do domovineIz ljubezni 10 Vzgoja, september 2017, letnik XIX/3, številka 75 Domovinska vzgoja je izjemno pomemben sestavni del otrokove celostne vzgoje, ki naj otroke spremlja v najzgodnejšem obdobju, v času šolanja in tudi kasneje. Domovinska vzgoja ni omejena samo na poznavanje simbolov in nekaj podatkov o Sloveniji, ampak zajema veliko področij in možnosti za vzgojo otrok. Pri podajanju vsebin domovinske vzgoje je zelo pomemben vzgojiteljev pozitiven odnos do domovine. Domovinska vzgoja v vrtcu Urška Rožman, dipl. vzgoj. predšolskih otrok, je 13. leto vzgojiteljica v Vrtcu Čebelica. V svoje delo vnaša nekatere elemente koncepta reggio. Kurikulum in domovinska zavest V kurikulumu za vrtce je med globalnimi cilji nekaj takšnih, ki spodbujajo in krepijo državljansko zavest. V ustanovah, ki izvaja- jo program predšolske vzgoje, naj bi domo- vinsko zavest otrokom krepili tako, da se jim omogoči stik s slovenskim knjižnim je- zikom in kulturo lastnega naroda. Slovenski jezik naj bi otroci dojeli kot temelj identite- te slovenskega naroda. Otroci naj bi najprej spoznali običaje okolja, v katerem živijo (vključno z narečjem), nato pa kulturo la- stnega naroda. Ob seznanjanju s kulturo la- stnega naroda je treba otroke seznanjati tu- di z medkulturnimi razlikami. Otroci morajo doživeti vrtec kot okolje, v katerem imajo vsi enake možnosti za vklju- čevanje v dejavnosti, kjer obstajata spošto- vanje drugačnosti in medsebojna strpnost. V vrtcu morajo otroci pridobiti prve kon- kretne izkušnje uresničevanja temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel. Otroci morajo spoznati, kako je zgrajena družba, seznaniti se morajo s posameznimi poklici in z njihovo vlogo za uspešno delo- vanje družbe (npr. policija, gasilci). Vzgoji- telji imajo možnost, da pri otrocih krepijo državljansko zavest tudi s praznovanjem državnih praznikov. V načrtovanje, organi- ziranje in izvajanje proslav lahko aktivno vključijo tudi otroke (Podobnik, 2016: 17, 18). Otrok v vrtcu pridobi možnosti, da se se- znani s kulturo kraja, v katerem živi, z ži- vljenjskimi navadami in tradicijo domače- ga kraja, kasneje spoznava kulturo države, nacionalno tradicijo, prav pa je tudi, da smo vzgojitelji dovolj senzibilni, da znamo otrokom približati druge kulture in nava- de, da bodo otroci spoznavali in razumeli podobnosti in razlike med posameznimi kulturami. Zgodnje obdobje je namreč ti- sto, ki je najbolj ugodno za to, da otrok razvije pozitivno identiteto in kulturno za- vedanje. Vpliv vzgojiteljevega zgleda Eden od načinov krepitve narodne zavesti je vpliv vzgojiteljevega zgleda. O moči vzgojiteljevega oz. učiteljevega zgleda je bilo veliko napisanega že v 19. stoletju. Že Slomšek pravi: »Ena sama beseda učitelja, ki o narodnih rečeh pohvalno govori, več izda, kakor pozneje vse čitanje naših časni- kov in knjig.« Torej otroci vzgojitelju zau- pajo, ker verjamejo v njegovo znanje, spo- štujejo ga kot osebo, zaradi njegovih dejanj, zato je zelo pomemben njegov od- nos do domovine (Podobnik, 2016). Zato je naše poslanstvo, da poleg podajanja izo- braževalnih vsebin otroke vzgajamo v smi- slu ozaveščanja in ponotranjenja različnih vrednot. Med njimi je prav gotovo tudi po- zitiven in spoštljiv odnos do doma, domo- vine in države. Vzgojitelj naj bo aktiven državljan, naj bo domoljub. »Naša država je utemeljena na izjemnih dosežkih naših prednikov, na vrednotah, ki so zapisane v naši državni himni, kot so spoštovanje drugih narodov, pomoč pri reševanju ra- znih vprašanj in zavezanost k nenasilju. Vrednote, ki so vedno aktualne in jih dru- gi premalo spoštujejo. Zato bi bilo prav, da smo ponosni nase in na svoje dosežke! In takšno razumevanje je prav vzgajati pri mladih. To so člani naše družbe, ki bodo v kratkem prevzemali našo vlogo in bili tisti, od katerih je odvisna tudi prihodnost slo- venskega naroda« (Prebilič, 2014: 6). Vzgojitelj naj goji čustvo domoljubja, ki ne tekmuje z drugimi čustvi in jih nikoli ne prezira, prav s tem pa si zagotavlja lastno veljavo in verodostojnost. Čeprav govori- mo o čustvu, ne smemo pozabiti, da mora imeti vzgojitelj tudi znanje o lastni domo- vini: o njeni zgodovini, značilnostih in po- sebnostih, ki oblikujejo narodno edinstve- nost, o dosežkih njenih prebivalcev na različnih področjih, kulturni in naravni dediščini, pomenu ohranjanja narodne tradicije. Vse to naj vzgojitelj zaobjame pri svojem delu z otroki, saj je zaradi vsega na- štetega slovenski narod obstal in uresničil tisočletne sanje o samostojni slovenski dr- žavi. Da bi lahko čim bolje uresničili cilj – vzgajati naše mlade v zveste državljane in ponosne domoljube – morajo imeti vzgoji- telji osnovno znanje o Slovencih, Sloveniji in nastanku samostojne slovenske države. Foto: Nataša Pezdir do domovineIz ljubezni Vzgoja, september 2017, letnik XIX/3, številka 75 11 Vzgojitelj naj goji čustvo domoljubja, ki ne tekmuje z drugimi čustvi in jih nikoli ne prezira, prav s tem pa si zagotavlja lastno veljavo in verodostojnost. Samo znanje pa ni dovolj, pomembna sta empatija in narodni ponos ob sočasnem zavedanju, da v Sloveniji živijo tudi pripa- dniki drugih narodov, ki jim Slovenija po- meni najmanj državo, v kateri prebivajo, morda pa tudi dom in celo domovino (Prebilič, 2014: 8). Domoljubje se napaja v občutku pripadnosti, zato pri otrocih raz- vijamo narodno zavest, ki je pomemben del posameznikove identitete. Zelo po- membno je, da ničesar ne vsiljujemo, saj bi s tem rušili otrokovo osebnostno integrite- to. Vzgojitelj naj otrokom ponudi dejavno- sti, ki v sebi nosijo sporočilo domovine, pri tem pa je bistvenega pomena, da preseže zgolj podajanje snovi in otroka povabi k aktivnemu sodelovanju. Otroci – dejavni državljani Otroci niso državljani 'na čakanju' – naj bo- do dejavni že sedaj! Naj bodo dejavni člani lokalne skupnosti in sploh akterji, ki s svo- jim delovanjem bistveno vplivajo na podo- bo tega sveta. Otroci so po svojih močeh že v predšolskem obdobju zmožni kritično presojati in v svojem razmišljanju, delova- nju spreminjati svet. Postavljanje ciljev dr- žavljanstva, domovinstva v prihodnost v zameno za cilje, usmerjene v sedanjost, lah- ko zlahka obrne vso našo pozornost v to, kar naj otroci šele postanejo, da bodo nekoč dobri državljani. Koncepti, kot so participa- cija, aktivno državljanstvo, pedagogika po- slušanja, prinašajo zaupanje v otrokove po- tenciale in spoštovanje otroka. Torej otroštvo ni zgolj vmesna postaja v Otroci primerjajo fotografi je našega kraja nekoč in danes ter ugotavljajo spremembe (foto: arhiv Urške Rožman) odraslost, pač pa so otroci že zgodaj lahko pomembni sogovorniki odraslih. Prav je, da bi njihovo mnenje vzgojitelji in drugi odrasli slišali in upoštevali (Turnšek). Če bo otrok imel spodbudno okolje doma, v vrtcu pa dobrega vzgojitelja, ki bo znal otroku približati domovino kot vrednoto, bodo re- zultati dobri. Viri • Kranjc, Simona (2001): Družba. V: Robi Kroflič idr.: Otrok v vrtcu – priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Založba Obzor- ja. • Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in Zavod RS za šolstvo. • Podobnik, Uroš (2016): Patriotizem v vrtcu. Diplomska nalo- ga. Ljubljana: UL PEF. • Prebilič, Vladimir (2014): Aktivno državljanstvo in domovina. Priročnik za učitelje srednjih šol za proslavitev slovenskih držav- nih praznikov. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, str. 5–8. • Rustja, Erika (2013): Državljanska vzgoja: cilji, vsebina in di- daktični pristopi. V: Tanja Taštanoska (ur.): Nacionalna konfe- renca Socialna in državljanska odgovornost. Ljubljana: Mini- strstvo RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, str. 15–21. • Turnšek, Nada (2009): Vrtec – prostor aktivnega demokratične- ga državljanstva, interno gradivo. Ljubljana: Pedagoška fakul- teta.