398
O tisočletnici sv. Cirila in Metoda.
Spisal Davorin Terstenjak
Osem in dvajsetega novembra bode pet let, kar sem v ^Novicah" razglasil svoj članek: „Ali tudi Slovenci imajo obhajati tisočletni spomin a post oljske delavnosti sv. Cirila in Metoda?a Članek ta je bil prestavljen v češki, hrvatski in ruski jezik in natisnjen v časnikih teh jezikov. Toraj dosti zgodaj so bili opomnjeni Slovenci, naj se pripravljajo dostojno obhajati tisočletnico Cirilo-Metodovo.
V onem članku sem dokazal, da je precej velika stran slovenskega Stajerja neposredno spadala pod cerkveno oblast višega škofa Metoda, in sicer: Pribinova in Kocelova kneževina. Naj tukaj sledi kratek posnetek.
Pribina je bil izprvega glavar v nitranskem okrožji, iz kterega ga je knez Mojmar (Mogimar, Mogimir) pretiral, zakaj? — ni znauo.
Pribina je najprvlje pobegnil k mejnemu grofu nemškega kralja Ludovika Ratbodu^), kteri je Pribina Lu-doviku priporočil. Leta 836 se je Pribina dal krstiti. Vendar nemirni mož tudi ni z Ratbodom dolgo v prijaznosti ostal, in podal se je po razprtii z nemškim mejnim grofom s svojim sinom Koče lom vred k Bolgarom, potem k vojvodu Ratimaru, in ko so leta 838 Bavarci pobojevali Rati-mara, je Pribina pobegnil k grofu Salachu.
Salacho je bil predstojnik s a vske strani „marchiae
*) Ratbod je bil karolinški (frankovski) mejni grof v gornji Panonii, kteri se je kralju Ludoviku izneveril in z moravskim Ratislavom potegnil ter celo Ludovikovega sina Karlniana s seboj na Ratislavovo stran dobil, zato je bil tudi po Ludoviku ob markeštvo djan. Na njegovo mesto sta prišla dva brata Vilelm in Engelšalk. Ludovikov sin Karlman na to gre, prežene dva brata in Ratboda nazaj pozove. Pozneje se Karlman z očetom spet pomiri in dobi Korotansko.                          Pis.
juxta Souvam" in je po starih letopiscih stanoval „i n a r c e R i c h e n b a r g" — današnjem Reicheuburgu kraj Save (glej Boczek nCodex diplom." Morav. /., 53, Hor-mayer nArchiv fur Suddeutschl." II., 213).
Salacho je Pribinata spet z Ratbodom pomiril, in Pribina se je skoro tako prikupil Ludoviku, da mu je kralj stran dolnje Panonije, kraj rečice Saie v „legeni% dal, kjer je zidati začel mesto blaten*k o.  po nemški:   Mosaburch.
Zavoljo svoje udanosti do cerkve se je Pribina Ludoviku še bolj prikupil, in 12. oktobra 849 je nemški kralj to državico Pribinatu celo v oblast poklonil, razun nekterih zemljišč, ktere so bile lastnina solnograških škofov (AnnaL Fuld. ad ann. 847. Boehmer „Regest. Carol. M." stran 77.) *) Kako daleč se je Pribinova kneževina proti za-padu razprostirala, ni mogoče natanko določiti, vendar ker še se Peto v (Ptuj) imenuje last Pribinova (Pertz „Script. XI.", str. 12., opazka 57), ter je gotovo vsa dolnja Pa-nouija severno od Drave bila pod Pribinovim žezlom.
Ker je Ptuj za gotovo stal v Pribinovi deželi, je toraj brez dvombe Pribinova kneževina proti zapadu segala do korotanske (nekdaj norenske) meje***}, ktera se je vlekla od virov Rabe in Labnice prek čez Muro. Maribor pod podnožjem Pohorja čez Četi nje pri Ločah memo: „koroškega kamna" čez Celejo (glej Dummler vuber die ostlichen Marken des frank. Reiches" v ^Archiv fur osterr. Geschichtsquellen" XIII. 83. str. 173).
Po smrti Pribinovi je vladal to kneževino njegov sin Koče I, kteri je sv. Metoda z velikim veseljem in veliko častjo sprejel in ga proti soluograškim škofom branil, da je mogel službo Božjo in cerkvene opravila v slovenskem jeziku obhajati. Da se je Metodovo apostoljsko delovanje tudi čez Pribino-Kocelove kneževine, toraj čez Ptuj, Maribor, čez mejo korotansko razširjevalo, tudi po srednjem Stajerju, kteri je v oni dobi še imel slovenske prebivavce in po dolnjem Koroškem in zapadli eni Kranjskem, pričajo nam besede solnogra-škega Anonvma, kteri piše: „Post hunc (Osbaldum) inter-jecto aliquo tempore, supervenit quidam Slavus nomine Methodius, qui adinvenit sclavicas literas, et scla-vice celebravit divinum officium, et vilescere fecit lati n um, tantiem fugatus a Karantanis partibus, in-travit Moraviam, ibique quiescit." (De Conv. Car. str. 15).
Ker je ptujska cerkev bila blagoslovljena leta 846, cerkvica sv. Ožbalta pri Ptuji leta 857, svetega Benedikta v sloveuskih Goricah leta 853, je tedaj že keršanska vera v okolice, ktere so pozneje pod Metodovo škofovsko oblast spadale, prvlje po solnograških oznauovavcih prinesena bila, in sv. Metod je le, ko je v Ko cel o vi kneževini stoloval, po slovenski razlagal kršanski nauk, in slovensko liturgijo vpeljal. V Kocelovi državici pa je Metod posebno deloval od leta 870 — 877. tako, da tisočletnica njegovega delovanja po slo venskem S taj arj i bi se po pravem imela obhajati leta 1870.
Leta 863 sta še le Metod in Ciril prišla v moravsko deželo; al ker je iztočna slovenska stran Stajarskega brez dvombe izvirno spadala k velikomoravskemu kraljestvu ***}, pozneje — in sicer v zadnjih letih Svatopluka —
*) Pribina (,,exulatusu , kakor Anonvm salisburg. piše) je ostal kakor Mojmarov, tako tudi Ratislavov sovražnik, in je vlekel s Karlmanom, ko se je Ratislav leta 865 nad Nemce vzdignil. To izneverenje je mogel s smrtjo plačati, ker Moravci — so ga ubili. Pribina je po prizadevanji solnograškega škofa Adel-rama postal kristjan. Adelramov namestnik L u i p r a m je blagoslovil cerkve od Pribinata na Blatenskem postavljene. Pis. #*) Prek čez Dravo se Pribinova kneževina ni raztegnila: kako delec pa proti severu in iztoku, ni še dognano.                Pis
***) Priča tega so patronimiške poznamovanja vesi. kakor: Rado-slavci, Godemarci . Vitomarci, Bodislavci. Okoslavci, Vlasto-mirci, Volčkovci, Budešovci, Dragotinci po glavarjih kolena: Radoslavu. Godemaru, Vitomaru, Bodislavu. Okoslavu. Vlasto-miru, Volčku, Budešu, Dragotinu. Ker te vesi so med Dravo in
pa se celo „marena Carantanorura", kakor nam pričujejo „Annales Fuldenses ad ann. 901 (Pertz I, 415), kjer stoji: „lnterdum vero Ungari australem pariem regni illorum (Moravorum): Carontanum devastando in-vaserunta , tedaj Slovenci stajarski, koroški in kranjski z vso pravico tudi leta 1863 obhajajo s češkimi, moravskimi, ogrskimi in hrvaškimi Slovani vred tisočletnico sv. Cirila in Metoda.                                                        (Dal. prih.)
399
407
O tisočletnici sv. Cirila in Metoda.
Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje.)
Pod cerkveno oblastjo sv. Metoda so toraj historično gotovo stale denešnje dekanije labodske škofije: 1. ptujska, 2. velikonedeljska, 3. senfjurjevška (na Šavnici), 4. šentle-nartska, 5. mariborska, 6. jareninska.
Al tudi čez Dravo je segala cerkvena oblast sv. Metoda , čeravno je Karol Veliki Dravo za mejo med solno-graško in oglejsko škofijo postavil, kar pa je papež Ha-drian H. sopet za neveljavno spoznal. Zato Ginzl („6re-schichte der Slawenapostel Cyrill und Metod" str. 52, nota 2) prav piše: ,,Der vveite Kirchensprengel Method's erstreckte sich im Suden bis iiber die Drau und Save gegen Dalmatien, und umfasste hier vorzugsvveise die von den slawischen Karantanen und ihren Nachbarn be-vvohnten und Sclavinia (Slovenija) benannten Lauder-striche so, dass jedoch Slavonien uud Syrmien am rechten Ufer der untern Drau (weil zur Bulgarei gehorend , und Carniola zum Patriarchat von Aqaileja gehorig) angeschlos-sen ware4\ Ker pod Karniolo one dobe ni spadala cela današnja krajnska dežela (obšimise o tem glej pri Hor-mayer-u „Herzog Luitpold" 26 — 27) ? gotovo ni krško okrožje, ter tudi iztočni del ljubljanske škofije je stal pod Metodovo cerkveno oblastjo, in tudi ta škofija ima historično pravico obhajati tisočletnico Metodo-Cirilovo. Ravno tako tudi koroški Slovenci, ker po straneh starega Ko-r o ta na*) je Metod tudi deloval, kakor smo gori slišali. Ce pa goriška in tržaška se ne morete upirati na historično pravico, imate vendar pravico kršanske ljubezni in kršanske občnosti.
Po tem historičnem vvodu se sedaj spravljam na odgovor vprašanj na me postavljenih od častitega dopisnika iz Maribora v predzadnjih „Novicah.u
Res je, da so rajni gospod škof A. M. Slomšek mi enkrat, ko sva se v prijetni okolici mariborski sprehajala, rekli: naj jim napravim historični načrt apostoljske delavnosti sv. Aposteljnov Cirila in Metoda , in da naj posebno dokažem, da je labodska škofija tudi spadala pod cerkveno vlado višega škofa moravsko-panonskega sv. Metoda , ker namenjen sem, so rekli rajni gospod škof, v svoji škofii ročno, kadar iz božje poti velehraške domu pridem, kamor so me brati Moravci posebno povabili,   ko sem pre-
*) Kakor smo iz letopisa fuldskega culi ,  je   za   Svatopluka  tudi Karantaoia   spadala   pod    veliko-moravsko   kraljestvo.     Papež Janez VIII. pa je Metoda za višega škofa cez vse dežele Sva-toplukove postavil, kakor se vidi iz papeževega pisma do Svatopluka: ..Presbvteros vero, diacones, seu cujuscunque  ordinis clericos .   sive   Šclavos   sive cujus   libet  gentie .   qui intra provinciae tuaefines consistunt, praecipimus esse sub-jectos   et   obedientes   in   omnibus   jam   dieto   confratri   nostro, arehiepiseopo vestro4'   itd.    Pristavek „cujuscunque   gentisu se odnaša na   v Karantanii   in Panonii   naseljene   nemško-latinske duhovnike,  kteri so s Solnogradom in Passavo držali, in Metodove napotke prezirali.   (Harduin, Act. cone,   col. 85.)
Pis.
gledaval benediktinski klošter „Raygern" v Moravi. Rekli so mi tudi, naj jim svoje misli napišem o načinu svečanosti. To je bilo nekega lepega jesenskega dne novembra 1859. Jaz sem jim historični načert izročil kot vezilo za njih god 17. januarja 1860, in potem, ko sva se enkrat pozneje o tej zadevi pogovarjala, so rekli: vJaz sem celo vaših misel, in bodem o pravem času v Rimu za popolnoma odpustke prosil." Historični načrt je zapopadal malo obširniše ,,data in fakta", ktere sem navedel v pričujočem članku in članku 1. 1857 v „Novicah" razglašenem. Načrt cerkvene slovesnosti pa je bil, kolikor se še na nja spomnim , sledečega obsežka:
1.    Osmega sušca leta 1863, kteri na nedeljo pade, naj se pri vseh cerkvah labodske škofije slovesno obhaja spomin sv. aposteljnov Cirila in Metoda , ktera sv. cerkev 9. sušca časti. Kršansko ljudstvo naj se poduči in seznani v pridigah z življenjem in delovanjem velikih teh svetnikov Božjih.
Ker so papež Pij IX. z razpisom od 12. maja 1852 vsim bratom in sestram društva sv. Cirila in Metoda dodelili skoz celo osmino popolnoma odpustke, ter se naj ta dan vpelje bratovščina sv. Cirila in Metoda pri vseh farah labodske škofije, in naj se pri vsaki cerkvi spravi kip sv. teh aposteljnov.
2.   Ker je v sušcu še za večdnevno obhajilo premrzlo vreme, naj se na kakšen poleten teden, v kterem poljsko delo ljudstva ne presiluje, odloči občna slovesnost Cirilo-Metodova , ktera bi se najpriležniše obhajala v Jarenini s 14- ali barem 8dnevnim misijonom. V ta namen naj bi se popravila kapela sv. Mihela , za ktero popravo so rajni g. kaplan Zadravec, ako se ne motim, 500 gold. sporočili.
3.    Naj se postavi do leta 1870 kakošna cerkvica ali veča kapela v bizantinskem slogu (stilu} v čast sv. apo-steljnoma Cirilu in Metodu na kakošnem prijetnem griču slovenskih goric. Verno ljudstvo naj se naprosi za pripomoč v dnarjih in gradivu.
4.    Naj se pri sv. očetu papežu sprosi dovoljenje, da bode 9. sušeč kakor dan, kadar sv. cerkva god sv. apo-steljnova obhaja v škofijah, v kterih je sv. Metod deloval, zapovedan praznik.
5.    Naj kteri domačih spisateljev spiše zgodovino obširno delovanja in apostoljskega življenja sv. Cirila in Metoda v slovenskem jeziku, kakor tudi naj se dajo jeklo-ali kamenorezi (slike sv. aposteljnov) napraviti.
To je načrt, kterega sem rajnemu svojemu cerkvenemu vladiku izročil, in kterega trdna voljaje bila v Jarenini, kakor sem iz ust rajnega dekana g. Cepeta slišal, v letu 1863  misijon obhajati.                                     (Kon. prih.)
426
O tisočletnici sv. Cirila in Metoda.
Spisal Davorin Terstenjak. (Konec.)
Zakaj pa naj se leta 1863 misijon obhaja v J areni d i? Ali je historično gotovo, da je tam sv. Metod res sv. meso bral, kakor ljudstvo pripoveduje? Res se z listinami ne da dokazati; tudi kapela sv. Mihela ni v starem slogu sozidana. — al koliko cerkev nek imamo še celih iz stare dobe v prvotni njihovi podobi? Historično gotovo je, da je ptujska cerkev leta 846 , beneška pa leta 853 blagoslovljena; al vendar ni v njih najti sloga one dobe.*) Tako tudi jareninska kapela, ktera je pozneje služila za kostnjak, je utegnila prezidana biti.
Kdo bi bil to povest tudi med ljudstvo spravil? Do najnovejše dobe so slovenski duhovniki iz šol malo znati ali celo nič o delovanji sv. aposteljnov Cirila in Metoda. Šolske bukve niso druzega o teh možeh omenile, kakor da sta v velikomoravski deželi kršanstvo vpeljala. Kako delec je ta velikomoravska država segala, nismo v šoli nikdar culi. Razun rajnih duhovnikov: Cvetka in Krempeljna ni bil noben slovensk duhovnik ^Fachhistoriker" , al ta prav-lica je starejša kakor Cvetko in Krempelj, ktera tudi nikdar nista v Jarenini pastirovala. Duhovniki je tedaj niso
*) Še ena cerkev se omenja iz one dobe, in sicer: Lin d o ves. Že rajni Krempelj („Dogodivšine** stran 101) jo je iskal n* Cerkvenjaku, kjer je stala iz prvega malonedeljska farna cerkev, in z vso pravico. Malonedeljska ves Drakonjci. v kteri Oerkevnjak leži, se v starih pismih imenuje Linddorf, Lin do ve s, in znano je, da se je drak v stari nemščini velel: L i n d. po Grimmu: derschillernde, primeri slovaško: š ar kan, drak, od: šariti, schillern. glitzern. glis-sen itd. Kaj pa, da bi ravno na prijetnem Cerkevnjako moji pridni rojaki Savn i čari postavili v čast sv. Cirila in Metoda, kakor tudi v spomin rajnemu A. Krempeljna, kterega ste tako močno častili, kakošno lepo kapelo leta 1863. N* noge* Šavničarji!                                                                   Pi»-
mogli zmisliti; ljudstvo historičnih bukev slovenskih tudi ni bralo, ker ni jih bilo; še le leta 1845 je Krempeljnova ^Dogodivščina štajerske zemlje" prišla na svitlo, in tam sopet nič ne stoji o tej pravlici, tudi je pravlica starejša, kakor „dogodjvščina" Krempeljnova; že leta 1837 so mi rajni dekan Čepe jo priobčili rekši, da so jo culi od starih svojih farmanov.
Ona se je tedaj sporočevala od deda do vnuka, in počiva ua historični zgodbi.
Ker je sv. Mihelu posvečena ta kapela, bi se smelo misliti, da jo je sv. Metod blagoslovil v spomiu patrona svojega cesarja Mihela, kteri je na prošnjo Rastislavovo sv. brata poslal k Morovanom.
Jarenina je historično gotovo spadala pod cerkveno oblast sv. Metoda, ker je sveti mož čez korotansko mejo še pohajal na svojem pastirskem obiskovanji. Saj ni od blatenske?a jezera takošna daljava , da bi se ne moglo priti do slovenskih goric. Zraven tega so bile v teh krajih dobre ceste že iz rimskih časov, toraj potovanje lahko. Ker je Jarenina že blizo solpograške cerkvene provincije stala, in solnograški škofi so v kneževini Kocelovi, v kteri niso imeli samo velikih zemljišč, temuč tudi pred Metodom cerkveno oblast, zmirom vsakovrstne zapletke spletali, ter je sv. Metoda gnala apostoljska dolžnost, si mejo in pravico svojega višega škofijstva braniti.
Štajerski Slovenci imamo toraj historično pravico, ti-sočletnico sv. Cirila in Metoda obhajati, čeravno so že pred njima bili kristjani naši dedovi. Al prava zastopnost kr-šanske vere in prava kršanska omika ste le prišle k štajerskim Slovencom po sv. Metodu in knezu Kocelu, ker ta bogaboječa moža sta oznanovala Slovencom v razumljivem jeziku božjo besedo in vpeljevala kršanske šole, v kterih se je skrbelo v narodnem jeziku za omiko Slovencov.
Kako goreče so Slovenci sv. Metoda sprejeli, pričuje že ta okoliščina, da so nemške duhovnike, kterih niso razumeli , in kteri pri Slovencih druga niso opravljati znali, kakor liturgijo, v njihovo domovino nazaj pošiljali, in le po domačih narodnih hrepeneli. *) Upamo vsi duhovniki la-bodske škofije, da bode visokočastitljivo opravništvo laboške škofije, ali pa prihodnji svitli škof že iz cerkvenega gledišča in dobitka svečanost obhajal, ktera tako živo sega v zgodovino kršanske omike slovenskega naroda.
In tako sklenem ta članek z versticami nepozabljivega slovenskega historika A. Krempeljna, ktero je v moji pričujočnosti napisal stoječ na lepem griču Cerkevnjaku, kjer je stala stara cerkev Lindoves, in iz kterega se vidi lepa panonska ravuina tje v blatensko stolno mesto Metodovo in Pribino-Kocelovo:
Bod' pozdravljen' o prijatno
Venčeni cerkvenjak moj! Ta moj duh  — okol obratno
TJ živočnosti postoj: Tu,   kam kolj pogled te pela,
Se ti srce veseli, Kak Slovencom je tu cvela
Sreča njihne slavnosti.
Tu na polji — Radoslavce
Razveselilo zaglediš, Tam  v   goricah pa —   Moravče
Rad v pogled si držiš: Da! slavitne te imena
Peljejo veselo te V one čase. kdar rumena
Sreča nam  pricvela je.
Da! veselo te tje pela,
Gde 's slovenskih sta držav Lepo velko kito plela
Svatopluk  in  Rastislav,
*) Da nemški misijonarji niso ravno priljudno s Slovenci ravnali, vidimo iz tega, da je škof Ožbald celo v Rim se zatega voljo pritoževal. ^Glej: Richter ,,Beitiage*' I, 48, Aq.. Jul. Caesar II, 348.)                                                                               Pis.
427
Ja.   kak  's Tise  in Slavonske
Z Vogerske in Sirmiša, Iz Slovakov in Panonske
Je Moravska velika.
Tam pred očmi 'maš  Moravče,
Tu pod tebom Lindoves, Z  njima tam prek pa  Podravee,
Kterim je P r i b i n a knez ! Kocel  in   Pribina slavni —
Zlate so nam imena, U Slovenski starodavni,
Ktero tak oživljata.
Glej, kak dva solunska brata
Svet Riril in  svet Metud, Za Slovence si zavdata —
Poslavitni sveti trud! — Nje učeča, kak častiti
'Majo pravega Boga, No v ponižnosti moliti
Neba, zemlje Stvarnika.
Glej, kak šole že slovenske
Kocel včrediti hiti, V ktere mladi možki, ženske
In vsa dečica čvrči. — Kak veselo se učijo
Tam slovensko pismo štet, — Vse veselja me budijo
Kam obrnem svoj pogled.
Slovenci! Rimsko-katoliška cerkev je bila, ktera nam je obvarovala in še obvaruje našo narodnost. Rimska papeža Adrian II. in Janez VIII. sta bila, ktera sta posvetila naš jezik. Vse naše narodne društva imajo načelo: „Za vero, cesarja in domovino." Postavimo leta 1863 sveti naši veri veličasten spominsk kamen in napišimo svetloleskeči list v zgodovini naše kršanske omike z zlatimi črkami. Proslavimo največi dar božje previdnosti, in ona ne bode samo naše dela na polji narodne omike blagoslovila, temuč tudi naša moralna moč in narodno zavestje se bote okrevale.