
4 Prim. Ss 1964, str. 132: »Nekatera imena za moške osebe se končujejo na -a. pa je naravni čut močnejši kakor slovnični, zato so samo moškega spola.
določenost (kino, Togo, finale).5 Samostalnikom, ki se jim na -o in -e (ali tudi na -a, -i, -u) končuje osnova (seveda spet v imenovalniku ednine), sicer pa imajo v tem sklonu končnico -и, pa je — kolikor ne zaznamujejo ženske osebe® — s tem določen tudi moški slovnični spol (taksi, Zola — Juno).
le poglede je mogoče v marsičem dopolniti, marsikaj pa je bolje ne sprejeli. Iako npr. slovenski knjižni jezik pozna tudi kombinacijo Kf — P0, za katero M. 1 vie trdi, da »izostaje«;7 primer zanjo je npr. species ali Juno ali Karmen in sploh vsi slovenski in drugi priimki s prvotno karakteristiko Km: nova species, rimska Juno, naša Karmen, Rožanc je šla. Pri K,„ — Po manjka primer koi Kalo -ona. ki je zanimiv zaradi tega, ker se mu osnova podaljšuje, četudi je končni -o nenagla-šen.8 Bolj kot te pomanjkljivosti, ki jih je ob popolnem pregledu nad gradivom mogoče odpraviti, pa motijo nekatere druge stvari.
Prva taka zadeva je mnenje, da je pri samostalnikih srednjega in nekaterih samostalnikih moškega spola enako upravičena segmentacija ilrev-o dreves-a, tel-e ielet-a, Jož-e Jožef-а (in pač tudi im-e imen-a) kot segmentacija drevo-o dreves-a, Jože-o Jožet-а, lele-o telet-a, ime-o imen-a. Prvo segmentacijo ima M. I. celo za boljšo iz dveh razlogov: ker pri drugi segmentaciji v primerili kol drevo alternira samoglasnik podaljška osnove (-o- : -es-) in ker se vsi samostalniki srednjega spola, ki podaljšujejo osnovo, končujejo prav na -o in -e, ki sta edini končnici za imenovalnik ednine srednjega spola (pač pri samostalnikih, ki osnove ne podaljšujejo).0
5 N. m., str. 50: »Autohtone imcnice (kojima se ovde priključuju stare pozajinl jenice več davno asimilirane po autohtonom modelu obrezovanja) imaju u ovom pogledu drukčije i raznovrsnije morfološke mogučnosti od onih ime-nica, koje su relativno nedavno pozajmljene iz stranog izvora (u daljem izla-ganju za njih éemo rezervisati odredba ne autohtone).'. — Kategorija neavtoli-tonosti je za enojezičnega uporabnika jezika seveda skoraj brez vrednosti, ker je skoraj sploh ne more ugotoviti (izjeme bi bile nekatere besede pisane ali pa take, ki povzročajo težave pri izpeljevanju).
" Resnici na ljubo je treba pripomniti, da tip Juno pri M. I. sploh ni v evidenci.
7	N. m., str. 53.
8	Nenaglašeni končni -o pri samostalnikih m. spola se namreč razen pri latinskih imenih avtomatično tretira kot končnica: Togo Toga.
11 N. m., str. 50.
Prvi razlog je nebistven, clrugi pa naključen. Po logiki prvega načela bi primeri kot oje ojesa ali ulje uljesa govorili ravno za segmentacijo. ki jo lvičeva zainetuje (ker samoglasnik podaljška osnove ne alternira, kakor ne alternira v obeli drugih tipih, namreč v tele teleta in vreme vremena). Splošno vzeto so v (eni smislu nealternirajoči primeri številnejši od alternirajočili, zato je nealterniranje pravilo, alterniranje pa izjema. Ce bi veljal kriterij alternacije ali nealternacije končnega samoglasnika v osnovi, bi bila smiselna tudi segmentacija mat-i, hč-i (in seveda tudi kr-i). česar pa seveda tudi M. Ivič ne sprejema, pač iz razloga, ker drugi samostalniki ženskega spola nimajo kot edine končnice edninskega samostalnika prav tega samoglasnika.
Ce segmentiramo drevo-, ime-, fante-. Joie- (in kar sprejema tudi Al. Ivič — hči-, kri-, Merku-, kosi- itd.), je mogoče postaviti splošno pravilo, ki se glasi: samostalniki, katerih osnova se končuje na samoglasnik in imajo v im. ed. končnico 0, zmeraj podaljšujejo osnovo: dre-ves-a, iinen-a, faiitet-a, hčer-e, Tonet-a, Kosij-o10 (alternacija krv-i dela v obeh interpretacijah enake težave).
/a segmentacijo ime- iu tele- govori razen tega dejstvo, da je -e kot končnica za srednji spol ednine za trdimi soglasniki (trdimi sedaj v slovenščini seveda samo funkcionalno) sploh nemogoč. Zato segmentacija im-e ali tel-e implicira preureditev pravila o alternaciji končnic -o/-e (prva za funkcionalno trdimi, druga za funkcionalno mehkimi soglasniki). Potreba po spremembi tega pravila odpade, če se segment ira ime-oz. tele-. I i|> telo telesa tu ni ovira, ker za nekončniške alternacije ni uveljavljeno pravilo, da e ne sme stati za trdimi soglasniki, pač pa o ne sme za с j č v. š (kolikor seveda gre za nekdanji etimološki o).
111 To velja seveda tudi za grško-latinska imena tipa Menelaos in sploh za imena, ki se jim osnova končuje 11а samoglasnik, imajo pa v im. ed. še sanio-glasniško končnico (ali začetek končnice), npr. Tea, boa. Slov. pravopis 1962 je v nasprotju z izročilom v prvem primeru predpisal rodilnik v hiatični obliki (torej Menelaa) namesto običajnega in sistemskega Menelaja (kako čudna bi bila analogna oblika ZolaaM. Protest proti hiatični obliki je bilo slišati tudi s strani uglednega klasičnega filologa (prim. J iS 1964, str. 327—329); dokaz za podaljšavo z j pri samostalnikih tipa Tea, boa pa mi je rod. 11111.. tj. Tej, boj. ne pa morda Te ali bo. V resnici je boj a sprejeto tudi že v im. ednine, (po)go-vorno pa je tudi Teja.
Pri podaljšavah moških samostalnikov s koncem osnove na -e se res izvzemajo domače besede na -e (prim. Slov. knj. j. f, str. 165: »Domači samostalniki na -e podaljšujejo razen v imenovalnikii ednine osnovo s t: oče očet-a, France Francét-a. ■
Segmentacija im-e iel-c in slov-o je manj primerna tudi s stališča generativne ali rodibie slovnice, saj o<l dveh možnosti za imenovalnik favorizira tisto z manjšo količino informacije. S tega stališča se zdi seveda optimalna rešitev nastavek imen-, telet- in sloves- (s posebnim pravilom se potem v im./tož. ednine odpruvlja končni soglasnik, e pred .s- pa zamenja z o, kolikor to dopušča predhodni soglasnik), a je generi-ranje mogoče tudi iz morfemske variante ime- tele- in drevo-: pri tipu z -o- na koncu osnove se -o- zmeraj zamenja z -es-, pri tipu z -e- na koncu pa se le-ta zamenjuje z -en-, če je pred njim m in gre za občno ali enako konvertirano lastno ime, sicer pa z -et-, medtem ko je treba ojesa in uljesa listirati.
Tudi z besedotvornega stališča se mi zdi segmentacija tel-e neupravičena: v besedi tele ima zadnji e natančno tako vlogo besednega pripon-skega obrazila kot pripona -ic- v besedi telica: v besedi tele sledi priponi -e- končnica -o, v besedi telica pa priponi -ic- končnica (tj. sklanjat veno obrazilo) -a. Prav enako razmerje imamo tudi v parih dekl-e-o : dekl-ic-a iu fant-e-e : fant-ič-0 ali fanl-ak-а. V zadnjem primeru se še jasno čuti. da obrazilo -e- spreminja nevtralno oznako fant-, kakor jo spreminjata tudi obrazili -ič- in -эк-; in podobno je tudi v primeru dekle in oče.u
Nekončniškost končnega -e v tipu tele dokazuje razen tega tudi alternativna množina, kot jo imamo v nekaterih slovenskih narečjih, kjer se za ednino uporablja priponsko obrazilo -e-J-et-, v množini pa -ič-: tel-e-; tel-el- + končnica v ednini, proti tel-ič- + končnica v množini. V narečjih potrjuje pravilnost segmentacije ime- tudi tako imenovana masku-linizacija z obliko imen- oz. vremen-; segmentacija vrem-e pa ima za posledico paradigmo vrem-u, kar je tudi izkazano v slovenskih narečjih, ne velja pa za knjižni jezik.12 Zanimiva je knjižna »maskuliiiizacija besed liebes in sloves; ta je gotovo nastala iz osnove, kateri je pripadal tudi končni samoglasnik, medtem ko je iz segmentacije neb-6 nastala običajna paradigma neb-â prav tako v knjižnem jeziku.
V zvezi z željo M. Ivič, da bi končnica -o (in -e) pri avtohtonih slovenskih besedah veljala samo za samostalnike srednjega spola, je tudi njeno prizadevanje, da vse nasprotne domače primere, kolikor so ven-
11	Posebnost je pri dekle in oče ta, da sta priponi -e- zaradi neobstajanja brezpriponske vzporednice siilsko nezaznamovani, zaznamovani p6 priponi -ie-a in -k-a (deklica, očka).
12	Na oblike vremen -a iu vreme -a me je opozoril T. I.ogar, zapisane pa so že v slov. dialektoloških delili.
darle evidentirani, nekako diskvalificira ali pa jih ne upošteva. Za -o prim.: »Autohtone imenice tipa P0 (kao leto) stupaju po pravilu u kombinacij u sa K„ formama. Indikator Km dohijaju izuzetno, ako se njima označava muški stvor (up. naš Marko ili naš dečko13)«, pri čemer v opombi pod 13 beremo: »Oblik dečko je proširen najviše u istočnim oblastima slovenačke jezičke teritorije koja je u neposrednem kontaktu sa srpskohrvatskini jezičnim područjima. U centralnim oblastima pre-ovladava oblik deček (po usmenom saopštenju prof. dr. Rudolfa Kola-riča).«13 To seveda komaj velja za besede, kot so sinko, fičko, debelinko, pa seveda tudi Janko. Zdi se, da so prav take besede omogočile tretiranje besed, kot sta tango ali Tasso, v smislu moškega spola.
Drug tak primer je končnica -e pri samostalnikih moškega spola. Spet beremo: »I autohtone imenice tipa P0 (kao polje) stupaju po pravilu u kombinacija sa formama K,,14«, kjer pod 14 beremo: »Jože Toporišič (/'Slovenski knjižni jezik 1J na str. 166), uz napomenu da .Samostalnikov s končnico -e ni veliko...', navodi oblik Sonce kao primer za lično muško ime koje se pojavljuje u kombinaciji sa Km. Ali primer jc konlroverzan. Po usanenim informacijama prof. dr. Rudolfa Kolariča, oblik o kojem je reč i nije lično ime več prezime (poznatog junaka iz literature — Janez Sonce); ono se u govoru često uopšte ne deklinira.« Tudi v pripombi 15 se še dvorni o avtentičnosti segmentacije Sonc-e -a.14
Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da jaz sploh ne trdim, da je to nemara krstno ime, temveč pravim le, da je »lastno«, moram pripomniti, da primer ni čisto nič kontroverzen, in sicer niti glede na to, ko bi bilo lastno ime Sonce znano samo iz Tavčarjevega romana, ne pa npr. tudi iz Ljubljanskega Zvona iz listnice uredništva, in niti ne v primeru, ko se tako ime tudi drugod ne bi našlo. Znano dovolj pa je npr. tudi lastno ime (priimek) Zdravje. Tudi če se kje ali kdaj ne sklanja, to ne spreminja dejstva, da se lahko tudi sklanja. (Glede nesklonljivosti priimkov naj opozorim na opozorila slovničarjev še v ne tako davni preteklosti, da je treba vse priimke (torej ne samo take na -c) sklanjati, kar se (pač po vplivu nemščine) zlasti v pisavi ni delalo dosledno.15)
13	N. ni., str. 51. Oblika dečko je pogostna tudi v slov. centralnih govorili (Loška dolina, zali. dolenjsko narečje); informacija F. Jakopina
14	N. m., str. 52.
15	Priin. Slovenski pravopis 1962 (dalje SP 1962), str. 47: »Pri moških imenih sklanjamo oba dela: potrdilo za Janeza Kovača ("zu Janeza Kooač, 0 za Kodač Janeza).«
Seveda pa v zvezi s takimi imeni komaj lahko govorimo o P0 kol enotnem tipu, če nam je P res celotna paradigma, ne pa samo znamenje za imenovalniško obliko ednine. Vsi taki samostalniki se namreč že v množini obnašajo docela v skladu s 111. slovensko sklanjatvijo, in v bistvu enako že v tožilniku ednine (prim, dečki dečke dečku (= P,,1) — mesta mesta mesto (= P02)). Isto velja za na videz enotni P„ : P,.1 = srce, P02 = tele, Pe8 = Dovje.
Y	zvezi z rezerviranostjo M. Ivič do moških lastnih imen, ki so po izvoru občna imena srednjega spola, naj opozorim še na lastno ime Seme Semena, ki ga je najti v Finžgarjevem romanu Iz modernega sveta. Priimek Seme -na je znan tudi iz Laškega pri Celju. Take oblikoslovne lastnosti te vrste imen nas smejo prav tako malo begati kot imena Sonce ali Zdravje (z rod. Sonca, Zdravja). Velja pač pravilo, da se občnoimenska karakteristika imena najdalj drži v imenovalniku, nova spolna določenost lastnega imena pa mu paradigmo spremeni v vseli drugih sklonih (torej videl sem Sonca, Zdravja, Semena). To se dogaja tudi z imeni, ki so prvotno občna imena žen. spola na soglasni k, npr. Podjed, Zver, Noč, ki imajo že od rod. dalje normalno paradigmo moškega spola (torej Podjeda, Zver a, Noču).la Seveda se — čeprav dovolj redko — pojavlja tendenca, da bi se tudi v imenovalniku ednine uveljavil običajni in or fem moškega spola, tj. -o namesto -e ali -a: tako si je razlagati oblike kot Sonc (ker pač tu ne gre za maskulinizacijo in redkukcijo) ali Zun (kjer maskulinizacija v tem smislu kot pri Sonce sploh ni mogoča) namesto Sonce in Zuna.
V	zvezi s samostalniki s končnico -a, ki označujejo lahko tudi moške osebe (trapa, mevža, prismoda, neroda, reva, baraba) in za katere trdi avtorica, da je zanje značilen indikator K[, če pomenijo kaj zaničlji-vega,17 bi opozoril na primer dobričina, ki ga SP 1962 določa kot samostalnik moškega ali ženskega spola (čisto navadno je namreč reči, da je kdo velika dobričina), pa gotovo ne razodeva pejorativnosti. Mislim tudi, da takim samostalnikom lastnosti Kf ne daje njih pejorativ-
lu Prim, tudi SP 1962, str. 47 lastna imena Sonce, Noč, Miš, Misel. V pripombi 3 na isti struni se navajajo še Zdravje in Seme (z roti. Semena).
17 N. m., str. 51: »Ukoliko je -a u pitanju, imeniee dobijaju redovno indikator K[ pod sledečim uslovima: u) da nije muška osoba u pitanju (npr. lipa ili boa) ili b) da se radi o pejorativnom označavanju muške ostfbe (npr. trapa, prismoda, mevža, i si.). Лко se, medutim, imenicoin referiše o muškom licu a pri toni ne dolazi do izražaja elemenat poteenjivanja, prisustvo Km indikatora postaje obavezno (up. np. naš vojvoda, naš starešina i si.).
nos t, temveč so to enostavno samostalniki ženskega spola za pomen 'trapasto, mevžasto, prismojeno, nerodno, revno ali barabsko človeško bitje, ki je seveda lahko m. ali ž. naravnega spola. Pripomnil bi tudi, da je pretirano mnenje: »Označava nje odrasle osobe uz u potreb u kon-gruencijskog pokazatelja srednjeg roda obično je uslovljeno težnjam za naročit om ekspresivnosšču (kao u slučaju naše dekle, tole fante, umesto inkode magučeg: naša cleklè, la fantepri čemer v opombi 9 beremo: »Up. eksplicAtnu konstataciju povodom odredivanja roda imenicama deklè i fante: »Rabijo se taki samostalniki v obeli spolih, v srednjem večkrat z zaničljivini pomenom« — Slovenska slovnica, na str. 86.18 Zveza naše dekle ni prav nič ekspresivna, prej naša dekle, po drugi strani pa je naš fante prav tako ekspresiven kot naše fante, le da z opo-zitivnim predznakom: prvič nekako hiipokaristično, drugič pa pejorativ no.
Odgovorimo si še na vprašanje, koliko so neavtohtoni samostalniki in lastna imena sploh v slovenskem knjižnem jeziku kategorija zase. Za to, da so, nekako govori dejstvo, da v tradicionalni slovenski slovnici oblikoslovno niso obravnavani hkrati z avtohtonimi občnimi imeni, temveč ali v poglavju o pravopisu (večina neavtohtonega gradiva in lastnih imen) ali pa v posebnem dodatku na koncu vsake sklanjatve (lastna imena).19
Po mojem mnenju taka ločitev ni upravičena. Prav zato sem v svojem Slovenskem knjižnem jeziku I vse samostalnike obravnaval na enem mestu in po istih kriterijih. Na neavtohtonost je treba kazati le v primerih. kadar gre za nasprotujoče si obravnavanje enakih kategorij. Takega pa je sorazmerno malo: prvič so to latinsko-grške alternacije osnov (Salamis Salamine, Juno Junone), drugič pa neobičajne končnice v imenovalniku ednine (oz. tudi v tožilniku), kakršne so -us, -os, -es, -is, -um itd. ali -e pri samostalnikih moškega ali ženskega spola (pri zadnjih tudi končnica -o). Redoma se tudi res opozarja na razliko samostalnikov moškega spola, katerih osnova se končuje na -e (domači samostalniki se potem podaljšujejo s -1-, nedomači pa z -j-). Vsakršno poudarjanje ne-avtohtonosti slov. samost. zunaj tega okvira pa je nepotrebno.
18 N. m., str. 51.
1,1 Prim. Ss 1964, poglavje o lastnih imenih v pravopisnem delu na str. 47—90, potem pa o lastnih imenih na str. 138—159 za 1. sklanjatev, 146—147 za III. iu 130—151 za IV.
V slovenskem knjižnem jeziku se namreč sploh uveljavlja težnja po absolutnem oblikoslovnem sprejetju vseh samostalnikov tujega izvora v sistem slovenskih sklanjatev (1., 111., v množini tudi IV.). To velja tudi za iinenovalnik, čeprav je SP 1962 šel po nepotrebnem proti tej težnji. Edini problem v zvezi s popolnim sprejetjem samostalnikov tujega izvora je le nekaj imen ženskega spola (npr. Kitty, Karmen) in moških lastnoimenskih poimenovanj, ko zaznamujejo žensko osebo (npr. Tomšič). To pa se rešuje iako, da se slovenska lastna imena (in pač tudi moderna tuja), kolikor gre za priimke, oblikovno adjektivizirajo (Tomšič — Tomšičeva) — v starejših obdobjih pa so se femininizirala sa most a I-niško (Tomšič — Tomšička), krstna imena pa rada dobivajo pripono še sedaj (Gitty — Gitica, Malči — Malčika). Kadar to ne gre, pa bi se lahko še danes držali načela, ki ga je uveljavil že Dalmatin, ko je imena tipa Ruth od rodilnika naprej sklanjal čisto navadno po 1. sklanjatvi (torej Ruthe). Seveda tu ni izključena popolna ponašitev v obliki Rutha.
Za konec ne bo odveč preglednica slovenskih samostalnikov po spolu, končnicah in sklanjatvah:
	Končnica	Spol:	Ženski	Moški		Srednji	
	je						
	1 -0	nit-01 bukev-02	" v -i -kve	gOSt-01 Prežihov-02	-a -ega		
M		Ceres-«3	-re				
'S (rt		Salamis-03 -ne					
"Sb		Tetis-03	-de				
o K	-a	lip-a1	-e	slug-a	-e/-a		
ce		hišn-a2	-e				
	-0	Kli-o	-e	sink-o	-a	niest-o1	-a
>u						liti d-o2	-ega
3 л	-e	Nik-e	-e	final-e	-a	polj-e1	-a
о						si n j-e2	-ega
t/i ca [> Q	-i			dežurn-i	-ega		
	-as			Leonid-as	-a		
G СЛ	-os			obol-os	-a		
o	-es			Ahil-es	-a		
	-is	Akropol	-is	Martial-is	-a		
	-us			cikl-us	-a	4	
	-um			Lati-um	-a		
		species		tour de France			
tu		Končnica je	Spol:	Ženski	Moški		Srednji
	M						
	=	-0			angazma-0	-j a	
o	со		J u по-0	-ne	rolo-0	-ja	kolo-0 -esa
0) СЛ	Ы; c				oče-0	-ta	tele-0 -ta
C3	s				Seme-0	-na	ime-0 -na
c	сд				Goethe-0	-ja	oje-0 -sa
сл			mati-0	-ere	taksi-0	-ja	
			kri-0	krvi	Smrti u-0	-ja	
		=	Malči				
lz preglednice se lepo vitli, tla gredo samostalniki ženskega spola vsi v 1. sklanjatev, če le nimajo končnice -o1 (tip s končnico -и2 pa gre v ednini v glavnem po 11. sklanjatvi); samostalniki moškega spola se sklanjajo vsi po III. sklanjatvi, le tisti s končnico -a lahko tudi po 1.; samostalniki srednjega spola se sklanjajo vsi po 1Y. sklanjatvi; samostalniki brez končnice pa se ne sklanjajo, oziroma imajo v vseh sklonih končnico -0.
Iz končnic se tla sklepati na ženski spol na podlagi morfema -a (kolikor ne gre za moško poimenovanje), na podlagi poimenovanja ženske osebe (tu so izjema samostalniki kot Akropolis) ter na podlagi nekaterih pripon (npr. -ost). Veliko besed pa s tem ni zajetih. Na srednji spol se da sklepati le iz končaja osnove (tip na -me, kolikor seveda ne gre za poimenovanje moške osebe) ter iz pripone -e, kolikor označuje mlado ali ničvredno, pri končnicah -o in -e pa v smislu pravila M. Ivič (kadar ne gre za poimenovanje moških oseb in ne za neavtohtone samo-stalnike). Moški slovnični spol se da napovedati na podlagi poimenovanja moške osebe in neavtohtonoeti samostalnikov, veliko primerov pa je nemapovedljivih. Popolna napovedljivost spola iz imenovalniškega edninskega morfema pa je seveda pri invertivnih poimenovanjih iz pridevniške podstave.
23 Slavistična revija
11
Zusammenfassung
morphologische segmentierung, vorausbestimmbarkeit des geschlechts und eingliederung der fremdwörter in das sprachsystem der slowenisc hen schriftsprache
Der Aufsatz handelt über die morphologische Segmentierung, über die VorausbeStiminbarkeit des grammatischen Geschlechtes und über die Eingliederung der Fremdwörter und der fremden Namen in das System der slowenischen Schriftsprache.
— Aus der Abhandlung geht hervor, dass die Gliederung dekle-o deklet-a, Tone-0 Tonet-a, seme-e semen-a, slooo-o slooes-a gegenüber der Gliederung dekl-e deklet-a usw. (wofür sich M. Ivic einsetzt) mehrere Vorteile hat (rein morphologisch und vom Standpunkt der Wortbildung). Bei der Prädikabilität des grammatischen Geschlechtes werden M. Ivic's betreffenden Kathegorien präzisiert und eingeschränkt. Am Ende wird gezeigt, wie die Opposition -autochtones : niclitautochtones Lexikalelement im Slowenischen von sehr geringer Elemente der slowenischen Sprachstruktur voll anzupassen und so die erwähnte Opposition anheimisch : fremd aufzuheben.
Milorad Zivančeoic (Novi Sad)
VRAZ KAO P O L O N O F I L
Indeks pojava koje su zaokupljale Vrazova aktivnost više je nego impozantan. Pesnik i književni kriitičar, poliglota, prevodilac i naučnik, sabiralac narodnih pešam a i animator kulturnog života, on je st vara lac koji i danas pobuda jc pažnju. Kao pesnik ostavio je traga u slovenačkoj lirici i obogatio novim izrazom preporodnu poezija u Hrvatskoj, dok je kao književni arbitar ilirske epohe prvi glasno rekao da treba prekinuti sa diletantizmom u literaturi. Znalac i tragač osetljiva nerva i istančana sluha, uspeo je on da se bitno približi onovremenoj evropskoj umetnosti, otvarajuci prema njoj horizonte na Slovenskom jugu.
Budnim okom Vraz je pratio savremenu rusku, poljsku, češkti, srp-sku, ali i francusku, englesku i nemačku literaturu. Buduci da mu je sveslovenstvo bilo glavni program,1 a slovenstvo kriterij, on je sve »bratske« narode posmatrao sa stanovišta uzajamnosti (Wechselseitigkeit). Iz takve orijentacije proiisteklo je i njegovo polonofilstvo, koje ce, medutim, u pesnikovom životu imati posebno mesto.
Mladi Jakob F ras došao je u doticaj sa poljskom knjigom i kulturom verovatno vrlo rano. Još dok je kao poletarac učio u Gracu filozofija i pravo (1830—1838), bio je neprestano u najužem krugu oduševljenili slovenofila, deklarišuci se i sam kao »sloveno-polit«.2 U Gracu je došao u dodir i sa internircima Poljacima, koji su na rano formiranje njegove slovenske svestii takode izvršili odredeni uticaj. Svedoči o tome njegov bliski prijatelj Franjo Miklošič, evocirajuci studentske dane:
»V Gradcu se ta ljubezen za slavenščino neje zgubila; kovali smo velikanske osnove; Vraz imel bi spisati primerjajoč slovar, jaz pa pri-
1	Podrobnije o tome: M. Živančevič, KollaroD ilirski krug. u zborniku Literarne ozt'ahy Slovakov a južni/cli Slovanov (Slovenska Akadémia Vied, Bratislava 1968, str. 158—182).
2	U pismu svome prijatelju J. Muršcu, dat. u Gracu 29. VI 1833 (Dèla S. Vraza, Zagreb 1877, knj. V, str. 132—133). U svome rada Stanko Vraz и ško-lama Fran Ilešič dokazuje da je to panslavensko društvo bilo organizirano (Gradnja za povijest književnosti hrvatske Zagreb 1907, knj. V, str. 100—116).
merjajočo slovnico slavonskih jezikov. Občenje s Poljaki v Gradcu interniranimi podpomagalo je delovanje.«3
Recepcija polonica ogleda se u mnogim Vrazovim interesovanjima, Iektini, uticajima, simpatijama, preokupacijama. U ovom smislu veoina je zamimljivo tumačenje koje sani autor daje u pismu svome intimusn, poznatom ruskom slavisti Izmailu Sreznjevskom; iz njega se jasno vidi zašto je Vraz pridavao izuzetan značaj poljskom jeziku, a vidi se i to, da je taj jezik izvršno znao več g. 1842 (kad je pisano ovo pismo), pošto je niogao davati iz njega privatne kondicije:
»Dolazi svaki dan na večer od 5—7 satih diaci iz različitih stranah domovine naše mladiči, s kojirna čdlam naše narodne pčsme, Kačiča i gdčšto iz Dubrovčanah. Počeo sam takojer njima poljski citati i nastavljati jih u gramatici. Ti pitaš, zašlo baš poljski? Opet s dvojega uzroka. Prvo: što je poljsko najoddaljenije narečje slavonsko; tako da učeči to narečje če ključe dobaviti od ostalih narečjah, koja izmed ju ovoga i našega stoje. Drugo če jim se izgovaranje ruskih reči tim više olakotiti. Eto ti uzroka! Mladici dobro napreduju; a izmedju ovih opet naj bol ji su poljskom moji zemljaci Štajerski Slovenci, od kojib dolazi šestoriica... To meni nije muka, nego ugodna zabava. — Do&itejska zabava. — žalibože (ili hvala bogu?), obavčstio sam to da naši mladici malo znadu, da je skrajnje vreme starati se za naslednike.«4
Ovaj pasionirani sakupljač i proučovalac folklora veoma se rano upoznao i zbližio sa poljskom nacionalnom lirikom. Naročilo su ga privukli i osvojili živi, jednostavmi i melodični kupleti krakovjaka. Njihov zvonki ritam dugo ce mu odzvanjati u svesti, ponajviše u ono vreme dok je radio na svojim znamenitim Djulabijama (1836—1840). Liričar pre svega, koji nije mogao da peva agitke i budnice uprkos prebaci-vanju savremenika, ispredao je stihove o ljuba vi dok su drugi pozivali na oružje. Njegova zbirka pesničkih ispovesti, najbolja njegova zbirka, nosi u zaglavljima kao moto strofe krakovjaka u originalu, koje into-niraju pojedina poglavlja. öitav ritmus i duh Djulabija odretluju ovi
3	U pismu prof. I. Macunu, g. 1881 (Ivan Macun, Književna zgodovina slovenskega Štajerja, str. 114). llešič tukodje spominje ove poljske interniree u vezi s Vrazom (op. cit. 110, 116).
4	Ovo pismo, dat. 28. 1 1842, pronašao sam u ostavštini Sreznjevskog u Moskvi (Centralnyj Gosudarstvennyj Arhiv Literatury i Iskusstva); biče u ee-losti objavljeno zajedno sa ostalim materijalima u Radii JAZU.
raspevani. ponašeni, pohrvaceni krakovjaci, kojii se mestimično utkivaju u tekst kao gotovo doslovan prepev:
I	(1836)
Dolina, dolina,
w dolinic potoczek — Nie mogç zapomnieč dziewki czarnych oczek.
U dolu, u dolu
do tri hladna vrela: Ali, ne mogu zabit njena lica bijela...
II	(1837)
Plynie woda, plvnie,
Po kamikach huczy, — Kto nieumie wzdychac, milošc go nauezy.
Plije voda, plije,
po kamenju buči, Tko uzdisat ne zna ljubav ga nauči.
III	(1838 i 1839)
Juž siç jesien konezy
lišcie z drzewa leči: — gdzie siç dwoje koeha, niepotrzebny trzeci.
Jesen se naklanja,
lišče s grana liječe: — Gdje se dvoje ljubi, nij' potrebno treče.
Ima u ovoni Vrazovom kanconijeru i nešto od atmosfere Mickiewi-czeve prve ljubavi; idealizovana pesnikova Ljubica ista je onakva sentimentalna gospodica kao Maryla, a igroin koincidencije u oba slučaja protagonistkinje se u stvarnosti realno udaju za bolje partije, ostavivši svoje adoratore da uzdišu i pate.
Adam Mickiewicz nije ovde slučajno spomenut: on spada u prve pesnikove književne ljubavi. Još dok je pisao isključivo slovenački, preveo je Mickiewiczevu pesmu Pororôt talij (Oče domo pride), koju je
kasnije preveo i na hrvatski (Poviatak vtčev), a zatim i niz dela:5 Razgovor (Do D. D.), Djevojku (Paniez i dziewczyna), Andjeliji (Rozmowa), Sunak (Sen), Lijepa gospoda (Pani Twarclowska), Najbjedniji (Rezyg-naeja), Trebine (Dziiady, II doo), Romantičnost (Romantvcznošč). Vidi se da je pesnik prevodiio pomnjivo i s velikom ljubavlju, ako i ne nvek srečno, kako je sam primetio, »koliko se igda moglo vjernije i po mjerilu i po riječima originala poljskog« (Uvod u Trebine)e. Koliko mu je to pošlo za rukom, ilustruje ovaj slučajno izabrani odlomak:
Chor
Ciemno wszçdzie, glueho wszçdzie, Co to bçdzie, со to bçdzie?
G u š 1 a r z
Czyscowe duszeezki! W jakiejkolwiek swiata stronie Czyli ktôra w smole plonie, Czvli marznie na dnie rzeczki, Czyli dla dotkliwszej kary W surowem szezepiona drewnie, Gdv јц w piecu gryzq zary, 1 piszczy i placze rzewnie; Každa spieszcie do gromady! Gromada niech siç tu zbierze! Oto obchodzimy Dziady! Zstçpujcie w swiçty przybytck; Jest jatmužna, sq pacierze, I jedzenie i napitek.
5 U najboljoj dosad Vrazovoj bibliografiji, koju je sastavio Fr. Kidrič (Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1910, sv. VII, str. 322—384), a zatim onoj koju je u naše vreme priredila Višnja Barac (Vraz-Preradovič, Djela, Zagreb 1954, str. 35—55), nema večine ovih pozicija, ili se ne zna autor origi-mala. Isp. medjutim D. Zivanoviča Bibliografija prevoda dela Adama Mickje-viča и srpskohrvatskoj književnosti (Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor, Beograd 1957, sv. 1—2, str. 176), a zatim članak Mickiemicz m literaturze serbochormackiej u zborniku Adam Mickiemicz 1855—1955, Wroetaw-Warszawa 1958.
0 Trebine. Nar. svetkovina. Pjesan Adama Mickieviča, Prev. St. Vr. — Kolo 1850, knj. Vil, str. 3—30. Pesmi je pridodat i zanimljiv komentar, Uvod prevo-ditelja (str. 3—8). Vraz je tu nastojao da protumači duh dela, objašnjavajuči smisao naslova i značenje obreda. Učinio jc to veoma spretno i sigurno, kao rutinirani poznavalac folklora, ne upuštajuči se, na žalost, u književno-estetsku analizu.
7, b o r Sve zamrknu, sve uSuti, Sta ceš vid jet, šta li čuti?
Guslar Čiste duše jadne! Gdje god bile, s koje li boli, Ma gorela koja u smoli, Mrzla na dnu rijeke hladne, 11 stisnuta s kazni strože Med sirovo dreva granje, Čijem pod njome vatru lože, Svoje plakala tužno stanje; Oj, spješite bržc aino, Da se skupi skup do zbora! Mi Trebine proslavljamo! Svaka da u krain doletjela! Ima darka, zagovora, Ima pila, ima jela!
Vrazovi prevodi Miekiewicza u stvari često i nisu prevodi, več slo-lxxlne prerade ili varijacije,7 a i u vlastitom opusu pesnik se ugleduo na velikog poljskog romantičara. Dovoljno je samo uporediti sonete Sanak i isiina i dr. sa čuvenim Mickiewiczevim ciklusom Krimskih soneta (Sonety Krymskic).
Izbor poljskog materijala za prevod i prezentovanje hrvatskoj čita-lačkoj publici uvetovan je specifičnim Vrazovim pogledoma na književnost. Po shvatanjiima blizak velikim slovenskim romantičarima, nužno se našao u istom frontu sa Mickiewiczem, Puškinom, Kollârom, Erbe-nom i Celakovskym. Govoreči o domačoj literaturi g. 1846, napisao je u svome Kolu: »Drugo ima gledište, s kojeg valja da smatra slavjanski na književne proizvode naroda svog; a to gledište jest moguči duh slun-janstoa, kako se izjavljuje u književnosti slavjanskoj sa svom svojom živom prirodenom šilom; kako on vlada u naše vrijeme, koji li mu daje oblik sadašnjost, koji li on udara pečat na isto vrijeme. Taj kriterion
7 Jan Wierzbieki: Vrazoni soneti i Mickiemicz, Umjetnost riječi, X1/1967. br. 4. str. 325—342, a zatim od istog autora: Romantyzm chormacki a literatura polska, Z polskich studiôw slavvistycznych, Séria 3, Warszawa 1968, s. 21—32. O nekim Vrazovim preradama i prevodima Mickiewicza pisao je nedavno opšir-nije Stojan Subotin u knjiži Iz poljsko-jugoslooenskih književnih oeza, Beograd 1969, str. 19—41.
treba da si uzme na um naš kritik, i vazda pred očima da drži kao zrcalo jedno.«8 Kao uzore naveo je izrikom: Puškinove pripovesti u ve-zanom slogu, Konrada Wallenroda, Graxi/nu i Pana Tadeusxa. Premišljeno, obavešteno i nimalo slučajno. 1 ako je po svoj prilici došlo i do izbora gore navedene Mickiewiczeve pesme Romantičnost, »možda zato što je tek pred kraj života Vraz počeo shvatati da u Hrvatskoj još nema prave romantične literature, da nema čak ni romantičarskog pesničkog manifesta i da u nedostatku svog, domačeg, treba prevesti najbliži, slovenski.«9
Poljska interesovanja Vrazova otkrivaju nain ne samo njegove literarne simpatije, nego i njegov književni ukus. Pored Mickiewicza čitao je on i odlično poznavao još i Fredra, Krasinskog, Reja, Slovackog i još mnoge savremene poljske pisce; neke od njih je i prevodio.10 O p oljsko j književnosti naročito se mnogo pisalo u Kolu, koje je na relativno sku-čenom prostoru predstavilo hrvatskom publikumu niz dotad nepoznatih autora, kao što su Malczew\ski, Goszczynski, Grabowski, Olizarowski, Mochnacki i drugi, izveštavajuci paralelno o modernim tokoviina i kla-sičnoj baštini. A to je prvenstveno bila urednikova zasluga.11
Vraz je i sam na više mesta u Kolu fragmentarno pisao o poljskoj književnosti, najčešče 11 beleškama ispod tekstova, komentardšuči pojedine priloge kao redaktor. lspoljio je pritom veliko poznavanje poljske
8 Knjižanstvo Južnih Slaojanah god. 1846, Kolo 1847, sv. VI, str. 91—92.
0 Subotin, op. cit. 38.
10	Konstantin Л. Puškarevič: Russkie i poTskie poeti) o pereoode Stanko Vraza, Leningrad 1927 (Sveslavenski zbornik 1930, str. 120—126 + 406—407).
0	Vrazu kao prevodiocu s poljskog pišu uzgred i J. Pogonowski (Iliryzm
1	Slomianszczyzna, Lwöw 1924, s, 70—57), te D. Zivanovič (Srbi i poljska književnost, Beograd 1941, a zatim u gore navedenim radovima). U najnovije vreme pisao je nešto o tome i Wlodzimierz Kot u svojoj disertaciji Dramat polski na scenacli chormackich i serbskicli (Krakow 1962). Ostalo je kod nas nezapaženo, na primer, da je Vraz alitor prevoda Frcdrove šaljive igre Pierwsza lepsza, koji je pod naslovom Bila koja god štampan u knjiži lgrokazi družtoa dobrovoljacah zagrebačkih (Zagreb 1850, br. 2, str. 30). To je prozna prerada pesničkog teksta, sa umecima prevodioca (premijera je održana u Zagrebu 20. XII 1849), a da je autor prevoda doista Vraz, vidi se iz spiska dramskih dela zagrebačke kazališne biblioteke, publikovanog u Pozorištu 1874, br. 8 (isp. takodje J. Benešič, Današnja Poljska, Zagreb 1948, str. 209).
11	O tome sam ranije podrobno pisao u radu Geneza polonikôm m zagrzeb-skirn >Kole« (1842—1851), Pamietnik Slowiariski, Warszawa 1964, t. XIV, s. 184—194.
literature, koje je išlo do u tančine, a takode i svoj osvedočeni opserva-torski talenat. Evo nekoliko karakterističnih primera:
»Magnuševski (Dominik Magnuszewicz, op. M. Z.), iimro je g. 1845 n Galiciji — kao što smo razumjeli — u velikoj bi jedi. Pjesme njegove dois!a imaju više cijene, nego stekoše pohvale. Diše iz njih divna nje-kakva čaroba, koju čovjek cuti bez da znade razlog tog čutenja. A što se tiče forme i zvučnosti mjerila, M. do Zaleskoga prvi stoji« (Kolo
V,	75).12
O poznanjskoin piscu, estetičaru i filozofu Karolu Libeltu našao je za sliodno da dometne sledeča informaciji!:
»I ii z vršni časopis Rok donosio bi prekrasnih članakah pera Libel-tova. Medjutim, pr(ošaste) g(odine) promijenila se radost na žalost... Libelt pane u tamnicii, u kojoj još i danas čami« (Kolo VI, 76).13
Uz knjigu Mauricy Mochnackog O lileraturze pJskiej m rvieku XIX (Varšava, 1830), opaža du je »slavna«, tj. značajna (Kolo VI, 78), a za A. Wojcowskog setno primečuje: »Taj največi mécénat književnosti poljske naše doba. naskočen od velike tuge, ubio se svojom rukom g. 1845« (Kolo VI, 81).
Povodom pojave dela Poczqtkoive dzieje Polski A. Bielowskog (Osso-lineuin, 1842), napisao je: »G. Belovski jedan je izmedu onih rijetkih učenih glavah, koje se istraživanjem svojim osvjedočiše da se koljevka i pradomovina Slavjanah ima tražiti na ononie orijaškome prostoru koji se proteže s jedne strane od Crnog pa do Sinjeg mora, a s druge od Karpatah i gornjeg Dunaja pa dole <lo starodavne Grčkc. Zato on u ovome svome djelu govori da su Poljaci (kuo god i Česi) došli izzu Karpatah iz Panonije i Ilirije (u najširjem smislu ove riječi)« (Kolo.
VI,	83).
Itd. itd. Na žalost, u ovim beleškania on je po pravilu ostajao u k rok i skici.
O tekucoj poljskoj književnoj produkciji Vraz je bio dobro infor-misan zahvaljujuči ličnim vezama i obaveštenjima sa izvora, iz prve ruke. Danas je več p ml robno osvetljena njegova saradnja sa P. Dubrov-
12 U Vrazovoj ostavštini nadeni su i prevodi dveju pesama ovoga pisca: Soojijem sestram i Doije pestinjice (Dela IV, 1868, str. 165—172).
" Kolo je u više nastavuka (knj. VI, str. 38—69; knj. VII, str. 31—51; knj. VIII, str. 19—38) donelo obimnu povest »od dra L.« — očevidno Libelta, sa mottoin: éwiçta milošei koehanej ojczyzny«. Povest je preuzeta iz Orla Tatran-skog, a prcvodilac je verovatno sam Vraz.
362
Milorad Žioančeoič
ski m, urednikom varšavskog časopisa Dennica-Jutrzenka, i galicijskim književnikom K. Zapom.14 Obojiica su pisala dopise o poljskoj literaturi u Kolu, opskrbljujuči uzgred urednika knjigama i štampom.
Cinjenica je da je Vraz u čitavom svome delovanju nalazio za Poljake mnogo više simpatija i razumevanja od večine svojih savremenika jednomišljenika. Uprkos osvedočenim sveslovenskim nazorima, kao pesnik i si obod ar 011 se nije mirio sa hegemonističkom ulogom jedne velike slovenske naoije kojoj bi srodni mali narodi bili slepo podrecleni, na šta se zapravo svodila službena koncepcija panslavenskog carstva. Nije zato čudo da se Vraz četrdesetosme našao u redovima napredne hrvatske demokratske levice, koja se, kao što je poznato, solidarisala sa poljskim oslobodilački m p ok re 10111.
Vrazovo interesovanje za poljski jezik, književnost i kultura nije ostalo nezapaženo ni u Poljskoj, gde su ga prevodili, znali, i štedro pisali
0	njemu. No to je več predmet nove rasprave. Ovaj napis sk roman je doprinos osvetljenju polonofilske komponente u pesnikovo biču, kojim, verujem, dobija na težini ranije izrečeno mišljenje »da je Vraz od svili ilirski Ii pisaca najbolje znao poljsku književnost i najbolje shvatio njen značaj za stvaranje ilirskog romantičnog pesničkog modela«. Fiat applicatio!
РЕЗЮМЕ
CTAHKO ВРАЗ КАК ПОЛОНОФИЛ
Круг интересов Враза, что касается всего польского, был необычайно широким; это видно в круге его чтения и в степени влияния на него польского языка и литературы; и в его симпатиях; и в моментах обращения его к польской тематике. В этом отношении заслуживает внимания высказывание Враза о польском языке, которое дает в письме к своему личному другу, известному русскому славяноведу, Измаилу Срезневскому; отсюда ясно видно, почему Враз придавал исключительное значение польскому яазику, который сохранил в себе исконные черты славянского языка, и кроме того становится ясным, что Враз был замечательным знатоком польского языка уже в 1842 году.
По своим взглядам Враз был близок славянским романтикам и отсюда вполне естественно, что он оказался в одном ряду с Мицкевичем, Пушкиным,
14 О tome sam pisao 11 posebnim raspravama: Vraz i Dubrooski (Zbornik MS za književnost i jezik, N. Sad 1964, knj. X1I/2, str. 244—250) 1* Stanko Vraz
1	К. V. Zap (Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu, 1968, knj. XI/t. str. 261—277).
Колларом, Эрбеном и Челаковским. Говоря об отечестиеаной литературе в 1846 году, он пишет в своем журнале Коло: »Существует еще одно воззрение, через которое славянин должен оценивать литературные произведения народа своего; это воззрение есть могучий дух славянства.« В' этом отношении он џредлагает взять за образец повести Пушкина, »Конрада Валенрода«, »Гражину« и »Пана Тадеуша« Мицкевича. Интересы Враза открывают нам не только сторону его литературных симпатий, но и характеризуют его самого как литератора. Вместе с Мицкевичем он читал и прекрасно знал Фредра, Красинского, Рея, Словацкого и многих других современников — польских писателей; некоторых из них он даже переводил. О польской литературе он особенно много писал в Коле, где буквально в нескольких строках представил хорватскому читателю целый ряд доселе неизвестных авторов, как например Мальчевского, Гошчинского, Грабовского, Олизаровского, Мохнацкого и других, указывая одновременно на современные направления и классическое наследие. И в этом в первую очередь его заслуга как редактора.
В Польше не оставили без внимания интерес Враза к польскому языку, литературе и культуре; о нем знали, переводили его и писали о нем. Однако это уже другая сторона вопроса. Данное сообщение служит скромным вкладом в освещение полонофильского профиля писателя. Отсюда становится более авторитетным высказанное ранее в науке мнение о нем: Враз лучше всех из иллирийских писателей знал польскую литературу и глубже всех понял ее значение в создании иллирийского романтико-поэтического образца.
PREGLEDI IN GRADIVO
DELO IVANA CANKARJA V ČEŠKIH PREVODIH IN V LUČI ČEŠKE PUBLICISTIKE DO PRVE SVETOVNE VOJNE
Prašku uprizoritev drame Za narodov blagor sicer ni prinesla slovenskemu pisatelju bogve kakšnih koristi, ker so jo igrali samo enkrat, pripomogla pa je vsekakor, da je postalo njegovo ime na Češkem še bolj znano. Poleg češke gledališke kritike je leta 1905, pa tudi v naslednjih letih, največ pisal o Cankarju že omenjeni Fran Vidic. V pregledih slovenske literature za posamezna leta, ki jih je vsako leto pošiljal z Dunaja Slovanskemu prčhledu, je posvečal največ pozornosti Cankarjevim delom in vedno poudarjal, da sta Cankar in Zupančič vodilna slovenska pisatelja. Ze kmalu po praški uprizoritvi drame Za narodov blagor je izšel Vidičev pregled slovenske književnosti za leto 190440, v katerem poroča o Cankarjevih spisih Življenje in smrt Petra Novljana, Hiša Marije Pomočnice in Gospa J udi t. Bralce revije seznanja predvsem z vsebino del in se omejuje samo na kratke karakteristike. Petra Novljana ima »za pravi cankarjevski tipe. medtem ko o Hiši Marije Pomočnice sodi, da jc to »svoje vrste edinstven pojav v slovenski literaturi. S francosko tehniko in s pravo francosko rafiniranostjo nam je Cankar podal grozotno sliko — umiranja... To je pretresljiva slika, ki ostavlja v bralcu bolesten utis. Toda očitati pisatelju frivolnost je nepravično in neupravičeno. In vendar je kritika očitala pisatelju frivolnost in bog si ga vedi kaj še vse. Ta pa je primerno odgovoril — s knjigo Gospa Judit. Z Juditinimd usti se smeje naši družbi, ki obrača oči nad nemoralnostjo, sama pa leži v blatu... Tako slabo mnenje ima Cankar o naši družbi — ima pa žalibog prav, vsaj deloma. V Gospej Juditi je povedal niursikatcro bridko resnico, to in ono stran ošvrknil z bičem in vedno nekoga zadel; o naši mladi umetnosti pa je vpletel v knjigo poglavje, za katerega 11111 morajo biti umetniki hvaležni.«
Na Gospo Judit je opozoril le nekaj dni po premieri drame Zu narodov blagor tudi praški dnevnik Narodni listy4' s kratko beležko o polemiki v ljubljanskem časopisju: »Iv. Cankar jc izdal knjigo, ki je vzbudila živo diskusijo. Cankar udriha v romanu po današnji generaciji in povzdiguje ljudi osemdesetih let preteklega stoletja. Ti so takrat živeli za literaturo, imeli so razumevanje za Prešerna. Slovenski tisk pa trdi nasprotno.«
10 Slovinskâ literatura roku 1904. — Slovansky prehled, 7/1904—05, str.
355—566.
47 45/1905, št. 65 (4. III.), pril. str. 9.
Tudi odlično urejevana moravska katoliška revija HHdka48 je objavila poročilo o oceni Gospe Judit. ki jo je objavil Lampe,4' v kateri »tako karakterizira drugega (zu Aškercem) .največjega' od sodobnih slovenskih pesnikov: ,Cankar ni liberalec, kakor Aškerc, ampak nihilist. Je skrajni modernist in kot tak v neprestanem tihem boju proti dvema idejama, ki jih izraža današnja slovenska kultura: proti krščanskim nravnostnim nazorom in proti rodoljubnemu delu. Sleherni njegov spis je bolj ali manj ostra satira na ti dve gibalni sili slovenskega življenja. Cankarjev gladki in pikantni slog, združen z ošabnim nietzscheanstvom, je začel močno vplivati na nekatere mlajše pisatelje. Tudi Gospa Judit je prepolna obrambe nazorov, da umetnik in nadčlovek sploh ne potrebujeta morale, ki jo morata naravnost sovražiti. ,Nravno' je samo ljudstvo, zato zasluži vse sovraštvo tistih, ki so se dvignili više...«
Primerjal sem to poročilo z Lampetovim člankom in dognal, da je češki katoliški publicist citiral iz Lampcta samo nekaj besed, vse drugo pa si je enostavno izmislil in pripisal Lampetu tudi stavka »Je skrajni modernist«... do »življenja«, ki sta najbolj nepravična. Vsekakor značilno.
Tudi v pregledu slovenske literature za leto 190550 posveča Fran Vidic največjo pozornost Cankarju, »ki je še vedno na čelu slovenskih prozaikov. Razen krajših in daljših črtic in novel v časopisih je napisal krasno .ljubezensko zgodbo' Križ na gori. Cankar zna kakor nihče drug dati svojim deloim, ki so v bistvu stalno ista, vedno novo podobo in nas s svojim bleščečim jezikom omamiti, da jih radi beremo v novi obliki, čeprav se nam zde znana.« Nato seznanja Vidic bralce revije z vsebino romana in ga tako-le karakterizira: »Cankar je postavo Hanke orisal z veliko ljubeznijo, vsa zgodba pa je napisana s tako opojno razkošnim jezikom, kakršnega ovlada pri nas edinole Cankar. Človeka kar zgrabi in ga začara v drug svet, dokler ga realno življenje z močnim udarcem zopet ne prebudi.«
Vidičev članek in že omenjeno poročilo M. Sisove o ljubljanski uprizoritvi drame Za narodov blagor je vse, kar je leta 1906 izšlo o Ivanu Cankarju v češkem periodičnem tisku. Kljub temu je to leto vsaj na videz važen mejnik v zanimanju Čehov za delo našega največjega pisatelja, ker je izšel prvi češki knjižni prevod Cankarja — roman Na klancu51. Ni pa to bil prvi prevod te knjige na Češkem, ker je že leta 1903 izšel nemški prevod Zofke Kvedrove, ki je izhajal najprej kot podlistek v večerni izdaji praškega dnevnika Politik.52 Prav tako kot že omenjena drama Pro blalio naroda, je izšel tudi ta prevod po zaslugi Češkoslovaške socialnodemokratične delavske stranke. Njena založba je izdajala razen dveh revij Rudé kvety a Zar tudi zbirko Lidovâ knihovna
48 22/1903, št. 3, str. 263.
4,1 Ivan Cankar: Gospa Judit. DS 18/1903, str. 112—114.
50	SPr 7/1906, str. 456—457.
51	Na prikrych cestâch. Ze slovinStiny prel. Josef Tmčj. »V Praze (1906) Tisk. vybor Ceskoslovenské soc. dem. strany delnickč (:Časopis »Zar«:) 252 str. 8°. Lidovâ knihovna, III. zv. 1—2.
52	Am Steilweg. Slowenisch vom —. Ubersetzt Z. К. — Politik. Abendblatt, Jg. 12/1905, Nr 262—550.
(Ljudska knjižnica), ki jo je takrat urejeval pisatelj, novinar in politik Franti-šek Moti raček ((1871—1460). Za svojo knjižnico je izbral dela največjih svetovnih in čeških pisateljev, npr. Korolenka, Gorkega, Zolaja, G. de Maupassante, Pâlssona, Hamsuna, Tetmajera, Kischa, M. Majerove idr. Ze pred Cankarjem so izšle v tej zbirki pripovedke Zofke Kvedrove53 in pozneje še nekaj knjig njenih pripovedk in romanov Nada (1907) in Iz življenja zagrebške služkinje (1908), torej več kot katerega koli svetovnega pisatelja.54
Prevod Cankarjevega romana Na klancu je oskrbel neki Josef Tmëj. V vseh večjih čeških priročnikih, pa tudi v arhivih in knjižnicah, nisem našel nobenih podatkov o njem. Ni izključno, da gre za psevdonim. Naj bo prevajalec kdor koli žc, našemu pisatelju je storil slabo uslugo. Njegov prevod spada ne samo med najslabše prevode Cankarjeve proze v češčino, ampak tudi — brez pretiravanja — med najslabše prevode, kar sem jih kdaj bral. Prevajalčevo znanje slovenščine je minimalno, njegova češčina je zastarela, okorna in pogostoma smešna, zlasti dialogi pa so izmaličeni, pisani v jeziku, v kakršnem ni najbrž nikoli noben Čeh govoril. Človek se po pravici sprašuje, kako je mogel urednik zbirke izdati delo, prevedeno v tako slabem jeziku. In kako, da ni dal prevoda v presojo Kvedrevi. Sicer pa ga je mogoče dal, toda Zofka ni znala toliko češki, da bi bila prav presodila in preprečila izdajo te knjige. Če bi hotel navesti dokaze za svoje trditve, bi potreboval več prostora, zato se bom omejil le na nekaj tipičnih napak, ki izvirajo iz neznanja slovenščine.
Ze naslov Na pri'krych cestâch tj. Na strmih poteh je slabo preveden in je dokaz, da prevajalec sploh ni poznal Cankarjevega življenja in da ni vedel o vrhniški »četrti* Na klancu.
Med najbolj pogoste napake spadajo izrazi, ki so podobni slovenskim, pomenijo pa povsem nekaj drugega npr. zmerom (str. 1)" — mirno (zmerom — z mirom!); in je šla lehko (str. 3) — z lahkoto je odšla; zazdihnila je (str. 4) — zadihala se je; v zadehli sobi (str. 11) — v zadihani izbi; županova hiša (str. 6)
—	županova koča (češki chyše = koča)50; precej (str. 10) — vendar (češki pfece!); pod zavrtimi kolesi (str. 12) — pod vrtečimi se kolesi; iz cerkve se je slišal zvonek glas (str. 14) — iz cerkve je bilo slišati glas zvončka (č. zvonek = zvonček!); molke (str. 15) — molitve (ali masne knjižice): dišečega dima (str. 15)
—	smrdečega dima; so se ji zasmilili (str. 16) — so se je usmilili; studenec (str. 17) — gladina vodnjaka (č. studnč = vodnjak); šele v dolini (str. 17) — samo v dolini (zamenjal je šele z le!); vas je bila majhna, komaj deset hiš, ali najbolj gosposka daleč naokoli (str. 19) — vas je bila majcena, komaj deset hišic, toda najboljše je bilo gosposko poslopje dalje v okolici (!); peščene drage (str. 19) — peščene poti (č. draha - pot!); čemerna (str. 20) — strupena; vsako leto (str. 21) — vsako poletje (č. leto = poletje); daleč (str. 21) — dalje; rumenih obrazov (str. 21) — rdeča obraza; zasmeli (str. 22) — nasmeh; lokavo
53	Povidky. (Pre!. Zdenka Ilâskovâ) Praha 1904, Lidovd knihovna I. zv. 6.
54	Vsa njena dela je prevedla v češčino Zdenka Hâskovâ.
55	Navajam po 1. izdaji (Lj. 1902, SM), po kateri je Tmëj prevajal.
50 Ta napaka je pogosta.
(str. 22) — trmasto (srepo); obrvi so se strnile (str. 23) — obrvi so ji otrpnile (č. ztrnoutil); pohištvo (str. 23) — domače orodje; srce je bilo žalostno (str. 24)
—	in ona je obžalovala; počasi (str. 24) — včasih; moje srce je bilo bolno in potrto (str. 25) — moje srce mi je bilo (tolklo) bolno in zlomljeno; kako da nimaš na glavi širokega belega klobuka (str. 25) — kakor da bi imela na glavi širok, bel klobuk; poljubujeva (str. 26) — ljubiva; sramežljiv berač (str. 27) — osramočen berač; 1 ica so plahnela (str. 62) — lica so žarela; kjer je dišalo po špiritu (str. 65) — kjer je dihalo po špiritu; dobil je od nekod delavcev (str. 64)
—	dobil je tu pu tam delo; če bi bogataše in druge take ljudi »malo pomorili in poobesili« (str. 64) — če bi bogataši in drugi ljudje »malo izumrli in se obesili«; naravnost (str. 65) — ravno; zavedal se je ves čas (str. 65) — spomnil se je na njih vsak trenutek; škornje (str. 67) — čeveljčke; sama glej (str. 68) — suma to vidiš; zvonik (str. 64) — zvonček; goldinar (str. 70) — cekin; vbogujme (str. 71) — v božjem imenu; obraz je bil še zmerom resen in teman (str. 71) — obraz je bil zmerom bolj resničen in teman; nerodno (str. 72) — vseeno; ker
ni nikoli poznal ljubezni in ker ni bilo nikogur ki bi ga kdaj pobožal. In _ senca tega sovraštva se je zgrnila čez vse življenje njeno in zato je bila njena pot... (str. 72) — in ki ni nikoli pognal ljubezni in ki ni imel nikogar, ki bi ga pobožal. In vso to njeno sovraštvo se je zgrnilo vse življenje na glavo tega otroka in zato je bila njegova pot...; stradati (str. 74) — trpeti; sključen (str. 75) — potrt (č. skličen!); do pet desetič (str. 75) — do pet desetin (mera!); hlače (str. 75) — gate; da mu ni Francka odgovarjala (str. 75) — če mu je Francka odgovarjala; in da si je zategadelj nakopal to prekleto življenje (str. 77) — in da si je zato izkopal to prokleto življenje; nikar me ne glej (str. 78) — nikoli me tako ne glej; izbu je bila prijetno zakurjena (str. 79) — je bila prijetno zakajena (č. zakourenu!); o dogodkih v trgu, pri gospodi in pri ljudeh, ki so imeli vsak dan hleb kruha na mizi (str. 79) — o dogodkih, ki so se zgodili v trgu med gospodo in med ljudmi, pri katerih so imeli vsakdanji kruh; stran pojdem (str. 80) — v tujino pojdem; in tako se bo zgubil (str. 81) — in tako se bo nekje pogubil; in ga bodo suvali (str. 81) — vlekli ga bodo sem pa tja; nevoščljivost (str. 82) — nenaklonjenost; hlapec (str. 83) — služabnik: pre-dolgočasni ljudje so (str. 83) — to so tečni ljudje; resno (str. 83) zares; da se ni šalil (str. 83) — da se ni motil; mudilo se mu je (str. 84) — bil mu je dolg čas; slovesna ura (str. 87) — dan ločitve (slovo, slovesa!); ali ti je hudo. Tone (str. 88) — ali ti je slabo. Tone; lakota (str. 90) — lakomnost; je bilo vendar še nekaj zadaj (str. 90) — je bilo vendarle malo oddaljeno; iu so ga ljubili (str. 92) — in jim je bil všeč (č. libiti se!): kudar je šivala ponoči (str. 94) — kadur je šivala do noči: saj (str. 95) — zdaj; Ampak tudi oni naj ne nadlegujejo nas siromakov. Zakuj pa so bogati? Zato ker nas nadlegujejo! (str. 96) — Mur oni ne nadlegujejo nas revežev? Za kaj pa so bogatini? Za to, da nas nadlegujejo; za kratek čas (str. 96) — na kratko; To se pravd (str. 96) — baje. pravijo; nevoščljivost (str. 96) — nenaklonjenost; prišel je v vas (= na obisk) (str. 97) — v vas (= naselje);57 zbegano uboštvo (str. 97) — nesmeli reveži; si ni
57 Ni razumel stavka.
upala več dalje (str. 98) — in je hotela dalje; lične (str. 98) — številne; slovesno (str. 99) — sijajno; če je človek trdo stopal (str. 99) — da je človek stopal nesigurno; ko se je vrnil domov (str. 100) — in rad hi se bil vrnil domov; čemeren fant (str. 101) — serkljan fant; leto dni (str. 105) — vse poletje; če nas niste povabili (str. 105) — zakaj bi nas vabili; koruzni močnik (str. 106) — koruzna močnata; fant se bo izgubil (str. 106) — deček se bo uničil; ohranite zase (str. 107) — skrbite zase; razmišljen (str. 107) — zamišljen; v lemenatu (str. 107) — v svojem življu; nred nje (str. 109) — medlo; zaškripala vrata (str. 109)
—	niso niti vrat zaprli; ne bodite sitni (str. 110) — ne bodite preveč občutljivi; župan se je razjezil (str. 111) — se je razvnel; razžalil (str. 111) — užalostil; daleč (str. 113) — dalje; zlodej (str. 115) — divjak; po kosilu (str. 116) — po zajtrku; izprehod (str. 116) — pohod; proti gori (str. 117) — zgoraj; gospodinja (str. 117) — gospa; nekaj nezaupljivega (str. 119) — nekaj brezupnega; zbega-nega (str. 119) — zasledovanega; neodkritosrčnost (str. 119) — neprostodušnost; na kanton (= kamen) (str. 122) — na okraj; potuhnjen (str. 126) — trmast; je bil šel na potovanje (str. 129) — je bil že na preizkušnji; se je zdrznil (str. 134)
—	se je zavedel; drug za drugim (str. 133) — drug (= tovariš) za drugom; dolgočasen (str. 134) — dolgo trajajoč; se nič ne mudi (str. 135) — le ne skrbi; in toliko ga ne bova spila, da bi vrat ne našla (str. 135) — in toliko ga ne bova spila, da ne bi moglo v vrat (č. krk = vrat!); porinil ga je (str. 135) — pognal ga je; nerazumljiva rana (str. 139) — nejasna rana; život (= telo) str. 159) — življenje; mestni šum (str. 143) — mestni gozd (zapeljala ga je srbhr. šuma!); snežnica (str. 149) — sneg; upanje (str. 155) -- prizadevanje; sope (str. 158) — smrči; srka nemoč (str. 159) — srka bolezen (č. nemoč!); vdanost v hlapčevstvu, nemoč za življenje (str. 159) — podložništvo za sužnja, oslabelost za živahnost (?); čudovito (str. 159) — čudno itd.
Poleg teh in .številnih drugih napak je prevajalec tudi izpustil nekaj stavkov ali celo odstavkov. Tudi naslove posameznih poglavij je izpustil. Cankarjevi stavki dobivajo v prevodu pogosto popolnoma drug pomen, važna mesta so ponekod tako spakedrana, da vzbujajo smeh. Ker prevajalec ni znal dobro jezika in ker ni imel posluha niti za ritem Cankarjevega stavka, niti za njegovo stavbo, zvenijo Cankarjeve besede v češčini včasi puhlo in prazno. Primerjajte samo prevod zadnjih strani izvirnika, kjer niti ni posebnih jezikovnih napak, pa boste videli, kako je bil Cankar Čehom predstavljen z eno od svojih najlepših knjig, s katero je postavil spomenik svoji materi, kakršnega ni imela človeška mati, kakor je pisal o njej A. Lušinovi.58
O knjigi nisem našel v čeških časnikih in revijah niti enega poročila. Ni bilo kritika, ki bi bil, če že ni znal slovenski, obsodil vsaj slab jezik in podvomil, da so v izvirniku taki nesmisli kot v prevodu. Zakaj se ni že takrat oglasila Mžena Noskovâ, ki je pet let pozneje pisala Cankarju o prevodih, ki »pačijo podobo njegovega delat.59
58	CP I, str. 512 in CP III, str. 365.
59	Prim. Moravec, op. с. str. 35.
24 Slavistična revija
5
Prevajalci niso po navadi Cankarja niti vprašali za dovoljenje, niti g a niso obveščali o prevodu in mu pošiljali vsaj izvod knjige odnosno revije, kjer je prevod izšel. Da pa bi moral dobiti avtor za svoje delo tudi kak honorar, se običajno še spomnili niso. Sam Cankar piše o tem z Dunaja decembra 1907 prijatelju Francu Kobalu v Ljubljano: »Ampak nekaj drugega ti moram povedati. Prevajali so moje stvari že na vse možne jezike, in večji del me niti vprašali niso. Tako so lani izšle v češčini kar tri moje knjige zapored.00 Prevajalka mojega romana »Na klancu« me je sicer vprašala, toda šele ko je izšlo v feljtonu nemške »Politik« že kakih petdeset nadaljevanj. Prevod je bil naravnost strahovit. Kaki so češki, srbski in poljski prevodi, ne vém... Zdaj pa še nekaj. Skoro vsi moji prevajalci so prejeli za prevod večji honorar nego jaz za original. Tega ne maram več...«01 Torej ga tudi Tmčj ni prosil za dovoljenje in nui ni poslal prevoda. Pritožuje se pa tudi na Kvedrovo, ki je vedela, kako Cankar živi. pa mu kljub temu (ali pa mogoče prav zato?!) ni ničesar poslala. O njenem prevodu pravi, da je strahovit. Kaj bi bil šele rekel, ko bi bil bral Tmčjevega!
Če bi bili češki čitatelji sodili slovenskega pisatelja samo po prevodu povesti Na klancu, ga najbrž ne bi bili nikoli več brali. Na srečo pa so Cankarjeva dela prevajali tudi kolikor toliko dobri poznavalci slovenščine s posluhom za Cankarjev jezik, med njimi zlasti že omenjena Ružena Noskovâ, ki je prevedla iz Knjige za lahkomiselne ljudi črtice Pred ciljem, ki je izšla leta 1906 kar v treh soc. dem. časnikih (Pravo lidu, Praha, št. 91, 1. IV. in št. 98, 8. IV. pril. Dëlnickâ besidka; Kovnost, Brno, št. 196, 29. VII. in št. 197, 30. VIII; Svoboda, Kladno, št. 70, 2. IX. in št. 71, 5. IX), dalje Nezadovoljstvo (Narodni obzor, št. 50, 30. XI. in št. 51, 7. XII.) in Hudodelec (Dëlnicky kalendâr Česko-slovanské strany soc. dem. v Rakousku na rok 1908); iz Krpanove kobile je prevedla takoj po izidu knjige črtico Sponiludi (Rudé kvčtv, 7/1907, št. 5, 1. X.). iz romana Hiša Marije Pomočnice pa odlomek (Pravo lidu, 16/1907, št. 206. 28. VII., pril. Dčlnicka besidka). Dobro je prevajal tudi Karel Vondrašek, ki jc objavil bodisi pod svojim imenom ali pod pseudonimom Joža Vltavsky v enem letu (1907) kar šest prevodov, in sicer štiri črtice iz Knjige za lahkomiselne ljudi v dnevniku Češke slovo: Iz predmestja (št. 81, 9. VI., pril.), Iz življenja odličnega rodoljuba (št. 122, 28. VII., pril.), Prof. Kosirnik (št. 139, 18. VIII., pril.), Križev pot (št. 198, 27. X., pril.) in dve črtici iz Vinjet v tedniku Českv svet: Tisti lepi večeri (3/1906—07, št. 48) in Mož pri oknu (4/1907—08, št. 1). Med prevajalce Cankarja so se uvrstili tudi josef Kardsek, ki je objavil pod šifro -ara- v moravskem dnevniku Moravska Orlice (45/1907, št. 28, 2. II.) črtico Brez doma, dalje neki Karel Zmagoslav, ki je v dnevniku Pravo lidu (16/1907, št. 125, 5. V., pril. Dčlnicka Besidka) objavil prevod črtice Hudodelec, ki jo je, kot smo videli, istočasno prevedla tudi Noskovâ in prevajalec -ka, ki jc v soc.
110 Pisatelj se moti. L. 1906 je izšel samo prevod povesti Na klancu, v začetku 1. 1907 pa prevod drame Za narodov blagor.
01 Prim. CP III, str. 24.
dem. pardubickem tedniku Vychodoöesky obzor (1/1906, št. 50—52) objavil že tretji prevod Križevega pota.
Tmëjev slabi prevod na srečo torej ni imel vpliva vsaj na češke prevajalce, ki so brali Cankarja v izvirniku in samo tekom enega leta prevedli kar trinajst Cankarjevih proz. O prevodih Noskove smo že govorili in se bomo pozneje k njim še vrnili, zdaj si oglejmo pobliže prvi prevod Karla Vondraška, ki je spadal v letih 1907—1915 med najbolj aktivne prevajalce Cankarjevih del. Vondrdšek se je rodil 21. XI. 1889 v Pragi, kjer je 5. XI. 1945 tudi umrl. Srednjo šolo jc obiskoval v Pragi v letih 1900—1908, nato je študiral na pravniški fakulteti, kjer je 1. 1918 doktoriral. Od I. 1913—1919 je bil v državni finančni službi, pozneje pa je bil ravnatelj Osrednje zveze gospodarskih zadrug in ravnatelj elektrarniškega oddelka Zveze poljedelskih zadrug. Bil je znan strokovnjak na področju elektrifikacije ČSR. Za slovenščino se je začel zanimati že kot srednješolec. Kakor sem že omenil, ga je učil našega jezika V. M. Zalar. Pozneje, ko se je zbližal z dr. Mih. Rostoharjem, katerega je učil češki in pri katerem je preživljal počitnice, jc svoje znanje slovenščine še izpopolnil. Rosto-liarju je preložil v češčino habilitacijsko delo Teorija hipotetskc sodbe, ki je izšlo 1. 1910, poleg tega pa je prevedel tudi roman Iva Šorlija Nadčlovek (1912) in pod pseudonimom Quidam razne slovenske protiklerikalne brošure. Največ je prevajal Cankarja. Svoje prve prevode je objavljal že kot sedmošolec, pozneje pa je izdal, kot bomo videli, poleg številnih krajših proz tudi dve knjigi: Cizinci (1913) in »Krâl Malciius a jinč povi'dky« (1918). Na njegovem prvem prevodu iz Cankarja (Iz predmestja), se vidi, da je imel dobrega učitelja. ki mu je najbrž tudi prevod pregledal. V njem ni namreč niti ene napake. Češčina zveni lepo in čisto, za osemnajstletnega fanta jc kar neverjetno gladka. Ta Vondraškov prevod sem primerjal z že omenjenim prevodom H. Popehikove in ugotovil, da ga ni poznal in da jc vsestransko boljši od njenega.
Leta 1907 začenjajo izhajati tudi prvi prevodi Cankarja izpod peresa Cehov, živečih na Dunaju. Glavno mesto monarhije jc že od začetka preteklega stoletja, zlasti pa po 1. 1848, nudilo veliko možnosti za kulturne in politične stike med Cehi in Slovenci. To sodelovanje med predstavniki obeh narodov se je sklepalo predvsem v slovanskih organizacijah in društvih, zlasti v Slovanski Besedi in v društvih slovanskih visokošolcev. Koncem preteklega stoletja in v začetku tega stoletja je bilo eno takih žarišč slovensko-čeških kulturnih stikov v seminarju, pa tudi v družini Vatroslava Jagiča, pozneje, zlasti pa v letih 1908—1911 pu v družini češkega slavista dr. Josefa Karäska (1868—1916). Dr. Karâsek je bil tedaj žc znana osebnost ne le v češkem znanstvenem svetu, marveč v slavističnih krogih sploh02 zlasti po razpravah o lošinjskem narečju (1892), o cetinjskcm oktoihu (1894), po knjigah Češka literatura u novijc doba (Novi Sad 1902), Kollârova dobrozdém u nüstin zivotopisny z roku 1894 (1903) idr., najbolj pa po svoji pregledni Slavisehe Literaturgeschichte, ki je izšla v dveh knjigah v znani založbi G. J. Göschen v Lipsku (1906) in bila kmalu
02 Prim. Jaromir K. Doležal: Dr. J. Karâsek. Viden 1926, Lid. knihtiskârna Ant. Machat. str. 114—115.
nato prevedena v ruščino in poljščino. II Karaskovim so zahajali večinoma Jagičevi učenci. Od Slovencev so bili pogosto pri češkem slavistu gostje Ivan Prijatelj, France Kidrič, Rajko Nahtigal, Fran Vidic, Ante Dolar, Ljud. Pivko, Ivan Pregelj idr. Od Čehov, ki so obiskovali Karâskove, pa moramo omeniti predvsem dr. Jaronrira Doležala, ki je znan v literarnem svetu zlasti kot K. j. Pojezdny, in Bohuša Vybîrala, ki sta prav tu pri Karâskovih navezala z imenovanimi Slovenci prijateljske stike, ki so bili v naslednjih desetletjih velikega pomena za češko-slovenske literarne odnose. Prevedla sta v češčino veliko število slovenskih, pa tudi hrvatskih in srbskih književnih del in napisala o naših pisateljih stotine člankov in razprav. Ker je bil dr. Karâsek pogosto bolan, so se v 1. 1908—1910 shajali dunajski slovenski slavisti in pisatelji tudi pri dr. ]ur. Doležalu. 'Га je 1. 1909 prevzel v znani reviji Moravsko-slezskâ revue, ki sta jo urejevala znamenita češka pisatelja Vilém in Alois Mrštik, uredništvo slovanske rubrike in pridobil za sodelovanje vrsto svojih gostov iz vseh slovanskih dežel, od Slovencev pa Ivana Preglja, Ante Dolarja in Ljudevita Pivka.63 O njihovih prispevkih, v katerih pišejo tudi o Cankarju, bo govora pozneje.
Karâsek je napisal med drugim tudi obsežno razpravo o Prešernu,64 pozneje o Havličku in Slovencih05 in o Majarjevem sodelovanju z Boženo Nemcovo."1 Da je v svojem delu Slavische Literaturgeschichte tako lepo in skrbno prikazal tudi razvoj slovenske literature od začetka pa vse do Moderne, je v veliki ineri zasluga tudi njegovih gostov R. Nahtigala in zlasti Ivana Prijatelja, ki sta prebrala rokopis in vnesla vanj dopolnila in popravke.07 Za dobro razumevanje Karâskovega toplega odnosa do Slovencev in njihovega slovstva, zlasti do Prešerna, pa je, mislim, potrebno omeniti, da je Karâsek obiskoval srednjo šolo v Jičmu (1880—1888), kjer sta izšla že 1. 1882 Pemžkova prevoda izbora Prešernovih poezij (Bâsnë) in Jurčičevega Tugomera.
Nad vse zanimivo bi bilo seveda odgovoriti na vprašanje, ali so Karâsek in njegova prijatelja Vybi'ral in Doležal Cankarja osebno poznali in kakor koli z njim sodelovali. Kolikor se spominjam, sem nekoč od dr. Vybîrala in dr. Doležala dobil na to vprašanje negativen odgovor.
Da pa je Karâsek odlično poznal Cankarjeva dela, izpričujejo predvsem njegovi članki, o katerih bomo še govorili, pa tudi njegov prevod črtice iz življenja moravskih delavcev na Dunaju Brez doma, ki je izšla koncem leta 1906 v Ilustrovanem narodnem koledarju pod naslovom Domovina. Karâska je moral na to črtico vsekakor nekdo opozoriti (najbrž dr. Prijatelj), ker je malo verjetno, da bi bil prebiral tudi slovenske koledarje in ker jo je prevedel takorekoč takoj po izidu. Objavil jo je v moravskem dnevniku Moravska Orlice pod naslovom Na zeleno Moravo (45/1907, št. 28, 2. II.), ki ga je izdajala staro-
63	Ibid. str. 124.
64	Ceskâ revue (Praha), 4/1900, str. 595—401, 546—554.
65	Naše doba (Praha) 13/1906, str. 729—734, 823—851, 895—898.
60 Pocâtky literârnich stykù cesko-slovinskych. Osveta (Praha) 45/1905. str. 799—807.
67 Prim. Doležal, op. e. str. 115.
češka stranka in čigar urednik je postal Karâsek koncem leta 1906.e8 Težko je presoditi na podlagi kratke črtice Karâskovo znanje slovenščine, zlasti še ker ne vemo, če mu ni pomagal kdo od njegovih slovenskih gostov. Treba pa je priznati, da je njegov prevod gladek in čitljiv in da njegova češčina zveni ponekod kot izvirnik. Kljub vsemu je v prevodu le nekaj manjših napak (blazina jc pernica, drenovača — šiba iz tisa, tepka — hruška ipd.), ki sicer nekoliko motijo, niso pa za tekst pomembne.
Tudi prevod drame Za narodov blagor, ki ga je oskrbela Zdenka Ilâskovâ in o katerem smo že govorili, je izšel 1. 1907, pa ili vzbudil nič kaj posebnega odmeva. Največ prostora mu je posvetilo soc. dem. Prâvo lidu (16/1907, št. 254, 14. IX.) pač zato, ker je izšel v strankini založbi. V članku, ki ga je listu dala na razpolago založba, se pravi, da ta »izborna igra biča naduto rodoljubarstvo, za katerim se skriva samo dobičkaželjnost in moralni razvrat. Avtor prikazuje sicer razmere v svoji domovini, toda delo je aktaalno tudi pri nas, kajti kdo ne bi prepoznal v dveh doktorjih — Grozdu in Grudnu — tipe rodoljubarskih prvakov, ki so povsod enaki.с Nato prinaša članek vsebino igre, ki jo priporoča prav posebej diletantskiim soc. dem. odrom. Ta članek je ponatisnil v Pardubi-cuh izhajajoči soc. dem. tednik Vyehodocesky obzor (3/1907, št. 47, 3. X.), odlomke pa je objavil tudi soc. dem. tednik na južnem Moravskem Solidarita (12/1907, št. 59, 26. IX.). Drugače se ni zmenila za knjigo nobena revija in noben časnik, tudi Slovansky prčhled ne, ki je siccr prinašal kratke ocene skoro o vsaki knjigi, prevedeni iz slovanskih literatur. Še bolj čudno pa jc, da ni drame vse do leta 1945 uprizoril noben oder, niti v mestih, niti na deželi (vsaj sledu ni o tem).
Takrat so lahko zvedeli češki (in sploh slovanski bralci) o Cankarju še največ iz Vidičevih in drugih člankov in poročil v Slovanskem prehledu. V pregledu slovenske literature za leto 1906 (SPr 1/1907, str. 295—297) poroča Vidic, da se »v poeziji vsi ženejo za Zupančičem in v prozi za Cankarjem — da pa žalibog zaostajajo za obema«. Nato že koj v začetku članka prehaja na Cankarja: »Ivan Cankar, o katerem v nezadovoljstvo nekaterih slovenskih pisateljev poročam skoro vsako leto na prvem mestu med slovenskimi prozaisti, zavzema res prvo mesto ne samo po plodnosti, temveč glavno po pogumnosti duha in po višini svoje umetnosti. Škoda je le, da je Cankar vedno enak, in nedvomno bi se ponavljal ter postal dolgočasen, ko ne bi znal svojih večno destruktivnih misli vedno podajati v navidez novih in zanimivih podobah. — Njegov večni vagabund, ki smo ga že spremljali na raznih poteh, z gorskih skal na skalovje v dolini, po soteskah in po hribih, da, ob čigar grobu smo že stuli — zopet in zopet vstaja od mrtvih in ponovno blodi v slovenski literaturi. Sam Cankar je že obljubljal, da ga bo pustil mirno spati in da si bo izbral novega junaka, toda ne more se posloviti od njega, vedno znova ga obuja in prikazuje v novi podobi.«
08 Podpisal se je s šifro — arâ —, o kateri pa vemo iz Doležalove knjige (str. 125), da je bila njegova.
Nato pravi, da ga je tokrat utelesil v osebi -potepuha Marka v povesti Potepuh Marko in kralj Matjaž, podaja njeno vsebino ter nadaljuje: »Cankarjeva povest se konča v narodnem tona. Cankarju je Marko slovenski narod, ki se sam ni mogel odločiti in čigar sreča je, da verjame v osvoboditelja — kralja Matjaža.« Vidie omenja tudi povest o žalostnem koncu Ali-paše, nato pa opozarja na .zgodbo iz doline šentflorjanske' V mesečini. Podaja tudi njeno vsebino in pravi, da je to »ostra satira« na psevdomoralnost, na tiste, ki na zunaj pridigajo moralo in prezir do greha in pohujšanja.« Za »pravo kabinetno delo« pa ima Vidie novelo Nino: »Cankar je v njej prikazal čustva in hrepenenja velikega umetnika, ki jih je prepolna njegova duša«, pravi in pripominja, da »del slovenske kritike ni ocenil Cankarjevega dela — zdi se mi pa, da je to s čisto umetniškega gledišča najboljše Cankarjevo delo, seveda samo za izvoljence, tako kot slike impresionistov niso za običajne oči.«
V istem letniku te češke revije je izšlo še nekaj prispevkov o Cankarju. V. J. Tichy je seznanil bralce z Nino (str. 190) in svojo oceno zaključil z besedami: »Knjiga je težka po svojem pesimizmu, ljudska po svojih junakih in -mila po sijajnem jeziku, dviga se in pada z valom filozofskega razmišljanja, ki je pogosto zagrnjeno v skoraj ncprodirno meglo.« — Anton Dermota je poročal najprej (str. 191) o polemiki med Cankarjem in Govekarjem v NZ in v S, nato pa na isti strani o ljubljanski premieri drame Za narodov blagor. Med drugim piše: »Uspeh je bil zelo časten. Zdi se, da je s tem dejstvom iz-podbit predsodek, da ljubljansko gledališko občinstvo nima smisla za resna dramatska dela. Politični listi so poročali o demonstracijah, ki so bile pri premieri baje v korist splošne volilne pravice. Te vesti so bile neresnične; neki novinar si jih je dovolil — »za narodov blagor«. Pozneje (na str. 334) pa poroča Dermota o Cankarjevi kandidaturi za poslanca v državni zbor. Ljubljansko premiero drame Za narodov blagor je koncem aprila zabeležila tudi praška revija Zvon (7/1907, str. 511).
Tudi naslednje leto je Dermota v Slovanskem prehledu (str. 240) omenil »ogromni uspeh« Cankarjeve drame Pohujšanje v dolini šentflorjanski in sporočil, da »pripravlja gledališče tudi uprizoritev Cankarjeve drame Nioba, ki vsebuje največje zanimanje.«
Nekoliko podrobneje poroča o ljubljanski uprizoritvi Pohujšanja Fr. Vidie v svojem članku Slovenska literatura za 1. 1907 (SPr, 10/1908, str. 377—380): »K meno je Ivan Cankar nastopil s tridejansko farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski. To je svobodna dramatizacija njegove črtice V mesečini, o kateri sem poročal lani; farsa je ostra satira na ljudi, ki stalno prežijo na pohujšanje, čeprav sploh ne razumejo umetnosti. Na odru najbrž ne bo imela življenjske moči, ker je v njej premalo dejanja. Pravo področje Cankarjevega delovanja je vendarle pripovedna proza, v kateri je neobičajno ploden.« Nato omenja, da je izšla pri Schwentnerju v krasni jubilejni opremi deseta Cankarjeva knjiga Krpanova kobila in navaja njeno vsebino kakor tudi vsebino Cankarjevih del, ki so izšla 1. 1907. O Hlapcu Jerneja z nerazumevanjem pripominja, da je »Jernej tip kmečke naivnosti in omejenosti, dvomim pa, da bi se Cankar isto-
vetil z Jcrnejevimi idejami.« O Alešu iz Razora pravi, da v njem pisatelj »ostro biča hinavsko pobožnost, pod katero se skrivajo nečiste namere. Samo konec bi moral bili brez tiste navadne Cankarjeve nejasnosti, v katero zagrinja svoje junake kot v meglo. — Iz vseh Cankarjevih del je jasno, da so res zrasla na bogato oplojenih tleh zlobe in prezira.«
Veliko bolj zanimiv kot Vidičev je anonimni članek Iz kulturnega življenja Slovencev (Večerni Lidové noviny, Brno, 16/1908, str. 260. 22. IX., str. 1—2), ki ga je — sodeč po vsebini in jeziku — spisal najbrž Slovenec. Datiran je: Iz Ljubljane, 21. septembra. Izšel je prav v dneh, ko so skoro vsi češki listi podrobno poročali o pogrebu žrtev ljubljanskih demonstracij. Čeprav ni članek Cankarju nič kaj naklonjen, je pri češki mladini brez dvoma vzbudil /.a našega pisatelja veliko zanimanje. V članku se namreč med dr. pravi: »Slovenska literatura jc danes v znamenju dvozvezdja — novelista in satirika Ivana Cankarja in liričnega pesnika Otona Zupančiča. Oba sta enako slavljena in enako posnemana. Toda vpliv Zupančičevih spisov se ne da niti primerjati z učinkom, ki ga imajo knjige Cankarjeve. Cankar ima danes za seboj vso generacijo, ves narod, ki gre slepo za njim in vidi v njem najbolj dovršeno prikazen sveta. Cankarjevi spisi, posebno polemični, so res tako ostri in duhoviti, da kaj lahko potegnejo mladino za sabo. Tako kot poznamo v Rusiji tolstojance, tako so nastali pri Slovencih cankarjanci. Ko ta mladina doraste, bomo imeli vso novo generacijo polno notranjega nihilizma, ki se je naučila imeti za svoj najvišji cilj uničenje dosedanjih življenjskih oblik, ker ovirajo razvoj, in za najvišji ideal potepuštvo... Cankar nikoli ne sprašuje, kam? marveč samo kriči: z zaletom naprej, pa se nuj zgodi karkoli in najsi gre kamorkoli.00 Še nikdo ni bičal lene slovenske buržoazije tako kakor on. Toda pri Cankarju lahko doženemo tudi marsikaj pozitivnega, samo da publikuan, ki obtiči na površju, na robu in pri tistem, kar jc zanimivega — teli pozitivnih strani ne opazi. Zupančič ima svoje učence samo med mlado pesniško generacijo. Široke ljudske množice še niso za aristokratstvo njegove poezije zrele. Njegov rod mora šele dorasti.«70
Iz Cankarjevega dela je bilo leta 1908 prevedenih devet črtic. Od že omenjenih prevajalcev sta objavila iz Vinjct K. Vondrašek črtico Matilda in Ada (Češke slovo, 2/1908, št. 51. 1. IUI., pril.) in R. Noskovâ črtici Original (Den, 2/1908, št. 144, 24. V., pril.) in Mrtvi nočejo (Den, 2/1908, št. 249, 8. II., sir. I).
09 Besede kam, karkoli in kamorkoli navaja v narekovajih in oklepajih slovenski !
70 Češki prevod članka je zelo slab in dalo je veliko truda prevesti članek nazaj v slovenščino. Mogoče bo dobremu poznavalcu naših literarnih razmer omogočilo dognati avtorja članka tisto, kar jc napisal o Govekarju in Aškercu. O prvem pravi : »Za pisatelja se ima tudi Fran Govekar, ki jc sicer v boju med starimi in mladimi odigral odlično in zaslužno vlogo. Ni pa to pravi pesnik, prej pisar kot umetnik.« O Aškercu pa piše: »Zdaj izdaja skoraj vsako leto zbirko povsem brezvrednih in banalnih pesmi, ki se ne dajo primerjati z njegovim delom pred dvema dcsetletjima. Ne inore se pa sprijazniti z mislijo, da je njegov čas že davno minul in besni na kritike, ki inu že vsa leta svetujejo, nuj izda svoje pesmi v samozaložbi, za svoje lastno veselje, in naj ne hodi z njimi pred javnost.«
V istem dnevniku (št. 251, 232, 235, 237 in 242) je izšel od iste prevajalke prevod črtice iz Knjige za lahkomiselne ljudi Iz predmestja, ki jo je, kakor smo videli, že pred tem prevedel K. Vondrašek in pred njim pa slabo R. Popeldkova. Noskovû teh prevodov ni poznala, vsaj zdi se tako, in je njen prevod boljši od njih.
Od novih prevajalcev Cankarjeve proze pa je izšel prevod črtice Materina slika od Ahasvera v čisopisu Eva (Prostčjov, 5/1908, št. 2) in nekega S. II. v Videnskem denniku (2/1908, št. 93, 8. IV.) in črtica Križev pot, ki jo je iz Knjige za lahkomiselne ljudi preložila Ružena Kristanova v časopisu Svoboda (Kladno, 18/1908, št. 105—104, 23. XI.).
Pod psevdonimom Almsver se skriva Rudolf Linhart (3. XII. 1883 — U. Vil. 1915), katoliški duhovnik, ki je sodeloval z religiozno liriko in priložnostnimi pesmimi, zlasti pa s prevodi iz slovenske literature (Meško, Gregorčič, Golar. Gradaik idr.) in s članki o njej v številnih čeških, zlasti na Moravskem izhajajočih revijah in časnikih. Najbolj znan je njegov prevod Finžgarjevcga romana Pod svobodnim soncem. Njegov prvi prevod iz Cankarja je, če ga primerjamo z večino takratnih prevodov, lep in gladek ter vsebuje razmeroma malo napak. Skoro povsod, kjer je napačno prevujul, ga je zapeljala podobnost slovenskih in čeških besed, ki pa imajo različen pomen (npr. rebro — lestev, č. relink, stradanje — trpljenje, č. straddni, rumen — rdeč, č. rumény) ali pa dvojni pomen besede (npr. da mi ni prej prišlo na misel — da mi ni raje prišlo na misel, č. spiš). Nekaj manjših napak je pa zakrivilo nezadostno znanje jezika (npr. siten — predrzen, č. drzy).
Po vrsti že četrti prevod črtice Križev pot (J. Linek, R. Noskovû, K. Vondrašek) je od Ružene Kristanove, tj. Ružene Popelâkove, o kateri smo že govorili in ki se je okrog leta 1904 poročila z znanim slovenskim soc. dem. politikom in zadružnikom Antonom Kristanom (1881—1950). Kakor je znano, je Kristan na prelomu stoletja študiral nekaj časa v Pragi, kjer se je najbrž že tedaj seznanil s simpatično napredno učiteljico Popelâkovo71 in se pozneje z njo poročil. Križev pot je zadnji prevod Popeldkove-Kristanove iz slovenske literature v češčino.72 Pozneje ni objavila v čeških listih ničesar več. Tudi na tem prevodu lahko takoj ugotovimo, da je izpod peresa Cehinje, ki ne ovlada dobro ne slovenščine, ne češkega literarnega jezika. Jezikovnih napak (str. 92 izvržek — pohabljenec; str. 96 še trpelo — trajalo, č. trpelo!; str. 98 ga je streslo — se mu je posvetilo; str. 101 in dr. korec vode — trolm vode) pa ni veliko, ker ji je gotovo pomagal pri prevajanju mož ali kak drug Slovenec. Zamerimo prevajalki predvsem to, da je izpustila štiri stavke in vrsto besed, to, in da je prevajala preveč svobodno. Gotovo je bila prepričana, da je boljša sti-listka kot Cankar in da bo s svojimi posegi črtico izboljšala. Zdi se, da prejšnjih prevodov Križevega pota, ki smo jih omenili, ni poznala.
71	Podatke o njej mi je sporočil prof. France Dobrovoljc, ki jo je dobro poznal.
72	Razen omenjenih treh Cankarjevih črtic je prevedla menda še samo povestico Jos. Regalija Opekar (Cihlâri), Svoboda (Kladno), 16/1906, št. 88—90.
Leta 1909 in 1910 je zanimanje za Cankarjeva dela na Češkem naglo naraslo. Naš pisatelj je postal tako znan in priljubljen, da sta bili prevedeni kar dve njegovi knjigi in da je poleg tega izšlo še skoro petdeset prevodov njegovih črtic v revijah in časopisih. Največje zasluge za popularnost našega pisatelja med Čehi imajo zdaj dr. Bohuš Vybiral, Rflžena Noskovâ, Karel Vondrašek in Rudolft Linhart, zlasti pa prva dva, ki spadata med najboljše tolmače Cankarjevih del.
Ružena Noskovâ je koncem leta 1909 izdala v največji češki založbi J. Otto v Pragi izbor Cankarjevih proz,™ in to v zbirki Knihovna Zlaté Prahy, kjer so izhajali najbolj priljubljeni avtorji tistega časa (Andrejev, Balzac, Čehov, Flaubert, Anatol France, Hamsun, Maupassant, Potapenko, Zeromski idr.). Zato so knjige v tej zbirki izhajale v visoki nakladi in lepo opremljene. Od jugoslovanskih pisateljev sta pred Cankarjem izšli v njej Dve povesti Zivka Bertiča in Propali dvori Janka Leskovarja. Noskovâ je od približno desetih Cankarjevih proz, ki jih je objavila do tistega časa, izbrala za to knjigo samo šest (Križev pot,74 Spomladi, 75 Nezadovoljnost,70 Iz predmestja,77 Gospodična,78 Jakobov zločin70 in Polikarp,80 ki je objavljen prvič). Zanimivo je, da ni sprejela v izbor črtic Krona, Pred ciljem in Zločinec, ki so bile večkrat prevedene v češčino. To, kar smo rekli o prvih prevodih Noskove, velja tudi za to knjigo. Prevajalka dobro ovlada slovenščino, le malokdaj zagreši kako napako, tu pa tam črta kako besedo, del stavka ali celo stavek, toda priznati ji moramo, da ti njeni posegi niso tekstu v škodo. Če pa primerjamo prevode Noskove s prevodi nekaterih drugih prevajalcev, takoj opazimo, da jih prekaša zlasti z lepim jezikom. Njeni prevodi se berejo skoro kot izvirnik, medtem ko nekateri drugi, kakor smo videli, zelo zaostajajo za izvirnikom in dobremu glasu našega pisatelja naravnost škodujejo.
Kričeč primer takega neodgovornega prevajalskega dela je prevod ene najlepših Cankarjevih knjig Križ nad gorami, ki ga je oskrbela Joža Mettlerova.81 Vse tisto, kar smo povedali o njenem prvem prevodu iz Cankarja (O čebelnjaku), velja tudi za ta prevod, samo da je tokrat zagrešila še več napak, njen jezik pa tudi ni veliko boljši. Kdorkoli bo bral njene prevode Cankarjevih del, se bo upravičeno spraševal, kako jih je mogla založba sprejeti. Kdor pa pozna delo Vib'mkove založbe, ki je bila usmerjena predvsem na dobiček in kateri je bil vsak prevajalec, ki se je dal izrabljati, dobrodošel, se ne bo ničemur
73	Vybor povîdek. V Praze (1909), J. Otto. 168 str.
74	Objavljena v Delnicky kalendâr na rok 1906.
75	Objavljena v Rudé kvety 7/1907—08.
70 Objavljena Nârodnî obzor 1/1906—07.
77	Objavljena v Den 2/1908.
78	Objavljena v Den 3/1909, št. 120—121, 1. V.
70 Objavljena v Prâvo lidu 18/1909, št. 134, 16. V.
80	V vsebini (Obsah) na zadnji strani knjige je pomotoma izpadlu črtica Gospodična, zato ocenjevalci navajajo šest proz, namesto sedem.
81	Križ nad horami. Milostnâ prihoda. V Praze (1910), Jos. R. Vilimek. 152 str.
čudil. Saj že ovitki Vilmikovih knjig zgovorno pričajo, komu so bile izdaje te založbe predvsem namenjene.
Če bi hoteli navesti vse grehe prevajalke, bi potrebovali veliko prostora. Številni od njih pa so taki, da branje ne bi bilo dolgočasno. Kdor zna oba jezika, bi se moral najprej smejati, potem pa v ogorčenju spraševati, kako si upajo nekateri ljudje tako mrevariti dela, ki so bila napisana takorekoč s srčno krvjo. Primerjal sem z izvirnikom približno tretjino knjige in izbral vsaj značilne napake. Na str. 1: oglasilo se je veselo potrkavanje — naznanilo se je klepanje kos; str. 2: na vegasto, leseno stopnico — na preperelo, leseno stopnico; mlačno solnce — mlečno solnce; sedela pod kozolcem — sedela pod stogom; str. 3: lina — razpoka; na široki krtini — na širokem prostoru; ve-gastili križev — zgnilih križev; str. 5: neprijazne sence — trdoglave sence: str. 6: v mraku — v težki megli; v nerazumljivi grozi — v nespametni grozi; str. 7: je kljuvala bojazen v njenem srcu — je že klil strah v njenem srcu; cerkovniki — duhovniki: škrpete — šolnčke; str. 8: škornje — šolnčke; Roka pa je bila trudna in lena — Toda delati se ji ni hotelo; str. 9; onkraj hriba — kraj vrha; sitno prošnjo — odporno prošnjo; str. 10: Hanka je sklonila glavo do mize in zaihtela — H. je položila glavo na mizo in zavzdihnila; str. 12: svetnik — sveta slika; večernice (pobožnost, — večernica (zvezda); precej — vendar (č. preee!); str. 15: iztrgalo se je željnemu srcu — in bežalo iz. žalostne duše; str. 14: že daleč iu skoro pozabljeno — in bolje je na to pozabiti; str. 15' od vseh strani — od pobočij (č. stran = pobočje); mahoma — počasi; malomarno — malodušno; str. 17: v potrtem srcu — v ubitem srcu; razločno — nerazločno; str. 18: zelo resno — zelo resnično; str. 20: šolske zvezke — šolske akte; str. 25: ves zrak ga je poln, kakor bela reka lije dol — oko ga je polno (č. zrak = oči, vid) kakor bi to svetlobo nekakšna bela roka razlivala...: str. 26: šel je sključen — šel je potrt (č. skh'éeny!); Hanco jc bolela ta svetloba — llanca je bila otožna od tega sijaja, bolestno otožna; str. 27: so bili že visoko na hribu— so bili šele na hribih; še bi ga morda dosegel njen glas — če bi doletel k njemu njen glas; str. 29: Pogledal je malo na ono stran hriba — Tam na hribu se je nekoliko ogrel; da te bo pogledal — da te bo poiskal (č. vvlde-dall); str. 30: ne more — ne sime (ne mora!); str. 31: nocoj — proti večeru; str. 33: Mudi se mi domov — domov moram, toži se mi; str. 35: ter vas zasnubim... kaj bi pač dejali, Hanea? — in da se vas polastim... Kaj bi delali, Hanka?; str. 56: pa je bil vesel, če se je kam obesil — Mate je bil popolnoma vesel, če se je komu na škrice obesil; str. 39: Stisnil ji je obedve roki, v njegovem glasu in pogledu se je zgenilo prešerno veselje — potrepljal jo je z obema rokama in v glasu ter pogledu se je razodevalo odkritosrčno veselje; skelelo jo je v očeh — oči so se ji zakalile; str. 40: Zdrznil se jc — namrgodil se je; izpregovorila je bila besede, ki so bile v njegovem srcu kakor neprijetna slutnja — čutil je, da je izpregovorila tisto, kar je sam čutil nj dnu duše iu kar je odganjal od sebe kot hudobno pošast; narahlo — hitro (č. rychle!); str. 41: tuje življenje, glasno in prešerno, se je bilo zarisalo vanj — bujno, veselo življenje je izžarevalo iz teh lic; umaknil je roko — zamahnil je z roko;
belo bluzo — lepo moderno obleko; str. 67—68: Nebo je še vse žarelo, sobica pa se je svetil samo še rumeni rob in je tonil za hribom — Nebo je bilo še vse zagorelo, čeprav je že sonce zahajalo za hrib. Samo njegov krvavi rob (končekl se je še rdel na nebu; str. 68: Ze sem skoro obupaval nad Vami! V tej beznici ostanete? Tudi prav, tam je tako vse polno — Ze sem dvomil o vas! Tu ostanete v tem zaboju? je kazal na voz. Tudi prav, v krčmi jc vse polno...; str. 71: rejeni župnikov obraz — zaskrbljen župnikov obraz; v preohlapni, povaljani obleki — v tesni, zmečkani obleki; str. 72: Do tilnika si je napravil prcčo in pomastil si je lase — Vrat ima kot v zanki (č. oprat!) in pomaščene lase itd. itd.
Stotine besed, ki jih prevajalka ni razumela, je bodisi prevedla napačno ali pa kar izpustila. Izpuščala pa ni samo besed, marveč tudi stavke, dodajala pu nepotrebne pridevnike, razna »epiteta ornantia« itd. V njenem prevodu dobivajo Cankarjevi stavki in odstavki drugačen, včasih smešen pomen. Ljudje govorijo v izumetničenem, ponarejenem jeziku, zato so dialogi naravnost obupni.
Med najbolj aktivne prevajalce Cankarjevih črtic, ki so izhajale v periodičnem tisku, spada že omenjeni Karel Vondrašek. V dnevniku Češke slovo je letu 1909 objavil proze Domovina, ti si kakor zdravje (št. 101, 2. V.), Materina slika (št. 242, 17. X.) in Jakobov zločin (št. 259, 7. XI), leta 1910 pa prevoda črtic Pismo (št. 41, 20. II.) in Zdenčk Petrsilka (št. 161, 17. VII.); v časopisu Besedy lidu je izšel njegov prevod črtice Л jaz pojdem (št. 6, str. 83—86). Od neznanega prevajalca pa je izšla v časopisu Besedy lidu 1. 1909 črtica Nasmeh (št. 16—17, str. 242—245, 259—262), v Češkem slovu 1. 1909 pa Marta in Magdalena (št. 85, 11. IV.) v prevodu nekega Lad. К., V pozni jeseni (št. 277, 28. XI.) prevajalca pr. ter leta 1910 črtica Krona (št. 1, 1. I.) v prevodu — m. Tudi Rudolf Linhart je objavil 1. 1909—1910 kar šest prevodov Cankarjevih črtic: v časopisu Eva (Prostčjov, 6/1909), Jakobov zločin (str. 270—277), Kovač Damjan (str. 335—356),82 in O, domovina, ti si kakor zdravje (str. 562—364), v katoliškem časniku Našinec (Olomouc, 45/1909, št. 179—182) črtico Pavličkova krona in v brnskem časopisu Obzor (55/1910, str. 194—197) črtico Sveti Janez v Biljkah.
Od ostalih prevajalcev tistega časa naj omenimo še Otakarja Boleško (1880—1917), ki je bil sedem let igralec ljubljanskega deželnega gledališča (1900/01—1906'07) in prvi Ščuka v drami Za narodov blagor ter Maks v Kralju na Betajnovi. S Cankarjem sta bila dobra znanca, kar dokazuje tudi Cankarjevo lastnoročno posvetilo v lepo vezanem izvodu Kralja na Betajnovi, ki ga hrani Gledališki oddelek Narodnega muzeja v Pragi: »Otonu Boleški v dobrem spominu na imenitnega Maksa Ivan Cankar. Dunaj 50. 5. 905.« Boleška je bil vsekakor boljši igralec kot pa prevajalec. Najbrž sc je tudi sam prepričal o tem, zato je objavil samo eden prevod iz Cankarjeve proze. Njegovo znanje slovenščine je sicer kar zadovoljivo, kljub temu pa se le čudimo, kako je mogel po tako dolgem bivanju v Ljubljani osemkrat prevesti besedo »prešeren« s »samovoljen« (svévolny). Napačno je prevedel tudi: hudomušen — zlomiseln
82 Drugič izšlo v brnskem dnevniku Hlas (62/1910, št. 234, str. 236—238).
(str. 1 УЗ), ničvreden — malopriden (str. 195), nezaupen — brezupen (str. 198), žganjar — pijanec (str. 199), oči so se mu urile — oči so hitele (str. 199), okužena — zasidrana (str. 201) idr. Ceščina sicer ni tako okorna in slog ni tako prisiljen kot pri nekaterih drugih prevajalcih, izvirnika pa ne dosega.
Hrvat Andrija Ivan Bortulin, rojak iz otoka Cresa (umrl v Pragi maja 1917)83 je prevedel črtici Groba nehvaležnost (Besedy Času, 15/1910. str. 187 do 188) in Sveto obhajilo (Den 4/1910, št. 128, 1. VI.) in neki J. Praclmr črtico O domovina, ti si kakor zdravje! (Naše snahy, Plzen, 13/1910, št. 33, 26. IV.) ki jo je, kakor smo videli, nekaj mesecev pred njim prevedel Rudolf Linhart.
Koncem leta 1909 je objavil svoj prvi prevod iz Cankarjevega dela, črtico V gaju (Methodej. Kalendâr na rok 1910. Olomouc 1909, str. 47—48)84 pozneje eden od najboljših in najbolj marljivih čeških tolmačev našega pisatelju in slovenske literature sploh dr. Bohuš Vybîral.85 Rojen je bil 14. I. 1887 v Hra-nicih na severnem Moravskem, kjer je tudi obiskoval srednjo šolo, od letu 1907—1911 pa je študiral slavistiko in germanistiko na dunajski univerzi. Kmalu po vstopu na univerzo je bil izvoljen za tajnika češkega akademskega društva, leta 1908 pa celo za predsednika in kot tak je sodeloval s slovanskimi akademskimi društvi, med njimi tudi s slovenskimi. Spoznal se je s slovenskimi visokošolci, s katerimi se je družil tudi v Jagičevem in Rešetarjevem seminarju. Prijateljsko se je zbližal zlasti z Jožefom Napotnikom, Ljudevitom Pivkom, Antonom Dolarjem, Franom Albrehtom idr., pri dr. Jos. Karâsku pa se je spoznal tudi s Kidričem, Prijateljem, Vidicem in drugimi Slovenci. Slovenščine se je učil predvsem od Napotnika, ki inu je tudi pomagal pri prvih prevodih iz slovenščine; pri nekaterih prevodih je celo podpisan kot soprevajalec. Pro-moviral je 1. 1911 na podlagi disertacije Jaroslav Vrchlicky kot kritik in literarni zgodovinar, ki pa je ni nikoli izdal. L. 1912—1913 je bil leto dni urednik kulturne priloge dunajskega češkega časnika Vidensky deniiîk, od 1. IX. 1915 do smrti pa je bil najprej knjižničar, pozneje pa ravnatelj Studijske knjižnice v Olomucu. Med prvo svetovno vojno je bil pri vojakih. Po 1. 1918 je sodeloval v vrsti čeških, zlasti pa moravskih časnikov in revij, bil soustanovitelj številnih društev in eden najbolj agilnih delavcev v predvojni Ceško-slovaško-jugoslovanski ligi. Bil je nekaj časa tudi dramaturg češkega gledališča v Olomucu. Iz slovenske literature je prevedel okrog trideset knjig, od tega pet Cankarjevih, o katerih bomo še govorili. Razen tega je predaval na olomuški in pozneje nekaj časa tudi na brnski univerzi slovenščino in slovensko
83	Prim. Hrvatski ldst. (Pulj) 3/1917, br. 688 (31. V.), str. 5.
84	Ta Vybi'ralov prevod je izšel nekaj pozneje tudi v dunajskem dnevniku Dëlnické listy (21/1910, št. 255, 5. XI.) ter v plzenjskem dnevniku Nova doba (15/1910, št. 155, 11. XI.), za časa vojne 1. 1917. pa v Kladenski Svobodi (št. 45, 30. V.) in v Rakovnickem Obzoru (št. 22, 2. VI). Po vojni pa je izšel v moravskih koledarjih Maly zâbavny kalendâr na rok 1920 (str. 95—96), Maly ino-ravsky kalendâr na rok 1920 (str. 95—96), Velky zâbavny kalendâr na rok 1920 (str. 271—272), Velky moravsky kalendâr na rok 1920 (str. 271—272) in Vyše-hrad. Kalendâr na rok 1920 (str. 47—48). Objavljen je bil torej vsega skupaj desetkrat. Črtica pa je bila po vojni kakor bomo videli, prevedena še dvakrat.
85	O Bohušu Vybi'ralu prim.: Dr. B. V. pudesâtnikem. Olomouc 1937, 15 str.
literaturo. Vsako leto pa je imel na Moravskenr povprečno okrog petdeset predavanj o Jugoslaviji, zlasti o Slovencih. Umrl je 25. IV. 1951.
Če primerjamo z izvirnikom prve Vybiralove prevode, ki so izšli I. 1910 večinoma v literarnih prilogah Delniekih listov Sveto obhajilo (št. 75. 2. IV.), Majsko veselje (št. 166, 23. VIL), V gaju (št. 253, 5. XI.), Češnje in prstan (št. 259, 12. XI.) in Videnskega dcnnika Spomladi (št. 1, 1. I.), Marko, Luka in Dioniz (pril. Bcsedy, št. 11, 20. ML), Marta in Magdalena (Besedy, št. 15, 17. IV.). Ponesrečeni feljton (Besedy, št. 23, 12. VI.), Don Alfonso (Besedy, št. 27, 10. VIL), Zgodovinska seja (Besedy, št. 40, 9. X.), Njena podoba (Besedv, št. 42, 23. X.) in Cigarete (Besedy, št. 45, 13. XL), lahko na njih kaj kmalu doženemo ne le odlike njegovih poznejših prevodov, temveč tudi pomanjkljivosti. Med njimi sta predvsem dve: nezadostno znanje jezika in to, da se je pretesno oklepal izvirnika. Premalo jc soustvarjal. Če pa prevajalec ne soustvarja, njegov prevod ne more biti dober, umetniški. No, k temu se bomo še vrnili, ko bomo ocenjevali Vybi'ralov prvi knjižni prevod.
Tudi odmevi Cankarjevega dela v češkem tisku so bili v letih 1909—1910 bogati in zanimivi. Poglejmo najprej, kako je sprejela kritika Cankarjevi knjigi Vybor povidek in Križ na liorc.
V praškem konzervativnem dnevniku Hlas naroda (23/1909, št. 355, 25. XII.) sodi o Cankarjevih prozah neki — r: »Tako kot skoro vsi beletristi, prevujani v zadnjem času iz novih jugoslovanskih literatur v češčino, se nam kaže tudi slovenski Cankar deloma kot opisni realist, deloma pa kot pripovednik zgodb iz vsakdanjega življenja. Navadno so to žalostne in tragične zgodbe, ljudje, katere prikazuje pa so bitja nesrečna in trpeča. Bolj veselo ubranih ali celo jasnih humorističnih tonov v tein Cankarjevem knjižnem izboru ne najdete, prav tako kakor jih niste že prej našli v zbirkah pripovedk Elina Pelina, Meška ali Matavulja. To kar zdaj prihaja v našo prevodno književnost iz novih literatur, slovenske, srbske in bolgarske, je mračnega in otožnega značaja... Prevajalec je uvrstil v češko izdajo Cankarja pet drobnih črtic in eno obsežnejšo romanovo študijo. V vseh pa nastopajo ubogi trpini in ljudje, ki jih preganja usoda ali družba, in socialni razdedinjenci. Vsebinsko najbolj obsežen in po psihološki strani najbolj izdelan jc romanček Polikarp... Pisatelj se pri pripovedovanju te nekam čudne zgodbe izogiblje kakršne koli družbene tendence in nikjer ne namiguje na socialno stanovske zadeve.«
Znani češki literarni kritik in zgodovinar ter prevajalec romanskih literatur Otokur Simek (1876—1950) pa piše v literarnem časopisu Novina (3/1909, str. 251), ki so ga ustanovili Machar, Salda in Vodtik: »Ivan Cankar je prej lirik v prozi kot epik. Beda je edina tema njegovih povesti... Cankarjeva lirika bede je lirika pohlepa in sebičnost revežev, njihovega sovraštva in nezadovoljstva. Sovraštvo, kljubovanje, zavist — to je evangelij, ki ga Cankarjev Satan oznanja revežem in tudi revnim narodom, ki jim krščanska skromnost in pokoru kopi jeta grob. — Taki narodi so gnusni črvi, ki jih vsak pohodi; kveč-
To črtico sta ponatisnila tednika Vychodoeesky obzor (Pardubice), 6/1910, št. 15, 7. IV. in Pochoden (Horice), 5/1910, št. 18, 6. \.
jemii se pritožujejo, kvečjemu beračijo, jočejo in prosijo, toda nikoli ne kričijo in nikoli ne udarijo... Cankarjeva lirika bede, pohlepa, nostalgije, čudno mistična, deluje ponekod temno in težko.«
V	dnevniku agrume stranke Venkov, ki je imel pred prvo svetovno vojno eno najboljših kulturnih rubrik in je tiste čase tudi drugače spadal med najboljše praške dnevnike, je ocenil izbor Cankarjevih proz J. R. (5/1910, št. 65. 17. 111.). Za to šifro se skriva znani kritik in romanist Jean Rowalski, s pravim imenom Alexander Baêkovsky. V svojem članku piše med dr.: »Cankur-jeva knjiga je močno poetična, ponekod skoro lirična in po svoji miselni vsebini izrazito socialna. Pisatelj je ognjevit altruist, ki gu globoko boli človeška beda, na katero nenehoma misli, radi katere trpi in o kateri vedno piše. Njegova knjiga — to so, dejal bi, zapiski človeške bede; ampak tudi zapiski sočutja razlitega preko te bede...« Potem kritik navaja kratko vsebino posameznih proz in končuje: »Cankarjeva knjiga, ki vsebuje tako globok in ganljiv, skoro subjektiven izraz ljubezni do bližnjega in izraz sočutja, je obenem krik razbolelosti in ogorčenosti ter obupen klic po socialni pravičnosti.«
V	znani tedenski literarni reviji Zvon (10/1910, št. 14) je napisal oceno kritik, podpisan s šifro o.87 Glavne misli njegovega članka so te-le: »To jc moralist, ki izbira motive naravnost iz življenja, v katerem rastejo bolesti, ko topo in brezobzirno stopa preko njih vsakdanjost. Šest povesti, ki jih je ustvarila zagrenjena, dovzetna in sočutna duša. Subjektivni talent slovenskega avtorja je s spojitvijo notranjosti in zunanjosti predmeta, o katerem pripoveduje, dosegel, da diha iz povesti umetnost kljub temu, da so njegove ekspli-kucije preveč osebne in opazne in ponekod deluje kot retor .moteče', toda na splošno dovolj spretno spaja svoje krike, ironijo in svoje sodbe z vsebino pripovedi...« Prevod hvali, da je skrben in čitljiv, očita pa mu nekaj pomenskih in stilističnih napak.
V	najbolj razširjenem praškem ilustriranem tedniku Zlatu Praha (27/1909— —10, št. 15, 31. XII.), ki ga je izdajal založnik te Cankarjeve knjige J. Otto, je ocenil Izbor pripovedk s šifro R. podpisani Vincenc Červinka (1877—1942), novinar in publicist, urednik dnevnika Narodni listy, odličen poznavalec slovanskih literatur, zlasti ruske, iz kutere jc veliko prevajal. V članku piše med dr.: »Ivan Cankar, najboljši med sodobnimi slovenskimi pisatelji, je čudovito močan in pravzaprav popolnoma izjemen talent v mladi, neprekvašeni in slabi slovenski literarni potenci. Je to zelo individualen in originalen realist, ki se je očevidno učil od najboljših zupadnih novelistov. Ce pa s svojimi motivi kljub temu ostaja čisto na domačih tleh in če posveča svojo umetnost popisu domače sredine, imata od tega dobiček obe strani: avtor in domače slovstvo. Izbor pripovedk je zelo skrben in primeren. Prinaša šest od najboljših avtorjevih novelističnih del, ki imajo ne samo to prednost, da so človeški dokumenti slovenskega življenja, ampak tudi tisti posebni živec nemirne risbe, ki najbolj in najsrečneje odlikuje tega pesnika z vrojenim socialnim čustvovanjem in realista z močno prizadetostjo ter z jasno, markantno sliko.«
87 To šifro je uporabljal tudi Jaroslav Vrchlicky.
Izborili poznavalec svetovnih literatur, prevajalec francoske literature, popularni kritik in urednik kulturne rubrike neodvisnega dnevnika Narodni politika František Sekanina (1875—1958) jc objavil pod naslovom Jugoslovanski naturalist obsežno poročilo o obeh Cankarjevih knjigah hkrati (Narodni politika, 28/1910, št. 51, 20. П.). O Cankarju pravi, da »spada danes med najbolj sijajne pojave bratskega slovstva. Je tovariš lirika Otona Zupančiča, F. Ks. Mcška in Tavčarja ter stoji zdaj poleg humorista Murnika in poleg omenjenih literatov najvišje. Je globok, žalostno zasanjan pesimist, ki si izbira motive najrajši med ubogimi in teptaniini ljudmi, ki si nc znajo pomagati in ki se opotekajo po solzni dolini med skopimi jugoslovanskimi gorami ali pa se pogreza v blato družbe in greha med pokvarjene poedince, zgubljene ekzistence in abnormalne ljudi, s katerimi ga druži vroče, iz srca izvirajoče sočutje.« O izboru pa pravi, da je »značilen in krasno preveden ... V njem je C. predstavljen kot pesimist in pesnik bolečine... Novele so napisane dojemljivo preprosto z veliko sugestivnostjo besede, ki je odlika predvsem prekrasne ljubezenske zgodbe Križ na gori. ki je prvo obsežnejše Cankarjevo delo prevedeno v češčino. Tukaj kajpada ni niti sledu pesimizma. To je radostno hrepenenje mladih src... Toda tudi v tem delu je vse polno otožne melanholije in plapolajočega koprnenja dekleta in dobrega mladeniča Amcrikanca... Zdi se, da je ta, tako krasno in plastično ter z ljubeznijo opisana dolina, pravzaprav inkarnacija teh mladih, razburkanih, nemirnih, zdaj veselih, zdaj otožnih sanj. S tem svojim preprostim, skoro primitivnim načinom pisanja zna Cankar res spregovoriti do duše; zna tako ljubko zasnovati dejanje in ga razpredati v priroden potek, poln organsko začlenjenih epizod. Ne, tukaj res ni pokazal močnega naturalističnega nagiba, zaveden, naravnost in neomajno svojo pot korakajoč realist jc pa le tudi tu. Po obdelavi snovi, psihološki analizi čustev se Cunkar naravnost razhaja s kolegom in rojakom Tavčarjem, ima pa njegov napol romantičen, napol mističen pogled na pokrajino, ki je čudovito lep, nadvse mikaven in na nas tako rekoč ekzotično delujoč okvir tiste velike slike, polne plastike in zdravega, dojemljivega realizma.«
Od kritik v izvenpraških listih je gotovo najbolj zanimiva tista v ostravski Moravsko-slezskâ revue (6/1910. str. 506), ki jo je napisal bržčas že omenjeni slavist in literarni kritik dr. Jaromir Doležal ali pa kak njegov sotrudnik. vsekakor pa nekdo, kdor je dobro poznal ne le Cankarjevo delo, marveč slovenske razmere sploh, in kdor je bil v osebnem stiku s Slovenci. Y precej obširni oceni knjige Vybor povi'dek pravi namreč med drugim: »Cankar spada še vedno med najmočnejše talente; pri nas ga poznamo predvsem iz delavskih časopisov kot enega najbolj srditih, najbolj brezobzirnih in revolucionarnih zaščitnikov bohemov in delavcev; po tem mu je najbližji Gorkij, v marsičem mч je bil podoben Ulier,87« le da je bil ta vedno umetnik in se ni nikoli ponižal
8,a Josef Uher (1880—1908), danes že malo znan pisatelj, avtor štirih knjig pripovedk, črtic in pesmi. Sin proletarca, trpin in prijatelj trpečih. Z našim C. imata po vsebini in slogu res marsikaj skupnega, le da stoji C. umetniško višje od njega.
k propagandi razrednih gesel. — Cankar je tudi propadli socialistični kandidat, med drugim tudi dramatik, čigar »Krpanova kobila« je povzročila veliko hudega. Zna biti tudi oseben, kar njegovim številnim delom samo škoduje, prav tako kot namerna socialistična tendenca, zlasti v simboličnih pripovedkah. Kljub temu ga uvrščamo med najpomembnejše slovanske pisatelje. Rad ima reveža, lačnega delavca, sajasto tovarniško četrt, ljudi hrepeneče po čisti deviški prirodi, prav posebno pa je naklonjen otrokom in ljudem z Morav-skega. Formalno je Cankar popolnoma svojstven. Slog — kakor odsekane ali grobo odlomljene veje, veja pada na vejo, toda njihovi udarci ne ženejo v obup, marveč stopnjujejo dramatičnost dejanja. Beseda se prilega k sliki, vse si predstavlja jasno. Nima rad čvekavih popisov in nepotrebnih ovinkov, niti tam ne, kjer je žejen ljubezni. Samo v socialističnih motivih po nepotrebnem razlaga, kako mrzi filistre in uradniške mandarine in povzdiguje boheme, ki imajo bedo v krvi. Med najboljše stvari v knjigi spadata Križev pot in Polikarp. To povest poznam v izvirniku. Zdi se mi, da je bila že prevedena, in v tem slučaju bi bilo treba to označiti. Polikarp je hoffmansko strašilna in strašna povest... Ponekod je skoro maupassantski rafinirana. Spominja na slike Can-' karjevega rojaka Tratnika, ki z dopadenjem slika Smrt.«
V »Ostravskcm denmkuc (10/1910, št. 11, 15. I.) je v rubriki Iz literature pod šifro m kratko, toda lepo ocenil Cankarjevo knjigo znani pisatelj, esejist in literarni kritik, dr. Vojtčch Martinek (1887—1960), ki ga Slovenci poznamo predvsem po njegovi uvodni besedi k slovenskemu prevodu Bezručevih Šlezkih pesmi (1920). O Cankarjevih prozah sodi, da »nudijo zelo lepo in nazorno sliko novih, modernih tokov na Slovenskem. S posrečenim izborom je predstavljen najboljši moderni slovenski pisatelj Ivan Cankar, pesnik, romanopisec in dramatik, čigar drama Kralj na Betajnovi je bila nedavno uprizorjena v snucliovskem gledališču. Skoro v sleherni od šestih povesti... pripoveduje o zgubljenih in zapuščenih, trpečih in nesrečnih ljudeh, katerih gorje zna podati v bogatem in jedrnatem jeziku. Najbolj učinkovita je zaključna najdaljša pripovedka Polikarp, kjer se s čisto realističnimi toni spajajo tudi strani posebnih fantastičnih odtenkov, ki dajejo temu delu učinkovito in izvirno čarobnost. Prevod je gladek in čist.«
Krajša ocena Izbora povesti je izšla tudi v mesečniku čeških knjigarnarjev in založnikov Literarni rozhledy (3/1909—10, št. 3), kjer recenzent piše med drugim: »Moderna slovenska beletrija se je razcvetela v nekaj blestečih literarnih imen, med katerimi Cankar že zdavnaj privlači pažnjo bralcev tudi izven meja njegove ožje domovine. Naši bralci imajo sedaj v lepem izboru njegovo krajšo leposlovno prozo, v kateri se družijo močan talent in pripo-vedniška svežina ter bistroumnost z izvirnimi snovmi v razkošno celoto... Zadnja povest Polikarp napravi na bralce globok utis.«
Naj navedemo tudi nekaj stavkov iz ocene danes skoro neznanega pesnika, literarnega zgodovinarja in novinarja, urednika mesečnika Z'Titcraririch luhu (Trebenice, 1/1910, št. 1) F. S. Frabšeja (roj. 1887), ki je najbrž kar dobro poznal dotedanje prevode Cankarja, ker piše: »Četudi ne bi poznali pisate-
Ijevega imena, bi že po nekaj straneh vedeli, da berete slovanskega avtorja, kdor pa je že kaj več bral Cankarja, bi pa tudi njega prepoznal. Naši delavski časopisi so prinašali prve prevode tega nam dragega slovenskega pisatelja in to povsem upravičeno. Saj se menda ne bi v okvirju dragega časopisa kot je proletarski niti dobro ujemali, marsikje drugje pa bi tiste slike, ki prikazujejo človeško bedo, kar kričale. Saj se v vsaki Cankarjevi vrstici leskečejo solze in sliši jok tistih zapuščenih, malih, pozabljenih in pozabijanih ljudi, tistih, ki toliko trpijo pod tlakom današnjega družbenega reda. Vsaka Cankarjeva beseda je globoko občutena, vsaka beseda je šla skozi njegovo plemenito dušo in vsaka beseda je posvečena s krvjo njegovega srca... Nima rad bleščečih opisov, ne razmetava besed tam, kjer gre za kos kruha, za najbolj življenjski boj človeka. Naslov prve pripovedke v tem izboru Križev pot bi bil lahko naslov skoro za vse njegovo literarno delo, ki pripoveduje o .križevi poti' človeka skozi življenje. Cankarjevi stavki so torej preprosti, toda režejo v dušo.« Na koncu je pohvalil prevod Noskove.
Tudi povest Križ na gori je češka kritika kljub slabemu prevodu lepo sprejela in nekaj recenzentov je tudi tokrat objavilo zanimiva mnenja o Cankarjevem delu, ki jih je vredno prevesti. V popularni reviji Zlata Praha (27/1909—10, št. 48, 12. VII.) je tudi to knjigo ocenil že omenjeni Vincene Červinka, ki med dr. piše: »Ljubezenski romanek Križ na gori je komponiran zelo toplo in zbrano, z nekoliko naglo pripovedjo, toda s temperamentno prožnostjo kot večina del tega modernega slovenskega avtorja. Cankar je brez dvoma največji umetnik današnje slovenske literature. Ljubezenski odnos med Matetom ... in Hanco ... je podan tako prirodno in globoko kot ga je zmožen podati samo rojen psiholog, ki zna svoje realne zgodbe prežeti s tako vse-človeško resnico in razumevanjem, ki jim zna dati tako globok in trajen smisel, da mu snov, črpana iz življenja, narašča v simbole nespremenljivih umetniških odnosov do življenja. Pisatelj je ustvaril v tem romančku postavo Hance krasno in mehko kot junakinjo močne vere in močnega vzpodbudnega razumevanja za odnos do ljubljenega moškega. Tako postavo težko najdemo.«
Ocena malo znanega pisatelja, prevajalca iz ruščine in publicista Karla V. Havrünka (1853—1918) v Zvonu (10/1910, št. 21, str. 534) sicer ni tako pohvalna kot druge prinaša pa zanimivo dognanje, da Križ na gori »s svojo osnovo spominja na Blodnega sina Grigorija Aleks. Mačteta.88 ,Ven iz doline' zveni pri Cankarju tako kot ,ven iz domovine v tujino' pri Mačtetu. Tu kakor tam je zagrenjena in sanjava duša in ljubezenska zgodba, tu kakor tam je na dnu duše ljubezen do tistega, kar je povzročilo odklon. Samo zaključki sc razlikujejo: Cankarjev junak odhaja, da se ne bi več vrnil, Mačtetov pa, da bi se
88 Grigorij Aleksandrovič Mačtet (1851—1901) danes že skoro pozabljen ruski pisatelj — narödnik. Živel je v ZDA, bil nato dolga leta zaprt in izgnan v Sibirijo. Napisal je več knjig pripovedk o ameriških proletarcih in sibirskih izgnancih (Po belem svetu, Povesti in pripovedke, Silhuete in dr.), novele (Dve resnici, Svetovna zadeva) in romane (Zid, Kronika enega dne in dr.). Pisal je pod vplivom L. N. Tolstoja.
25 Slavistična revija
21
vrnil k svojemu ljudstvu in se mu postavil na čelo. Na Mačteta je vplival Tolstojev nauk, na Cankarja marksizem. V Križu na gori je nekaj lepili psiholoških momentov, toda v drobnih prozah je avtor bolj umetniški, je literaren, medtem ko bo .ljubezenska zgodba' ostala samo kot dokument razvoja slovenskega pisatelja, kar ima za slovstvo njegovega naroda pomen, ampak za nas ni delce važno in tudi ne novo. Prevod je še kar dober.« Primerjanje z Mačte-tovim junakom jc resda precej prisiljeno in za lase privlečeno: Cankar verjetno Mačtetovih del sploh ni niti bral. Zanimivo pa ni nič manj od drugih (Ulier. Gogolj, Ibsen, Maupassant itd.), o katerih smo doslej brali.
Oceno Križa na gori je napisal tudi znameniti češki filozof, profesor Karlove univerze in pred vojno tudi aktiven češkoslovaški politik František K rejci'"0 (1858— 1954) v reviji Naše doba (17/1909-10, št. 10, 20. VI1. 1910), ki jo je sprva urejeval T. G. Masaryk in po njem Frant. Drtina. V njej piše med drugim: »Smisel Cankarjeve ljubezenske zgodbe Križ na gori ima svoj višek v spoznanju, da jc treba imeti umetnost srčno rad. Ljubezen do nje dodaja človeku junaštva in vztrajnosti ter nauči oči dojemati tudi to, kar iz tesne bli- . žine spregledujemo in podcenjujemo ... To ni samo romantika, temveč preprosta življenjska zgodba, ki dobiva, kakor se zdi, simboličen pomen tam, kjer stoji osamljena dolina nasproti hribu, ozarjcnem s sovraštvom tistih, ki so izobčili iz svoje sredine človeka, ki je imel pogum povzpeti se nad njihovo omejeno obzorje, nasproti edinemu razumevanju in zaupanja polni veri v njegovo zmago, ki pa seveda ni brez trpljenja. Umetniška vrednost povesti je v Hančini osebi: v tem, kako si nenehno predočuje Matetove usode, v njenih slutnjah, ki ne razočarajo, v požrtvovalni stanovitnosti, ki se niti trenutek ne pregreši proti sami sebi in se dočaka, da se izpolni tisto, v kar so se upirali njeni upi. Vso to zgodbo preživljamo na ta način, da lahko beremo njene misli.«
Ze omenjeni Vojtčeh Marti'nek je v svoji rubriki v Ostravskein dennîku (10/1910. št. 155, 9. VIT.) pod šifro M na kratko ocenil tudi Križ na gori. O Cankarju pravi, da je najbolj izrazit obraz v novi slovenski literaturi in da je po pravici deležen zanimanja čeških prevajalcev. »Prinaša nam marsikaj novega: ne samo svojevrstno ozračje, ki ga gotovo premalo poznamo, ampak tudi svojstveno in značilno noto globokega sočutja do ubogih in zatiranih. Zato slika najrajši tiste bedne parijc človeške družbe in očevidno mu je njihovo življenje blizu in je tesno povezano z njegovim miselnim svetom. V knjigi Križ na gori se oglašajo jasnejši in mehkejši toni... Prežeta je s toplim, čistim in sončnim razpoloženjem iskrene ljubezni... Je to knjižica redke blažilne moči in nežnosti.« Krajša poročila o knjigi je objavilo še več podeželskih listov, med njimi Socialni Rovnost (Beroun, 6/1910, št. 8, 17. IL), Sumavské proudy (Prachatice, 7/1910, št. 8, 19. П.), Ucitelsky pfehled (Kutnâ Нога, 6/1910, št. 7, str. 228), Z literârnîeh luhû (Trebenice, 1/1910, št. 3, str. 25). Vzdëlânî lidu (Moravany, 8/1910—11, št. 5, 15. X.) idr. Ko beremo oceno prevoda od nekega Edvarda Navratila v Vzdëlânî lidu, se moramo bridko na-
se Objavil jo je pod šifro — ejč —.
smehniti: »V Cankarjevem delu jc nek poseben čar, ki zapusti na bralca neizbrisen vtis. Tista posebna tišina med gorami, njene tožbe in bolesti ter vse tisto, o čemur pisatelj tako čudovito pripoveduje, njegovo ljudstvo pa je opisano še posebej mikavno. Prevajalki Joži Mettlerovi se je posrečilo to Cankarjevo krhko delo prevesti vestno, ne da bi kjerkoli stresla z njega pelod očarljivosti!!). Upamo, da prevajalka ne bo ostala pri prvem, toliko obetajočem poizkusu.« Treba je primerjati samo nekaj strani prevoda z izvirnikom, pa se bomo prepričali o nečem popolnoma nasprotnem.
Večjega pomena kot večina navedenih ocen pa so bili za poznavanje našega pisatelja na Češkem članki profesorja Karlove univerze in znanega slavista in narodopisea Jana Mâchala (1855—1959),00 Franceta Kidriča, tedaj uradnika v dunajski dvorni knjižnici, Antona Dolarja, ki je bil takrat srednješolski profesor v Celju, in že omenjenega katoliškega pisatelja Rudolfa Linharta.
Mâehalov članek Ivan Cankar je izšel v že omenjenem odličnem praškem dnevniku Čas (24/1910, št. 185, 17. VII., pril. Hlidka Času), ki mu je bil nekak duhovni voditelj T. G. Masaryk. Izbornemu poznavalcu slovanskih književnosti se zdi Cankar svojstvena in komplicirana individualnost, idealist in realist, romantik in simbolist, ironik in sentimentalni melanholik. »Navzel se je vseh modernih tokov, pri tem pa ostal popolnoma svoj... Posebnost njegove umetniške tvorbe je globoka analiza, nenavadnost nazorov in logike, ki često na kak poseben način spaja, kar drugi ločujejo, in ločuje, kar drugi spajajo, dalje neizprosna satira in simbolnost, ki prehaja ponekod v nejasnost. Radi teh lastnosti ga eni povzdigujejo, drugi pa pikro odklanjajo.« Mâchai lepo prikazuje čas in razmere, v katerih je Cankar ustvarjal, označuje in vrednoti njegova posamezna dela od Erotike in Vinjet do Zgodb iz doline Šentflorjanske in Hlapca Jerneja, njegove črtice, pripovedke, novele in drame. Poudarja, da ni Cankarju »kot bridkemu satiriku med sodobnimi pisatelji enakega. Gnev njegove satire preganja vse. Kljub temu se Cankarjevo umetniško ustvarjanje ni utapljalo v kritiki in v boju s filistri. Poleg satiričnih in tendenčnih del je napisal vrsto povesti, v katerih je upodabljal življenje brez kakršnekoli tendence, posebno njegove senčne strani«. Svoj članek sklepa Mâchai takole: »Svet je hotel spremeniti po svojem idealnem pojmovanju, toda iz življenjskega boja se je vrnil utrujen in rezigniran. Sivo in težko življenje, polno muke, grenkobe, boja in trpljenja, brez radosti in sreče, je šlo mimo njega kot velika senca, iz katere sta vela hlad in groza. Utrujenost in gnus nad življenjem sta mejnik na poti, kjer se je medtem odpočil, da bi se lahko zopet podal na pot bodisi še v tišjo temo, ali pa v globljo in hladnejšo rezignacijo.«
Zaenkrat mi ni znano, zakaj se je uredništvo Slovanskega prehleda razšlo s Franom Vidicem,01 odnosno, zakaj je pregled slovenske literature za 1. 1909 na-
00 Člunck je pravzaprav odlomek iz Mâchalovega Obzora literatur slovanskih, ki je izšel v zborniku Slovenstvo. Obraz jeho minulosti a pritomnosti. Praha 1912, Laichter, str. 450—546. O Cankarju na str. 520—522.
81 Arhiv SPr in korespondenca njegovega dolgoletnega urednika Adolfa Černega doslej še nista pristopna.
mesto njega napisal Fr. Kidrič (12/1909-10, št. 7—9, str. 326—336). Vsekakor je zamenjava sotrudnikov slovenski književnosti zelo koristila, saj je Kidričev članek spisan z veliko akribijo, skoro iz vsake vrstice se vidi, kako dobro pozna slovenske razmere in vso slovensko literarno produkcijo. Slovanski bralci revije so pravzaprav prvič dobili točno sliko kulturnega in posebno literarnega življenja na Slovenskem. V članku se govori precej tudi o odnosu posameznih pisateljev do Cankarja, v odstavku, posvečenem Cankarja, pa so navedena vsa njegova najnovejša dela, tudi črtice in pripovedke v revijah, časopisih, koledarjih in dr., njihova vsebina in karakteristika. Pogrešamo pa v njem vrednotenja Cankarjeve umetnosti, tistega razumevanja za nastanek in lepoto umetniških del, kakršnega bi moral imeti ne samo literarni kritik in estetik, ampak tudi literarni zgodovinar. Kidrič je res samo kronist, zato je njegov članek samo informativnega (v dobrem pomenu besede) značaja. Kljub temu naj navedemo vsaj sklepne besede odstavka o Cankarju: »Oblikovno se Cankar ni spremenil; ostal je najboljši slovenski pripovednik, ki vidi samo dušo in trenutek, okoliščin in preteklosti pa se dotika samo priložnostno in v kolikor se mu to -zdi neobhodno potrebno. Strah pred šablono ga velikokrat zapelje tako daleč, da bralec ne ve, kako si je pisatelj pravzaprav stvar v resnici predstavljal. Fascinirajoča privlačnost Cankarjevega jezika je v muzikaličnosti, ne v bogastvu in besedotvorni moči.«
Naj v tej zvezi omenimo tudi beležko Ant. Dermote, ki je v istem letniku revije pod naslovom Slovensko gledališče v Ljubljani (str. 287) sporočil, da je Cankar oddal gledališču rokopis svoje nove drame Hlapci, ki pa ga je Deželna vlada predala cenzurnemu svetu. »Vlada torej ne ve, ali naj uprizoritev dovoli ali ne,« zaključuje svoje sporočilo.
Dolarjev članek Slovenska literatura v letu 1908 je izšel v že omenjeni Moravsko-slezki revui (5/1909, st. 9—10, str. 361—365) po zaslugi urednika njene slovanske rubrike in Dolarjevega prijatelja Jaromira Doležala. Dolar je v svojem članku posvetil Cankarju kar precej prostora, zlasti Pohujšanju v dolini šentflorjanski in zbirkam črtic, Zgodbam iz doline šentflorjanske ter knjigam Novo življenje in Za križem. Med dr. piše: »Najpomembnejši pisatelj sodobne slovenske literature je Iv. Cankar. Ze dolgo trga filistre, tip za tipom, lani pa je na oder postavil celo tip hinavščinc in lažnega rodoljubja. Pohujšanje v dolini šentflorjanski se imenuje farsa, ki je kot že dolgo nobeno delo razburila slovensko gledališče in gledališke kritike. Eni so jo povsem odklonili, drugi jo pa povzdigujejo do nebes, je to najbolj bridka satira na literamo-umetniške razmere na Slovenskem. Zabubljeu v meglo simbolizma, včasi nepro-zirno, pripoveduje, kako se umetnik vrne s svojo umetnostjo v domovino ..., toda rodoljubi se boje, da jih bo pohujšal, tisti rodoljubi, ki tako visoko dvigajo zastavo vseh rodoljubnih vrlin, pri čemer pa se na vsaki njihovi besedi in kretnji pozna krinka, pod katero tako bujno cvete duševna podlost in umazanija ... Jezik drame je sijajen in ker v igri ne primanjkuje niti pikantnosti, bo delo deležno pohvale in navdušenja tudi tistih, ki niso razumeli njegovega jedra...« V članku še pripominja, da Cankar »če že ne s svojimi idejami, pa vsaj s svojim slo-
gom« usmerja slovensko pro/o in da inu je po duhu najbolj soroden Vladimir Levstik.
Tudi Ivan Pregelj, ki je pod šifro — j — objavljal v istem letniku revije v rubriki Slovenski razgledi literarna pisma, krajše članke in beležke o slovenski književnosti, omenja v 6. številki (str. 224) zbirko črtic Za križem, o kateri sodi, »da je to reprezentativna zbirka Cankarjevih novel, s tistim njegovim posebnim značajem in slogom, v katerem se skoro popolnoma zgublja ta najbolj nadarjeni simbolist mlade slovenske literature.«
Obširni članek že omenjenega prevajalca Cankarjevih del Almsvera — Rudolfa Linharta Z literaturv slovinské v katoliški reviji za literaturo, umetnost in filozofijo Meditace (3/1910, str. 618—626), ki jo je urejeval znani katoliški pesnik, literarni zgodovinar in kritik dr. Vilém Bitnar, jc skoro ves posvečen Cankarjevima knjigama Kurent in Hlapci. Linhart kot katoliški duhovnik kajpada ni mogel v vodilni katoliški reviji hvaliti vsebine, zato se je v poročilu o Kurentu omejil skoro izključno na citiranje najlepših in najbolj značilnih mest, ki že sama po sebi zgovorno pričajo o umetniških lepotah dela. Sprašuje pa se, kaj je hotel Cankar s Kurentom povedati. Na vrsto vprašanj ne najde odgovora, na konec pa prihaja do zaključka, da je pisatelj hotel najbrž upodobiti »grenko trpljenje preganjane in upehane slovenske duše in njen obupen krik po radosti, potolažiti jo, da ni že daleč čas rešitve...« Na koncu poročila pa le knjigo obsodi kot nevarno, ker njene ideje vodijo »v jamo materializma in v prepad nihilizma.s Opozarja pa na pisateljev slog in na nekatere njegove misli, ki »presenečajo s svojo izvirnostjo in ki se nas naravnost polaščajo ter so na videz zapeljivo prepričljive; če bi jili pa projicirali v življenje, bi bile popolnoma nemoralne in bi pomenile propast za posameznika in za človeštvo.« Kot duhovniku je bila Linhartu veliko bližje od Kurenta drama Hlapci. To se vidi iz podrobne vsebine, pa tudi iz sodbe o njej, ki jc sicer negativna, toda za nas kljub temu zanimiva: »Hlapci so posrečena satira, pa tudi karikatura podložništva, niso pa drama. K temu jim veliko manjka. Predvsem dramatično dejanje, dramatsko izdelani značaj in dramatska celotnost. Osebe... govorijo veliko in lepo, toda redko kaj počno; najprej so jasno in ostro karakterizirane, na konec pa se zgubljajo v megli, nihče ne ve kam (Minka, Geni, župan, Hana). Zato mislim, da se bodo Hlapci težko dočakali uspeha na odru in da bodo ostali samo knjižno delo.« Potem se vrača k Cankarjevemu slogu in pravi., da sicer ne moremo vedno soglašati z vsebino njegovih spisov, toda enega pisatelju ne more nihče oporekati: »neobičajnega mojstrstva in krasote sloga.« Nato citira iz slovenske revije Cas (1909, str. 350-331), da je Cankar »v jeziku in slogu nedosegljiv umetnik«.
Na koncu naj omenimo še kratko Vybi'ralovo kurzivko »Cankar svojim recenzentom', ki jo je v zvezi z Belo krizantemo objavil v Videnskem dennîku (6/1910, št. 260, 15. XI.) in v kateri med dr. piše: »Cankar je umetnik in bojevnik..., ki se dobro zaveda svojega poslanstva, svoje poti in svoje moči... Živi za današnji dan, za jutrišnjega se bori. Za tisti dan, ko bo njegov prerojeni narod dvignil iz blata pohojeni, ubogi cvet umetnosti — belo krizantemo — in
si jo hvaležno spravil za spomin na grenko krasno preteklost.« Na koncu svojih vrstic pripominja, da vse to, kar Cankar piše o slovenskih razmerah, velja — mutatis mutandis — še v veliko večji meri o literarnih razmerah na Češkem in sporoča, da bo v dnevniku sčasoma objavil kako Cankarjevo prozo.
Oton Berkopec
IZBOR ROKOPISNIH PREŠERNIAN V NARODNI IN UNIVERZITETNI KNJIŽNICI
Iz znatne zbirke rokopisnih prešernian, ki so last Narodne in univerzitetne knjižnice, bi bilo zanimivo zvedeti samo za tiste rokopise, ki so Prešernovi, in oftfe, ki se nanašajo nanj in so nastali v času njegovega življenja. A naslednji pregled skuša biti res tak. Vneseni niso le izvirniki, ampak tadi fotokopije, ki jih je Narodna in univerzitetna knjižnica pridobila v zadnjem času v nadomestilo tistih izvirnikov, ki jih hranijo druge ustanove ali nekateri zasebniki v -Sloveniji in izven nje. Tako je seznam močno izpopolnjen.
V prvem oddelku navajam rokopisne skupine po signaturah z dodanimi arhivskimi oznakami, opozarjam na fotokopije in nahajališča njenih izvirnikov, česar v ostalih oddelkih več ne ponavljam. Naslednji oddelki so nastali iz izčrpane vsebine rokopisnih skupin.
Pesmi so razvrščene po naslovih in prvem verzu tako, kot jih pišemo danes (po Kidričevem kazalu v knjigi Prešeren 1/1936) in ne glede na različne variante. Le rokopisi v bolioričici so dobili pripombo boli. V oddelku Korespondenca velja abeceda imen, v biografskem gradivu pa kronologija.
ROKOPISNE SKUPINE
Ms 455 Korytko Emil: Slovenske pesmi kranjskega naroda. Daplikat cenzurnega rokopisa Korytkove zbirke v petih zvezkih. Ms 455 Korytkov zbornik I, II. Ms 456 Prešerniana. Levčeva Prešernova mapa. Ms 465 Čelakovskv F. L.: Recenzija o Kranjski čbelici I—III. Ms 469 Naznanilo smrti dr. Fr. Prešerna. Izdalo Slovensko društvo v Ljubljani 8. 2. 1849.
Ms 470 Kastelčeva zbirka iz rok Frana Levstika in Emila Gutmana. Ms 471 Prešernova zapuščina. Ms 472 Kastelčeva zapuščina.
Ms 473 Prešernove uradne listine, originalni akti in koncepti ljubljanske Komorne prokurature in gubernija o službovanju Prešerna pri njih. Ms 474 Akti Komorne prokurature pisani s Prešernovo roko. Ms 478 Korytko Emil: Piesni ludu kranjskiego zebrane przomnie 1838 w K raj nie.
Ms 479 Korytko Emil: Zbirka slovenskih narodnih pesmi.
Ms 480 Korytko Emil: Slovenske pesmi krajnskiga naroda. Cenzurni rokopis, 5 zvezkov.
Ms 481 Vruzova ostalina. Slovenske narodne pesmi.
Ms 486 Levstikovo gradivo za Prešerna.
Ms 489 Čopova korespondenca iz njegove zapuščine.
Ms 492 Levstikova zapuščina.
Ms 495 Prešerniana. Pisma, osebni dokumenti in akti, zapuščinski akti.
Ms 582 Prešeren France: Nebeška procesija s posvetilom gospodu Svetoimenu Ulriliu 1845.
Ms 654 Album Academicorum Lycei Labacensis. lmmatriculationsverzeichnis der Hörer der Philosophie.
Ms 662 Izpisek iz ljubljanskih gimnazijskih katalogov od 1813/14 do 1818/19. Ljubljana 26. 8. 1852.
Ms 700 Prešerniana v fotografskih posnetkih. Izvirniki v knjižnici Narodnega muzeja.
Ms 787 Prešernova pisma Stanku Vrazu. Fotografski posnetki. Izvirniki v Sve-učilišni biblioteki v Zagrebu.
Ms 788 Prešeren France: Poezije. Tiskarski cenzurni rokopis. Izvirnik.
Ms 799 Prešeren France: 5 dopisi F. L. Čelakovskemu. Fotografski posnetki. Izvirniki v Prugi.
Ms 871 Zlate bukve ribniške šole.
Ms 872 Prešeren France: An bösser Wunde leidend.
Ms 873 Prešeren France: 1 dopis Janezu Bleiweisu 21. 1. 1847.
Ms 874 Prešerniana v reprodukcijah. 2 izvirnika zasebna last, 1 SAZU
Ms 976 Prešeren France: Prijat'lu I.ashanu.
Ms 980 Prešernova zapuščina. II. del. Iz zapuščine Janeza Bleiweisa.
Ms 981 Pobotnica Uršule Pauer 8. 1. 1842.
Ms 987 Prešeren France: 1 dopis neznancu (Urbančiču?) 1848—49.
Ms 988 Prešernovo gimnazijsko spričevalo za III. razred 1. semester. 1816.
Ms 1017Prešernovi akti v fotografskih posnetkih. Izvirniki v DAS.
Ms 1054Dagarin Jožef: Gimnazijski katalog, fotografski posnetek. Izvirnik v škofijskem arhivu v Ljubljani.
Inv. št. 59/53 Prešeren France: Krst pri Savici s posvetilom p. Bernardu Smolnikarju. Fotokopija. Izvirnik v Havard College Library.
Inv. št. 4/54 Dva Prešernova sodna akta iz 1848 in 1849.
Inv. št. 16/57 Fotografski posnetki šestih Prešernovih pesmi. Izvirniki lust Draga Šijanca.
Inv. št. 21/57 Prešerniana. Fotografski posnetki izvirnikov v DAS, knjižnici Narodnegu muzeja in škofijskem arhivu v Ljubljani.
Inv. št. 42/59 Zapisnik o Prešernovem sodnem in odvetniškem izpitu v Celovcu letu 1852. Fotokopija. Izvirnik v: Steiermärkischcs Landesarchiv, Graz.
Inv. št. 40/61 Prešernovi odvetniški spisi.
Inv. št. 41/61 Urbane Anton: Zapuščina.
Inv. št. 3/62 Prešeren France: Odprlo bo nebo. Fotokopija. Izvirnik last Mire
Hubad, Ljubljana. Inv. št. t/63 Prešeren France: t dopis Lovrencu Pokljukarju? 1834. Inv. št. 4/66 Pet Prešernovih pesmi.
Inv. št. 6/66 Prešernovi odvetniški spisi v zvezi s fužinarjem, prijateljem in klientom Viktorjem Ruardom. Fotokopije. Izvirniki v Prešernovem spominskem muzeju v Kranju. Inv. št. 4/67 Prešeren France: Zdravljica in podpis.
Sign. 57641 Prešeren France: Krst pri Suvici s posvetilom gospodu Smuku 1836. Sign 139607 Kranjska čbelica II s Prešernovimi glosaini v Novi pisariji.
PESMI
Abecedarju. — Ms 700/1 str. 119; Ms 788 str. 121. Ahueelnovim pesmam. — Ms 700/1 str. 119; Ms 788 str. 121. »Al bo kal pognalo seme.«; — Ms 700/1 str. 129; Ms 700/IV št. 26—27; Ms " 788 str. 131.
»Al prav se piše.« — Ms 700/1 str. 164; Ms 788 str. 166.
»An böser Wunde leidend.« — Ms 455/II str. 27; Ms 471 št. 15; Ms 872.
»An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten.« — Ms 455/II str. 51; Ms
700/1 str. 177. An eine junge Dichterin. — Ms 700/1 str. 197. Apel in čevljar. — Ms 700/1 str. 166; Ms 788 str. 168. »Auftun wird sich.« — Ms 471 št. 16; Ms 700/1 str. 195.
Bahači čvetero bolj množnih Slave rodov. — Ms 471 št. 6; Ms 700/1 str. 121; Ms 788 str. 123.
»Bilo je, Mojzes, tebi naročeno.« — Ms 700/1 str. 157; Ms 788 str. 159. »Bog v farnih cerkvah v Ljubljani.« — Ms 980 št. 1. Čebelarju. — Ms 700/1 str. 118; Ms 788 str. 120. Čebelice pesmam brez s in c. — Ms 700/1 str. 118; Ms 788 str. 120. Čebelice pevcam letnih časov. — Ms 470 št. 5/18 boli.; Ms 700/1 str. 118; Ms 788 str. 120.
Čebelice pravljičarjem — Ms 700/1 str. 117; Ms 788 str. 119. Čebelice pušičarjam. »Ko vsaka ni žival lesica.« Ms 700/1 str. 117; Ms 788 str. 119.
Čebelice šestomerjovcam. — Ms 700/1 str. 117; Ms 788 str. 119. »Čez tebe več ne bo, sovražna sreča.« — Ms 700/1 str. 172; Ms 700/IV št. 34 boli.; Ms 788 str. 174.
Daničarjam. — Ms 471 št. 6; Ms 700/1 str. 120; Ms 788 str. 122. Dekletam. — Ms 700/1 str. 7; Ms 788 str. 7; inv. št. 4/66 boli. Dem Andenken des Matthias Čop. — Ms 456 št. 44, odlomek,; Ms 700/1 str. 185—189.
Dem wohlgebornen Fräulein Aloisia Crobath. — Ms 488/1 št. 1. »Der Frühling kommt.« — Ms 700/1 str. 191; R inv. št. 16/57.
»Der Mensch muss untergehen.« — 11 inv. št. 22/63. Der Seemann. — Ms 700/1 str. 178—179. Der verlorne Glaube. — Ms 700/1 str. 182—183. Die Macht der Erinnerung. — Ms 700/1 str. 180—181. Die Wiederbestattung. — Ms 700/1 str. 184—185.
Dohtar. — Ms 700/1 str. 47—48; Ms 700/IV št. 15—17 boh.; Ms 788 str. 49—50. »Draga! vem kako pri tebi me opravljajo ženice.« — Ms 700/1 str. 127; Ms
700/IV št. 22—24 boli.; Ms 788 str. 129. s D ve sestri videle so zmoti vdane.« — Ms 700/1 str. 156; Ms 788 str. 158. Elegija svojim rojakom. — Ms 700/IV št. 3—6.
Gazele. — Ms 700/1 str. 122—130; 700/IV št. 20—27 boli.; Ms 788 str. 126-152. Glosa. — Ms 472 a tergo št. 38, dve kitici, boli.; Ms 700/1 str. 115—116; Ms 700/11
ovoj IV list 1—3 boh.; Ms 788 str. 117—118. Hčere svet. — Ms 470 št. 2 boli.; Ms 471 št. 1 boli.; Ms 700/1 str. 43—44; Ms 788 str. 45—46.
»Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne.« — Ms 700/1 str. 169; Ms 700/IV št. 51; Ms 788 str. 171.
»Ihr hörtet von der Zwerge argem Sinnen.« — Ms 470 št. 7; Ms 471 št. 20; Ms 876/1 št. 1.
Izdujavcu Volkmera fabul in pesem. Distill. — Ms 471 št. 6; Ms 700/1 str. 120. »Jc od vesel'ga časa teklo leto.« — Ms 700/1 str. 138; Ms 788 str. 140. »Jezike vse Evrope je učene.« — Ms 455/11 str. 49 boli. Judovsko dekle. — Ms 471 št. 2 boli.; Ms 700/1 str. 55—57; Ms 788 str. 56—58. K slovesu. — Ms 700/1 str. 15—16; Ms 788 str. 15—16.
»Kadar previdi učenost zdravnika.« — Ms 700/1 str. 162; Ms 700/11 list 22; Ms
788 str. 164; R inv. št. 3/62 boli. Kam? — Ms 700/1 str. 13; Ms 788 str. 12; R inv. št. 4/66:
»Kdor jih bere.« — Ms 700/1 str. 150; 700/IV št. 25—26 boli.; Ms 788 str. 152. »Kdor ne. zna napisa brati.« — Ms 470 št. 4 boli.
»Komur je sreče dar bila klofuta.« — Ms 700/1 str. 170; Ms 700/IV št. 32 boli.;
Ms 788 str. 172. Kopitar. — Ms 471 št. 6; Ms 700/1 str. 120; Ms 788 str. 122. Krempeljnu. — Ms 471 št. 6; Ms 700/1 str. 119; Ms 788 str. 121. Krst pri Savici. — Ms 700/1 str. 206—208, popravki in dostavki; Ms 700/V št. 5—36 boh.
Kupido. — Ms 700/1 str. 137; Ms 788 str. 159. Lenora. — Ms 700/1 str. 63—74; Ms 788 str. 64—75.
Lesničnjeku in Levičnjeku. — Ms 700/1 str. 118; Ms 788 str. 120; Ms 470 št. 5 boh. Liebesgleichnisse. — Ms 700/1 str. 191—195. Literarische Scherze. — Ms 700/V1I.
»Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje.« — Ms 700/1 str. 159; Ms 788 str. 161.
Matiju Copu. Sonet. — Ms 700/V št. 3; R inv. št. 21/57 list 7/255, boh.
»Med otroci si igrala, draga! lani.« — Ms 700/1 str. 128; 700/IV št. 24—25 boli.;
Ms 788 str. 130. Memento mori. — Ms 700/1 str. 173; Ms 788. str. 175. Mornar. — Ms 700/1 str. 21—22; Ms 788.str. 21—22; 11 inv. št. 4/66. »Na jasnem nebi mila luna sveti.« — Ms 700/1 str. 158; Ms 788 str. 160. Narobe Katon. — Ms 471 št. 6; Ms 700/1 str. 121; Ms 788 str. 125. »Ne bodmo šalobarde!« — Ms 700/1 str. 165; Ms 788 str. 167. Nebeška procesija. — Ms 582; R inv. št. 16/57. Neiztrohnjeno srce. — Ms 700/1 str. 81—83; Ms 788 str. 83—85. Nekim pevcam duhovnih pesem. — Ms 471 št. 6; Ms 700/1 str. 119; Ms 788 str. 121.
Nezakonita mati. — Ms 700/1 str. 38; Ms 788 str. 39—40. »Ni znal molitve.« — Ms 470 št. 6 boli.; Ms 700,1 str. 154; Ms 788 str. 156. »Nichts trägt an ihm des Dichtergeists Gepräge.« — Ms 700/1 str. 196; R inv. št. 16/57.
Nova pisarija. — Ms 470 št. 3, odlomek, boh.; Ms 700/1 str. 103—110; Ms 700/II
list 1—7 boh.; Ms 788 str. 105—112; 139607 glose. Novi Pegazus. — Ms 700/1 str. 117; Ms 788 str. 119. Novičarjam. — Ms 471 št. 6; Ms 700/1 str. 120.
»O Vrba!« — Ms 700/1 str. 167; Ms 700/IV št. 29 boli.; Ms 788 str. 169. »Obschon die Lieder aus dem Vaterlande.« — Ms 700/1 str. 176. »Očetov naših imenitne dela.« — Ms 700/1 str. 133; Ms 788 str. 135. »Oči bile pri nji v deklet so sredi.« — Ms 700/1 str. 161; Ms 788 str. 163. »Oči sem večkrat vprašal.« — Ms 700/1 str. 125; Ms 700/IV št. 20—21 boli.; Ms 788 str. 127.
Od železne ceste. — Ms 700/1 str. 55—36; Ms 788 str. 53—36.
»Odprlo bo nebo po sodnem dnevi.« — Ms 700/1 str. 163; Ms 788 str. 165; R
inv. št. 3/62 boh. Orglar. — Ms 700/1 str. 95—96; Ms 788 str. 97—98.
»Pesem moja je posoda tvojega imena.« — Ms 700/1 str. 124; Ms 700/IV št. 20
boli.; Ms 788 str. 126. Pevcu. — Ms 455/11 str. 41 boh.; Ms 471 št. 7; Ms 700/1 str. 39; Ms 788 str. 41;
R inv. št. 4/66 boh. Pod oknam. — Ms 700/1 str. 8—10; Ms 788 str. 8—9. Ponočnjak. — Ms 700/IV št. 6—10 boh.
»Popotnik pride v Afrike puščavo.« — Ms 700/1 str. 168; Ms 700/IV št. 30 boli.;
Ma 788 str. 170. »Pov'do let starih čudne izročila.« — Ms 700/IV št. 28 boli. Povodnji mož. — Ms 700/1 str. 75—78; Ms 788 str. 76—80. Pred pevcu, potlej homeopatu. — Ms 700/1 str. 118; Ms 788 str. 120. Predgovor in zagovor. — Ms 700/1 str. 117; Ms 788 str. 119. Prekop. — Ms 700/1 str. 79—80; Ms 788 str. 81—82. Pričujoče poezije. — Ms 700/1 str. 121; Ms 788 str. 123. Prijat'lju Lašanu. — Ms 976 list 1.
Prošnja. — Ms 471 št. 10; Ms 700/1 str. 11—12; Ms 788 str. 10—11.
Prva ljubezen. — Ms 700/1 str. 111—112; Ms 788 str. 114.
Ravnikarju. — Ms 700/1 str. 119; Ms 788 str. 121.
Relata refero. — Ms 700/VII.
Resignation. — Ms 471 št. 17, 18; Ms 700/1 str. 198.
Ribič. — Ms 700/1 str. 84—85; Ms 788 str. 86—87.
Romanca od Strmega grada. — Ms 700/IV št. 11—15 boh.
Rotarjovima dekletoma. — Ms 700/11 št. 5.
»Sanjalo se mi je.« — Ms 470 št. 6 boh.; Ms 700/1 str. 155; Ms 788 str. 157. »Sem dolgo upal in se bal.« — Ms 700/1 str. 2; Ms 788 str. 2. Sila spomina. — Ms 700/1 str. 17—18; Ms 788 str. 17—18.
•Slovenske ljudske pesmi. Zapisi, priredbe, popravki. — Ms 455; Ms 455/1; Ms 456 št. 55 (Od Rošlinu in Vcrjankota); Ms 472, 478, 479, 480, 481, 700/11 lisi 9—19 (Pesem od lepe Vide), 700/11 list 13—16 (Od kralja Matjaža). Slovo od mladosti. — Ms 470 št. 1 boh.; Ms 700/1 str. 115—114; Ms 788 str. 115—116.
Soldaška. — Ms 700/1 str. 25—24; Ms 788 str. 25—24.
Sonetni venec. — Ms 700/1 str. 159—155; Ms 788 str. 141—155; Ms 700/11 list 21, »Poet tvoj«, oba kvarteta, boh.; Ms 700/11 list 24, »Poet tvoj«, oba kvarteta, boh.; Ms 700/11 list 24, »Poet tvoj« celi sonet, boh. Sonett zum Abschiede vom Herrn к. к. Appellationsrath Anton Tschopp. — Ms 471 št. 19.
Strunam. — Ms 700/1 str. 5—6; Ms 700/IV št. 19 boh.; Ms 788 str. 5—b. Sveti Senanus. — Ms 456 št. 48 in 49 s Prešernovo opombo: Legenda. Actu
Sanctorum Hibernie pag. 610; R inv. št. 16/57. šmarna gora. — Ms 980 št. 2.
»Tak, kakor hrepeni oko čolnarju.« Ms 700/1 str. 155; Ms 788 str. 157. Tempora mutantur. — Ms 471 št. 11.
Tri želje Anastazija Zelenca. — Ms 700/VI boh.; Ms 980 št. 3.
Turjaška Rozamunda. — Ms 700/1 str. 49—54; Ms 788 str. 51—55.
Učenec. — Ms 700/1 str. 45—46; Ms 700/IV št. 17—18 boh.; Ms 788 str. 47—48.
Ukazi. — Ms 700/1 str. 14; Ms 788 str. 15—14.
»Un dan si začela.« — Ms 455/11 str. 45—44 boh.
V	spomin Andreja Smoleta. — Ms 700/1 str. 30—32; Ms 700/11 št. 17—19 boh.; Ms 788 str. 30—51; Ms 980 št. 2, odlomek; R inv. št. 4/66.
V	spomin Matija Сора. — Ms 471 št. 8; Ms 471 št. 9 odlomek; Ms 700/1 str. 101—102; Ms 788 str. 105—104.
V	spomin Valentina Vodnika. — Ms 700/1 str. 28—29; Ms 788 str. 28—29. »Velika, Togenburg, bila je mera.« — Ms 470 št. 6 boli.; Ms 700/1 str. 156; Ms 788
str. 158.
»Vi, ki vam je ljubezni tiranija.« — Ms 470 št. 6 boh.
»Viel kratzfiissclnder Bücklinge macht Freund Čop dem Kopitar.« — Ms
700/VI 11 Bb. Vodnik. — Ms 700/1 str. 119; Ms 788 str. 121.
»Vso srečo ti želim.« — Ms 471 št. 10.
»Vrli sonca sije soncov celo čeda.« — Ms 700/1 str. 1*54; Ms 700/11 list 8 boli.; Ms 788 str. 136.
Vzrok nezlatega veka. — Ms 700/1 str. 117; Ms 788 str. 119.
»Warum sie wert.« — Ms 700Д str. 190; R inv. št. 16/57.
»Wie brünstig sehnt sich.« — Ms 700/1 str. 193.
Wie der, dem alles, was er mitgenommen.« — Ms 700/1 str. 192; R inv. št. 16/57.
»Wohl gross war, Toggenburg.« — Ms 471 št. 16; Ms 700/1 str. 194.
»Wohl ihm, dem fremd geblieben das Erkennen.« — Ms 471 št. 17; Ms 700/1 str. 199.
Zabavljivi napisi. — Ms 700/1 str. 117—121; Ms 788 str. 119—123; Ms 471 str. 6.
Zapnšena. — Ms 471 št. 7; Ms 700/1 str. 37; Ms 700/II list 23 boh.; Ms 788 str. 37—38.
Zdravilo ljubezni. — Ms 700/1 str. 58—61; Ms 788 str. 59—62.
Zdravljica. — Ms 471 št. 3 boh.; Ms 471 št. 4 boli.; Ms 471 št. 12, zadnji dve kitici; Ms 700/1 str. 25—27; Ms 788 str. 25—27; R inv. št. 4/67, prvih šest kitic.
»Zgodi se včasih.г Ms 700/1 str. 160; Ms 788 str. 162.
Zgubljena vera. — Ms 700/1 str. 19—20; Ms 788 str. 19—20.
Zvezdogledam. — Ms 700/1 str. 99—100; Ms 788 str. 101—102.
Žalostna, komu neznana je resnica.« — Ms 700/1 str. 126; Ms 700/IV št. 21—22 boh.; Ms 788 str. 128.
Ženska zvestoba. — Ms 700/1 str. 86—94; Ms 788 str. 88—96.
»Življenje ječa.« — Ms 700/1 str. 171; Ms 700/IV št. 35 boh.; Ms 788 str. 173.
POSVETILA
Pillerju Jožefu. — Ms 874 št. 3 (Krst). Smolnikarju Bernardu. — R inv. št. 39/53 (Krst). Smuku Frančišku. — R 57641 (Krst). Ulriliu Svetoimenu. — Ms 582 (Nebeška procesija).
KORESPONDENCA
Prešernova pisma:
Blazniku Jožefu. 1 dopis iz leta 1847. — Ms 700/VIII C. Bleiweisu Janezu. 1 dopis iz leta 1847. — Ms 873.
Čelakovskemu Františku Ladislavu. 3 dopise iz let 1835—1836. — Ms 799 št. 1—3. Čopu Matiji. 5 dopisov iz leta 1832. — Ms 700/VIII Ba-d. Kastelca Mihi. 1 dopis iz leta 1832. — Ms 700/VIII D. Merku Albertu. 1 dopis iz leta 1848. — Ms 700/VIII Č.
Poklukarju Lovrencu? 1 dopis iz leta 1834. — R inv. št. 1/63; ,Ms 874 št. 1, 2.
Staršem. 1 dopis iz leta 1824. — Ms 700/VIII A.
Urbančiču? 1 dopis iz let 1846—49. — Ms 987.
Vrazu Stanku. 8 dopisov iz let 1837—1847. — Ms 787 št. 1—8.
Pisma Prešernu:
Arko Jernej. 1 dopis iz leta 1838. — Ms 471 št. 31.
Auersperg Anton — Anastasius Grün. 3 dopisi iz let 1838—1845. — Ms 471 št. 27—29.
Bleiweis Janez. 2 dopisa iz leta 1845. — Ms 471 št. 48, nemški izvirnik, št. 49
in 50 (poznejši slovenski priredbi). Celakovsky František Ladislav. 4 dopisi iz let 1832—1841. — Ms 455/1 str.
355—556; Ms 471 št. 58—40. Cesnik Anton. 1 dopis iz let 1850—51. — Ms 471 št. 55. Čop Janez. 1 dopis iz leta 1859. — Ms 471 št. 56.
Čop Matija. 2 dopisa iz leta 1852. — Ms 455/11 str. 55—58; Ms 471 št. 55.
Kastelic Miha. 1 dopis iz leta 1848. — Ms 471 št. 47.
Kočevar Štefan. 1 dopis iz leta 1839. — Ms 471 št. 32.
Lašan Anton. 1 dopis iz leta 1836. — Ms 471 št. 30.
Levičnik Jernej. 1 dopis iz leta 1840. — Ms 471 št. 37.
Melzer Karl, 1 dopis iz leta 1847. — Ms 471 št. 34.
Vraz Stanko, 7 dopisov iz let 1837—1840. — Ms 455/1 str. 557—540, 388—594; Ms 471 št. 41, 45—46.
BIOGRAFSKO GRADIVO
Krstni zapisek fare Rodine 1800. — R inv. št. 21/57. Zlate bukve ribniške šole 1810/11—1811/12. — Ms 871. Gimnazijsko spričevalo za III. razred 1. semester. 9. 4. 1816. — Ms 988. Rodovnik. Radovljica 10. 10. 1816. — Ms 456 št. 87.
Tabela kompetentov za štipendijo Prešernove ustanove. Ljubljana 7. 1. 1820. — R inv. št. 21/57.
Album Academicorum Lycei Labacensis. Immatriculutionsvcrzeihnis der Hörer der Philosophie. Za leta 1805—1809, 1815—1848. Str. 67 št. 55: 1820 France Prešeren.
Priznanje štipendije Prešernove ustanove. Ljubljana 2. 5. 1821. — Ms 1017 št. 1; R inv. št. 21/57.
Gollmayer Matija. Dopis Matiji Čopu. Dunaj 15. 1. 1824. — Ms 489 št. 4. Benedičič Marjeta. Dopis Mutiji Čopu. Ljubljana 15. 11. 1826. — Ms 489 št. 24. Auszug uus dem Rigorosenprotokoll der juridischen Fakultät Wien. Za leta
1827 in 1828. — R inv. št. 41/61. Doktorska diploma. Dunaj 27. 3. 1828. — R inv. št. 21/57. Prešernov prepis doktorske diplome 28. 3. 1828. — Ms 495 št. 4. Preširens Disscrtationsschrift. — Ms 456 št. 70.
Perko Friderik. Dopis Matiji Čopu. Dunaj 30. 3. 1828. — Ms 489 št. 16. Prešernovo službovanje pri Komorni prokuraturi v Ljubljani od 27. 4. 1829 do
17. 12. 1831. — Ms 473 št. 1—20. Holzapflove pesmi za Kranjsko čbelico I s Prešernovimi popravki. — Ms 472 list 147—152.
Levičnikove pesmi za Kranjsko čbelico II s Prešernovimi popravki. — Ms 472 list 89—90.
Spričevalo dr. Leopolda Baumgartna o Prešernovem službovanju pri njem.
Ljubljana 15. 5. 1850. — Ms 495/11 št. 7. Celakovsky F. L.: Recenzija Kranjske čbelice 1—III. — Ms 465. Uradni spisi v zvezi z natisom Kranjske čbelice I—IV. 1850—1834. — R inv. št. 21/57.
Akti Komorne prokurature pisani s Prešernovo roko. 1829—1831. — Ms 474 št. 1—22.
Amtsvertrag »über die mit Dr. Franz Preshern für das Civil-Criminal-Richter-amt und die Advocatur aufgenolimene mündliche und schriftliche Prüfung.« Klagenfurt 1. 5. 1832. — R inv. št. 42/59. Odlok o odvetniškem izpitu in prisežni formuler. Celovec 1. 6. 1832. — Ms 495/1 št. 8.
Сор Janez. 1 dopis Matiji Copu. Milano 15. 7. 1832. — Ms 489 št. 13.
Сор Janez. 3 dopisi Matiji Copu. Dunaj 1834. — Ms 489 št. 34, 37, 41.
Celakovsky F. L. 1 dopis Matiji Copu. Praga 1835. — Ms 489.
Prešeren varuh Lovšinovih otrok od 14. 3. 1835 do 24. 10. 1838. — Ms 1017 št. 2.
Jakob Prešeren pooblašča dr. Franceta Prešerna, da dvigne zanj pokojnino po
duhovniku Jožefu Prešernu. Ljubljana 3. 7. 1835. — Ms 1017 št. 3. Anton Laschan: An Freund Dr. Preshern. 13. 8. 1835. — Ms 471 št. 53. Prešernova prošnja za tisk Krsta pri Savici. Ljubljana 10. 1. 1836. — R inv. št. 21/57.
Prešernov zapis pod Vodnikovim portretom iz leta 1838. »Drava čigava je.t
-	Ms 700/IX.
Vodnikove pesmi s Prešernovimi popravki. — Ms 472 list 93—134. Pobotnica Uršule Pauer. Ljubljana 8. 12. 1842. — Ms 981.
Kastelic Miha: Za vezilo dr. Francetu Prešernu 3. grudna 1845. — R. inv. št. 5/67.
Tabela kompetentov za štiri odvetniška mesta na Kranjskem s Prešernovo
oceno. Ljubljana 14. 2. 1846. — Ms 495/11 št. 10; R inv. št. 21/57. Račun Jožefa Kattauerja. Ljubljana 30. 3. 1846. — Ms 495 št. 25. Šesta Prešernova prošnja za advokaturo. Ljubljana 26. 4. 1846. — Ms 495/11 št. 9.
Prešernova prošnja za tisk Poezij. Ljubljana 14. 5. 1846. — R inv. št. 21/57. Odobritev natisa Poezij. Dunaj 7. 7. 1846. — 11 inv. št. 21/57. Suchanekovo in Juričevo priporočilo Prešerna. Ljubljana 13. 8. 1846. — R inv. št. 21/57.
Obvestilo mestnega in deželnega sodišča v Ljubljani o imenovanju Prešerna
za odvetnika na Kranjskem. Celovec 27. 8. 1846. — Ms 495/Џ št. 11. Prešernova prisega. Ljubljana 5. 9. 1846. — Ms 495/11 št. 12. Prešeren dodeljen za odvetnika v Kranj in jc že prisegel. Ljubljana 12. 9. 1846,
—	R inv. št. 21/57.
Spisi iz Prešernove odvetniške pisarne v Kranju v zvezi s prijateljem in klien-tom Viktorjem Ruardom, fužinarjem na Jesenicah od 4. It. 1846 do 17. 11 1848. — R inv. št. 6/66. Zadeva Konrad Pleiweis contra Jakob Heinrich Höffler. Kranj 26. 2. 1847. — R inv. št. 40/61.
Prešernova pobotnica Jakobu Uraneu. Kranj 3. 4. 1847. — R inv. št. 21/57. Ekspenzar za Valentina Pleiweisa. Kranj 7. 5. 1847. — Ms 495/11 št. 15. Prešernov odvetniški dopis Matiji Mavcu. Kranj 17. 4. 1848. — R inv. št. 41/61. Aleks Drechsler pooblašča Prešerna za svojega zastopnika. Kranj 15. 9. 1848.
—	R inv. št. 21/57.
Zadeva Mihael Skubic in konzorcij contra Jožef Hafner. — R inv. št. 4/54. Tožba Aleksa Draehslerja. Kranj 25. 10. 1848. — R inv. št. 21/57. Prešernova pobotnica Jakobu Uraneu. Kranj 1. 12. 1848. — R inv. št. 21/57. Naznanilo smrti dr. Franceta Prešerna. Slovensko društvo. Ljubljana 8. 2. 1849.
—	Ms 469.
Prešernov zapuščinski akt. Spisi od 8. 2. 1849 do 25. 1. 1850. — R inv. št. 21/57. Protokol o Prešernovem testamentu. Kranj 15. 2. 1849. — Ms 495 št. 15. Okrožno sodišče v Kranju pošlje prepis Prešernovega testamenta dr. Antonu
Rudolphu, varuhu Prešernovih otrok. Kranj 15. 2. 1849. — Ms 495 št. 26. Imenovanje dr. Antona Rudolphu za varuha Prešernovih otrok. Ljubljana
5. 3. 1849. — Ms 495 št. 16. Seznam spisov iz Prešernove zapuščine. — Ms 980 št. 7.
Izjava dr. Aniona Rudolphu o pogojnih dednih pravicah. Ljubljana 15. 5. 1849. Ms 495 šl. 18.
Račun Joli. Giontinija Prešernovim dedičem. Ljubljana 20. 3. 1849. — Ms 495 št. 27.
Račun tiskarja Jožefa Blaznika za 1200 izvodov Prešernovih Poezij. Brez datuma in podpisa. — Ms 495 št. 20. Protokol o dolgovih, ki jih je Prešeren zapustil. Kranj 22. 5. 1849. — Ms 495
št. 19, 28; 11 inv. št. 21/57. Okrožno sodišče v Kranju izroči Prešernovo premoženje dr. Antonu Rudolphu.
Kranj 12. 9. 1849. — Ms 495 št. 22. Poziv dr. Antonu Rudolphu, da priseže kot varuh Jelovškovih. — Ms 495 št. 29. Dr. Anton Rudolp vloži na okrajno sodišče v Kranju račun zapuščinskega kuratorja Aug. Queiserja. 9. 4. 1850. — Ms 495 št. 51.
Štefka Bulooec
NEPOZNATA PISMA FRANCA KSAVERA MEŠKA
Izmedu slovenskog književnika Franca Ksavera Meška (1874—1964) i lirvat-skog književnog kritika i historika Ante Petraviča (1874—1941), autoru pet književnopovijesnih »Študija i portreta«, postojale su prisne i prijateljske veze. O tome svjedoči njihova korespondencija i Petravičeva študija »Ksaver Meško, slovenski pripovjeduč«, publiciranu u knjiži »Četvrte študije i portreti« (Split,
1923) na str. 151—182. To je prva študija o Mešku uopče. Petrevič proglašava autora »Ob tihih večerih« psihologom prvog reda, največim seoskim pripovje-dačem i najsnažnijim realistom u Slovenaca, uz Cankara največim slovenskim novelistom i si. Študija je napisana znalački, toplo, sa simpatijom prema piscu. U njoj ima mnogo citata, prepričevanja satlržaja, ponavljanja.
Da parafraziram neke Petravičeve misli!
Moško jc pravi lirski pjesnik bez rime i ritma, onako kako to pjeva Giovanni Papini. U subjektivnim djelima (koje piše do kraja 1904) prikazao je u svečeniku u prvom redu čovjeka, s nedostacima i bez aureola. U tim djelima je očit autobiografski moment. Reinek-djelo mu je »Ob tihih večerih«. U objektivnim djelima iznosi život i probleme (kao npr. alkoholizem) sela. Dok je u subjektivnim djelima okupiran erotikom, u objektivnim nje naprosto nema. Pesimizem Meška, prisutan u skoro svim djelima, nije tipa Leopardijevog več Jobovog. Ostali su mu nedostaei: razvučenost, očita tendenci ja u nekim djelime, jednostronost u izboru grade i u izboru likova.
U ostavštini Ante Petreviče našao sam neka, dosad neobjavljene, pisma i dopisnice Meška kao i neka djela Meška sa svojeručnom posvetom Petraviču.
Šimun Jurišič
Sele p. Slovenjgradec, Štajersko, U/II 19221 Prečastiti gospod profesor!
G. prof. dr. Stojkovič mi piše, naj Yam pošeljem »Ne Poljeni«. Na srečo še imam 1 izvod, ki sem ga kupil antikvarično. Z veseljem bi Vam ga daroval, a kaj, ko ga za drag denar ni nikjer dobiti. Pač pa prilagam »Slike« in prosim, blagovolite sprejeti. Če že imate, pa izvolite 1 izvod komu daroveti. — Veselilo bi me, ako bi mi blagovolili študijo ko izide, doposlati.
Z najodličnejšim spoštovanjem in srčnimi pozdravi sem Vaš vdani
Meško
Prečostiti gospod profesor!2
Izvolite sprejeti ze ljubeznivo pošiljatev mojo najodanejšo zahvalo! — Kadar izide 4. zvezek, prosim za 1 izvod (tudi proti plačilu). Morda pošljete tudi našim listom »Dom in Svet«, ïZvonuc как izvod v recenzijo. Gotovo bo knjiga spet prav lepa! Dal Bog!
Najlepše pozdravlja
vedno z največjim spoštovanjem
vdani	V1
M es k o
Slovenjgradec, Štajersko, 22/3 1922
1	Tekst jc napisen na poledini razglednice.
2	Tekst je ispisan na poledini dopisne karte.
Prečastiti gospod profesor!3
Najlepša hvala! G. Silvin Sardenko4 gotovo ve za Vaše študije (III.), ker je bilu knjiga svoječasno v ljubljanskih listih omenjena in sicer prav pohvalno.
»Na Poljani« je deloma selski roman, obenem pa alegorija: vsa naša slovenska domovina je Poljana, Za Neslovenca je delo menda malo težje umljivo, »Ob tihih večerih« je gotovo eno najboljših mojih del. Sem imel vso korekturo in vse sam v rokah in mi ni nihče kaj »popravljal« v rokopis in v korekture kakor pri drugih knjigah, ki so izšle v kaki drugi zalogi ne pri Bambergu. — Veselim se Vaše knjige! O »Tihih večerih« piše prevajateljica mojih del v nemščino, baronica Conrad-Eybesfeld: »Lese eben »Ob tihih večerih« und bin begeistert.«
S posebnim spoštovanjem Vas, preč. g. profesor, pozdravlja vduni
Meško
Slovenjgradec, 30/6 1922
Prečastiti, dragi gospod profesor!5
Šele zdaj sem dobil obvestilo o gč. Kolaričevi. Pisal sem g. župn. Planincu ter čakal nad mesec dni odgovora, ki pa ga ni bilo in ni. Tako sem pisal g. nadučitelju Košarju, ki mi je kmalu odgovoril, in pismo pošiljam.
Kako je s knjigo? Izide kmalu? Se je veselim. Koliko bo stala? Morda kak izvod tudi kupim. Najlepše pozdravlja vedno Vain iskreno vdani
Meško
Sele — Slovenjgradec, Štaj. 8/10 1922
Prečastiti, dragi gospod profesor!0
Krasna knjiga! Naredili ste mi res veliko veselje z njo. Občudujem Vušo verziranost v vseh slovstvih! Saj že iz te knjige dobi človek pregled čez vse jugoslovansko pesništvo in čez dober kos laškega, francoskega in še nemškega pesništva !
Za malo protiuslugo Vam bom o Božiču poslal »Naše življenje«. Tudi »Ob tihih večerih« izide za Božič v II. izdaji. A bo seveda le jezik nekoliko opiljen, vse drugo ostane.
Ali ima Vaša knjižara v zalogi Andričevo »Ex ponto«? Prosim lepo, bi naročili, naj mi pošalje in priloži položnico. Ce bi pa Vi kupili in mi poslali,
3	Tekst jc napisan na poledini razglednice.
4	Silvin Sardenko — pseudonim dr Alojzija Merhara. O Sardenku je pisao Ante Petravič u knjiži »1 reče študije i portreti« (Split, 1917) na strani 159—175.
5	Tekst je napisan u pismu. 0 Tekst je napisan u pismu.
26 Slavistična revija	37
Vum denar potem takoj pošljem. Ze dolgo sein si to knjigo želel, po Vaši knjigi sein sklenil, da jo moram imeti. Ali veste za naslov g. Andriča? Prav blagoslovljene praznike Vam želi vedno odani
Vaš
Meško
Sele — Slovenjgradec, Štajersko, 5/12 1922 Veleučeni gospod profesor!7
Blagovolite sprejeti za prijazne vrstice najlepšo zahvalo! Upam. da ste med tem dobili »Volka spokornika« in »Katol. Obzornik«-. Več spet. kadar izide »Naše življenje«.
Prilagam Vam kartečo g. dr. Pate. Kadar kaj dobim od njega, Vam pošljem. Tudi, če v kakem drugem listu kaj zasledim. Nekateri vsaj bodo gotovo prinesli.
»Dom in Sv.« bo prihodnje leto precej drag: 400 k. Naslov bi bil — za slučaj, da naročite, sicer bi Vam lahko jaz. pošiljal po par številk skupaj, in bi mi svoječasno spet vrnili — Upravništvo »Dom in Sveta«. Ljubljana, Jugo-slovenska tiskarna, Kopitarjeva ul. 6. Kaj pišete zdaj?
Blagoslovljene Vam praznike in srečno leto 1923!
Najlepše pozdravlja vedno odani
Meško
Sele — Slovenjgradec, 25/12 1922 Dragi gospod profesor!8
Dovoljujem si Vam poslati simpatično pisani referat g. dr. Fr. Ilešiča" iz Jutra« za slučaj, da niste še dobili. Če zasledim še v kakem drugem listu kaj. Vain seveda pošljem. V »Slovencu« bo pač težko, saj še mojega »Volka spokornika«, ki sem ga kupil in poslal, ker je g. urednik trdil, da recenzijskega eksemplara ni dobil, ni omenil z besedico. Nisem v milosti pri klerikalcih — vsaj pri nekaterih ne — kar pa nič ne de. Obesil se zaradi tega resnično ne bom! Ako bi ne bil imel svoječasno nemškega škofa, dr. Kalina, ki naših omejenih strankarskih bojev niti umeval ni in je bil mož velike kulture, bi bil že v prvih letih pisateljevanja ob kruh, ker so me vedno to-žarili. A ta blagi mož mi je bil zelo naklonjen; zelo se je za me potegoval tudi prošt v Celovcu g. Lambert Einspieler. Tema možema sem dolžan veliko
7	Tekst je napisan u pismu.
8	Tekst je napisan u pismu.
9	llešič, Fran. Nova jugoslovanska knjiga (Ante Petravič: Četvrte študije i portreti). Jutro, 3/1922, 309, 10. Članak je potpisan: F. I.
hvale! Težko pa je moje delo čestokrat bilo, ker sem vendar moral paziti, da ne bi dajal s kakim spisom spet povoda za nove pritožbe.
Za »Novo Dobo« prosim o priliki. Vam jo rad vrnem, če želite.
Ali imate 1". t. m. god? Tedej: vse najbolje! Bog Vas živi!
Iskreno pozdravlja
vedno odani	Meško
Sole — Slovenjgradec, 4/T 192)
OKOLU PREPISKATA MEG'U FRAN LEVSTIK I FRANJA KOŠIR (Od zaostavštinata na Vida Baltic, k'erkata na Franja Košir)
Vo Istoriskiot arhiv na T. Veles sc čuvaat dva dokumenta koi se odne-suvaat na prepiskata ineg'ii Fran Levstik i Franja Košir. Tie se dobieni i vklu-čeni vo fondot na ovoj arhiv po smrtta na Vida Baltic, k'erkata na Levstiko-vata sakana, Franja Košir.
Vida Baltic1 pominala golem del od svojot život vo Bistrenci,2 malo selo megu Negotino i Demir Kapija, kade što i umrela vo početokot na 1959 godina.
Po smrtta na majka i vo 1927 godina, Vida Baltic sc grižela za nejzinata zaostavština. Franja Košir3 raspolagala so pismata što i gi prak'ul Fran Levstik.4 Osven toa, vo Franjinata zaostavština, pokraj drugoto, se naogale i spo-
1	Vida Baltic, rodena Gulič, e sopruga na d-r Vilko Baltic (1878—1959). Pravnik po struka, d-r V. Baltic vo periodot megu dvete svetski vojni zazemal visoki dolžnosti vo državnata uprava na stara Jugoslavija. Toj se zanimaval, najverojatno kon 1950—51 g., i so kolonizacija na Slovenci, begalci od Slove-nečkoto Pri morje, vo Bistrenci. Po sè izgleda deka Baltičevi toknu togaš se zdobile so imot vo ova makedonsko selo i deka vo toa vreme paga i početokot na prestojot na Vida Baltic vo nego (Beleškava se zasnovuva vrz podatocite na Božo Otoperec, viš arhivist vo Mestni arhiv na Ljubljana, koišto mu gi dostavil na 50. L 1963 g. na Istoriskiot arhiv na T. Veles).
2	Seloto Bistrenci vo 1955 g. broelo 530. a vo 1961 g. 467 žiteli (Vidi: Nase-lenie po narodnost i naselbi vo SR Makedonija, Zavod za statistika na SRM. Skopje 1964, str. 89).
3	Franja Malenšek-Košir (1852—1927) e k'crka na Jože Malcnšek, po prekär Košir, golomoposednik. trgovec so vino i gostilničar od Brod vo Tacen pod Šmarna Gora (Vidi: Fran Levstik. Zbrano delo, Uredil iu z opombami opremil Anton Slodnjak, zv. 1, s. 452, Ljubljana 1948). Kako omažena Franja go noscla prezimeto Gulič.
4	Fran Levstik prvpat ja videl Franja Košir vo 1868. g., a vck'e vo slednata 1869 g. vospostavil so nea i pobliski vrski. Od Levstikovata ljubov kon Franja se inspirirani brojni negovi pesmi (Franjine pesmi). Osobeno vo tekot na 1886 i 1887 g., vo godinata na Levstikovata smrt, potočno, vo noemvri i dekemvri 1886, pa sè do krajot na april 1887 g., megu nego i v Franja se razvila mošne intenzivna i obemna prepiska za pričinite na nivnata razdelba, koja stanala skoro decenija i pol pred toa. Za odnosite na F. Levstik so F. Košir, za prepiskata megu ni v i za Levstikovite pesni, posveteni na Franja, vidi: Fran Levstik, Zbrano delo. Uredil in z opombami opremil Anton Slodnjak, zv. I. s 452—559, Ljub-Ijana 1948.
menite što taa gi napišala za svoite vrski so Fran Levstik.5 Svoevremeno, vo Levstikovite pisma i spomenite na Franja imal uvid literaturniot istoričar d-r Avgust Zigon.0 Na 29 april 1936 godina (vidi go prilogot br. 1) d-r Avgust Zigon mu ja vratil Franjinata zaostavštinu na d-r Vilko Baltic, zaedno so svoite prepisi na oddelni dokumenti od nea. Kuso vreme potoa, na 4- maj 1936 godina (vidi go prilogot br. 2), eelata ovaa zaostavštinu Vida Baltic mu je doverilà na čuvanje na trstjanskiot advokat, d-r Ivan Marija Čok. I pokraj obidite na Vida Baltič, po završuvanjeto na Vtorata svetska vojna, da si ja povrati za-ostavštinata na svojata inajka, vo toa taa, sè duri bila živa, ne uspeala. Vo taa smisla vršel interveneii i prof. d-r Anton Slodnjak. Za žal, slovenečkata litera-turna istorija i do ovoj moment ne go poseduva ova značajno arhivsko bo-gatstvo.
Veruvame deka dvava dokumenta što gi prilagame kon ovoj napis k'e pridonesat, inakar i delumno, za rasvetluvanjeto na sudbinata na Franjinata
5 Spomenite na Franja Košir za nejzinite odnosi so Fran Levstik se na-pišani doprva vo XX vek, otkogu ta se počuvstvuvala nevredena od nekoi" interpretacij i tolkuvanja na tie odnosi. Spored Frunjinoto mišljenje, literaturniot istoričar Ivan Grafenuuer, nepraveano i zabeležil deka go napuštila Levstik i se oinužila za drug: »Ona (Franja, zab. A. S.) je pa spisala svoje Spomine, ker jo je žulilo, da so pisali »razni slovenski pisatelji in še celo pisa-tel .Zgodovine slovenskega slovstva' (dr. Ivan Grafenauer) njuno ljubezensko vez tuko nepreiskano, vsak po svojem naziranju ter vsled tega povsem neresnično, da čuti v sebi dolžnost... podati tej ljubezni isti obraz in ga postaviti v isto luč, kakor je v resnici bilo.« (Vidi: Frun Levstik, Zbrano delo, Uredil in z opombami opremil Anton Slodnjak, zv. 1. s. 458, Ljubljana 1948). Ivan Grafenauer vo svojata Istorija na slovenečkata literatura, zboruvajk'i za Levstikovite pesni, rodeni od ljubovta kon Franja i voopšto za negovite vrski so nea, megu drugoto, go veli i slednoto: »Kmalu pa, že o pustu 1. 1870., je moral pesnik (F. Levstik, zab. A. S.) izprevideti, da je bil Franji le igrača, prijetna duhovita zabava, da se mu je delala prijazno, ker se ji je dobro zdelo imeti takega moža in pesnika za časlivca. To je videl, ko je šla na — ogledi... Ta ljubezen (ljubovta na Levstik so Franja, zab. A. S.) pa je tudi morala biti prav brezupna, posebno I. 1869., z oziroma na tedanje Levstikovo socijalno stališče. Levstik je izgubil to leto še tisti zaslužek, ki ga je imel, izgubil je tisto delo. ki ga je toliko ljubil, vzeli so mu uredništvo .Slovarja', pennili so ga takorekoč izpod varnega podstrešja pri dr. Jan Zlatoustu Pogačarju na cesto.« (Vidi: (Spisal) Ivan Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. II. del. Doba narodnega prebujenja. (1848—1868), Ljubljana, 1911, s. 348, 349).
0 Zaostavštinata na Franja Košir trebalo da ja uredi i objavi d-r Avgust Zigon. Toj ja izvršil potrebnata redaktorska rabota, megutoa, po izvesno vreme potoa, mu bilo pobarano od strana na Vida Baltič da i ja vrati nazad zaostavštinata na nejzinata majka, bez da se ostvari prvobitnata zamisla za pečatenje na toa arhivsko blago.
Svoevremeno, nitu urednikot na epistolarnata zbirka Levstikova pisma, Avgust Pirjevec, koj vo golem del ja sobral Levstikovata korespondencija, ne možel da ja dobie na raspolaganje Franjinata zaostavština. Toj toa i go istak-nuva vo uvodot kon voprosnata zbirka: »V privatnih rokah sem ugotovil tri iu trideset kosov, ruzen onih devetdeset pisem, ki jih je pisal Levstik Koširjevi Franji in ki jih njih lastniki Slovenski Matici niso dali na razpolago.« (Vidi: Levstikova pisma. Uredil Avgust Pirjevec. Izdala in založila Slovenska Matica, v Ljubljani MCMXXXI, s. IX.).
zaostavština. Bi bila mošne srek'na okolnost ako voprosnive dokumenti i stanat konečno dostapni na slovenečkata literaturna istorija za koja, nesomneno, se osobeno važni i interesni pismata na F. Levstik do F. Košir, iako i Franjinite spomeni, isto taka, se dragoceni za proučuvanjeto na životot i deloto na ovoj golem slovenečki pisatel.
Da go zabeležime i tou deka doprva preku potvrdata na d-r Ivan Marija Čok, dadena na Vida Baltic za primenite od nea na čuvanje dokumenti, se dobiva napolno točen i jasen pregled na sodržinata i obemot na celokupnata zaostavština na Franja Košir.7
Alcksandar Spasov
PRILOG br. i:
Pismo na d-r Avgust Zigon što go priložil pri vrak'anjeto na originalité i prečukanite prepisi na dokumentite od zaostavština na Franja Košir. Pismoto e adresirano do soprugot na Vida Baltic, d-r Vilko Baltic.
V sredo, 29./4. 36 izročil g. predsedniku drja. V. Baltiču:
1.	Levstikova pisma, vsa od 1 do vštevši 87 (v dveh mapah: I. > 1—56, II. > 57—87). V tipkanih prepisih, za tisk prirejenih po originalih. Zadnja 5 pisma niso bila nikoli pretipkana, ker izločena za natisek.
2.	Franjini spomini I. (moj prepis, do »neseni se ganila z mesta je odhajal«: 17/4. 28,50); pretipkani ti rokopisni spomini niso bili.
3.	Franjini spomini II. (a) original, in b) pretipkani prepis); Original: 3 rokopisni listi velike pole.
4.	Franjina korespondenca (14 kosov): pretipkani prepis, po izvirnikih ko-lacioniran za natisek. (Originali so že oddani, so pri Levstikovih pismih.)
5.	Franjine pesmi (originali; brez prepisa, ki ga šc ni; 8 rokopisnih listov).
6.	»Rcleči Križ«: a) nemški referat (koncept): 5 listov originala; b) slovenski referat (koncept) : 5 listov originala.
7.	Levstik, Pesmi o Franji. Iz let 1869, 1870 (dve), 1871 (ena), in 1872. — Pretipkani prepis.
8.	23 kuvert k Levstikovim pismom (23 kosov).
9.	Koncepti (originali) Franjinih pisem Levstiku (s prepisi milostive); a) 1—32, b) 33—58, c) 59 do 60: (dva še ne prepisana, kasneje najdena koncepta).
Vsega 60 kosov.
7 Od potvrdata na d-r Ivan Marija Čok se gleda deka ovaa zaostavština gi sodržela ne samo Levstikovite pisnm do Franja i obratno, kako i nejzinite spomeni, tuku i drugi epistolarni i pečateni materijah, koi se odnesuvaat ili na F. Levstik i na negovoto tvoreštvo ili рак na sainata Franja Košir. Interesno e da se odbeleži deka megu Franjinite korespondenti se naogaat i nekoi ličnosti, koi, isto taka, se dopišuvale i so Fran Levstik, na primer: Dragotin Žagar, Josip Cimperman (Vidi: Levstikova pisma. Uredil Avgust Pirjevec, Izdala in založila Slovenska Matica, v Ljubljani MCMXXXI).
10. 22 pisem (originalov) gospe Franje Dukičevi (22 kosov). In 1 spremno pismo.*
To je vse, kar je bilo pri meni.
Originali
a)	Franjinih spominov I.,
b)	vseh Levstikovih pisem Franji,
c)	korespondence Franjine —
so bili vsi že prej v rokah g. predsednika drja Baltiča, ne pri meni osebno.
V Lj. 29./4. 36
Dr. Avg. Žigon Tržaška cesta 14/1.
PRILOG br. 2:
Potvrda od d-r Ivan Marija Čok, dadena na Vida Baltič, deka gi dobil na čuvanje od nea dokumentite od zaostavštinata na Franja Košir. Vo potvrdata podrobno se navedeni site dokumenti.
Velecenjena gospa
Vida Dr. Baltičeva
Bistrenica
Danes ste mi izročili v varstvo in jaz sem od Vas sprejel sledeče spise, dokumenta, i td., ki se tičejo literarne zapuščine Vaše pok. gospe mame Franje Guličeve, in sicer:
I. 90 (devedcset) originalnih pisem pisatelja pok. Frana Levstika Franji Guličevi vsako v modri kuverti in numerirano s številkami od 1—90; in to:
št.	1 —	strani	4	št.	16	—	strani	2
št.	2 —	strani	4	št.	17	—	strani	10
št.	3 —	strani	i	št.	18	—	strani	8
št.	4 —	strani	6	št.	19	—	strani	5
št.	5 —	strani	7	št.	20	—	strani	7
št.	6 —	strani	2	št.	21	—	strani	4
št.	7 —	strani	2	št.	22	—	strani	4
št.	8 —	strani	4	št.	23	—	strani	9
št.	9 —	strani	4	št.	24	—	strani	9
št.	10 —	strani	3	št.	25	—	strani	8
št.	11 —	strani	5	št.	26	—	strani	2
št.	12 —	strani	6	št.	27	—	strani	2
št.	13 —	strani	8	št.	28	—	strani	2
št.	14 —	strani	12	št.	29	—	strani	8
št.	15 —	strani	4	št.	50	—	strani	K
Ovie dva reda se vrameni i vo originalot na dokumentov.
št.	31	—	stran	8	št.	61	—•	stran	6
št.	32	—	stran	8	št.	62	—	stran	4
št.	33	—	stran	4	št.	63	—	stran	7
št.	34	—	stran	10	št.	64	—	stran	9
št.	35	—	stran	10	št.	65	—	stran	2
št.	36	—	stran	8	št.	66	—	stran	6
št.	37	—	stran	8	št.	67	—	stran	6
št.	38	—	stran	8	št.	68	—	stran	4
št.	39	—	stran	5	št.	69	—	stran	9
št.	40	—	stran	8	št.	70	—	stran	4
št.	41	—	stran	8	št.	71	—	stran	6
št.	42	—	stran	1	št.	72	—	stran	3
št.	43	—	stran	12	št.	73	—	stran	6
št.	44	—	stran	6	št.	74	—	stran	4
št.	45	—	stran	8	št.	75	—	stran	4
št.	46	—	stran	4	št.	76	—	stran	4
št.	47	—	stran	10	št.	77	—	stran	3
št.	48	—	stran	12	št.	78	—	stran	8
št.	49	—	stran	8	št.	79	—	stran	6
št.	50	—	stran	10	št.	80	—	stran	9
št.	51	—	stran	4	št.	81	—	stran	7
št.	52	—	stran	5	št.	82	—	stran	6
št.	53	—	stran	6	št.	83	—	stran	5
št.	54	—	stran	8	št.	84	—	stran	5
št.	55	—	stran	4	št.	85	—	stran	7
št.	56	—	stran	4	št.	86	—	stran	1
št.	57	—	stran	10	št.	87	—	stran	4
št.	58	—	stran	3	št.	88	—	stran	2
št.	59	—	stran	6	št.	89	—	stran	1
št.	Ы)	—	stran	4	št.	90	—	stran	2
II.	(Moji spomini I. del.) Rokopis Franje Guličeve: »Mojim potomcem«, 52 strani (prve dve strani z naslovom »Mojim potomcem« niso numerirane), s prilogami:
a)	»Pripomnja k pismu z dne 29. prosinca in 1. sečna. Manjka mu prva pola« ... 11 strani.
b)	»Pripomnjc k listoma 1. in 2. sečna« ... 1 stran.
c)	»Pripomnje k pismu z dne 6. aprila« ... 4 strani.
d)	»Pripomnje k pismu 29. sečna« ... 1 stran.
III.	a) 6 (šest) pisem Franje Guličeve Vatroslavu Holzu dd. 29. X., 3. XI., 10. XI., 15. XI., 17. XI. in 19. XI. 1887.
b)	Pismo Frana Levstika Franji Košir-Malinškovi (koncept) dd. Dunaj 21. 8. 1870.
c)	nemško pismo iz samostana očetu za god 16. 3. 1863.
il) pismo Leopoldine Hoppe 31. 1. 1872.
e)	Cimpermanova pesem »Gospici Franji Malinškovi pri prejemu nje za-ročne karte 28. 1. 1876.«
f)	Pismo Franjino Levstiku 2. 9. 1872.
g)	Anton Klein Levstiku na Dunaj, pismo 10. 9. 1872;
h)	V. llolz, 6 pisem Franji Guličevi.
i)	P.* Medic pismo 10. XI. 1887.
j) Pismo Franjino Luttmanu (koncept) 3. XII. 1887. k) Pismo Luttmanov odgovor 18. I. 1888. 1) Koncept Franjinega pisma Luttmanu 8. III. 1888. m) Pismo Dragot. Žagarja Franji od 23. V. 1888. n) Pismo Muri je Luksbauer, 16. 7. 1888. o) Pismo Ane Dr Zarnikove 12. VI. 1898. p) Pismo Ane Dr Zarnikove 16. XI. 1898. r) Sokolski pozdrav v Tacnu 1868 1. (n i original).
s) Taborski govor v Št. Vidu Sokolom 1869. 1. (original in Franjin prepis), š) Prepisi (Franjini) Levstikovih pesem na njo (32 strani, pismo s svinčnikom).
t) Dve pismi Dr. Slodnjaku Vidi dr. Baltičevi eno od 4. 9. (brez letnice), drugo brez datuma.
IV.	Tri knjige in sicer:
a)	»Zvon« letnik 1870, zeleno platno, zlata obreza;
b)	»Pesmi«, Fr. Levstik, Ljubljana 1854. Rudečo usnje, zlata obreza, s po-svetilnim listkom.
c)	»Spomini na znamenite može slovenske«, V. IIolz, Trst 1892; broširana knjižica.
V.	»Levstikova pisma.« Pretipkani prepisi od Dr Zigona, urejeni, in sicer: prva mapa vsebuje pisma od št. 1 do 56, druga mapu od št. 57 do 87.
VI.	Franjini »Spomini II.«
1.	Franjin original (9 strani).
2.	Pretipkani prepis.
Prepis: Franja Koširjeva, Spomini I, nedovršen, urejen od Dr Zigona.
VII.
a)	25 kuvert k Levstikovim pismom;
b)	Franjina korespondenca, pretipkana, 14 kosov.
c)	Franjine pesmi (8 rokopisnih listov).
d)	Rdeči križ, slovenski in nemški referat v konceptu.
e)	Levstik: pretipkane pesmi Franji.
f)	Slovenski Narod od 16. XI. 1887.
g)	Slovenski narod od 19. XI. 1887.
* Sledniot zbor ne se čita.
h)	»Slovenski Narod« od 4. 7. 1868.
i)	»Triglav« od 4. 7. 1868.
j) »Slovenski Narod« od 27. 5. 1869.
k) »Slovenski Narod« od 18. XI. 1887.
1) »Pavliha« št. 1, 2, 5, 4, 6, 7.
m) pismo Franje Guličeve Rudečemu Križu 15. 6. 1916.
n) pismo Rtidečega Križa Franji Guličevi 3. 7. 1916.
VIII. Koncepti Franjinih pisem Levstiku, 60 (šesdeset) izvodov s prepisi njene hčerke gospe Vide Dr Baltičeve.
Vse te spisi, dokumenti itd. bom hranil pri sebi na Vašo raspolago s tem da za slučaj Vaše smrti ima pravico s tem razpolagati Vaš sin g. inž. Franjo Baltič, sedaj na Jesenicah pri Kranjski Industrijski Družbi, seveda ako bi Vi v tem času drugače ne razpolagali.
Obvežein se, da teh spisov in dokumentov brez Vašega izrecnega dovoljenja nihče ne bo čital niti sicer imel v nje vpogled.
V Bistrenici na Vardarju, 4. maja 1936.
Vdani
Dr Ivan Marija Čok
P. S. Izročili ste mi tudi zapečateni paket dokumentov z nadpisom: »lla-čani bistreniškega gospodarstva Vide Baltičeve«, ki ga bom čuval zapečatenega na izključno Vašo razpolago.
Bistrenica, 5. maja 1956.
Dr Ivan Marija Čok







OCENI
RASPRAVE INSTITUTA ZA JEZIK JUGOSLAYENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI I UMJETNOSTI u Zagrebu, knjiga 1, Zagreb 1968
Dne 21. januarja 1968 je akademik Mate Hraste slavil svojo sedemdesetletnico. Jubileju pomembnega hrvaškega lingvista je Institut za jezik pri zagrebški akademiji posvetil zbornik razprav, od katerih najtehtnejše posegajo na področje, kjer se je ravno slavljenec najmočneje uveljavil v znanstvenem delu, namreč na področje čakavske dialektologije in onomastike. Iz dialektolo-gije so prispevali Božidar Finka in Slavko Pavešič (Rad na proučevanju ča-kavskoga govora u Brinju i okolici, str. 5—44) ter Božidar Finka in Antun Šojat (Govor otoka Zirja, str. 121—220), iz onomastike pa Valentin Putanac (Pavao Vitezovič /1650—1715/ kao onoinastičar, I Antroponomija u »Lexicon latino-illyricum« /17.—18. st./, str. 45—88) ter Petar Simunovic (Sumartinska onomastika, str. 89—119). Naslednji dve razpravi govorita o zgodovini knjižnega jezika, o dveh avtorjih, ki sta si vsak na svoj način prizadevala prispevati k izgraditvi hrvaškega knjižnega jezika (Zlatko Vince, Značenje Frana Kurelca kao jezikoslovca, str. 221—569; Slavko Pavešič, Jezik Stjepana Matijeviča, str. 371—484). Zborniku je dodana slavljenčeva bibliografija, tehtnejša tiskana dela od 1926—1967, s krajšimi članki in pedagoškimi deli nad sto enot.
Kot je že zgoraj rečeno, posegajo vse študije zbornika na čakavsko dialektično področje, saj se je s problemi čakavske dialektologije in onomastike, predvsem za srednjo Dalmacijo, z velikim uspehom ukvarjal ravno akademik M. Hraste. S svojimi ugotovitvami je samo dopolnil podobo tega arhaičnega in zato za slovansko lingvistiko silno zanimivega narečja.
Prvi je na lingvistično pomembnost čakavskega narečja opozoril A. Mažuranič. V Slovnici hrvatski (1859) je ugotovil, da se padujoče intoniruni akcenti v čakavščini in štokavščini ujemajo, štokuvski rastoče intonirani akcenti pa so za en zlog pred čakavskim akcentskim mestom. V razpravi O važnosti akcenta hrvatskoga za historiju Slavjana (Program zagrebške gimnazije, 1860) je nadalje dognal, da je mesto čakavskega in ruskega akcenta načelno isto in da je čakuvska akcentuaeija torej historična predstavnica praslovanske akcentu-acijc, kar je slavistična lingvistika pozneje potrdila. S temi odkritji je Mažuranič zbudil živo zanimanje za to najzahodnejšo slovansko govorico, za slovanski jezik na meji z romanstvom. Mažuraniču so nato sledili Milčetič, Nemanic, Kušur, Strohal, Rešetar, Mikuličič in drugi, tudi Slovenec V. Oblak in Nemec A. Leskien, prvo obširno študijo o čakavščini pa nam je podal A. Belič (Zametki po čakavskim govoram, Izvestija, 1909). Beliča so pozneje dopolnjevali
ugledni domači in tuji dialektologi. Med najnovejše prispevke k čakavski dia-lektologiji sodijo razprave v Zborniku Instituta za jezik.
Razprava o brinjskem govoru nas poleg podatkov, ki so tipični za vrsto čakavskih govorov, seznanja tudi z zanimivimi pojavi v fonetiki brinjskega govora. Avtorja nadalje ugotavljata, da se brinjski akcent močno približuje akcentu štokavskega knjižnega jezika. Unifikacija akcenta in postopno izgubljanje dialektov na račun knjižnega jezika je spričo modernih komunikacijskih sredstev pojav, ki je karakterističen za ves hrvatskosrbski jezik. Za slovenskega bralca je zanimivo, da zveza predlog za in nedoločnik živi tudi v brinjskem govoru. S tem je močno omajano naše tradicionalno prepričanje, da je ta zveza germanizem.
Študija o govorici otoka Žirje se odlikuje po temeljitosti in sistematičnosti. Avtorja sta zbrala gradivo od ljudi, ki se močno razločujejo po starosti in poklicu. Svojih informatorjev nista anketirala po izbranih testih, temveč sta prisluhnila njihovi govorici pri poklicnem udejstvovanju. Tudi v tej razpravi se mi najpomembnejše zdijo ugotovitve o akcentu.
O morfoloških spremembah tega govora pravita avtorja: »Od vseh dialektičnih karakteristikonov je največ sprememb doživela ravno morfologija. Razvijale so se v dveh smereh: v smeri izenačevanja že obstoječih oblik in v smeri sprejemanja novih skupnih oblik. S tem se je žirjanska morfologija tesno približala štokavski, knjižni. Številne starejše oblike pa vendar kažejo, da je žirjanska morfologija v svojem bistvu čakavska in da so inovacije nastale zaradi posebnih zemljepisnih razmer ter neposrednega stika žirjanskega govora s sosednimi štokavskimi govori.« (Zborn. str. 162)
Morfološki razločki določenega dialekta se pod vplivom knjižnega jezika veliko lažje zabrisujejo kakor na primer akcentski ali fonetični. Zato je razumljivo, da je ravno morfološka zgradba celotne čakavščine danes močno omajana in tako tudi žirjanskega govora.
Razmeroma dokaj obsežen slovar tega govora prinaša leksično blago in sicer »manj navadne besede, nadalje specifične lokalne besede za posamezne stroke, za poljedelstvo, živinorejo, ribištvo, gospodinjstvo, živalstvo in rastlinstvo, za družbeno in duševno življenje ter vremenske razmere.« (184)
Ce primerjamo ta slovar z onim ob razpravi o brinjskem govoru, na prvi pogled ugotovimo, da je delež romanskega besedja na otoku Zirje precèj večji od deleža v Brinju. Koliko gre (u za dalmatsko in koliko za beneško leksiko, je brez podrobnejših študij težko reči. O tem tudi avtorja ne razpravljata. Lahko pa prècej ugotovimo, da je veliko žirjanskili romanizniov identičnih z romanizmi v naših slovenskih najzahodnejših govorih, posebno na tržaškem ozemlju.
Razpravo zaključuje pregled toponomastike (okoli 250 toponimov) in antro-ponomdje (okoli 50 priimkov, med temi Crnobori, Šižgorič, Kalin itd.)
Ostale tri razprave zbornika govore o zanimivih osebnostih, ki so v prejšnjih časih reševale onomastične in knjižnojezikovne probleme s pritegnitvijo čakavskih elementov. Valentin Putanac nam je osvetlil onomastično delo Pavla
Rittera Vitezoviča. Ta neutrudni hrvaški polihistor nemškega rodu, je, kot kaže njegov seznam antroponimov, prvi popularizator slovanske« antroponomije, ki je poznejšim južnoslovanskim generacijam, zlasti slovenskim in hrvaškim, veliko pomenila. Da so se »ponašena« osebna imena v času nacionalnega preroda tako utrdila (Stanko Vraz — Jakob Fras, Dragutin Rakovac — Karel Rakovec, Ljudevit Vukotinovič — Ludvik Farkaš, Djuro Daničič — Djordje Popovič, Branko Radičevič — Aleksije Radičevič, Vjekoslav — Alojzij itd.), je v veliki meri zaslaga našega onomasta na meji med 17. in 18. st., ki je sam iz nemškega Rittera postal Vitezovič.
V svoji antroponimiji je Vitezovič zapisal toliko bogastvo takratnih poimenovanj, osebnih imen, priimkov, hipokoristikov od osebnih imen, deminutivov, avgmentativov, patronimikov, matronimikov, ženskih priimkov ter pridevnikov od teh imen, da je upravičena Putančeva trditev, da »iz vsega tega lahko vidimo bogastvo antroponimnih denominacijskih tipov, ki jih je Vitezovič opazil kot resnično bistroumen in predirljiv lingvist. Lahko se reče, da se mu ni izmuznila prav nobena pomembnejša kategorija, o kateri pogosto zastonj iščemo podatkov pri lingvistih našega časa. To dejstvo je senjskemu rojaku Vite-zoviču v čast in v tem se lahko kosa z lingvisti 20. st.« (49)
Poleg pravilnih, bistrih interpretacij iz slovanske onomastike pa je Vitezovič zagrešil tudi nekaj takih, ki kažejo čas, v katerem je živel. Ime moravskega kneza Svetopolka, zapisano s časovno patino v Kroniki duhovna iz Duklje kot Svetopelek, je v Vitezovičevi razlagi postalo Svetopile, Sanctus infans, »sveto pile«, »sveto ditešce«.
Prepričljivo napisana razprava o Franu Kurelcu kot jezikoslovcu, ki je obenem najobsežnejša v zborniku, je prav gotovo dokončno razčistila zadnje nejasnosti o tem fanatičnem ljubitelju hrvatstva in slovanstva, ki jc prav s to fanatično ljubeznijo grozil zadušiti hrvatstvo in hrvatski jezik. Sodobniki so o Kurelcu sodili diametralno nasprotno. Nekateri so ga imeli za genialnega filologa, drugi za zmešanega fantasta, že naslednja generacija pa je v svoji zavesti ohranila zgolj Kurelčevo ime, o njegovem delu ni vedela veliko. V temeljiti študiji Zlatka Vinceja je lik velikega in bolestno vdanega hrvatskega domoljuba 19. stoletja brez ne dovolj kritičnega negiranja Kurelčevega dela. ki ga je zagrešila »zagrebška jezikoslovna šola«, in brez popolnoma nekritičnega precenjevanja Kurelčevih jezikoslovnih zaslug med privrženci »reške jezikoslovne šole«, katere duševni oče je bil Kurelac. Danes je vprašanje jasno. Kurelčev filološko-lingvistični prispevek je neznaten, ker je bila smer neutrudnega raziskovalca zgrešena, kajti v svoji sanjarski ljubezni je raziskoval jezik, ki so ga »i ptičice izučile, a naviklo mu drvlje i kamenje« (Fluminensia. 152—3). Njegove zasluge so bolj posrednega značaja, v določeni meri je bil tudi drugim svarilo, kako naj ne delajo.
Najbolj pač cenimo njegovo silno ljubezen do hrvatstva in slovanstva. Zgled požrtvovalnega učitelja je predramil dijaško mladino v Primorju, na Reki, v Istri. Da se je hrvatski živelj v Primorju rešil tujih duhovnih okovov in da se je ta pokrajina po dolgem trpljenju vendarle vključila v hrvatsko
nacionalno in politično skupnost, je v veliki meri Kurelčeva zasluga. Kurelčev neposredni prispevek k izgraditvi hrvatskega knjižnega jezika pa je kljub titanskemu naporu in pravljični marljivosti ostal neznaten, kajti delal je prepočasi. Zato ga jc ekspeditivni Daničič opomnil: »Ja se vrlo radujem Vašemu Tumaču. Ali Vam nevalja što toliko kuckate i krešete. Tako radeči imao bi čovek do smrti šta raditi i ne bi svojega veka ništa svršio. Valja se zadovoljiti onijem što čovek ima da kaže u onaj par kad pregne da kaže. I toliko smo baš dužni prema narodu kazati, jer nije pravo da štogod ostaje narodu nepo-znnto što znamo, samo zato što bismo mi čekali da mu još više možemo kazati: nije pravo da on dotle nežna ni ono makar malo što več znamo i možemo kazati.« (Str. 360.)
Še večja ovira kot počasnost je bil zgrešen aspekt na knjižni jezik. Kurelae je bil eden od tistih zanesenjakov, kakor so bili na Slovenskem M. Majar. O. Caf., R. Razlag, B. Raič in v poznejših letih Levstik, vsaj deloma.
Kurelčev koncept knjižnega jezika je bil vseskozi nerealen in nedemokratičen. Knjižni jezik bi naj bila spojitev starega cerkvenoslovanskega (Cirilovega) jezika z živim ljudskim jezikom hrvatske štokavske narečne skupine, kar jc po Kurelcu tudi s srbskim, z Vukovim jezikom. Tej mešanici bi nato dodajali izbrane elemente čakavskega in kajkavskega narečja ter slovenskega jezika. Na ta način bi dobili knjižni jezik, ki bi združeval Hrvate, Srbe in Slovence, ker bi se starinski jezik zrasel z ljudsko sodobnostjo. In končno bi se »naš« knjižni jezik približal zahodnoslovanskim jezikom. V zadnji fazi takega »razvoja« bi dobili idealen »slovinski« (slovanski) jezik. Svojo nedemokratično in praktično neizvedljivo umetno tvorbo je fanatično zagovarjal. Na opomin, naj piše tako, da bo pisanje razumljivo slehernemu, tudi neizobraženemu človeku, je odločno odgovoril: »Ne pristaju. Zato nc, er mi se nije pamet zanesla za onimi, koji izgledaju i kod nas orača uz plug s novinama 11 ruci.« (Recimo koju, 148)
Nazadnje bi pripomnil, da je čakavščina kot jezikovni pojav zanimiva tudi zu slovensko lingvistiko. čakavščino in slovenske zahodne dialekte družijo ne le geografsko sosedstvo, temveč tudi skupne poteze v akcentu, v fonetiki (diftongizacija, cakavizem) morfologiji (arhaična samostalniška sklanjatev, izguba glagolskih časov), zlasti pa v leksiki in sintaksi. Cakavska in zahodno-slovenska leksika ter sintaksa imata veliko skupnega zaradi svoje arhaične narave, veliko skupnega pa sta sprejeli od romanskega substrata. Da je čakavščina zanimiva tudi za slovenskega lingvista, je pokazal že V. Oblak s svojo študijo Der Dialect von Lastovo, AfsPh, 1894.
Janko Jurančič
STAROČESK? SLOVN1K, ÜVODNf STATI, SOUPIS PRAMENÛ A ZKRATEK. Praha, Academia 1968, 132 strani.
S publikacijo pod tem naslovom se začenja uresničevati eno največjih podjetij Inštituta za češki jezik (l'Jstav pro jazyk ccsky) pri Češkoslovaški akademiji znanosti. V javnost je bila poslana neposredno pred samim začetkom izhajanja staročeškega slovarja (medtem je prvi snopič že izšel), ki bo predstavljal prvo etapo velikega historičnega slovarja češkega jezika.
Tako visok cilj si jc moglo postaviti češko jezikoslovje šele potem, ko je opravilo vrsto drugih nalog, začenši z Gebauerjevo bogato dokumentirano historično slovnico češkega jezika v štirih zajetnih knjigah (1894—1909 in 1929) in njegovim nedokončanim staročeškim slovarjem (1903—1916), pa vse do sema-zioloških študij, onomastičnih monografij in etimoloških slovarjev ter serije novih izdaj staročeških tekstov. S tem so bili ustvarjeni več kot solidni temelji za sa in razvoj češke historične leksikologijc. Ta je postala v drugi polovici 50-ill let že precej neodvisna od etimologije in onomastike in se je metodološko in programsko toliko osamosvojila, da je poslej že mogoče govoriti o nji predvsem kot o vedi o razvoju leksikalnega sistema.* Tej usmerjenosti se je nato prilagodila tudi koncepcija staročeškega slovarja, za katerega se je gradivo že dalj časa zbiralo. Po eni strani se jc moral znatno povečati staročeški leksikalni arhiv, da bi slovar mogel čimbolj polno prikazati leksiko v njenem razvoju, po drugi strani pa je bilo treba rešiti številna teoretična vprašanja leksikalnega razvoja in leksikografske obdelave materiala. To vse je bilo opravljeno v 60-i h letih, ko je delo za slovar, ki ga pripravlja avtorski kolektiv pod vodstvom akademika B. Havrânka, prešlo v zaključno fazo. Hkrati z večkratnim povečanjem arhivskega gradiva in izboljšanjem celotne strukture leksikalnih zbirk so bili v tem času v vrsti leksikoloških študij razčiščeni mnogi teoretični problemi. Posebno omembo zasluži monografija Igorja Nemca Vynojooé postupy češke slooni zâsoby (Praha, Academia 1968, 194 str.), ki je plod avtorjevih izkušenj in proučevanja materiala ob delu za ta slovar. Nemec je tu obdelal glavne tipe leksikalnih sprememb, kakor izhajajo iz. sistema češkega jezika v njegovi zgodovinski kontinuiteti in jih povzročajo jezikovni, psihični in kulturnozgodovinski činitelji.
Knjižica o staročeškem slovarju prinaša v Havrdnkovem predgovoru in Ty-lovem članku (str. 7—15) informacije o nastajanju in dozorevanju zamisli tega podjetja ter o poteku dela samega, Igor Nemec je obdelal principe staročeškega slovarja (str. 16—49), sledi podroben seznam virov in kratic, ki ga je sestavil Z. Tyl (str. 50—122), in nazadnje razložitev in konkretni primeri obdelave gesel, kar sta v pregledni obliki napravila J. Daiihelka in M. Nedvëdovâ (str. 125—130).
Po navedbah, ki jih prinaša publikacija, bo slovar obsegal staročeški besedni zaklad od prvih zapisov do konca 15. stoletja. To je obdobje, v katerem se je
* Prim. Emanuel Michâlek-Igor Nemec: Padesat let českč historické lexi-kologie. Slovo a slovesnost XXIX (1968), str. 276 si.
knjižna češčina ne samo formirala in v precejšnji meri ustalila, ampak je bila v nji pisana tudi že bogata literatura s pestro tematiko, ki jc zahtevala primerno stilno difercnciranost. Sliko tega jezika bistveno dopolnjuje množica tekstov pravne in administrativne vsebine, tako da je imelo jezikoslovje na razpolago dovolj virov zu znanstveno obravnavanje stare češčine in seveda tudi njenega besedišča.
Gebauerjev staročeški slovar se je nehal pri črki N. Potreba po slovarju je zato ostala, to tembolj, ker so se čedalje očitneje kazale tudi šibke strani tega slovarskega torza. Nalogo, da se dela znova loti, je 1. 1948 prevzel oddelek za zgodovino češkega jezika v okviru Inštituta za češki jezik pri Češkoslovaški akademiji znanosti. Ker pa se je kmalu pokazulo, da je treba ekscerpiranje nanovo organizirati, moči pa je bilo malo, je delo sprva le počasi napredovalo. Pri posvetovanjih o smernicah za avtorski rokopis slovarja so sodelovali številni domači strokovnjaki, pa tudi predstavniki kolektivov, zaposlenih s staropolj-skim in staroruskiin slovarjem.
Tako je bila leta 1965 sprejeta dokončna koncepcija slovarja in izdelane, definitivne smernice zanj. Po tej koncepciji bo to veliki razlagalni slovar stare češčine in obenem prvi od treh historičnih slovarjev, ki bodo skupaj tvorili »thesaurus češkega jezika«; drugi bo slovar srednje češčine (od začetka 16. stoletja do prerodne dobe), tretji pa slovar nove češčine (od konca 18. stoletja do današnjega časa).
Ker bo staročeški slovar predvidoma dolgo izhajal, je bilo že prej sklenjeno, da se ne bo začel s črko A, temveč z N, da bi bile javnosti čimprej dostopne tiste črke, ki jih Gebauerjev slovar ni več zajel.
Jedro publikacije je poglavje o principih sturočeškega slovarja, ki so se izoblikovali na podlagi izkušenj, pridobljenih ob soočenju leksikološke teorije z leksikografsko prakso, kakor jo je narekoval konkretni predvideni tip slovarja. Podrobno so obdelani fuktorji, ki so vplivali na reševanje leksikografskih problemov, na točno opredelitev geselne besede in leksikalnega pomena, na kriterije, ki so odločali o sprejemu ali izločitvi besed in pomenov kot samostojnih leksikalno pomenskih enot, na načine obdelave posameznih enot, na zgradbo geselnegu članka ter na grafično in grafematično ureditev dokumentacije.
Slovar ne obravnavu besed v družinah, ampak v samostojnih enotah, z no-vočeškimi ekvivalenti, po potrebi s primerno razlago in vedno dokumentirane s citati ali iztržki. Ker jc to historični slovar večjega obdobja, so leksikalne enote obdelane tako, da je razviden njihov formalni in pomenski razvoj v tem času. Dosledno se nuvuju nujsturejši ugotovljeni primer vsakega pomena in nato še vsaj po en primer iz največ petih kronoloških plasti, ki so razdeljene tukole: A — do 1. 1300, В — do 1350, C — do 1380, D — do 1410, E — do 1450, F — do 1500. Primeri so izbrani tako, da ilustrirajo razvoj danega pomena glede na spremembe njegovih pomenotvornih faktorjev, tj. spremembe njegove forme, njegovega odnosa do sinonimov in antonimov, njegove valence (kako se leksém veže z drugimi cnotumi v kontekstu) in njegove stilne uvrstitve.
Problem, v kakšni glusovni podobi naj bo zapisano geslo, ki je v toliko stoletjih lahko doživljalo precej sprememb, je rešen tako, da jc poenoten zapis po stanju, kakršno se predpostavlja ok. 1500. npr. lud in ne lid. To pravilo velja tudi za besede, ki so nastale kasneje, npr. v 15. stoletju, in zato morda nikoli niso eksistirale v glasovni podobi, ki je navedena v geslu.
Pri samostalnikih in glagolih so zabeležene glavne oblike (in duldete), slovnična kategorija in spol ali vid (pri tem tudi oblika njegovega nasprotja).
Za ponazoritev etimoloških in strukturnih zvez z drugimi besedami so dodane, če je treba, genetično najbližje besede: pri besedah tujega izvora najbližji znani tuji jeziki, pri domačih pu pomensko najbližje sorodne besede.
Grafeniatična prireditev dokumentacije se drži načela, da se je treba s transkripcijo staročeških citatov približati današnjemu pravopisnemu sistemu, vendar tako, da bo popolnoma ohranjena glasovna podoba sture češčine, gesclnu beseda pa nuj ima v dokumentaciji paleografsko (trunsliterirano) podobo z značilnostmi staročeškega pravopisa in njegovih sprememb.
Tu seveda ni bilo mogoče podati kaj več kakor nekaj skopih informacij o historiatu in principih staročeškega slovarja. Ogromno teoretično in praktično delo, ki je bilo opravljeno zanj, pu ne dopušča dvomu, da bo slovar no samo dobro služil svojemu namenu, ampak da bo pomenil tudi veliko pridobitev za sodobno leksikogrufijo.
Boris l 'rbančič
27 Slavistična revija
7
BIBLIOGRAFIJI JUBILANTOV
Ana Koblar-Horet/.ki/ (Ljubljana) BIBLIOGRAFIJA FRANCETA KOBLARJA
Pričujoča bibliografija skuša podati pregled celotnega pisateljevega dela v letih od 1907 do 1969. Njen namen je zbrati celotno gradivo, ga kronološko urediti, predvsem pa z vsebinsko razdelitvijo shematično prikazati poriroč;» avtorjeve ustvarjalnosti. To razdelitev narekuje tudi obsežnost in raznolikost zbranega gradiva.
Gradivo je razdeljeno na naslednja poglavja:
A.	Leposlovje. 1. Poezija. 2. Proza.
B.	Prevodi.
C.	Kulturnopolitična publicistika.
D.	Literarna zgodovina in kritika. I. Članki, razprave in eseji. 2. Članki
za SBL. 3. Knjižna kritika.
E.	Uredniško delo. 1. Časopisi. 2. Knjige.
F.	Gledališče. 1. Zgodovina gledališča in dramaturgija. 2. Članki za SBL.
3. Gledališka kritika.
Vsako poglavje je zaokrožena celota, urejena po časovnem zaporedju. Pri delih, objavljenih v istem letu, odloča abecedni vrstni red časopisov. Pri člankih ali razpravah, ki vsebinsko segajo na več področij, je uvrstitev določala pretežna vsebina, predvsem pa namen dela. Po potrebi vsebinsko opredelitev pojasnjuje bibliografska opomba. Gledališka kritika se nanaša na uprizoritev \ ljubljanski Drami; ostale uprizoritve so označene z bibliografsko opombo.
Popis je običajen in zaradi preglednosti poenostavljen. Podatki, ki niso vzeti z naslovne strani, niso posebno označeni z oklepajem. Ponatis je priključen prvotisku. Psevdonimi in kratice so postavljeni na konec bibliografske enote. Polni podpis je izpuščen, kolikor ni sestavni del naslovnega besedila. Kolikor je mogoče, dopolnjuje posamezna dela odgovarjajoča literatura z oznako Ref., ki vsebuje ime avtorja in osnovne podatke objave. Uporabljene so kratice v SBL in Slovenski bibliografiji.
Bibliografija je sestavljena na podlagi po možnosti preverjenih podatkov v Slovenski bibliografiji 1945—1964. Bibliografiji članaka, rasprava i književnih radova knj. I—XI. Bibliografiji Jugoslavije 1950—1968, rokopisnem gradivu bibliografskega oddelka NUK v Ljubljani, in leksikografskegu zavoda v Zagrebu. dopolnjena z lastnimi dognanji. V veliko pomoč so mi bili dragoceni strokovni nasveti osebja bibliografskega oddelka NUK.
Bibliografija je zaključena 5. septembra 1969.
A. LEPOSLOVJE
I. POEZIJA
Oj. zbogom maj. — Nuš vzor 1907 str. 169. Podpis: Zorin. (rkp)
Moj mir. — Nuš vzor 1907 str. 185—188. Podpis: Zorin. (rkp)
Cilji. — Naš vzor 1907 str. 251—255; 250. Podpis: Zorin. (rkp)
'Zdramite se. bratje! — Naš vzor 1907 str. 529—551. Podpis: Zorin. (rkp)
Ooele cvetke. — Domače vaje 1908,09 str. 27—28. Podpis: Ksenij, (rkp)
Iiuira dali... — Domače vaje 1908/09 str. 45. Podpis: Ksenij, (rkp)
Utrinki. (Sestri). — Domače vaje 1908/09 str. 58—60. Podpis: Ksenij, (rkp)
Življenje. — Domače vaje 1908/09 str. 81—82. Podpis: Ksenij, (rkp)
Sklepi in upi. — Domače vaje 1908 09 str. 92. Podpis: Ksenij, (rkp). = ... DS
1911 str. 252. Podpis: Ksaver. Življenje. — Domače vaje 1908/09 str. 102 -105; 119—120. Podpis: Ksenij, (rkp)
Objavljeni ï soneti
P i ju X k zlatemu nooomašnemu godu. — Domače vaje 1908/09 str. 145 149.
Podpis: Ksenij, (rkp) Pesem mojega hrepeneli ja. ■— Domače vaje 1908/09 str. 197—198. Podpis: Ksenij, (rkp)
Gazela. — Domače vaje 1908/09 str. 209. Podpis: Ksenij, (rkp) Vladarju narodov. — Domače vaje 1908 09 str. 215—216. Podpis Ksenij, (rkp) Simeon. Slika iz 1. 1885. — Domače vaje 1908/09 str. 228—252. Podpis: Zorin. Jesenske noči. — Domače vaje 1908/09 str. 245—244. Podpis: Ksenij, (rkp) Naš vrt. — Domače vaje 1908/09 str. 245. Podpis: Ksenij, (rkp) Božična romanca. — Domače vaje 1908/09 str. 250. Podpis: Ksenij, (rkp) \loja sveta noč. — Domače vaje 1908/09 str. 261—265. Podpis: Ksenij, (rkp) Jesenske noči. — Domače vuje 1908/09 str. 275—275. Podpis: Ksenij, (rkp) Slutnja. — Domače vaje 1908/09 str. 527—528. Podpis: Ksenij, (rkp) V album. — Domače vaje 1908/09 str. 548. Podpis: Ksenij, (rkp) = ... Plamen
1910/11 str. 129—150. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Cvet. — Domače vaje 1908/09 str. 561—562. Podpis: Ksenij, (rkp) Naša pesem. — Domače vaje 1908/09 str. 586—588. Podpis: Ksenij, (rkp) Zelje. — Domače vaje 1908/09 str. 406—408. Podpis: Ksenij, (rkp) Spoznanje. — Domače vaje 1908/09 str. 421—425. Podpis: Ksenij, (rkp) Odkrito. — Domače vaje 1908/09 str. 445—446. Podpis: Ksenij, (rkp) Velikonočni odmev. — Domače vaje 1908/09 str. 475. Podpis: Ksenij, (rkp) Pomlad. (Sonetni venec). — Domače vaje 1908/09 str. 474—488. Podpis: Ksenij, (rkp)
Med večnimi lilijami. — Domače vaje 1908/09 str. 549—551. Podpis: Ksenij (rkp) Vir življenja. — Domače vaje 1908/09 str. 585. Podpis: Ksenij, (rkp) Pri kapeli. — Domače vaje 1908/09 str. 655—654. Podpis: Ksenij, (rkp) Izpoved. — Domače vaje 1908/09 str. 716—717. Podpis: Ksenij, (rkp) Po zmagi. — Domače vaje 1908/09 str. 818—819. Podpis: Ksenij, (rkp) Tožna misel. — DS 1910 str. 489. Podpis: Ksaver. Sodba. — DS 1910 str. 498. Podpis: Ksaver.
Materi-oodnici o stopo. — Ob sklepu Alojzijevišča, 2. julija 1910. — S 1910
št. 147, str. I. Podpis: Ks. Pogum. — Plamen 1910/11 str. 5. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Itazstanek. — Plamen 1910/11 str. 17—18. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Georgine. — Plamen 1910/11 str. 22—25. Podpis: Ks. Koblar. (rkp)
V	gozdu. — Plamen 1910/11 str. 55—54. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Trenotki. — Plamen 1910/11 str. 46—47. Podpis: Ks. Koblar. (rkp)
A. Medoedu. — Plamen 1910/11 str. 49—51. Podpis: Ks. Koblar. (rkp)
V	senci. — Plamen 1910/11 str. 58. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Samota. — Plamen 1910/11 str. 70—71. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Dalnji up. — Plamen 1910/11 str. 79. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Prečastitemu gospodu oodji p god! — Plamen 1910/11 str. 81—82. Podpis: Ks.
Koblar. (rkp)
Meje duha. — Plamen 1910/11 str. 87. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Nedolžnosti. — Plamen 1910/11 str. 106—107. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Moja ljubap. — Plamen 1910/11 str. 120. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Planinska. — Plamen 1910/11 str. 135—156. Podpis: Ks. Koblar. (rkp)
Objavljeni dve pesmi
Na pragu dneva. — Plamen 1910/11 str. 176—179. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Padla zoezda. — Plamen 1910/11 str. 195—194. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Materi. — Plamen 1910/11 str. 212—213. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Klic. — Plamen 1910/11 str. 219. Podpis: Ks. Koblar. (rkp)
V	narodni noši. — Plamen 1910/11 str. 255—236. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Umrlemu drugu. — Plamen 1910/11 str. 250—255. Podpis Ks. Koblar. (rkp) Pomladanska. — Plamen 1910/11 str. 272—273. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Le Ti! — Plamen 1910/11 str. 310—511. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Spidenje. — Plamen 1910/11 str. 319. Podpis: Ks. Koblar. (rkp)
Tercina. — Plamen 1910/11 str. 333—354. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Izgubljeni maj. — Plamen 1910/11 str. 392—398. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Težka noč. — Plamen 1910/11 str. 415—416. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Spokornik; — Plamen 1910/11 str. 450—451. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Pod oknom. — Plamen 1910/11 str. 457—458. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Božični soneti. — DS 1911 str. 27. Podpis: Ksaver.
Objavljeni 3 soneti Moliteo. — DS 1911 str. 152. Podpis: Ksaver. Morska zpezda. — Bg 1912 str. 26.
Marija: Moja grenkost. Vladarica morja. — Bg 1912 str. 61. Ko se poslavlja mladost: Pomlad-Poletje. Nepomlad. Mož. — Din Društvenik 1912 str. 50—51. Podpis: Ks. K.
2. PROZA
Pod avstrijskim in francoskim orlom. — Domače vaje 1905/06 str. 6—20. Podpis: Sorodolski. (rkp) Povest o rokovnjačih.
lirez matere. Črtica. — Domače vaje 1905/06 str. 16—17. Podpis: Podratitovčan (rkp)
Proa služba. Idilica. — Domače vaje 1905/06 str. 25—25; 27—51. Podpis: Podratitovčan. (rkp)
Prijatelja. Črtica. — Domače vaje 1905/06 str. 50—31. Podpis: Podratitovčan. (rkp)
Svoboden. — Domače vaje 1905/06 str. 51—52. Podpis: Podratitovčan. (rkp) Ubežnik. — Domače vaje 1905/06 str. 52—54. Podpis: Podratitovčan. (rkp) Vstal je!... Domače vaje 1905/06 str. 417—421. Podpis: Sorodolski. (rkp) Per aspera ad astra. Roman iz zgodovine škofjeloškega gradu. — Domače vaje 1906/07; 1907/08. (rkp)
Podatek po avtorjevem .spominu.
Moj maj. — Naš vzor 1907 str. 6—11. Podpis: Nekrasov. (rkp) Majevo slooo. — Naš vzor 1907 str. 197—202. Podpis: Nekrasov. (rkp) Ahasoer v sneti noči. Bajna slika. — Domače vaje 1908/09 str. 251—261. Podpis: Nemirovič. (rkp)
Med trpini. Roman. — Domače vaje 1908/09 str. 415—421; 453—442; 455—456;-489—497 ; 509—518; 529—559; 565—570; 605—612; 645—654; 685—696; 705—710; 725—731: 749—755; 779—786; 793—809; 834—850; 857—867; 885—892; 909—915. Podpis: Ksaver Koblar. (rkp) Ločitev. — Plamen 1910/11 str. 6—11. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Grobovi živih. — Platnen 1910/11 str. 65—70. Podpis: Ks. Koblar. (rkp) Sveta noč dveh zapuščenih. — S 1911 št. 294 priloga str. 1. Podpis: Ks. Koblar. Delavčeva družina. — Dni Društvenik 1912 str. 5—5. Podpis: Ks. K. Imenitni ljudje. — Dm Društvenik 1912 str. 10—11; 18—20; 27—28; 54—36:
42—44; 51—55; 58—60. Podpis: Fr. Cvet. Visoki in nizki. Slika. — Dni Društvenik 1912 str. 67—69; 75—76. Podpis: Ks. K. lioža na grobu gospoda Janeza. — Dni Društvenik 1912 str. 85—84. Podpis: Ks. Koblar.
Zgodba. — Dni Društvenik 1912 str. 90—91. Podpis: Ks. K. Dominik. Zivotopis slavnega patriota. — S 1912 št. 235 str. 1—2. Podpis: Ks Koblar.
Klavir. — S 1912 št. 228 str. 1—2. Podpis: Ks. Koblar. = ... Narodni vestnik
1915 str. 172. Podpis: Ks. Koblar. Očetov sen. — SIT 1913 št. 19 str. 3—4. Podpis: F. K. Francu Vršiču. — Zora 1913/14 str. 276—277.
Nekrolog.
Zebljarji. Rojaku ob šestdesetletnici spisal Franc Koblar. — G 1914 št. 24 str. 1.
Antonu Koblarju.
Spomin. — G 1915 št. 1 str. 2. = ... IG 1915 str. 152—154. So. Trije kralji. Božična zgodba. — IG 1915 str. 162—164. Bratom. — S 1915 št. 249 str. 1.
4. septembra. Iz dnevniku. Pavletu Rupniku v spomin. — S 1915 št. 249 str. 2.
Berač. — IG 1916 str. 29.
Zgodba o revščini. — IG 1916 str. 481.
B. PREVODI
Fr. Grillparzer: Ljubezni in morju oulooi. (Des Meeres und der Liebe Wellen.) — ок. I. 1910. (rkp)
Uprizorjeno v Železnikih i. jan. 1911. Ref.: S 1912 št. 60; 1926 št. 250.
Friedr. Hebbel: Klara. (Maria Magdalena.) — ok. 1. 1910/11. (rkp)
Uprizorjeno v Železnikih 1. 1922.
K. Schönherr: Cigani. (Karnerleut.) — ok. 1. 1910/11. (rkp) E. Tomič: Pastorek. (Pastorak.) — ok. 1. 1910/11. (rkp) Fr. Grillparzer: Prababica (Die Ahnfrau), — ok. 1. 1911.
Uprizorjeno v Železnikih 1. 1911 in v Kranju 1913.
Willhardt: Bele rože. — ок. I. 1911. (rkp)
Uprizoritev nu Ljudskem odru v Lj. 4. januarja 1912. Ref. S 1912 št. 3; 4; 5.
./. Jörgensen: Naša ljuba Gospa Danska. (Vor Frue af Daninark.)
Naša moč 1912 št. 2 str. 1; 3 sir. 1—2; 4 str. 1—2; 5 str. 1; 6 str. 1; 7 str. 1: 8 str. 1; 9 str. 1; 10 str. 1; 11 str. 1; 12 str. 1 ; 15 str. 1—2; 14 str. I ; 15 str. I : 16 str. 1; 17 str. 1; 18 str. 1; 19 str. 1; 20 str. 1; 21 str. 1—2; 22 str. 1; 24 str. 1; 25 str. 1; 26 str. 1; 27 str. 1; 28 str. 1; 29 str. 1—2; 30 str. 1; 31 str. 1; 52 str. 1—2; 33 str. 1—2; 34 str. 1—2. Podpis: Iv.[!] Koblar.
Prevod iz nemščine: Unsere liebe Frau von Dänemurk.
0.	Ludmig: Stari gozdar. (Erbförster). — ок. I. 1912. (rkp)
Podatek po prevajalčevem spominu.
1.	Vojnooič: Ekoinokcij. — ок. 1. 1912. (rkp)
Uprizorjeno v Železnikih 20. okt. 1912.
Rumena vrtnica. Cvetličja pravljica v enem dejanju. Po C. Crome-Scliweriag
Fr. Ks. Koblar. — Y 1913 str. 91—95. В. Prus: Iz starih egiptovskih legend. — Slovenska družina 1918/19 sir. 351—354. Brez podpisa.
In rešili so se. Poljsko spisal Wlad. St. Reymont. — S 1919 št. 139 str. 1—2. Brez podpisa.
Antek. Poljsko napisal Boleslav Prus. — S 1919 št. 148 str. 1—2; 149 str. 1; 150
str. 2; 151 str. 1; 152 str. 1—2; 154 str. 1—2; 155 str. 1. Brez podpisa. Kapitan Dodero. Italijanski napisal A. G. Bari 1 li. — Večerni list 1919 št. 97 str. 8; 98 str. 8; 99 str. 8; 100 str. 8; 101 str. 8; 102 str. 8; 105 str. 8; 104 str. 8; 105 str. 8; 106 str. 7—8. Brez podpisa. Mladi kralj. (Oscar Wilde. Poslovenil F. K.) — S 1920 št. II str. 1—2; 12 str. 1; 13 str. 1—2. Prevod iz nemščine.
>Karkoli se zgodi — naj udari vame.. л (Sofoklej: Kralj Edip.) Stefan 2c-
romski. Iz poljščine preložil Fr. Koblar. — S 1920 št. 15 str. 1—2. Mrak. Štefan Zeromski. Iz poljščine prevedel Fr. Koblar. — S 1920 št. 19 str. 1—2; 20 str. 1—2.
Brata. Spisala Eliza Orzeszkowa. Iz poljščine prevedel Fr. Koblar. — S 1920 št. 166 str. 1—2; 167 str. 2; 170 str. 1; 171 str. 1; 175 str. 1; 175 str. 2; 176
str. I ; t"7 str. 1—2; 178 str. 1—2; 179 str. 1; 180 str. 1; 181 str. I; 182 str. I; 183 str. I; 184 str. 1—2; 186 str. 1; 187 str. 1; 188 str. 1—2; 189 str. 1; 190 str. 1—2: 191 str. 1—2; 192 str. 1. Sebični orjak. Pravljica. Spisal Oscar Wilde. Poslovenil Fr. К. — S 1920 št. 294 božična priloga str. 2.
Prevod i/ nemščino.
II. Schöllenbach: Po doanajstih letih. Ljudska igra v 4 dejanjih... priredil Fr. Koblar. V Lj. 1923. 82 str. 80. (Ljudski oder 5.)
Ref.: J|ože| D[ebevec|, M 1424 str. 471.
Fr. Schiller: Kovarstvo in ljubezen. Meščanska žaloigra. — ok. 1. 1924. (rkp) Uprizoritev v Lj. Drami 1. dec. 1926.
Leonid Leonoo: Iz romana Jazbeci. Tretja noč na straži. (Tretjega dela 6. poglavje.) — DS 1927 str. 175—176. Brez podpisa. Boleslaio Prus: Faraon. I—III. del. Iz poljščine prevedel France Koblar. Lj. Jugoslovanska knjigarna 1952—55. (Ljudska knjižnica 48—50.) Na str. 7—15 razprava o avtorju in delu. Podpis: F. K.
Ref.: Tine Debeljak, DS 1953 str. 54'—547. — France Vodnik, S J933 št. % str. 5 — M 1953 str. 193 194. — J. Л. Glonar, Sdb 1933 str. 230—232.
(•■ F. Leasing: Hamburška dramaturgija. (Hamburgischc Dramaturgie 1769 1867.) Prevedel, uvod in komentar napisal France Koblar. — V l.j. CZ 1956. 481 + (II) str. 8°.
Na str. 5—42: Lessing in Hamburška dramaturgija. Na str. 401—486: Opombe.
Ref.: Vladimir Kralj, NRazgl 1957 str. 154. - [Dušan Pirjevec] -n-c, LdP 1957 št. 68 str. 6. — Branko Rudolf, NSd 1957 str. 645—649.
Boleslao Pius: Faraon. Zgodovinski roman. Prevedel France Koblar. Lj. Mladinska knjiga 1967. 644 str. 80.
Predelan prevod iz !. 1932—33.
Na str. 611—645: Boleslao Pius in njegov Faraon. Ref.: SI (a v k o) Ru(pel), PDk 1967 št. 249.
C. KULTURNOPOLITIČNA PUBLICISTIKA
Nekaj misli ob zibelki Našega vzora«. — Naš vzor 1907 str. 1 —14. Podpis: Urednik.
Kritikom. Zora 1912/15 zv. 9 platnice.. Podpis: Curniolus TI.
Proti kritikom razmer v katoliških visokošolskih društvih v Gorenjcu.
Še en kritik. — Zora 1912/13 zv. 9 platnice. Brez podpisa.
Kult.-polit, polemika z I. Pregljem ob uprizoritvi Grillpurzerjcvc »Prababice« v Ljudskem domu v Kranju pod režijo Fr. Koblarja. Ref.: [Ivan Pregelj] L. J. G 1913 št. 14. Zborovanje slovenskega dijaštva na Dunaju. — S 1915 št. 270 str. 2—5. Katolicizem in literatura. Referat na dijaškem zborovanju ob priliki katoliškega shoda v Ljubljani. — Zora 1913/14 str. 36—40; 82—85. K ■»Prababici« drugič. — Zora 1915/14 zv. 2 platnice.
Replika na Pregljevo kritiko uprizoritve Grillpurzerjcvc »Prababice«. Ref.: [Ivan Pregelj] dr. P., G 1913 št. 48.
O osedi jaški podporni akciji na Dunaju. — Zora 1 913/14 str. 98—99. k Prababici« zadnjič. — Zora 1913/14 zv. 3—4 platnice. Dr. Fr. Foerster. — Zora 1915 14 str. 188--192.
Dunajska podporniška akcija in *Omladina <■ — Zora 1913 14 str. 196—197. Masarijk na Dunaju. — Zora 1915 14 str. 206. Podpis: Fr. K. tz naše tlneoie kulture. — l)S 1925 št. 1 platnice. Brez podpisa.
4 glose: f. о Гг. Govekarju; 2. о I. C. Oblaku; o anonimnem kritiku A. Vodnika Žalostne roke v DS 1922; 4. o Govekarjevi iu /.urnikov i gledališki kritiki. I/ naše dneone kulture. Balada o baladi o prozi. — DS 1925 št. 5 platnice. Brez podpisa.
Glosa o Preglju, Govekarju in Finžgarju. Iz naše dneone kulture. — DS 1924 št. 1 platnice. Brez podpisa.
3 glose: I. и E. Gunglu; 2. o »Jutru«; 3. o Fr. Govekarju in M. Zamiku.
/z naše dneone kulture: I tj Iz univerzalnega besednjaka »ljubljanskega« gledališkega kritiku. 12./ O znanstveni in stilistični antitezi. — DS 1924 št. 2. platnice. Brez podpisa. 1. O Milutinu Zamiku; 2. O Metodu Dolencu. Iz naše dnevne kulture ali o posebnostih slooenske žurnalistike. Dvoje kulturnih ugotovitev. — DS 1925 št. 1 platnice. Brez podpisu. Iz naše dneone kulture. Kuj ni pragmatična zgodovina. — DS 1925 št. 8 platnice. Brez podpisa.
»Dom in svet* o letošnjem letu. — S 1925 št. 45 str. 4. Podpis: France Koblar in France Stelè.
Iz naše dnevne kulture. Odgovor in pojasnilo. — DS 1926 št. 5 platnice.
Odgovor nu članek: Jerneja Stanteta: Gospodu 1'runcetu Koblar ju, uredniku Doma iu sveta. Mladina I92W27 str. 24. Stiridesetletnica. — DS 1927 str. 1—3.
Ob 40-letniei Doma in svetu.
Iz naše dnevne kulture. |1.| Pravica kladiva. Podpis: F. K. [2.] Prešeren. Brez podpisa. — DS 1927 št. 1.
1. proti VI. Levstiku; 2. proti Smrekarjevi karikaturi prešemosloveev. Iz naše dnevne kulture. |1.| Kulturnik. |2.] Publicist. |3.] Nov klasik. |4.| Točno. |5.| Zalivala in izjava. — DS 1927 št. 3 platnice.
1. iu 2.: epigrami Franu Erjavcu ml.; 3. o F. Ganglu. 4. o zugreškem »Vijencu«. 5. o Franu Erjavcu ml.
Iz naše dnevne kulture. Fran Erjavec nd. — DS 1927 št. 4 platnice. Pišimo o bridkosti današnje knjige. — S 1927 št. 243 str. 4 Slovo od zaščitnika slovenske kulture. — S 1928 št. 128 str. 5.
Govor ob smrti prelutu A Kaluna.
Anton Koblar. — S 1928 št. 181 str. 5. Podpis: F. K. Nekrolog.
Naša informativna služba. — DS 1929 št. 5 platnice. Podpis: F. K.
Odgovor nu trditve J. Sedivyja v Mludiki 1929 sir. 189 o reviji Slavischc Rundschau.
Anton Koblar. — K M D 1929 str. 99. Brez podpisa. Stjepan Radič. — KMD 1929 str. 100—101. Brez podpisa. Za kulturno vzajemnost. ■— S 1929 št. 107 str. 1.
Ob sestanku jugosl. PEN kluba.
Naša skrivnost. — DS 1930 str. 1—3. O usodi slovenstvu.
Vrednost javnega dela. — DS 1930 str. 193—196.
O slovenskih kulturnih razmerah in »črnem kruhu— S 1931 št. 4 str. 7.
Ob polemiki z Jos. Vidmarjem. Na prelomu. — DS 1933 str. 1—3.
Popravek k članku: ovitek št. 5.
Andrej Kalan. — DS 1933 str. 223. Brez podpisa. Nekrolog.
Navzkrižja in nasprotju. — DS 1936 str. 537—547.
Ref.: [Jože Debevec] -c, S 1957 št. 54. — Straža v viharju 1957 str. 114; str. 118.
Petdeset let. — DS 1937/38 str. 1—6.
Ob 50-letnici Doma in sveta.
Metode. — Dejanje 1938 str. 508.
Odgovor na »Kritiko« v DS 1958, št. 7. Naš radio in naše kulturno življenje. (S sliko). — Naš val 1958 str. 45. Razstava slovenske knjige... Govor prof. Koblar ja. — PonS 1958 št. 40 str. 2. O slovenski znanstveni knjigi. — V knjigi: Slovenska knjiga 1918—1958. Lj. -1958 str. 6—8.
Radio. — Spominski zbornik Slovenije. Lj. 1959 str. 519—522.
O delu Radia Ljubljane do 1. 1958. Oseba in kultura. Bohinjski teden. Zbornik predavanj SKAD Zarje v letu 1959. Lj. 1940 str. 25—32.
Ref.: J|eza] [Maksi, Dejanje 1959 str. 287—288. Dolazak slovenskih književnika. Izjava predsjednika Društva slovenskih književnika prof. Franca Koblara o kulturnim vezama Slovenaca i Hrvata. — Jutarnji list [Zgb] 1940 št. 10.125 str. 15. Program v radiu 1940—41. Iz govora vodje programskega oddelka prof. Fr. Ko-
blarja. — Radio Ljubljana 1940 št. 41 str. 1—3. Hodimo domovine vredni. — SPor 1945 št. 1.
Ob osvoboditvi Ljubljane.
Deoetdeset let. — GSM 1954 št. 1 str. 1—6.
Ob 90-lctnici Slovenske matice.
Slooenska matica praznuje svojo 90-letnico. Besede podpredsednika dr. Franceta Koblarja na jubilejni seji. — SPor 1954 št. 260 str. 4. Praznik Slovenske matice. — NRazgl 1964 št. 24 str. 1.
Govor na proslavi 100-letnice Slovenske matice. Ustvarjalne dileme. Govorijo letošnji Prešernovi nagrajenci... France Koblar. NRazgl 1969 str. 74.
D. LITERARNA ZGODOVINA IN KRITIKA 1. ČLANKI, RAZPRAVE IN ESEJI Andrej Cebokli. — DS 1925 str. 245. Podpis: Uredništvo.
Nekrolog.
Josip Stritar. — S 1925 št. 269 str. 1.
Nekrolog.
loan Pregelj. — DS 192-t str. 36—41.
Ksaver Meško. Misli ob jubileju. — DS 1924 str. 142—145.
Pravda o Veroniki Deseniški. Odgovor Franu Albrechtu. — DS 1925 str. 63—64.
Odgovor na članek: Fran Albreclit. Slovenska kritika. LZ 1024 str. 759—760.
Pravda o Veroniki Deseniški. Drugi odgovor Franu Albrechtu. — l)S 1925 str. 189—192.
Odgovor na članek: Fran Albrecht, Fpilog »Veroniki Deseniški«. LZ 1923 str. 245—249; 311—314.
1800—1925. — DS 1925, str. 257.
Reminiscence ob 125-letnici PreSernovega rojstva. Dvoje recitacijskih večerov. — S 1925 št. 255 str. 5. Podpis: Fr. K.
Ocena literarnih del Srečka Kosovela, Silvestra Skerla, Iva Grahorja, Vinka Košaka, Janeza Zugarjn.
Univ. prof. dr. Ivan Prijatelj, petdesetletnik. — S 1925 št. 290 str. 2. 1876—1926. — DS 1926 str. 161. Brez podpisa.
Ob 50-letniei rojstva Ivana Cankarja.
I)r. Fran Detela. — DS 1926 str. 221. Podpis: F. K.
Nekrolog.
Recitacijski večer. — S 1926 št. 108 str. 6. Podpis: Fr. K.
Rccitacijski večer del Frana Oniča, Vladimirja Prcmruja in Jerneja Stanteta. Prim.: Odgovor in pojasnilo. — DS 1926 št. 5 platnice.
Leopold Turšič. — DS 1927 str. 185. Podpis: F. K.
Nekrolog.
Leonid Leonov: Jazbeci. — DS 1927 str. 187—188. Podpis: F. K.
Esej o delu: Leonid M. Leonov, Baruski. Franz Werfet: Paulus unter den Juden. Dramatična legenda v šestih slikali. -
DS 1928 str. 91—95. Podpis: F. K. Brand, Peer Cynt, Cesar in Galilejec. Ob stoletnici Henrika Ibsena. — DS 1928
str. 123—124. Podpis: F. K. Ob stoletnici Leva Nikolajeviča Tolstega. — DS 1928 str. 218—220. Grazia Delleda: Beg v Egipet. — DS 1928 str. 278—280. Podpis: F. K. Dve petdesetletnici. — KM D 1928 str. 65—67. Podpis F. K.
Otona Zupančiča in Silvina Sardenka.
Ze slovanské poesie. Oton Zupančič. (Z rukopisu prel. A. Č). — Slovansky prehled 1928 str. 161 — 164.
Ref.: Fran Albreht, LZ 1928 str. 446.
Ob petdesetletnici Otona Zupančiča. — S 192S št. 18 str. 1. Brez podpisa. Zupančičeva pesniška vsebina. — S 1928 št. 18 str. 3. Podpis: F. K. Adolf Robida. — S 1928 št. 52 str. 4. Podpis: F. K.
Nekrolog.
Henrik Ibsen. — S 1928 št. 64 str. 6.
Ivana Preglja Izbrani spisi. — S 1928 št. 82 str. 17. Podpis: F. K.
Načrt zbirke.
Velikemu geniju Rusije, slovanstva, človeštva. Ob stoletnici Leva Nikolajeviča
Tolstega. — S 1928 št. 196 str. 3. Podpis: F. K. Slovenska književnost v zadnjih desetih letih. — Y zborniku: Slovenci v desetletja 1918—1928. Lj. 1928 str. 642—659.
Ref.: [France Stele| Frst, DS 1929 str. 126. — Josip Vidmar, LZ 1929 str. 181—184.
Fjodor Glaclkoo: Cement. — DS 1929 str. 47—49. Podpis: F. К. О kritični metodi Jos. Vidmarja in še nekaj pripomb. — DS 1929 št. 4 platnice.
Replika na Vidmarjevo kritik» v L/ 1929 str. 181 —184. H t. St. Reymont: Kmetje. (Ob izd. Slovenske matice.) — DS 1929 str. 213—214.
Podpis: F. K. Anton P. Cehov. — DS 1929 str. 225. Podpis: F. K.
Ivo Vojnovič. <). oktobra 1857 do 50. avgusta l'J2<). — DS 1929 str. 225. Podpis: F. K.
Nekrolog.
Hugo von Hofmannsthal. — DS 1929 str. 224. Podpis: F. К. Knut Hamsun. — DS 1929, str. 224. Podpis: F. К. Anton Leskovec. — DS 1950, str. 45. Brez podpisa. Nekrolog.
Anton Leskovec. Spominska študija. — DS 1950 str. 92—96.
Zapisek o Leskovčevem sJuriju Pleonarju«. — DS 1950 str. 122. Podpis: F. K.
Stoletnica Kranjske čbelice. — DS 1950 str. 288—289.
Anton Leskovec. — GL Drama 1930/31 št. 4 sir. 1—3.
Nekrolog.
Pisatelj Anton Leskovec. — S 1930 št. 20 str. 6. Podpis: F. K. F. S. Finžgar. — DS 1931 str. 1—6: 119—139. Levstik pisatelj in kulturni delavec. — S 1951 št. 166 str. 5. Boleslao Prus. — V knjigi: B. Prus, Faraon. T. del. Lj. 1952 str. 7—15. Slooenska književnost. — KMD 1952 str. 50—55.
Razvojni pregled slovenske književnosti. France Bevk. — DS 1955 str. 185—190: popravek št. 5 platnice. Prélat Andrej Kalan. — Sja 1953 št. 23 str. 1. Podpis: F. K.
Nekrolog.
Slovenski in katoliški roman, (s sliko). — S 1933 št. 295 str. 16. Domovina v delu Ksaverija Meška. Podoba časa in zemlje. Za pisateljevo šest-
desetletnico. — DS 1934 str. 394—412. Repičeoa Tonica je res Meškooa ne Murnova. — DS 1955 str. 112. Popis: I1'. K. O črtici »Repinčcva Tonica« v SN 1897 št. il— 33.
Pisma Josi/)u Stritarja bratu Andreju. — DS 1956 str. 291—508. Cankarjevo delo. Iz govora prof. dr. Franceta Koblarja ob priliki 60-letnice Ivana Cankarja dne 50. oktobra 1.1. — S 1956 št. 46 str. 2.
Odlomki govora.
Dr. Jože Puntar. — Sja 195? št. 31 str. 5. Podpis: F. K. Nekrolog.
F. S. Finžgar. Odlomek iz jubilejnega članka. — GL Drama 1938/39 št. 2 str. 11—14.
Karel Capek. — Sja 1938 št. 52 str. 5. =a... Slovenski list 1959 št. 107 str. 6. Podpis: F. K.
Nekrolog.
Oton Zupančič. Govor ob proslavi njegove 60-letniee v Narodnem gledališču. — S J 1938 str. 5—7.
Ivan Cankar. Govor na spominski akademiji ob 20-letnici njegove smrti. — Dejanje 1959 str. 49—52.
Zapuščina Jožeta Coelbarja. — M 1939 str. 25. Anton Leskooec. — M 1939 str. 388—389.
Delo Ioana Cankarja o Zadrugi. — SJ 1959 str. 170—175; 1941 str. 58—86. Slovensko leposlovje od I. 1918—1918. — Spominski zbornik Slovenije, Lj. 1959 str. 264—274.
Navija slovenska drama. (Perveo Joža Živkovič.) — Savrcmenik [Zgb| Knj. I. 1940 str. 228—250.
Jernej Leoičnik in njegova pesniteo »Katoliška cerkev . Slovstveno-zgodovinski prispevek. C 1941 str. 225—242: 297—542. Ref.: [Tine Debcljuk], S 1942 št. 72. Prešeren. Odlomki iz. dveh predavanj. — Dejanje 1941 str. 1—8. Prešeren. Misli ob Prešernovem tednu iu stoletnici Poezij. — KMD 194" str. 148—152.
Dragotin Kelte. Ob 50-letniei smrti. — SPor 1949 št. 98 str. 5. Podpis: F. K. Ljubljanska dijaška »Zadruga«. — SU 1949 str. 75—110: 184—230.
Povzetek v francoščini.
France Bevk. Ob šestdesetletniei. Odlomki za monografijo. — NS 1950 sir. 865—879: 969—985; 1078—1093. Str. 1095 —1096: Bibliografija Bevkovih del.
kot avtor je pomotoma naveden France Kidrič.
Člani ljubljanske dijaške Zadruge. — SR 1950 str. 156—166. Franc S. Finžgar. — KMD 1951 str. 75—81.
Gregorčiče» »Planinski raju. Ob jutrišnjih slovesnostih na Gregorčičevem rojstnem domu in njegovem grobu, (s sliko). — 1.1) 1951 št. 24 str. 4. Simona Gregorčiča rojstni dom. — SPor 1951 št. 172 str. 4.
O Jurčičevih dramatskih načrtih. — SR 1951 št. 197—222. Popravek in dopolnilo: SR 1954 str. 555—556.
Povzetek v francoščini.
Mohorjeva pooest. — KMD 1955 str. 91—94.
/. avtorjevo sliko in biografskimi podatki.
Shakespeare o slovenskih prevodih. — GMS 1954 str. 59—41. Podpis: F. K. Slooenačka pro/.а za posljednih pedeset godina. Sa slovenačkog rukopisu pre-vco T(one] P[otokar]. — V knjigi: Odabrune slovenačke novele 1900—1950. Sarajevo 1954 str. 5—27. Josip Klemenčič. — SR 1954. str. 281—289.
Govor ob odkritju nagrobnika Otonu Zupančiču. — NRuzgl 1955 str. 296. loan Gornik. Prispevek k Striturjevi dobi. — SR 1956 str. 118—147.
Povzetek v francoščini.
Spominu Ferda Kozaku. Besede ob krsti II. decembra 1957. — NRuzgl 1957 sir. 607—608.
Matevž Raonikar-Poženčan. Ob dvestoletnici Vodnikovega rojstva. Ob/. 1958
str. 190—192. Podpis: F. K. Slovo od pisatelja Ioana Preglja. — Književni glasnik MD 1960 str. 8—9. Simon Gregorčič. Njegov čas. življenje in delo. (Opremila Miša Bernik.) — l.j.
SM 1962. 453 + (I) str. s slikami. 4".
Rot.: Jože Pogačnik, NRazgl 1463 str. 164. — Jože Šifrer, Selb 1963 str. 335—359. — Jože Grogorič, Nova pot 1965 str. 352—554. — Bogo Tcply, NO 1964 str. 158 141).
Slovstvena zgodovina. — V knjigi: Zbornik razprav in člankov Slovenska Matica 1864—1964/. Lj. 1964 str. 71—107. France Bevk: Kaplan Martin Čedermac. (Opombe: France Koblar.) — Lj. DZS 1966. Klasje 41. Str. 201—221: Opombe. Boleslao Pius in njegov Faraon. V knjigi: B. Prus: Faraon. Lj. 1967 str. 611- 643. Prvi zvezek Gregorčičevih Poezij, njih nastanek in zgodba rokopisa. — V knjigi: Simon Gregorčič, Poezije 1882. Faksimile rokopisa iz NUK. Y l.j. 1967 str. III—XIX.
Spremna beseda. V knjigi: II. von Kleist, Princ llomburški. Michael Kohlhaas. Lj. 1969 str. 160—163; 176—183.
2. ČLANKI ZA SLOV. BIOGR. LEKSIKON
Podpis: Kr. Kette Dragotin. — 1 (zv. 3, 1928) str. 432. Kmet Marija. — 1 (zv. 3, 1928) str. 469. Koblar France. — I (zv. 3. 1928) str. 479. Brez podpisa. Kosovel Srečko. — 1 (zv. 4, 1932) str. 532—553. Kozak Juš. — I (zv. 4. 1952) str. 541. Kraigher Alojz. — J (zv. 4, 1952) str. 546—547. Krek Frančišek. — I (zv. 4. 1952) str. 557. Kremžar M. Elizabeta. — I (zv. 4. 1952) str. 570.
Kristan Elbin. — I (zv. 4. 1932) str. 572—575. Podpis Kr. in /Avgust/ Pir/jevec. Lah Ivan. — I (zv. 4. 1952) str. 604—605. Leben Stanko. — I (zv. 4. 1952) str. 631. Leskovec Anton. — 1 (zv. 4. 1932) str. 638—639.
I.evec Anton. — 1 (zv. 4. 1932) str. 640. Podpis: Kr. in /Janko/ P/ole/c. Levičnik Jernej. — I (zv. 4. 1932) str. 648—650.
Leoičnik Jožef. — 1 (zv. 4, 1932) str. 650—651. Podpis: Kr. in /Stanko/ Pr emrl .
Levstik Vladimir. — I (zv. 4. 1932) str. 659—661.
Linhart Anton Tomaž. — I (zv. 4. 1952) str. 664—672.
Loorenčič Joža. —■ I (zv. 4. 1932) str. 682—683.
Maister Rudolf. — II (zv. 5, 1953) str. 14—15.
Majcen Stanko. — II (zv. 5, 1955) str. 24.
Malešič Matija. — II (zv. 5, 1953) str. 36.
Mandelc Valentin. — II (zv. 5. 1933) str. 40—42.
Masel j Fran Podlimbarski. — II (zv. 5, 1955) str. 66—68.
Mazovec Ivan. — II (zv. 5. 1933) str. 77.
Medved Anton. — II (zv. 5. 1933) str. 79—84.
Merhar Alojzij (Silvin Sardenko). — II (zv. 5. 1953) str. 96—97.
Mesar Ivan. — II (z\. 5, 1933) str. 101.
Meško Ksaver. — II (zv. 5, 1933) str. 105—105. Milčinski Fran. — II (zv. 5, 1953) str. 124—125. Mrzel Ludvik. — II (zv. 6, 1955) str. 161. Murnik Rado. — II (zv. 6, 1955) str. 178. Neubauer Franjo. — II (zv. 6. 1955) str. 200. Novačan Anton. II (zv. 6. 1955) str. 205—206. Novi/ Lili. — II (zv. 6. 1955) str. 209. Ogrinec Josip. — II (zv. 6. 1955) str. 221—222. Okorn Janez. — II (zv. 6. 1955) str. 224.
Opeka Mihael. — JI (zv. 6, 1955) str. 226—227. Podpis: Kr. in /Franc Ks./ L/u/k/m/a/n.
Pagliaruzzi Josip. — H (zv. 6, 1955) str. 245—245. Pahor Josip. — II (zv. 6, 1955) str. 249—250. Pajk Janko. — II (zv. 6. 1955) str. 251-256. Pajk Peter. — II (zv. 6. 1955) sir. 256—257. Рајкооа Pavlina. — II (zv. 6. 1955) str. 257—259. Perko Pavel. — II (zv. 6. 1955) str. 508. Pesjakova Luiza. — II (zv. 6. 1955) str. 516—518. Peterlin Alojzij. — 11 (zv. 7, 1949) str. 321.
Peterlin-Petruška Radiooj (Franc). — II (zv. 1949) str. 522—525.
Piber Jože. — 11 (zv. 7, 1949) str. 536.
Pire Alojzij. — II (zv. 7. 1949) str. 539.
Pirec Alfonz. — II (zv. 7. 1949) str. 358—559.
Plestenjak Jan. — II (zv. 7, 1949) sir. 580—581.
Podbeošek Anton. — II (zv. 7, 1949) str. 559.
Podkrujšek Fran-Harambaša. — H (zv. 7. 1949) str. 599—400.
Podmilščak Josip (Andrejčkoo Jože). — 11 (zv. 7, 1949) str. 401—402.
Pogačnik Ferdinand. — II (zv. 7, 1949) sir. 407—408.
Pogačnik Jože. — II (zv. 7, 1949) str. 409.
Poljanec Ljudmila. — II (zv. 7, 1949) str. 457.
Potočnik Blaž. — II (zv. 7, 1949) str. 458—460.
Potrč Ivan. — II (zv. 7. 1949) str. 464—465.
Poznik Radiooj. — II (zv. 7. 1949) str. 468—469.
Pregelj Ivan. — II (zv. 8, 1952) str. 481—486.
Prelesnik Matija. — II (zv. 8, 1952) str. 486—487.
Prernk Josip. — II (zv. 8, 1952) str. 489—490.
Premru Vladimir. — II (zv. 8, 1952) str. 494.
Prijatelj loan. — II (zv. 8, 1952) str. 571—578.
Prunk Ljudmila-Utva. — II (zv. 8, 1952) str. 587.
Pu cel j Ivan. — II (zv. 8. 1952) str. 590.
Podpis: S/ilvo K/ranjec/ in Kr. Pucelj Janez. — II (zv. 8, 1952) str. 591. I'll gel j Milan (Emil). — II (zv. 8, 1952) str. 595. Puiltur Josip. — II (zv. 8, 1952) str. 599—600.
Ruonikar-Poženčan Matevž. — 111 (zv. 9, I960) str. 48—52.
Regali Josip. — 111 (zv. 9, 1960) str. 64.
Remec Alojzij. — III (zv. 9. I960) str. 78—79.
Remec Franc Jos. — 111 (zv. 9. 1960) str. 80.
Remec France. — III (zv. 9. 1960) str. 80.
Res Alojzij. — III (zv. 9, 1960) str. 86.
Resman loan. — 111 (zv. 9, 1960) str. 86—87.
Ribičič Josip. — III (zv. 9. 1960) str. 95.
Rob loan. — lil (zv. 4. 1960) str. 111.
Robida Adolf. — 111 (zv. 9. I960) str. 115—116.
Robida loan. — lil (zv. 9, 1960) str. 116—117.
Roječ Franc. — III (zv. 9. 1960) str. 126.
Rozman loan. — lil (zv. 9, 1960) str. 148.
Sadar loan. — HI (zv. 9, 1960) str. 180—181.
Samec Janko. — III (zv. 9. 1960) str. 195.
Sambalier Edoard. — III (zv. 9, 1960) str. 196.
Samotorčan Josip. — III (zv. 9, 1960) str. 197—198.
Saoinšek Slavko (Jakob). — III (zv. 9. 1960) str. 208.
Sebenikar Malilda, r. Tomšič. — III (zv. 10. 1967) str. 258.
Sekooanič Franc (p. Krizostom). — III (zv. 10. 1967) str. 277 278.
Seliškar Anion. — III (zv. 10. 1967) str. 280—281.
Seliškar Tone. — lil (zv. 10. 1967) str. 281—282.
Semrajc Marlin. — III (zv. 10. 1967) str. 285—286.
Seoer loo. — III (zv. 10. 1967) str. 298.
Sever Sonja r. Kamplet. — III (zv. 10. 1967) str. 500—501.
Siloester Radoslao (Franc). — III (zv. 10. 1967) str. 508—509.
S im an d l Dragotin. — III (zv. 10. 1967) str. 509.
Sioec Franc. — III (zv. 10, 1967) str. 521.
Skalicki/ Zdenko. — lil (zv. 10. 1967) str. 525.
Sket Jakob. — lil (zv. 10, 1967) str. 550—552.
Skofič (Skofič) Franc. — lil (zv. 10. 1967) str. 533.
Skrinjar Marija r. Manfrede. — III (zv. 10, 1967) s!r. 558—559.
Skoarča M. Stanislava (Marija). — lil (zv. 10. 1967) str. 545.
S mole j Matija. — 111 (zv. 10, 1967) str. 589—590.
Smolnikar Hernard. — 111 (zv. 10, 1967) str. 592—396.
Podpis: Kr. iu S/lodnjak/ iu G/span/. Smrekar Andrej. — 111 (zv. 10. 1967) str. 396. Stanič Katinka por. Kokalj. — III (zv. 10. 1967) str. 458—459. Stanič (Stariig) Valentin. — III (zv. 10, 1967) str. 459—442. Stare Josip. — lil (zv. 10, 1967) str. 449—451.
5. KNJIŽNA KRITIKA
Poročilo o hroaško-slovenskem kat. shodu o Ljubljani. Izdul pripravljalni odbor. — Zora 1913/14 str. 184.
Stanko Majcen: Kasija. Drama v treh dejanjih. Lj. 1919. Izdala in založila
Nova založba. — DS 1919 str. 292—293. loan Cankar: Moje življenje. Narodna knjižnica snop. 13—15. Natisnila in založila Zvezna tiskarna. Y Lj. 1920. — DS 1920 str. 159. Izidor Cankar: Obiski. Nova knjižnica 5. Založila in izdala Nova založba. V Lj.
1920.	— DS 1921 str. 56—58.
Fran Albrecht: Pesmi življenja. Umetniška propaganda v Lj. 1920. — DS 1921 str. 119.
Ivan Cankar: Mimo življenja. Lj. 1920. Založila Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
— DS 1921 str. 218—219. Duro Dimooič: Kraljevič Murko. Drama u četiri čina. Zagreb 1919. Izdanje
Matice Hrvatske. — LZ 1921 str. 57—59. Mirko Korolija: Zidanje Skadra. Dramski poem u tri čina s epilogom. Zagreb,
Izdanje knjižare Z. i V. Vasica. 1920. — LZ 1921 str. 59—60. France Bevk: Pesmi. Opremil France Kralj. Gorica 1921. Samozaložba. —
S 1921 št. 295 str. 2—3. France Bevk: Pastirčki pri plesu in kresu. Izdala in založila »Slomškova zveza«.
Mladinska knjižnica I. zv. Lj. 1920. — DS 1922 str. 39. Ivan Cankar: Grešnik Lenart. Življenjepis otroka. V Lj. 1921. Založila »Tiskovna zadruga«. — DS 1922 str. 88—89. Vele ja. Drama v treh dejanjih. Spisal Anton Novačan. V Lj. 1921. Založila
»Tiskovna zadruga«. — DS 1922 str. 187—188. Ivan Lali: Noč na Hmeljniku. Oder Zbirka gledaliških iger. Lj. 1921. Izdala
»Zveza kulturnih društev«. — DS 1922 str. 236. Anton Medved: Stari in mladi. Ljudska igra v štirih dejanjih. Ljudski oder II. zv. Lj. 1921. Izdaja in zalaga »Slovenska krščansko-socialna zveza«. — DS 1922 str. 236—237. Kosor Josip: Nepobediva lada. Tragedija ljudske svjesti u pet činova. Zagreb
1921.	Zena. Draima u tri čina. Zagreb 1921. Tisak i naklada St. Kugli. — LZ 1922 str. 55—58.
Tomislav Prpič: Madona Bistrica. Regijonalističko-tradicijonalistički mistcrij.
Zagreb 1921. Samozaložba. — LZ 1922 str. 507—508. Shakespeare — Zupančič: Julij Cezar. Izd. Nova založba. Lj. 1922. — S 1922 št. 145 str. 4—6.
F. S. Finžgar: Iz modernega sveta. Zbrani spisi III. zv. v Lj. 1922. Založila
Jugoslovanska knjigarna. — DS 1925 str. 28—29. Stanko Majcen: Za nooi rod. Tri enodejanke. Trst 1922. Izdala in založila Naša
založba. — DS 1925 str. 126—127. France Bevk: Faraon. Trst 1922. Izdala in založila Naša založba. Tiskarna Miroslava Jasperja na Dunaju. Opremil Tone Kralj. — DS 1925 str. 154—155. Jadranski almanah za 1. 1923. — DS 1925 str. 249—250.
Vladimir Levstik. Gadje gnezdo. 2. izd. V Lj. 1925. Založila Kleinmayr & Fed. Bamberg. — DS 1924 str. 45—46.
28 Slavistična revija
15
Naša dramatična literatura. — DS 1924. str. 94—96.
Ocena del: Ivan Rozman, Testament. Lj. 1023. — Ivan Cankar, Hlapce Jernej in njegova pravica. Gorica 1423. - A. Remec, Užitkarji. 1'revalje 1923. — J. Jalen, Dan Lj. 1923. — I'. Colin, Peterčkove poslednje sanje. Lj. 1923. - Fr. Milčinski, Mogočni prstan. Lj. 1923. A. T. Linhart: Županova Micka. Veseli dan uli Matiček se ženi. Lj. 1923.
/•'. S. Finžgar: Dekla Ančka in Srečala sla se. Zbranih sjiisov 4. zv. Založila
Nova založba v Lj. 1924. — DS 1924 str. 220. Pavel Perko: Z naših gora. Zbirka novci, slik in črtic I. zv. Natisnila in založila
Л. Slatnar v Kamniku 1924. — DS 1924 str. 220—221. 'Zupančič: Veronika Deseniška. Tragedija v petih dejanjih. — DS 1924 str. 253—256.
Ref.: Fran Albreht, 1.7. 1923 str. 243- 249; 311 — 14. France Bevk: I. Nubiji. Izdala in založila Narodna knjigarna. Gorica 1925. — II. Tatic. Izdala in založila Naša založba. Trst 1925. — DS 1924 str. 256—25?.
Andersenove pripovedke za slovensko mladino. Priredila Utva. Splošna knjižnica 7. zv. V Lj. 1925. — DS 1924 str. 257—258. J. Jalen: Dom. — S 1924 št. 87 str. 5. Troje knjig Cvetka dolarja. — DS 1925 str. 92—94.
Ocena del: Poletno klasje. I.j. 1923. — Pustirjeva nevesta. Lj. 1923. — Kmečke povesti. Lj. 1924.
Anion Novačan: Samosilnik. Deset povesti. Lj. 1925. Založila Tiskovna zadruga.
— DS 1925 str. 126—127. Ksaver Meško: Listki. Splošne knjižnice 56. zv. V Lj. 1924. — DS 1925 str. 127. Podpis: Fr. K.
Ivan liobida: Rože ob poli. Dramska pesnitev v petih slikali. V Lj. 1924. Založila Narodna knjigarna. — DS 1925 str. 127—128. Podpis: Fr. K. Slovenski biografski leksikon. Uredil Izidor Cankar s sodelovanjem Jože Glo-narja, Franca Kidriča, Janka Šlcbingcrja. L zv. Y Lj. 1925. — DS 1925 str. 220_221.
Zoonimir Kosem: Morje. Drama v štirih dejanjih. V Lj. 1924. Natisnila iu založila Učiteljska tiskarna. — DS 1925 str. 221—222. Podpis: Fr. K. France Prešeren, poet in umetnik. Kot komentar k izdaji iz leta 1847 v proučevanje umetnosti in poetovega dela priredil dr. Avgust Žigon. V Celovcu 1914. Tiskala in založila Družba sv. Mohorja. — DS 1925 str. 285—288.
Ref.: Fr. Kidrič, LZ 1928 str. 376-379.
Josipa Jurčiča Zbrani spisi. 2. izd. Uredil dr. Ivan Prijatelj. V Lj. 1925. Izdala
in založila »Tiskovna zadruga«. — DS 1926 str. 58—59. Dr ja Ivana Tavčarja Zbrani spisi. V. zv. Uredil dr. Ivan Prijatelj. V Lj. 1924.
Izdala in založila Tiskovna zadruga. — DS 1926 str. 59. Fr. Maslja-Podlimbarskega zbrani spisi 1. zv. Uredil Janko Šlebinger. Y Lj.
1925. Izdala in založila »Tiskovna zadruga«. — DS 1926 str. 60. Fr. Zbašnik: Žrtve. Povest. Iz Ljublj. zvona XXI., 1901. V Lj. 1936. Izdala Zveza kulturnih društev. Zbirka Prosveti in zabavi 10. zv. Založila Tiskovna zadruga — DS 1926 str. 60.
France Bevk: Smrt pred hišo. Roman. Gorica 192). Izdala in založila Corišku
matica«. — l)S 1926 str. 127. Coetko (lolar: Bratje in sestre d Gospodu. Sanje poletnega jutra. V l.j. 1925. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Splošna knjižnica 61. z\. — DS 1926 str. 128.
Franjo Šuklje: 1 z mojih spominoo I. del. V T.j. 1926. Založilo Katoliško tisk.
društvo. — DS 1926 str. 159—160. loan Cankar: Zbrani spisi. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. Založila Nova založba v Lj. — DS 1926 str. 189—191.
Occim Zbranih spisov I, 1425. — II. 1425, - III. 1926.
Siloin Sardenko. Soeti Alojzij. Študije in pesmi. Natisnila Zadružna tiskarna
v Lj. — DS 1926 str. 255. Podpis: F. K. Monografija o slovenski drami. — S 1926 št. 69 str. 6. Podpis: Fr. K.
Ocena knjige: Frank Wöllmen, Slovinské drama.
Ivan Cankar: Zbrani spisi 4. zv. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. V Lj.
1926. Založila Nova založba. — DS 1927 str. 50—51. Podpis: F. K. Dr. Ivana Tavčarja Zbrani spisi IV. zo. Uredil dr. Ivan Prijatelj. V Lj. 1926.
Izdala in založila Tiskovna zadruga. — DS 1927 str. 51—52. Podpis: F. K. Juš Kozak: Beli mecesen. Izdala in založila Vodnikova družba v Lj. 1920.
DS 1927 št. 52. Podpis: F. K. Ivan Lah: 1'epeluli. Narodna pravljica v 6 dejanjih. V Lj. 1926. Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. Oder 14. zv. — l)S 1927 str. 54. Podpis: F. K.
Fr. Jaklič: Peklena svoboda. Povest o ljubljanski in ižanski revoluciji leta 184S. Slovenskih večernic 79. zv. Izdala in založila Družba sv. Mohorja. Prcvaljc 1926. — DS 1927 str. 55. Podpis: F. K. Vladimir Levstik: Pravica kladiva. Povest. Izdala in založila Vodnikova družba
v Lj. — DS 1927 str. 55; ovitek št. 1. Podpis: F. K. Slovenski biografski leksikon. 2. zo. Uredil Izidor Cankar s sodelovanjem Jože Glonurju, Iranca Kidriča, Janka Šlebingerja. V Lj. 1926. Založila Zadružna gospodarska banka. — DS 1927 str. 160. Podpis: F. K. Ivan Cankar: Zbrani spisi. V. zvezek. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar.
V Lj. 1927. — DS 1927 str. 158—159. Podpis: F. K. Tri knjige o sv. Frančišku. 1. Marija Kmetova: Soeti Frančišek Asiški. Založila Družba sv. Mohorja, 1926. Mohorjeva knjižnica 15. — 2. France Bevk: Bral Frančišek. Izdala in založila Književna zadruga »Goriška Matica . Gorica 1926. ■— 5. Ksaver Meško: Legende o sv. Frančišku. Izdala Goriška Mohorjeva družba. Gorica 1927. — DS 1927 str. 159—160. Podpis: F. K. France Bevk: Kresna noč. Trst, Književna družina »Luč«. — DS 1927 str.
185—186. Podpis: F. K. Literaturmissenschaftliches Jahrbuch der Görres-Gesellschaft L lu Verbindung mit Josef Nadler und Leo Wiese, hrsg. von Günther Müller. Freiburg in Br. 1926. — DS 1927 str. 224. Podpis: F. K. Ivana Cankarja Zbrani spisi. Ob izdaji V. zvezka. — S 1927 št. 86 str. 5. Podpis: r.
I .('poslopje o naših knjižeon ih založbah. — DS 1928 str. 62—63. Podpis: F. K.
Poročilo o knjigah Mohorjeve in Vodnikove družbe, Goriške matice in Goriške Mohorjeve družbe: Fr. Detela, Vest in zakon; F. S. Finžgar, Strici. (Prevalje 1927). — Fr. Bevk, llišu v Strugi; Z. Kvcdrovn, Vlndku in Mitkn. (Lj. 1927). — Fr. Bevk, Krvavi jezdeci; Л. Budul, Zupan Žagar. (Gorica 1927). — Fr. Jaklič, Ob srebrnem studencu. (Gorica 1927).
Ioana Cankarja Zbrani spisi VI. z o. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar.
Nova založba v Lj. — DS 1928 str. 93—94. Podpis: F. K. F. S. Finžgar: Zbrani spisi. VI. zo. Nova založba v Lj. — DS 1928 str. 94. Podpis: F. K.
Josipa Jurčiča Zbrani spisi. V. zo. Uredil dr. Ivan Prijatelj. Tiskovna zadruga
v Lj. — DS 1928 str. 94. Podpis: F. K. Tri knjige o Otonu Zupančiču. 1. Jubilejni zbornik za petdesetletnico Otona Zupančiča. Uredil Fran Albrecht. Lj. 1928. Izdaja »Ljubljanskega zvona«. Založila Tiskovna zadruga. — 2. Ido Sever: Oton Zupančič. Knjižnica »Naša gruda« št. 1. 1928. — 3. Arturo Cronia: Ottone Zupančič. Roma MCMXXV1II.
—	DS 1928 str. 157—159. Podpis: F. K.
Anton Nooačan: Celjska kronika. Dramatski mozaik v treh delili. Prvi del: ~ Herman Celjski, drama v petih dejanjih. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Lj. 1928. — DS 1928 str. 186. Podpis: F. K. Troje knjig Ioana Preglja: Otroci solnca. Ljudska knjižnica zv. 27. Jugoslov. knjigarna. Lj. 1927. Tolminci. Zgodovinski roman. Katoliška knjigarna. Gorica 1927. Izbrani spisi, 1. zoezek. Jugoslov. knjigarna. Lj. 1928. — DS 1928 str. 221—222. Podpis: F. K. Ljubljansko narodno gledališče o letu 1928. Izdal Pavel Debevec. Založila
uprava »Razgleda« v Lj. — DS 1928 str. 223. Podpis: F. K. loan Nevistič: Ksaoer Šandor Gjalski. Študija. Jzdanjc »Vijenca«. Zagreb, 1928.
—	DS 1928 str. 223—224. Podpis: F. K.
France Beok: Vihar. Ribiška zgodba. Trst, 1928. Književna družina »Luč«. —
DS 1928 str. 280. Podpis: F. K. F. S. Finžgarjeoi Zbrani spisi VI. zoezek. — S 1928 št. 2 str. 7. Podpis: F. K. loan Pregelj: Izbrani spisi II. zo. (Bogovec Jernej. — Balade v prozi.) — S 1928
št. 287 str. 9. Podpis: F. K. Slovenska religiozna pesem. — S 1928 št. 291 str. 7.
Ocena zbirke: Vital Vodušek, Pesmi. Lj. 1928. loan Pregelj: Izbrani spisi. Drugi zvezek: Bogovec Jernej. Balade v prozi. V Lj. 1928. Založila Jugoslovanska knjigarna. — DS 1929 str. 49—50. Podpis: F. K.
Doktorja Franceta Prešerna zbrano delo. Uredila A. Pirjevec in Joža Glonar. Založila Jugoslovanska knjigarna v Lj. Natisnila Jugoslovanska tiskarna, 1929. — DS 1929 str. 50—51. Podpis: F. K. Narte Velikonja: Višarska polena. Izdala in založila Družba sv. Mohorja, Celje
1928. (Slovenskih večernic 81. zv.) — DS 1929 str. 51—52. Podpis: F. K. Aleksander Blok: Dvanajst. Prevedel Mile Klopčič. »Proletarska knjižnica« v Lj. 1928. — DS 1929 str. 55. Podpis: F. K.
Franci' Beok: Znamenja na nebu. Roman iz XIV. stoletja v treli knjigah: I. Krvavi jezdeci; 11. Škorpijoni zemlje; III. Črni bratje in sestre. Izdala in •založila Goriška Matica v Gorici, 1928 in 1929. — DS 1929 str. 123—124. Podpis: F. K.
Tavčarjevih Zbranih xpisov III. zvezek. Uredil dr. Ivan Prijatelj. V l.j. 1929. Izdala in založila Tiskovna zadruga«. — DS 1929 str. 124. Podpis: F. K.
Ivan Pregelj: Izbrani spisi. Tretji zvezek: Odisej iz Komende. Zapiski gospoda lanspreškega. Založila Jugoslovanska knjigarna. Lj. 1929. — DS 1929 sir. 187-188. Podpis: F. K.
Ivan Cankar: Zbrani spisi. VII - IX. zvezek. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. Založila Nova založba. V Lj. 1928 in 1929. — DS 1929 str. 214—213. Podpis: F. K.
France Bevk: V zablodah. Roman. Knezove knjižnice XXIII. zvezek. - DS 1929 str. 215—216. Podpis: F. K.
IVI. St. Reymont: Kmetje. 1. Jesen. Poslovenil Joža Glonar. Prevodov i/, svetovne književnosti X. zvezek. Str. 257 in Opombe prevujavca. — DS 1929 str. 218. Podpis: F. K.
France Bevk: Krivda. Povest. Muka gospe Vere. Založba književne družine Luč« v Trstu. 1929. Tuje dete. Sestra. Dve noveli v Biblioteki za pouk in zabavo. Tiskarna »Edinost« v Trstu, 1929. — DS 1929 str. 315—317. Podpis; F. K.
Silvin Sardenko: Zlati godovi. Pesmi, prilike in prizori. Založila kongregacija Marije Morske zvezde. V Lj. 1929. — S 1929 št. 85 str. 5. Podpis: K.
Knjige Goriške Matice. — DS 1930 str. 117—118. Podpis: F. K.
Ocena knjig iz 1. 1930; Koledar Goriške Matice. — Stavko Slavec [Andrej ßudal], Čigava si? — France Bevk, Umirajoči bog Triglav. — Nande Vrbnjakov [Fcrdo KIeinmayr|, Slike iz prirodc. -— Ciril Drekonja, Pod domačini krovom.
Ivan Pregelj: Izbrani spisi. Četrti zvezek. Zgodbe zdravnika Muznika (L in II. del). Založila Jugoslovanska knjigarna v Lj. 1929. Peter Markovič. Zgodovinska povest. Mohorjeva knjižnica 27. Družba sv. Mohorja 1929. — DS 1930 str. 170—171. Podpis: F. K.
France Bevk: Julijan Sever. Trst, 1930. Književna družina »Luč«. — DS 1950 str. 171. Podpis: F. K.
Franjo Suklje: Iz mojih spominov. L —III. del. Zuložila Jugoslovanska knjigarna v Lj. 1926 in 1929. — Ivan Hribar: Moji spomini, 1. del od 1. 1853 do I. 1910: 11. del: Osvobojevalna doba. Samozaložba. Lj. 1928. — DS 1930 sir. 215—218. Podpis: F. K.
Lojz Kraigher: Na fronti sestre Žive. Draina v treh dejanjih. V Lj. 1929. Založila Tiskovna zadruga. — DS 1950 str. 522—523. Podpis: F. K.
Tavčarjevih zbranih spisov II. zvezek. Uredil dr. Ivan Prijatelj. V Lj. 1929. Izdala in založila Tiskovna zadruga. DS 1930 str. 524—325. Podpis: F. K.
Frana Levstika Zbrano delo. Uredil dr. Anton Slodnjak, založba Jugoslovanske knjigarne v Lj. III. zvezek: Pripovedni spisi, 1951; IV. zvezek: Dramatični spisi, 1952. — DS 1955 str. 162—164. Podpis: F. K.
Ioana Tavčarja '/.bruni spini 1. zvezek. Uredil dr. Kun Prijatelj. Založila Tiskovna zadruga v Lj. 19*52. — DS 1933 str. 533—535. Podpis: F. K. Fran Su ki je: Sodobniki, mali in veliki. Založba »Saturn«, Lj. 1955. — DS 1953
sir. 341—545. Podpis: F. K. Marija kmetova: Moja pot. G robi je 1955. Tisk in založba Misijonske tiskarne.
Domžale. — DS 1954 str. 372—374. Podpis: F. K. ksaver Meško: Ilenrik. gobavi vitez. Božičen misterij v štirih dejanjih. Mohorjeva knjižnica 68. Celje 1934. — DS 1954 str. 529—531. Podpis: F. K. Anton Ooen: Ksaoer Meško. Njegov razvoj v življenju in literarnem udejstvo-
vanju. Založila Tiskovna založba. Maribor 1954. — DS 1934 str. 551—553. Ob pesmih Edvarda Kocbeka. — S 1954 št. 290 str. 4. Podpis: F. K.
Ocenil zbirke: Edvard Kocbek, /enilja. I.j. 14>4.
Nekaj knjig Franceta Bevku. — DS 1955 str. 97—99. Podpis: F. K.
Ocena knjig: Ljudje pod Osojnikoin. Krivda. Lj, 10>4. - Dedič. Gorica	— Gmajna.
Trst 1()">>. — Kozorog. Gorica 1 *>■>". Miško Kranjec: Pesem ceste. Romun. Leposlovna knjižnica 17. Založba Jugoslovanske knjigarne v Lj. 1954. — DS 1955 str. 157—161. Podpis: F. K. = ~ France Koblar: Miško Kranjec. Pesem ceste. — V knjigi: Razgledi v književnosti 1918-1941. Eseji in kritike. Lj. MK 1965. Str. 202—204. Juš Kozak: '/.a prekmurskimi kolniki. Slovenske poti XV. Tiskovna zadruga
v Lj. 1954. — DS 1935 str. 161—165. Podpis: F. K. Der Grosse Herder. Nachschlagewerk für Wissen und Leben. Vierte völlig neubearb. Aufl. Freiburg in Br., Herder & Co. — DS 1955 št. 5 platnice. Podpis: F. К.
Edvard Gregoriii: V času obiskanju, osem posluj o Jezusovem poslanstvu. Jugoslovanska knjigarna. Lj. 1935. — DS 1955 str. 216—217. Podpis: F. K. Slehernik. Po Hofmannsthalovem »Jedermannu priredil Oton Zupančič. Uvod napisal Jakob Šolur. Mohorjeva knjižnica 70. Založila Družba sv. Mohorja v Celju 1954. — DS 1955 str. 217—218. Podpis: F. K. France Bevk: Izbrani spisi 2. zvezek: Kresna noč. Vihar. — Ves tu i k Jugoslovanske knjigarne 1955 št. 2/4 str. 25—24. France Bevk: Huda ura. Mohorjeva knjižnica 74. Založila Družba sv. Mohorja v Celju 1953: Samote. Izdanje Kmetijske matice 1955: Pustirci. Izdala Mladinska matica v Lj. 1953; Srebrniki. Izdala Vodnikova družba v Lj. 1956; V mestu gorijo luči. Založba »Evalit«, Lj. 1956. — DS 1937/38 str. 107—109. Podpis: F. K.
Stanko Cajnkar: Potopljeni svet. Drama v štirih dejanjih. Zuložilu Nova založba v Lj. 1958. — Dejanje 1958 str. 145—144. Podpis: F. K. Dela Otona 'Zupančiča. Uredil Josip Vidmar. Založila Akademska založba v Lj.
1.—I1I. zvezek 1936; IV. zvezek 1938. — Dejanje 1939 str. 430. Juš Kozak: Maske. Založila Tiskovna zadruga v Lj. 1940. — Dejanje 1940 str. 324—526. = ... V knjigi: Antologija slovenučkog književuog# eseju. Beograd, Noli t 1964. Str. 158—142. F. S. Finžgar: »Makalonca«. Izdala Nova založba v Lj. 1944. — S 1944 št. 228 str. 3. Brez podpisa.
E. UREDNIŠKO DELO
1.	ČASOPISI
Naš vzor. |Dijuški rokopisni list| Lj. 1907.
Dom in svet. I.ist za slovstvo in umetnost. Lj. KTD. Uredili: France Koblar in France Stelè 11923—1929). — France Koblar, France Stelè, Anion Vodnik (1930—1932). — France Koblar, France Vodnik, France Stelè (1933—1957/38, št. 1—2.)
Ref.: [Jože Dcbevec| J. Db„ S 1925 5t. 58. — S 1957 St. 91.
2.	KNJIGE
f.eopold Turšič: Tiho veselje. Zbirko uredil in opombe o I nršiču in njegovem delu napisal France Koblar. Celje MD 1928. Str. 107—108: Opombe.
Ref.: France Vodnik, DS 1929 str. 219. — Dr. J[akob| S|ilc|, S 1928 št. 297.
Ivan Cankar: Zbrani spisi XX. zo. Uvod in opombe napisal France Koblar. Lj. Nova založba 1936.
Str. V—XVI: Uoocl. Str. 276—292: Opombe. Vsebina: Podobe iz sanj. Do-stavki. Romantične duše. Črtice 1897 -1918. Politični, satirični in polemični spisi.
Ref.: [Božidar Borko| -o. J. 1957 št. 50. — Ivo Brnčič, I.Z 1957 str. 250 240; 544 552; 454- 442: — I Ti ne Debeljak] td, S 1957 št. 2. — Lino I.egišn, Sd 1957 str. 190. Josip Jurčič: Deseti brat. Priredil France Koblar. Celje Ml) 1936. Str. 5—40: Uvod. Str. 266—278: Opombe. Str. 279—285: Dodatek.
Ref.: Jaroslav Dolar, CZN 1956 str. 94. — Janez Logar, DS 1456 str. 441 - 442. — Jakob Solar, Književni glasnik MD 1956 str. 32—54. — France Kidrič, LZ 1956 str. 590—597. — V[iktor| S[molcj], M 1956 sir. 273—274. — [Tine Dcbcljukj, S 1956 št. 111.
Dom in svet v letu 1917. Lj. Samozaložba 195S.
Ref.: Jaž,o Dcbevec, DS 1958 str. 204—208, 591—592. — Drago Sega, Sd 1958 str. 580—382. J. Vidmar, Sd 1958 str. 582—585. — Straža v viharju 1958 str. 8.
Jože Coelbar: Izbrano delo. Uredil France Koblar. Celje MD 1958.
Str. 5—24: Uvod. Str. 227—250: Opombe. Vsebina: Zapuščina Jožeta Cvel-barja. Uvod. Romanca o študentu. Pesmi. Slike in črtice. Dnevnik.
Ref.: R|ajko| L[ožar], C 1958/59 str. 285—287. — France Vodnik. Dejanje 1959 str. 390. Književni glasnik MD 1939 sir. 55—56. — |Radivoj Rehar] -r, MV 1959 šl. 2 str. 4. Mentor 1958/59 str. 227—228. — Janez Logar, M 1959 str. 75—74. Slovenska knjiga 1918—1938. Izdalo Društvo slovenskih književnikov za razstavo slovenske knjige 1918—1958, ki jo je priredilo v dneh 2.—12. oktobra ob dvajsetletnici Jugoslavije. [Uredil France Koblar.] Lj. 1958. Dragotin Kette: Zbrano delo. Uredil France Koblar. V Lj. Nova založba. 1940. Str. V1I-LVI: Uvod. Str. 309—352: Opombe.
Ref.: Lino Legiša, Dejanje 1941 str. 75—74. — Dušan Ludvik, DS 1941 str. 156 161. [Božidar Borkol -o, J 1940 št. 279. - Alfoihz Gspan, LZ 1941 sir. 84 -92.
Josip Stritar: Izbor mladinskih spisoo. Priredil France Koblar. Lj. Ml) 1941. (Cvetje iz domačih in tujih logov 16.) Str. 5—24: Uvod. Str. 159—175: Opombe. Ref.: [Tine Debeljak|, S 1942 št. 50.
Drugotin Kette: Pesmi. Skrb zu izdajo besedilu je imel France Koblar. Lj. SK'/. ll)4(>: 1967.* (Miniaturna izdaja.)
Ref.: France Bernik MIR 1949/50 str. 364—366.
Stritarjevi pripovedni spisi. Priredil, spisal uvod in opombe France Koblar. Celje MD 1946. (Zadružna knjižna izdaja 8.)
Str. 7—72: Uvod. Str. 221—234: Opombe. Vsebina: Svetinova Metku. Gospod Mirodolski. Rosana. Sodnikovi. Str. 235: Vprašanja in naloge za šolo.
Ref.: [Dušan Moravec] dm, SPor 1947 št. 37.
Simon Gregorčič: Zbruno delo. Prva knjiga. Uredil in z opombami opremil Frunce Koblar. Lj. DZS 1947. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 571—472: Opombe. Vsebina: Pripombe k izdaji. Obseg in značaj izdaje (Poezije L. Poezije II., Nezbrane pesmi 1864—1888).
Ref.: [Dušan Moravec] din, SPor 1947 št. 281.
Tone Šifrer: Kmet in stvari. Izbor pesmi in proze. [Uredil France Koblar.| Lj. SM, 1947.
str. 174—175: [France Koblar]: Bibliografija Toneta Šifrer ja.
Ref.: Sl'or št. 134.
Simon Gregorčič: '/.brano delo. Druga knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1948. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 535—442: Opombe. Vsebina: Pripombe k izdaji. Obseg in gradivo. Pripombe k pesmim. Pesnikov molk. Poezije lil. Nezbrane pesmi 1889—1906.
Ref.: LdTd 1948 št. 143. — Ivan Domik, NO 1949 str. 247—249. — SPor 1948 št. 290.
Milan Pugelj: Izbrane novele. Uredil in spremno besedo napisal France Koblar. Lj. SKZ 1948.
Str. 329—545: Ob Milanu Puglju.
Ref.: Jaroslav Dolar, NO 1948 str. 179—182. — |France Jeza] fj. SPor 1948 št. 127. — Obz 1948 str. 364—365. — V. G., Razgledi 1948 str. 205—206.
Josip Stritar: Kritični spisi. Priredil [in komentiral] France Koblar. Lj. DZS 1948. (Klusjc 11 — 12.)
Str. 121—160: Opombe. Vsebina: Prešernove poezije. Kritična pisma. Iz Pogovorov«. Iz Dunajskih pisem.
Ref.: S|luvko[ R|upcl], LdTd 1948 št. 130. — Janko Clazer, NO 1949 str. 150—151.
Dragotin Kelte: Zbrano delo. Prva knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1949. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 267—547: Opombe. Vsebina: Pripombe k izdaji. Opombe k Pesmim. Pesmi in proza za otroke. Ref.: Mlilcno] V|odopivec], LdP 1950 št. 216.
Dragotin Kelte: Zbrano delo. Druga knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1949. (Zbrana dela slov. pesnikov iu pisateljev.) Str. 291—545: Opombe. Vsebina: Črtice. Pisma. Dostavki.
Ref.: 0[skur[ ll[udules|, MbV 1950 št. 91. Stefan Barbarič, NO 1950 str. 524—526.
«
Slovensko berilo zu višje razrede srednjih šol. VI. Sestavili Marja Boršnik... s sodelovanjem Janka Glazerja, Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka idr. Lj. DZS 1949; 195P'.
Stritarjeve izbrane pesmi. Priredil in pojasnil France Koblar. Celje MD 1949. (Leposlovna knjižnica 15.)
Sir. 5—44: Uood. Stritar pesnik. Str. 197—252: Opombe. Ref.: Ivan Domik, NO 1950 str. 294—296.
Drugotin Kette: Otroške pesmi in pooestice. Uredil France Koblar. Lj. MK 1950.
Ref.i Mb V 1950 št. 244.
France Beok: /zbrani spisi. Prva knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Uvod in opombe napisal France Koblar. Lj. DZS 1951.
Str. 5—64: Uood. Str. 418—442: Opombe. Vsebina: Pesmi. Pripombe k posameznim pesmim. Proza. Pripombe k posameznim črticam.
Ref.: Pavle Vozli?, Beseda 1951/52 str. 512—514. — Junko Traven, LD 1952 št. 88. — I[van| S|kušek|, NO 1932 str. 265-265. — [Oskar Hudales| -per-, VMb 1952 št. 175.
Simon Gregorčič: Zbrano delo. Tretja knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1951. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 421—484: Opombe. Vsebina: Pripombe k izdaji. Opombe k prepesnitvam Job in psalm 118. Proza. Dostavek prepesnitev in proze. Pisma. Opombe k pismom.
Ref.: Pjnvle) Vozlič, Beseda 1951/52 str. 178—179. — Janko Glazer, NO 1955 str. 73—76. — Lino Legiša, NS 1951 str. 1059—1948. — [Stanko Janež| Sž, SPor 1951 št. 281.
Simon Gregorčič: Zbrano delo. Četrta knijga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1951. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 403—504: Opombe. Vsebina: Obseg in značaj knjige. Opombe k pismom. Popravki in dopolnila. Pregled pisem. Imensko kazalo čez celotno zbrano delo.
Ref.: PJavlo] Vozlič, Beseda 1951/52 str. 575—374. — Karel Bačcr, LD 1952 št. 40. — Junko Glazer, NO 1953 str. 75—76.
France Beok: Izbrani spisi. Druga knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. Lj DZS 1952.
Str. 407—419: Opombe. Vsebina: Označba knjige. Muka gospe Vere. Julijan Sever, lliša v Strugi. Bridka ljubezen.
Ref.: Andrej Buda], Razgledi 1952 str. 421-425. — V|ital| K|labus|, Tribuna 1955 št. 5.
France Beok: Izbrani spisi. Tretja knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. l j DZS 1953.
Str. 471—495: Opombe. Vsebina: Označba knjige. Kresna noč. Viliar, Jadra z beneškim levom. Solia svetega Boštjana. Zapeljivec. Tuje dete. Nič.
Ref.: A[ndrej) Budal, PDk 1954 št. 109. — l''[ranc[ S|rimpf|, Večer 1955 št. 255.
Josip Stritar: Zbrano delo. P rua knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1955. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 405—544: Opombe. Vsebina: Načrt zbranega dela. Dosedanje izdaje. Opombe k prvi knjigi (Pesmi 1869. Satire. Pesmi 1870—1880. Dostavki).
Rer.: D(ušnn) 2[eljeznov|, Knjiga 1953 str. 102—106. |Vital Klabus| Vs, NRazgl 1954 št. 9. — SPor 1953 št. 126.
Josip Stritar: Zbrano delo. Druga knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1955. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 555—415: Opombe. Vsebina: Obseg in značaj knjige. Gradivo za drugo knjigo (Pesmi 1881—1890. Pozne pesmi. Iz groze dni. Dostavki). Dopolnila in
popravki v I. knjigi. Abecedno kazalo naslovov in zvezkov pesmi v I. in II. knjigi.
Josip Stritar: 'Zbrano delo. Tretja knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1954. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 401—495: Opombe. Vsebina: Obseg in značaj knjige. Pripombe posameznim tekstom (Svetinova Metka. Zorin. Gospod Mirodolski. Rosuna). Sodobna kritika. Odmevi Zorina in Gospoda Mirodolskega v Stritarjevem celotnem delu.
lief.: [Ciril Zlobec) -ir. LdP В 1954 št. 192. — .D[uštiii[ M[oravcc|, NRuzgl 1954 št. !M. — B[ožidar| B[orko[, Sl'or 1954 št. 196.
Josip Stritar: '/.brano delo. Četrta knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. I.j. DZS 1954. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 421—469: Opombe. Vsebina: Obseg in značaj knjige. Pripombe k posameznim tekstom (Sodnikovi. Krajše povesti in črtice. Satirični spisi in govori. Spomini. Levstik).
Ref.i P|eter| B|ožič], LIP 1955 št. 5. — Jože Pogačnik, NO 1955 str. 274-280. [Vital kl a bus] Ys, NRazgl 1954 št. 9. — S[lavko] K[upel] PDk 1955 št. 90.
Irance Beok: Izbrani spisi. Četrta knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. Lj DZS 1955.
Str. 447—470: Opombe. Vsebina: Označba knjige. Ljudje pod Osojnikoin. Krivda. Srebrniki.
Rot.: M i i Iti li 1 D[olgan), NRazgl. 1956 sir. 22. — Božidar Borko, NSd 1955 str. 1085 1087. — Večer 1955 št. 181.
Josip Stritar: '/.brano delo. Pela knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1955. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 451—502: Opombe. Vsebina: Obseg knjige in značaj Stritarjeve dramatike. Opombe k posameznim tekstom (Podobe iz življenja. Satire. Živalske podobe. Logarjevi). Dostavek (Stritarjeva nemška dramatika). Ref.: Jože Pogačnik, NO 1955 str. 739—745. — [Vital Klabus] Vs, NRazgl 1955 str. 5115. -SI lav ko] Ru[pel| PDk 1955 št. 90.
Josip Stritar: Zbrano delo. Šesta knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1955. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 421 556: Opombe. Vsebina: Obseg in značaj knjige. Opombe k posameznim tekstom (Prešeren. Kritična pisma I—IV. Pogovori 1870—79. Zona. Polemika. Popotna pisma). I rance Beok: Izbrani spisi. Peta knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. Lj. DZS 1956.
Str. 569—595: Opombe. Vsebina: Nastanek trilogije in njena označba. Pripombe k posameznim knjigam (I. Krvavi jezdeci. 11. Škorpijoni zemlje. III. Črni bratje iu sestre). Ref.: Marjan Brceelj, Slov J 1957 št. 33. Josip Stritar: '/.brano delo. Sedma knjiga. Uredil in z opombami opremil Irance Koblar. Lj. DZS 1956. (Zbrana dela slov. pesnikov iu jiisatoljev.) Str. 421—508 Opombe. Vsebina: Obseg in značaj knjige. Opombe k posamez-ineznim tekstom (Pogovori 1882—85. Dunajska pisma. Krajši spisi. Dostavki). Ref.: M|ilun| Dolgan, NRazgl 1937 str. 89.
Josip Stritar: '/.brano delo. Osma knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. I.j. DZS 1957. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 459—484: Opombe. Vsebina: Nastanek spisov za mladino. Opombe k posameznim besedilom (Pod lipo. Jagode. Zimski večeri). Kol.: SIlavko] Ru|pel|, PDk 195" št. 184.
Josip Stritar: Zbrano delo. Deveta knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1957. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Sir. 559 "595: Opombe. Vsebina: Obseg in značaj knjige. Pripombe k besedilu (Lešniki. Pisma 1850—1871).
Rot.: Franco Koblar, Knjiga 1458 str. 124.....155. _ Jožo Pogačnik, NRazgl 1958 str. 25% 254.
Dušan Moravče, NSd 1958 str. 548—552.
Josip Stritar: 7.brano delo. Deseta knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Lj. DZS 1957. (Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev.) Str. 415—582: Opombe. Vsebina: Značaj knjige. Pripombe k besedilu (Pisma 1872—1925). Popravki. Pregled pisem po imenu naslovljencev in po številu posameznih pisem. Imensko kazalo za celotno zbrano delo.
Rot.: SI|avko) Ru|pel], PDk 1958 št. 89.
France Beok: Izbrani spisi. Šesta knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. T.j. DZS 1958.
Sir. 581—409. Opombe. Vsebina: Nadaljevanje trilogije in pregled Bevkove zgodovinske povesti. Pripombe k besedilu (Človek proti človeku).
France Beok: Izbrani spisi. Sedma knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. Lj. DZS 1959.
Sir. 499—527: Opombe. Vsebina: Značaj knjige. Gospodična Irma. Mrtvi se vračajo. Mati. Na prelomu. Domotožje. Zivi mrlič. Predporočnu noč. Dan se je nagibal. Obračun. Modesta. Slabič.
Franc Šaleški Finžgar. Izbrana dela. 1'roa knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje M D 1959.
Sir. 595—425: Opombe. Vsebina: Uvodna beseda. Pripombe k prvi knjigi (Njiva. Stara in nova hiša. Življenje in smrt mohorske knjige. Dekla Ančka. Konjička bom kupil. Beli ženin. Strici. Nuš vsakdanji kruh. Boltežar. Prc-kvata ovca. Za prazen nič. Triglav. Divji lovec).
Ref.: J|ože| D|olonc|, Književni glasnik MI) 1959 št. 2. — Jože Gregorič, Nova pot 1960 str. 205—205. SI[avko] Ru|pcl], PDk 1960 št. 51.
France Beok: Izbrani spisi. Osma knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. Lj. DZS 1960.
Sir. 457—485: Opombe. Vsebina: Označba knjige. Vedomec. Opombe k besedilu (Jagoda. Preužitkar. Gmajna. Krvaveče rane. Mrtvaška nevesta. Kriva prisega. Nedolžni otročiči.
Ref.: Stanka Godnič, Delo I960 št. 160.
liane Šaleški Finžgar: Izbrana dela. Druga knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1960; 19652.
Str. 581—420: Opombe. Vsebina: Značaj druge knjige. Pripombe k posameznim spisom (Iz modernega sveta. Svetonočna vizija. Zakaj? Oče je oče. Sre-
čala sta so. Peregrin. Kakor pelikan. Silvester. Pomlad pod oknom. Služkinja. Dcsetnica. Kamnar. Sibirija. Selškega žu])iiika velika noč. Naša kri.)
Ref.: S!|uvko] Ru(pel), PDk 1%0 št. 206. — Jože Gregorič, Nova pot 1961 str. 55—57.
Franc Šaleški Finžgar: Izbrana dela. Tretja knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1960; 1965.2
Str. 389—423: Opombe. Vsebina: Značaj tretje knjige. Opombe k posameznim spisom (Sama. Prerokovana. Veriga).
Ref.: Književni glasnik MD 1960 št. 1/2. — Jože Gregorič, Nova pot 1961 str. 213—215. Sl[avkoj Rulpcl], PI)k 1961 št. 51.
France Beok: Izbrani s piši. Deveta knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. Lj. DZS 1961.
btr. 465—499: Opombe. Vsebina: Značaj knjige. Kamuarjev Jurij. Pripombe k besedilu (Kamnarjev Jurij). Žerjavi. Dedič. Greli pogoniča Zidorja. Me-daljon in druge novele (Pismo. Nevihta. Križem po ulicah). Kozorog.
Ref.: 1'DK 1961 št. 293.
Franc Šaleški Finžgar: Izbrana dela. Četrta knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1961; 1965.2
Str. 421—445: Opombe. Vsebina: Označba četrte knjige. Pripombe k posameznim spisom (Smrti otet. Ob njegovi gomili. Video meliora proboque. Matija Prelesnik. Pesem o izgubljenem raju. Govori aloa. Na petelina. Ecce homo. Biser. »Fant, ti tega ne razumeš«. Gospod. Študent naj bo. Kvišku. Selškega župnika sveti večer. Odlomki iz življenjepisncga romana. Pisarna. Gospod Hudournik. Razvalina življenja).
Ref.: Jože Gregorič, Nova pot 1961 str. 439- 441. — Sl|avko] Ru|pe]|, PDk 1961 št. 180.
Franc Šaleški Finžgar. Izbrana dela. Peta knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1961.
Str. 405—461: Opombe. Vsebina: Nastanek povesti (Pod svobodnim soncem) in njen značaj. Zgodovina in povest. Ideja in umetnina. Pripombe k besedilu.
Ref.: [Jože Dolenc], Književni glasnik MD 1961 št. 2. — Jože Gregorič, Nova pot 1961 str. 546—547. — 1'Dk 1961 št. 233.
Franc Stdeški Finžgar: Izbrana dela. Sesla knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1961.
Str. 377—407: Opombe. Vsebina: Značaj šeste knjige. Pripombe k posameznim spisom (Makalonca. Mirna pota. Povest o dekletu. Gostač Matevž. Na dopustu. Iveri). Zaključki.
Simon Gregorčič: Izbrane pesmi. Izbral in uredil France Koblar. Lj. »Ljudska pravica« & CZ 1961; 1965.'- (Miniaturna izdaja.)
Simon Gregorčič: Izbrane poezije. Priredil (in komentiral) France Koblar. Celje MD 1961.	.
Str. 5—24. Uvod. Str. 297—506: Pripombe.
Ref.: Jože Gregorič, Nova pot 1962 str. 420—122. — Sl[avko| Ru[pcl|, PDk 1962 št. I IJože Dolenc) -nc, Književni glasnik MD 1963 št. 1.
France Beok: Izbrani spisi. Deseta knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. Lj. DZS 1962.
Str. 419—439: Opombe. Vsebina: Značaj knjige. Veliki Tomaž. Opombe k
besedilu (Železna kača).
Ref.: Sl|avko| Ru[pel), Pdk 1963 St. ИЗ.
Franc Šaleški Finžgar: Izbrana dela. Sedma knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1962.
Str. 565—427: Opombe. Vsebina: Nastanek in značaj knjige. Pripombe k besedilu (Leta mojega popotovanja). Imensko kazalo. Ref.: [Jože Dolenc], Književni glasnik MD 1963 št. 1.
loan Pregelj: Izbrana dela. Prva knjigu. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1962.
Str. 565—592: Opombe. Vsebina: Uvodna beseda. Značaj nove izdaje. Tol-minci. Stefan Golja in njegovi. Mutkova Tina. Opombe k besedilu.
Ref.: Jože Gregorič, Nova pot 1962 str. 365—567. — Sl|avko] Ru[pel], PDk 1962 št. 236. — IJože Dolenc], Književni glasnik MD 1963 št. 1.
loan Pregelj: Izbrana dela. Druga knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje M D 1965.
Str. 349—397: Opombe. Vsebina: Značaj knjige in čas njenega nastanka. Ožep. Ograjnica. Dom gospe matere Serafine. Otroci soncu. Stara Tolminka in njeni vnuki. Opombe k besedilu. Sodobna kritiku.
Ref.: |Jože Dolenc] -ne, Književni glasnik MD 1963 Jt. 2. — Jože Gregorič, Nova pot 1963 str. 453—455. — Sl|avko| Ru|pel], PDk 1963 št. 219.
France Beok: Izbrani spisi. Enajsta knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe nupisul France Koblar. Lj. DZS 1964 (1965). Str. 467—489: Opombe. Vsebina: Značaj knjige. Težak kaincn na njeni duši. V mestu gorijo luči. Huda 11 ru. Revček. Sodobna kritika. Zaključki.
Ref.: Janez Svajnccr, Večer 1965 št. 98.
loan Pregelj: Izbrana dela. Tretja knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1964.
Str. 589—467: Opombe. Vsebina: Nastanek in značaj knjige. Idila. Plebanus Joannes. Azazcl. Bogovcc Jernej. Sin pogubljenja. »Rutarius Christianus c. Glejte, človek. Tolminski Tit Manlij Torkvat. Gospoda Matije zadnji gost. Pripombe k besedilu. Zaključki.
Ref.: Jože Gregorič, Nova pot 1964 str. 4S2—483. Sl|avko] Ru[pel|, PDk 1964, št. 70.
loan Pregelj: Izbrana dela. Četrta knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje MD 1964.
Str. 565—428: Opombe. Vsebina: Nastanek in značaj knjige. Odisej iz Komende. Zapiski gospoda lanspreškega. Zgodbe zdravnika Muznika. Runje. Štiri vigilije zdravnika Muznika. Opombe k besedilu. Sodobna kritiku. Zaključek.
Ref.: Jože Gregorič, Nova pot 1964 str. 639—640. — Sl|avko| Ru[pel], PDK 1964, št. 243. — Jože Snoj, Delo 1965 št. 46. — (Jože Dolenc) -ne, Knjižni glasnik MD 1965 št. 1. 15—19.
France Beok: Izbrani spisi. Dounajsta knjiga. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal France Koblar. Lj. DZS 1965.
Sir. 481—517: Opombe. Vsebina: Značaj dvanajste knjige. Opombe k posameznim delom (Kaplan Martin Cedermac. Bajtar Miliale. Granata. Mcnče. Cene Zonta. Smeli. Legende. Začudene oči). Kritika. Zaključki ob izbranem delu.
Hof. : (В recel j Marjan] m. b., Goriška srečanja I 1966 št. I. — Sl[avko] Ru[pel], PDk 1966 št. 32.
Dragotin Kette: Pesmi. Izbral in uredil France Koblar. Lj. MK 1965 (Knjižnica Kondor 71).
Str. 97—112: Spremna beseda. Shakespeare pri Slooencili. Zbornik razprav in esejev. Uredil France Koblar. Lj. SM 1965.
Ref.: IVasja Predan] -n-, LD 1965 št. 271. — Uupa Suklje, TT 1965 št. 271. — Lojze Smasek, Večer 1965 št. 278. — J]ože| Gregorič, Nova pot 1966 str. 122—123.
Izidor Cankar: Leposlovje — eseji — kritika. Prva knjiga. Uredil in pojasnil France Koblar. Lj. SM 1968. Str. 517—561: Spremna beseda. Ref.: Rado Vovk, Delo 1969 št. 37. Ivan Pregelj: Izbrana dela. Šesta knjiga. Uredil in opombe napisal France Ko blar. Celje MD 1968.
Str. 427—502: Opombe. Vsebina: Značaj in nastanek šeste knjige. Magister Anton. Salve Virgo Catherine. Peter Merkovič. Usahli vrelci. Opombe k besedilu. Kritika.
Ref.: Jože Gregorič, Nova pot 1968 str. 388—390. — Sl]avko| Ru|pel|, PDk 1968 št. 171.
Izidor Cankar: Leposlovje — eseji — kritika. Druga knjiga. Uredil in pojasnil France Koblar. Lj. SM 1969. Str. 573—428: Spremna beseda.
F. GLEDALIŠČE
I. ZGODOVINA GLEDALIŠČA IN DRAMATURGIJA Ljudski oder. — S 1911 št. 207 str. 1—2. Brez podpisa.
Ljudski oder. Za spomin Francetu Bevku, ki odhaja na Goriško. — S 1920 št.
294. Božična priloga. Podpis: Fr. K. F. S. Finžgar in njegova drama. — S 1921 št. 50 str. 1—2.
O drami Razvalina življenja.
O drami, gledališču in igralcu. Naj velja tudi kot poročilo o letošnji drami. —
DS 1922 str. 558—343. /a uvod nekaj o bistvu. — DS 1924 št. 73—75.
O bistvu gledališča.
Stara in noon Naša kri. — S 1926 št. 24. str. 6. Gledališka razstava. — DS 1928 str. 188—189. Podpis: F. K.
Narodno gledališče. — V zborniku: Slovenci v desetletju 1918—1928. Lj. 1928 str. 675—681.
Ref.: Josip Vidmar, LZ 1929, sir. 184.
Henri Ghéon: »Igraoec in milost« in sodobno gledališče. — DS 1954 str. 590—392.
Podpis: F. K. Shakespeare. — GL Drama 1950/51 št. 1 str. 1—4. Finžgar jeve drame. — GL Draina 1950/51 št. 11 str. 1—2. Podpis: F. K. Pomemben praxnik sïoofenskega] dramfskegaj gledališča. Slavnostni govor prof. Koblarja. — S 1954 št. 42 str. 7. Petnajstletnica samostojnega dramskega gledališča. Naše izoirno in poslovenjeno dramatično slovstvo. — DS 1955 str. 282—286: 552—558. Podpis: F. K.
O originalni In prevodni dramski književnosti s posebnim o/.iroin na dela: Slovenski pasi-jom iz 1721 1. A. Drabosnjak-Schuster, Igra o izgubljenem sinu. — Jože Abrain, Zla-torog. — Joža Vombergur, Zlato tele. — Angelo Cerkvenik, Kdo je kriv. — Tone Cufur, Polom. - Ernest Toller, Hinkemann (prev. Ante Novak). - A. Striudberg, Velika noč (prcv. Ciril Debevfee).
Uprizoritev lpavčevega »Tinčka«. — Radio Ljubljana 1957 št. 25 str. 221.
0	uprizoritvi 1. 1866.
Stanko Cajnkar: Potopljeni svet. — GL Drama 1958/59 št. 5 str. 55—55. Gledališče. — Spominski zbornik Slovenije. Lj. 1959 str. 508—514. William Shakespeare: Vihar. Spremne besede napisal France Koblar. Lj. SM 1942. (Vezana beseda 5.) Str. 89- 115: Spremna beseda.
Ref.: LdTd 1946 št. 42. — |Dnšan Moravee] -dm, SPor 1946 št. 216. — F|rancc| F|ilipič|, MbV 1947 št. 4. — Jože Kästelte NS 1948 str. 295—296. — Herbert Griin, NS 1949 str. 326—527.
Karel Capek: Mati. — GL Drama 1945/46 št. 4 str. 29—55.
F. S. Finžgar: Razvalina življenja. Uvod in režijske opombe napisal France Koblar. Lj. SKZ 1946. (Knjižnica slov. gledališča 4.)
Rer.: [St. Juvor] Obz 1946 str. 280. — |Dušan Moravee] -dm, SPor 1946, št. 133.
Fran Levstik — Bralko Kreft: Tugomer. Uvod napisal France Koblar. Lj. SKZ 1946. (Knjižnica slov. gledališča 5.) Str. 1—16: Uvod.
Ref.: [Dušan Moravee] -dm, LdTd 1946 št. 42. — SPor 1946 št. 216. — F[rance] F[ilipič[, VMb 1947 št. 4. — VMb 1948 št. 22.
William Shakespeare: Koriolan. Spremne besede in opazke napisal France Koblar. Lj. SM 1946. (Vezana beseda 4.) Str. 158—168: Spremne besede in opombe. Ref.: [Dušan Moravee] -dm, SPor 1946 št. 105. Ljudski igralec. GL Draina 1946/47 str. 108—109. Ob 25-letnici umetniškega delovanja Janeza Cesarja.
Nekoliko zgodovine in dramaturgije h komediji »Mnogo hrupa za nič«. — GL
1	AU 1947 št. 1 str. 26—36.
Prva slovenska tragedija. — GL Drama 1947/48 št. 1—12.
O drami Tugomer.
Kreftov a predelava in prepesnitev >Tugomera«. — GL Drama 1947/48 št. 1 str. 17—21.
O Polonci Juvanovi. — СЛ. Draina 1947/48 št. 6 str. 115—123. Linhartova »Zupanova Micka« in Smoletov >Varlu. L. »Zupanova Micka« v slovstvu in na odru. II. Garrick-Smolc: Varli. III. Kritika ob predstavah »Zupanove Micke«. — GL A1U 1948 št. 3 str. 8—26; GL Drama 1967/68 str. 107—125 (Skrajšano besedilo). William Shakespeare: Zbrano tlelo II. knjiga. Lj DZS 1948.
Str. 267—272: Pripombe (k Juliju Cezarju). Primera iz dramske zgodovine in dramatnrgije. (Wedekind — Andrejev — Tre-
njov.) — GL AIU 1949 št. 4 str. 16—27. kompozicija o Treh sestrah, -»- GL AIU 1950 št. 5 str. 25—32. J. IV. Goethe: lfigenija na Taoridi. Uvodne besede in opombe napisal France Koblar. Lj. SM 1950. (Vezana beseda 6.) Str. 5—46: Uoodne besede. Str. 120—158: Opombe.
Ref.: H[crbcrt] GlrUnl, NO 1951 str. 680—682. — B|oži(lar| B[orko], SPor 1951 št. 129. Spominu Ioana Leoarja. ...Slooo profesorja Igr. а kad. tov. Fr. koblar ja. — GL Drama 1950/51 str. 197—198. Govor ob pogrebu na Zatah.
Starejša slooenska drama. Priredil France Koblar. Lj DZS 1951. (Klasje 25.) Str. 149—201: Starejša slooenska drama.
Ref.: [France Pibcrnik] Movč F., LD 1931 št. 113. — Pavle Vozlič, LdP 1951 št. 160.
V spomin Frana Lipaha. — GL. Drama 1951/52 str. 198—205. Oscar Wilde. Nekaj pripomb ob Idealnem soprogu. — GL AIU 1952 št. 7 str. 5—8.
Strindbergoo uood h »Gospodični Juliji«. — GL AIU 1953 št. 8 str. 1—6. Javna predstava Akademije za igralsko umetnost. — SPor 1955 št. 146 str. 5. Pogovor z mladim igralcem. — GL AIU 1954 št. 9 str. 1—4. Podpis: F. K. Komemoracija za pok. Marijo Vero... Na Žalah: Slovo rektorja AIU dr. Fr.
Koblarja. — GL Drama 1954, št. 6 str. 151—132. Erlangen 1954. Šesti mednarodni študijski gledališki teden. — NRazgl 1954 št. 19 str. 15—15.
Nekaj besed k diplomskim predstavam Akademije za igralsko umetnost. —
SPor 1954 št. 131 str. 4. Nooejša slooenska drama I. Naturalizem — simbolizem. Priredil France Koblar. Lj. DZS 1954. (Klasje 35—54.)
Str. 251—347: I. Razvoj in motivika; II. Opombe k besedilu.
Ref.: IMiklavž Prosenc) Marjun Jcrše, SPor 1954 št. 292 — LD 1955 št. 5. — V[ital) Kl[abusl, NRazgl 1955 str. 16.
William Shakespeare: Kakor vam drago. Spremne besede in opazke napisal France Koblar. Lj. SM 1954. (Vezana beseda 8.) Str. 117—155: Spremne besede in opombe.
Ref.: B[ožidar] [Borko), LD 1954 št. 136. — [Ciril Zlobecj -or-, LdP-B 1934 št. 187.
Komična ozporedja in nasprotja. — GL AIU 1955 št. 10 str. 9—15.
Ob Molièrovi komediji Sgunurcl ali Namišljeni rogonosec.
Shakespearovo življenje in delo. — GL Celje 1955 str. 270—Ј275. O Kreftooih Celjskih grofih. — GL Ptuj 1955 št. 1 str. 7—8. Evropska gledališka razstava 1955. (S sliko.) — NRazgl 1955 str. 497
Deset let. — GL All! 1956 št. II str. 1—4.
Akademija za igralsko umetnost.
Pustorala o Shakespearovi komediji »Kakor vam drago«. — GL AIU 1956 št. II str. 20—21.
O Zgodovini drame in drarnaturgije. — GL ЛIU 1956 št. 11 str. 21—22.
L'art dramatique Slovène et le théâtre slovène. — Théâtre Dramatique National
Slovène de Ljubljana. Lj. 1956 str. 5—6. Umetnost danes organsko živi z našim življenjem. Pogovor z. rektorjem Igralske akademije dr. Francetom Koblarjem. (S sliko.) — Tribuna 1956 št. 6. str. 1. Lessing in Hamburška dramaturgija. V knjigi: E. G. Lessing: blamburška dra-
maturgija. Lj. 1956. Str. 5—42. Neljuba variacija o istem predmetu. — GL AIU 1957 št. 15 str. 8—12.
O Akademiji zu igralsko umetnost.
Življenje in delo Williama Shakespeara. — GL Celje 1957 št. 6 str. 28—54. Slovenska dramatika — izročilo Aniona Tomaža Linharta. — Linhartovo izročilo. Lj. 1957 sir. 11—29; prevod dopolnjenega teksta: Scena (Novi Sad) 1967. Ajshil in O'Neil. — GL AIU 1958 št. 14 str. 5—12.
O drami Klektra.
Slovenačka dramatika i slovenačko pozorište. — Pozorišni život IV, (Beograd)
1958 br. 7—8 str. 35—36. (S sliko). William Shakespeare: Dva gospoda iz Verone. Spremne besede in opombe napisal France Koblar. Lj. SM 1959. (Vezana beseda 15.) Str. 97—126: Spremna beseda in opombe.
Ref.: IVeno Tauter] vet, Delo 1960 št. 286. — H[erbert Grün], NRuzgl. 1960 str. 501 Nekaj o Shakespearu in njegovem delu. — V knjigi: Charles in Mary Lamb: Pripovedke iz Shakespeara. Lj. 1955; 19592 str. 531-354; 1964s, str. 321 do 351; 1967,4 str. 205—215.
Ref.: [Ada Äkorlj] -r, LdP-B 1954 št. 77. — Jože Hočevar, SlovJ 1959 8t. 49. — l(eor) G(edrili|. 1>D 1960 št. 5.
Lukrecija. — GL AIU i960 št. 16 str. 3—7.
Finžgar jeva Razvalina življenja. — GL Drama 1960/61 st. 5/e |4 str.]. Podpis: F. K.
Trojni Oresl. Od antike do eksistencializma. — GL AIU 1961 št. 17 str. 5—14. Iz take smo snovi kot sanje. — GL AIU 1962 št. 19.
Ob uprizoritvi Jožetu Javorška priredbe Shakespearovih del.
William Shakespeare: Milo za drago. Spremne besede iu opombe napisal France Koblar. Lj. SM 1962. (Vezana beseda 17.) Str. 117—155: Spremne besede in opombe k besedilu. Zgodovina drame. Povzetki iz predavanj. L Stara klasika. Lj. (1962; 1969s).
62 str. 40. (ciklost.) Slavko drum — Trudni zastari. — List AGRFT 1962/65 št. 1 str. 5—10. Molière: Zdravnik po sili. — List AGRFT 1965 str. 1—5. Cervantes in Štiri medigre. — List AGRFT 1965/64 št. 2 str. 51—55.
29 Slavistična revija
31
Doajset let slovenske drame I. 1919—1930. Lj. SM 1964. 400 + (III) str. 80. (Razprave in eseji 6.)
Ref.! Trekman Borut. Delo 1964 št. 353. — France Vodnik, GL Drama 1964'65 str. 341—343.
(Vasja 1'rodunl -n, LD 1964 št. 345. — AN, PD 1965 št. 1. — Dušan Moravče, Sd 1965 str. 384—388.
Zimska pravljica. Odstavki iz zgodovinske in dramaturške razčlembe. — List AGRFT 1964/65 str. 67—75.
Shakespearov dramski in pesniški slog. — V knjigi: Shakespeare pri Slovencih. Lj. 1965. Str. 121 — 174.
Doajset let slovenske drame II. 1950—1959. Lj. SM 1965. Str. 465 + (II)	str. 8°. (Razprave in eseji 11.)
Ref.: [Vasja Predan) -n. LD 1966 št. 114. — Jože Gregorič, Nova pot 1966 str.	119—122.
[Borut Trekinan), NRazgl 1966 str. 139. — PD 1966 št. 3. — Dušan Moravče,	Sd 1966 str. 309—312.
Zgodovina drame. Povzetki iz predavanj. 11. Srednji vek in italijanska renesansa. I.j. 11965] 66: str. 40. (ciklost.)
Zgodovina drame. Povzetki iz predavanj. III. Renesansa zapadne Evrope. |Lj. 1966. 92 str. 4°. (ciklost.)
Zgodovinski oris vzgoje za slovensko gledališko umetnost. — Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja 1967 št. 10 str. 50—91. Fran Levstik — Bratko Kreft: Tugomer. Spremno besedo napisal France Koblar. Lj. DZS 1967. Str. 201—226: Spremna beseda. Slovenačka dramaturgija — poruka Antona Tomaža Linharta. (Pregledani do-punjeni tekst iz zbornika Linhartovo izročilo. Lj. 1957.) Sa slovenačkog prevelu Diva Pilkovič-Maksimovič. — Scena (Novi Sad) 1967, br. 6 str. 25"
Linhartova »Zupanova Micka* in Smoletov >Varlic. — GL Drama 1967/68 št. 2 str. 107—125.
Povzeto po GL AIU 1948 št. 3 str. 8—26. J. W. Goethe: Torquato Tasso. Spremno besedo in opombe napisal France Koblar. Lj. SM 1968. (Vezana beseda 25.) Str. 151 —173: Spremna beseda in opombe k besedilu.
Zgodovina drame. Povzetki iz predavanj. IV. barok in rokoko v Italiji, na Francoskem in Angleškem. Racionalizem in klasiku \ Nemčiji. Evropsku romantika in prvi pojavi realizma. Lj. 1968. 92 str. 4°. (ciklost.) William Shakespeare: Dober konec ose povrne. Spremne besede napisal France Koblar. I.j. SM 1968. (Vezana beseda 22.) Str. 121 —161: Spremna beseda.
II. v. Kleist: Princ llomburški. Spremno besedo je napisal France Koblar. Lj. M K 1969.
Str. 160—176: (Spremna beseda.)
2.	ČLANKI ZA SLOV. BIOGR. LEKSIKON
Podpis: Kr. Kralj Emil. — I (zv. 4. 1932) str. 552. Leoar loan. — I (zv. 4. 1952) str. 659—640. Lipah Franc. — I (zv. 4. 1952) str. 675. Nigrinooa Vela (Augusta). — II (zv. 6. 1955) str. 201. Nučič Hinko. — II (zv. 6, 1955) str. 209—210. Ottten-Sacken Marija Vera. — II (zv. 6. 1955) str. 256. Podgorska — Hedoika Cus. omožena Nučič. — II (zv. 7. 1949) str. 594. Pregarc Rado. — II (zv. 7, 1949) str. 479. Put jata Boris Vladimirooič. II (zv. H. 1952) str. 608. R asberger Paoel. — III (zv. 9. 1960) str. 29—50. Reisner Marija (Marica Ogrinčeva). — III (zv. 9. 1960) str. "4. Rogoz Zoonirnir. — III (zv. 9. i960) str. 125. Riickooa Kristina. — III (zv. 9. 1960) str. 155. Salmič Rafael. — III (zv. 9. 1960) str. 188. Suncin Modest. — III (zv. 9. 1960) str. 200—201. Schmidt (Smid) Fran. — III (zv. 10, 1967) str. 227. Seoer Saoa. — II! (zv. 10. 1967) str. 500. Seoer Stane. — III (zv. 10. 1967) str. 501—502. Sila Marij. — III (zv. 10. 1967) str. 508. Sila Valerija r. Zeleznik. — III (zv. 10, 1967) str. 508. Skrbinšek Milan. Ill (zv. 10. 1967) str. 355—537. Skrbinšek Vladimir. Ill (zv. 10. 1967) sir. 357—538. Slavec (Nachtigall) Marica. — III (zv. 10. 1967) str. 357 -558. Slaoec Maša. — III (zv. 10, 1967) str. 558.
3.	GLEDALIŠKA KRITIKA
Danilova štiridesetletnica. Večerni list 1919 št. 109 str. 5. Brez podpisa.
Poročilo o proslavi.
Drama. — DS 1920, str. 144—145.
Poročilo o drugi polovici gledališke sezone.
Drama. — DS 1920 str. 201—202.
Kritični pregled ob sklepu sezone.
Shakespeare: Beneški trgovec. Poslovenil Oton Zupančič. Druga izpremenjena
izdaja. (Po uprizoritvi 1. marca t. I.) — S 1920 št. 54 str. 5. \H. Ibsen] : Nora. — S 1920 št. 62 str. 7.
Ref.: Zofija Borštnikova, SN 1920 št. 64.
K Nori. — S 1920 št. 65 str. 4.
Pojasnilo k repliki Zofije Borštnikove v SN 1920 št. 64.
Mrak. Drama v treh dejanjih. Spisal Peter Petrovič. Preložil Milan Skrbinšek. — S 1920 št. 65 str. 5. Podpis: F. K.
Ocena uprizoritve na Ljudskem odru v Lj.
(iolgota. Drama v treh dejanjih. Spisal Srgjan Tucič. — S 1920 št. 85 str. 5.
Slepci — Šaloma. — S 1920 št. 87 str. 5.
Poročilo o: M. Maeterlinck, Slepci. O. Wilde, Satoma. I A. Strindberg|: Smrtni ples. — S 1920 št. 99 str. 5. Vsiljenka — Šaloma. — S 1920 št. 104 str. 5. Podpis: Fr. K.
Poročilo o: M. Maeterlinck, Vsiljenka. — O. Wilde, Šaloma.
|St. Przybyszewski] : Sneg. Drama v štirili dejanjih. — S 1920 št. 107 str. 5. Pohujšanje o dolini šentflorjanski. Farsa v treh dejanjih. Spisal Ivan Cankar.
—	S 1920 št. 119 str. 5—4.
I'rito/.ne bukoe. Ljudska igra v treh dejanjih. Spisal Karl Ettinger. Slovensko
priredil Fran Kuhal. — S 1920 št. 124 str. 3. Dvoboj, lgrokaz v treh dejanjih. Francoski spisal Henri Lavendun. Prcvel
Miran Jure. — S 1920 št. 129 str. 5. Veleja. Prizori z \asi v treh dejanjih. Spisal Anton Novačan. — S 1920 št. 154 str. 3.
Ljubosumje. Drama v petih dejanjih. Spisal M. Areibašcv. Prevel O. Sest. '/.a narodno blagor. Komedija v štirili dejanjih. Spisal Ivan Cankar. — S 1920 št. 219 str. 4.
Anfisu. Drama v štirih dejanjih. Spisul Leonid Andrejev. — S 1920 št. 225 str. 4. Ilusanaginica. Drama v treh dejanjih. Spisul Milan Ogrizovič. — S 1920 št. 225
str. 4. Podpis: Fr. K. |lvan Cankar]: Pohujšanje n dolini šentflorjanski. — S 1920 št. 245 str. 4—5. Podpis: Fr. K.
Ljubimkanje, lgrokaz v treh dejanjih. Spisal Arthur Schnitzler. S 1920 št. 247
str. 4—5. Podpis: Fr. K. Figaro se ženi. Komedija v petih dejanjih. Spisal Beaumarchais. — S 1920 št. 249 str. 1.
Sen kresne noči. Komedija v petih dejanjih. Spisal William Shakespeare. —
S 1920 št. 254 str. 4—5. '/.lata jesen. (Papa.) Komedija v treh dejanjih. Spisal [Robert] Fiers in [C. A. dej
Cuillavet. — S 1920 št. 266 str. 4. Podpis: Fr. К. Bobrov kožuh. Tatinska komedija v štirih dejanjih. Spisal Gerhard Hauptmann. — S 1920 št. 278 str. 4. »Velika noč«. Pruznična igra v treh dejanjih. Spisul Avgust Strindberg. — S 1920 št. 282 str. 4. Podpis: -r.
Uprizoritev na Ljudskem odru v Lj. Smrtni ples (1. in II. del). Spisal Avgust Strindberg. — S 1920 št. 289 str. 4. Drama l. /920/21. — DS 1921 str. 62—64; 126—127; 173—174.
Kritično poročilo o dramskih predstavah. Iludožestoeni teater. Prvi večer. [A. P. Cehov, Striček Vanju]. — S 1921 št. 9 str. 4.
Moskovski Iludožestoeni teater. Drugi večer. J. D. Surgurčevu Jesenske gosli .
—	S 1921 št. 10 str. 4. Podpis: Fr. K.
Moskovski Iludožestoeni teater. Literarno umetniški večer.*— S 1921 št. II
str. 4. Podpis: Fr. K. Školjka. Drama v teh dejanjih. Spisal Alojzij Kraigher. — S 1921 št. 19 str. 3.
Gostovanje Hudožestvenega teatra. A. P. Cehov: Črešnjev vrt. — S 1921 št. 30
str. 3. Podpis: Fr. K. Gostovanje Hudožestvenega teatra. Bratje Karamazovi. — S 1921 št. 32 str. 4. Podpis: Fr. K.
Gostovanje Hudožestvenega teatra. Knut Hamsun: Pred vrati slave. Drama
v štirih dejanjih. — S 1921 št. 33 str. 3. Podpis: Fr. K. Gostovanje Hudožestvenega teatra. |ll. Berger, Potop. A. P. Cehov, Tri sestre.)
— S 1921 št. 36 str. 3. Finžgarjeva petdesetletnica. — S 1921 št. 48 str. 3. Podpis: Fr. K.
Ob uprizoritvi Razvaline življenja. Zadnje gostovanje Hudožestvenega teatra. — S 1921 št. 52 str. 4. Podpis: Fr. K.
O literarnem večeru in predstavi Gorkega draine Na dnu.
Mrâkovi. Igra v treh dejanjih. Spisal Frane Kosec. — S 1921 št. 80 str. 5. Podpis: Fr. K.
Borba. Drama v treh dejanjih (štirih slikah). Spisal John Galsworthy. — S 1921
št. 91 str. 4. Podpis: Fr. K. Hamlet. Utrinki oh premieri v narodnem gledališču. — S 1922 št. 25 str. 2. Drama. 1. Ivan Cankar (Hlapci, Romantične duše, Kralj na Betajnovi). — 2. Tolstoj in Dosiojeoskij (Zivi mrtvec. Idiot). — 5. Büchner (Woyzek). — 4. Ibsen (Hedda Gabler). — 5. Čehov (Cešnjev vrt). — .Shakespeare (Othello. Kar hočete). — DS 1925 str. 32; 94—96; 159—160; 255—256. Razbojniki. (Otvoritvena predstava.) — S 1924 št. 251 str. 4—5. Podpis: Fr. K.
O predstavi Schillerjeve drame na Ljudskem odru.
Drama. — DS 1925 str. 94—96; 224.
Poročilo o predstavah : Rostand, Cyrano de Bergerac. — Tolstoj, Moč teme. — Zupančič, Veronika Deseniška. — Ibsen, Rosmersholin. — Golar, Vdova Rošlinka. — Nušič, Narodni poslanec. — Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
K otvoritveni predstavi v dramskem gledališču. Goethejeva Ifigenija. — S 1925
št. 223 str. 2. Ifigenija nu Tavridi. — S 1925 št. 224 str. 6.
IFrantišek Langer:] »Periferija«. — S 1925 št. 227 str. 4. Podpis: F. K.
Shakespeare: Zimska pravljica. — S 1925 št. 250 str. 5. Podpis: Fr. K.
Fran Milčinski: »Krpan Mlajši«. Vesela historija v 4 dejanjih. — S 1925 št. 255
str. 5. Podpis: Fr. K. Drugi recitacijski večer. — S 1925 št. 257 str. 3—4. Podpis: Fr. K.
Ocena nastopa mladih gledaliških igralcev na Šentjakobskem odru v Lj.
Iv. Cankar: Za narodov blagor. — S 1925 št. 258 str. 4. Podpis: Fr. K. [M. Grošljeva]: Kraljične Vidke kresni večer. — S 1925 št. 261 str. 4. Ocena prircditvfc v Mladiki v Ljubljani.
[C. Golar]: Zapeljivka. — S 1925 št. 262 str. 4. Podpis: F. K.
Ob 25-letnem jubileju Polonice Juvanove. Druga mladost. Veseloigra v treh dejanjih s predigro. Češko jo je napisal
|KurelI Scheinpflug. — S 1925 št. 286 str. 4. Podpis: Fr. K. Drama. — DS 1926 str. 64; 95—96; 255—56.
Kritični pregled predstav v Drami v sezoni 1925/26.
Profesor Storicin. Draina v štirih dejanjih. Spisal Leonid Andrejev. — S 1926
št. 9 str. 5. Podpis: Fr. K. Pirandello: Henrik IV. — S 1926 št. 16 str. 6. Podpis: Fr. K. Bernard Sliam: Obrt gospe JVarrenooe. (Drama v 4 dejanjih. — S 1926 št. 14
str. 5. Podpis: Fr. K. Naša kri. Igra v štirih dejanjih. Spisal F. S. Finžgar. — S 1926 št. 26 str. 4—5. Podpis: F. K.
Stara in nooa Naša kri. K današnji premieri. — S 1926 št. 24 str. 6. Podpis: F. K.
Ocena predstave Finžgarjeve igre.
Danilo. — S 1926 št. 42 str. 6. Podpis: F. K.
Deseti brat. 16 slik i/. Jurčičevega romana. Za oder priredil Pavel Golia. —
S 1926 št. 45 str. 6. Podpis: F. K. Ana Christi. Drama v treh dejanjih. Spisal Eugen O'Neil. — S 1926 št. 66 str. 7. Podpis: Fr. K.
Pygmalion. Komedija v petih dejanjih. Spisal Bernard Shaw. — S 1926 št. 67
str. 6. Podpis: Fr. K. Scampolo. Komedija v treh dejanjih. Spisal G. Nicodemi. — S 1926 št. 85 str. 6. Podpis: Fr. K.
John Gabriel Borkman. Drama v štirih dejanjih. Spisal Henrik Ibsen. — S 1926
št. 85 str. 6. Podpis: Fr. K. Idiot. — S 1926 št. 99 str. 6. Podpis: K.
Ocena predstave v spomin Borisa Putjate, ki je delo dramatiziral. »Borba«. Drama v treh dejanjih. Spisal John Galsworthy. — S 1926 št. 106
str. 6. Podpis: Fr. K. loan Cankar: Jakob Ruda. Predstava v počaščenje 50-letnice rojstva Ivana
Cankarja. — S 1926 št. 109 str. 6. Podpis: Fr. K. loan Cankar: Jakob Ruda. Drama v treh dejanjih. — S 1926 št. 115 str. 6. Podpis: Fr. K.
Charles Vildraec: Ladja Tenacity. Komedija v treh dejanjih (štirih slikali). —
S 1926 št. 118 str. 6. Podpis: Fr. K. Bernard Sham: Obrt gospe Warrenooe. Gostovanje gdč. D. Debeljakovc. —
S 1926 št. 150 str. 5. Podpis: Fr. K. loan Cankar: Hlapci. Drama v treh dejanjih. — S 1926 št. 228 str. 5. Podpis: F. K.
Doktor Knock ali triurnf medicine. Komedija v treh dejanjih. Spisal Jules
Romains. — S 1926 št. 250 str. 5. Podpis: F. K. Drugi breg. Drama v treh dejanjih. Spisal Jaroslav Hilbert. — S 1926 št. 237 št. 6. Podpis: F. K.
Skopuh. Komedija v petih dejanjih. Spisal Molière. — S 1926 št. 257 str. 6. Podpis: F. K.
Yoy. Igra v treh dejanjih. Spisal John Galsworthy. — S 1926 št. 241 str. 5. Podpis F. K.
Macbeth. Tragedija v petih dejanjih. Spisal \V. Shakespeare. — S 1926 št. 241 str. 5. Podpis: F. K.
»Hamlet«. — S 1926 št. 254 str. 6. Podpis: F. K.
»Slaba vest«. Kmetiška komedija v treli dejanjih. Spisal L. Anzeiigruber.
S 1926 št. 254 str. 6. Podpis: F. K. Stalni gost. Burka v enem dejanju. Spisul G. Courteline. — Bourboroche, igra v dveh dejanjih. Spisal G. Courteline. — S 1926 št. 271 str. 5. Podpis: F. K. Kooarstoo in ljubezen. Meščanska žaloigra v petih dejanjih. Spisal Friedrich
Schiller. Poslovenil France Koblar. — S 1926 št. 279 str. 5. Triglavska bajka. Pravljična igra v petih slikali. Spisal Pavel Golia. — S 1926
št. 284 str. 7. Podpis: F. K. Nekaj novih zasedb o Drami. — S 1926 št. 289 str. 7. Podpis: F. K.
Vida Juvanova in Mira Danilova v Kovarstvo in ljubezen, Л. Danilova v Triglavski bajki. Drama. — DS 1927 str. 189—192. Podpis: F. K.
Kritičen pregled predstav v sezoni l%2/27.
Pahljača Lady Windermere. Igra o dobri ženski v štirih dejanjih. Spisal Oskar
Wilde. — S 1927 št. 12 str. 7. Podpis: F. K. Pri lepi krčmarici (La Locandiera). Komedija v treh dejanjih. Spisal Carlo
Goldoni. — S 1927 št. 22 str. 7. Podpis: F. K. Gobsek. Drama v petih dejanjih. Spisal Walter Hasenclever. — S 1927 št. 52
str. 5. Brez podpisa. M. Begooič: Božji člooek. Drama v treh dejanjih. — S 1927 št. 47 str. 7. Podpis: F. K.
Ti in jaz. Komedija v treh dejanjih. Spisal Filip Barry. — S 1927 št. 71 str. 5. Brez podpisa.
Sophokles: Kralj Oidipus. Tragedija. Uprizorili dijaki 1. drž. gimnazije v Ljubljani. — S 1927 št. 75 str. 4. Podpis: F. K. Lumpacij Vagabund. Čarobna burka s petjem v treh dejanjih. Spisul Nestroy.
— S 1927 št. 81 str. 6. Podpis: F. K. Mrak. Drama v treh dejanjih. Spisal P. Petrovič. — S 1927 št. 109 str. 10. Podpis: F. K.
Gostooanje berlinskih igralcev. G. Hauptmann: Bobrov kožuh. — S 1927 št. 115 str. 5. Podpis: F. K.
Mnogo hrupa za nič. Veseloigra v petih dejanjih. Spisal W. Shakespeare. —
S 1927 št. 125 str. 6. Podpis: F. K. Shakespeare: Ukročena trmoglavka. Komedija v 5 dejanjih z uvodom. — S 1927
št. 250 str. 6. Podpis: F. K. Idealni soprog. Igra v štirih dejanjih. Spisul Oscar Wilde. — S 1927 št. 255 str. 6. Podpis: F. K.
Hlapec Jernej in njegova pravica. Povest, spisul Ivan Cankar. V 9 slikah za
oder priredil M. Skrbinšck. — S 1927 št. 255 str. 6. Podpis: F. K. Polnoč. Tri dejanja iz tretjega nadstropju. Spisal Josip Kulundžie. — S 192"
št. 241 str. 9. Podpis: F. K. Predstava na vse soete. — S 1927 št. 249 str. 6. Podpis: F. K.
Uprizoritev Hamleta.
Dva bregova. Drama iz življenja beračev. Spisal Anton Leskovec. — S 1927 št. 255 str. 6. Podpis: F. K.
Euripides: Medeja. Tragedija л- petih dejanjih. — S 1927 št. 265 str. 6. Podpis: F. K.
;Boljši gospod . komedija v dveh delih. Spisal W. Hasenclever. — S 1927 št. 2H2 str. 6. Podpis: F. K.
[K. A. Görner]: Snegulčica. Mladinska predstava. — S 1927 št. 284 str. 6. Podpis: F. K.
Vrt Eden. Komedija v štirih dejanjih. Spisala Rudolf Bernauer in Rudolf
Oesterreicher. Nastop gdč. Slavčeve. — S 1927 št. 260 str. 6. Podpis: F. K. Pregled drame o letu 1927/28. — DS 1928 str. 189—191. Podpis: F. K. Calderon: Sodnik Zalamejski. Igra v treh dejanjih. — S 1928 št. 4 str. 7. Podpis: F. K.
Ibsen: Divja raca. Drama v petih dejanjih. — S 1928 št. 15 str. 7. Podpis: F. K. Bernard Sliam: Kandida. Misterij ljubezni v 5 dejanjih. — 1928 št. 32 str. 6. Podpis: F. K.
Nedeljski oddili. Burleska v treh dejanjih. |Spisal| Noel Coward. — S 1928
št. 40 str. 7. Podpis: F. K. Gostovanje Eduarda Kohouta iz. Prage. — S 1928 št. 47 str. 7. Podpis: F. K.
O uprizoritvi Hamleta.
Cyrano de Bergerac. Heroična komedija v 5 dejanjih. Spisal E. Rostand.
S 1928 št. 67 str. 6. Podpis: F. K. Mladost. Drama v treh dejanjih. Spisal Max Halbe. — S 1928 št. 70 str. 7. Podpis: F. K.
Shakespeare: Julij Cezar. — S 1928 št. 74 str. 7. Podpis: F. K.
Ocena predstave dijakov Klasične gimnazije v ljubljanski Operi. l.N.R.I. (Jeruzalemski dogodki v velikonočnih dneh v treh delih — 14 slikah. Za oder priredila E. Gregorin in dr. R. Tominee. — S 1928 št. 78 str. 6. Podpis: F. K.
Angelo Cerkoenik: Roka pravice. Tragikomedija v 8 slikah. — S 1928 št. 94 str. 6. Podpis: F. K.
Anton Novačan: Herman Celjski. Drama v petih dejanjih. — S 1928 št. 105
str. 7. Podpis: F. K. kriza. Socialna drama v šestih slikah. Spisal Rudolf Golouh. — S 1928 št. Ill str. 7. Podpis: F. K.
Gostovanje zagrebške drame. Miroslav Krleža: V agoniji. — S 1928 št. 115 str. 8. Podpis: F. K.
Stilmondski župan. Drama v treh dejanjih. Spisal M. Maeterlinck. — S 1928
št. 116 str. 7. Podpis: F. K. Dobri vojak Svejk. Dramatizacija po Haškovem romanu. — S 1928 št. 157 str. 9. Podpis: F. K.
Romeo in Julija. Shakespearova tragedija v 5 dejanjih. Prevod Iv. Cankarja. — S 1928 št. 219 str. 7. Podpis: F. K.
Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Farsa v treh dejanjih. — S 1928
št. 222 str. 7. Podpis: F. K. Krog s kredo. Igra v petih dejjanjih. Po kitajskem spisal Klabund. — S 1928 št. 227 str. 6. Podpis: F. K.
Kukali. Veseloigra o treli dejanjih. Spisal V. Л. Jager-Schmidt. — S 1928 št.
251 str. 7. Podpis: F. K. Aogusta Danilova nad 40 let na odru. (Kos razgovora.) — S 1928 št. 240 str. 5 Noblova nagrada. Komedija v štirih dejanjih. Spisal Kjalmar Bergmann.
S 1928 št. 241 str. 7. Podpis: F. K. Stvar Makropulos. Komedija v štirih slikah. Spisal K. Čapek. — S 1928 št. 24"i
sir. 9. Podpis: F. K. Troje novih zasedb. — S 1928 št. 252 str. 7. Podpis: F. K.
Ocena igre Marije Vere, Nade Gabrijelčičeve in Vide Juvanove.
Ljubljanska drama. — S 1928 št. 255 str. 7. Podpis: F. K.
Ocena predstav Dobri vojak Švejk in Osliček Miško.
Zivi mrtvec. Drama v petih dejanjih. Spisal L. N. Tolstoj. — S 1928 št. 275 str. 7. Podpis: F. K.
Lepa Vida. Proslava desetletnice smrti Ivana Cankarja. — S 1928 št. 284 str. 7 P. Goliu: Betlehemska legenda. — S 1928 št. 294 str. 5. Podpis: F. K. Ljubljanska drama o letu 1928129. — DS 1929 št. 221—222; 255—256. Podpis: F. K.
Kritični pregled predstav.
Krojuček junaček. Mladinska igra. Po Drinklerju poslov. O. Zupančič. — S 1929
št. 15 str. 7. Podpis: F. K. Volpone. Neblaga komedija. Spisal Ben jonson. Priredil Stefan Zweig. — S 1929
št. 18 str. 7. Podpis: F. ,K. Utopljenca. Veseloigra v 5. dej. [Napisal] I. Nestroy. — S 1929 št. 29 str. 9. Podpis: F. K.
Dvoje ponovitev: Cyrano in Vdova Rošlinka. — S 1929 št. 47 str. 9. Podpis: F. K.
I G. Bücher] : Dantonova smrt. — S 1929 št. 57 str. 7; št. 58 str. 7. Podpis F. K. Pravkar izšlo. Komedija v štirih dejanjih. |Napisal| E. Bourdet. — S 1929 št. 69 str. 7. Podpis: F. K.
Bitka. Igra v treh dejanjih. Po romanu Cluudea Tarrère-a spisal Pierre Fondait'. — S 1929 št. 98 str. 7. Podpis: F. К. Poslovilni večer Zo. Rogoza. — S 1929 št. 98 str. 7. Podpis: F. K.
Uprizoritev Tolstojevega živega mrtveca.
Igra ljubezni in smrti. Igra v enem dejanju, dveh slikah. Spisal Romain Holland. --S 1929 št. Ill str. 7. Podpis: F. К.
Angelo Cerkoenik: Greh. Vsakdanja tragedija v šestih slikah z epilogom. —
S 1929 št. 115 str. 7. Podpis: F. K. Piskač se smeje. Drama v 10 prizorih. Spisal Hermon Oultl. — S 1929 št. 150
str. 7. Podpis: F. K. Gostovanje gdč. Ante Kovačičeve. Manners: Pegica mojega srca. — S 1929
št. 150 str. 7. Podpis: F. K. Gostovanje mariborskega gledališča. — S 1929 št. 155 str. 11. Podpis: F. K.
Uprizoritev Romea in Julije.
Faust. Otvoritvena predstava. — S 1929 št. 217 str. 7; št. 229 str. 7. Podpis: F. K.
|M. Pugnol|: Abeceda dobrega uspeha. (Monsieur Topuze.) — S 1929 št. 218
str. 7. Podpis: F. K. Ibsen: StralioDi. — S 1929 št. 220 str. 7. Podpis: F. K. Strindberg: Neoestu s krono. — S 1929 št. 226 str. 7. Podpis: F. K. Goethejep >Fuust« (Ponovitev.) — S 1929 št. 228 str. 9. Podpis: F. K. |C. VautelI : Naš gospod župnik. — S 1929 št. 229 str. 7. Podpis: F. K. I Pu vel Revnol): Grob neznanega junaku. — S 1929 št. 241 str. 7. Podpis: F. K. (M. Achard): Življenje je lepo. — S 1929 št. 250 str. 9. Podpis: F. K. I Burggraf-Albrecht] : Janezek Nosunček. (Prvu mladinska predstava.) — S 1929
št. 258 str. 7. Podpis: F. K. I I. Velmar Jankooič: Brez ljubezni. — S 1929 št. 271 str. 7. Podpis: F. K. Don Kurlos. — S 1929 št. 293 str. 17. Podpis: F. K.
>I'eterčkove sanje*. Božična igra v štirih slikah. Spisul Pavel Golia. — S 1929
št. 295 str. 7. Podpis: F. K. I Ch. Diekens): Cvrček za pečjo. — S 1950 št. 10 str. 7: št. 21 str. 6. Podpis: F. K. Gostovanje lludožestvenikoo p Ljubljani. — S 1950 št. 17 str. 7. Podpis: F. K.
Dostojevski: Zločin in kazen. Drugi večer gostovanja Hudožestoenikov. — S 1950 št. 18 str. 7. Podpis: F. K.
Ostrovski: Siromaštvo ni sramota.
Nestroy: Za ljubezen so zdravila. — S 1950 št. 22 str. 7. Podpis: F. K. Gostovanje Comédie Française v Ljubljani. — S 1950 št. 25 str. 7. Uprizoritev komedije II. Duvcrnois; Вер.
Pogumni Tonček. Pravljica v petih dejanjih. |Nupisul) J. Špicar. — S 1950
št. 28 str. 7. Podpis: F. K. Gostovanje pariške La petite scène. — S 1950 št. 58 str. 7. Podpis: F. K.
Predstave: Marivaux: Drugo presenečenje v ljubezni. Molière: Prisiljena ženitev. Anatol France: komedije listegu, ki se poroči z nemo ženo.
Fr. Lipah: Glavni dobitek. — S 1950 št. 58 str. 7. Podpis: F. K. Shakespearov »Vihar« in Sestop jubilej. — S 1950 št. 62 str. 7. Podpis: F. K. Shakespeare: Vihar. — S 1950 št. 77 str. 7. Podpis: F. K.
Gostovanje praškega Narodnega divadla. — S 1930 št. 79 str. 7. Podpis: F. K.
Predstave: Strindberg: Smrtni ples I. del. Scbcinptlugova: Ljubezen ni vse.
Ljubimec svoje žene. Komedija v 5 dejanjih. Spisul Mita Dimitrijevič. — S 1950
št. 85 str. 6. Podpis: F. K. Konec poti. Drama v 3 dejanjih, spisal R. C. Cherrif. — S 1950 št. 88 str. 7. Podpis: F. K.
M. Begovič: Pustolovec pred vrati. Trugikomcdiju v desetih slikah. — S 1950
št. 106 str. 7. Podpis: F. K. Sveti plamen. Igru v treh dejanjih. Spisul W. Somerset Maugham. — S 1930
št. 118 str. 7. Podpis: F. K. |C. Golar): Vdooa Roilinka. — S 1930 št. 126 str. 7. Podpis: F. K. A. Medved: Za praodo in srce. Slavnostna predstava »Katoliškega društvu rokodelskih pomočnikov« v Ljubljani. — S 1930 št. 137 str. 9. Podpis: F. K. Shakespeare: Sen kresne noči o Ljubljanski drami. — S 1930 št. 226 str. 7. Podpis: F. K.
l'ruoljica o rajski ptici. Drama v treh dejanjih. Spisal M|akso] Šnuderl. — S
1930 št. 227 str. 7. Podpis: F. K. \lIndole!je. Igra v štirih dejanjih. Spisal Leonid Andrejev. — S 1930 št. 232
str. 7. Podpis: F. K. Kraljic n a Ilaris. Drama v treh dejanjih. Spisal Л. Leskovec. — S 1930 št.
235 str. 7. Podpis: F. K. Razbojniki. |Napisal| Friedrich Schiller. — S 1950 št. 242 str. 5. Podpis: F. K. Gospa ministrica. Sala v 4 dejanjih. (Napisal] Branislav Nušic. — S 1950
št. 252 str. 7. Podpis: F. K. Al. Tolstoj: Serija A-000001. — S 1950 št. 268 str. 6. — Podpis: F. K. Mercadet. Komedija v treh dejanjih. Spisal Honoré de Balzac. Odrska priredba in režija dr. B. Gavella. — S 1950 št. 296 str. 7. Podpis: F. K. Princeska in pastirček. Vesela pravljica v 5 dejanjih. Spisal Pavel C.olia. —
S 1951 št. 5 str. 5. Podpis: F. K. Trije oaški soetniki. Kmetska šala v 5 dejanjih. Spisala M. Real in M. Ferken. — S 1951 št. 18 str. 6. Podpis: F. K.
0	gostooanju »Tegernseerjeot. — S 1951 št. 55 str. 6. Podpis: F. K.
1	F. S. Finžgar]: Divji looec. — S 1931 št. 42 str. 6. Podpis: F. K.
Gospoda Glembajeoi. Drama v treh dejanjih. Spisal Miroslav Krleža. — S 1931
št. 48 str. 6. Podpis: F. K. Zofija Nalkomska: Dom osamelih žena. — S 1951 št. 52 str. 6. Podpis: F. K. Gostovanje japonskega gledališča. — S 1951 št. 65 str. 6. Podpis: F. K. Ga Marija Iliibner kot gost o naši drami. — S 1951 št. 66 str. 8. Podpis: F. K.
Ob uprizoritvi druine Sveti platnen.
Angleški »Hamlet«. — S 1951 št. 90 str. 3. Podpis: F. K.
Slehernik. Misterij o življenju in smrti bogatina Slehernika. Spisal Hugo Hofmannsthal. Za slovenski oder priredil O. Zupančič. — S 1951 št. 96 str. 4. Podpis: F. K. Klabund: XYZ. — S 1951 št. 101 str. 4. Podpis: F. K. Schnitzler: Zeleni kakaduj. — S 1931 št. 111 str. 4. Podpis: F. K. Vzrok. Drama v štirih dejanjih. Spisal Leonhard Frank. — S 1931 št. 129 str. 4:
štev. 130 str. 5. Podpis: F. K. Prva letošnja predstava v drami. Slavko G rum: Dogodek v mestu Gogi. —
S 1951 št. 217 str. 4—5. Podpis: F. K. Nestroy: Pritličje in l. nadstropje. — S 1951 št. 218 str. 4. Podpis: F. K. 11. Cankar]: »Kralj na BetajnooU — S 1951 št. 222 str. 4. Podpis: F. K. I Hirschfeld) : Taka je praoa. — S 1931 št. 226 str. 4. Podpis: F. K. Vest. Igra v treh dejanjih s prologom. Spisul Maurice Rostand. — S 1931 št. 235
str. 4. Podpis: F. K. I M. Begovič]: Brez tretjega. — S 1951 št. 249 str. 5—6. Podpis: F. K. I C. Golar] : Doe nevesti. — S 1951 št. 253 str. 7. Podpis: F. K. Gostovanje belgrajske drame v Ljubljani. — S 1931 št. 266 str. 4. Podpis: F. K.
Uprizoritev tlela S. 1'opovič: Kir janju.
I F. Raimund]: Zapraoljioec. — S 1951 št. 280 str. 4. Podpis: F. K.
Gledališki oečer »Obraznikoo« » ljubljanski operi. — S 195t št. 291 str. 4. Podpis: F. K.
Uprizoritev Ruvnnlove igre Grob neznanega junaka. V režiji B. Stupiee. 11'. Golia) : Jurček. — S 1952 št. 9 str. 4. Podpis: F. K. I V. Fodor]: Reona kol cerkvena miš. — S 1952 št. 11 str. 7. Podpis: F. K. Dijaška predstava »Hlapcev« v dramskem gledališču. — S 1932 št. 58 str. 4. Podpis: F. K.
Sliarv: Zdravnik nu mzpotju. — S 1932 št. 42 str. 4. Podpis: F. K. Molnar: Nekdo. — S 1952 št. 45 str. 4. Podpis: F. K. IW. Shakespeare]: Kar hočete. — S 1932 št. 72 str. 4. Podpis: F. K. I V. Kataevj: Kvadratura kroga. — S 1932 št. 86 str. 4. Podpis: F. K. Gostovanje angl. potujoče gledališke družine »English Players«. — S 1952 št. 91 str. 4. Podpis: F. K.
Poročilo o uprizoritvi II. Daviesove komedije »The Mollusc«.
M. Krleža: Leda. — S 1952 št. 98 str. 4. Podpis: F. K.
[Sofoklejl : Kralj Oidipus. — S 1952 št. 118 str. 4. Podpis F. K.
I Marcel Pagnol] : Marij. — S 1952 št. 123 str. 4. Podpis: F. K.
Kratko Kreft: Celjski grofje. — S 1952 št. 215 str. 4; 216 str. 4. Podpis: Fr. K.
|B. Conners] : Roksi. — S 1952 št. 217 str. 4. — Podpis: Fr. K.
Zločin in kazen. — S 1952 št. 219 str. 4; št. 227 str. 4. Podpis: F. K.
Ocena uprizoritve lludožestvenikov.
I VI. Bartol] : Lopez. — S 1952 št. 222 str. 4. Podpis: F. K.
O'Neil: Strast pod bresti. — S 1932 št. 237 str. 2. Podpis: F. K.
III. Ibsen I : Gospa Inger na Oestrotu. — S 1932 št. 245 str. 4. Podpis F. K.
0	»Veselem vinogradu«. — S 1952 št. 256 str. 4 Podpis: F. K. Moja izjava: št. 267 str. 2.
Poročilo o delu Karlu Zuckmaycrja in ocenah ob uprizoritvi v ljubljanski drami.
[P. Golia]: Srce igračk. — S 1952 št. 265 str. 5. Podpis: F. K. |S. D. Merežkovski]: Carjevič Aleksej. — S 1952 št. 279 str. 4; št. 286 str. 4 Podpis: F. K.
1	J. Voinbergar] : Voda. — S 1952 št. 289 str. 5. Podpis: F. K.
|V. Kataev]: Milijon težav. — S 1935 št. 10 str. 4. Podpis: F. K. I Berkeley]: Dopust na Francoskem. S 1935 št. 26. str. 4. Podpis: F. K. »Zadoščenje« in »Gospa Catlileena«. — S 1955 št. 55 str. 4. Podpis: F. K.
Ocena uprizoritve del M. Maeterlineka in W. B. Yeatsa. [M. Pagnol]: Slava in njeni mešetarji. — S 1955 št. 4. Podpis: F. K. [G. in A. Acremont]: Dame z zelenimi klobuki. — S 1933 št. 75 str. 4. Podpis: F. K.
Ivan Cankar: Z.a narodov blagor. Prireditev dijaškega društva »Zar«. — S 1955
št. 75 str. 4. Podpis: F. K. Hamlet. — S 1933 št. 76 str. 4: št. 87 str. 4—5. Podpis: F. K. I Fr. Langer]: Izpreobrnitev Fercliša Pištore. S 1955 št. 100 str. 4. Podpis: F. K. L. Frank: Karel in Ana. — S 1955 št. 115 str. 7. Podpis: F. K. * [O. Scheinpflugoval] Okence. — S 1955 št. 154 str. 4—5. [Molière]: Tartuffe. — S 1955 št. 158 str. 3—4. Podpis: F. K.
Otvoritvena predstava. — S 1933 št. 211 str. 4. Podpis: F. K.
Shakespeare: Komedija zmešnjav.
I M. Krležu I : V agoniji. — S 1933 št. 214 str. 4. Podpis: F. K. |l. Cankar]: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — S 1933 št. 214 str. 4. Podpis: F. K.
[Л. Strindberg] : Sonata strahov. — S 1933 št. 219 str. 3. Podpis: F. K. I Ii. Slmw] : Soetu Ivana. — S 1933 št. 227 str. 4—3. Podpis: F. K.
Ocena po prvi in drugi uprizoritvi.
I M. Feldnuann]: Zajec. — S 1933 št. 239 str. 7. Podpis: F. K. I V. Werner]: Pravica do greha. — S 1933 št. 240 str. 4. Podpis: F. K. |K. Raupach): Mlinar in njegooa hči. — S 1933 št. 249 str. 5. Podpis: F. K. |M. Ferner in A. Real]: Turške kumare. — S 1933 št. 234 str. 7. Podpis: F. K. [Klubund]: Praznik cvetočih čeešnj. (Po prvi in drugi uprizoritvi.) — S 1933
št. 266 str. 7: št. 272 str. 7; št. 273 str. 4. Podpis: F. K. [Fr. Förster]: Robinson ne sme umreti. — S 1933 št. 277 str. 7. Podpis: F. K. |S. Juškievič]: Gospod Sonjkin in njegova sreča. — S 1934 št. 6 str. 7. Podpis: F. K.
| Kugel in Horst]: Raj potepuhov. — S 1934 št. 3 str. 7. Podpis: F. K. |W. Lichtenberg]: »Kariera kanclista Winziga«. — S 1934 št. 22 str. 3. Podpis: F. K.
,.Gospodična o drami. — S 1934 št. 23 str. 4. Podpis: F. K.
Ocena komedije Jucqiiesa Dévala. Finžgarjeo »Divji lovec«. — S 1934 št. 42 str. 7. Podpis: F. K. Marija Vera — umetnica. — S 1934 št. 32 str. 3. Podpis: F. K.
Ob 25-letnici njenega ustvarjanja. jVisoška kronika« o ljubljanski drami. 12 slik. Po romanu dr. Iv. Tavčarja
za oder priredila Marija Vera. — S 1934 št. 60 str. 7. Podpis: F. K. I R. Nušič] : Beograd nekdaj in sedaj. — S 1934 št. 68 str. 4. Podpis: F. K. Konec poti« o Ljubljani. Gostovanje Vladimira Skrbinšku iz Maribora. — S 1934 št. 78 str. 4. Podpis: F. K. Bratje Karamazooi. 8 slik romana F. M. Dostojevskega. Po prevodu VI. Levstika za oder priredil C. Debevec. — S 1934 št. 81 str. 7: št. 82 str. 4. Podpis: F. K. III. II. Ortner]: Magister Anton Hit. — S 1934 št. 103 str. 4. Podpis: F. K. j G. Galsworthy]: Družba. — S 1934 št. 118 str. 4. Podpis: F. K. Otvoritev poletnega gledališča v Tivoliju. Ljubljanska dramu: Kulturna prireditev v Črni mlaki. — S 1934 št. 123 str. 7. Podpis: F. K.
Ol) uprizoritvi komedije P. Golie.
Gostovanje ge. Save Seoerjeve v Glembajevih. — Slehernik. — Bratje Karamazooi. — S 1934 št. 116 str.. 7. Podpis: F. K. I St. L. Kostov] : Goljemanoo. — S 1934 št. 129 str. 3. — Podpis: F. K. Pričetek v Drami. — Orlič. — Gugalnica. — S 1934 št. 224 str. 4; št. 230 str. 4. Podpis: F. K.
Uprizoritev del K. Hostanda in O. Sclicinpflugovc.
I M. Achard] : Migo |dekle z Montpurnasa]. — S 1934 št. 227 str. 3. Podpis: F. K. Orlič. Historična drama v 6 dejanjih. Spisal Edmond Rostand. — S 1934 št. 230 str. 4—3. Podpis: F. K.
11. Cun kur I : Hlapci. — S 1934 št. 248 str. 4—5. Podpis: F. K. I A. Strindberg| : Velika noč. — S 1954 št. 252 str. 4- 5. Podpis: F. K. |W. Roart]: Waterloo. — S 1954 št. 270 str. 5. Podpis: F. K. 115. Nušic] : Žalujoči ostali. — S 1954 št. 275 str. 4; št. 275 str. 4—5. Podpis: F. K. I A. T. Linhart]: Matiček se ženi. — S 1954 št. 286 str. 4. Podpis: F. K. |B. Frank]: Vihar o kozarcu. — S 1955 št. 12 str. 5. Podpis: F. K. I St. Zweig]: Sironiakooo jagnje. — S 1935 št. 18 str. 4. Podpis: F. K. |l. Šorli]: Blodnji ognji. — S 1955 št. 41 str. 4. Podpis: F. K. I C. Goldoni]: Sluga dveh gospodov. — S 1955 št. 44 str. 4. Podpis: F. K. Milan Skrbinšek. — S 1955 št. 61 str. 4—5. Podpis: F. K. ()l> 25-letnici gledališkega tlela.
|(). Wilde]: Bunbery. — S 1955 št. 79 str. 4. Podpis: F. K.
Naša beseda. Prireditev Državne klasične gimnazije v Ljubljani. — S 1955 št. 88 str. 4. Podpis: F. K.
Kreft: Malomeščuni. (Po prvi in drugi ponovitvi.) — S 1955 št. 91 str. 4. Podpis: F. K.
IW. Shakespeare]: Beneški trgovec. — S 1935 št. 105 str. 4: št. 106 str. 4. Podpis: F. K.
|E. Gregorin]: V času obiskanja. — S 1935 št. 112 str. 4. Podpis: I''. K. |J. Vombergar] : Z lato tele. — S 1955 št. 121 str. 4. Podpis: F. K. Še enkrat: tSiromakovo jagnje«. Nastop ge. Silve Lojkove. — S 1955 št. 127 str. 4. Podpis: F. K. Poročilo o uprizoritvi Zwcigove drame.
Cezar V. Arx: »Izdaja pri Noouri«. Prvi režijski nastop P[etra] Mulca. — S
1955 št. 159 str. 7. Podpis: F. K. »Kralj Edip« na letnem gledališču o Tivoliju. — S 1955 št. 207 str. 4. Podpis: F. K.
Ljubljanska drama — otvoritvena predstava. Sophokles: Kralj Edip. Puškin:
Kameniti gost. — S 1935 št. 227 str. 4. Podpis: F. K. Direktor Campa. Spisul Jože Krunjc. — S 1935 št. 228 str. 4. Podpis: F. K. Med včeraj in jutri. Igra v treh dejanjih, spisulu Boženu Begovičeva. — S 1955
št. 229 str. 4. Podpis: F. K. Tuje dele. Komedija v treh dejanjih, spisal V. Svarkin. — S 1955 št. 251 str. 4. Podpis: F. K.
Ii. Sham: Kako zabogatiš? — S 1955 št. 260 str. 5. Podpis: F. K. Hermann Bahr: Otroci. — S 1955 št. 266 str. 5. Podpis: F. K. Bratomor na Metavi. Ljudska igra v šestih slikali. Spisul Pavel Golia. — S 1935 št. 274 str. 7.
Vesela božja pol. — S 1955 št. 276 str. 5. Podpis: F. K. Dramatizacija novele P. Roscgerja.
I P. Golia I : Uboga Ančka. — S 1955 št. 284 str. 5. Podpis: F. K.
I M. Bulgakov I : Molière. — S 1936 št. 4 str. 8. Podpis: F. K.
Jubilej g. Jos. Daneša. Pesem s ceste. — S 1956 št. 16 str. 7. Podpis: F. K.
Uprizoritev Scliurckove drame. [A. Wildgans]: Dies irae. — S 1956 št. 51 str. 7. Podpis: F. K.
||{ M. V («nié] : Gosposki dom. — S 1936 št. 44 str. 7. Podpis: F. K. I J. Galsworthy] : Družinski oče. — S 1956 št. 50 str. 7. Podpis: F. K. I H. Nušic] : Pot okoli soefa. — S 1956 št. 60 str. 9. Podpis: F. K. [Fr. Wer Irl I : Juarez in Maksimilijan. — S 1956 št. 81 str. 7. Podpis: F. K. [N. Ostrovski]: Gozd. — S 1956 št. 102 str. 4. — Podpis: F. K. [E. Lavery): Proa legija. Po premieri in drugi ponovitvi. — S 1936 št. 105 str. Podpis: F. K.
Doe non i igri o ljubljanski drami. R. Besier: Tiran. W. Lichtenberg: Mladi
gospod šef. — S 1956 št. 119 str. 7. Podpis: F. K. |L Cankar]: Za narodov blagor. — S 1956 št. 221 str. 7. Podpis: F. K. IW. Shakespeare]: Kralj Lear. — S 1936 št. 226 str. 4. Podpis: F. K. |E. Labiehel: Florentinski slamnik. — S 1956 št. 252 str. 7. Podpis: F. K. |E. Langer]: Konjeniška pairola. — S 1936 št. 241 str. 7. Podpis: F. K. |M. Begovie] : Tudi Leda bo nosila klubuk. — S 1936 št. 242 str. 7. Podpis: F. K. I V. Kataev|: Koadratura kroga. — S 1956 št. 255 str. 7. Podpis: F. K. |Z. Werner]: Na ledeni plošči. — S 1956 št. 265 str. 7. Podpis: F. K. |J. Zigon]: Kadar se utrga oblak. |H. Zerkaulen]: Korajža oelja. [W. O. Soninj: Atentat. — Repošteo. [E. Gergorin]: Kralj z neba. — S 1956 št. 297 str. 7. Podpis: F. K.
I M. Hodge] : Dež in oiliur. — S 1957 št. 15. str. 7. Podpis: F. K.
G. Kaufmann in E. Ferber] : Simfonija 1937. — S 1957 št. 44 str. 7. Podpis: F. K.
115. Nušic] : »Dr«. — S 1957 št. 51 str. 7. Podpis: F. K.
|C. Fraser]: Zadnji signal. — S 1957 št. 60 str. 7. Podpis: F. K.
11. Brnčičl : Med štirimi stenami. — S 1957 št. 74 str. 4: št. 97 str. 7. Podpis: F. K.
I L. Fodorj : Matura. — S 1937 št. 80 str. 7. Podpis: F. K.
Gostovanje Alb\erta\ Bassermnnna in njegooe skupine. — S 1937 št. 98 str. 7. Podpis: F. K.
Uprizoritev dela: Lcssing, Modri Nutlian.
Rivula. D ruina Maxvella Andersona. — S 1937 št. 99 str. 8. Podpis: F. K.
Petindnajsetletnica Ivana Levurju. — S 1937 št. 123 str. 7. Podpis: F. K.
Otvoritvena predstava: »Julij Cezar«. — S 1937 št. 225 str. 7. Podpis: F. K.
I J. Pahor]: Viničarji. — S 1957 št. 224 str. 7. Podpis: F. K.
|B. Brecht]: »Berašku opera«. — S 1957 št. 250 str. 7. Podpis: F. K.
|A. Suhovo-Kobylin]: Turelkinoou smrt. — S 1957 št. 254 str. 7. Podpis: F. K.
I P. Petrovič] : »Vozel -. — S 1937 št. 248 str. 7. Podpis: F. K.
I M. Hemar]: Firma. — S 1957 št. 255 str. 7. Podpis: F. K.
I K. Čapek]: Bela bolezen. — S 1957 št. 287 str. 7. Podpis: F. K.
Svedrovci — Gospodična Julija — Snubač. — S 1958 št. 9 str. 7.
Uprizoritev del E. Bourdeta, Л. Strindbergu in A. I'. Čehovu. I P. Golia] : Snegulčicu. — S 1958 št. 14 str. 7. Podpis: F. K. I A. de Benedetti] : Rdeče rože. — S 1958 št. 58 str. 7. Podpis: F. K. (O. Zupančič:) Veronika Deseniška. — S 1958 št. 41 str. 7. Podpis: F. K. |B. Nušic]: Pokojnik. — S 1958 št. 70 str. 5. Podpis: F. K. Ob petindvajset let niči O. Šesta. — S 1958 št. 75 str. 5. Podpis: F. K.
|E. SynckJ: »Nočna služba«. — S 1938 ist. 91 str. 7. Podpis: F. К. |V. Švurkin 1 : >Izpit za življenje«. — S 1938 št. 98 str. 7. Podpis: F. K. Proslava F[a/«| Bratine. — S 1938 št. 113 str. 5. Podpis: F. K.
Ob 25-lrtnici gledališkega delu, uprizoritev M. Snuderlu »Lopovščine«.
|N. V. Gogol j I : Zeniteo. — S 1938 št. 124 str. 3. Podpis: F. K. I A. K. Tolstoji: Car Fjodor. — S 1938 št. 220 str. 7. Podpis: F. K. F. S. Finžgar: Veriga. — S 1938 št. 224 str. 4. Podpis: F. K.
|ll. Wiiolijoki I : Žene iz Niskavuorija. — S 1938 št. 231 str. 3—4. Podpis: F. K. I)ve Molièrovi komediji. — S 1938 št. 232 str. 4. Podpis: F. K.
Uprizoritev enodejank: ^Izsiljena zenitov« in »Ljubezen zdravnik«.
S. Cajnkar: Potopljeni svel. — S 1938 št. 234 str. 4. Podpis: F. K. |A. do Bcnedetti): Trideset sekund ljubezni. — S 1938 št. 236 str. 18. Podpis: F. K.
IJ. Priestley] : Brezov gaj. — S 1938 št. 266 str. 3—4. Podpis: F. K. I A. Strindberg]: Labodka. — S 1938 št. 273 str. 7. Podpis: F. K. ]E. Kästner]: Pikica in Tonček. — S 1938 št. 297 str. 7. Podpis: F. K. I R. Nicwiarowicz| : Holijmood. — S 1939 št. 9 str. 7. Podpis: F. K. Upniki na plan! — S 1939 št. 19 str. 8. Podpis: F. K.
Uprizoritev veseloigre Karla Piskora »Praznik upnikov« v prevodu Osipa Šesta.
Cankarjevi jHlapci*. — S 1939 št. 31 str. 8. Podpis: F. K.
Gostovanje mariborskega gledališča v Ljubljani. — S 1939 št. 34 str. 8. Podpis: F. K.
Uprizoritev: I. Cankar, Kralj na Betajnovi. |l.. Vernenille in G. Berru]: Potovanje o Benetke. — S 1939 št. 40 str. 8. Podpis: F. K.
IL Standekerl : »Prevarat. S 1939 št. 38 str. 8. Podpis: F. K.
Gostovanje gledališča Teutro di Veneziu. — S 1939 št. 64 str. 8. Podpis: 1''. K.
Uprizoritev: C. Goldoni, Zdrahe \ Chioggi.
Gdč. Kina Starčeva v »Prevari«. — S 1939 št. 68 str. 8. Podpis: F. K. (I.. Pirandello:) »Kaj je resnica«. — S 1939 št. 68 str. 8. Podpis: F. K. Igralska 25-letnica Krnila Kralja. (Tolstoj: Zivi mrtvec). — S 1939 št. 83 str. 8. Podpis: F. K.
Ponovitev Živega mrtveca. — S 1939 št. 83 str. 8. Podpis: F. K. Gostovanje Dublin Gate Theatra. — S 1939 št. 84 str. 8. Podpis: F. K.
Uprizoritev Hamleta.
Piskor: Velika skušnjava. — S 1939 št. 118 str. 8. Podpis: F. K. Shakespearjev Othello v Narodnem gledališču. — S 1939 št. 120 str. 8. Podpis: F. K.
|S. Bekeffi]: »Neopravičena uran. S 1939 št. 134 str. 8. Podpis: F. K. Henrik Ibsen: Nora. — SPor 1946 št. 236 str. 3.
Ob gostovanju Leninskegu koinsomolu.
O gostih in o našem gledališču. (Milanski Piccolo teatro, Kitajsko klasično gledališče in moskovski MHAT v Ljubljani.) [Izjave]: Fran Albreht... France Koblar... Drago Sega. — NRazgl 1936 str. 297—298.
Jože Pogačnik- (Novi Sad)
BIBLIOGRAFIJA ANTONA SLODNJAKA
Bibliografski pregled je glede na vrsto avtorjeve dejavnosti razdeljen na štiri poglavja: literarnozgodovinsko in literarnokritično delo (A), leposlovno delo (B), prevajalsko delo (C) in uredniško delo (Č). Vsako poglavje je zgrajeno na časovni (letni) zaporednosti objav. V okviru nekega leta so navedene najprej samostojne publikacije, za tem po abecednem redu slede objave v časnikih in časopisih. Ako je na enem mestu v istem letu več objav, so le-te prikazane kronološko.
V bibliografski opis so prišli le tisti podatki, ki so v tem smislu nujno potrebni. Naslovu avtorjevega dela je dodano mesto objave, pri časnikih datum in številka, pri časopisih le stran v ustreznem letniku. Samostojne publikacije so opisane na način, ki je v stroki navaden. Če jih je v enem letu več, so ruz-porejene po abecednem redu.
Bibliografija obsega čas od avtorjeve prve objave do konca 1969. leta.
A. LITERARNOZGODOVINSKI IN LITERARNOKRITIČNI SPISI
1927
Stanislav Przybyszemski (Ob priliki njegove smrti)
Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani 1927/1928, str. 86—90 Črtice iz poljskega gledališkega življenja
Gledališki list Narodnega gledulišča v Ljubljani 1927/1928, str. 115—22 Iz gospodarskega življenja poljske republike (Ob priliki devetletnice obnovitve poljske državne samostalnosti) Trgovski tovariš, str. 241—45
1928
Misli o slovenski kulturi
Svobodna mladina, str. 54—7 (Napovedano nadaljevanje ni izšlo) Iz gospodarskega življenja Soojetske Rusije
Trgovski tovariš, str. 210—15 Nettunske konvencije v luči jugoslovanskega narodnega gospodarstva Trgovski tovariš, str. 255—38, 276—79
1950
Jan Koclianomski
Ljubljanski zvon, str. 555—61, 625—28
30 Slavistična revija
1
1951
Pomen Levstikovega delu /a narodno vzgojo
Pedagoški zbornik, str. 5—19 Leostikooo zbrano delo
Vest u i k Jugoslovanske knjigarne (priloga Slovenca, 17. maja 1931), str. 6—') (Prim, dalje Ilustrirani Slovenec 1931, 31. maja) Popotooanje iz Lilije do Čateža
Slovenec. 26. julija (št. 166) Ali je Tugomer res Jurčičeo?
Življenje in svet, knjiga 10. št. 13 (27. septembra), str. 344—49
1932
Pisma o slovenski književni zgodovini
Slovenec. 31. julija (št. 173), 7. avgusta (št. 180), 28. avgusta (št. 196), 4. septembra (št. 202), II. septembra (št. 208), 18. septembru (št. 214). 25. septembra (št. 220). 50. oktobra (št. 250). 15. novembra (št. 261), 27. novembra (št. 275). 11. decembra (št. 285) Slovenstvo in Zupančič
Slovenija, 50. septembra (št. 11), str. 1—2 Levstik Fran
Slovenski biografski leksikon I, str. 651—59 Levstik in »Vrtec«
Vrtec (1951/1952), str. 155—59
1955
Slovenski biografski leksikon. 4. zvezek
Dom in svet, str. 164—67 France Kidrič. Zgodovina slovenskega slovstva. 3. snopič
Dom in svet, str. 264—66 Levstikov duševni obraz. Inavguralna disertacija. Spisal Anton Ocvirk
Doni in svet, str. 426—31 Slovenski biografski leksikon. 5. zvezek
Dom in svet, str. 558—41 Pisma o slovenski književni zgodovini
Slovenec, 1. januarja (št. 1), 15. januarja (št. 12), 31. januarja (št. 25), 12. marca (št. 60), 19. marca (št. 66), 25. marca (št. 71) Meško Jakob
Slovenski biografski leksikon II. str. 105—06 Dolenjska v literaturi
Slovenski narod, 21. januarju (št. 17)
1954
PREGLED SLOVENSKEGA SLOVSTVA. Akademska založba. Ljubljana 1934. 545 str. 8°. Akademska biblioteka I. (Dodano: Letopis slovenskega slovstva, Stvarno kazalo. Oponinja, Kazalo)
Josipu M urna-Aleksandrova Izbrani spisi
Dom in svet, str. 217—20. Levstikov zbornik
Dom in svet, str. 220—24
1935
Življenje in delo Ivana Prijatelja
Ivun Prijatelj. Duševni profili slovenskih preporoditeljcv. Ljubljana 1955. str. V—XVI Slovenski protestantski pisci
Sodobnost, str. 86—7 Nekaj misli o Kocbekovi pesniški /bilki Zemlja
Sodobnost, str. 190—92 France Kidrič. Zgodovina slovenskega slovstva. Od začetkov do marčne revolucije. 4. snopič Sodobnost, str. 459—44 Profesorju dr. Prijatelju ob šestdesetletnici Sodobnost, str. 500—02
1956
Stritar als Mensch und Dichter
Mariborer Zeitung, 5. aprila (št. 79) Trubarjeva duhovna podoba
Slovenija. 26. juniju (št. 26), str. 2 Ob osemdesetletnici Aškerčevega rojstva
Sodobnost, str. 50—1 Ob Stritarjevi stoletnici
Sodobnost, str. 105—08 Ali je vrazovstvo psihološki ali sociološki problem?
Sodobnost, str. 259—42 Glosa Ii Kranjčevi knjigi >,Os življenja«
Sodobnost, str. 285—87 Prešeren. L Pesnitve, pisma
Sodobnost, str. 479—83 Pojasnilo
Sodobnost, str. 576—78
1957
(Uvod v pesniško zbirko)
Gustav Strniša, Zvoki in žarki. »Sidro«. Ljubljana (Stožiee) 1937. str. 5—8 Dr. Ivan Prijatelj
Pedagoški zbornik, str. 36—55 Nekaj spominov na profesorja doktorja Ivana Prijatelja Slovenija, 28. maja (št. 22), str. 5
V spomin Ioana Prijatelja Sodobnost, str. 243—45
1958
Oton 'Zupančič je osrednja postava naše sodobne literature
Jutro, 24. januarja (št. 19 a), str. 2. (Referat o Slodnjakovcm predavanju s posnetki glavnih misli) loan Cankar (Ob dvajsetletnici njegooe smrti)
Obzorja, str. 434—45 (Izjava)
Gustav Strniša, Satire. Ljubljana 1938, (zadnja stran ščitnega ovitka) Oton Zupančič — šestdcsetletnik
Slovenija, 28. januarja (št. 4), str. 2 Samo Prešeren!
Slovenija, 4. februarja (št. 5), str. 1 Spominu Ioana Prijatelja
Slovenski jezik, str. 3—4 Ob Zupančičeoi šestdesetletnici
Sodobnost, str. 6—16 Anton Ingolič, Lukarji Sodobnost, str. 474—76
1939
O neminljivem Cankarjevem delu
Dejanje, str. 23—5 Prežilioo Voranc, Poiganica
Dejanje, str. 258—59 Ob devetdeseti obletnici Prešemooe smrti
Obzorja, str. 188—96 Nekaj misli ob zlomu poljske države
Obzorja, str. 429—55 Prešernova slavnost v Vrbi
Slovenija, 26. maja (št. 21), str. 1 Nekaj vodilnih idej in tipov Cankarjeve umetnosti
Slovenski jezik, str. 39—48 Miško Kranjec, Prostor na soncu Sodobnost, str. 35—8
1940
France Bevk, Legende
Dejanje, str. 161—63 Prežilioo Voranc, Samorastniki Dejanje, str. 275—77
Duhovnik — pripovednik
Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani (Drama) 1940—1941, str. 28—9 (Odlomek i/, dela: Pregled slovenskega slovstva, 1934) Marja Boršnik-Skerlak, Aškerc. Življenje in delo
Obzorja, str. 4)—5. Ob petdesetletnici Franceta Bevka Obzorja, str. 446—49
1941
Hrvatska enciklopedija (Zagreb): L (A — Autoin): Aškerc Anton (692—93). — II. (Autonomaši — Boito): Članki Bartol Marica (257—58), Bartol Vladimir (258), Beok France (462), Bohorič Adam (725), Bohoričica (725)
1942
Hrvatska enciklopedija (Zagreb): III. (Boja — Cleveland): Članki: Borko Božidar (85—6), Breznik Anton (294—95), Brižinski spomenici (514), Cankar Ivan (594—95). IV. (Cliacliit — Diktis): Članek: Dajnčica (427—28)
1946
Prešeren. Leostik in Cankar — glasniki naše narodne osvoboditve in družbenega napredku (Pogled literarnega zgodovinarja na pričetek zasedanju Ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije)
Ljudska pravica, 18. septembra (št. 271) France Prešeren
Primorski dnevnik, 30. novembra (št. 460) S slovenskimi pesniki in pisatelji na Vipavskem in na Krasu
Slovenski poročevalec, 3. maja (št. 102) Ob ?0-letnici Ioana C an kur ja
Slovenski poročevalec, 9. maja (št. 107) Prežihoo Voranc. Jamnica
Slovenski poročevalec, 25. maja (št. 118) Matej Bor, Pesmi
Slovenski poročevalec, 20. juliju (št. 167) Prežihoo Voranc. Od Kotel j do Belih ood
Slovenski poročevalec, 50. julija (št. 175) France Beok, Med dvema vojnama
Slovenski poročevalec, 15. avgusta (šl. 189) Miško Kranjec, Pesem gora
Slovenski poročevalec. 8. septembra (št. 210) Veliki slovenski pesnik dr. France Prešeren (Njegovo delo in življenje)
Slovenski vestnik, 6. decembru (št. 26), 15. decembra (št. 27), 20. decembru (št. 28) (Skrajšano besedilo uvoda iz Poezij; prim, poglavje Č)
1947
Koželj I ( en če j in A(nlon) Slodnjak. količek elektrotehniškega izrazoslovja
Elektrotehniški vestnik. str. 24. 4«. 72 in 96 Janko Kersnik, prvi slovenski umetniški oblikovalec resničnega iivljenja
Ljudski tednik, II. septembru (št. K4) Ob šestdeseti obletnici smrti Irana Levstika (IHTI. — tH8?. I.) (Odlomki i/, predavanju v Narodnem gledališču v Ljubljani) Obzornik, str. 435—45 Prešernova bibliografija
Primorski dnevnik. 19. februarja (št. 521) Elbin Kristan (Ob njegovi osemdesetletnici) Slovenski poročevalec, IS. aprila (št. 91) Jan Plestenjak
Slovenski poročevalec. 14. maja (št. 112) Veliki slovenski pesnik dr. France Prešeren (Njegovo delo in življenje)
Slovenski vestnik. 5. januarja (št. 1). 10. januarja (št. 2). I", juntiurju (št. 51 (Skrajšano besedilo uvoda iz Poezij: prim, poglavje C)
1948
Oton 'Zupančič
Hrvatsko kolo, str. 14—26 Prešeren in ienstvo
Naša žena. str. 50 Ob tridesetletnici Cankarjeve smrti (tt. decembra tcitH)
Nova obzorja, str. 257—65 Fran Petrè. Hod in mladost Ivana Cankarja
Slavistična revija, str. 291—97 Odgovor na oceno poljudne izdaje Prešernovih poezij
Slavistična revija, str. 29" -505 Nekoliko pripomb o Vukovem vplivu nu slovensko slovstvo
Vuk Karadzic' in njegova doba. Zbornik člankov. 1948. str. 107 -16
1949
PRAN LEVSTIK. Prosvota. Beograd 1949, 18 +(l) str. 16» (Prevajalec ni naveden)
Ogledi iz književnosti 9. Kolo Г (Cir.) (Skrajšan prevod iz Obzornika 194". str. 455—45) Prešeren
Izvor, str. 145—52 Prežilioo Voranc — Looro Kuhar.
Letopis Matice Srpske, knjiga 364. str. 503—12. 556—69 Prekop« — »Krst pri Savici — > Neizlrohnjeno srce : Novi svet. 1. knjiga, str. 192—207
Osmrtnice za Otonom Zupančičem: Anton Slodnjak
Novi svet. II. knjiga, str. 650—51 Ne k ti j o Prešernovem krstu pri Sanici
Primorski dnevnik, 8. februarja (št. 52) V spomin Otonu Zupančiču
Slovenski poročevalec, 14. junija (št. 157) Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe. I. Slavili ja in Prešeren
Slavistična revija, str. 1—16 (Dokumenti, str. 17—29) Prispevki k poznavali ju Prešerna in njegove dobe. II. O Sonetnem пепси Slavistična revija, str. 251—49
1950
O naši knjigi in njenem pisatelju
Jožef Morton. Hudobčeva dota, Ljubljana 1950. str. 515—IS Slovo od Prežihooega Voranca
Ljudska pravica, 20. februarja (št. 45) Prance Prešeren (Ob stopetdesetletnici rojstna)
Nova obzorja, str. 609—20 Ob pisateljski štiridesetletnici Prežihooega Voranca — Lovni kuharju
Obzornik, str. 5—20 Dr. France Prešeren (5. decembru 1800, — 8. februarju 1849)
Obzornik, str. 417—25. 515—25 O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku
Slavistična revija, str. 65—90 Dodatek k članku o »Sonetnem vencu Slavistična revija, str. 187—88
1951
O narodnem in občem pomenil slovenske protestantske književnosti
Cvetnik naše reformacijske književnosti, 1951, str. 5—8 Ob osemdesetletnici F. S. Finžgarja
Gledališki list SNG (Drama) 1950—1951. str. 279—85 Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, oseučiliški profesor dr. France Kidrič
Koledar Prešernove knjižnice 1951, str. 59—61 Ob osemdesetletnici F. S. Finžgarja
Ljudska pravica, 11. februarju (št. 55) Nekaj o lirski pesmi sploh in o najnovejši pesniški zbirki Vide Tauferjeve (Izbrani listi. Ljubljana 1950)
Naša žena, str. 100—01 Ilirizem in Slovenci (Ob stoletnici Vrazove smrti)
Nova obzorja, str. 289—94 Minljivi in večni Prešeren (Govor na akademiji ob stopetdesetletnici pesnikovega rojstva)
Novi svet, knjiga II, str. 97—105
Po FinžgarjeDi osemdesetletnici
Novi svet, str. 292—98 Slooenska književnost med obema vojnama (1918—1941)
Primorski dnevnik, 1. julija (št. 154), 8. juliju (št. 160). 15. juliju (št. 166), 22. julija (št. 172), 29. juliju (št. 178), 5. avgusta (št. 184), 12. avgusta (št. 190). 19. avgusta (št. 195), 26. avgusta (št. 201) Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe: lil. Problem Gazel
Slavistična revija, str. 10—21 Prispevki k poznavali ju Prešerna in njegove dobe. IV. Sonet je nesreče Slavistična revija, str. 162—75
1952
FRAN LEVSTIK. (Prevedel Srbo Ivanovski), Skopje 1952, 17 +(111) str. 16°.
Ogledi od kniževnostu 4. (Cir.) Fran Levstik (28. septembra 1831 — 16. novembra 1887)
Delavska enotnost, 26. septembra (št. 40). Materina in očetova podoba v Cankarjevih spisih
Glas Vrhnike, 10. maja (št. 10) Nekaj »spominov« na Avgusta Šenoa in nekaj pogledov na njegovo pričujočo »dijaško zgodbico«
Avgust Šenoa, Nagelj s pesnikovegu grobu. Mnlu knjižnica 47, str. 5—15. Prešeren France
Slovenski biografski leksikon II, str. 517—64 Prežilioo Voranc — Lovro Kuhar
Zaninovič Vice, Citunka iz jugosluvenske književnosti zu VIIГ. razred srednjih škola, (Zagreb) 1952, str. 417—25.
1955
Cassel's Encyclopaedia of Literature. Članki: Cankar Ivan (št. 1574); Gradnik
Alojz (št. 1751); Prešeren France (št. 1807); Zupančič Oton (št. 2086) Fran Milčinski in Milan Pugelj
Gledališki list Mestnega gledališča v Ljubljani, str. 154—59. 162 Ljubimo Prešerna! (Iz govora univ. prof. dr. Antona Slodnjaka ob odkritju Prešernovega spomenika v Kranju)
Slovenski Jadran. 6. februarja (št. 6) Prežilioo Voranc — Lovro Kuhar
Zaninovič Vice, Citanku i z jugosluvenske književnosti zu VIII. razred srednjih škola, (Zagreb) 1955, str. 456—45
1954
A la mémoire de Fran IlamoDŠ
Annales de l'Institut français de Zagreb 1955—34, str. 37—40 Ein Kapitel aus der Geschichte der slowenischen erzählenden Prosa
Festschrift für Dmytro Cyzevskyj zum 60. Geburtstag. Berlin 1954, str. 275—81
Spoznanje ob preurejanju Prijateljevih esejeo
Glasnik Slovenske Matice I, str. 6—7 Slowenische Literatur ( — Frauenliteratur)
Lexikon der Fran in zwei Bänden. Zürich 1954. II. knjiga, str. 154—58 (V študiji obravnavane pesnice in pisateljice so kratko prikazane tudi posebej na ustreznih mestih) Delež Štajerske o slooenski knjižeonosti (Preilaoanje na slavističnem zborovanju o Mariboru konec junija 1954)
Nova obzorja, str. 569—77 France Prešeren (180(1—1849)
Selection of Poems by France Prešeren, Translated from the Slovene. Edited by Professor W. K. Matthews (London University) and Professor Л. Slodnjak (Ljubljana University). Basil Blackwell, Oxford 1954. str. 5—21 In memoriam (Govor ob krsti Frana Ramovša na ljubljanskih Žalah dne 18. septembra 1952)
Slavistična revija, str. 1—2 Matija Murko (1861—1952)
Slavistična revija, str. 41—75 Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja
Slavistična revija, str. 109—20 Delež severovzhodne Slovenije v slooenski književnosti (Iz predavanja na zborovanju slavistov v Mariboru)
Večer, 29. junija (št. 151) Slavisti o svojem zborovanju: Anton Slodnjak Večer, 1. juliju (št. 153)
1955
Enciklopedija Jugoslavije 1 (A — Bosk), Zagreb, Leksikografski zavod FNRJ 1955. Članki: Ahacel Matija (22), Almanasi kod Slooenaca (78—9). Antologije kod Slooenaca (127—28), Aškerc Anton (227—28), Autobiografije. memoari i uspomene kod Slooenaca (242), Bartol Marica (581), Bezenšek Anton (492), Biografije kod Slooenaca (575—74), Bohinjec Peter (646) O Slavističnem društvu
Jezik in slovstvo (1955/1956), str. 3—5 France Prešeren
Literaturen zbor (Skopje), str. 80—95 (Cir.) Ob šest d eset letn i с i moderne (Gooor ob odkritju spominske plošče na ljubljanski cukrarni 12. VI. 1955)
Nova obzorja, str. 453—38 Delež Štajerske o slooenski književnosti
Pogovori o jeziku in slovstvu, Maribor 1955, str. 5—12 Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe. V. Dvoje neznanih metrik iz dobe naše romantike
Slavistična revija, str. 24—58
Miodrag lbrooac. Kopitar i Francuzi
Slavistična revija, str. 128—52 koncepcija kritike o literarnih zgodovinah jugoslovanskih narodov
Slavistična revija, str. 145—65 O začetkih naše in svetovne moderne
Socialistična misel (1455 1956), str. 156 -45
1956
Enciklopedija Jugoslavije 2 (Bosna — Dio). Zagreb, Lcksikografski zavod FNRJ 1956. Članki: Byron kod Slovenaca (517). Cankar Ivan (520—22). Cegnar France (556). Celestin Fran (542). Cigler Janez (577). Cimperman Franc (578). ('op Matija (610), Dante kod Slovenaca (666), Dehevec Jože (675). Delela Fran (695)
\ulun wirklich die romantische Dichtung bei den Slovenen F. Schlegels Gespräch über die Poesie als Programm an?
Festschrift für M. Vasmer zum 70. Geburtstag am 28. Februar 1956. Berlin
1956.	str. 514—20
O Prešernovem »Slovesu od mladosti« in o literarnozgodovinski rehabilitaciji Aniona von Scheuchenstuela starejšega
Slavistična revija, str. 10—29 Fran Levstik (IH~>1—IHH7). the First Representative of Realism in Slovene Literature
I lie Slavonic and East European Review. Volume XXXV, Number 84. December 1956, str. 24—39 (Translated from the Croatian by Vera Javarek) Iskre in iveri (Iz razgovora s prof. Slpdnjakom. Napisal Joie Snoj)
Tribuna. 10. aprila (št. 6) Prežilioo Voranc — Lovro Kuhar
Zaninovič Vice. Čitanka i/, jugoslovanske književnosti za VIII. razred srednjih škola. (Zagreb) 1956, str. 574—80.
1957
Pregled slovenske literarne zgodovine po I. 1945
Beogradski medunarodiii slavistički sastanak (15.—21. IX. 1955). Beograd
1957.	str. 105—15
Naš jubilant in literarna zgodovina
Slavistična revija, str. 10—15 Problem periodizacije slovenske književnosti (Referat па I. kongresu jugoslovanskih slavistov o Beogradu od It. do 15. septembra 1957) Umjetnost riječi (Zagreb), str. 171—75
1958
GESCHICHTE DER SLOWENISCHEN LITERATUR. Walter de Gruytcr & Co. Berlin 1958. 565 str. 8°(Grundriss der slawischen Philologie und Kulturgeschichte)
Przemômienie
Adam Mickiewiez (1855—1955). Miedzynurodowa ses j a naukowa Polskiej akadcmii nauk I"—20 kwietnia 1956 Wroclaw — Warszawa 1958. str. 560—62 l i an ce Prešeren
I' ranče Prešeren. Pesnitve in pisma. I. Poezije. Mladinska knjiga Ljubljana 1958. str. 159—256
Enciklopedija Jugoslavije 5 (Dip Hid). Zagreb. I.eksikogral'ski zavod l'N 11J 1958. Članki: Dolenec Ilinko (58). F.p i epska poezija (256). Erjaoec Pran (269), Glaser Karel (470). Glonar Joža (479—80). Gregorčič Simon (618—20) Oče Slovanskega inštituta (Hajko Nahtigal)
Ljudska pravica, I. aprila (št. 77) Miniaturno ogledalo intimnega soeta
Ljudska pravica, 51. decembra 1958 1. januarja 1959 (št. 505). (Intervju s kulturnimi delavci: Anton Slodnjak) Slooenska romantična poezija (1810—1848) o odnosu do slovanskih in neslo-vanskih literatur (Referat za mednarodni slavistični kongres d Moskvi 1918) Slavistična revija, str. I —18
Slavistična družina (Razgovor s prof. dr. /I. Slodnjakom o slaoističnem kongresu v Moskvi)
Slovenski poročevalec, 21. septembru (št. 225) (Razgovor zapisal bp = Bogdan Pogačnik)
1959
Realizem I (1848—18?(>)
Zgodovina slovenskega slovstva II. Uredil Lino Legišu. SM Ljubljana 1959, str. 177—584
Izjava h kritiki knjige Geschichte der sloivenischen Literatur, objavljeni v Ljudski pravici, dne 11. januarja
Ljudska pravica. 7. februarja (št. 29)
(Izjava k članku Jožeta Kasteliea: Subjektivizem ali znanost) France Prešeren
Odbrane pesni. Skopje 1959, str. 5—22
1960
REALIZAM KOI) SLOVENACA. Beograd, Rad 1960, 58 + (I) str. 8» (cir.) (Rad-nički univerzitet. Književnost — II. kolo)
ROMANT1ZAM KOI) SLOVENACA. Beograd. Rad 1960. 29 + (II) str.. 8« (cir.i (Radnički univerzitet. Književnost — 11. kolo)
Enciklopedija Jugoslavije 4 (Hil — Jugos), Zagreb, I.eksikogral'ski zavod KNRJ 1960. Č lanki: Hribar Anton (29), llešič Fran (525). llirizam kod Slooenaca (542—45). Janežič Anton (457), Jamik Urban (466), Jeloošek Ernestina (4S5). Jenko Simon (485). Jeran Luka (486)
Prešernov krog
Pionir 1960—61, str. 88—90 Realizem
Pionir 1960—61, str. 119—21
1961
Realizem 11 (1876—1895)
Zgodovina slovenskega slovstva III. Uredil Lino Legiša. SM, Ljubljana 1961. str. 3—385 Realizem in naturalizem
Pionir 1960—61, str. 152—53
1962
FRANCE PREŠEREN (Sa slovenačkog prevela Jelena Križaj-Stefanovič.) Nolit, Beograd 1962, 425 + (III) srt. (cir.) (Biblioteka Portreti)
Enciklopedija Jugoslavije 5 (jugos — Mak), Zagreb, Leksikografski zavod FNRJ 1962. Članki: Jurčič Josip (161—62), Kastelic Miha (222), Kersnik Janko (24—42), Kor/jtko Emil (528), Kritika književna (405—05), Levstik Fran (524—25), Lirika kod Slovenaca (541—43) Macun Ivan (579).
France Prešeren (Epilog k portretu pesnika oh izdaji založbe Nolit v Beogradu) (Iz izvirnega rokopisa)
Primorski dnevnik, 13. maja (št. 113)
1963
Anion Aškerc
Anton Aškerc, Izbrane pesmi (Kondor 58), Ljubljana 1965, str. 122—25. Prešernova balada Prekop in Ivšičeva izdaja Lucidarija
Zbornik u čast Stjepana Ivšiča. Izdalo Hrvatsko filološko društvo, Zagreb 1965, str. 527—33
Nova siru ja (1895—1900) in nadaljnje oblike realizma in naturalizma
Zgodovina slovenskega slovstva IV. Uredil Lino Legiša. SM, Ljubljana 1965, str. 5—510
1964
PREŠERNOVO ŽIVLJENJE. Mladinska knjiga, Ljubljana 1964. 527 + (I) str. Mirko Rupel (1901—1965)
Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor (Beograd), str. 148—50 Nekaj misli in želja ob premieri Kreftovega Prešerna
Slovensko gledališče v Trstu, XX. sezona 1964—65, b. s.
1965	.
Enciklopedija Jugoslavije 6 (Maklj — Put), Zagreb, Leksikografski zavod SFRJ 1965. ČlankiJlalavašič Franc (5), Mam Josip (28—9), Medved Anion
(67—8), Mencinger Janez (72—3), Milčinski Franc (108), Modrinjak Stefan (148), Murko Anton (177—78), Murko Matija (178) In memoriam Mirko Rupel (1001—t'J 67) Südostforschungen XXIV, str. 255—57
1966
PREŠERNOVO ŽIVLJENJE, Mladinska knjiga Ljubljana 1966,2 527 + (1) str. SLOWENISCHE LYRIK. Eine Übersicht. München 1967, 50 + (II) str. ŠTUDIJE IN ESEJI. Uredil, z uvodom, bibliografijo in opombami opremil Jože Pogačnik. Obzorja Maribor, 1966, 271 + (1) str. Einige Gründe fiir Kopitars Kampf gegen die slowenische Dichtung
Frankfurter Abhandlungen zur Slavistik VIII, Wiesbaden 1966, str. 180—88 Sodobno slovensko sloostoo
Letno poročilo državne gimnazije za Slovence X (1966/1967), Celovec, str. 86—90
Ein Beitrag zur Periodisierung der Geschichte der serbischen Literatur
Orbis scriptus. Festschrift für Dinitrij Tschizewskij zum 70. Geburtstag, München, str. 785—90 Stanko Vraz
Panonski zbornik, Murska Sobota, str. 105—16 Matija Murko
Panonski zbornik, Murska Sobota, str. 306—09
1967
Samotni mejnik (Ob smrti Alojza Gradnika)
Delo, 29. julija (štev. 203) O Krstu pri Saoici
Delo, 7. decembra (štev. 351) Leostikoo delež pri ustanavljanju in začetnem delovanju Dramatičnega društva
Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja III, str. 5—29 Prešernovo sporočilo
Knjižna polica 1966/1967, 20. januarja (štev. 5). Tsto: Dolenjski list, 2. februarja (štev. 5) O dramatičnem razvoju naše romantike
Jezik in slovstvo, str. 33-42 O Cankarjevem Epilogu o Vinjetah 1899
Jezik in slovstvo, str. 135—46 Ob Šenoooi »dijaški zgodbicit
Avgust Šenoa, Nagelj s pesnikovega groba, Ljubljunu 1967, str. 5—15 Ilustrator Prešerna (Ob prvi obletnici smrti slikarja-grafika Elka Justina)
Naši razgledi, 25. decembra (štev. 4) Levstikov udeo и osnioanju i počecima rada Dramskog društoa Scena (Novi Sad), str. 254—49
Andrej Smolè
Slovenski biografski leksikon 10, str. 384—87. Opombe in dopolnilo li knjigi Veronica di Desenice Zaliv (Trst), str. 46—8
t У 68
PREŠERNOVO ŽIVLJENJE, Ljubljana 1968,3 327 + (I) str. 8« SLOVENSKO SLOVSTVO. Ljubljana 1968. 586 + (V) str. 8« ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA 1-11, del, Celovec 1968, 586 + (Vi str. 8°
über die nationbildende kraft der Reformation bei den Slowenen
Abhandlungen über die slowenische Reformation, München, str. II—22 L'llalia nel romanticismo sloveno
Atti del sesto congresso dolI' associazione internazionale per gli studi di lingua e letteratura italiana, Budapest, str. 555—42 (skupaj s Stankom Šker-Ijem)
Prešeren je našemil ljudstvu /Hikazal na najvišje človečanske in umetniške cilje
Delo, 8. februarja (štev. 12) Knjiga 7.a ves slovenski svel
Delo, 10. avgusta (štev. 218) Proza Prežihovega Voranca
Jezik in slovstvo, str. 75—85 Beseda ustvarjalcev: Anion Slodnjak
Knjiga 68, str. 487—89 Mit velikega umetnika
Naši razgledi, 7. decembru (štev. 25) Slovstveni poskusi Jakoba Košarja
Svet mod Muro in Dravo, str. 704—15
1969
JUGOSLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI V DOBI ROMANTIKE, NJIHOVI MEDSEBOJNI ODNOSI IN MESTO V SVETOVNI KNJIŽEVNOSTI, Titograd. 15 str. (Referat na VI. kongresu Zveze slavističnih društev Jugoslavije v Budvi) — Prostor in čas I (1969), str. 395—405 Krajnska čbelica (Spremna beseda)
Krajnska čbelica l-IV (1850—1848). Faksimile prve izdaje, Mladinska knjiga Ljubljana 1969, 54 str. (Monuinenta litteraruin Slovenicarum 6) Vaje — nova mapa Slovenskih literarnih spomenikov
Delo, 22. maja (štev. 158) Govor ob odkritju spomenika Janezu Trdini v Mengšu 14. avgusta 1955
Mengeški zbornik, II. del, Snopič 2, str. 3—13 Indijski motivi in vplivi v našem slovstvu Prostor in čas I, str. 145—50
B. LEPOSLOVNO DELO 1929
Poučno potovanje trgovskih akademikov po Grčiji. Turčiji in Bolgariji Trgovski tovariš, sir. 175—84, 221—26, 255—59, 271—77
1958
NE1ZTROHNJENO SRCE. Zgodovinski roman. I. in JI. del. Izdala Naša založba«.
Ljubljana 1958. 275 + 585 str. 8° Spraoa
Dejanje, str. 186—95 Vrnitev
Obzorja, str. 92—9, 155—45
1940
Levstik prvič obišče Vuk a. Stefunoviča Karudžiča (Odlomek iz zgodovinskega romana)
Dejanje, str. 507—15 Pismo (Odlomek)
Obzorja, str. 58—74 Pred nadškofom (Odlomek iz zgodovinskega romana »Pogine nuj — pes!t)
Obzorja, str. 149—55 Pretep v Gosposki ulici Dejanje, str. 52—6
1946
Levstik v Trstu
Ljudski tednik, 10. oktobra (št. 58) Trst v LeDstikooi dobi
Ljudski tednik, 1. novembru (št. 41) Neiztrohnjeno srce (France Prešeren ob izgubi prijatelja Matije Čopa)
Primorski dnevnik, 50. novembru (št. 460) »POGINE NAJ - PES!« Zgodovinski roman v treli delili. 1. in 11. 1946. 598 + (I) str.
III. 1946. 599—1164 str. Ljubljana,, SKZ 1946. 8" (Opomba na str. 1165 datirana z dnem 51. juliju 1947)
1947
Čbelicu je vzletela (Odlomek iz romana A. Slodnjaka »Neiztrohnjeno srce«)
Ljudska pravica, 8. februarja (št. 32) Slovo od doma (Odlomek iz prvega dela romanu A. Slodnjaka o Franu Levstiku »Pogine naj — pes!«, ki je izšel te dni pri Slovenskem knjižnem zavodu) Slovenski poročevalec, 28. novembra (št. 280)
1948
Fran Levstik pri Vuku
Vuk Karadzic in njegova doba. Zbornik člankov 1948, str. 117—25
1956
NEIZTROHNJENO SRCE. Zgodovinski roman. 2. pregledana izdaja. Primorska založba »Lipa«. Koper 1956. 599 + (11) str. 8°
>Neiztrohnjeno srce« (Odlomka iz poglavja o judovskem dekletu Ralieli)
Vestnik (Brezplačna priloga izdaj Primorske založbe Lipa Koper), februar (št. 3)
1964
NEIZTROHNJENO SRCE. Zgodovinski roman. Tretja, popravljena izdaja. Primorska založba »Lipa«, Koper 1964. 605 + (III) str.
(Na str. 599—605: Jože Pogačnik: Duhovni profil profesorja Antona Slod-njaka)
1965
•^POGINE NAJ — PES!« Zgodovinski roman v treh delih. Druga izdaja. Založba Lipa, Koper 1965. 1. in II. knjiga: 1184+ (IV) str.
1967
NEIZTROHNJENO SRCE. Zgodovinski roman. Koper 1967,4 605 +(III) str.
C. PREVAJALSKO DELO 1927
ZEROMSKl ŠTEFAN, UŠLA MI JE PREPELICA (UCIEKLA MI PRZEPIÖ-RECZKA) Prevedel iz poljščine —. (Prim. Bratko Kreft, Gledališko pismo iz Poljske, Slovenski poročevalec. 51. marca 1957) (Rokopis v arhivu Drame SNG)
1950
JÔZEF MORTON, HUDOBCEV A DOTA. Roman v dveh delih. (Inkluzowe wiano.) (Iz poljščine prevedel —.) Ljubljana SKZ 1950. 517 + (II) str. 8° (Na str. 515—18: A. Slodnjak, O naši knjigi in njenem pisatelju)
1962
Jugoslawische Erzähler der Gegenwart. Eine Anthologie. Herausgegeben von Miodrag Vukic. Stuttgart 1962. Prevod: Ivan Cankar, Gudula, str. 175—81; — Ciril Kosmač, Die Каире, str. 196—204
C. UREDNIŠKO DELO
1931
FRANA LEVSTIKA ZBRANO DELO. Uredil -. Izdala in založila Jugoslovanska knjigarna.
Zvezek III: Uvod (7—35) — Pripovedni spisi — Slovarček (397—404) -Opombe (405—45) — Urednikovo poročilo (445—49) — Kazalo. 1951. 453 + (I) str. 8°
1932
FRANA LEVSTIKA ZBRANO DELO. Uredil -. Izdala in založila Jugoslovan ska knjigarna.
Zvezek IV: Uvod (7—37) — Dramatični spisi — Slovarček (432—40) — Opombe (441—68) — Urednikovo poročilo (469—70) — Kazalo.
1932.	470 + (II) str. 8°
1933
FRANA LEVSTIKA ZBRANO DELO. Uredil -. Izdala in založila Jugoslovanska knjigarna.
Zvezek V: Uvod (7—37) — Kritični spisi (do leta 1869) — Slovarček (376—80) — Opombe (381—472) — Urednikovo poročilo (473—76) — Kazalo.
1933.	477 + (III) str. 8«
1954
FRANA ERJAVCA ZBRANO DELO I. Uredil —.
Vsebina: Fran Erjavec (7—112), Spisi iz prirode, Opombe (241—56), Urednikovo poročilo (257—65)
1954.	265 -f (1) str. 8°
FRANA ERJAVCA ZBRANO DELO II. Uredil -.
Vsebina: Uvod (7—20), Domače in tuje živali v podobah, T. del, Opomnje (283—92), Urednikovo poročilo (292—93), Imenik živali, Imenik podob.
1934.	299 str. 8°
FRAN LEVSTIK. MARTIN KRPAN. Priredil -.
Vsebina: Uvod (5—18), Martin Krpan z Vrha, Opombe (45—46), Vprašanja ob Martinu Krpanu.
Celje 1954. 46 + (II) str. 8° (Cvetje iz domačih in tujih logov 2)
1935
FRANA LEVSTIKA ZBRANO DELO. Uredil -, Izdala in založila Jugoslovanska knjigarna.
Zvezek VI: Uvod (7—56) — Kritični spisi (od leta 1869) — Slovarček (456—58) — Opombe (459—75) — Urednikovo poročilo (475—76) — Kazalo.
1955.	477 str. 8«
1957
FRANA ERJAVCA ZBRANO DELO III. Uredil -.
Vsebina: Uvod (7—14), Domače in tuje živali v podobah, II. del, Dodatek (sestavila Rafael Bačar in Božidar Ponebšek), Opomnje (597—433), Ured-
31 Slavistična revija
17
nikovo poročilo (434), Imenik tujezemskih četveronožnili živali, Imenik v tem zvezku opisanih ptičev, Imenik podob. 1937. 455 str. 8°
1959
FRANA ERJAVCA ZBRANO DELO IV. Uredil -.
Vsebina: Uvod (7—16), Domače in tuje živali v podobah, III. del, Naše škodljive živali v podobi in besedi, L del, Opomnje (415—24), Stvarno kazalo, Imenik živali. 1959. 441 str. 8°
1940
FRAN LEVSTIK, MARTIN KRPAN. Priredil -. Druga, pregledana izdaja. Vsebina: Uvod (5—30), Martin Krpan z Vrha, Opombe (55—60), Vprašanja ob Martinu Krpanu. Celje 1940, 60 + (II) str. 8« (Cvetje iz domačih in tujih logov 2)
1946
POEZIJE DOKTORJA FRANCETA PREŠERNA. (Ob stoletnici Poezij slovenskemu ljudstvu posvečen in zanj prirejen ponatis.) Uvod in razlago napisal —. Izdal in založil SKZ v Ljubljani. 362 + (II) str. 8° (Str. 5—39: O Francetu Prešernu in njegovih poezijah) SLOVENSKO BERILO ZA VIŠJE RAZREDE SREDNJIH ŠOL IV. Uredili Marja Boršnik, Alfonz Gspan, Lino Legiša, Janez Logar, Boris Merliar, Erna Maser, Mirko Rupel, Anton Slodnjak s sodelovanjem Ivana Grafenauerja in drugih slavistov.
DZS 1946. 268 + (IV) str. 8°
1948
CVETJE IN TRNJE IZPOD PERESA GOSPODA FRIDOLINA ŽOLNE ALI IZBRANE POVESTI, HUMORESKE IN SATIRE FRANA MILCINSKEGA. V Ljubljani pri SKZ 1948.
(Uredil in oponube napisal —.) 383 + (I) str. 8° (Opombe od str. 364—81) FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO I. (Uredil in z opombami opremil -.) Vsebina: Pesmi 1854 / Tonine pesmi / Franjine pesmi / Prvi časi / Dodatek ! Opombe (515—565).
DZS 1948. 571 + (II) str. 8« (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)
1949
SLOVENSKO BERILO VI (za višje razrede srednjih šol. Sestavili Marja Boršnik, Alfonz Gspan, Marija Jamar, Boris Merliar, Erna Musér s sodelovanjem Janka Glazerja, Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka in drugih). DZS 1949. 546 + (IV) str. 8°
SLOVENSKO BERILO VII (zu višje ruzrecle srednjih šol. Sestavili Alfonz Gspan, Lino Legiša, Boris Merhar, Erna Muser s sodelovanjem Marje Boršni-kove, Marije Janiarjeve, Antona Slodnjaka in drugih). DZS 1949. 493 + (II) str. 8°
1952
IZBRANI ESEJI IN RAZPRAVE IVANA PRIJATELJA I. (Uredil, uvod in opombe napisal —.)
Vsebina: Ivan Prijatelj (V-LV), Izbrani eseji in razprave, Opombe (580—629) SM 1952, LV + 656 + (IV) str. 8° FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO II. (Uredil in z opombami opremil -.) Vsebina: Lirika / Pesmi za mladino / Prigodnice / Satire I / Dodatek / Opombe (281—458).
DZS 1952. 465 + (I) str. 8° (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev) POEZIJE DOKTORJA FRANCETA PREŠERNA. (Uredil, uvod in razlago napisal —.)
Prešernova knjižnica (VI. letnik) 1952, XXXIV + 310 + (VIII) str. 8° (Na str. 111. do XXXIV: France Prešeren in njegove Poezije; od 201—511: Razlaga posameznih pesmi.) STANKO VRAZ, SLOVENSKA D J EL A. Priredio -,
I.	O Stanku Vrazu kot slovenskem književniku (5—78), Izvorne pjesme, Sadržaj. 1952. 295 + (IV) str. 8°
II.	Prijevodi umjetnih i narodnih pjesama, Izvorni kritički i belctristički sastavci, Odlomci, Primjedbe (187—253), Rječnik (254—80), Sadržaj.
1952. 286 + (I) str. 8°
JAZU Zagreb, Noviji pisci hrvatski, knjiga 5 i 6.
1955
IZBRANI ESEJI IN RAZPRAVE IVANA PRIJATELJA II. (Uredil, uvod in opombe napisal —.)
Vsebina: Uvod (V—XXV), Izbrani eseji in razprave, Opombe (415—71). Dodatek k Esejem I, Imensko kazalo, Zahvala. SM 1955, XXV + 475 + (V) str. 8°
FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO 111. (Uredil in z opombami opremil.)
Vsebina: Satire II / ježa na Parnas (2. redakcija) / Ljudski glas / Kralje-dvorski rokopis / Dodatek / Opombe (291—455).
DZS 1955. 458 +(II) str. 8e (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)
1954
FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO IV. (U redil in z opombami opremil —.) Vsebina: Pripovedni in satirični spisi / Mladinski spisi / Prevodi / Dodatek / Opombe (479—565).
DZS 1954. 570 +(1) str. 8 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)
1955
FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO V. (Uredil in z opombami opremil -.) Vsebina: Dramatični spisi / Opombe (581—450).
DZS 1955. 451 + (II) str. 8° (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev) POGOVORI O JEZIKU IN SLOVSTVU (Predavanja na zborovanju slovenskih slavistov v Mariboru od 26. junija do 1. julija 1954) (Izdalo Slavistično društvo v Ljubljani.)
Uredil in uvodno besedo napisal —.
Založba Obzorja Maribor 1955, 154 + (II) str. 8° (Predgovor na str. 5—4)
1956
FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO VI. (Uredil in z opombami opremil —.) Vsebina: Kritični spisi I / Opombe (355—446).
DZS 1956. 477 + (I) str. 8° (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)
1957
THE PARNASSUS OF A SMALL NATION. An Anthology of Slovene Lyrics Translated by Various Hands. Edited by W. K. Matthews (London University) and A. Slodnjak (Ljubljana University). John Calder, London 1957. 141 + (II) str. 8°
1958
FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO VIL (Uredil in z opombami opremil -.) Vsebina: Kritični spisi II /Bučelstvo / Dodatek / Opombe (349—417). DZS 1958. 417 + (III) str. 8° (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev) FRANCE PREŠEREN, PESNITVE IN PISMA. Uredil —. I. Poezije. Mladinska knjiga 1958. (Kondor 25)
(Na straneh 159—256 študija: France Prešeren)
1959
FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO VIII. (Uredil in z opombami opremil —.) Vsebina: Politični spisi T / Dodatek / Opombe (519—444). DZS 1959. 447 + (I) str. 8° (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)
1960
FRANCE PREŠEREN, PESNITVE IN PISMA. Uredil —. II. Pesmi in pisma, Mladinska knjiga 1960, 540 + (VII) str. 8° (Kondor 35)
1961
FRAN LEVSTIK, ZBRANO DELO IX. (Uredil in z opombami opremil—.) Vsebina: Politični spisi 11 / Opombe (451—551).
DZS 1961, 557 + (II) str. 8° (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)
1962
MATIJA MURKO, IZBRANO DELO. (Uredil, uvod in opombe napisal -.) SM 1962, 410 + (V) str. 8°
(Uvod, str. 5—12, Opombe urednika, str. 387—99.) FRANCE PREŠEREN, PESNITVE IN PISMA. Uredil -, (Opremil Branko Simčič.) V Ljubljani. Mladinska knjiga 1962. 382 + (I) str. 8° (Kondor 25 in 35) (Na str. 267—575: A. Slodnjak, France Prešeren)
1965
POEMS BY FRANCE PREŠEREN. A selection translated from the slovene. A new enlarged edition. Edited by Professor W. K. Matthews and Professor A. Slodnjak.
John Calder, London. 1963, 83 str. 8°
(Na str. 11—26: A. Slodnjak, France Prešeren)
1964
FRANCE PREŠEREN, POEZIJE IN PISMA. Uredil -. Mladinska knjiga. Ljubljana 1964, 363 + (XI) str. 8°
1965
THE PARNASSUS OF A SMALL NATION. An Anthology of Slovene Lyrics translated by various hands. A second enlarged edition, arranged and introduced by Janko Lavrin and Anton Slodnjak. First published by Državna založba Slovenije, Ljubljana 1954. Printed in Yugoslavia at the »Celjski tisk«, Celje, Slovenija.
Državna založba Slovenije 1965, 197 str. 8° FRANCE PREŠEREN, POEZIJE. Z dodatkom njegovih pesnitev ter prirejenih ljudskih pesmi. Priredil —. Redna knjiga Prešernove družbe za leto 1966. Prešernova družba, Ljubljana 1965, 175 + (I) str. 8°
1966
FRANCE PREŠEREN, POEZIJE IN PISMA. Uredil -, Mladinska knjiga Ljubljana 1966, 565 + (XI) str. 8°
1968
FRANCE PREŠEREN, POEZIJE IN PISMA. Uredil Mladinska knjiga Ljubljana 1968, 565 + (XI) str. 8»
1969
POEZIJE DOKTORJA FRANCETA PREŠERNA. Zbral in uredil -, Prešernova družba Ljubljana 1969, 284 str. 8°
PREŠERNOVE NEMŠKE PESNITVE. Prevedel in opombe napisal Anton Sovrè. Uredil —. Mladinska knjiga Ljubljana 1969, 40 + (III) str. 8°


:
■

В
Uredniški odbor
FRANCE BERNIK, MAR]A BORŠNIK (literarne vede), FRANC JAKOPIN, TINE LOGAR (jezikoslovje), BORIS PATERNU, DUŠAN PIRJEVEC, JOŽE
TOPORIŠIČ
Odgovorni urednik TINE LOGAR
Izdalo
SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE Založila
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR, Partizanska 5
Za založbo JOŽE KOŠAR
Tiska
LJUDSKA PRAVICA LJUBLJANA
CONTENTS
STUDIES
Josip Badalič, Juraj Križanič and the Slovenes.................. 9
Štefan Barbarič, From Nietzsche's to Cankar's Dionysius............ 17
France Bernik, The Problem of Literary Genres between Romanticism and
Symbolism in Slovene Literature........................ 33
Marja Boršnik, Tavèar's Poetic Rhythm...................... 53
Ido Frangeš, Mažuranič's "starodavna lipa"..................... 75
Kajetan Gantar, Valentin Vodnik and Greek Poetry.............. 85
Alenka Glazer, Sovrè and Zupančič......................... 93
Milan Grošelj, Aorist and Perfect..........................117
Alfanz Gspan, Three New Slovene Text for Songs by Ziga Zois.......119
Vatroslao Kalenié, The Fate of the Kajkavski Dialect..............183
Lojze Krakar, Jernej Kopitar, The Mediator between Serbian and Croatian
National Poetry and Goethe...........................195
Miroslao Kraoar, The Slovene Variant of the Homeric Hexameter......209
Vilko Nooak, The Style of the First Book Written in the "Prekmurski"
Dialect ......'...................................227
Boris Paternu, The Continuity of Themes under New Styles in Slovene
Poetry from the Barocpie to the Modern Period .... !..........255
Fran Petrè, From Zupančič's Poetics.........................265
Haralampie Polenakooik', Contributions to the Knowledge of Petkovic's
Adaptations of Songs from the Czech to the Macedonian Language . . 285 Janez Rotar, The Dissolution and the Reconstruction of the Slovenska Matica during the First World War.......................293
Viktor Smole j. Barbka Höehtl ............................309
Mate Simundič, Some Phonetic and Stress Particularities of the Present-
Day Speech in the Imotska Krajina and Bekija...............319
Emil Stampar, Kumičič's Dilemmas and Their Echo in Slovenia.......333
Jože Toporišič, Morphological Segmentation, Predictability of Gender and the Integration of Foreign Words in the System of Slovene Literary
Language ........................................343
Milorad Zioančeoič, Vraz as u Polophile.......................355
SLAVISTIČNA REVIJA The review is published twice a year or once in a double number
Issued by The Slaoic Association of Slooenia Editorial Board
FRANCE BERNIK, MARJA BORSNIK (literary sciences), FRANC JAKOPIN, TINE LOGAR (linguistics), BORIS PATERNU, DUSAN PIRJEVEC, JOZE
TOPORIŠIČ
All contributions should be addressed to the editor: TINELOGAR Ljubljana, Aškerčeva 12 (Filozofska fakulteta), YUGOSLAVIA
Subscription and distribution: Založba Obzorja, Maribor, Partizanska 5,
Yugoslavia Printed by I.judsku pravica — Ljubljana