B. Cerar
ZAKLAD
JANKO IN PEPCEK STA BILA CU-DNA DEČKA. VENOMER STA SI KAJ IZMIŠLJALA. NEKOC STA NA REKI ODVEZALA RIBIŠKI ČOLN IN OD-VESLALA, DA BI POISKALA SAMO-TEN OTOK, O KATEREM STA SLI-ŠALA, DA JE NEKJE ZA GOZDOM, KJER SE REKA NAGLO ZAVIJE. SE-VEDA GA NISTA NAŠLA, KER GA TAM NIKOLI NI BILO. ZATO PA STA ZAVESLALA MED NEVARNE VRTIN-CE, KJER BI SE JIMA BILO SLABO GODILO, KO BI JTMA NE POMAGALI DOBRI IN IZKUŠENI LJUDJE.
KMALU PO TEM JE JANKO, KI JE BIL STAREJŠI, SLISAL, DA JE V GO-ZDU, URO HODA OD MALEGA ME-STA, V STARIH GRAJSKIH RAZVA-LINAH VELIKA JAMA. V NJEJ JE ZAKLAD, KI GA STRAŽI NEKI ČU-DEN CLOVEK. JANKO JE VZEL NA VRTU MAJHNO MOTIKO, PEPCEK PA, ČIGAR OČE JE BIL ZDRAVNIK, USPAVALNI PRAŠEK. NAPRAVILA STA SI TAK NAČRT: PRIŠLA BOSTA K TISTEMU ČUVARJU ZAKLADA KA-KOR NA OBISK, POTEM PA MU BO-STA 2E KAKO NAMEŠALA USPAVAL-NI PRAŠF.K V PITNO VODO. KO BO ZASPAL, BOSTA IZKOPALA ZAKLAD IN ZBEZALA. NO SEVEDA — BILA STA SE MAJHNA, SAJ JE BILO PEPC-KU SEDEM, JANKU PA OSEM. LET. ZATO STA SI MISLILA, DA BO VSE TO KAJ LAHKO. KO STA PRIŠLA DO RAZVALIN, STA RES ZAGLEDALA JAMO.  PRED   NJO   STA   VIDELA   OB-
RASLEGA, SUHEGA, ZELO SLABO OBLECENEGA CLOVEKA, KI JE SE-KAL DRAČJE. JAMA NI BILA VIDETI PRAV NIČ SKRIVNOSTNA IN DIVJA, KAKOR STA SI JO DEČKA PREDSTAV-LJALA. ZATO STA BILA RAZOČA-RANA.
»KAJ PA HOČETA TUKAJ?« JE VPRAŠAL   MOŽ.
»PRIŠLA SVA VAS OBISKAT,« JE REKEL POGUMNEJŠI JANKO IN SKRI-VAL MALO MOTIKO ZA HRBTOM.
»OD KOD PA STA?«
»IZ MESTA.«
»>PA POJDITA NAPREJ, ČE HOČETA VIDETI, KAKO JE V TEJ LUKNJI.« NATO JU JE MO2 POVEDEL V JAMO.
TAM JE BILO STRAŠNO ČUDNO. V KOTU JAME JE BILO PREDRTO MAJ-HNO OKENCE, SKOZI KATERO JE PRIHAJALO NEKOLIKO SVETLOBE. NA TLEH JE BILO DRACJE IN NA NJEM STARE VREČE. TUDI MAJHNA ŽELEZNA PEC JE BILA TAM IN PO-LICA Z NEKAJ POSODE. POTEM KLOP IN MIZICA, VSA VEGASTA. V ZAD-NJEM KOTU JE LEŽALO NEKAJ, ZAVITO V CUNJE, NEKAJ KAKOR OTROK. DEČKOMA JE PRI TEM KAR SAPA  ZASTALA.
»KAJ PA JE TAMLE?« JE VPRAŠAL JANKO.
>»TO JE MOJ SINCEK, DECKA. HUDO BOLAN JE. NE SMETA GA BUDITI, PRAVKAR JE MALO ZASPAL, REV-ČEK.« NEZNANEMU MOŽU SE JE OD BOLESTI TRESEL GLAS.
»KAJ MU PA JE, DA JE BOLAN?«
»ZE TRETJI DAN IMA VROCICO. KAŠLJA, PREHLADIL SE JE. NI MU DOBRO TUKAJ.«
»ZAKAJ SE PA POTEM NE PRESE-LITE V MESTO IN GA NE POLO2ITE V ČISTO POSTELJICO?« JE SOČUTNO VPRASAL PEPCEK.
»LJUBA FANTKA, TO BI JAZ MO-RAL IMETI HIŠICO, KAKOR JO IMAJO MORDA VAJINI STARŠI, ALI PA VSAJ DENAR, DA BI SI NAJEL STANOVA-NJE. TODA JAZ NIMAM NIC, ZATO STANUJEM TUKAJ, KJER MI NI TRE-BA PLACEVATL«
»IN MAMICE TALE VAŠ FANTEK NIMA?«
»MAMICA MU JE UMRLA.« DEČKA STA NEKAJ ČASA STALA IN MOLCALA, KAKOR DA NE RAZUME-TA, KAJ JIMA JE TA MOŽ REKEL. KAKO JE BIL ŽALOSTEN IN UBOG! SE NIKOLI NISTA VIDELA TAKEGA REVEŽA.
»TUKAJ VENDAR NE MORETE STA-NOVATI S FANTKOM,« JE REKEL NA-GLO JANKO. »VESTE KAJ? PEPČKOV OCKA JE ZDRAVNIK, POJDEVA PONJ, IN ON VAM BO SINCKA OZDRAVIL. TECI, PEPČEK!« IN PREDEN SE JE MOŽ NADEJAL, STA BILA DEČKA ZUNAJ JAME.
SKORAJ VSO POT STA TEKLA. NA ZAKLAD STA ČISTO POZABILA. DO-MOV STA PRISOPIHALA VSA SPO-TENA. PEPČKOVA MAMA JU JE ŽE HOTELA OZMERJATI, TODA PEPCEK JE ŽE OD DALEČ KRIČAL:
»ALI JE OCKA DOMA? TAKOJ SE MORA PELJATI K BOLNEMU FANT-KU.«
NA SREČO JE BIL OČKA DOMA. DEČKA STA MU VSE POVEDALA. GO-VORILA STA KAR DRUG CEZ DRU-GEGA. OČE JE HITRO SPOZNAL, ZA KAJ GRE. VZEL JE VSE POTREBNO, SEDEL 2 DECKOMA V AVTO IN 2E SO SE PELJALI. POT JE ŠLA PRAV DO
RAZVALINE. TAM JE 2E OB POTI STAL OBRASLI MO2 IN V ZADREGI POZDRAVIL.
»NO, KJE PA IMATE MALEGA BOL-NIKA?«
V JAMI SE JE MORAL PEPČKOV OCE PRIPOGNITI, TAKO VELIK JE BIL. MO2 JE PRI2GAL ZAKAJENO, SMRDECO SVETILKO.
»TU OTROK NE SME OSTATI. V BOLNICO MORA,« JE DEJAL ZDRAV-NIK, KO JE PREISKAL OTROKA. »IN VI TUDI POBERITE SVOJE RECI IN SE ODPELJITE Z NAMI. NEKAM VAS BOMO 2E SPRAVILI. TO JE LUKNJA ZA JAZBECE, NE ZA LJUDI.«
TA REVE2 JE VSE SVOJE IMETJE LAHKO ZAVEZAL V CULO. ZAVIL JE SINČKA V CUNJE IN GA NESEL VEN. PRI VRATIH JE ZAPAZIL V KO-TU MALO MOTIKO IN VPRAŠAL: »KAKO JE PRIŠLA TALE MOTIKA SEM? MOJA NI. ALI JE NI PRINESEL KDO IZMED VAJU, DEČKA?«
ZDAJCI JE JANKA OBLILA RDEČI-CA, IN VSE JE PRIZNAL. MO2 JE SAMO VZDIHNIL IN REKEL: »KAKO NEKI, TUKAJ ZAKLAD?! TO SO SA-MO ČENČE LJUDL«
KO SO 2E SEDELI V AVTU IN SE PELJALI DOMOV, JE PEPCKOV OČE SPRAŠEVAL MO2A O RAZNIH PO-DROBNOSTIH. AH, KAKO ŽALOSTNE RECI STA SLIŠALA DEČKA!
AMPAK ZDAJ BO BOLJE, STA TO-LAŽILA MO2A. IN RES. DEČEK JE V NEKAJ DNEH OZDRAVEL, NJEGOVE-MU OČETU PA JE PEPCKOV OČKA PRESKRBEL, DA JE DOBIL SLU2BO VRTNARJA PRI SOSEDU, KI JE IMEL VEČJE POSESTVO IN VELIK VRT. DECKOMA PA JE REKEL: »ZDAJ STA LAHKO SE BOLJ VE-SELA, KAKOR ČE BI BILA NASLA NE VEM KAKŠEN ZAKLAD. NAJLEPSI IN NAJDRA2JI ZAKLAD NA SVETU JE CLOVEŠKO 2IVLJENJE — IN VIDVA STA MENDA RES RESILA 2IVLJENJE TEMU FANTKU.«