List 29.
Kako bi se dale asekuracije zoper
škodo ognja in toče po nar nizsji tarifi napraviti.
Asekuracije zoper škodo ognja in toče jso naprave bolj novih časov. Nekdaj niso ljudje od takih koristnih reči clo nič vedili, ker so bili v vsim bolj zabiti. Še le luč omikanja jim je prižgala tudi to spoznanje , si po lahki poti pomagati, če jih nesreča zadene. Pa, Bogu naj bo to potoženo! še dan današnji se jih ne manjka tacih nemarnih gospodarjev, kteri neizrečeno velike dobrote ne spoznajo, ktero te asekuracije vsacimu gospodarju prinesd.
Poglejmo nar poprej enmalo po druzih deželah in v stare čase nazaj: kje in kdaj so se asekuracije začele.
Nar starejši med vsimi asekuracijami so asekuracije blaga in bark na morji; že v letu 1435 se je v Barceloni na Španjskim, v letu 1523 pa na Laškim taka asekuracija začela.
Na Nemškim so se asekuracije zoper škodo ognja nar poprej in že pred 100 leti začele. Wiir-tenberg je mende perva dežela bila, v kteri se je v letu 1726 pogorelska družba začela. Na Prajsov-skim v letu 1742, na Hano veranskim v letu 1753, in po tem izgledu veči del po celim Nemškim je vla-darsto napravo tacih asekuracij prevzelo , zato ker se je njih očitna dobrota spoznala. Postave so v teh deželah zapovedale, de mora vsak gospodar svoje pohištvo zavarovati, in de ga še ne prašajo ne, ali hoče ali noče. In to je prav. Zakaj če vsi svoje pohištva zavarvajo, gre vsacimu tako malo plačati, de nobeniga ne tezi, in vsak je po tem takim saj nar veči revšine obvarovan, če ga nesreča ognja zadene. — Na Nemškim, Francozkim, Angležkim, kakor zdej tudi naAvstrijanskim se je pa zraven teh deržav-nih asekuracij še več druzih družb vstanovilo , ktere zavarujejo tudi hišno orodje, poljske pridelke i. t. d.
Tudi asekuracije zoper škodo toče so se izpervi-ga na Nemškim začele; kar je nam znano, je bila perva taka družba vNovim Strelicu, potem v Lip-nici, Hamburgu, Berolinu, in potem tudi pri nas na Avstrijanskim.
Asekuracij zoper škodo ognja so se ljudje že zlo poprijeli — asekuracij zoper škodo toče se pa še zmi-rej bolj ogibujejo — zato ker hiša večkrat pogori, kakor toča polje potolče.
Pa kader jih ta nesreča zadene, takrat je jok in žalovanje — tode prepozno je; krave ni več v hlevu.
Dve reči ste, ktere zaderžujete, de se vsi gospodarji ne zapišejo v te asekuracije: ena je nečim er-nost gospodarjev, druga pa letno plačilo, ktero se jim previsoko zdi, posebno pri asekuracijah zoper točo. In res je, de je ta tarifa predraga.
Kako pa bi se dala oba ta dva zaderžka odpraviti? Prav lahko. Vsak gospodar brez sneme naj bo primoran v obe dve družbi stopiti. Ce bojo vsi gospodarji v družbo zapisani ? bo prišlo na eniga tako majhno plačilo, de ga bo vsak lahko odrajtal, če bo vsako leto le trikrat menj v oštarijo sel, kakor je sicer šel.
Vsaka dežela pa naj si napravi svojo asekuracijo; to naj se pri prihod njim pervim deželnim zboru povsod sklene — in poslanci pri tem zboru naj se krepko potegnejo za napravo teh ase-kuracij. Mi ne bomo pozabili ob svojim času jih te potrebe opomniti. Ze na velikim kmetijskim zboru na Dunaji je bila ta reč sprožena, pa se je deželnim zboram prepustila.
Kader se bojo nove soseske vetanovile, naj so-seskini možje, kterim ima dober stan njih sosedov pri sereu biti, z veliko gorečostjo to potrebno napravo sprožijo, de bojo vse soseske edinih misel to reč dežel-nimu zboru v sklep predpoložile.
Se ve, de toča vsih krajev enako ne obiskuje, tedej za vse kraje ne bo mogla enaka tarifa biti; po 20 letni skušnji naj se veči ali manjši tarifa različnih krajev določi.
To so naše misli za zdej le ob kratkim. Naj jih gospodarji, duhovni in vsi uradniki, ki imajo z ljudstvam opraviti in njegovo zaupanje vživajo , dobro prevdarijo in po deželi razširijo, de bojo dobro prevdarjene ob pravim času v pomenek prišle. Imenitna reč je to.