Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja V/1 Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja Glasilo Združenja za promocijo kulturne dedišcine, raziskav in novih tehnologij – Retrospektive Mednarodni uredniški odbor: dr. Peter Mikša (SI) (odgovorni urednik), dr. Kornelija Ajlec (SI) (glavna urednica), Maja Vehar (SI) (tehnicna urednica), Žiga Smolic (SI) (tehnicni urednik), dr. Bojan Balkovec (SI), dr. Matija Zorn (SI), dr. Petra Testen (SI), dr. Božo Repe (SI), dr. Yoshitome Kota (JP), dr. Sanja Petrovic Todosijevic (SRB), dr. Slobodan Markovic (SRB), dr. Ivan Lakovic (MNE). Strokovna sodelavka: mag. Ana Marija Lamut Za znanstveno vsebino tekstov in tocnost podatkov odgovarjajo avtorji. Prav tako morajo poskrbeti za avtorske pravice za objavljeno slikovno in drugo gradivo, v kolikor je to potrebno. Ponatis clankov in slik je mogoc samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zakljucena 15. maja 2022. Prevodi: Saša Mlacovic Lektura: Aleksandra Repe Naslovnica: Tjaša Krivec Oblikovanje in oprema: Jure Stušek Prelom in tisk: PODOBA d.o.o., Celjska cesta 7, SI-3250 Rogaška Slatina Naklada: 100 izvodov Cena izvoda: 15 € Letna narocnina: 25 € Izdaja: Združenje za promocijo kulturne dedišcine, raziskav in novih tehnologij – Retrospektive Slovenska cesta 9b, SI-1000 Ljubljana, Slovenija info@retrospektive-journal.org www.retrospektive-journal.org ISSN: 2630-3426 (tiskana izdaja) 2670-4013 (spletna izdaja) Kazalo vsebine Razprave 7 Spomenik za življenja: zgodovina koncepta na Slovenskem Ivan Smiljanic 9 Ženski šport in telesna kultura med letoma 1945 in 1965 Jure K. Cokl, Peter Mikša 73 Dnevi na jugu, 1937–1938 Slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za casa Kraljevine Jugoslavije Božidar Flajšman 109 Izobraževanje žensk v Habsburški monarhiji s poudarkom na današnjem slovenskem prostoru (1848–1918) Eva Demšar 165 »Život krepimo svoj da z dušo zdravo povzdignemo zemlje domace slavo.« 189 Žiga Blaj Rupnikova linija, utrdbena linija Kraljevine Jugoslavije na Koroškem 207 Aleksander Duh Recenzije 247 Primož Gašperic: Zgodovinska kartografija ozemlja Slovenije 249 Bojan Balkovec Kontakti avtorjev 254 Razprave Spomenik za življenja: zgodovina koncepta na Slovenskem Monuments to living people: a history of the concept in Slovenia Ivan Smiljanic IZVLECEK Tako kot drugod po Evropi in svetu je tudi na Slovenskem prisoten pojav odkrivanja spomenikov osebam, ki so še žive. Do prve svetovne vojne so spomenike postavljali monarhom, obenem pa so obeležja dobivali tudi podjetni ali dobrodelni mešcani. V casu med obema vojnama so bili spo­meniki živecim clanom dinastije Karadordevic redkejši, reprezentativne spomenike pa so odkrili politikom in umetnikom. Po drugi svetovni vojni je dalec najvec spomenikov dobil Josip Broz - Tito, ostali politiki in partizani, ki so vojno preživeli, pa so bili kvecjemu omenjeni na spomenikih vojnim dogodkom, v katerih so sodelovali. V samostojni Sloveniji so prek spomin­skih obeležij, posvecenih dogajanjem ob osamosvojitveni vojni in pred njo, obeleženi njeni številni še živeci akterji. Spomenik Borisu Pahorju je spro­žil javno razpravo o postavljanju spomenikov živecim ljudem, vseeno pa obstaja podpora za spomenike osebnostim iz sveta religije in športa. Kljucne besede: spomeniki, spomeniki za življenja, spomeniki živecim ljudem, slovenska zgodovina. ABSTRACT As elsewhere in Europe and the world, the phenomenon of unveiling of monuments to people who are still alive is present in Slovenia. Until the First World War, monuments were erected to monarchs, and at the same time memorials were dedicated to enterprising or charitable citizens. In the period between the two wars, monuments to living members of the Karadordevic dynasty were rarer, and representative monuments were unveiled to politicians and artists. After the Second World War, Josip Broz - Tito received by far the most monuments, while other politicians and par­tisans who survived the war were mostly mentioned on the monuments to the war events in which they participated. In independent Slovenia, many surviving agents are commemorated through memorials dedicated to the events of and before the war of independence. The monument to Boris Pahor has sparked a public debate on the unveiling of monuments to living people, but there is still support for monuments to personalities from the world of religion and sport. Keywords: monuments, monuments during lifetime, monuments to living people, Slovene history. UVOD Kot je bilo pojasnjeno v predhodnem prispevku,1 je na Zahodu že stoletja prisotna tradicija odkrivanja spomenikov osebam, ki so v casu postavitve spomenika še žive. Razlogi za tovrstne pocastitve so razlicni, prav tako pa se o njihovi (ne)upravicenosti krešejo mnenja v stroki, medijih in javnosti. Kljub temu pa so spomeniki živecim pojav, ki brez prekinitve zaznamujejo evropski in z njim slovenski javni prostor. Tudi na Slovenskem je pojav pri­soten že dolgo in kljub številnim politicnim spremembam skozi 20. stoletje je ostal prisoten neprenehoma. Pregled spomenikov opozarja na osebe in s tem vrednote, ki jih je ta ali ona družba postavljala najvišje, obenem pa kaže na širjenje kroga oseb, ki so bile upravicene do lastnega spomenika za življenja. Seveda v prispevku niso mogli biti zbrani vsi primeri, saj neka­teri ostajajo neznani, so pa zato upoštevani tudi primeri, ko je bila sprožena pobuda za odkritje spomenika, vendar do postavitve ni prišlo. Prav tako je nekaj pozornosti namenjene spomenikom, na katerih je še živeca oseba omenjena v takem ali drugacnem kontekstu; nacini njihovega pojavljanja so prav tako povedni kot spomeniki, ki so izrecno posveceni še živeci osebi. SLOVENSKI SPOMENIKI ZA ŽIVLJENJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE V zgodnjem novem veku so bili spomeniki za življenja še razmeroma redki in rezervirani samo za monarhe ter politicne in verske odlicnike. Pregled spomenikov, ki so jih na Slovenskem odkrivali še živecim ljudem, lahko zacnemo z obeležjem, ki je vcasih razglašeno za najstarejši ljubljan-ski spomenik. Leta 1622 je bil na Ambroževem trgu postavljen Hrenov križ, odkrit ob 25. obletnici škofovanja Tomaža Hrena (1560–1630), posredno pa je posvecen njegovemu protireformacijskemu delovanju.2 Znacilnost 1 Smiljanic, Ivan. »Spomenik za življenja: zgodovina koncepta na Zahodu.« Retrospektive: znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja, 4/2–3 (2021), 89–139. 2 Rozman, Ksenija. »Ljubljanski javni spomeniki.« Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, 13/2 (1965), 94; Copic, Špelca, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko. Ljubljansko kiparstvo na prostem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991, 132. obdobja so bili zacasni spomeniki, postavljeni ob obisku visokih gostov. Ob priložnosti potovanja papeža Pija VI. (1717–1799) skozi Maribor in Ljubljano leta 1782 je nastal njegov doprsni kip, danes razstavljen v Mestnem muzeju Ljubljana. Poleg tega sta bili v Križankah in v kapeli Loretske Matere Božje v mariborskem gradu papežu postavljeni še spominski plošci.3 Svoje prve spomenike so si prislužili tudi habsburški monarhi. Kipar Francesco Robba je iz kararskega marmorja leta 1728 izklesal raz­košno doprsje cesarja Karla VI. (1685–1740), ki je bilo ob njegovem obisku Ljubljane postavljeno na vrhu v slavolok predelanih vicedomskih vrat, skozi katera je vstopil cesar. Tudi to doprsje je danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana, medtem ko je še en mavcni cesarjev kip, ki je v casu obiska stal v magistratu, v hrambi Narodne galerije.4 Za cas Ilirskih provinc ni zabe­leženo, da bi na Slovenskem postavljali spomenike cesarju Napoleonu I., ni pa izkljuceno, da so v uradih ter drugih javnih prostorih viseli oz. stali njegovi portreti in kipi.5 Vecje število javnih spomenikov sta si prislužila šele avstrijski cesar Franc I. (1768–1835) in njegova cetrta soproga, Karolina Avgusta Bavarska (1792– 1873). V casu ljubljanskega kongresa Svete alianse je cesarski par 16. maja 1821 obiskal grašcino v Dolu pri Ljubljani v lasti zgodovinarja in mecena Jožefa Kasalanca Erberga. Grašcak je v spomin na obisk dal v svojem botanicnem vrtu postaviti kamniti spomenik v obliki kaneliranega stebra z vklesanim latinskim napisom, ki je omenjal oba visoka gosta.6 Med kon­gresom si je cesar ogledal tudi izsuševalna dela na Ljubljanskem barju in priskrbel sredstva za njihovo nadaljevanje. Ljubljano je s soprogo ponovno obiskal 17. avgusta 1825 in skupaj sta si ogledala napredovanje meliora­cije. V spomin na obisk in projekt izsuševanja je bil 17. avgusta 1829 odkrit 3 Pokrajac Iskra, Ana, ur. Vec glav … vec ve: iz kiparske zbirke Mestnega muzeja Ljubljana: 8. februar – 31. december 2012, Mestni muzej Ljubljana. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2012, 56. 4 Prav tam, 48–49; Jezernik, Božidar. Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani. Ljubljana: Modrijan, 2014, 193–194. 5 Globocnik, Damir. Kulturnozgodovinske študije. Ljubljana: Slovensko društvo likovnih kritikov, 2009, 8. 6 Žitko, Sonja. Po sledeh casa: spomeniki v Sloveniji 1800 – 1914. Ljubljana: Debora, 1996, 62. obelisk, ki danes stoji na Gruberjevem nabrežju.7 Razen cesarskega para je bil na eni od štirih napisnih plošc na spomeniku omenjen baron Jožef Kamilo Schmidburg (1779–1846), deželni guverner, ki je bil idejni oce osu­ševanja Barja in predsednik komisije, posvecene temu vprašanju.8 Vsi trije so bili našteti tudi na spomeniku dograditvi Ižanske ceste v letu 1830, katere izgradnjo je predlagal cesar, dograjena pa je bila za casa ljubljanskega župana Janeza Nepomuka Hradeckega (1775–1846). Dograjeno cesto si je ponovno prišel ogledat cesar s soprogo. Dne, 16. maja 1833, so ob cesti postavili kamnit piramidast spomenik z bakreno spominsko plošco, ki je bila izgubljena po prvi svetovni vojni. Razen cesarja, Karoline Avguste in Schmidburga je bil v spominskem napisu omenjen tudi Hradecki.9 Spomeniki vladarski dinastiji so bili odkriti tudi v okviru porajajocega se jamskega turizma. Leta 1816 je Franc namrec obiskal Postojnsko jamo in v spomin na visok obisk so mu v eni od jamskih dvoran postavili pomnik. Ko je tri leta kasneje njegov sin in bodoci cesar Ferdinand (1793–1875) prvi pre­hodil novoodkriti del jame, so mu v jami prav tako postavili preprost spo­menik, po znanih podatkih edini, postavljen temu monarhu na Slovenskem. Spomenika sta bila odstranjena pod italijansko oblastjo po prvi svetovni vojni.10 Precej spomenikov si je na Slovenskem prislužil tudi nadvojvoda Janez (1782–1859), ki je s svojim gospodarskim in kulturnim udejstvovanjem na Štajerskem pospešil napredek teh krajev. Verjetno najstarejši je spomenik, posvecen Janezovemu obisku Žige Zoisa in slovenskega alpskega sveta leta 1807, ki je bil postavljen na razgledišcu ob slapu Savica kmalu po obi­sku.11 Bohinjskemu spomeniku je sledil Janezov doprsni kip iz litega železa, postavljen v manjšem okroglem klasicisticnem templju, ki je bil okoli leta 1825 postavljen v Zidanem Mostu, vendar je bil unicen med drugo sve­ 7 »Laibach.« Laibacher Zeitung, 25. avgust 1829, 269–270; Copic, Prelovšek, Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, 172; Žitko, Po sledeh casa, 83. 8 Rozman, »Ljubljanski javni spomeniki«, 96. 9 Prav tam, 96–97. 10 Žitko, Po sledeh casa, 11. 11 Prav tam, 59. tovno vojno (doprsje je bilo že ob razpadu Avstro-Ogrske spravljeno v šolsko klet).12 Zadnji spomenik je bil postavljen v soteski Huda luknja, med Velenjem in Slovenj Gradcem. Na obeležju, odkritem leta 1830, se še danes nahajata nadvojvodov medaljon in napis, ki spominja na Janezovo pobudo za izgradnjo ceste skozi sotesko.13 Kot posebnost velja omeniti spomenik v Polhovem Gradcu, posvecen tujemu vladarju. Lastnik polhograjskega gradu grof Rihard Ursini Blagaj (1786–1858) je tam odkril novo rastlino, po najditelju poimenovano Blagajev volcin. Odkritje je odmevalo po Evropi in leta 1838 si je najdišce prišel ogle-dat saški kralj in navdušen botanik Friderik Avgust II. (1797–1854). Blagaj je jeseni istega leta dal postaviti spominski obelisk, na katerem je ovekovecil ime svojega visokega gosta in samega sebe.14 Pešcica navedenih primerov deluje skromno v primerjavi z množico spominskih obeležij, postavljenih za casa vladavine Franca Jožefa I. (1830– 1916). Zaradi blizu sedem desetletij dolge vladavine in izjemne simbolne vloge, ki jo je imel kot simbol enotnosti etnicno raznorodnega Avstrijskega cesarstva oz. Avstro-Ogrske, so postale njegove podobe vseprisotne, spo­meniki pa so postali nenadomestljiv del široko razpredene mreže javnih izkazov lojalnosti državljanov. Nanje cesarju ni bilo treba cakati dolgo. Cetudi so v casu njegove vladavine napovedovali »cas, ko se bodo tod in tam dvigali ponosni spomeniki cesarju Francu Jožefu I.«, saj mu trenutno »spomenikov še treba ni,«15 je bila po državi, vkljucno s slovenskimi deže­lami, že takrat postavljena skoraj neobvladljivo velika množica njegovih spomenikov, plošc in drugih obeležij. Poleg tega je v prostorih državnih, kulturnih, šolskih in drugih javnih ustanov stalo veliko cesarjevih doprsnih kipov, ki pa so razen sporadicnih omemb v casopisju slabo dokumentirani; nekaj jih je danes na ogled po slovenskih muzejih. 12 Prav tam, 12. 13 Prav tam, 106. 14 Prav tam, 90. 15 »Cesarjeva petdesetletnica.« Rodoljub, 3. december 1898, 1. Specificen segment obeležij, posvecenih Francu Jožefu, so plošce, postavljene ob njegovih obiskih slovenskih dežel. Postavljene so bile na pobudo lokalnih oblasti ali uglednih posameznikov, ki so želeli ovekoveciti svoj osebni kontakt s cesarjem ali cesarjevo bivanje v njihovi ustanovi. Po monarhovem obisku Posocja leta 1882 sta bili, denimo, postavljeni vsaj dve plošci: ena je bila slavnostno odkrita na gostilni Pri pošti v Bovcu,16 druga pa v gostilni tolminskega župana Devetaka, ki je dal na plošco zapisati, da je cesar blagovolil tu obedovati. Danes je plošca v hrambi Tolminskega muzeja.17 Še precej vec obeležij je prinesel naslednji cesarjev obisk na Štajerskem in Kranjskem julija 1883. Del so jih odkrili že v casu samega potovanja, denimo spominsko plošco na novem vodnjaku, ki je bil ob prihodu Franca Jožefa postavljen na Mestnem (danes Glavnem) trgu v Kranju; tako vodnjak kot plošca sta bila po prvi svetovni vojni unicena.18 V casu obiska je bila odkrita tudi plošca v parku zdravilišca na sotocju Bistrice in Nevljice. V tem primeru je ohranjen tudi monarhov odziv na spomenik samemu sebi, saj je plošco opazil med sprehodom po parku in lastniku zdravilišca povedal: »To me veseli, to je lepo, najlepša vam hvala za to!«19 V tednih in mesecih po obisku so po slovenskih deželah odkrili vrsto plošc na krajih, kjer se je cesar ustavil ali kjer je preživel nekaj casa. Slikovit je primer iz Cerkelj na Gorenjskem, kjer je župnik Anton Golobic (1837–1910) maja 1884 dal vzidati plošco v prezbiterij župnijske cerkve, ki je pricala o visokem obisku (v zak­ristiji je ohranjena vse do danes). Plošca je poleg pojasnil o cesarjevem obisku omenjala tudi tedanjega papeža Leona XIII. (1810–1903) ter samega Golobica,20 o katerem bi lahko trdili, da je postavil spomenik samemu sebi. Zgledu je sledil župan v Vodmatu Martin Bavdek (?–1929), ki je dal na pro­ 16 »Iz Bovca 11. septembra.« Slovenski narod, 13. september 1883, 2. 17 Spominska plošca. http://www.tol-muzej.si/zanimivosti/spominska-plosca (dostop: september 2021). 18 Smiljanic, Ivan. »Odstranjena, unicena in izginula spominska obeležja na prostem v Kranju.« V: Kranjski zbornik 2020, ur. Barbara Ravnik, 207. Kranj: Mestna obcina, 2020. 19 »Zum Allerhöchsten Besuche Sr. Majestät in der Kaltwasser-Heilanstalt zu Stein.« Laibacher Zeitung, 28. julij 1883, 1477. 20 »Iz Cerkljan, 23. maja.« Slovenec, 26. maj 1884, 3. celju svoje hiše odkriti plošco cesarjevemu obisku pri tej stavbi. Ker ga je pozdravil prav Bavdek, je dal svoje ime prav tako vklesati v plošco.21 V naslednjih letih so spomenike cesarju postavljali zlasti ob njegovih življenjskih jubilejih in okroglih obletnicah vladavine. Leta 1898, ko je Franc Jožef praznoval pol stoletja vladavine, so mu odkrili vec spomenikov, med katere sodijo doprsna kipa pred šolo v mariborskih Radvanjah in Gornjem Gradu,22 plošca v avli gimnazije v Kranju kot znak zahvale za dovoljenje, da se šola poimenuje po njem, ter njegov prvi in edini celopostavni kip na Slovenskem, odkrit 10. maja 1899 pred stavbo kadetnice v Mariboru.23 Vec novih obeležij je prinesla 60. obletnica cesarjeve vladavine leta 1908, ko je bil odkrit tudi najbolj znan cesarjev spomenik pred sodišcem v Ljubljani, delo kiparja Svetoslava Peruzzija. Ker so bili nacrtovanje, odkritje in usoda spomenika že veckrat analizirani v strokovni literaturi,24 se vanje ne bomo spušcali. Namesto tega omenimo dva bistveno manj znana cesarjeva pomnika, odkrita v istem letu. Pri vojašnici v Kanalu ob Soci je lovski bataljon št. 7 ob obletnici odkril kamnit spomenik z avstrijskim grbom in bronastima plošcama,25 prav tako pa je bila odkrita spominska plošca na procelju gasilskega doma v ljubljanskem Šentvidu. Plošca je eden zelo redkih obeležij Francu Jožefu, ki je danes postavljeno na javnem mestu, saj je bila leta 1998 obnovljena in vrnjena na nekdanje mesto. (Kot nena­vadno posebnost omenimo še »doprsni kip cesarjev iz surovega masla«, delo kiparja Ivana Zajca, razstavljen spomladi 1908 na mlekarski razstavi na Vrhniki.)26 21 »Slovesnosti vUdmatu.« Slovenec, 14. julij 1884, 3–4. 22 »Iz Gornjegagrada.« Slovenski gospodar, 25. avgust 1898, 6. 23 Copic, Špelca. Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija, 2000, 232–233. 24 Žitko, Po sledeh casa, 76–77; Copic, Javni spomeniki, 255–259; Pokrajac Iskra, Vec glav, 61–62; Jezernik, Mesto brez spomina, 194–203. 25 »Spomenik.« Slovenec, 2. december 1908, 2. 26 »Mlekarska razstava.« Domoljub, 17. junij 1908, 395. Do zacetka 20. stoletja se je po slovenskih deželah razmahnil tudi obi­caj sajenja t. i. cesarskih lip ob jubilejih monarhove vladavine (ob rojstnih dnevih lip niso sadili). Kaže, da se je obicaj razširil leta 1888, ob 40. obletnici njegove vladavine. S sajenjem lip so desetletje kasneje praznovali tudi pol-stoletno cesarjevo vladanje. V zadnjih letih cesarjevega življenja so bila odkritja njegovih spomeni­kov precej bolj nakljucna in razpršena, vendar se odkrivanje novih obele­žij ni ustavilo. Zadnji spomenik, ki je bil na Slovenskem postavljen cesarju za casa življenja, je bil najverjetneje železni doprsni kip ob ljubljanskem gradu, odkrit 18. avgusta 1916.27 Predstavljeni seznam cesarjevih spomeni­kov, doprsnih kipov in plošc ni popoln, vendar dokazuje, da je bil monarh v slovenskem javnem prostoru vec kot izdatno zastopan že za casa svojega življenja. Pripadniki cesarjeve družine so bili deležni precej manj spomenikov in še ti so bili postavljeni zlasti po njihovi (tragicni) smrti. Cesarica Elizabeta (1837–1898) na Slovenskem ocitno ni dobila nobenega samo njej posvece­nega javnega spomenika za casa življenja, šele po njeni smrti v atentatu so se razmahnila spominska znamenja raznih oblik in dimenzij. Izjema je marmornati obelisk iz leta 1857, postavljen v Postojnski jami v spomin na obisk cesarskega para istega leta. Obeležje so odstranili Italijani okoli leta 1923.28 V isto kategorijo sodijo že omenjene cesarske lipe, zasajene v vec slovenskih mestih leta 1879 ob srebrni poroki cesarskega para. Podobno so tudi premicni doprsni kipi, postavljeni v javnih prostorih, lahko obsegali tako podobo cesarja kot tudi cesarice, nikoli pa zgolj cesarice. Podoben je bil položaj z nesojenim prestolonaslednikom Rudolfom (1858–1889) in njegovo soprogo Štefanijo (1864–1945), ki sta bila vedno obravnavana v tandemu. Najveckrat je bila obeležena njuna poroka leta 1881. Tega leta je bil vzidan temeljni kamen za cerkev Srca Jezusovega na ljubljanskem Taboru, zato je bila ob njenem odprtju dve leti kasneje, ob 27 »Cesarjev spomenik na ljubljanskem gradu.« Slovenski narod, 19. avgust 1916, 4. 28 Žitko, Po sledeh casa, 11–12. obisku cesarja, v cerkvi postavljena spominska plošca z latinskim napisom, ki je spominjal na Rudolfa, Štefanijo, cesarja in papeža Leona XIII.29 Poleg tega so ob poroki sadili t. i. Rudolfove lipe (tudi Cesarjevica Rudolfa lipe). Izjemoma sta se Rudolfova in Štefanijina podoba v javnih prostorih prid­ružili cesarju in cesarici. Ko so leta 1888 v Ljubljani svecano odprli Deželni muzej Rudolfinum, so bili v enem izmed muzejskih prostorov »mej ekso-ticnimi rastlinami postavljeni kipi cesarja, cesarice, cesarjevica Rudolfa in Štefanije.«30 V obdobju Avstro-Ogrske je bila v državi ustaljena navada, da ob izgra­dnji javnih zgradb in objektov – od šol, bank, hranilnic in muzejev do bol­nišnic, cerkva, kapelic in mostov – v avlah ali na ograjah vzidajo plošce, na katerih so bili našteti posamezniki, zaslužni za izgradnjo stavbe, od vodij podjetja, ki je financiralo izgradnjo, do odbornikov, arhitekta in inženirja. Prav tako na teh seznamih niso manjkali niti oblastniki, ki so vladali v tre­nutku odprtja, od cesarja, ministrov in deželnega predsednika do župana, obcinskih odbornikov in predstavnikov Cerkve, ki so objekt blagoslovili. Slovenska strokovna literatura teh plošc ne obravnava kot samostojnih spo­minskih obeležij, toda ce jih vseeno vkljucimo v pregled, se seznam oseb, ki so za življenja dobile svoje obeležje na Slovenskem, krepko podaljša. Do danes se je v slovenskih mestih ohranilo vec tovrstnih plošc, zlasti v Ljubljani (Narodni muzej Slovenije, gimnazija na Vegovi ulici, Mestna hranilnica lju­bljanska, Zmajski most, upravna stavba UKC Ljubljana, vodarna Klece …) in Mariboru (Narodni dom), nekaj pa jih je tudi izgubljenih (npr. v gimnaziji v Kranju). Cetudi so bile tovrstne plošce v monarhiji nekaj obicajnega, je ven­darle obstajalo tudi mnenje, da pri njihovem postavljanju pride do izraza neskromnost ljudi, ki so si želeli biti ovekoveceni na njih. »Zaslugarstvo« je bilo tudi predmet politicnega obracunavanja. Leta 1899 se je primerilo, da se je na novem gasilskem domu v Bohinjski Beli znašlo ime tamkajšnjega župnika, kar je ostro napadel liberalni Slovenski narod: »In gospod župnik 29 a. a.– »Nova cerkev srca Jezusovega v Ljubljani.« Slovenski narod, 28. junij 1883, 1–2. 30 »Otvoritev dež. Muzeja 'Rudolfinuma'.« Slovenski narod, 3. december 1888, 2. iz Bohinjske Bele, ce ste v resnici pripo­mogli k stavbi malenkostnega gasilnega doma na Beli, ali se mora na njem sve­titi v zlatih crkah Vaše prelepo ime? Kaj li? Cemu ste tamkaj? Ali tudi Vaše ime rabijo, kadar gase gasilci? Moj Bog, Ti si nas v resnici zapustil, ker si nam dal ljudi, posvecenih, pa tak slaveželjnih! – Vidite, gospod župnik Matija Mrak – ce bi bili tudi zidali s svojim denarjem tisto bajtico za par sto goldinarjev – bi ne bilo lepo, ce si daste uzidati za to spominsko ploco!«31 Klerikalni Slovenec je odgovoril z objavo identicnega besedila, le da je Mrakovo ime zamenjal z Ivanom Hribarjem, ki naj bi hlepel po tovrstnih pocastitvah.32 Slika 1. Ena od dveh plošc v avli nekdanje Mestne hranilnice ljubljanske na Copovi ulici. Tudi casopis Gorenjec je po prvi sve­tovni vojni pohvalil skromno držo kranjskih obcinskih odbornikov, ki so tovr­stno pocastitev na plošci v gimnazijski stavbi zavrnili: »Nihce ni poantiral, cigava ideja in cigavo delo in zasluga je en ali drugi projekt. Znacilno je dejstvo, da se je v zgrajenem novem gimnazijskem poslopju vzidala spo­minska plošca, in so nekateri clani obcinskega odbora prepovedali vklesati na njo svoja imena, ceprav so imeli za gradnjo samo in za ustanovitev zavoda sploh marsikaj zaslug. Danes bi bilo menda malo tako skromnih mož.«33 31 »Z Bleda sredi septembra.« Slovenski narod, 21. september 1899, str. 2. 32 »O te spominske plošce!.« Slovenec, 10. oktober 1899, str. 2. 33 »Obletnica in nje refleksi.« Gorenjec, 22. december 1934, 2. Prej omenjeni ljubljanski župan Ivan Hribar (1851–1941) je bil na tovr­stnih plošcah veckrat omenjen, obenem pa je poskrbel, da je bilo njegovo ime v kamen vklesano tudi na ljubljanskem magistratu. Ko je bila glavna sejna dvorana na njegovo pobudo v letih 1897 in 1898 preurejena, se je v njej znašla tudi plošca, ki je spominjala na to dejstvo, obenem pa so bile v prostoru postavljene tudi štiri marmornate plošce, v katere so bila vklesana imena vseh ljubljanskih županov, tudi še živecih.34 Prazen prostor, ki je ostal na plošcah, so Hribarjevi nasledniki dopolnjevali s svojimi imeni. Hribar ni bil zgolj oseba, ki so jo castili s spomeniki za življenja, temvec je bil tudi promotor tega fenomena za druge ljudi. Okoli leta 1901 je kot ljubljanski župan poslal pismo ameriškemu industrialcu Johnu Rockefellerju (1839–1937), v katerem je bogataša prosil za financno podporo pri usta­novitvi univerze v Ljubljani. V zameno mu je Hribar obljubil: »Ne le, da se vseucilišce krsti z Vašim imenom, mestna obcina ljubljanska postavi Vam tudi na najlepšem trgu dostojen spomenik, ki naj vsemu svetu prica, kako zna plemenite cine slaviti narod, kateremu doslej ni bila sreca, da bi bil o svoji usodi odlocal sam.«35 Odgovora ni prejel, tako da Ljubljana ni dobila Rockefellerjevega spomenika.36 Poleg politicne elite se je postavljanje spomenikov za življenja utrdilo tudi v slovenskem mešcanstvu, ki je želelo z njimi dokazovati in potrje­vati lastno moc. Diskreten primer je mogoce najti sredi Ljubljane. Na vrhu Centromerkurja, zgrajenega leta 1903 na pobudo trgovca Feliksa Urbanca (1850–1937), stoji betonski kip Merkurja, boga trgovine in zašcitnika trgov­cev (danes je kip zamenjan s kopijo). Za njegovo levo nogo se nahaja ladij-ski premec, simbol pomorske trgovine, v njem pa je skrita še ena podoba: »Natancen pogled na premec nam odkrije obraz lastnika Urbanca.«37 Obcasno so v zaprtih mešcanskih družbah svoje ugledne clane pocastili s spominskimi obeležji. Eden od primerov je povezan z zdravnikom in dobro­ 34 Pirkovic, Jelka. »Mestno dvorano prenavljajo, mar ne?: Leopold Theyer in ljubljanski magistrat.« Zgodovina za vse, vse za zgodovino, 3/2 (1996), 43 in 47. 35 Hribar, Ivan. Moji spomini. I. del od 1853. do 1910. leta. Ljubljana: Tiskarna Merkur, 1928, 309–310. 36 Prav tam. 37 Copic, Prelovšek, Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, 96. delnežem dr. Emilom pl. Stöcklom (1824–1885), ki so mu ob 25. obletnici vodenja Ljubljanskega strelskega društva v prostorih združenja vzidali spo­minsko plošco.38 Na Bledu je dve obeležji dobil švicarski naravni zdravilec Arnold Rikli (1823–1906): leta 1891 je bila z orjaško, vec kot 600 kilogramov težko litoželezno plošco, pritrjeno na skalo, obeležena t. i. Arnoldova pla­nota (Arnoldshöhe), kjer je Rikli organiziral svetlobne in zracne kopeli,39 ob petdesetletnici delovanja njegovega zavoda leta 1904 pa so mu sinovi domnevno postavili še crn marmornat obelisk na Straži nad Bledom40 (cas postavitve ni povsem zanesljiv, saj se na zadnji strani obeliska nahaja tudi letnica Riklijeve smrti). Kot poseben fenomen velja omeniti mecenko Josipino Hocevar, roj. Mulej (1824–1911). Ker s soprogom Martinom nista imela otrok, sta svoje premoženje razdeljevala šolam, sirotišnicam, cerkvam in drugim ustano­vam. Po moževi smrti je postala ena najbolj znanih mecenk na Kranjskem, ki je posebej veliko naredila za razvoj svoje rodne Radovljice ter soprogo­vega domacega Krškega. V zahvalo za pomoc so ji v Krškem na prelomu stoletja postavili kar tri spominske plošce, odkrite v cerkvah sv. Rozalije in sv. Ruperta ter v šolski stavbi (danes Fakulteta za energetiko). Napis na plošci v cerkvi sv. Rozalije je sestavil pisatelj in odvetnik dr. Janez Mencinger, ki je ocitno menil, da je dobrotnica tako znana, da je ni poimenoval: 1646. – 1896. / Ta Božji hram je prenovila / Mešcanka Krška. – Kdo je bila? / Odlikal jo je cesar; govoré / Hvaležno dalec tod okoli / Vstanove, cerkve, šole nje imé. / Da Bog ji placaj! vernik moli.41 Najvecji spomenik Josipini Hocevar je bil postavljen na glavnem trgu v Radovljici, slavnostno je bil odkrit leta 1908. Obeležje združuje funkciji spomenika in vodnjaka, s kom­pleksno motiviko pa namiguje na številna podrocja, ki jih je gmotno podprla Hocevar.42 Radovljiški spomenik je prvi javni spomenik neplemiški ženski na 38 »Ljubljansko strelsko društvo.« Ljubljanski list, 17. september 1884, 3. 39 Ambrožic, Jože. »Pozabljena plošca Arnolda Riklija.« Glas, 10. julij 1968, 7. 40 Žitko, Po sledeh casa, 49. 41 Porenta, Tita, Alenka Cernelic Krošelj. »'Po moji smrti se bo videlo, da sem dobro gospodinjila …': zapu-šcina Josipine Hocevar, roj. Mulej, (1842–1911) v Radovljici in Krškem.« Kronika, 62/2 (2014), 267. 42 Copic, Javni spomeniki, 254–255. Slovenskem in ce odmislimo Franca Jožefa, prvi javni kiparski spomenik katerikoli še živeci osebi. Med prvo svetovno vojno je bila vzdolž soške fronte postavljena vrsta obeležij, ki so jih zgradili vojaki v spomin na svoje poveljnike, padle ali spo­pade. Na ta nacin so obeležja dobili nekateri priljubljeni avstrijski poveljniki, kot je general Guido Novak von Arienti (1859–1928), ki so mu obeležje pos­tavili med Kukom in Vodicami, za Sveto goro.43 Leta 1916 je bil pri Cepovanu slavnostno odkrit tudi preprost zidan spomenik vrhovnemu poveljniku soške fronte Svetozarju Boroevicu pl. Bojni (1856–1920); spomenik je bil po vojni zapušcen in je bil šele 2017 ustrezno prenovljen.44 Podobno usodo je imel feldmaršalov spomenik v Koprivi na Krasu, ki je bil prav tako postavljen 1916, obnovljen pa 2020. Vojaki so objekte vojaške infrastrukture posvecali raznim osebam. V Grgarskih Ravnah je bil leta 1916 postavljen vodnjak nad­vojvodinje Marije Ane Avstrijske (1882–1940), hcerke nadvojvode Friderika, vrhovnega poveljnika avstro-ogrske vojske. Ko so podrocje zajeli Italijani, so napis prekrili s cementom in vanj vpisali imena poveljnikov enot, ki so se prve prebile v kraj, med drugim porocnika Valleja in majorja Casatija.45 SLOVENSKI SPOMENIKI ZA ŽIVLJENJA V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI Novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je bila leta 1929 preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo, je skušala svoj obstoj legitimirati tudi v obliki postavljanja javnih spomenikov, med katerimi so bili v prvi vrsti spomeniki vladarske dinastije Karadordevic. Doprsni kipi monarhov so kra­sili številne jugoslovanske javne ustanove, toda javni spomeniki v njihovo cast za casa življenja so skozi celotno obdobje ostali sorazmerno redki; šele smrt je po navadi sprožila množicno odkrivanje obeležij. 43 Princic, Vili. Neme price vojnih grozot 1915–1918. Trst: Mladika, 2018, 33–36. 44 Prav tam, 49–52. 45 Prav tam, 37–40. Prvi jugoslovanski kralj Peter I. Karadordevic (1844–1921) na Slovenskem za casa življenja ni dobil obeležij. Kot potencialno izjemo lahko upošte­vamo premicni doprsni kip v avli ljubljanske univerze na Kongresnem trgu. Oktobra 1920 je univerza namrec od države v dar prejela kraljev kip, delo hrvaškega kiparja Rudolfa Valdca, ki je bil postavljen v nišo v avli poslopja, na katerem je do takrat stal kip Franca Jožefa. Petrov doprsni kip, ki je za zdaj najstarejši dokumentirani spomenik pripadniku dinastije Karadordevic na Slovenskem, je bil kasneje prestavljen v rektorjevo sobo, saj je bil v avli postavljen spomenik kralja Aleksandra.46 Razmeroma malo je bilo tudi spomenikov, za življenja postavljenih Petrovemu sinu, kralju Aleksandru I. (1888–1934). Leta 1923 si je Aleksander ogledal proizvodnjo keramike v obratih v Libojah. »V spomin na visoki obisk bo družina vzidala v lastni tvornici izgotovljeno spominsko plošco,« je poro-calo Jutro,47 kar bi bilo po znanih podatkih prvo Aleksandrovo obeležje na Slovenskem, vendar ni potrjeno, da je bila plošca zares postavljena. Poleg tega je bilo v casopisju leta 1931 zabeleženo, da bo na poslopju nove šolske stavbe v Rušah ob otvoritvi 18. oktobra odkrita spominska plošca v cast desetletnice njegove vladavine.48 Tudi tokrat porocila o slavnostni otvoritvi šole ne omenjajo plošce. Prvi javni kiparski spomenik kralju Aleksandru na Slovenskem je bil odkrit 8. junija 1924 v Domžalah. Slavnostni prireditvi so prisostvovali številni lokalni prebivalci in veljaki, kot osrednji govorec pa je nastopil pripadnik Sokola Andrej Slokar, ki je dal pobudo za postavitev spomenika in na cigar vrtu je bil spomenik postavljen.49 Aleksandrovo marmornato doprsje, delo kiparja Tineta Kosa, je stalo na 2,5 metra visokem podstavku iz ihanskega kamna.50 Spomenik si je kasneje ogledal tudi sam monarh: »Poleti 1925 je 46 Smiljanic, Ivan. »Kralji, doktorji, revolucionarji: spominska obeležja v avli rektorata Univerze v Ljubljani.« Zgodovinski casopis, 73/3–4 (2019), 459–460. 47 »Petrovce.« Jutro, 7. september 1923, 2. 48 »Ruše.« Slovenski gospodar, 23. september 1931, 3. 49 »Spomenik kralja Aleksandra v Domžalah.« Jutro, 11. junij 1924, 3; »Odkritje spomenika kralja Aleksandra.« Slovenski narod, 12. junij 1924, 3. 50 »Kipar Tine Kos.« Jutro, 1. avgust 1926, 11. bil Viteški kralj na poti skozi Domžale. Ustavil se je pred spomenikom, dolgo je opazoval lastno podobo, ob slovesu pa je poklonil ženi brata Slokarja nagelj.«51 Ko je bil Aleksander 9. oktobra 1934 ubit v Marseillu, so se žalujoci Domžalcani pred kipom zbrali na žalni komemoraciji.52 Po smrti so kralju odkrili vrsto spomenikov in plošc, toda za življenja je bilo domžalsko doprsje edini kiparski spomenik, ki ga je dobil na Slovenskem. Aleksandrov naslednik, Peter II. (1923–1970), je bil v casu ocetove smrti še mladoleten, a je kot formalni jugoslovanski vladar vseeno dobil nekaj obe­ležij. Zabeležena je le ena spominska plošca, ki je bila vzidana v ograjo okoli lipe pred današnjo knjižnico Jožeta Udovica v Cerknici. Tocen cas odkritja ni zabeležen. Domnevno je plošca pojasnjevala memorialno funkcijo lipe. Plošce danes ni vec, ograja in lipa pa sta še na svojem mestu.53 Šlo je za primer ene izmed številnih spominskih lip, ki so jih sadili po vecjih in zlasti manjših slovenskih krajih kot poceni razlicice spominskih obeležij pripadni­kom kraljeve dinastije. Vecina je bila posvecenih kralju Aleksandru, pogosto pa so krajevni veljaki hkrati posadili dve lipi, od katerih je bila ena posve-cena Aleksandru in druga Petru II.; na ta nacin je bila ustvarjena simbolna povezava med jugoslovansko preteklostjo in prihodnostjo.54 Kot posebnost je treba omeniti lipo, ki je bila posajena v Trbovljah in ki je bila posvecena drugorojenemu Aleksandrovemu sinu, princu Tomislavu (1928–2000).55 Poleg pripadnikov kraljeve dinastije je spomenik za življenja na zacetku 30. let dobila tudi pešcica uglednih Slovencev mešcanskega sloja. Prvi med njimi je povezan z Državno obrtno šolo, pozneje Tehniško srednjo šolo, ki je leta 1911 zacela delovati v reprezentativni stavbi na Aškercevi cesti v Ljubljani. Zasluge za njeno ustanovitev se pripisujejo zlasti dvema posameznikoma: prvemu ravnatelju šole, naravoslovcu, konservatorju in politiku Ivanu Šubicu ter že omenjenemu Ivanu Hribarju, ki je s svojima vztrajnostjo in odloc­ 51 »Spomeniki Viteškega kralja v Sloveniji.« Jutro, 6. september 1940, 5. 52 »Žalovanje v Domžalah.« Slovenski narod, 13. oktober 1934, 2. 53 Cerknica Tabor – plošca kralj Peter II. https://obelezja.wordpress.com/2020/11/06/cerknica-tabor­-plosca-kralj-peter-ii/ (dostop: september 2021). 54 Smiljanic, Ivan. »Spominske lipe za kralja Aleksandra.« SLO: casi, kraji, ljudje, 23 (2019), 48–53. 55 »Gasilstvo v rudarskih revirjih.« Slovenski narod, 14. avgust 1939, 14. nostjo poskrbel za izgradnjo šolske stavbe.56 Ob 20. obletnici delovanja šole so 25. junija 1931 v šolski avli odkrili bronast medaljon (že pokojnega) Ivana Šubica, ki ga je izdelal profesor in akademski medaljer Anton Sever po narocilu Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (ZTOI). Njen predsednik Ivan Jelacin ml. je na dogodku najavil, da bo na nasprotni steni šolske avle vzidana tudi plošca (še živecemu) Ivanu Hribarju.57 Napoved se je uresni-cila še istega leta. Poleti je medaljer Sever obiskal Hribarja v Cerkljah na Gorenjskem in po živem modelu izdelal njegovo plaketo s premerom 26,5 centimetra. Ko je Hribar 19. septembra praznoval 80. rojstni dan, mu je lju­bljanska obcina na slavnostnem banketu izrocila bronasti odlitek Severjeve plakete, pritrjen na kvadratno marmornato plošco.58 Sever je s ponovno financno pomocjo ZTOI odlitek plakete vzidal v šolsko avlo, 7. novembra 1931 pa je bila slavnostno odkrita. Dogodka se je poleg drugih visokih gostov iz slovenske politike, gospodarstva in kulture udeležil tudi sam Hribar s soprogo Marijo. Slovenec je porocal: »Vsa pozornost je bila obrnjena na slav­ljenca, ki je stal v središcu, kljub svojim 80 letom svež in krepak spomenik naj­lepše dobe našega naro­dnega prerajanja in vstajenja.«59 Slika 2. Plaketa z relie­fom Ivana Hribarja v avli Šolskega centra Ljubljana. 56 »Ob jubileju Tehniške srednje šole v Ljubljani.« Jugoslovan, 21. junij 1931, 9. 57 »Tehnicna srednja šola – naš ponos.« Slovenec, 25. junij 1931, 3. 58 »Plaketa Ivana Hribarja.« Jutro, 22. september 1931, 3. 59 »Lepa slavnost na tehn. srednji šoli.« Slovenec, 8. november 1931, 4. Ravnatelj Josip Reisner je imel prvi nagovor, v katerem je slavil Hribarjeve zasluge: Ko se je pricel v tem zavodu pouk, niste bili vec ljubljanski župan, ker se je tedaj zacelo vaše politicno preganjanje. Zato je za vas ta dan obenem dan zadošce­nja za vse trpljenje, ki ste ga morali prestati. Na spominski plošci bi danes lahko stal napis, posvecen vladnemu komisarju N. N. itd. Toda ta prostor je cakal na Vas, kajti Vam gre glavna zasluga, da imamo ta zavod. Imeli ste voljo in vztraj­nost; da ste kljub tedanjim nam sovražnim razmeram, ustanovili ta zavod. Ce bi takrat omahnili, bi nas danes tu ne bilo. […] Vzgojnega pomena pa je ta dan tudi za našo mladino, ki naj ve, da narod, ki ne slavi in spoštuje svojih mož, teh vreden ni. Oddolžujemo se vam ob tej priliki za ta najlepši zavod med zavodi, katere ste ustanovili. Sprejmite gospod minister moje cestitke in zahvalo tudi v imenu vsega uciteljskega zbora in mladine ob tej priliki, ko odkrivamo to plaketo, za ves vaš trud in delo, katerega sadove mi uživamo.60 Ivan Jelacin je nadaljeval s hvalospevi Hribarju in ko je omenil, »da je bil slavljenec vedno tudi njegov vzor in zato se je sporazumel s kiparjem Severjem, da je modeliral spominsko plošco,«61 je z medaljona padlo preg­rinjalo. »Vidno ginjen je stal minister Ivan Hribar pred svojim lastnim spo­menikom, kar se še ni dogodilo slovenskemu možu.«62 Ganjeni Hribar je v daljšem govoru orisal težke razmere, v katerih si je prizadeval za izgradnjo obrtne šole, v sklepu pa je poudaril: »Najlepša zahvala mi je pa ta zavod sam in odkrita plaketa naj bo izraz ljubezni in vztrajnosti, ki me je vedno vodila pri delu za narod.«63 Poleg plakete je Hribar za casa življenja skoraj dobil še eno obeležje. Leta 1940 so na ljubljanski univerzi zaceli razmišljati o odkritju spominskih plošc osebam, ki so bile zaslužne za njeno ustanovitev. Med podajanji pre­dlogov (Ljubomir Davidovic, Danilo Majaron in Karel Verstovšek) je France 60 »Svecano odkritje spominske plaketa ministru Ivanu Hribarju.« Jugoslovan, 8. november 1931, 5. 61 »Spominska plošca Ivanu Hribarju.« Jutro, 8. november 1931, 3. 62 Prav tam. 63 »Svecano odkritje spominske plaketa ministru Ivanu Hribarju.« Jugoslovan, 8. november 1931, 5. Kidric omenil tudi Hribarja, ki se je pred prvo svetovno vojno angažiral za slovensko univerzo. Ker je Hribar malo zatem prejel castni doktorat, je bilo ocenjeno, da bi bila spominska plošca odvec, in ker je manjkalo tudi denarja, plošc niso nikoli postavili.64 Ne glede na to je Hribar svoje spominsko obeležje že imel, tega pa ni dosegel njegov politicni tekmec Fran pl. Šuklje (1849–1935), s katerim sta na stara leta poravnavala racune v obliki objavljanja spominov ter kriticnih odzivov nanje. Ko je Šuklje oktobra 1933 dopolnil 84 let, se je v ljubljanskem društvu Krka, ki je združevalo Dolenjce, pojavila pobuda, da bi mu pred dolenjskim gradom Kamen, kjer je stanoval, postavili spomenik. Kipar Tine Kos se je že lotil ustvarjanja skic, fotografije upodobljenca pa mu je pris­krbel Božidar Jakac. Pobudniki so želeli odkriti dva spomenika; »drugi kip v nadnaravni velikosti v pozi Šukljeta kot govornika« naj bi postavili v društve­nih prostorih v Ljubljani. »Jubilant je bil proti temu ‹cešcenju›, a sprico ener­gije mladih ljudi iz Ljubljane je moral popustiti.« Društvo je nacrtovalo, da bo postavilo še vec spomenikov, med katerimi bi bilo tudi obeležje nara­voslovca Ferdinanda Seidla (1856–1942),65 vendar niso uresnicili nobene od pobud. Hribar je v resnici ostal edini slovenski politik, ki je med obema vojnama dobil spomenik za življenja. Cetudi so obstajali doprsni kipi nekaterih med njimi, kot sta dr. Anton Korošec in dr. Gregor Žerjav,66 niso bili postavljeni kot spomeniki. Po drugi strani je bilo svojevrstno spominsko obeležje pos­tavljeno voditelju Hrvaške kmecke stranke dr. Vladku Macku (1879–1964). Na procelju rojstne hiše njegovega oceta Janeza v Lesicnem je bila leta 1935 vzidana plošca, ki pa je bila bolj kot ocetu posvecena sinu in njegovi kmecki ter proticentralisticni politiki.67 64 Smiljanic, »Kralji, doktorji, revolucionarji«, 472. 65 »'Oce dolenjskih železnic' dobi spomenik.« Slovenski narod, 28. oktober 1933, 3. 66 Pokrajac Iskra, Vec glav, 64–65 in 95. 67 Smiljanic, Ivan. »InženirJanez Macek, oce Vladka Macka, med spominom in pozabo.« SLO: casi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin, 30 (2021), 38–43. Hribar je bil iniciator še ene pobude, ki je prinesla kar dva javna spome­nika še živecima umetnikoma. Prvi je bil skladatelj, pevec in glasbeni peda­gog Matej Hubad (1866–1937), ki se mu kot umetniškemu vodji Glasbene matice v Ljubljani – tedaj osrednje slovenske glasbene ustanove – ter kasneje glasbene šole in konservatorija pripisuje zasluge za pricetek nove dobe v slovenski glasbi. Z aktivno organizacijo koncertov, promocijo slo­venske ter slovanske glasbe in vzgojo opernih pevcev si je pridobil status ene najbolj uglednih osebnosti slovenskega glasbenega sveta. Obcasno je Hubad izvajal dela svojega ucenca, franciškanskega patra Hugolina Sattnerja (1851–1934). Sattner je vecino življenja deloval kot organist, ucitelj glasbe ter pevovodja, in ceprav je zacel skladati šele v šestem desetletju svojega življenja, si je s svojim opusom še za casa življenja pridobil spošto­vanje kot eden najpomembnejših slovenskih skladateljev. Ivan Hribar je najprej predlagal, da skladatelju Davorinu Jenku v Ljubljani postavijo spomenik,68 in v ta namen je obcini doniral Jenkov doprsni kip, delo Lojzeta Dolinarja. Pobuda se je združila z drugim podobnim projek-tom. Leta 1927 je ljubljanska obcina poverila nacrt regulacije Vegove ulice, na kateri stoji stavba Glasbene matice, arhitektu Jožetu Plecniku. Arhitekt si je na zelenici pred Matico zamislil gaj slavnih skladateljev, svojevrstno slovensko glasbeno Akropolo. Plecnik je po mnenju Slovenskega naroda »uredil pravi castni gaj, kakršne so imeli v starem veku, ko je najbolj cvetela kultura, ob hramih svojih božanstev Grki in Rimljani. In v ta ponosni sveti gaj je Glasbena Matica postavila one, ki se jim hoce zahvaliti in ki so vredni njenega pocašcenja.«69 Ker je bila Matica zadovoljna z Dolinarjevim portretom Davorina Jenka, mu je narocila izdelavo še sedmih doprsnih kipov skladateljev: Jakoba Gallusa Petelina, Benjamina Ipavca, Frana Gerbica, Stevana Stojanovica Mokranjca, Vatroslava Lisinskega ter Hubada in Sattnerja; naknadno sta bila odkrita še Dolinarjeva kipa Antona Foersterja in Emila Adamica.70 Jutro 68 »Ljubljana: prvi slovenski glasbeni festival.« Slovenec, 25. marec 1932, 4. 69 »Nova pridobitev Ljubljane: umetniško dovršena preureditev poslopja Glasbene matice in parka v Vegovi ulici.« Slovenski narod, 14. maj 1932, 3. 70 Copic, Prelovšek, Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, 36. je porocalo, da je Dolinar izdelal kipe pokojnih glasbenikov »po fotografi­jah, risbah in starih bakrorezih, skladatelja Mateja Hubada in p. Hugolina Sattnerja pa po naravi.«71 Kipe so v bron odlili v Zagrebu, nato pa so jih v dneh pred odkritjem namestili na podstavke iz nabrežinskega kamna. Slovenec je dva dni pred odkritjem zapisal: »Na kamenite podstavke z napisi p. Hugolina Sattnerja in ravnatelja Hubada pa herm za sedaj še ne bodo postavili.«72 Razlog za to navedbo ni razjasnjen; je v zadnjem hipu prišlo do pomislekov pri spomenikih živima osebama? Kljub temu je že naslednji dan casopis porocal: »Vsa okolica napravlja izredno svecan vtis, zlasti še sedaj, ko stoje že vse herme, tako tudi herma p. Hugolina Sattnerja in ravnatelja Hubada.«73 Še preden je bil Hubadu postavljen javni spomenik, je dobil lasten kipar-ski portret v prostorih Matice, tako da se uvršca med pešcico Slovencev, ki so za casa življenja dobili dva spomenika. Ob 40. obletnici njegovega delo­vanja v okviru Matice je bila v prenovljeni pevski dvorani Glasbene matice 30. novembra 1931 pripravljena slavnost. Dvorano so ob tej priložnosti poimenovali po Hubadu in v njej odkrili Hubadovo marmornato doprsje, po oceni Jutrovega porocevalca »krasno in izredno posreceno umetniško delo«, ki ga je prav tako izdelal Dolinar. »Razumljivo je, da je po tem sveca­nem aktu planila vsa dvorana v neskoncen aplavz in do solz ginjeni pevski oce Hubad od ganotja ni mogel spregovoriti besede.«74 (V pevski dvorani je poleg Hubadovega doprsja stal tudi kip kralja Aleksandra, ki je Matici daroval prapor in bil njen zašcitnik, na stenah pa je bilo pritrjenih 29 plošc s crnimi okvirji, na katerih so bila izpisana imena castnih clanov Matice.)75 Osem doprsnih kipov pred poslopjem Matice so odkrili 16. maja 1932, v okviru prvega slovenskega glasbenega festivala v organizaciji Glasbene 71 »Lojze Dolinar in njegovo najnovejše delo.« Jutro, 15. maj 1932, 9. 72 »Kipi pred Matico.« Slovenec, 14. maj 1932, 4. 73 »Prvi slovenski glasbeni festival: okrašena Vegova ulica.« Slovenec, 15. maj 1932, 4. 74 –c. »Castni vecer Glasbene Matice.« Jutro, 6. december 1931, 3. 75 »Nova pridobitev Ljubljane: umetniško dovršena preureditev poslopja Glasbene matice in parka v Vegovi ulici.« Slovenski narod, 14. maj 1932, 3. matice.76 Kipe je odkril njen predsednik dr. Vladimir Ravnihar, ki je v govoru slavil vse upodobljene skladatelje, vkljucno s Sattnerjem in Hubadom.77 Tudi o Hubadovi glavi je bilo receno, da jo je »naš mojster Lojze Dolinar« ustvaril »z vso svojo umetniško silo in s pravim spoštovanjem do dela velikih mož«.78 Dejstvo, da sta med upodobljenci dva še vedno med živimi, je bilo obrav­navano kot simpaticna zanimivost, vsaj glede na to, da so po casopisju krožile fotografije Mateja Hubada pred lastnim kipom (slike s Sattnerjem niso bile objavljene). V tisku je vladal konsenz, da sta si oba vec kot zaslužila tovrstno nevsakdanjo cast.79 Slovenski narod je ob analizi »markantne glave prezaslužnega našega glasbenika in vodje vse naše muzike, direktorja kon­servatorija Mateja Hubada« poudaril: »Le najvecje može sveta doleti cast, da jim postavijo spomenike, ko še žive, a naš narod pac ni mogel izbrati zaslužnejšega kakor tega velikega in uspešnega narodnega delavca, da ga pocasti in proslavi na tako izjemen nacin.«80 Podobno mnenje je casopis izrazil o Sattnerju: »Tudi ta umetnik je v srebru svojih las zaslužil tako veliko cast že v življenju.«81 Sattner je umrl dve leti po postavitvi spomenikov in ob nekaterih poro-cilih o smrti je bila objavljena fotografija njegovega kipa, v nekrologih pa omenjen spomenik, postavljen za casa življenja.82 Ob Hubadovi smrti je tisk ponovno poudaril, da »je bil med redkimi, skrajno redkimi Slovenci, ki je že za življenja dobil javen spomenik,« in sklenil z mislijo: »V tej zgodovini bo Mateju Hubadu ohranjen trajen spomin, tako trajen, kakor je kip iz brona, 76 »Ljubljana: prvi slovenski glasbeni festival.« Slovenec, 25. marec 1932, 4. 77 »Slavje slovanske pesmi: krasno uspele festivalske svecanosti so privabile v Ljubljano odlicne goste iz vseh pokrajin naše države, pa tudi iz inozemstva.« Slovenski narod, 17. maj 1932, 2. 78 »Nova pridobitev Ljubljane: umetniško dovršena preureditev poslopja Glasbene matice in parka v Vegovi ulici.« Slovenski narod, 14. maj 1932, 3. 79 »Naš prvi glasbeni festival: osem kipov pred poslopjem Glasbene matice.« Jutro, 15. maj 1932, 9; »Slike kipov skladateljev.« Slovenski narod, 21. maj 1932, 4. 80 »Nova pridobitev Ljubljane: umetniško dovršena preureditev poslopja Glasbene matice in parka v Vegovi ulici.« Slovenski narod, 14. maj 1932, 3. 81 Prav tam. 82 »Pater Hugolin Sattner.« Slovenski narod, 20. april 1934, 1. Slika 3: Matej Hubad (v cilindru) pred lastnim spomenikom ob odkritju. Vir: Jutro, 4. 5. 1937, str. 3. Slika 4: Matej Hubad pred lastnim spomenikom, ob praporšcaku z zastavo Glasbene matice. Vir: Zbori, revija nove zborovske glasbe, let. VIII, št. 4, str. 23. Slika 5: Doprsni kip Hugolina Sattnerja. ki mu ga je bila še za življenja postavila Glasbena Matica pred hramom njegovega dolgoletnega udejstvovanja.«83 Z izjemo Hubada in Sattnerja niso znani drugi primeri odkrivanja spo­menikov umetnikov v casu med obema vojnama. Kot pogojno izjemo lahko omenimo kip Mojzesa, ki ga je leta 1927 izdelal Dolinar in ga je Plecnik kasneje postavil nad stranski vhod Narodne in univerzitetne knjižnice. Ker je za model izbral slikarja Riharda Jakopica (1869–1943), so sodobniki kip obcasno dojemali kot impresionistov spomenik: »Kipar Dolinar je postavil Jakopicu še za življenja spomenik s posreceno prispodobo, s katero je sla­vil Jakopicev navdih. Bil mu je model in upodobil ga je glede na njegovo vlogo v komaj prebujajocem se narodu kot Mojzesa, stopajocega s Sinaja z božjimi ukazi.«84 Eden od primerov spominskega obeležja živi osebi ostaja nekoliko nejasen. Leta 1934 je nacelnik in castni starosta Sokola v Ljubljani dr. Viktor Murnik (1874–1964) praznoval 60. rojstni dan ter štiri desetletja dela v tej telovadni zvezi. V pocastitev obletnic je bila 25. marca 1934 organizirana svecanost v telovadnici ljubljanskega Narodnega doma (danes Narodna galerija), vendar ni povsem jasno, ali so mu v stavbi odkrili spominsko plo-šco s portretom, ki ga je izdelal kipar Lojze Dolinar, ali so mu plaketo zgolj podarili.85 V casu med vojnama je bistveno upadlo število plošc v javnih stav-bah s seznami oseb, zaslužnih za njihovo izgradnjo, ki so bile znacilne za Avstro-Ogrsko. Eden redkih primerov iz tega casa se nahaja v kozjanski vasi Žegar, ob cesti med Slivnico in Lesicnim, ki je bila dograjena in odprta leta 1929. Napis na obeležju spominja na dva funkcionarja tega obdobja – velikega župana mariborske oblasti dr. Franca Schaubacha (1881–1954) in oblastnega komisarja dr. Josipa Leskovarja (1875–1965) –, ki sta se sveca­nega odprtja ceste in odkritja obeležja osebno udeležila, ter na pobudnika 83 –o. »Oce slovenske pesmi: danes se bo Ljubljana poslovila od ravnatelja Mateja Hubada.« Jutro, 4. maj 1937, 3. 84 Podbevšek, Anton. Rihard Jakopic. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1983, 607–608. 85 »Ljubljanski Sokol.« Jutro, 25. marec 1934, 7; »Spominska plošca dr. Murnika.« Jutro, 27. marec 1934, 3. ter nadzornika izgradnje ceste: dekana Marka Tomažica ter gradbenika Martina Vrecka.86 Fenomen odkrivanja spomenikov, kjer ob marmornati ali bronasti podobi stoji živ »izvirnik«, je tudi na Slovenskem postal gradivo za parodije in travestije. Še najdlje je pri smešenju pojava prišel ilustrator in karikatu­rist Hinko Smrekar. Leta 1929 je Lojze Dolinar ustvaril njegov doprsni kip iz žgane gline in cez nekaj let je umetnina postala last upodobljenca. Smrekar je ob njej ocitno zacel premišljevati o vprašanjih lastne posmrtne slave. Leta 1937 je tako nastala njegova satira Odkritje spomenika H. Smrekarja: S težkim srcem poslušam vcasih tožbe naklonjenih mi prijateljev in znancev, ki se pritožujejo, da imam premalo javnega priznanja (in dela še celó) da se mi preslabo godi, – in pikro pristavljajo, da pac po smrti dobim svoj spomenik. Sprva sem to skrbenje prenašal s stojicnim nasmehom, koncno pa so mi te pogoste tožbe le vcepile strah, da ne bi družba mojih ocitnih in skritih prijateljev ter prijateljic nadlegovala mili narod po moji smrti z nabiranjem prispevkov za moj spomenik. Pravicno je, da taki odbori navadno po kratkem, zelo mucnem delova­nju mirno v Gospodu zaspe. Z umetniki pa je pac tako, da živi begajo mirne obcane v njih dosmrtni dremljavici ter jih še po svoji smrti strašé. Jaz pa hocem imeti posmrtni vecni mir, da bo imel svet koncno mir pred menoj, jaz pa pred svetom. Resnicno sem v zadregi, kako bi svoje skrbece prijatelje in pri­jateljice v zadevi mojega spomenika pomiril, obenem pa vesoljni mili narod zagotovo rešil pred takimi atentati. V zadregi sem: 1. ker mi zares ni prav nic do mojega spomenika, do posmrtnega pa še celo ne; 2. ker ne vem, kdo naj bi odlocil, ali sem in ali bom tak spomenik zaslužil. Vecina mojih poklicnih tovarišev vsaj radi svoje visoko napete subjektiv­nosti za to odlocitev gotovo ni upravicena … 86 »Nova cesta Sv. Urban – Lesicno otvorjena.« Slovenski narod, 17. oktober 1929, 3. Popolnoma pomirjuje pa me dejstvo, da si je neprimerno dražji spomenik omislil že marsikdo, ki nima prav nobe­nih drugih vecjih zaslug, nego da je mili narod na ta ali oni nacin obral za vecje število jurckov ali celo milijonckov. – Ni mi do spomenika: 1. nisem zaljubljen v fasado svoje trmaste betice, niti v svoje delo preko po lastni edino merodajni, strogi oceni zaslužene mere; 2. kaj mi koristi lovor brez – obare?? Izvršeno dejstvo pa je, da me je prijatelj Lojze Dolinar pred devetimi leti modeliral. Zdaj sem si ta doprsni kip prido­bil, ker bi rad svoje tožece prijatelje koncno vtolažil. Kip torej že imam, zato naj se zgodi še to, da ga postavim in odkrijem na ozemlju republike Smrekarije. Dan slovesnega odkritja še ni dolocen. Obvestim Vas, ko pride cas za to. – Kip je terakota. Bron bi bil seveda dosti lepši, zanesljivejši in glede vremen trpežnejši. A kje naj snamem drobiž še za to??? Mili narode! Loncen spomenik si navsezadnje požrtvo­valno postavim na lastne stroške. S tem ti prihranim celih 100 % tozadevnih izdatkov … Oddahnil si se! … Nikakor pa sprico svojega, stalno zelo labilnega gmotnega položaja ne branim svojim odkritim in skritim prijateljem in nudim lepo priliko za dejanja posebno onim, ki se stalno pritožujejo nad krivicami, ki se mi godé, da prispevajo v ta namen svoj obolus. Gotovo je, da bodo stroški na ta nacin za mnogo, mnogo odstotkov (morda do 90 %) manjši nego po moji smrti. Preskocil sem že Abrahama, kar se da strumno korakam cedalje globlje castitljiva leta. Kdo ve, kdaj in kje mi smrt pota prekriža? Umreti se mi sicer ne mudi – še dolgo ne – a kdo ve, ce se vendarle ne zgodi ob bližnji nepricakovani priliki? Brez strahu mili narode – naj se to zgodi kadarkoli – tudi nagrobnik že imam, sicer zelo skromen, – a znacilen … Hujše pa bo še, ce se mi posreci, še prav dolgo živeti … Torej … kocka je padla! Oni, ki bodo žrtvovali vec nego po 100 Din, bodo vpisani v posebno zlato knjigo, ki bo nato položena v narocje Narodni galeriji v Ljubljani. – Besed sem se do sitega naslušal, želim videti še dejanja! – Koncam in si umijem roke!87 SLOVENSKI SPOMENIKI ZA ŽIVLJENJA V SOCIALISTICNI JUGOSLAVIJI Med drugo svetovno vojno ni zabeleženo, da bi na okupiranih delih slo­venskega ozemlja postavljali spomenike živecim ljudem. V javnih ustanovah je bilo mogoce najti uvožene, serijsko izdelane doprsne kipe oseb, kot so italijanski kralj Viktor Emanuel III. (1869–1947), Benito Mussolini (1883–1945) in Adolf Hitler (1889–1945), ki so bili po koncu vojne zavrženi ali umaknjeni. Tisti, ki so se ohranili, so danes na ogled v slovenskih muzejih. V obdobju med koncem druge svetovne vojne in informbirojevskim spo­rom leta 1948 je bilo na Slovenskem postavljenih nekaj javnih spomeni­kov Josifu Visarionovicu Džugašviliju – Stalinu (1878–1953). Prvi med njimi je sicer zgolj del vecjega obeležja, namrec Spomenika zmage v Murski Soboti, posvecenega padlim vojakom Rdece armade, ki je bil odkrit 12. avgusta 1945. Spomenik ima obliko mavzoleja, pred katerim stojita bro-nasta kipa rdecearmejca in partizana (modelirana po Ivanu Romanovicu Gurskem in Nandetu Vidmarju), iz mavzoleja pa se dviga visok slop, na katerem je bila pritrjena povecana bronasta kopija medalje s Stalinovim profilom, delo Zdenka Kalina.88 Medalja je na spomeniku ostala do inform-birojevskega spora. Cetudi naj bi takrat razmišljali o razstrelitvi celotnega spomenika, so se na koncu pragmaticno odlocili le za zamenjavo medalje, 87 »Hinko Smrekar o svojem spomeniku in svoji smrti.« Tovariš, 10. oktober 1952, 817. 88 Copic, Javni spomeniki, 382–383. tako da danes na tem mestu visi medalja z Leninovim profilom. Fotografija Stalinove medalje je ohranjena, sama medalja pa se je izgubila.89 Precej malo je znanega o nadnaravno velikih doprsnih kipih Tita in Stalina, ki sta stala na visokih podstavkih na vogalu stavbe na Cankarjevi ulici v Ljubljani. Aprila 1946 ju je posnel Miloš Švabic,90 ni pa jasno, ali sta bila zamišljena kot zacasna dekoracija ali sta bila dejanski, cetudi kratko­vecni ljubljanski javni spomenik. Kot javni spomenik pa je bil zanesljivo pos­tavljen Stalinov doprsni kip, ki je bil skupaj s Titovim odkrit 25. avgusta 1946 v Mestnem parku v Celju.91 Avtor marmornatih kipov je bil Eduard Salesin, ki ju je izdelal po narocilu Fizkulturnega društva Olimp Gaberje.92 Enkrat med letoma 1948 in 1950 je bil Stalinov kip odstranjen, ocitno pa je z njim odšel tudi Titov kip – morda zato, ker sta bila oba kipa kritizirana zaradi neupo­števanja smernic socrealizma. Danes je Titov kip še ohranjen v zasebnem muzeju v Letušu, medtem ko je bil Stalinov najverjetneje razbit.93 Cetudi so dokumentirane le te tri javne kiparske Stalinove upodobitve v Sloveniji, je bilo skupno število njegovih skulptur precej višje. Ustvarjali so jih tako uveljavljeni kiparji kot tudi študentje kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Komunisticna partija Slovenije je na oddelku za kipar­stvo, pa tudi pri Društvu slovenskih upodabljajocih umetnikov, narocala kipe revolucionarjev dekorativnega znacaja za prizorišca politicnih manifestacij in svecanosti.94 Stalina so portretirali tudi nešolani, amaterski kiparji. V tisku se je ohranil primer primorskega samouka Ivana Gregorica, odgovornega za preureditev mladinske dvorane v Razdrtem, ki so »jo okrasili z njegovimi 89 Mohar, Katarina. »'Svoboda je spomenik': Spomenik zmage v Murski Soboti: nastanek, usoda, konte­kst.« Acta historiae artis Slovenica: Visualizing Memory and Making History: Public Monuments in Former Yugoslav Space in the Twentieth Century, 18/2 (2013), 141–142. 90 Za reprodukcijo gl. Jezernik, Mesto brez spomina, 431. 91 »Otvoritev fizkulturnega stadiona v Celju.« Ljudska pravica, 29. avgust 1946, 6. 92 Domjan, Alenka, ur. Eduard Salesin: 1910–1980. Žalec: Zavod za kulturo, šport in turizem; Celje: Grafika Gracer, 2018, 56, 93 in 127. 93 Prav tam, 58. 94 Rakovec, Andreja. »Upodobitve revolucionarjev oktobrske revolucije v likovni umetnosti na Slovenskem.« V: Oktobrska revolucija 1917–2017: med izkušnjo, interpretacijo in poetizacijo, ur. Irena Avsenik Nabergoj, 103 in 107. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. kipi Tita in Stalina«.95 V številnih ucbenikih je kot ponazoritev informbiro­jevskega spora ponatisnjena fotografija Vlastje Simoncica iz leta 1948, ki prikazuje Stalinovo doprsje v smetnjaku s kovinskimi odpadki. Fotografija je bila sicer razvita šele sredi 1960. let. Stalin je romal v smeti, zato pa so zaceli postavljati spomenike vodji jugoslovanskega partizanskega gibanja in jugoslovanskemu predsedniku Josipu Brozu – Titu (1892–1980). Podobno kot nekoc kipi monarhov Franca Jožefa in Aleksandra so tudi Titove podobe v javnem prostoru imele funkcijo poenotenja jugoslovanskih državljanov pod zastavo komunisticne partije in njenega voditelja. Na vprašanje, koliko tocno je bilo tovrstnih portretov, je težko podati natancen odgovor. Iskanje in preštevanje vseh maršalo­vih portretov in kipov, postavljenih v javnih prostorih, bi bilo brezplodno, saj je bilo teh serijsko izdelanih podob ogromno, do danes pa se jih je na nekdanjih mestih in v muzejih ohranila le pešcica. Titovi doprsni kipi so bili postavljeni kot dekoracija na kongresih, manifestacijah, razstavah in po tako rekoc vseh institucijah v državi, v prvih povojnih letih so bili tudi darilo, ki so jih najuspešnejši delovni kolektivi, mladina ali športniki prejemali na tekmovanjih. Postavljanje Titovih kipov v javnih prostorih je bilo le redko pospremljeno s svecanim odkritjem. Doprsja so se tam najpogosteje preprosto pojavila in kot del opreme ostala vse do zacetka 90. let. V casu pred Titovo smrtjo je v casopisju pravzaprav zabeležen le en primer slavnostnega odkritja, ki se je zgodilo 26. novembra 1976 na Osnovni šoli Davorina Jenka v Cerkljah na Gorenjskem. Takrat so v šolski avli postavili bronasto maršalovo doprsje, delo Borisa Kalina, ki ga je šoli podaril clan sveta federacije Tone Fajfar.96 Obcasno je bilo odkrivanje teh kipov le del vecje prireditve. Ko so, denimo, v osnovni šoli v Metliki leta 1968 odprli spominsko razstavo o XV. brigadi, so socasno v šolski stavbi odkrili tudi relief, delo Lojzeta Dolinarja, spominsko 95 »Ivan Gregoric – ljudski kipar na Primorskem.« Ljudska pravica, 12. junij 1947, 4. 96 B. S. »Darilo šoli – kip predsednika Tita.« Delo, 25. november 1976, 9. plošco z novim imenom šole ter »velik kip maršala Tita, darilo društva jugo­slovanskih likovnih umetnikov«.97 Tita so upodabljali številni jugoslovanski, in s tem slovenski, umetniki. V prvih letih socialisticne Jugoslavije je casopisje spremljalo obsežno produk­cijo Titovih kipov v izvedbi znanih slovenskih kiparjev (Boris Kalin, Zdenko Kalin, Francišek Smerdu, Peter Loboda, Stane Kolenc).98 Kipar Momo Vukovic je sredi 60. let, med ustvarjanjem maršalovega doprsja, jasno povedal: »Tita poskuša narediti vsak kipar in mislim, da moram poskusiti še jaz.«99 Kot likovni motiv je Tito pritegoval tudi kiparje – samouke. Med njimi je bil kmet Jože Kolar iz Spodnjih Grušovelj, ki je vec mesecev iz lipovega lesa rezljal Titovo figuro v partizanski uniformi, ki jo je na koncu koloriral.100 Celopostavni Titovi kipi niso bili tako brezštevilni kot doprsja. Najslavnejši je kip hrvaškega kiparja Antuna Augustincica, ki je bil leta 1948 odkrit v Kumrovcu. Ker je bila izdelana serija odlitkov, so bile identicne skulp­ture odkrite v številnih jugoslovanskih mestih, s tem pa je Augustinciceva podoba korakajocega, zamišljenega Tita postala njegova najslavnejša umetniška podoba. Eden od odlitkov je bil vsaj od leta 1955 postavljen sredi avle Muzeja ljudske revolucije Slovenije v ljubljanskem Cekinovem gra­du,101 tri leta kasneje pa je bil prestavljen na Gospodarsko razstavišce, kjer je postal del dekoracije na VII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije.102 Nekaj casa je kip stal na plošcadi pred razstavno dvorano, nato pa se je vrnil v muzejsko avlo. Leta 1961 je bil kip skupaj s kamnitim podstavkom prestavljen iz avle na prostor pred muzejem, vendar je slavnostno odkritje kipa, sodec po casopisju, umanjkalo. Spomenik je na tem mestu ostal do prenove Cekinovega gradu v casu osamosvojitve. Namešcen je bil v park 97 »Novo ime metliške šole.« Dolenjski list, 29. 8. 1968, 8. Omenimo še, da je bil Titov bronasti doprsni kip, ki še danes stoji ob osrednjem spomeniku NOB v Metliki, odkrit 3. julija 1983, torej v naš pregled ne sodi; gl. Bezek, M. »Shod slovenskih borcev.« Dolenjski list, 7. julij 1983, 1. 98 Gl. npr. »Podoba maršala Tita v upodabljajoci umetnosti.« Tovariš, 23. maj 1952, 348. 99 Juric, E. »'Za vino pev'c da pesem v dar …'« Delo, 17. marec 1965, 6. 100 »Samouk izdelal kip maršala Tita.« Celjski tednik, 13. september 1957, 8. 101 J. Š. »Zakladnica pricevanj o narodnoosvobodilni borbi.« Ljudska pravica, 6. april 1955, 5. 102 »Prisrcna dobrodošlica delegatom in gostom na VII. kongresu ZKJ.« Ljudska pravica, 21. april 1958, 1. gradu Brdo pri Kranju, leta 2021 pa je bil v nejasnih okolišcinah prenesen v Muzej vojaške zgodovine v Pivki..103 Bolj znan kot ljubljanski kip je razlicica, postavljena v Velenju. Mesto, ki je s Titovim pristankom postalo zgled modernisticnega socialisticnega naselja, je o spomeniku maršalu razmišljalo od konca 60. let. Zaradi Titove podpore modernizaciji naselja, ki pa ji slovensko republiško vodstvo ni bilo naklonjeno, je spomenik simboliziral tudi kljubovanje lokalne velenjske oblasti Ljubljani. Pobuda za spomenik je v Velenju zbudila nekaj pomisle­kov, menda povezanih z dvomi glede vzpostavljanja kulta osebnosti, pa tudi postavljanja spomenika živi osebi. Sredi 70. let je vendarle prišlo do odlocitve o postavitvi. Republiško vodstvo je zato v Velenje poslalo teda­njega sekretarja republiške konference SZDL Milana Kucana, ki naj bi namero velenjske obcine preprecil z izpostavljanjem nespodobnosti odkri­vanja spomenikov živim osebam. Obcina pa je vztrajala in Kucan je popus­til.104 Ostareli Augustincic je vecino dela poveril pomocnikoma Vladimirju Herljevicu in Ivanu Pavicu, ki sta se lotila ustvarjanja 6,3 metra visoke skulp­ture, kar je vse do danes najvecja Titova skulptura. Spomenik, ki je bil finan­ciran z donacijami prebivalcev in delavcev Šaleške doline, je bil v bron odlit v Zagrebu in nato prenesen v Velenje, kjer je bil namešcen na 3,7 metra visok podstavek na Titovem trgu. Slavnostno je bil odkrit 25. junija 1977 pred okoli 15 000 obiskovalci, v pocastitev Titovega 85. rojstnega dne, 40. oble­tnice njegovega prihoda na celo KPJ in 40. obletnice ustanovitve KPS.105 Tita na odkritju ni bilo, ker je takrat na obisku gostil Moamerja Gadafija. Še en Titov celopostavni kip je v 50. letih iz belega marmorja izklesal kipar Boris Kalin, pri cemer se je zgledoval po doprsju, ki ga je po naravi izdelal leta 1948.106 Skulptura je bila postavljena v veži republiške skupšcine v Ljubljani in ni bila odkrita s posebno svecanostjo, saj se je v prostoru naha­jala že od otvoritve stavbe leta 1959. Pred kipom je leta 1980 stala krsta s 103 Copic, Prelovšek, Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, 154. 104 Štravs, Smilja. »Kako so gradili Titov spomenikvVelenju.« Gea, 27 (avgust 2017), 36–40. 105 »Spomenik maršalu Titu.« Naš cas, 30. julij 1976, 1; Utenkar, Danilo. »Titovo delo – naš vzor in spod­buda.« Delo, 27. junij 1977, 1. 106 Copic, Prelovšek, Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, 26. Titovimi posmrtnimi ostanki, preden so bili vkrcani na vlak proti Beogradu, desetletje kasneje pa je bil kip odstranjen iz avle. Okoli maršalove mar-mornate glave so namestili vrv in ga z žerjavom prestavili na kamion, ki ga je prepeljal na dvorišce Mestnega muzeja Ljubljana. Cetudi je Jože Smole protestiral proti odstranitvi, zaradi cesar se je razvila živahna casopisna polemika,107 se skulptura v avlo ni vec vrnila. Še dva Titova celopostavna kipa sta bila postavljena v vojašnicah Jugoslovanske ljudske armade, ki sta ju, v skladu s takrat ustaljeno navado, izdelala likovno izšolana kiparja med služenjem vojaškega roka. V vojašnici Milana Majcna v Novem mestu je bil za dan mladosti leta 1972, ob maršalovem 80. rojstnem dnevu, postavljen nad dva metra visok celopostavni Titov kip iz armiranega betona, ki ga je izdelal hrvaški kipar Pavao Hudek108 (kip je danes na ogled pred Dolenjskim muzejem), v vojaški pekarni v Mariboru pa je neznani kipar v 70. letih izde­lal betonski maršalov kip. Po osamosvojitvi je bil kip veckrat prestavljen in prebarvan, vendar ni bil premešcen z nekdanje lokacije. Tito se v javni memorialni krajini pred letom 1980 ni pojavljal samo v obliki kiparskih portretov, temvec tudi kot ime, vklesano na spominskih obe­ležjih dogodkom, ki so bili z njim le implicitno povezani. Morda se je mar-šalovo ime v taki obliki prvic pojavilo na spomeniku ustanovitvi Gubceve brigade v zaselku Maline pri Trebelnem iz leta 1950. Na spomeniku je namrec zapisano, da so borci brigade svojo kri vlagali … V TEMELJE NOVE / TITOVE JUGOSLAVIJE. Titovo ime je bilo omenjeno tudi na plošci s srbo­hrvaškim napisom, vzidani na procelje gradu Otocec, posveceni izgradnji avtoceste bratstva in enotnosti, ki naj bi bila zgrajena prav na maršalov poziv.109 Na spomeniku, odkritem leta 1959 na kraju, kjer Pot spominov in tovarištva precka Celovško cesto v Ljubljani,110 pa je mogoce na listkih, ki jih trosijo upodobljeni aktivisti, prebrati sporocilo ŽIVEL / TITO. V 50. letih se je Titovo ime znašlo tudi na številnih plošcah znotraj tovarniških obratov, ki so spominjale na uvedbo samoupravljanja. 107 Smole, Jože. »Kdo je dal odstraniti Broza?.« Delo, 2. oktober 1990, 6. 108 »Vvojašnici Milana Majcna.« Dolenjski list, 13. april 1972, 11. 109 V. B. »Mlada generacija je upravicila zaupanje.« Ljudska pravica, 23. november 1958, 1. 110 »Tekme in slavje množic.« Delo, 7. september 1959, 8. V istem desetletju se je pricelo obeleževanje krajev, povezanih z mar-šalovo življenjsko potjo. Njegovo ime na plošcah je bilo graficno posebej izpostavljeno: beseda »Tito« je bila lahko vklesana z vecjimi crkami kot pre­ostali napis, izpisana z velikimi tiskanimi crkami, reliefno izbocena, odebe­ljena ali postavljena v posebno vrstico. Prvi val Titovih spominskih obeležij je nastopil 25. maja 1952, ob njegovem 60. rojstnem dnevu, saj so tega dne s kar osmimi plošcami obeležili njegove postaje po Sloveniji od otroštva do pricetka druge svetovne vojne. Plošce so bile odkrite na Trdinovi ulici v Ljubljani, v Tacnu, na gradu Goricane, na kamniški tovarni Titan, na mari­borski kaznilnici, na Šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo, na šoli v Bistrici ob Sotli in v Trebcah. Leta 1953 je bila postavljena še plošca na planinskem domu na Lisci, štiri leta kasneje pa so v Kamniku obeležili lokacijo nekdanje Sokolske telovadnice, v kateri je Tito telovadil leta 1911.111 V 60. letih je bilo postavljenih manj obeležij, med njimi sta bila spomenik na Vinjah pri Domžalah ter bronasta skulptura Tri gracije, postavljena leta 1969 v zdraviliškem parku v Radencih v spomin na Titov obisk tri leta prej.112 V 70. letih se je Tito ponovno pojavil na vec spomenikih, zdaj že kot sko-raj mitska osebnost. Opazni so bili poskusi povezovanja Tita tako z njego­vimi preteklimi dosežki kot tudi svetlo prihodnostjo, v katere naj bi popeljal Jugoslovane, kar je bilo izpostavljeno ob polaganju temeljnega kamna za Jedrsko elektrarno Krško 1. decembra 1974.113 Po drugi strani se na osre­dnjem spomeniku NOB, odkritem leta 1975 na Trgu svobode v Mariboru, ki ga je oblikoval Slavko Tihec, Titov portret pojavi kar dvakrat, in je edina oseba izmed vseh upodobljencev, ki je vojno preživela.114 Kljub temu nje­govi okrogli rojstni dnevi niso prinašali bistvenega povecanja števila novih spomenikov kot nekoc. Titov 80. rojstni dan leta 1972 je (poleg novome­ške vojašnice) trajno obeležilo zgolj Hortikulturno društvo Savsko naselje v Ljubljani, ki je na Luize Pesjakove ulici zasadilo drevesi in prednju postavilo 111 s. »Kamnicani praznujejo.« Slovenski porocevalec, 26. julij 1957, 4; Z. »Praznik Kamnicanov.« Glas Gorenjske, 29. julij 1957, 2. 112 Borovic, Boro. »Sto let Radenske.« Delo, 7. september 1969, 1. 113 Pogacnik, Bogdan. »Položen temeljni kamen prve jedrske elektrarne.« Delo, 2. december 1974, 2. 114 Mavric Žižek, Irena. »Znane osebnosti na Spomeniku narodnoosvobodilne borbe v Mariboru 1941– 1945.« Dialogi, 11–12 (2016), 70–73. kamnito obeležje.115 Nadalje je bila leta 1977, ob maršalovem 85. rojstnem dnevu, obeležena še tretja lokacija, povezana s Titom v Kamniku, namrec stavba na Kovinarski cesti 20, v kateri je stanoval za casa svojega službova­nja v Titanu.116 Istega leta sta bili postavljeni plošci na lokaciji partizanskega taborišca Titova vas ter pri t. i. Mahavovem gricu pri Sebenjah, od koder je Tito leta 1934 po ilegalni poti krenil preko Karavank.117 Slika 6. Spominsko znamenje, postavljeno ob 80. rojstnem dnevu Josipa Broza – Tita leta 1972 v Savskem naselju v Ljubljani. V letu pred smrtjo je bil Tito deležen še zadnjih spomeniških pocastitev, povezanih s 40. oble­tnico ustanovne seje CK KPJ v Bohinjski Bistrici marca 1939 pod njegovim vodstvom. Ob obletnici je bil v naselju zgrajen kulturni dom Joža Ažmana in odprt 1. maja 1979 z organizacijo slavnostne seje CK ZKJ, ki se je je ponovno udeležil Tito (kot se je izkazalo, je bila to zadnja seja CK, ki ji je prisostvoval). Dogodek je bil dopolnjen z odkritji treh obeležij. Razen dveh plošc v spomin na obe seji je bil v parku pred kulturnim domom odkrit 115 P. H. »Savsko naselje: proslava.« Delo, 24. maj 1972, 8. 116 H. K. »Plošca na hiši, v kateri je bival Josip Broz.« Delo, 25. maj 1977, 12. 117 Zorec, Crtomir. »Pogovori o Tržicu, njegovih krajih in ljudeh (11. zapis).« Glas, 25. september 1981, 7. spomenik, posvecen revoluciji in narodnoosvobodilnemu boju v Bohinju. Obeležje je zasnoval že omenjeni Slavko Tihec, v lesu pa ga je izdelal obrat mizarstva LIP.118 Med osebami, upodobljenimi na obeležju, je mogoce pre­poznati Titovo podobo, povzeto po fotografiji iz leta 1938. Omeniti velja še posebno obliko pocastitve, ki je je bil deležen Tito. Tako kot nekoc Vladko Macek, ki je docakal odkritje spominske plošce svojemu ocetu, si je tudi jugoslovanski maršal lahko ogledal bronasti doprsni kip svoje matere Marije Broz, rojene Javeršek. Že leta 1977 je Božidar Jakac na podlagi Titovega opisa in pricevanj sorodnikov zrisal portret Titove matere, saj njena fotografija ni ohranjena. Na podlagi risbe je Antun Augustincic, skupaj z Vladimirjem Herljevicem, ustvaril njen doprsni kip, ki ga je poda­ril šolarjem v Bistrici ob Sotli za novo šolo, poimenovano po Titovi materi. Slavnostno so ga odkrili 29. aprila 1979, ob odprtju šolske stavbe. Nekaj dni kasneje, 10. maja, je kraj obiskal tudi Tito ter si ogledal šolsko stavbo in spomenik (po nakljucju je istega dne umrl Augustincic). V govoru, ki ga je imel po ogledu, je povedal: »Srecen sem, da sem tukaj, med vami in da sem videl kip moje matere, Marije Broz.«119 Spomenik Mariji Broz je bil bolj posvecen Titu kot njej, saj ji obeležja ne bi odkrili, ce ne bi bila povezana s Titom. Šlo je za specificno sredstvo politicne propagande, s katerim je bila utrjevana maršalova avtoriteta, cetudi je bila na površini posvecena nekomu drugemu. Ugotovitev, da Titovih spomenikov, postavljenih pred letom 1980, ni bilo malo, ni presenetljiva. Kakšen pa je položaj, ce analiziramo vidnejše slovenske politike tega obdobja? Kdo izmed njih je že za življenja lahko obcudoval lastno ime, vklesano v kamen, in na koliko krajih? Zacnimo z v partijski hierarhiji verjetno najvišje pozicioniranim Slovencem, teoretikom samoupravnega socializma Edvardom Kardeljem (1910–1979). V desetletju po smrti mu je bila po celi državi postavljena množica celopostavnih in doprsnih kipov ter spominskih plošc, toda za casa življenja je bilo njegovih 118 Šlamberger, Vlado. »Varovati moramo enotnost naših narodov in ustvarjati pogoje za razvoj, delati tako, da bo novim rodovom bolje.« Delo, 3. maj 1979, 1. 119 Šlamberger, Vlado. »Prisrcno slavje v Bistrici, Tito dopotoval v Zagreb.« Delo, 11. maj 1979, 1. spomenikov zelo malo. Cetudi je bilo že leta 1948 v smernicah glede izgra­denj zadružnih domov na Slovenskem omenjeno, naj v avli pred dvorano stoji »kip tov. Tita ali Kardelja ali Matije Gubca«,120 Kardelj javnih kiparskih spomenikov ni dobil. Za razliko od Tita se je njegovo ime le enkrat znašlo v kontekstu obeleževanja markantnih dogodkov partijske zgodovine, v kate­rih je bil udeležen. V Joštovem mlinu v Medlogu blizu Celja je za silvestrovo 1939 pod Kardeljevim vodstvom potekala druga konferenca KPS. Plošco v spomin na dogodek, na kateri je Kardelj poimensko naveden, je slav­nostno odkril Franc Leskošek – Luka 18. septembra 1954; casopisna porocila med obiskovalci prireditve ne omenjajo Kardelja.121 Na še dveh obeležjih so se znašli Kardeljevi citati. Prvi je spomenik ustanovitvi Tomšiceve brigade v kocevski vasi Stari Log, odkrit 13. septembra 1952.122 Razen obširnega Kardeljevega citata je na spomeniku omenjen tudi Tito, tako da gre za edini znani spomenik, na katerem sta oba navedena poimensko. Drugi Kardeljev citat se je znašel na plošci v spomin zbora odposlancev v Kocevju, ki je po vojni postal eno izmed najbolj slavljenih poglavij NOB. Ob proslavi desetle­tnice dogodka, 4. oktobra 1953, je v prenovljenem Šeškovem domu, prizo­rišcu dogodka, potekala slavnostna seja Izvršnega sveta Ljudska skupšcine LRS. Po seji je bila v avli doma odkrita spominska plošca, v katero je bil vklesan Kardeljev citat, izrecen na zboru leta 1943. Cetudi je bil na prireditvi prisoten, plošce ni odkril Kardelj, temvec Miha Marinko.123 Kardelj, skratka, od sredine 50. let do smrti ni bil deležen nikakršnih spomeniških pocastitev. Vsaj dveh pocastitev za življenja je bil deležen tudi španski borec, par-tizan ter diplomat Dušan Kveder (1915–1966), saj je bila že leta 1953 obele­žena akcija Brežiške cete, katere komandir je bil, med katero so iz zapora v Sevnici rešili vec okupatorjevih jetnikov.124 Drugo plošco je dobil 28. okto-bra 1961, vzidana je bila na nekdanjo železniško cuvajnico na Cesti bra­ 120 »Ali že imate nacrt za vaš zadružni dom?.« Slovenski porocevalec, 1. februar 1948, 5. 121 E. K. »Slavnostv Joštovem mlinu.« Slovenski porocevalec, 19. september 1954, 1. 122 »'Vecnemu spominu na slavne dni revolucije'.« Dolenjski list, 18. september 1952, 4. 123 »Ponosni smo, da smo ostali dosledni na naši revolucionarni poti.« Ljudska pravica, 5. oktober 1953, 2. 124 Mrvic, Stanislav, Janez Kos. Pomniki narodnoosvobodilnega boja na obmocju obcine Sevnica. Sevnica: Obcinska konferenca SZDL, 1989, 86. tov Milavcev 110 v vasi Brezina pri Brežicah, v kateri je bila ustanovljena Brežiška ceta. Razen Kvedra je na plošci omenjen tudi politicni komisar cete, v casu odkritja plošce prav tako še živeci Rudi Janhuba (1914–1976).125 Funkcionar Sergej Kraigher (1914–2001) je obeležje dobil 30. junija 1975 v Recici v bližini Laškega (kasneje je bila razdeljena na Zgornjo in Spodnjo Recico). Ob proslavi obcinskega praznika so na stavbi s hišno številko 160 odkrili plošco, ki je opozarjala, da sta se leta 1941 v hiši zadrževala Franjo Vrunc in Kraigher. Slednji se je v funkciji predsednika predsedstva skupšcine SRS osebno udeležil proslav,126 a ni znano, ali je prisostvoval tudi odkri­tju plošce. Danes plošce ni vec na procelju. Kraigher je bil omenjen še na eni spominski plošci, na kateri se je znašel skupaj s soprogo Lidijo Šentjurc (1911–2000), ter prej omejenim Francem Leskoškom (1897–1983). Plošca je bila vzidana na stavbo na Ulici prvoborcev 26 v Hrastniku, v kateri je v 30. letih stanoval rudar Franc Mlakar s soprogo Faniko, njuno stanovanje pa je postalo kraj zbiranja lokalnih komunistov in s tem pomembno središce delavskega gibanja. Plošca je bila odkrita 2. julija 1980, ob prazniku obcine Hrastnik, pri cemer se je za razliko od predhodnih tovrstnih obeležij pri­merilo, da ga je odkrila oseba, zapisana na plošci, namrec clanica sveta federacije Šentjurc.127 Morda je treba med spomenike Kraigherju in Šentjurc šteti tudi (zdaj izgubljeno) plošco, odkrito v Podkrnicah, od koder je bila doma Šentjurc in kjer so se zbirali zasavski komunisti.128 Med slovenskimi politicnimi funkcionarji, ki so za življenja dobili spo­menik, izstopa Miha Marinko (1900–1983). Na procelju nekdanjega hotela Zlatorog v Ukancu je bila svojcas vzidana plošca, posvecena posvetu novembra 1944, na katerem se je zbralo okoli 170 aktivistov OF jeseniškega okrožja. Zborovanje je vodil clan CK KPS Marinko, ki je imel referat o poli-ticnem dogajanju doma in po svetu. Desetletje kasneje, 22. avgusta 1954, je bila slavnostno odkrita bronasta plošca, izdelana v livarni Železarne 125 (r). »Brežice: na obcinski praznik se pripravljajo.« Delo, 25. oktober 1961, 4. 126 Krašovec, Jure. »Banditental (1).« Novi tednik, 12. junij 1975, 7. 127 Dopisniki Dela. »Jutrišnji dan bo lepši.« Delo, 5. julij 1980, 2. 128 J. K. »Slavke v Podkrnicah.« Zasavski tednik, 30. julij 1955, 1. Jesenice. Svecanosti je prisostvoval tudi Marinko, takrat predsednik Ljudske skupšcine LRS. Cetudi je ob odkritju plošce govoril drugi aktivist, je na popoldanskem delu prireditev nastopil Marinko, ki se je v govoru spomi­njal vojnega casa in hvalil aktualno jugoslovansko politiko.129 Danes stavba hotela propada, plošca pa je izginila. Marinko je bil deležen še ene, za slovenski prostor unikatne pocastitve. V politikovem domacem kraju Gabrsko, severno od Trbovelj, je bil namrec urejen t. i. Marinkov hram – skromna lesena kašca na naslovu Gabrsko 6, v kateri je Marinko pod policijskim nadzorom preživel pet let v casu konfina­cije po vrnitvi iz Sovjetske zveze. Na hiši je pritrjena lesena plošca, v notran­josti kašce pa je bila postavljena manjša razstava fotografij o Marinkovem življenju in delu. Obnova kašce, namestitev plošce in ureditev razstave so bili organizirani ob Marinkovem 80. rojstnem dnevu, preurejeno celoto pa so odprli na svecanosti 5. septembra 1980. Na osrednji prireditvi v trbo­veljskem Delavskem domu je z obširnim govorom v slavljencevo cast nasto­pil Stane Dolanc,130 Marinko pa je sedel med obcinstvom. Po petju pesmi so politika obdarovali z nageljni, njegovim portretom in kipom delavca, popoldne pa je dobro razpoložen prisostvoval tudi krajši prireditvi, s katero so odprli Marinkov hram.131 Marinko se je ob tej priložnosti, kot je porocalo Delo, spominjal: »›Vidiš, tu gori piše 1934. Dobro sem si zapomnil, sto let je bila stara kašca, ko sem prišel sem.› Kot dobrodošlica so bile te besede Miha Marinka namenjene Pepci Kardeljevi ob srecanju v petek popoldne pri Marinkovem hramu v Gaberskem. In smeje je Francetu Popitu dejal, ceš, to je bil moj vikend.«132 Ob Marinkovi smrti tri leta kasneje je pred hra-mom potekala spominska svecanost.133 Ce bi natancno precesali literaturo, arhive in teren, bi med spomin­skimi znamenji NOB lahko našli še nekaj primerov obeležij temu ali onemu 129 »Spomnili so se velikih dni«/»Slavje v Bohinju«, Glas Gorenjske, 28. avgust 1954, 1–2. 130 »Zaradi ljudi, zaradi revolucije, ni trpel niti pri sebi niti pri drugih slabosti, ki so, na videz majhne, priza­devale komunisticno partijo.« Delo, 6. september 1980, 4. 131 Burkeljc, Pavle. »Revolucionarjev jubilej.« Delo, 6. september 1980, 1. 132 Burkeljc, Pavle. »Izgnancevo domovanje.« Delo, 8. september 1980, 2. 133 »Slovo obcanov iz revirjev od uglednega revolucionarja.« Delo, 22. avgust 1983, 1. dogodku, na katerih je pri razlagi konteksta vklesano tudi ime kakega posa­meznika, ki je vojno preživel. Na domaciji v zaselku Vobovše (tudi Gobovše) je bil avgusta 1941, denimo, zbor štaba Kamniškega bataljona pod vod­stvom komandanta, pravnika, zdravnika in politika dr. Marijana Dermastja (1911–1971) in politkomisarja Antona Šturma (1908–1985). Na dogodek spo­minja plošca, odkrita julija 1949, na kateri sta imeni obeh vodij bataljona.134 Podobno je na plošci iz 1954, posveceni nemškemu požigu mlina v Veštru blizu Škofje Loke februarja 1944, v katerem so umrli štirje partizani, zabele­ženo tudi ime kurirja Andreja Florjancica, ki se je smrti rešil s prebegom cez Soro;135 o travmaticnem dogodku je leta 1969 spregovoril za casopis Glas.136 Še en primer je plošca, ki je od leta 1950 postavljena v vasi Bukovšcica. Spominja na ranjene partizane, ki so se zdravili pri družini Tomažin, dokler okupator družine ni izgnal ter oceta Janeza Tomažina ustrelil kot talca.137 Na plošci so navedena tudi imena prvih treh ranjenih partizanov tega pod-rocja, med katerimi je bil partizanski poveljnik in oznovec Stane Kersnik – Jelovcan (1914–1997). Skratka, povprecen partizan, ki je vojno preživel, je svoje ime v kamnu docakal samo v primeru, da je bil udeleženec pomemb­nejšega dogodka, ki so mu odkrili spominsko obeležje. Spomeniki živecim umetnikom so bili po drugi svetovni vojni neobstojeci. Imena literatov so se na spomeniku znašla le v primeru, da so bili avtorji slavilnih verzov, posvecenih v vojni padlim partizanom ter njihovemu junaštvu. Ce upoštevamo to okolišcino, je mogoce na spomenikih najti pre­cejšnje število živecih pesnikov, kot so Fran Albreht, Matej Bor, Rado Bordon, Miroslav Košuta, Ivan Minatti, Bojan Pisk, Tone Seliškar, Tone Svetina, Ciril Zlobec itd., obcasno pa so bili avtorji verzov iz drugih strok (spomenik NOB v Krškem je, denimo, opremljen z napisom helenista in prevajalca Antona Sovreta). Verzi še živecih pesnikov niso redkost niti na spomenikih, postav­ljenih po letu 1991 (npr. na spomeniku žrtvam prometnih nesrec na ljubljan­skih Žalah so verzi Nika Grafenauerja). Spomenikov živeci književniki torej v 134 Spominska obeležja NOB obcine Kamnik. Kamnik: Kulturna skupnost, 1975, brez pag. 135 Krapež, Stane, ur. Pomniki NOB na Škofjeloškem. Ljubljana: Borec, 1986, 358–360. 136 I. Guzelj. »Nemci so prišli ob zori.« Glas, 8. februar 1969, 4. 137 Krapež, Pomniki NOB na Škofjeloškem, 63. Jugoslaviji niso dobili, toda hkrati je bilo njihovo slavljenje v obliki urejanja spominskih sob ali šolskih ekskurzij do njihovih rojstnih hiš dodobra razvit pojav. Kot je poudarjal tisk: Slovenci pa se radi castimo že za živa. Miško Kranjec ima v Veliki Polani že svojo spominsko hišo z muzejem, ucitelji popeljejo svoje ucence v Polskavo, rojstni kraj Antona Ingolica, v Grgar, rojstni kraj Mateja Bora, ali na Slap, rojstni kraj Cirila Kosmaca. Ce je merilo za spomenik pisateljeva veljava oziroma njegov pomen, potem bi najbrž za preteklost morali urediti spominske hiše oziroma sobe za kakšnega Ciglerja, Erjavca, Janežica, Kopitarja, za oba Kozaka, Slomška, Vraza itd., med še živimi pa bi si lahko omislili kaj takega vsaj še Kreft, Potrc, Rebula, Kocbek ali Vidmar.138 Pravkar omenjeni literarni kritik in predsednik Slovenske akademije zna­nosti in umetnosti (SAZU) Josip Vidmar (1895–1992) je bil eden redkih socia­listicnih intelektualcev, ki so za življenja dobili svoj kip. Dne, 11. oktobra 1977, je bil v prvem nadstropju SAZU na Novem trgu v Ljubljani odkrit njegov doprsni kip, delo Zdenka Kalina, ki je bil postavljen ob kipe drugih, prejšnjih predsednikov akademije. Dogodku je prisostvoval tudi sam Vidmar s sop­rogo.139 Po osamosvojitvi je bilo Vidmarjevo sprejetje te casti nekajkrat kriti­zirano: »Da si je J. Vidmar […] privošcil imperatorsko cast in sam sebi še za življenja postavil spomenik v vestibulu SAZU, je samo dodaten porog tej ustanovi.«140 Na malce prikrit nacin je svoj spomeniški portret za casa Jugoslavije dobil tudi duhovnik. Trnovski župnik mag. Janez Pogacnik (1946–2003) je namrec predlagal postavitev spominskega obeležja sosedoma ter prija­teljema Franu Saleškemu Finžgarju in Jožetu Plecniku. Kipar Boštjan Putrih je izdelal njuni podobi, pritrjeni na pravokotno podlago z raznimi motivi. Plošca je bila vzidana na procelje trnovske cerkve in odkrita 26. novembra 138 Vogel, Herman. »Literarni spomeniki so in jih tudi ni.« Tedenska tribuna, 5. oktober 1970, 12. 139 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 28 (1977), 137. 140 Malenšek, Danijel. »Delo, 14. oktobra: kultura je naš boljševizem.« Sobotna priloga (Delo), 21. oktober 1995, 42. 1989.141 Skupaj z velikanoma slovenske kulture pa je bil na plošci ovekovecen tudi pobu­dnik obeležja: »Na spodnjem robu je tudi dobro prepozna­ven majhen portret župnika Pogacnika.«142 Slika 7: Doprsni kip Josipa Vidmarja na sedežu SAZU. Fotografijo hrani SAZU. Med najbolj nenavadne pobude za spomenik še živecim ljudem za casa socialisticne Jugoslavije zanesljivo sodi pobuda iz leta 1971, o kateri je porocalo Delo: Šoštanju se spet obeta nova zanimivost. Viktor Kojc, slikar, kipar in vodja Napotnikove galerije, je namrec izdelal osnutek in tehnicno dokumentacijo za spomenik ameriškim vesoljcem in prvemu pristanku na Luni. Pravi, da je dobil navdih ob gledanju televizijskega prenosa z Lune. Spomenik bi bil iz plocevine, sestavljale pa bi ga tri krogle, ki bi simbolizirale Zemljo, Sonce in Luno. Po bese­dah Viktorja Kojca bi bil to edinstven spomenik ne samo v Sloveniji, ampak tudi v vsej Jugoslaviji. Njegova postavitev bi stala približno 5.000 dinarjev. V. Kojc je že pricel zbirati denar.143 141 B. Vrhovec. »Odkrili spominsko plošco Plecniku in Finžgarju.« Naša komuna, 26. december 1989, 5. 142 Copic, Prelovšek, Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, 165. 143 S. Š. »Spomenik osvajalcem Lune.« Delo, 13. avgust 1971, 6. Projekt ni bil realiziran, zato Neil Armstrong, Buzz Aldrin in Michael Collins nimajo spomenika v Sloveniji, vseeno pa njihovo izrocilo ohranjajo v bližnjem Vitanju. SLOVENSKI SPOMENIKI ZA ŽIVLJENJA V SAMOSTOJNI DRŽAVI Z letom 1991 je v slovenski memorialni krajini ponovno prišlo do spre­memb. Vrednote, propagirane v socialisticni Jugoslaviji, so se umaknile novim vrednotam samostojne Slovenije, pri cemer je bila socialisticna dedišcina pogosto kritizirana. Ena od kritik je letela na nekdanji praznik dan vstaje slovenskega naroda, ki se je praznoval v spomin na 22. julij 1941, ko so trije partizani pri Tacnu hudo ranili orožnika Franca Žnidaršica, ki pa je napad preživel. Spomenik, ki je bil leta 1956 postavljen na kraju dogodka, je bil po osamosvojitvi reinterpretiran kot spomenik Žnidaršicu, saj »je bil edini Slovenec, ki ga pomnimo, da je imel še za življenja postavljen spomenik svojega naroda na kraju, kjer bi skoraj prišel ob življenje«.144 Osrednji dogodek slovenske novejše zgodovine, ki je obeležen z naj­vec spomeniki, je osamosvojitvena vojna in dogodki, ki so do nje vodili. Predvsem v 21. stoletju se je ustalila navada, da so akterji teh dogodkov na plošcah in pomnikih poimensko navedeni, cetudi je vecina še danes žive-cih. Med njimi se je znašlo vec javnosti manj znanih, zasebnih državljanov, predvsem na plošcah, posvecenih skrivnemu hranjenju orožja v njihovih nepremicninah. Bolj v ospredju pa so javne osebnosti, ki so v politiki, vojski, gospodarstvu in drugje aktivne še danes. Prvi tak spomenik je bil septembra 2002 postavljen v Pristavi nad Sticno, kjer je poveljstvo Manevrske strukture narodne zašcite sprejelo prvi tajni bojni nacrt v spopadu proti Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). Na obeležju so bili našteti clani poveljstva: Igor Bavcar (1955), Janez Janša (1958), Tone Krkovic (1956), Vinko Beznik (1956) in Jože Kolenc (1956). 144 Malenšek, Danijel. »Delo, 14. julija: poslovilni Zlobcevvecer.« Sobotna priloga (Delo), 21. julij 1990, 16. Precej burnejše odzive je poželo odkritje spominske plošce na Roški cesti v Ljubljani 31. maja 2013, ob 25. obletnici afere JBTZ. Plošco so odkrili osrednji akterji afere, Janša, David Tasic (1962–2019) in Franci Zavrl (1962), ki so poleg Ivana Borštnerja (1944) bili tudi navedeni na plošci; stroške postavitve je kril Zavrl. Svecanost so obiskali predvsem pristaši Slovenske demokratske stranke, ki so s tem dali podporo Janši pred izrekom sodbe v zadevi Patria. Del javnosti je postavitev plošce ostro obsodil. Mladina je ob tem citirala clanek filozofinje dr. Spomenke Hribar Še spomenike si, zaživa, postavite! iz leta 2007: Pozaba naše neizbrisne krivde pred žrtvami je podstat napuhu nekaterih osa­mosvojiteljev, ki si prav na zaslugah, na 'osamosvojitvenem politicnem kapitalu', brez odgovornosti, brez socutja z žrtvami utemeljujejo svojo vse bolj brezpri­zivno oblast. Ne le da niso skromni, ne le da ne molcijo o svojih zaslugah, na vsa usta, na vse zvonove jih obešajo, da je že skrajno neokusno, predvsem pa povsem neeticno, nepietetno. Obsceno. Nobene clovecnostne skromnosti, nobenega upogiba kolena pred dostojanstvom smrti, kaj šele pogled v lastno soodgovornost, krivdo! Še spomenike si, zaživa, postavite!145 Ob odkritju plošce je dodala: »In skoraj nisem mogla verjeti, res so si postavili spomenik.«146 Že nekaj dni po odkritju so neznanci plošco in oko­liško fasado popisali z grafiti, usmerjenimi proti slavljencem, 4. julija pa je bila plošca ukradena. Sredi avgusta je bila ponujena na prodaj na sple­tnem oglasniku Bolha, vendar je bil oglas kmalu umaknjen. Nov val odkrivanja spominskih obeležij osamosvojitvenim dogodkom je sledil ob 30. obletnici leta 2021, kjer se je nadaljeval trend naštevanja še živecih oseb, ki so pri dogodkih sodelovale. Spomladi sta bili postavljeni plošci na predsedniški palaci in ob stranskem vhodu Cankarjevega doma v Ljubljani, posveceni delovanju Operativne koordinacijske skupine za uskla­jevanje obrambnih priprav in zavarovanje slovenske osamosvojitve. Na 145 Košak, Klemen. Še spomenik so si, zaživa, postavili. https://www.mladina.si/145205/se-spomenik-so­-si-zaziva-postavili/ (dostop: september 2021). 146 Prav tam. obeh plošcah je navedenih vseh 25 clanov skupine, ki so vecinoma našteti po abecednem vrstnem redu, z izjemo prvonavedenih Bavcarja, Janše, Jelka Kacina (1955), (že pokojnega) Mirana Bogataja, Janeza Slaparja (1949) in Krkovica. Janša je sicer nepoimensko, vendar s titulo ministra za obrambo, omenjen tudi na spominski plošci na sestanku v Poljcah, na kate-rem so bile potrjene za obrambo v primeru agresije JLA. Kot udeleženec prireditve je skupaj z ljubljanskim nadškofom Stanislavom Zoretom (1958), županom Ivancne Gorice Dušanom Strnadom (1961), vojaškim vikarjem Matejem Jakopicem (1972) in župnikom Jurijem Zadnikom imenovan tudi na plošci ob križu, odkritem 4. julija 2021 v spomin na prvo mašo za sloven-ske vojake leta 1991. Dogodku je prisostvoval duhovnik Jože Plut (1964), ki je vodil prvo mašo. Ostali slovenski politiki so na spominskih plošcah omenjeni le izjemoma. Nekdanji predsednik republike Milan Kucan (1941) je skupaj s predsedniki drugih držav zastopan na spominskih plošcah, odkritih v spomin na cetrto in deveto srecanje predsednikov srednjeevropskih držav, postavljenih na Tartinijevem trgu v Piranu leta 1997 in na plošci ob vodnjaku pred vilo Zora na Bledu leta 2002.147 Zasledimo lahko tudi nadaljevanje odkrivanja spo­minskih plošc ob otvoritvi novih stavb ali objektov, na katerih so omenjeni (tudi) politiki. Nekaj reakcij sta leta 2010 sprožili plošci na novem Žitnem mostu v Ljubljani, na katerih so navedeni ljubljanski župan Zoran Jankovic (1953), arhitekt Boris Podrecca (1940) in donator mostu, poslovnež Jože Anderlic (1953). Odlocitev o poimenskem navajanju oseb, zaslužnih za most, posebej župana, je bila v delu javnosti ocenjena kot samovšecna, vendar so na pristojnih ustanovah pojasnili, da ne obstaja zakonski akt, ki bi kaj takega omejil ali prepovedal.148 Imena politikov se pojavljajo tudi na številnih temeljnih kamnih, postavljenih ob zacetku gradnje pomembnih javnih objektov. 147U. P. »Vodnjakv cast predsednikov.« Gorenjski glas, 31. maj 2002, 23. 148 Zupanc, Anja. Zadostuje, da obcina dovoli zapis županu v spomin. https://www.zurnal24.si/slovenija/ zadostuje-da-obcina-dovoli-zapis-zupanu-v-spomin-237688 (dostop: september 2021). Na podlagi avstro-ogrskih zgledov se je v nekaterih slovenskih obcinah razširila praksa odpiranja spominskih obeležij županom, kamor se skozi cas dodajajo imena novoizvoljenih županov. V kranjski obcinski stavbi je bila leta 2003 npr. odkrita marmornata plošca v obliki knjige, na kateri se nahaja seznam županov.149 Po Kranju so se zgledovali v sosednji obcini Šencur, kjer so podobno oblikovano plošco odkrili leta 2015. Zaradi mladosti obcine so bila na njej ob odkritju le tri imena županov.150 Še en nacin za ovekovecenje imen še aktivnih politikov je sajenje spo­minskih dreves. Ob drevesa so obicajno namešcene tablice ali plošcice, ki pojasnjujejo, kdo, kdaj in zakaj jih je posadil. Takih primerov je po Sloveniji veliko, najvecjo zgošcenost teh dreves pa verjetno predstavlja aleja na zahodnem delu Poti spominov in tovarištva v Ljubljani, za katerega skrbi Društvo Zeleni prstan. Prvo drevo je leta 1997 zasadil takratni ljubljanski župan dr. Dimitrij Rupel (1946), ki so mu s svojimi drevesi sledili nasledniki, vmes pa so sajenje dreves financirali še številni drugi politiki in osebe iz slo­venskega javnega življenja, katerih imena so izpisana na kovinskih plošci­cah ob drevesih. Ustaljeno je še sajenje dreves v imenu društev ali podjetij, pa tudi drevesa, posajena kot darilo za tretjo osebo.151 Z malce kriticne distance je treba omeniti tudi »spominski obeležji« Melanii Trump (1970) in njenemu soprogu, nekdanjemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu (1946). Ker je nekdanja prva dama rojena v Sevnici, je ameriški umetnik Brad Downey leta 2019 organiziral postavi­tev njenega lesenega kipa v Rožnem blizu Sevnice, ki ga je izdelal lokalni obrtnik. Skulptura je pritegnila zanimanje svetovnih medijev, še en val zani­manja pa je sledil, ko je bila leta 2020 skulptura požgana in ko jo je Downey nadomestil z bronasto razlicico. Nejasnosti glede tega, v kolikšni meri je šlo pri dvakratni postavitvi kipa in vmesnem unicenju za umetniški performans, 149 Jelovcan, Helena. »Kranjcani so praznovali.« Gorenjski glas, 5. december 2003, 4. 150 Zavrl Žlebir, Danica. Ob jubileju plošca županov. http://arhiv.gorenjskiglas.si/arti­cle/20150415/C/150419884/ob-jubileju-plosca-zupanov (dostop: september 2021). 151 Društvo Zeleni prstan Ljubljana. http://www.zeleniprstan.si/novice.html (dostop: september 2021). vse do danes sprožajo ugibanja.152 Podobno privlacna medijska tema je bila osem metrov visoka lesena skulptura Kipa svobode, ki je spominjala na Trumpa. Postavljena je bila v Selah pri Kamniku avgusta 2019, zasnoval jo je arhitekt Tomaž Schlegl. Na koncu so jo prevzeli v Moravcah, kjer je obcina želela z njo privabljati turiste, vendar so neznanci na zacetku leta 2020 skulpturo zažgali.153 Na polju kulture so spomeniki še živecim osebam redkejši, vendar jih je še vedno mogoce najti, cetudi je javno mnenje pogosto uperjeno proti tovrstnim pocastitvam. Leta 1996 je Jolka Milic kriticno pisala o postavlja­nju spominske plošce italijanskemu režiserju Pieru Paolu Pasoliniju v Idriji, kjer je preživel nekaj let kot otrok. V polemiki je predlagala, da se v Sežani postavi spominska plošca tam rojenemu italijanskemu socialnemu aktivistu in borcu proti mafiji Danilu Dolciju (1924–1997), v primeru, da »bo ostalo kaj kamna,« pa se lahko odkrije še plošca režiserju Sandru Bolchiju (1924– 2005), ki je dve leti preživel v Sežani. Milic je vnaprej odgovorila tudi tistim, ki bi nasprotovali plošcam še živecim ljudem. A že slišim slovenske nekrofilske godrnjavce, kako mi v en glas oporekajo: Pa kaj si znorela? Spominski kamni in napisi se vendar postavljajo mrtvim odlicnikom, ne pa živim […], ki še tlacijo domaco zemljico in tuji grušc. Taka svecana opravila so za post mortem. In ravno to je narobe, jim žarko ugovarjam. Kaj pa imajo od tega, da jih po smrti castimo? Saj, reveži, ne bodo nikoli zvedeli, da v tem ali onem kraju nekaj visi ali štrli ali lebdi v njihovo vecno slavo. Razveselimo jih že za živa. No, ce šege nepreklicno velijo: ‘le po smrti’, jim kakšno leto pred domnev­nim dogodkom pišimo, da smo za nje že rezervirali na njemu dobro znani fasadi parcelico za plošco, pa kupili 30 cm x 50 cm najboljšega (hotaveljskega) marmorja, ker ga kanimo ovekoveciti. Se strinja z besedilom motivacije, ali sodi, da bi kazalo še kaj dodati? Receno, denimo, stilno preformulirati in povedati še bolj … lapidarno? Ce želi, si lahko pride ogledat kraj, stavbo in lego postavitve. 152 Guy, Jack. Melania Trump statue in Slovenia removed after being set on fire. https://edition.cnn.com/ style/article/melania-trump-statue-slovenia-removed-scli-intl/index.html (dostop: september 2021). 153 A. V. Na pogorišcu kipa Donalda Trumpa bo stal kip, ki bo opominjal na strpnost. https://www.delo.si/ novice/crna-kronika/zgorela-lesena-skulptura-donalda-trumpa/ (dostop: september 2021). Tudi govornika si lahko sam izbere. Konec koncev, ker se sam še najbolje pozna, ne bi imeli nic proti, ce bi napisal govor sam, vsaj koncept.154 Spomeniki živecim umetnikom – zlasti literatom – se v Sloveniji danes odkrivajo predvsem na nacin socasnega odkrivanja vecjega števila obele­žij osebam, ki jih druži kaka lastnost. Znan primer so t. i. Levstikove arkade pred ljubljansko knjigarno Konzorcij, ob Slovenski cesti, ki so bile urejene ob 70. obletnici delovanja Mladinske knjige in Cankarjeve založbe. Gre za niz v tla vdelanih okroglih plošc (podoben hollywoodskemu plocniku slave v Los Angelesu) z imeni vseh prejemnikov Levstikove nagrade za življenjsko delo, ki jo na vsaki dve leti od leta 1999 prejme po en avtor otroške in mladinske literature ter ilustrator. Prvih 18 plošc so odkrili 28. septembra 2015, nato pa so jih v naslednjih letih dopolnjevali z novimi nagrajenci. Otvoritve se je udeležilo vec nagrajencev, med njimi Niko Grafenauer, ki se je pošalil: »Vsakic, ko bom stopal po teh medaljah, bom z užitkom potacal svojo.«155 Na podoben nacin lahko gledamo na nagrajence mednarodnega literar­nega festivala Vilenica, katerih imena so vklesana v plošce v jami, po kateri festival nosi ime. Na vec literatov hkrati spominja tudi kip Deklica z rastoco knjigo, delo kiparja Jerneja Malija, v Župancicevi jami v Ljubljani, katere podstavek je vsako leto dopolnjen z verzom novega slovenskega literar­nega ustvarjalca. V slovenskih visokošolskih ustanovah niso redkost spominska obe­ležja, na katerih so navedena vsa imena njenih dekanov ali rektorjev, ki jih, podobno kot plošce županom, po potrebi dopolnjujejo z novimi imeni. Univerza v Ljubljani ima obeležje npr. postavljeno v stranski avli, ljubljanska Filozofska fakulteta pa ga je postavila leta 2001 v vhodni avli. Svoj doprsni kip za življenja pa je dobil literarni zgodovinar in predsednik SAZU France Bernik (1927–2020); njegovo bronasto doprsje je kipar Drago Tršar izde­ 154 Milic, Jolka. »O spominskih plošcah in Dantejih na prostem.« Književni listi (Delo), 22. februar 1996, 13–14. 155 Rokavec, Živa. Pod stebrišcem pred Konzorcijem odslej Aleja slavnih. https://www.dnevnik. si/1042721339 (dostop: september 2021). lal že leta 1992 in kasneje je bilo postavljeno v že omenjeni gale-riji doprsnih kipov predsednikov SAZU.156 Slika 8: Doprsni kip Franceta Bernika na sedežu SAZU. Fotografijo hrani SAZU. Spominska znamenja še živecim upodabljajocim umetnikom so zelo redka; mednje sodi slikar Ivan Cobal (1926–1995), ki so mu spominsko plo-šco odkrili domacini v njegovi domaci Planini pri Rakeku.157 Nekaj je tudi primerov spominskih obeležij glasbenikom in glasbenim skupinam, med katerimi je verjetno najbolj znan primer Pankrtov. Ob 20. obletnici njiho­vega prvega koncerta je bila na procelje Gimnazije Moste, v kateri je kon-cert potekal, 17. oktobra 1997 postavljena marmornata spominska plošca. Dogodek je z obiskom pocastil tudi tedanji minister za kulturo Jožef Školc. Cetudi je Delo izrazilo skrb, da plošca na mestu ne bo ostala za stalno, 156 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 43 (1992), 55. 157 Švajncer, Janez. »Ivan Cobal (1926–1995).« Delo, 22. julij 1995, 7. saj je bila ob odkritju obešena na kavelj,158 je bil strah odvec, saj je danes vzidana v vhodni avli gimnazijske stavbe. V parku v Trbovljah pa je bil leta 2019 urejen spominsko-tehnološki kompleks, ki je med drugim posvecen skupini Laibach.159 Od bolj tradicionalne glasbe velja omeniti orjaško skulp­turo harmonike na krožišcu pri Begunjah na Gorenjskem iz 2013, posveceni ansamblu bratov Avsenik. Individualni spomeniki še živecemu slovenskemu umetniku ali kultur­niku, ki ne bi bil del vecje skupine podobnih obeležij, so redki. Posebnost je doprsni kip pesnice Neže Maurer (1930), ki stoji v Osnovni šoli Polzela. Maurer je svoj kip, delo Mihe Kaca, ob priložnosti razglasitve za castno obcanko leta 1999 podarila šoli. Odkrila ga je njena hci, klovnesa Eva Škofic Maurer.160 Zanesljivo najvecji in najbolj znan spomenik še živecemu slovenskemu literatu je spomenik tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju (1913–2022), pos­tavljen v ljubljanskem Tivoliju. Bronasti spomenik nadnaravne velikosti, delo Mirsada Begica, je bil odkrit 6. aprila 2017 v prisotnosti okoli dvestoglave množice, med katerimi je bil 103-letni slavljenec. V nagovoru ni govoril o lastnem kipu, zato pa se je posvetil Edvardu Kocbeku, katerega spomenik stoji blizu Pahorjevega. Pobuda za Pahorjev spomenik je nastala leta 2013, ko sta Pahorja na obisku Kocbekovega spomenika spremljala ljubljanski župan Jankovic in predsednik uprave Mladinske knjige (založbe, pri kateri je Pahor izdal vecino del) Peter Tomšic. »V Mladinski knjigi niso imeli nobe­nega pomisleka o spomeniku živemu cloveku, ‘ker je Boris Pahor živa legenda’, pravijo.«161 Dnevnik je porocal: »Pahor je bil sicer do postavitve svojega kipa zadržan in se, kot pravi, s pobudo ‘ni prevec strinjal’, vodstvu založbe je takrat povedal, da se ‘takšni nacrti delajo, ko pisatelja ni vec’. 158 J. Š. A. »Kultura kot sestavni del preobrazbe naše družbe.« Delo, 18. 10. 1997, 5. 159 S. G. Fotogalerija: VTrbovljah edini z monolitom na prostem. https://zon.si/fotogalerija-pod-posto/ (dostop: september 2021). 160 Kronovšek, Marija. Znamenja ob poti naše rojakinje. https://knjiznicaospolzela.weebly.com/uplo­ads/1/2/3/5/12358851/zlozenka_maurer.pdf (dostop: september 2021). 161 Grgic, Jožica. Boris Pahor, 'živi spomenik'. https://old.delo.si/kultura/razno/boris-pahor-zivi-spomenik. html (dostop: september 2021). Podobno se je že pred leti odzval na zamisel, da bi v središcu Ljubljane po njem poimenovali trg: ‘Presenecen sem, to se vendar dela po smrti.’«162 Do spomenika je skepticno nastopila tudi stroka. Komisija za postavljanje javnih spomenikov in obeležij v MOL je ob presojanju založbine pobude menila, da je predlog 'nespodoben, nepieteten in neprime­ren', zato za postavitev ni dala soglasja. Kot razlog zavrnitve so navedli še, da lokacija postavitve ni sprejemljiva ne z likovnega ne z estetskega vidika, da bi bilo treba za pomembne nove spomenike v mestu tudi sicer izvesti javni natecaj za najprimernejšo rešitev in da je za postavitev tovrstnega spominskega obe­ležja pomembna tudi historicna distanca, zato ga ni mogoce postaviti še živeci osebi. A stališce tega posvetovalnega telesa je župan preslišal.163 Dejstvo, da je bil odkrit markanten spomenik še živeci osebnosti, je bil v medijih deležen precejšnje pozornosti in tudi kritik, recimo v Delu: Ceprav sprejmemo kot nesporno to, da je Boris Pahor izjemna osebnost, ki si zasluži javni spomenik, je sporno, da mu ga postavijo, ko je še živ in da on v to privoli. Stvar kulture, civiliziranosti in pietete je, da se spomeniki praviloma ne postavljajo živim ljudem, po njih niti ne poimenujejo ulic in javnih ustanov. Spomenike so najveckrat postavljali živim diktatorjem in s tem krepili kult oseb­nosti. Iz pisatelja Pahorja z vsakim letom njegove starosti, sploh od njegovega stotega leta, ustvarjajo vecji kult. Kako se je pocutil vceraj, ko je gledal samega sebe ulitega v bron? Tesnobno? Je imel kakšne intimisticne refleksije o trajnosti in minljivosti? Delovalo je nadgrobno. Kakor osmrtnica živemu cloveku. Kako se je pocutil ob vedenju, da so vsi slovenski pesniki in pisatelji dobili spomenike dolga leta po smrti? In ob vedenju, da veliko skromnejše kot on, saj njegov meri v višino vec kot dva metra?164 162 Šucur, Maja, Gregor Butala. Spomenik Borisu Pahorju: Poklon velikanu z logotipom založbe. https:// www.dnevnik.si/1042768187 (dostop: september 2021). 163 Prav tam. 164 Grgic, Jožica. Živ, ulitv bron. http://www.inv.si/DocDir/BILTEN/bilten_101.pdf (dostop: september 2021). Polemiko o primernosti spo­menika živeci osebi je zasencil logotip Mladinske knjige, na zah­tevo založbe dodan na aktovko, ki jo nosi bronasti Pahor. Vec kot o spomenikih za življenja se je zato govorilo o izkorišcanju spomeni­kov za reklamo podjetjem ter pro-blematiki poudarjanja donatorjev na spomenikih in javni plastiki.165 Slika 9: Spomenik Borisu Bahorju v ljubljanskem Tivoliju. Kar se tice Cerkve, je najvec spomenikov zanesljivo dobil papež Janez Pavel II. (1920–2005) v casu svojega obiska Slovenije leta 1996. Vecina plošc in obeležij je bila postavljenih v Mariboru in okolici, najvecji spomenik pa je bil odkrit pred baziliko na Brezjah. Okoli poltretji meter visok bronast kip je bil odkrit 24. novembra 1996, njegov avtor je Stane Kolman.166 Papežev portret je bil dodan tudi na glavna vrata ljubljanske stolnice, delo Toneta Demšarja, ki so bila postavljena v casu njegovega obiska. Na stranskih vra­tih stolnice, ki jih je socasno izdelal Mirsad Begic, pa se nahajajo portreti 165 Urbancic, Vojko, Jožica Grgic. 'Svašta. Kip živemu z reklamo sponzorja'. https://old.delo.si/kultura/vizu­alna-umetnost/svasta-kip-zivemu-z-reklamo-sponzorja.html (dostop: september 2021). 166 V. F. »Kip papeža Janeza Pavla II. na Brezjah.« Delo, 25. november 1996, 2. ljubljanskih škofov skozi 20. stoletje. Drugi z leve je upodobljen Alojzij Šuštar (1920–2007). Lokalne skupnosti so v 21. stoletju zacele razvijati mocno kulturo obe­leževanja krajevnih posebnosti skozi spomenike, skulpture ali drugacne javne dekoracije, tako da tudi upodabljanje znanih, še živecih krajanov ni vec nobena redkost. Vcasih so upodobitve povezane z etnografskimi zani­mivostmi, recimo v Crenšovcih, kjer stoji lesena skulptura t. i. bovjaša Mirka Šerneka, ki še vedno opravlja službo glasnika novic.167 Precej pogostejše so pobude za postavljanje spomenikov uspešnim športnikom. V krožišcu v Juršincih je bila leta 2019 postavljena skulptura, posvecena domacinu Dejanu Zavcu (1976), cetudi so med odlocanjem o postavitvi kipa na obcini nekateri menili, da bi za simbol naselja raje izbrali trto.168 Takoj po zmagi kolesarja Primoža Roglica (1989) na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021 pa je župan Zagorja ob Savi napovedal, da bodo njegov kip postavili tudi v domacem kraju.169 ZAKLJUCEK Pregled slovenskih spomenikov živim osebam pokaže, da je krog tistih, ki jim je družba priznavala pravico do lastnega obeležja pred smrtjo, skozi cas nenehno rastel. Cas avstrijske monarhije je take spomenike postavljal skoraj izrecno plemstvu, posebej pripadnikom Habsburžanov in cesarjem. Kljub temu je zacelo v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno spomenike odkrivati tudi mešcanstvo, ki je želelo pocastiti svoje posebej zaslužne pripadnike. Posebej velik dosežek je javni spomenik, posvecen dobrotnici Josipini Hocevar, odkrit na glavnem trgu v Radovljici. Med obema vojnama 167 Mirko Šernek – ljubitelj starin in še aktiven crenšovski 'bovjaš'. https://www.pomurec.com/vse­bina/39838/Mirko_Sernek_-_ljubitelj_starin_in_se_aktiven_crensovski_%C2%BBbovjas%C2%AB (dostop: september 2021). 168Horvat, Monika. Juršinci: S skulpturo boksarja vkrožišcu se na strinjajo vsi. https://www.tednik.si/poli-tika/13834-jursinci-s-skulpturo-boksarja-v-kroziscu-se-ne-strinjajo-vsi#.XDHi8G_lDoM.facebook (dostop: september 2021). 169STA, B. E. V Zagorju bodo postavili kip v cast Primoža Roglica. https://www.delo.si/sport/tokio-2020/v­-zagorju-bodo-postavili-kip-v-cast-primoza-roglica/ (dostop: september 2021). je bilo postavljenih manj spomenikov dinastiji Karadordevic, delež mešcan­skih spomenikov pa se je povecal. Slavnostno so bili odkriti pomniki politiku Ivanu Hribarju ter glasbenikoma Mateju Hubadu in Hugolinu Sattnerju. Po drugi svetovni vojni je bilo najvec spomenikov postavljenih vodji nove druž­bene ureditve, Josipu Brozu – Titu, medtem ko so preostali funkcionarji in partizani, ki so vojno preživeli, svoje ime na spomenikih lahko dobili samo v primeru, da so bili udeleženi pri zgodovinskem dogodku, na katerega je spominjalo obeležje. V samostojni Sloveniji je bilo najvec spomenikov pos­tavljenih osamosvojitveni vojni in dogodkom, ki so vodili do nje. V 21. stole-tju so se razmahnili spomeniki, na katerih so poimensko navedeni akterji tedanjih dogodkov in ki so pogosto še danes aktivni udeleženci slovenske politike, gospodarstva in kulture. Bistveno se je povecal delež spominskih obeležij, posvecenih kulturnikom, z odobravanjem pa so pogosto sprejete tudi pobude za spominska obeležja še živecim glasbenikom in športnikom. Krog ljudi, ki so dobili svoj spomenik za življenja (ali imajo možnosti, da ga dobijo), je s tem dosegel najvecje dimenzije v zgodovini. Kljub temu je mogoce opaziti znacilnost, da spomeniki živecim osebam v Sloveniji neredko nastopajo v vecjih skupinah (npr. Levstikove arkade in drevesa ob Poti spominov in tovarištva) ali pa so postavljena skupaj s spomeniki že pokojnim osebam (npr. Hribarjev medaljon nasproti Šubicevega, kipa Hubada in Sattnerja med kipi skladateljev ali Pahorjev spomenik poleg Kocbekovega). Kaže, da so spomeniki živi osebi še vedno problematicni, zato jih skušajo postavitelji nekoliko nevtralizirati s tem, da jih postavijo bodisi v velikih kolicinah bodisi v bližino drugih obeležij, posvecenih že pokojnim osebam. Zapleten fenomen spomenikov živecim osebam pa kljub temu ne kaže znakov popušcanja, saj ostajajo priljubljeni kot izkaz najvecje casti, ki je je posameznik lahko deležen za življenja. VIRI IN LITERATURA Casopisni viri a. a.– »Nova cerkev srca Jezusovega v Ljubljani.« Slovenski narod, 28. junij 1883, 1–2. »Ali že imate nacrt za vaš zadružni dom?« Slovenski porocevalec, 1. februar 1948, 5. Ambrožic, Jože. »Pozabljena plošca Arnolda Riklija.« Glas, 10. julij 1968, 7. B. S. »Darilo šoli – kip predsednika Tita.« Delo, 25. november 1976, 9. B. Vrhovec. »Odkrili spominsko plošco Plecniku in Finžgarju.« Naša komuna, 26. december 1989, 5. Bezek, M. »Shod slovenskih borcev.« Dolenjski list, 7. julij 1983, 1. Borovic, Boro. »Sto let Radenske.« Delo, 7. september 1969, 1. Burkeljc, Pavle. »Izgnancevo domovanje.« Delo, 8. september 1980, 2. Burkeljc, Pavle. »Revolucionarjev jubilej.« Delo, 6. september 1980, 1. »Cesarjev spomenik na ljubljanskem gradu.« Slovenski narod, 19. avgust 1916, 4. »Cesarjeva petdesetletnica.« Rodoljub, 3. december 1898, 1. –c. »Castni vecer Glasbene Matice.« Jutro, 6. december 1931, 3. Dopisniki Dela. »Jutrišnji dan bo lepši.« Delo, 5. julij 1980, 2. E. K. »Slavnost v Joštovem mlinu.« Slovenski porocevalec, 19. september 1954, 1. »Gasilstvo v rudarskih revirjih.« Slovenski narod, 14. avgust 1939, 14. H. K. »Plošca na hiši, v kateri je bival Josip Broz.« Delo, 25. maj 1977, 12. »Hinko Smrekar o svojem spomeniku in svoji smrti.« Tovariš, 10. oktober 1952, 817. I. Guzelj. »Nemci so prišli ob zori.« Glas, 8. februar 1969, 4. »Ivan Gregoric – ljudski kipar na Primorskem.« Ljudska pravica, 12. junij 1947, 4. »Iz Bovca 11. septembra.« Slovenski narod, 13. september 1883, 2. »Iz Cerkljan, 23. maja.« Slovenec, 26. maj 1884, 3. »Iz Gornjegagrada.« Slovenski gospodar, 25. avgust 1898, 6. J. K. »Slavke v Podkrnicah.« Zasavski tednik, 30. julij 1955, 1. J. Š. »Zakladnica pricevanj o narodnoosvobodilni borbi.« Ljudska pravica, 6. april 1955, 5. J. Š. A. »Kultura kot sestavni del preobrazbe naše družbe.« Delo, 18. 10. 1997, 5. Jelovcan, Helena. »Kranjcani so praznovali.« Gorenjski glas, 5. december 2003, 4. Juric, E. »‘Za vino pev‘c da pesem v dar …‘« Delo, 17. marec 1965, 6. »Kipar Tine Kos.« Jutro, 1. avgust 1926, 11. »Kipi pred Matico.« Slovenec, 14. maj 1932, 4. Krašovec, Jure. »Banditental (1).« Novi tednik, 12. junij 1975, 7. »Laibach.« Laibacher Zeitung, 25. avgust 1829, 269–270. »Lepa slavnost na tehn. srednji šoli.« Slovenec, 8. november 1931, 4. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 28 (1977). Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 43 (1992). »Ljubljana: prvi slovenski glasbeni festival.« Slovenec, 25. marec 1932, 4. »Ljubljanski Sokol.« Jutro, 25. marec 1934, 7. »Ljubljansko strelsko društvo.« Ljubljanski list, 17. september 1884, 3. »Lojze Dolinar in njegovo najnovejše delo.« Jutro, 15. maj 1932, 9. Malenšek, Danijel. »Delo, 14. julija: poslovilni Zlobcev vecer.« Sobotna priloga (Delo), 21. julij 1990, 16. Malenšek, Danijel. »Delo, 14. oktobra: kultura je naš boljševizem.« Sobotna priloga (Delo), 21. oktober 1995, 42. Milic, Jolka. »O spominskih plošcah in Dantejih na prostem.« Književni listi (Delo), 22. februar 1996, 13–14. »Mlekarska razstava.« Domoljub, 17. junij 1908, 395. »Naš prvi glasbeni festival: osem kipov pred poslopjem Glasbene matice.« Jutro, 15. maj 1932, 9. »Nova cesta Sv. Urban – Lesicno otvorjena.« Slovenski narod, 17. oktober 1929, 3. »Nova pridobitev Ljubljane: umetniško dovršena preureditev poslopja Glasbene matice in parka v Vegovi ulici.« Slovenski narod, 14. maj 1932, 3. »Novo ime metliške šole.« Dolenjski list, 29. 8. 1968, 8. –o. »Oce slovenske pesmi: danes se bo Ljubljana poslovila od ravnatelja Mateja Hubada.« Jutro, 4. maj 1937, 3. »O te spominske plošce!.« Slovenec, 10. oktober 1899, str. 2. »Ob jubileju Tehniške srednje šole v Ljubljani.« Jugoslovan, 21. junij 1931, 9. »Obletnica in nje refleksi.« Gorenjec, 22. december 1934, 2. »›Oce dolenjskih železnic› dobi spomenik.« Slovenski narod, 28. oktober 1933, 3. »Odkritje spomenika kralja Aleksandra.« Slovenski narod, 12. junij 1924, 3. »Otvoritev dež. Muzeja ‹Rudolfinuma›.« Slovenski narod, 3. december 1888, 2. »Otvoritev fizkulturnega stadiona v Celju.« Ljudska pravica, 29. avgust 1946, 6. P. H. »Savsko naselje: proslava.« Delo, 24. maj 1972, 8. »Pater Hugolin Sattner.« Slovenski narod, 20. april 1934, 1. »Petrovce.« Jutro, 7. september 1923, 2. »Plaketa Ivana Hribarja.« Jutro, 22. september 1931, 3. »Podoba maršala Tita v upodabljajoci umetnosti.« Tovariš, 23. maj 1952, 348. Pogacnik, Bogdan. »Položen temeljni kamen prve jedrske elektrarne.« Delo, 2. december 1974, 2. »Ponosni smo, da smo ostali dosledni na naši revolucionarni poti.« Ljudska pravica, 5. oktober 1953, 2. »Prisrcna dobrodošlica delegatom in gostom na VII. kongresu ZKJ.« Ljudska pravica, 21. april 1958, 1. »Prvi slovenski glasbeni festival: okrašena Vegova ulica.« Slovenec, 15. maj 1932, 4. (r). »Brežice: na obcinski praznik se pripravljajo.« Delo, 25. oktober 1961, 4. »Ruše.« Slovenski gospodar, 23. september 1931, 3. s. »Kamnicani praznujejo.« Slovenski porocevalec, 26. julij 1957, 4. S. Š. »Spomenik osvajalcem Lune.« Delo, 13. avgust 1971, 6. »Samouk izdelal kip maršala Tita.« Celjski tednik, 13. september 1957, 8. »Slavje slovanske pesmi: krasno uspele festivalske svecanosti so privabile v Ljubljano odlicne goste iz vseh pokrajin naše države, pa tudi iz inozemstva.« Slovenski narod, 17. maj 1932, 2. »Slike kipov skladateljev.« Slovenski narod, 21. maj 1932, 4. »Slovesnosti v Udmatu.« Slovenec, 14. julij 1884, 3–4. »Slovo obcanov iz revirjev od uglednega revolucionarja.« Delo, 22. avgust 1983, 1. Smole, Jože. »Kdo je dal odstraniti Broza?« Delo, 2. oktober 1990, 6. »Spomenik.« Slovenec, 2. december 1908, 2. »Spomenik kralja Aleksandra v Domžalah.« Jutro, 11. junij 1924, 3. »Spomenik maršalu Titu.« Naš cas, 30. julij 1976, 1. »Spomeniki Viteškega kralja v Sloveniji.« Jutro, 6. september 1940, 5. »Spominska plošca dr. Murnika.« Jutro, 27. marec 1934, 3. »Spominska plošca Ivanu Hribarju.« Jutro, 8. november 1931, 3. »Spomnili so se velikih dni«/»Slavje v Bohinju«, Glas Gorenjske, 28. avgust 1954, 1–2. »Svecano odkritje spominske plaketa ministru Ivanu Hribarju.« Jugoslovan, 8. november 1931, 5. Šlamberger, Vlado. »Prisrcno slavje v Bistrici, Tito dopotoval v Zagreb.« Delo, 11. maj 1979, 1. Šlamberger, Vlado. »Varovati moramo enotnost naših narodov in ustvarjati pogoje za razvoj, delati tako, da bo novim rodovom bolje.« Delo, 3. maj 1979, 1. Štravs, Smilja. »Kako so gradili Titov spomenik v Velenju.« Gea, 27 (avgust 2017), 36–40. Švajncer, Janez. »Ivan Cobal (1926–1995).« Delo, 22. julij 1995, 7. »Tehnicna srednja šola – naš ponos.« Slovenec, 25. junij 1931, 3. »Tekme in slavje množic.« Delo, 7. september 1959, 8. U. P. »Vodnjak v cast predsednikov.« Gorenjski glas, 31. maj 2002, 23. Utenkar, Danilo. »Titovo delo – naš vzor in spodbuda.« Delo, 27. junij 1977, 1. V. B. »Mlada generacija je upravicila zaupanje.« Ljudska pravica, 23. november 1958, 1. V. F. »Kip papeža Janeza Pavla II. na Brezjah.« Delo, 25. november 1996, 2. »V vojašnici Milana Majcna.« Dolenjski list, 13. april 1972, 11. »›Vecnemu spominu na slavne dni revolucije›.« Dolenjski list, 18. september 1952, 4. Vogel, Herman. »Literarni spomeniki so in jih tudi ni.« Tedenska tribuna, 5. oktober 1970, 12. Z. »Praznik Kamnicanov.« Glas Gorenjske, 29. julij 1957, 2. »Z Bleda sredi septembra.« Slovenski narod, 21. september 1899, str. 2. »Zaradi ljudi, zaradi revolucije, ni trpel niti pri sebi niti pri drugih slabosti, ki so, na videz majhne, prizadevale komunisticno partijo.« Delo, 6. september 1980, 4. Zorec, Crtomir. »Pogovori o Tržicu, njegovih krajih in ljudeh (11. zapis).« Glas, 25. september 1981, 7. »Zum Allerhöchsten Besuche Sr. Majestät in der Kaltwasser-Heilanstalt zu Stein.« Laibacher Zeitung, 28. julij 1883, 1477. »Žalovanje v Domžalah.« Slovenski narod, 13. oktober 1934, 2. Elektronski viri A. V. Na pogorišcu kipa Donalda Trumpa bo stal kip, ki bo opominjal na strpnost. https:// www.delo.si/novice/crna-kronika/zgorela-lesena-skulptura-donalda-trumpa/ (dostop: september 2021). Cerknica Tabor – plošca kralj Peter II. https://obelezja.wordpress.com/2020/11/06/cerkni-ca-tabor-plosca-kralj-peter-ii/ (dostop: september 2021). Društvo Zeleni prstan Ljubljana. http://www.zeleniprstan.si/novice.html (dostop: septem­ber 2021). Grgic, Jožica. Boris Pahor, ‚živi spomenik‘. https://old.delo.si/kultura/razno/boris-pahor-zi-vi-spomenik.html (dostop: september 2021). Grgic, Jožica. Živ, ulit v bron. http://www.inv.si/DocDir/BILTEN/bilten_101.pdf (dostop: sep­tember 2021). Guy, Jack. Melania Trump statue in Slovenia removed after being set on fire. https://edi­tion.cnn.com/style/article/melania-trump-statue-slovenia-removed-scli-intl/index.html (dostop: september 2021). Horvat, Monika. Juršinci: S skulpturo boksarja v krožišcu se na strinjajo vsi. https://www. tednik.si/politika/13834-jursinci-s-skulpturo-boksarja-v-kroziscu-se-ne-strinjajo-vsi#. XDHi8G_lDoM.facebook (dostop: september 2021). Košak, Klemen. Še spomenik so si, zaživa, postavili. https://www.mladina.si/145205/ se-spomenik-so-si-zaziva-postavili/ (dostop: september 2021). Kronovšek, Marija. Znamenja ob poti naše rojakinje. https://knjiznicaospolzela.weebly. com/uploads/1/2/3/5/12358851/zlozenka_maurer.pdf (dostop: september 2021). Mirko Šernek – ljubitelj starin in še aktiven crenšovski ‚bovjaš‘. https://www.pomurec.com/ vsebina/39838/Mirko_Sernek_-_ljubitelj_starin_in_se_aktiven_crensovski_%C2%BBbov-jas%C2%AB (dostop: september 2021). Rokavec, Živa. Pod stebrišcem pred Konzorcijem odslej Aleja slavnih. https://www.dnevnik. si/1042721339 (dostop: september 2021). S. G. Fotogalerija: V Trbovljah edini z monolitom na prostem. https://zon.si/fotogalerija--pod-posto/ (dostop: september 2021). Spominska plošca. http://www.tol-muzej.si/zanimivosti/spominska-plosca (dostop: sep­tember 2021). STA, B. E. V Zagorju bodo postavili kip v cast Primoža Roglica. https://www.delo.si/sport/ tokio-2020/v-zagorju-bodo-postavili-kip-v-cast-primoza-roglica/ (dostop: september 2021). Šucur, Maja, Gregor Butala. Spomenik Borisu Pahorju: Poklon velikanu z logotipom založbe. https://www.dnevnik.si/1042768187 (dostop: september 2021). Urbancic, Vojko, Jožica Grgic. ‚Svašta. Kip živemu z reklamo sponzorja‘. https://old.delo.si/ kultura/vizualna-umetnost/svasta-kip-zivemu-z-reklamo-sponzorja.html (dostop: sep­tember 2021). Zavrl Žlebir, Danica. Ob jubileju plošca županov. http://arhiv.gorenjskiglas.si/arti­cle/20150415/C/150419884/ob-jubileju-plosca-zupanov (dostop: september 2021). Zupanc, Anja. Zadostuje, da obcina dovoli zapis županu v spomin. https://www.zurnal24. si/slovenija/zadostuje-da-obcina-dovoli-zapis-zupanu-v-spomin-237688 (dostop: sep­tember 2021). Literatura Copic, Špelca. Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija, 2000. Copic, Špelca, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko. Ljubljansko kiparstvo na prostem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991. Domjan, Alenka, ur. Eduard Salesin: 1910–1980. Žalec: Zavod za kulturo, šport in turizem; Celje: Grafika Gracer, 2018. Globocnik, Damir. Kulturnozgodovinske študije. Ljubljana: Slovensko društvo likovnih kri­tikov, 2009. Hribar, Ivan. Moji spomini. I. del od 1853. do 1910. leta. Ljubljana: Tiskarna Merkur, 1928. Jezernik, Božidar. Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani. Ljubljana: Modrijan, 2014. Krapež, Stane, ur. Pomniki NOB na Škofjeloškem. Ljubljana: Borec, 1986. Mavric Žižek, Irena. »Znane osebnosti na Spomeniku narodnoosvobodilne borbe v Mariboru 1941–1945.« Dialogi, 11–12 (2016), 69–91. Mohar, Katarina. »'Svoboda je spomenik': Spomenik zmage v Murski Soboti: nastanek, usoda, kontekst.« Acta historiae artis Slovenica: Visualizing Memory and Making History: Public Monuments in Former Yugoslav Space in the Twentieth Century, 18/2 (2013), 131–145. Mrvic, Stanislav, Janez Kos. Pomniki narodnoosvobodilnega boja na obmocju obcine Sevnica. Sevnica: Obcinska konferenca SZDL, 1989. Pirkovic, Jelka. »Mestno dvorano prenavljajo, mar ne?: Leopold Theyer in ljubljanski magi-strat.« Zgodovina za vse, vse za zgodovino, 3/2 (1996), 40–49. Podbevšek, Anton. Rihard Jakopic. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1983. Pokrajac Iskra, Ana, ur. Vec glav … vec ve: iz kiparske zbirke Mestnega muzeja Ljubljana: 8. februar – 31. december 2012, Mestni muzej Ljubljana. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2012. Porenta, Tita, Alenka Cernelic Krošelj. »'Po moji smrti se bo videlo, da sem dobro gospodi­njila …': zapušcina Josipine Hocevar, roj. Mulej, (1842–1911) v Radovljici in Krškem.« Kronika, 62/2 (2014), 255–274. Princic, Vili. Neme price vojnih grozot 1915–1918. Trst: Mladika, 2018. Rakovec, Andreja. »Upodobitve revolucionarjev oktobrske revolucije v likovni umetnosti na Slovenskem.« V: Oktobrska revolucija 1917–2017: med izkušnjo, interpretacijo in poetizacijo, ur. Irena Avsenik Nabergoj, 77–126. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. Rozman, Ksenija. »Ljubljanski javni spomeniki.« Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, 13/2 (1965), 94–97. Smiljanic, Ivan. »Inženir Janez Macek, oce Vladka Macka, med spominom in pozabo.« SLO: casi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin, 30 (2021), 38–43. Smiljanic, Ivan. »Kralji, doktorji, revolucionarji: spominska obeležja v avli rektorata Univerze v Ljubljani.« Zgodovinski casopis, 73/3–4 (2019), 456–490. Smiljanic, Ivan. »Odstranjena, unicena in izginula spominska obeležja na prostem v Kranju.« V: Kranjski zbornik 2020, ur. Barbara Ravnik, 207–214. Kranj: Mestna obcina, 2020. Smiljanic, Ivan. »Spomenik za življenja: zgodovina koncepta na Zahodu.« Retrospektive: znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja, 4/2–3 (2021), 89–139. Smiljanic, Ivan. »Spominske lipe za kralja Aleksandra.« SLO: casi, kraji, ljudje, 23 (2019), 48–53. Spominska obeležja NOB obcine Kamnik. Kamnik: Kulturna skupnost, 1975. Žitko, Sonja. Po sledeh casa: spomeniki v Sloveniji 1800 – 1914. Ljubljana: Debora, 1996. POVZETEK Zgodovina spomenikov, posvecenih živecim osebam, ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Vse do konca 19. stoletja so bila obeležja rezer­virana predvsem za pripadnike vladarske rodbine Habsburžanov, ki so jim spomenike postavljali predvsem ob obiskih slovenskih dežel. Dalec najvecji delež teh spomenikov je bil postavljen cesarju Francu Jožefu, saj so njegove podobe igrale pomembno vlogo pri utrjevanju skupne zavesti državljanov Habsburškega cesarstva oz. Avstro-Ogrske. Preostali clani cesarske družine so bili s spomeniki zastopani redkeje. Na obeležjih so bila ovekovecena tudi številna imena mešcanskega sloja, saj so po številnih javnih ustanovah in zgradbah ob odprtju odkrivali plošce s seznamom oseb, ki so bile zaslužne za izgradnjo, ter vladarja, politikov in predstavnikov Cerkve, ki so bili takrat na položajih. Poseben je primer dobrotnice Josipine Hocevar, ki si je kot prva slovenska mešcanka prislužila vec spominskih plošc in javni spomenik v Radovljici. V monarhicni Jugoslaviji so spomenike monarhom iz dinastije Karadordevic le izjemoma odkrivali za casa njihovega življenja. Po drugi strani so slavnostno odkrivali obeležja nekaterim še živecim osebam iz sveta politike (Ivan Hribar) in umetnosti (Matej Hubad, Hugolin Sattner), kar je kazalo na postopen prenos težišca spomenikov živecim osebam iz plemiškega na mešcanski sloj. Po drugi svetovni vojni je, z uvodno krajšo epizodo postavljanja Stalinovih spomenikov, po številu spomenikov abso­lutno prevladal Josip Broz - Tito, ki se je na spominskih obeležjih pojavljal skozi celotno obdobje socialisticne Jugoslavije, bodisi s celopostavnimi kipi ali doprsji bodisi kot ime na številnih spominskih plošcah. Preostali politicni funkcionarji in partizani niso dobili lastnih spomenikov za casa življenja, izjeme so bile obcasne omembe njihovih imen na spomenikih, posvecenih dogodkom druge svetovne vojne (in pred njo), na katerih so sodelovali. V samostojni Sloveniji je najbolj obeleževan dogodek osamosvojitvena vojna in dogodki, ki so k njej vodili. V 21. stoletju so se razmahnili spomeniki, na katerih so poimensko navedeni akterji tedanjih dogodkov in ki so pogosto še danes aktivni udeleženci slovenske politike, gospodarstva in kulture. Bistveno se je povecal delež spominskih obeležij, posvecenih kulturnikom, ki so obicajno posvecena vrsti ustvarjalcev hkrati. Najvecji spomenik je bil v Ljubljani postavljen pisatelju Borisu Pahorju, ki je sprožil nekaj javnih debat o primernosti slavljenja živecih oseb s spomeniki. Kljub temu pa javnost ocitno ne ugovarja odkrivanju spomenikov še živecim sodobnim ikonam, ki so v slovenskem primeru predvsem športniki. Ženski šport in telesna kultura med letoma 1945 in 1965 Jure K. Cokl, Peter Mikša IZVLECEK V obdobju med letoma 1945 in 1965 je ženski šport doživel nekaj spre­memb, ki so doprinesle k vecji enakopravnosti med spoloma na tem podro-cju. Vendar se je odstotek žensk na najvecjih tekmovanjih le pocasi povece-val, slaba je bila tudi medijska podoba ženskega športa. V Jugoslaviji, ki je takoj po vojni sledila trendom Sovjetske zveze, je bilo stanje podobno. Vecje spremembe se zgodijo šele v šestdesetih letih, ko se znatno poveca število disciplin, v katerih so ženske smele nastopati. Jugoslovanske športnice so se v tem obdobju šele zacele resneje udeleževati najvecjih tekmovanj, vendar na njih vrhunskih dosežkov še niso zabeležile. Kljub temu so na državnih prvenstvih dosegale dobre rezultate v mocni konkurenci. Kljucne besede: Šport, atletika, ženske, 2. svetovna vojna, Jugoslavija, Slovenija. ABSTRACT In the period between 1945 and 1965, women’s sport experienced some changes that contributed to greater gender equality in the field of sport. However, the percentage of women in the biggest competitions only increased slowly, and the media image of women’s sport was poor. In Yugoslavia, which immediately followed the trends of the Soviet Union, the situation was similar. Major changes occur only in the sixties when the number of disciplines in which women were allowed to perform signifi­cantly increased. Yugoslav sportswomen have only started to take part in the biggest competitions in this period, but top achievements have not yet been recorded. Nevertheless, they have achieved good results at the nati­onal championships in strong competition. Key words: Sport, Athletics, women, 2nd World War, Yugoslavia, Slovenia. UVOD Verjetno je šport eden izmed najbolj kompleksnih družbenih pojavov. Razumemo ga lahko na nivoju socializacije, iniciacije ali kolektivne imagi­nacije – v vseh pogledih je pomemben tako za posameznika kot za družbo, ki ji pripada. Z vidika vpliva na družbo ga lahko primerjamo z religijo, poli­tiko ali umetnostjo. Eden izmed najbolj pomembnih vidikov športa je zago­tovo gradnja narodne oziroma nacionalne identitete, kar je bilo in je še ocitno tudi na podrocju naše države.1 Seveda pa športa danes ne moremo razumeti enako kot pred 150. leti. Spremembe, ki so se v tem casu zgodile tako na podrocju športa kot tudi na podrocju družbe, ki je na šport vplivala, so bile velike. In šport se na spremembe v družbi vedno odziva. Celotna športna dejavnost se je vse do zacetka 2. svetovne vojne imenovala telesna vzgoja in šport. Telovadba in planinstvo sta bili del telesne vzgoje, ki je imela tudi pomemben sociološki pomen. Po 2. svetovni vojni, ki je imela na družbo velik vpliv, so se velike spremembe zgodile tudi v športu. Celo na podrocju izrazoslovja je telesno vzgojo zamenjala fizkultura in nato telesna kultura. Vse to lahko pripišemo ideološkemu vplivu Sovjetske zveze, ki je bila do zacetka petdesetih let glavna vzornica tedanje Jugoslavije.2 Že od vsega zacetka športne zgodovine je cloveštvo locevalo motive za športno udejstvovanje na moške in ženske. Motiv moških za šport je bil dokazovanje poguma, moci in borbenosti,3 v obdobju med letoma 1945 in 1965 tudi usposobljenosti za boj oziroma obrambo domovine. Po drugi strani naj bi šport za ženske predstavljal skupinsko vadbo v okvirih spo­štovanja pravil lepega vedenja in ženskih navad.4 Nekoc priljubljeno poj­ 1 Mikša, Peter, Vehar, Maja. Telovadba, šport in ženske na Slovenskem : cas do 1. svetovne vojne. Retrospektive: znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja,1/1 (2018) 12. 2 Pavlin, Tomaž. »Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni.« V: Iz zgodovine Celja 1945–1991, ur. Marija Pocivavšek, 242. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2006,56. 3 Doupona Topic, Mojca. Ženske in šport. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2004,31. 4 Prav tam, 31. movanje ženskam primernih športov kot ženske športe razume vse tiste, ki poudarjajo milino, okretnost, gibcnost in estetiko izvajanja.5 Je pa dojemanje telesne prezentacije in konstrukcije ženskega telesa še v zgodnjih letih 20. stoletja še vedno bilo stigmatizirano kot krhko in ranljivo.6 Posledicno je bilo tudi žensko udeleževanje v športu otežkoceno. Šport naj bi bila dejavnost, ki so jo moški ustvarili predvsem zase ter s tem pokazali svojo moc in prevlado nad ženskami.7 Še konec 19. stoletja, ko je razmah športa na pobudo Pierra de Coubertina ponovno oživil olimpijske igre,8 ženske niso bile videne kot soudeleženke iger. Coubertin je bil sicer mne­nja, da šport vzgaja in ima pomembne moralne norme ter pozitiven odnos do zdravja ter cloveškega telesa nasploh, vendar je v njegovih predstavah žensko iz te sfere avtomatsko izkljucil. Bil je mnenja, da ženska, predvsem njeno telo, ni ustvarjeno za fizicne napore in da je njen najvecji dosežek, ki ga lahko v športu doseže, ta, da k njemu spodbuja svoje sinove.9 Ženske na prvih olimpijskih igrah nove dobe leta 1896 v Atenah tako niso sodelovale, so pa že bile prisotne na naslednjih leta 1900 v Parizu, kjer so nastopale v petih disciplinah: tenisu, plavanju, kriketu, jahanju in golfu.10 V naslednjih desetletjih pa je nato prišlo do hitrega razvoja skoraj vseh oblik športne dejavnosti. Zacne se obdobje tako imenovanih ‘modernih športnih gibanj’. Ustanavljali so vedno vecje število športnih klubov, športnih zvez in mednarodnih športnih zvez. Vedno vec možnosti se je pojavilo tudi na podrocju izobraževanja in usposabljanja športnih kadrov za pouceva­ 5 Polley, Martin. Moving the Goalposts: A History of Sport and Society Since 1945. London: Routledge, 1998,91. 6 Šaver Boštjan. »Družbena invencija in ideološka konstrukcija modernega športa.« V: Kalejdoskop športa: uvod v športne študije. Maribor: Aristej, 2009, 22. 7 Mikša, Vehar, Telovadba, šport in ženske na Slovenskem, 14. 8 Olimpijske igre so bile v stari dobi rituali praznovanj ter v 4. stoletju ukinjena. Z razvojem modernega športa oz. športnih panog po zamrtju srednjeveškega turnirstva in športa so se konec 19. st. obnovila na amaterski in mednarodni podlagi ter promovirala mladi šport in športne vrednote. 9 Doupona, Mojca in Krešimir Petrovic. Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 2000, 107. 10 Mikša, Vehar, Telovadba, šport in ženske na Slovenskem, 14. nje oziroma treniranje športnikov že v casu srednje šole in univerze. Šport je postal pomemben v kontekstu delavskega okolja, javnost je zacela spoz­navati pomen rekreativnega športa, ki ni bil vec v domeni elite.11 Ekipne igre so se razvijale na ženskam prirejen nacin vzporedno z moškimi inacicami, vendar je ženska inacica navadno dovoljevala manj neposrednega fizic­nega stika. V Angliji je na primer nogometna zveza za kratek cas dopustila igranje ženskega nogometa, vendar leta 1921 popustila zaradi pritiskov in nasprotovanja moških predstavnikov.12 POLOŽAJ ŽENSKEGA ŠPORTAV SLOVENIJI PRED II. SVETOVNO VOJNO Obdobje med obema vojnama je prineslo dolocen napredek z vidika števila ženskih športnic in tudi števila športnih disciplin, v katerih jim je bilo dovoljeno nastopati. Ženski šport v okviru šol, univerz in športnih klubov je zacel dobivati bolj institucionalno podobo in njegov razvoj se je vedno bolj približeval smernicam, ki jih je tedaj risal razvoj moškega športa. Miselnost, da mora žensk po poroki, vsekakor pa, ko rodi, prenehati s športom na višji ravni, je bila še vedno živa. Šport v tem obdobju je bil sicer še zmeraj pri­vilegij srednjega razreda, športnice so bile vecinoma samske in tudi samo­stojne. Število športnic iz delavskega razreda se je zacelo povecevati.13 Društva so vlogo žensk v telesnokulturni dejavnosti razumela razlicno. Sokolski telovadci so žensko telovadbo podpirali, katoliški pa so ji naspro­tovali. Razlicno mnenje so imeli tudi pri opredeljevanju ženskih tekmovanj.14 11 Šiljak, Violeta. Istorija sporta. Beograd: Fakultet za menedžment u sportu Univerziteta »Braca Karic«, 2007,130. 12 Ramirez, Kim. »A History Of Women’s Sports Media Coverage Progress & How Much Further It Needs To Go« https://girltalkhq.com/a-history-of-womens-sports-media-coverage-progress-how-much-further-i-t-needs-to-go/ (dostop: marec 2019). 13 Heargreaves, Jennifer. Sporting Females – Critical Issues in the History and Sociology of Women in Sports. London: Routledge, 1994, 144. 14 Mikša, Šport in ženske na Slovenskem, 24. »Ženskemu znacaju odgovarja šport kot igra, moškemu šport kot borba. Žena mora ostati vedno žena in ne sme preko mej, ki jih je postavila nara­va,«15 je zapisal Drago Ulaga.16 Trdil je, da je šport za žensko prav tako pomemben. Opredelil ga je kot »vir zdravja in podporo rodni sposobnosti ženske, ki pa je morala ohraniti soglasje s svojo žensko naravo in ostati tako clovek kot tudi ženska.«17 Organizirana ženska telovadba se je na Slovenskem zacela leta 1871, ko je telovadno društvo Ljubljanski sokol v glasilu Južni sokol objavilo razglas, da se bodo zaceli ukvarjati z žensko telovadbo trikrat na teden. Vadbo deklet je prevzel Ceh Jan Zdenek Vesely, ki pa je že istega leta kljub dobremu odzivu odnehal.18 Ženska telovadba je tako znova zaživela šele v casu delovanja Viktorja Murnika,19 kljucne osebnosti za razvoj sokolstva v Sloveniji.20 Ce so clanice prej imele bolj simbolno vlogo in so bile na sokolskih zle­tih zadolžene predvsem za metanje cvetlic in za pomoc na veselici, so leta 1904 na vseslovenskem zletu slovenskega sokolstva v Ljubljani prvic nastopile s telovadno vajo. Vajo je pripravil Viktor Murnik, prikazale pa so rokovanje s kiji. Proti koncu leta 1904 je vodstvo ŽTD ustanovilo tudi borilni odsek. Nacelnica Josipina Kajzelj je bila po zletu ob upadu clanstva s 100 na 75 kriticna do ureditve, po kateri so ženske lahko telovadile, niso pa javno nastopale. Po njenem mnenju to ni imelo smisla.21 15 Prav tam, 14. 16 Pavlin, Tomaž. Zanimanje za šport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje. Telesnokulturno in športno organiziranje na Slovenskem pred prvo svetovno vojno in po njej. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2005, 29. 17 Mikša, Šport in ženske na Slovenskem, 15. 18 Prav tam. 19 Viktor Murnik (1874–1964), slovenski telovadec, slovenski trener, pravnik in publicist, se je rodil v premožni ljubljanski družini. Njegovoce Ivan je bil politikin sokolski telovadec. Po opravljeni maturi je leta 1892 opravil vaditeljski izpit. Pravo je študiral v Gradcu, kjer je leta 1898 doktoriral. Leta 1896 so na njegovo pobudo v Ljubljanskem sokolu ustanovili prvi vaditeljski zbor, dve leti pozneje pa še prvega ženskega. Pod njego-vim vodstvom so trenirali najboljši slovenski športniki tega obdobja – Josip Primožic, Leon Štukelj, Stane Derganc, Boris Gregorka, Anton Malej, Janez Porenta, Edvard Antosiewicz, Stane Hlastan in drugi. 20 Pavlin, Zanimanje za šport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje, 72. 21 Prav tam. Šest let pozneje, leta 1910, so clanice ŽTD ob 10. obletnici društva orga­nizirale »telovadno izkušnjo.« Nastopa v Narodnem domu v Ljubljani se je udeležilo 40 telovadk in tudi podmladek društva, imenovan narašcajnice. V tem casu so ženske že popolnoma prevzele delo v društvu in opravljale vse kljucne naloge, tudi naloge nacelnice in vaditeljic.22 Leta 1912 je na Slovenskem poleg ŽTD delovalo še 30 sokolskih društev, v katerih so lahko telovadile ženske. Za treniranje je bilo na voljo zgolj 11 vaditeljic, kar je pomenilo, da so bile v nekaterih društvih ženske popol­noma odvisne od moške pomoci. Do I. svetovne vojne je število clanic raslo. Do zacetka vojne je organizacija štela 1040 clanic, od katerih je bilo aktiv­nih telovadk 537, kar je vec kot polovica. Podatek je pomemben zato, ker je telovadilo zgolj dobrih 26 % moških clanov. Clanstvo deklet v sokolskih društvih je bilo v veliki meri odvisno od volje staršev, ki pa so v telovadbi pogosto videli odvecen element v življenju hcera, ki naj bi se cim prej poro-cile in rojevale otroke ter skrbele za družino.23 Tudi v sokolstvu je viden vpliv tradicionalnega pogleda na razliko med ženskim in moškimi športnimi udejstvovanjem. Ko izvajajo vaje moški, naj bi se videla energicna sila, ko pa jih izvajajo ženske, naj bi jih izvajale »ne prekrepko, ne prelahno: ne prekrepko, da ne zaidete v silnost neprimerno ženski nravi; nasprotno pa tudi ne brez moci, da se ne vidite lene in zaspane; ne prelahno, da ne zapadete v slabostnost in nedolocno mehkobnost, na kvar pravilnosti in izrazitosti gibov.«24 V slovenskem Orlu, katoliško usmerjenem športnem društvu, ženske telovadbe niso podpirali, ceprav ji tudi niso izrecno nasprotovali. Razlog za to je bil prakticne narave – niso si želeli, da bi se dekleta vclanila v sokol­sko organizacijo.25 Društvo Orel je nastalo leta 1906, ko sta na Slovenskem že delovali nemško Turnsko društvo (Turnverein) in Sokol. Leta 1909 se je 22 Prav tam. 23 Pavlin, Zanimanje za šport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje, 75. 24 Prav tam, 77. 25 Prav tam. vodstvo odlocilo, da se z žensko telesno vadbo sploh ne bodo ukvarjali, ceprav so ženski telovadni odseki ponekod v okviru moških krožkov že nastajali. Leto dni po koncu I. svetovne vojne so clanice ustanovile Orliško zvezo, ki je bila clanica Slovenske ženske zveze. Tri leta pozneje je bila pre­imenovana v Orliško podzvezo in je postala clanica Jugoslovanske orlo­vske zveze. Leta 1927 se je odcepila od nje in na Slovenskem ustanovila Slovensko orliško zvezo.26 Kralj Aleksander je leta 1929 z Zakonom o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije (SKJ) ukinil društva Jugoslovanski sokol, Hrvaški sokol, Orel in Srbski orel.27 Preostala društva so od takrat lahko delovala zgolj v okviru SKJ, kar so vecinoma tudi sprejela. Izjema so bili – med drugimi – tudi orli, ki se za vstop v SKJ iz ideoloških razlogov niso odlocili.28 Po I. svetovni vojni se je intenzivneje zacel razvijati tudi skupinski ženski šport. Enako kot pri telovadbi je tudi v športu veljalo, da naj bi bile ženske elegantne in elasticnih gibov, da ne bi njihovo tekmovanje preraslo v gro­bost. Športi, ki naj bi bili za ženske najprimernejši, so bili po mnenju tedanje športne stroke lahka atletika, plavanje in turistika (planinstvo).29 Ženske so nastopale v tenisu, kriketu, jahanju in hazeni, ekipni športni igri z žogo, podobni rokometu, ki so jo igrale pretežno ženske. Ime igre izvira iz besede hazeti, kar pomeni vreci, in je bila znana tudi kot ceški rokomet. V Sloveniji je bila prva ekipa za hazeno ustanovljena leta 1920 v Športnem klubu Ilirija. Moštvi so imeli tudi v Mariboru in na Rakeku. Vecina športnic, ki so se ukvarjale s hazeno, se je ukvarjala tudi z drugimi športi.30 26 Pernišek, France. Zgodovina slovenskega Orla. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1989, 16–24. 27 Pavlin, Tomaž. »Ustanavljanje viteške organizacije Sokol Kraljevine Jugoslavije.« Prispevki za novejšo zgodovino, 42/1 (2002), 55–72. 28 Prav tam. 29 Šafaric, Aleš. »Prva nogometna tekma na Slovenskem.« Zgodovina na dlani.https://zgodovinanadlani. si/prva-zenska-nogometna-tekma-na-slovenskem/ (dostop: november 2021). 30 Prav tam. Posebno mesto v zgodovini ima edina mednarodna tekma domace ženske nogometne ekipe na Slovenskem pred II. svetovno vojno.31 Leta 1937 sta v okviru promocijske turneje v Vukovarju in v Borovu avstrijski ekipi Austria in Vindobona odigrali dve tekmi. Tudi mediji so se razpisali o žen­skem nogometu v sosednjih državah (Avstrija, Romunija, Ceškoslovaška). Vendar Jugoslovanska zveza ni bila naklonjena ustanoviti ženske nogome­tne zveze, zato so se klubi odlocili, da ženske sekcije ustanovijo sami. Leta 1937 so najprej ustanovili žensko nogometno sekcijo v Borovu, v prihodnjih mesecih pa še v Zagrebu (HŠK Zagreb, HAŠK, SK Jugoslavija in ŠK Slavija v Varaždinu). V HŠK Zagreb so igrale tri Slovenke – Marica Cimperman, Fani Bernik in Anica Oman. Vse tri so bile tudi atletinje in igralke hazene. Vse tri športnice so bile vsestranske – med drugim so bile tudi svetovne prvakinje v hazeni leta 1934 na cetrtih ženskih športnih igrah v Londonu. Bile so tudi reprezentantke v atletiki.32 Na splošno se je ženski šport v obdobju do II. svetovne vojne razvijal hit-reje, kot se je prej v vsej zgodovini. Ceprav je bil še vedno izrazito podrejen moškemu športu, ki je bil v neprimerno boljšem položaju, je bila to osnova, na kateri se je razvijal tudi po II. svetovni vojni. Organizacijsko gledano pa je to obdobje prineslo prvo organizirano telesno vadbo in športno življenje na Slovenskem. Leto Dogodek 1900 Ženske so se prvic smele udeležiti olimpijskih iger. Na olimpijskih igrah v Parizu je nastopilo 22 žensk ozi­roma 2,2 % vseh atletov. Nastopile so v petih špor­tih – tenisu, plavanju, kriketu, jahanju in golfu.33 1904 Ženske so lahko na olimpijskih igrah prvic nastopile v lokostrelstvu.34 31 Prav tam. 32 Prav tam. 33 Uradna spletna stran Olimpijskega komiteja. https://www.olympic.org/women-in-sport/background/ key-dates (dostop: februar 2019). 34 Uradna spletna stran Olimpijskega komiteja. Leto Dogodek 1908 Ženske na olimpijskih igrah lahko zac­nejo tekmovati v drsanju in tenisu.35 1912 Ženske se lahko udeležijo vodnih športov na olimpijskih igrah.36 1918 Marie-Louise Ledru kot prva ženska pretece 42-kilo­metrsko maratonsko progo na maratonu v Parizu.37 1921 Prva ženska olimpijada v Monaku. Udeležilo se je je 100 atletinj iz petih držav.38 1922 Svetovne ženske igre, prvo uradno mednarodno športno tek­movanje v Parizu. Nastopilo je 77 atletinj iz petih držav39 1923 Ženska olimpijada v Monaku40 1924 Ženska olimpijada v Londonu41 1926 Svetovne ženske igre v Gothenburgu. Nastopilo je 100 atletinj iz 9 držav.42 1928 Atletika in gimnastika postaneta športni disciplini tudi v ženski konkurenci na olimpijskih igrah. Udeleženk olim­pijskih iger je prvic vec kot deset odstotkov.43 1930 Marguerite Mareuse in Odette Siko se kot prvi ženski ude­ležita dirke 24 ur Le Mansa in dosežeta 7. mesto.44 35 Prav tam. 36 Prav tam. 37 Uradna spletna stran maratona Tour de Paris Marathon. https://www.arrs.run/HP_ParisTourMa.htm (dostop: marec 2019). 38 Uradna spletna stran Monaškega olimpijskega komiteja. 39 Kidd, Bruce. »Women's Olympic History, CAAWS Action Bullletin«.https://web.archive.org/ web/20131202222439/http://www.caaws-womenatthegames.ca/olympics/2004/history/womens_ games.cfm (dostop: marec 2019) 40 Uradna spletna stran Monaškega olimpijskega komiteja. http://www.comite-olympique.mc/index. php/en/history/the-womens-olympic-games (dostop: marec 2019) 41 »1924 Women's Olympiad,« Wikipedia, 2019. https://en.wikipedia.org/wiki/1924_Women%27s_ Olympiad (Dostop: marec 2019) 42 »1924 Women's Olympiad,« Wikipedia, 2019. https://en.wikipedia.org/wiki/1924_Women%27s_ Olympiad (Dostop: marec 2019) 43 Uradna spletna stran Olimpijskega komiteja. 44 Uradna spletan stran dirke 24 ur Le Mansa. http://www.experiencelemans.com/contents/en-us/ d201_1932_Le_Mans_24_Hours_Competitors_and_Results.html (dostop: marec 2019) Leto Dogodek 1930 Svetovne ženske igre v Pragi. Nastopilo je 200 atletinj iz 17 držav.45 1931 Sodnik Kenesaw Mountain Landis je izkljucil ženske iz ameriške poklicne baseballlske lige, ker je 17-letna Virna Beatrice 'Jackie' Mitchell na ekshibicijski tekmi pre­magala slovita Babea Rutha in Louja Gehriga.46 1934 Svetovne ženske igre v Londonu. Nastopilo je 200 atletinj iz 19 držav.47 Tabela 1: Pomembni prelomni dogodki v ženskem športu do II. svetovne vojne POSTOPEN VSTOP ŽENSK V MEDNARODNA ŠPORTNA TEKMOVANJA PO LETU 1945 Izhajajoc iz II. svetovne vojne, so bile ženske vloge v športu strogo ome­jene z normami, ki so bile vzpostavljene v 19. stoletju v razpravah o medicini in anatomiji. Te so udeleževanje žensk v športu omejevale na vec nacinov. Ženske so bile potisnjene v nekatere športe, ki so se zdeli ustrezno ženski, to so bili tisti, ki so poudarjali estetiko in milino pred mocjo in hitrostjo. Ekipne igre so se razvijale na ženskam prirejen nacin vzporedno z na primer moš­kim ragbijem in nogometom, vendar so ženske razlicice navadno dovolje-vale manj neposrednega fizicnega stika.48 Nekateri športi so bili prepoz­nani kot primerni za oba spola, vendar so bila pravila na splošno prirejena, da bi upoštevala »slabosti« žensk: pri tenisu, na primer tri igre namesto petih, krajše dolžine pri atletiki, izkljucenost iz težkoatletskih disciplin in podobno. Vse to je izhajalo iz domneve, da so moški športi norma, ženske pa so obravnavali kot neodrasle moškim ali ljudi s posebnimi potrebami.49 45 Bruce, »Women's Olympic History«. 46 »History of Women in Sports, Softball / Baseball«.http://faculty.elmira.edu/dmaluso/sports/timeline/ softball.html (dostop: marec 2019). 47 Bruce, »Women's Olympic History«. 48 Doupona Topic, Ženske in šport, 33. 49 Polley, Moving the Goalposts, 92. Razlika v primerjavi z obdobjem med I. in II. svetovno vojno in prej je bila predvsem v tem, da so gospodarski in socialni vplivi vojne povzro-cili ponovno presojo vloge žensk v družbi. Vecje možnosti za udejstvova­nje žensk v športu in zabavnih dejavnostih so postale del širše razprave o odnosih med spoloma.50 V zgodnjem povojnem obdobju so najbolj pri­ljubljeni športi in zanimanje zanje z vidika medijske pokritosti so vecinoma ostajali v domeni dveh razlicnih konceptov razumevanja. Ta dva sta bila podprta z ideologijo telesne vzgoje, ki je strogo locevala spola in zagovar­jala poucevanje razlicnih telesnih dejavnosti na podlagi kulturnih modelov. Posledicno je bilo športno udejstvovanje žensk relativno omejeno.51 Dojemanje te problematike dobro ponazarja porocanje medijev o zvezdi olimpijskih iger leta 1948 v Londonu, nizozemski atletinji Fanny Blankers-Koen, ki je osvojila štiri zlate medalje. V casopisu Daily Graphic so to novico pospremili z opisom tistega, kar naj bi narekovala njena spolna vloga: »Najhitrejša ženska na svetu je odlicna kuharica.« Takšen opis pa nikakor ni skušal prikriti niti vrednosti niti samega dosežka kot takega.52 Na olimpijskih igrah leta 1948 je bilo 51 britanskih atletinj, kar je znašalo 14 % vseh clanov reprezentance. Ženske so se udeleževale tudi drugih tek­movanj, v Veliki Britaniji na primer v kriketu, vendar so ti dogodki v medijih ostali obrobni, krovni organi pa so jih financirali zelo skromno. Posledica je bila, da so si morale tekmovalke vecino stroškov placati same.53 Od sredine šestdesetih let je prišlo do cele vrste dogodkov, ki so poma­gali izpodbiti idejo locenega razvoja glede na spol. Te dogodke lahko v grobem navežemo na politicno in kulturnopoliticno delovanje feministic­nih gibanj, ki so se pojavila v javni sferi. Ob razlicnih priložnostih je bilo vedno pogosteje izpostavljeno vprašanje enakih možnosti med moškimi in ženskami. Poleg delovnega okolja in izobraževalnega sistema se je to 50 Doupona Topic, Ženske in šport, 34. 51 Polley, Moving the Goalposts, 92. 52 Prav tam. 53 Prav tam. najpogosteje nanašalo tudi na šport. Od sredine šestdesetih let naprej je prihajalo do sprememb glede dojemanja položaja žensk v športu, posle­dica cesar je bila, da so njihovo udejstvovanje v športu zaceli dojemati kot vprašanje feminizma.54 Prehodno obdobje za ženske po vsem svetu so bila šestdeseta leta. Povecalo se je število žensk na fakultetah, dijakinje in študentke so se lahko vkljucile v športne dejavnosti znotraj izobraževalnih ustanov in podoba ženske športnice je postala sprejemljivejša. Junakinja olimpijskih iger leta 1960 v Rimu je postala afroameriška sprinterka Wilma Rudolph. Ko ame­riški moški tekaški ekipi ni uspelo osvojiti medalj v disciplinah, v katerih je bila desetletja nepremagljiva, je Wilma Rudolph osvojila tri zlate medalje. Prav njenemu triumfu pripisujejo najvecji pomen pri spremembi prevladu­jocega pogleda na ženske in šport.55 Kathrine Switzer je leta 1967 postala prva ženska, ki je uradno nastopila na bostonskem maratonu. Kmalu po zacetku tekme ji je Jock Semple, direk-tor dirke, skušal odtrgati štartno številko, vendar mu je njen spremljevalec to preprecil in Kathrine je maraton pretekla. Ženske po tem dogodku na bostonskem maratonu niso smele uradno nastopati vse do leta 1972.56 Ženski šport, predvsem gimnastika, ki je bila v tem obdobju tudi na Slovenskem najbolj množicen šport, se je po II. svetovni vojni razvijal poca­si.57 Vse do leta 1960 ženske na primer niso smele nastopiti na teku na 800 m, štiri leta pozneje so ženskim disciplinam na olimpijskih igrah dodali tek na 400 m, šele leta 1972 so ženske prvic tekmovale v teku na 1500 m. Na ženskem maratonu na olimpijskih igrah so ženske prvic tekle leta 1984 v Los Angelesu.58 54 Polley, Moving the Goalposts, 92. 55 Ramirez, »A History Of Women’s Sports Media Coverage Progress«. 56 Prav tam. 57 Doupona, Mojca. Ženske in šport. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2004, 37. 58 Doupona Topic, Ženske in šport, 34. Leto Dogodek 1946 Evropsko prvenstvo v atletiki, ki je potekalo od 22. do 25. avgusta na stadionu Bislett v Oslu, je bilo prvic organi­zirano kot kombiniran dogodek za moške in ženske.59 1947 Barbara Washburn postane prva ženska, ki se je povzpela na Mount McKinley.60 1948 Alice Coachman je bila prva temnopolta ženska, ki je osvojila olimpijsko zlato meda­ljo. Zlato si je priborila v skoku v višino.61 1948 Ustanovijo prvo poklicno združe­nje za golf za ženske (LPGA).62 Ženske prvic na olimpijskih igrah nasto­pijo v veslanju s kajakom in kanujem.63 1950 Florence Chadwick izboljša rekord Gertrude Ederle iz leta 1926 v casu plavanja cez Rokavski preliv.64 Na šahovski olimpijadi je prvic nastopila ženska tek­movalka - Francozinja Chaudé de Silans.65 1952 Ženske in moški prvic tekmujejo sku­paj na olimpijskih konjeniških tekmah.66 Ženske prvic na olimpijskih igrah nastopijo v konjeništvu.67 1953 Maureen Connolly postane prva ženska, ki je osvo­jila Grand Slam – vsa štiri velika teniška prvenstva.68 59 »Finnish Athletes Win Three Events - Fast Time in 10,000 Metres.« Glasgow Herald, 23. avgust 1946. 60 Frantz, Chris. »From Mt. Olympus to Cooperstown.« https://www.infoplease.com/spot/timeline­-women-sports (dostop: marec 2019). 61 Frantz, From Mt. Olympus to Cooperstown. 62 Prav tam. 63 Uradna spletna stran Mednarodnega olimpijskega komiteja. https://www.olympic.org/women-in­ -sport/background/key-dates (dostop: marec 2019) 64 Frantz, From Mt. Olympus to Cooperstown. 65 Spletna stran olimpbase.org. http://www.olimpbase.org/1950/1950in.html (Dostop: marec 2019). 66 Frantz, From Mt. Olympus to Cooperstown. 67 Uradna spletna stran Mednarodnega olimpijskega komiteja. 68 Frantz, From Mt. Olympus to Cooperstown. Leto Dogodek 1954 16-letna Kanadcanka Marilyn Bell postane prva oseba, ki je preplavala jezero Ontario.69 1956 Althea Gibson je postala prva temnopolta oseba, ki je osvojila naslov za Grand Slam v tenisu z zmago na francoskem prvenstvu. Leto kasneje je poleg Wimbeldona osvojila tudi ameriško prvenstvo.70 1964 Na olimpijskih igrah ženske prvic nasto­pijo v odbojki in sankanju.71 Tabela 2: Prelomne letnice v zgodovini ženskega športa med letoma 1945 in 1965 ŠPORTV JUGOSLAVIJI PO II. SVETOVNI VOJNI Idejno se je fizkulturna organizacija v Jugoslaviji formirala leta 1945. To je bilo v Sloveniji še vedno obdobje bojev. Organizacija športne (takrat imenovane fizkulturne) dejavnosti je potekala po sovjetskem vzoru, izha­jala pa naj bi iz narodnoosvobodilnega boja.72 Prav to je na II. konferenci USAOJ (Udruženje socialisticke antifašisticke omladine Jugoslavije) leta 1944 poudaril tudi Vladimir Nazor. Šport naj ne bi bil vec privilegij višjih razredov v družbi, ampak last vsega naroda. Posebno mesto v tem je imela mladina. Maja 1945 so v Beogradu usta­novili Fizkulturni odbor Jugoslavije, ki naj bi povezoval fizkulturna gibanja z obrambnimi nalogami ter vanje vkljuceval cim širšo paleto ljudi. Naloge fizkulturnih združenj so zajemale: • ohranjanje pridobitev narodnoosvobodilnega boja, • povezovanje fizkulturnega gibanja z obnovo domovine, 69 Prav tam. 70 Prav tam. 71 Uradna spletna stran Mednarodnega olimpijskega komiteja. 72 Pavlin, Tomaž. »Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni«. V: Iz zgodovine Celja 1945-1991, ur. Marija Pocivavšek, 242. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2006. • dvig ravni jugoslovanskega športa, • zastopanje jugoslovanskega športa na mednarodni ravni, • uveljavljanje enotne organiziranosti fizkulturne dejavnosti po vsej državi.73 V Sloveniji so ustanovili Fizkulturni odbor Slovenije, ki ga je nekaj let pozneje nadomestila Fizkulturna zveza Slovenije. V glasilu fizkulturnih dru­štev Polet so avgusta 1945 zapisali: »Nova organiziranost je namenjena strnjenju vrst nekdanjih športnikov in telo­vadcev, ki so do tedaj delovali loceno in da je namenjena k dvigu najširših ljud­skih plasti, iz katerih se bodo razvili najboljši športniki sami od sebe.«74 Fizkulturni odbor Jugoslavije se je zavzemal za množicnost in vsestran­skost clanstva in nabora športov ter športnih dejavnosti. Nacionalno vzgojo je zamenjala socialisticna vzgoja, iz katere naj bi izšli krepostni proletarci. Specializacija športnikov na vrhunski ravni je bila vkljucena v to miselnost, vendar naj bi bila amaterska, ceprav prav tako podrejena doseganju rekordov, rezultatom in zmagam. To je pomenilo, da naj bi posameznik v fizkulturnem društvu najprej obiskoval splošno ali redno vadbo, nato pa bi se, ce bi bil tega sposoben, posvetil še posebni vadbi, torej konkretnemu športu in tekmovanjem. V tem obdobju sta se razvijali tudi šolska in sindi­kalna fizkultura v okviru fizkulturnih aktivov.75 V nekdanji Jugoslaviji je socializem predvideval vecjo produkcijo kot potrošnjo. Splošna telesna pripravljenost spada v prosti cas, kar naj bi bil del potrošnje. Zato kot taka ni bila zaželena, ceprav se je oblast zavedala, da brez nje ne gre. Telesno vadbo vseh vrst so oznacili kot pripravo na izboljšanje pocutja, ki pospešuje delovni proces in obrambne sposob­nosti posameznika. Organiziran skupinski šport je imel zato v Jugoslaviji 73 Prav tam. 74 Prav tam. 75 Pavlin, »Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni.«, 242. pomembno mesto, nadzirala in spodbujala ga je tudi država.76 Telesna vadba naj bi bila vedno na voljo vsem, ne glede na spol ali starost.77 Država je športne dejavnosti spodbujala zaradi promocije, v mednaro­dni skupnosti pa tudi zato, ker je v njih po sovjetskem vzoru videla garancijo za stalno pripravljenost ljudstva za obrambo meja države. Posebno mesto je imelo spodbujanje fizicne dejavnosti za izgradnjo nove države, saj je bila stara med vojno porušena. Koristnost telesne dejavnosti so videli tudi v razbremenitvi zdravstvenega sistema, saj zdravi ljudje redkeje potrebujejo zdravniško oskrbo. 78 Posebno mesto pri tem ima vprašanje množicnosti, ki je bilo prisotno tudi pred II. svetovno vojno. Množicnost so podpirala tako rekoc vsa telo­vadna društva, sploh v sokolstvu je bilo prizadevanje zanjo ena od kljucnih tock njihovega programa.79 Razlika med razumevanjem množicnosti pred II. svetovno vojno in po njej pa vendarle obstaja – ce so pred II. svetovno vojno stremeli k množicnosti znotraj vrst telovadk in telovadcev in v vrstah planink in planincev, saj so bili to posredno tudi volivci, so po II. svetovni vojni stremeli k množicnosti v širšem kontekstu celotnega proletariata, ne samo pri telesni vadbi, ampak tudi na drugih podrocjih, na primer v delov­nih brigadah. Vprašanje množicnosti po II. svetovni vojni je bilo po mojem mnenju predvsem vezano na dokazovanje narodne enotnosti, kar je bilo prisotno tudi v nekdanji SZ, pred II. svetovno vojno pa je šlo bolj za doka­zovanje vplivnosti oziroma moci dolocenih društev ali gibanj. V korist temu govori tudi podatek iz knjige Draga Stepišnika Oris zgodovine telesne kul­ture na Slovenskem, v kateri primerja število clanstva v posameznih špor­tnih zvezah, clanicah krovne Športne zveze Slovenije.80 76Pavlin, Tomaž. »Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni.« V: Iz zgodovine Celja 1945–1991, ur. Marija Pocivavšek, 242. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2006. 77 Starc, »Sportsmen of Yugoslavia, Unite.«, 261. 78 Prav tam, 264. 79 Pavlin, Oris razvoja celjske telesne kulture in športa, 242. 80 Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968, 355. Zveza Št. klubov 1945 Št. klubov 1960 Št. registriranih tekmovalk in tekmovalcev 1945 Št. registriranih tekmovalk in tekmovalcev 1960 Atletska zveza 18 19 370 1217 Boksarska zveza 0 7 0 322 Balinarska zveza 0 41 0 2550 Badminton 0 10 0 247 Drsanje in kotalkanje 0 10 0 692 Hokejska zveza 0 10 0 937 Hokej na travi 0 4 0 152 Judo 0 15 0 700 Kegljanje 0 106 0 5700 Kegljanje na ledu 0 10 0 700 Balinanje 0 41 0 1250 Kolesarska zveza 2 9 50 460 Košarkarska zveza 0 75 0 2200 Namiznoteniška zveza 12 49 350 1856 Nogometna zveza 21 139 1200 5987 Odbojkarska zveza 16 80 128 2400 Plavalna zveza 4 21 91 1258 Rokometna zveza 0 115 0 2300 Sabljaška zveza 2 7 56 102 Sankaška zveza 0 19 0 1460 Smucarska zveza 21 76 318 4050 Zveza Št. klubov 1945 Št. klubov 1960 Št. registriranih tekmovalk in tekmovalcev 1945 Št. registriranih tekmovalk in tekmovalcev 1960 Teniška zveza 1 13 50 735 Težkoatletska zveza 3 10 68 212 Veslaška zveza 1 7 100 650 Planinska zveza Slovenije 34 92 9235 51.661 Plesna zveza Slovenije / / / 1200 Tabela 3: Podatki o številu klubov in registriranih igralcev v športnih zvezah, clanicah Športne zveze Slovenije81 Takoj po vojni je država zacela propagiranje množicne vadbe, kar ni presenetljivo. Mnogi vplivni clani Sokola so tudi po vojni ostali na vplivnih mestih znotraj novoustanovljene Fizkulturne zveze Jugoslavije in so zato najboljšo možnost za rekreacijo videli v utecenih skupinskih vajah, ki so bile tudi organizacijsko najpreprostejše. V tem casu so najvec pozornosti namenjali atletiki, gimnastiki in planinstvu. Poklicni šport, ki je bil prej v oceh države stvar zahoda, je bil v socializmu nezaželen. Vendar je tedanja oblast podpirala vrhunski šport in ga posredno tudi financirala. Vrhunski športniki so bili zaposleni v velikih podjetjih oziroma tovarnah, a v resnici so delali zelo malo, zato da so imeli cas za treninge, imeli pa so tudi urejene soci­alne prispevke in dobivali so placo. Poleg tega je vodstvo države podpiralo šport s pomocjo velikih tovarn, ki so za njegov razvoj prispevale znatna sredstva: Elan, Železarna Jesenice, Litostroj, Avtomontaža, TAM in druge. 81 Prav tam, 355–356. Panoga Organizacijske enote Število clanov Igrišca in domovi atletika 28 1200 12 avtomobilizem 4 1000 0 drsanje 3 140 10 golf 1 35 2 hokej na ledu 1 24 1 kajakaštvo 1 50 0 kolesarstvo 19 2000 2 konjeništvo 7 320 5 letalstvo oz. jadralstvo 2 1500 2 motociklizem 7 540 2 namizni tenis 4 130 0 nogomet 53 3900 40 plavanje 8 570 17 sabljanje 3 120 0 sankanje 5 160 0 smucanje 61 7000 42 tenis 12 700 40 Skupaj 228 19.810 176 Panoga Organizacijske enote Število clanov Igrišca in domovi težka atletika 6 200 0 veslanje 1 40 1 ženski šport 2 50 0 Skupaj 228 19.810 176 Tabela 4: Pregled športnih panog in infrastrukture leta 193882 V Razpredelnici 5 se vidi, koliko športnih objektov je bilo pred II. svetovno vojno. Velika težava za sam šport po vojni je bila ravno infrastruktura, saj je bila v zelo slabem stanju ali pa je zaradi spopadov sploh ni bilo vec. Ohranjenih je ostalo nekaj objektov, vendar jih ni bilo dovolj. Stanje infra-strukture v Evropi v tem obdobju je lepo razvidno iz primerjave s Švedsko, ki ni utrpela velike škode zaradi vojne, in Francijo, kjer je bilo veliko vojaških spopadov. Na Švedskem je bilo po II. svetovni vojni na milijon prebivalcev 110 atletskih stez in 60 bazenov, v Franciji pa na enako število prebival­cev v tem obdobju 5 atletskih stez in 2 bazena.83 Vendar kljub vsemu vsa infrastruktura ni bila podrta, del je ostal cel, ker so jo uporabljali za raz­licne vojaške namene, dvorane predvsem za skladišca ali kot prostor za ranjence. Ko so te prostore ponovno usposobili za njihov prvotni namen, se je vadba v njih nadaljevala. Taka je bila na primer dvorana Tabor v Ljubljani. Cela sta ostala tudi centralni stadion za Bežigradom in del igrišc ob Cekinovem gradu v Tivoliju, kjer je pozneje zrasla Hala Tivoli. Glede na podatke, ki jih navaja Drago Stepišnik v knjigi Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, je bilo na Slovenskem leta 1945 zgolj 93 športnih objektov.84 82 Pavlin, Tomaž. »Oris razvoja sokolske in partizanske organizacije ter rekreacije na Slovenskem.« V: Osnove športne rekreacije. Ur. M. Jakovljevic, 1–17. Ljubljana: Športna unija Slovenije, 2013. 83 Guttman, »Women’s Sports - A History«, 189–191. 84 Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968, 354. Ce številko primerjamo s podatki v Razpredelnici 4, lahko razberemo, da je bilo v II. svetovni vojni unicenih ali poškodovanih vec kot polovica športnih objektov. Takoj po II. svetovni vojni sta se zaceli obnova in gradnja športne infra-strukture, ki je vredna obcudovanja. V 15. letih, od leta 1945 do 1960, so zgradili 875 športnih objektov. Leta 1960 jih je bilo skupno 968.85 Vrsta športnega objekta 1945 1960 atletske steze 4 26 colnarne in veslaške steze 0 6 nogometna igrišca 12 108 igrišca za rokomet 0 86 igrišca za odbojko 12 268 igrišca za košarko 4 88 igrišca za tenis 15 45 igrišca za badminton 0 14 igrišca za hokej na ledu in drsališca (naravna) 5 9 umetno drsališce 0 1 kegljišce 8 114 balinišce 11 46 85 Prav tam. Vrsta športnega objekta 1945 1960 plavalni bazeni 5 33 smucarske skakalnice 17 96 smucarske steze 0 7 sankališca 0 2 športne dvorane 0 7 žicnice 0 10 kotalkališca 0 2 Tabela 5: Primerjava števila športnih objektov med letoma 1945 in 196086 Glavna razlika v dojemanju športa med vzhodom in zahodom je bila predvsem ideološka – zahodne države se niso vpletale v športne dejav­nosti državljanov, medtem ko so vzhodne države državljane spodbujale k skupinski vadbi razlicnih vrst. V Jugoslaviji so ljudje imeli možnost sodelovati pri tem, nesodelovanja pa ni nihce sankcioniral.87 Vzporednice te miselnosti najdemo tudi v medijih – jugoslovanska oblast je zagovarjala kolektivizem in obsojala poklicni vrhunski šport, hkrati pa ga je na prej opisan nacin podpirala in medijem dovoljevala porocanje o njem.88 86 Prav tam. 87 Starc, »Sportsmen of Yugoslavia, Unite«, 283. 88 Prav tam. ŽENSKE IN OLIMPIJSKE IGRE MED LETOMA 1945 IN 1965 Olimpijske igre so vsaj statisticno najboljši pokazatelj dejanske ženske enakopravnosti v športu v svetovnem merilu. To utemeljujem s sledecimi dejstvi: • imajo najvišjo športno in medijsko veljavo v svetu športa, • zagovarjajo olimpijska nacela, med katerimi je tudi enakost med vsemi, ceprav v vsej zgodovini iger o doslednem spoštovanju tega nacela ne moremo govoriti, • odprte so za vse države vsega sveta, izjema prav v obdobju, ki ga opisujem, sta Nemcija in Japonska, ki zaradi krivde v II. svetovni vojni nista smeli nastopiti, • imajo natancno izdelane kriterije tockovanja v športnih disciplinah, kar jim daje kredibilnost z vidika rezultatov, ceprav ne dvomim, da je v vsej zgodovini prihajalo tudi do prirejanj rezultatov, dolocenih favoriziranj in drugih nepravilnosti, • olimpijske igre so bile pogosto uporabljene tudi kot politicno orodje, kar govori v prid pomembnosti rezultatov za države, ki na olimpijskih igrah sodelujejo. Da bi si lahko ustvarili vsaj približno sliko položaja žensk v športu po II. svetovni vojni, si moramo ogledati statisticno dogajanje na olimpijskih igrah v tem obdobju glede na udeležbo žensk na njih in na število disciplin, v katerih jim je bilo dovoljeno nastopati.89 89 Sports Reference. https://www.sports-reference.com (dostop: marec 2019). Letne olimpijske igre V naslednjih dveh poglavjih (Letne in Zimske olimpijske igre) je iz sta­tisticnih podatkov o udeležbi žensk na olimpijskih igrah med letoma 1945 in 1965 možno sklepati, kakšno stopnjo enakopravnosti so imele v tem obdobju ženske v primerjavi z moškimi na podrocju športa. Za lažje razu­mevanje sem izracunal tudi odstotek žensk glede na vse udeležence na posameznih olimpijskih igrah. Graficno sem prikazal število vseh disciplin na posameznih olimpijskih igrah (siva barva), moških disciplin (modra barva) in ženskih disciplin (oranžna barva) v posamezni panogi. Za vsake olimpijske igre sem v razpredelnici prikazal tudi statisticne podatke o ude­ležbi. Na koncu poglavja v obliki grafa prikazujem trend udeležbe žensk na zimskih in letnih olimpijskih igrah med letoma 1945 in 1965. Iz podatkov v spodnjem grafu je razvidno, da je odstotek ženskih ude­leženk na letnih olimpijskih igrah med letoma 1945 in 1965, torej v dvajsetih letih, rastel zelo pocasi. Od olimpijskih iger v Londonu leta 1948 do olimpij­skih iger v Tokiu leta 1964 za vsega 3,08 %. leto 1948 1952 1956 1960 1964 mesto London Helsinki Melbourne Rim Tokio država Velika Britanija Finska Avstralija Italija Japonska št. držav 59 69 67 83 93 športov 21 19 18 19 21 tekmovalcev 4397 4932 3189 5352 5137 moških 3950 4411 2818 4738 4457 žensk 446 521 371 613 680 delež žensk 10,14% 10,56% 11,63% 11,45% 13,24% Graf 1: Odstotek ženskih tekmovalk na letnih olimpijskih igrah med letoma 1945 in 1965 Zimske olimpijske igre leto 1948 1952 1956 1960 1964 mesto St. Moritz Oslo Cortina d'Ampezzo Squaw Valley Innsbruck država Švica Norveška Italija ZDA Avstrija št. držav 28 30 32 30 36 športov 668 694 821 665 1094 tekmovalcev 9 8+1 8 8 10 moških 591 585 689 521 894 žensk 77 109 132 144 200 delež žensk 11,53% 15,71% 16,08% 21,65% 18,28% Preglednica 2: Odstotek ženskih tekmovalk na zimskih olimpijskih igrah med letoma 1945 in 1965 Razprave | 99 POMEMBNEJŠE SLOVENSKE ŠPORTNICE V JUGOSLAVIJI V LETIH 1945–1965 Prav gotovo drži, da so olimpijski komiteji posameznih držav za nastope na olimpijskih igrah izbirali najboljše. Glede na to z veliko zanesljivostjo naj­vec najboljših športnic tega obdobja izlušcimo s seznama športnic, ki so Jugoslavijo zastopale na olimpijskih igrah v letih 1948, 1952, 1956, 1960 in 1964. Seveda moramo ob tem upoštevati tudi dejstvo, da se morda neka­tere športnice iz razlicnih razlogov olimpijskih iger niso mogle udeležiti, ceprav bi se jih glede na dosežene rezultate morale. Ob pregledu rezulta­tov najvecjih državnih tekmovanj v atletiki, gimnastiki, smucanju in drugih športih lahko ugotovimo, da je imela Jugoslavija na športnem podrocju v disciplinah, ki so bile takrat priljubljene in tudi dostopne, veliko konkurenco. Biti državna prvakinja v Jugoslaviji je pomenilo velik uspeh. Tudi sloven-ske športnice so bile clanice jugoslovanske reprezentance in so v nekaterih športih takrat krojile sam vrh. Zbranih podatkov o športnicah tega obdobja ni veliko, zato so podatki zbrani iz vec razlicnih virov. Alma Butia Leta 1948 je bila v Londonu prva Slovenka, ki je nastopila na olimpijskih igrah. Na olimpijskih igrah se ji sicer nastopa nista najbolj posrecila, v teku na 100 in 200 m je namrec izpadla v predtekmovanju. Sicer je bila leta 1947 slovenska prvakinja v teku na 100 in 200 m, leta 1949 pa je postala še državna prvakinja v teku na 100 m. V teku na 200 m je bila državna prva­kinja Jugoslavije od leta 1948 do 1951. Bila je tudi jugoslovanska rekorderka v teku na 100 in 200 m.90 Mira Šentjurc Cucek Osvojila je srebrno medaljo na Balkanskih igrah leta 1946 v Tirani v teku na 100 m. Leta 1947 je na Balkanskih igrah v Bukarešti osvojila sre­brno medaljo v teku 4 x 100 m in postavila nov jugoslovanski rekord. Bila je 90 Djogic, Edita. »Razvoj slovenske atletike od leta 1945 do 1950«. Diplomsko delo, Fakulteta za šport UL, 2007,67. vsestranska atletinja. Po zakljucku kariere je postala atletska sodnica, napi­sala je tudi knjigo Pravila atletskega tekmovanja.91 Olga Šikovec Za Jugoslavijo je nastopila na poletnih olimpijskih igrah leta 1960 v Rimu v teku na 100 m, kjer se je uvrstila v polfinale in v teku na 200 m, kjer je obstala v kvalifikacijah. Dvakrat je nastopila na Evropskem prvenstvu v letih 1958 in 1962, med letoma 1956 in 1965 pa je dosegla kar 9 zmag na Balkanskih igrah. Trikrat je postavila jugoslovanski rekord v teku na 100 m in dvakrat v teku na 200 m. Petnajstkrat je bila prvakinja Jugoslavije med letoma 1955 in 1960 v disciplinah tek na 100 in 200 m, tek 4 X 100 m in 4 X 200 m.92 Draga Stamejcic Pokovec Leta 1964 je izenacila svetovni rekord v teku na 80 m z ovirami. Bila je tudi edina atletinja iz Jugoslavije z uradno priznanim svetovnim rekor­dom. Enajstkrat je bila balkanska prvakinja, osemnajstkrat pa prvakinja Jugoslavije. Nastopila je na evropskem prvenstvu leta 1962 in olimpijskih igrah leta 1960 v Rimu in 1964 v Tokiu. Vec kot stokrat je izenacila ali izbolj­šala državne rekorde Jugoslavije v peteroboju, skoku v daljino in teku na 80 m z ovirami.93 Dana Marincek Leta 1945 je clanica Atletskega društva Krke Dana Marincek na prvenstvu Slovenije v atletiki zmagala v metu kopja in suvanju krogle. Bila tudi clanica 91 Djogic, »Razvoj slovenske atletike …«, 67. 92 »Legendarni Marko Racic, Marijana Lubej in Olga Šikovec Luncer obiskali AZS« http://slovenska-atle­tika.si/legendarni-marko-racic-marijana-lubej-in-olga-sikovec-luncer-obiskali-azs/ (dostop: marec 2019) 93 Divac, Vito. »Umrla Draga Stamejcic«. https://www.delo.si/sport/drugi-sporti/umrla-draga-stamejcic. html (dostop: marec 2019) slovenske reprezentance na prvem državnem prvenstvu Jugoslavije, kjer je zmagala v suvanju krogle z rezultatom 10,37 m.94 Ivanka Knez Leta 1947 je bila na državnem prvenstvu Jugoslavije druga s skokom 145 cm, leta 1948 pa je na državnem prvenstvu dosegla zmago, hkrati pa je uspešno nastopila tudi v skoku v daljino in teku cez ovire. Leta 1949 je postavila državni rekord v skoku v višino s preskocenimi 155 cm. Nastopila je na evropskem prvenstvu v atletiki leta 1950 v Bruslju in dosegla zelo dobro osmo mesto v peteroboju.95 Slava Deržek Državna prvakinja v skoku v višino leta 1945 na državnem prvenstvu Jugoslavije.96 Bila je tudi prva jugoslovanska povojna rekorderka v metu kopja.97 Verjetno bi ob natancnejšem pregledu razlicnih arhivov naletel še na kakšno izmed imen športnic, ki so bile takrat v vrhu jugoslovanskega športa, vendar je malo verjetno, da so dosegale rezultate, kakršne so dosegle tiste, ki sem jih uvrstil na seznam. Zagotovo pa si vsaj omembo med pomemb­nimi športnicami v širšem kontekstu povojne Jugoslavije zaslužijo tudi • alpinistke Staza Cernic, Danica Blažina, Nadja Fajdiga in Barbka 98 Šcetinin, 94 Vidmar, Igor. »Po poteh Štukljeve dedišcine: Fizkultura in Dana Marincek«. https://www.dolenjskilist. si/2018/04/12/194083/novice/novice_splosno/Po_poteh_Stukljeve_dediscine_Fizkultura_in_Dana_ Marincek/ (dostop: marec 2019). 95 Djogic, »Razvoj slovenske atletike …«, 66. 96 Prav tam, 16. 97 Prav tam, 17. 98 Mikša, Peter, Urban Golob. Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana, 2013,62.; Cokl, Jure, Mikša, Peter. »«Smerže ne more biti prevec težka, ce jo je preplezala baba« : slovenski (ženski) alpinizem vcasu fizkulturnega kolektivizma (1945-1955).« Retrospektive : znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja.,2/2-3 (2020), 10-46. • smucarske tekacice Mara Rekar, Angela Kordež in Amalija Belaj, ki so nastopile na olimpijskih igrah leta 1952 v teku na 10 km, • alpska smucarka Slava Zupancic, ki je nastopila na olimpijskih igrah leta 1956 v slalomu, veleslalomu in smuku, • alpski smucarki Majda Ankele in Krista Fanedl, ki sta nastopili v vseh disciplinah na zimskih olimpijskih igrah leta 1964 v Innsbrucku, • sestri Milica in Sonja Rožman, ki sta nastopili na poletnih olimpijskih igrah leta 1952 v gimnastiki, • Milena Usenik, ki je na olimpijskih igrah v suvanju krogle nastopila dvakrat, leta 1956 in 1960, • metalka diska Milena Celesnik, ki je na olimpijskih igrah nastopila leta 1960 v Rimu, • gimnasticarka Nevenka Pogacnik, ki je nastopila na olimpijskih igrah leta 1960 v Rimu, • Vera Posinek, jugoslovanska rekorderka v teku na 80 m z ovirami leta 1949 v finalu atletskega pokala Jugoslavije, • Milica Repovž, jugoslovanska državna rekorderka v teku na 800 m leta 1948, • in Ancka Pribošek, državna prvakinja v metu diska leta 1945 na prvem državnem prvenstvu Jugoslavije.99 99 Viškovic, Rok. »Skoraj 90 let uspehov in zanimivih zgodb«. https://siol.net/sportal/atletika/skoraj-90-let­-uspehov-in-zanimivih-zgodb-244732 (dostop: marec 2019) VIRI IN LITERATURA Literatura Aškerc, Anton. Zbrano delo. Sedma knjiga. Ljubljana: DZS, 1993. Cokl, Jure, Mikša, Peter. »«Smer že ne more biti prevec težka, ce jo je preplezala baba«: slovenski (ženski) alpinizem v casu fizkulturnega kolektivizma (1945-1955).« Retrospektive: znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja, 2/2-3 (2020), 10-46 Djogic, Edita. »Razvoj slovenske atletike od leta 1945 do 1950«. Diplomsko delo, Fakulteta za šport UL, 2007. Doupona, Mojca in Krešimir Petrovic Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za šport UL, Inštitut za šport, 2000. Doupona Topic, Mojca. Ženske in šport. Ljubljana: Fakulteta za šport UL, 2004. Mikša, Peter. »Šport na Slovenskem. Oris organizacije in športne politike na Slovenskem v 19. in 20. stoletju.« V: Zbornik Statusna vprašanja slovenskega športa, ur. Dušan Macura, Mojca Doupono Topic, Blanka Mekina, 146-148. Ljubljana, Fakulteta za šport, 2010. Mikša, Peter in Maja Vehar. »Telovadba, šport in ženske na Slovenskem: cas do 1. svetovne vojne.« Retrospektive: znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja, 1/1 (2018), 10-38. Mikša, Peter, Urban Golob. Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, Slovenski planinski Muzej, 2013 Pavlin, Tomaž, »Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje«-Telesno­kulturno in športno organiziranje na Slovenskem pred prvo svetovno vojno in po njejLju­bljana: Fakulteta za šport UL, 2005. Pavlin, Tomaž. »Oris razvoja sokolske in partizanske organizacije ter rekreacije na Slovenskem.« V: Osnove športne rekreacije, ur. M. Jakovljevic, 1–17. Ljubljana: Športna unija Slovenije, 2013. Pavlin, Tomaž. »Oris razvoja celjske telesne kulture in športa po drugi svetovni vojni.« V: Iz zgodovine Celja 1945–1991, ur. Marija Pocivavšek, 242. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2006. Pavlin, Tomaž. »Ustanavljanje viteške organizacije Sokol Kraljevine Jugoslavije.« Prispevki za novejšo zgodovino, 42/1, 2002. Pernišek, France. Zgodovina slovenskega Orla. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1989. Polley, Martin. Moving the Goalposts: A History of Sport and Society Since 1945. London: Routledge, 1998. Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968. Šaver, Boštjan. »Družbena invencija in ideološka konstrukcija modernega športa.« V: Kalejdoskop športa: uvod v športne študije, ur. Mitja Velikonja Maribor: Aristej 2009. Šiljak, Violeta. Istorija sporta. Beograd: Fakultet za menedžment u sportu Univerziteta »Braca Karic«, 2007. Casopisni viri Avcin, France. »Copova smer v Triglavski steni.« Planinski vestnik, 48/9-10, (1948). Cernic, Staza. »Svojevrstna alpinistika«. Planinski vestnik, 47/6-7-8, (1947). »Finnish Athletes Win Three Events - Fast Time in 10,000 Metres.« Glasgow Herald, 23. avgust 1946. Pretnar, Jože. »Uvodna beseda«. Planinski zbornik, 1945, 5. Elektronski viri »1924 Women's Olympiad,« https://en.wikipedia.org/wiki/1924_Women%27s_Olympiad (dostop: marec 2019). Divac, Vito. »Umrla Draga Stamejcic«. https://www.delo.si/sport/drugi-sporti/umrla-dra-ga-stamejcic.html (dostop: marec 2019). Frantz, Chris. »From Mt. Olympus to Cooperstown« https://www.infoplease.com/spot/ timeline-women-sports (dostop: marec 2019). Kidd, Bruce. »Women's Olympic History, CAAWS Action Bullletin«. https://web.archive.org/ web/20131202222439/http://www.caaws-womenatthegames.ca/olympics/2004/history/ womens_games.cfm (dostop: marec 2019). »Legendarni Marko Racic, Marijana Lubej in Olga Šikovec Luncer obiskali AZS« (2016) http://slovenska-atletika.si/legendarni-marko-racic-marijana-lubej-in-olga-sikovec-lun­cer-obiskali-azs/ (dostop: marec 2019) Morris, Bonnie. »Women's Sports History - A Heritage of Mixed Messages.« https://www. womenshistory.org/articles/womens-sports-history (dostop: marec 2019). Ramirez, Kim. »A History Of Women’s Sports Media Coverage Progress & How Much Further It Needs To Go« https://girltalkhq.com/a-history-of-womens-sports-media-cove-rage-progress-how-much-further-it-needs-to-go/ (dostop: marec 2019). Sports Reference. https://www.sports-reference.com (dostop: marec 2019). Šafaric, Aleš. »Prva nogometna tekma na Slovenskem.« https://zgodovinanadlani.si/prva--zenska-nogometna-tekma-na-slovenskem/ (dostop: november 2021). Uradna spletna stran Olimpijskega komiteja. https://www.olympic.org/women-in-sport/ background/key-dates (dostop: februar 2019). Uradna spletna stran maratona Tour de Paris Marathon. https://www.arrs.run/HP_ ParisTourMa.htm (dostop: marec 2019). Uradna spletna stran Monaškega olimpijskega komiteja. http://www.comite-olympique. mc/index.php/en/history/the-womens-olympic-games (dostop: marec 2019). Uradna spletan stran dirke 24 ur Le Mansa. http://www.experiencelemans.com/contents/ en-us/d201_1932_Le_Mans_24_Hours_Competitors_and_Results.html (dostop: marec 2019) Vidmar, Igor. »Po poteh Štukljeve dedišcine: Fizkultura in Dana Marincek«. https://www. dolenjskilist.si/2018/04/12/194083/novice/novice_splosno/Po_poteh_Stukljeve_dedi­scine_Fizkultura_in_Dana_Marincek/ (dostop: marec 2019) Viškovic, Rok. »Skoraj 90 let uspehov in zanimivih zgodb«. https://siol.net/sportal/atletika/ skoraj-90-let-uspehov-in-zanimivih-zgodb-244732 (dostop: marec 2019) POVZETEK Ženski šport se je po 2. svetovni vojni zacel hitreje premikati proti ena­kopravnosti z moškim športom, ceprav je ni nikoli zares dosegel. Podoba ženske kot nežne, krhke in povsem podrejene moškemu je pocasi izginjala, zamenjala jo je podoba zdrave, športne ženske, ki se udeležuje športnih aktivnosti in tudi tekmovanj, ceprav znotraj omejitev, ki spolu priticejo. Število disciplin, v katerih so ženske na velikih mednarodnih tekmovanjih nastopale, se je najbolj povecalo v šestdesetih letih minulega stoletja. Na naših tleh so ženske vsaj na papirju imele enake možnosti, ko je šlo za špor­tne aktivnosti znotraj okvirov predvsem atletskih, gimnasticnih in smucar­skih športov. Ce pa obdobje analiziramo z vidika mednarodnih tekmovanj, je lepo razvidno, da so bile ženske na njih zastopane v zelo nizkem številu v primerjavi z moškimi. Ce primerjamo razmerje moških in žensk na olimpij­skih igrah z razmerjem med številom moških in ženskih tekmovalcev znotraj jugoslovanske reprezentance, govorijo številke še nekoliko bolj v prid moš­kim. V splošnem je takratna oblast bila naklonjena ženskam glede športnih aktivnosti, vendar jim zanje ni ponujala enakih možnosti kot moškim. Žensko so videli predvsem kot telesno aktivno, ne pa kot vrhunsko športnico. Ženske tega obdobja so bile veliko bolj kot moški vezane na vzgojo otrok, dom in gospodinjstvo. Kljub temu so nekatere jugoslovanske športnice s podrocja Slovenije dosegale odmevne mednarodne rezultate in s tem tlakovale pot generacijam, ki so prišle za njimi. Dnevi na jugu, 1937–1938 Slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za casa Kraljevine Jugoslavije Božidar Flajšman IZVLECEK Pesnik, pisatelj, kronist, ucitelj in duhovnik Jože Žabkar – Alojzij je bil rojen leta 1910 na Mikotah pri Raki, umrl pa leta 1983 v Ljubljani. Od 1. novem-bra 1937 do 1. maja 1938 je služil obvezni 6-mesecni vojaški rok v Srbiji – v Kragujevcu in Kruševcu. V tem casu je pisal razne zabeležke in pesmi, v katerih opisuje vojaško življenje in življenje v Srbiji, Makedoniji, na Kosovu ter Bosni in Hercegovini, kamor je potoval v casu služenja vojaškega roka. Še posebej opisuje versko življenje in vsakodnevno življenje navadnih ljudi. Pisal je predvsem na pisalni stroj. Vse te svoje zapiske, pesmi, razlicne dokumente, razglednice in fotografije je spel v zvezek, ki mu je dal naslov Dnevi na jugu. Ta clanek je nastal na podlagi navedenega Žabkarjevega osebnega arhiva, ki mi ga je na razpolago prijazno izrocil prior križniškega reda Janko Štampar. Clanek povzema vecji del Žabkarjevih zapisov in manjši izbor pesmi, spetih v omenjenem zvezku, ki prepricljivo ilustrirajo njegovo doživljanje takratnega vojaškega, verskega in vsakodnevnega dogajanja v Kraljevini Jugoslaviji. Kljucne besede: Kraljevina Jugoslavija, vojaško, versko in obicajno vsakodnevno življenje, Kragujevac, Kruševac ABSTRACT Poet, writer, chronicler, teacher and priest Jože Žabkar – Alojzij was born in 1910 in Mikote near Raka, and died in 1983 in Ljubljana. From 1 November 1937 to 1 May 1938, he performed compulsory six-month military service in Serbia – in Kragujevac and Kruševac. In that time, he wrote various notes and poems describing military life and everyday life in Serbia, Macedonia, Kosovo and Bosnia and Herzegovina, where he travelled while performing military service. Most of the time he describes the religious life and the eve­ryday life of the common people. He mostly used a typewriter. He bound all his notes, poems, various documents, postcards and photographs in a volume he entitled Dnevi na jugu [Days in the South]. This article was created based on Žabkar's personal archive mentioned above, which was kindly made available to me by the prior of the Teutonic Order Janko Štampohar. The article sums up most of Žabkar's notes and a smaller selection of poems bound in the above-mentioned volume, which vividly illustrate how he experienced the military, religious and everyday events in the Kingdom of Yugoslavia. Keywords: Kingdom of Yugoslavia, military, religious and ordinary everyday life, Kragujevac, Kruševac DNEVI NA JUGU, 1937–1938 Pesnik, pisatelj, kronist, ucitelj in duhovnik Jože Žabkar – Alojzij je bil rojen 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki, umrl pa je 23. junija 1983 v Ljubljani. Po maturi je stopil v križniški red. Študiral je teologijo in filozofijo 1932–4 na jezu­itski univerzi v Innsbrucku, 1934–7 teo­logijo v Ljubljani. Bil je kaplan v Metliki (1937–8), ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani (1938–41), kaplan (okt. 1941–3) in župnik v Crnomlju (1943–1969), potem pa do smrti župnik v Kropi.1 Slika 1: Jože Žabkar – Alojzij na služe­nju vojaškega roka v Srbiji, 1937–1938 Leta 1981 je izšla knjižica Brevir moj v travi, kjer je po izboru dr. Borisa Paternuja objavljenih 40 partizanskih pesmi, ki jih je med drugo svetovno vojno napisal v Beli krajini.2 Zanjo je leta 1983 prejel Kajuhovo nagrado.3 1 Teh mojih 70 let je naslov Žabkarjeva zapisa na trinajstih gosto tipkanih straneh, kjer je leta 1980 v Kropi opisal svojo življenjsko pot. Pomladi 1964 pa je na sedmih tipkanih straneh napisal Belokranjsko rapsodijo 1964, kjervverzih opisuje svoje doživljanje Bele krajine. Vir: Žabkarjev arhiv. 2 Žabkar, Lojze.Brevir moj v travi. Ljubljana: Mladinska knjiga in Partizanska knjiga, 1981. 3 M. Gregorcic. »Pogovor s Kajuhovim nagrajencem Lojzetom Žabkarjem. Pesnik, duhovnik in borec za svobodo.« Vecer, 10. marec 1983, 5. O Žabkarju so pisali tudi: 1. Darinka Sedej. »Rdeci kaplan« pa se ni ponižno uklonil. Pri Alojzu Žabkarju v Kropi, dobitniku pri­znanja OF, Glasilo Plamen, izdaja delovni kolektiv SŽ – tovarne vijakov Plamen, Kropa, maj 1980; 2. D. Rustja, M. Markelj. »Rdeci kaplan.« Priloga Dolenjskega lista, 11. marec 1982.; 3. Flajšman, Božidar. »Mesto ob Kolpi in dnevi na jugu.« Mestnik, gla-silo Mestne skupnosti Metlika, št. 5. maj 2021.; 4. Flajšman, Božidar. »Odkritje spominske plošce pesniku, pisatelju, kronistu, ucitelju in duhovniku Jožetu Žabkarju – Alojziju.« https://www.radio-odeon.com/novice/odkritje-spominske-plosce--pesniku-pisatelju-kronistu-ucitelju-in-duhovniku-jozetu-zabkarju-alojziju/ (dostop: maj 2022). Del njegovih pesmi in dnevniških zapiskov, predvsem iz vojnega obdobja v Crnomlju, pa je uredil Mirko Mahnic, posmrtno so izšli v knjigi Izpovedi (1991)4. Knjiga zajema izbor odlomkov, po tem, kar sem videl v arhivu Križniškega reda v Veliki Nedelji, pa lahko pritrdim Mahnicu, ki je v uvodni besedi zapisal, da gre le za drobec Žabkarjevih dnevniških zapiskov.5 Priorju križniškega reda Janku Štamparju se ob tej priložnosti zahvalju­jem, ker mi je na razpolago izrocil Žabkarjev osebni arhiv, Marici Androjni, Žabkarjevi necakinji, pa za pomoc pri pretipkavanju gradiva.6 Ta clanek je nastal na podlagi navedenega Žabkarjevega osebnega arhiva. Gre za bogato gradivo še nikoli objavljenih fotografij, razlicnih kore­spondenc in dokumentov, veliko je razlicnih dnevniških zapisov in na stotine pesmi. Del tega zajetnega, še ne objavljenega gradiva, je v letih 1937 in 1938 nastal v Metliki pod naslovom Metlika, mesto ob Kolpi. Julija 1937 je namrec nastopil službo kaplana v Metliki. Konec leta 1937 je iz Metlike odšel za šest mesecev k vojakom v Kragujevac in Kruševac v Srbiji, maja 1938 se je vrnil v Metliko, 28. oktobra pa se je moral vrniti v Ljubljano, kjer je prevzel vodenje Vajeniškega doma. Vodil ga je do 15. septembra 1941, ko so ga Italijani vrgli iz službe. Tedanji visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli je dognal, da je direttore rosso, da zavaja vajence in pomocnike v komunizem in jih »dirigira« v partizane. V casu vodenja Vajenskega doma je študiral sociologijo, pisal dnevnik, se vsestransko kulturno udejstvoval, predaval in vodil študentske duhovne vaje. Brez službe je bil do 22. okto-bra 1941, ko je prior Valerijan Ucak menil, da je bolje, da gre za kaplana v Crnomelj, kot da bi ga Italijani odposlali v internacijo. Tako se je 22. oktobra 4 Žabkar, Lojze Jože. Izpovedi.Pesmi in dnevnik. Ljubljana, Križniški priorat, 1991. 5 Žabkarjevi dnevniki in razni zapiski obsegajo: noviciatv Gumpoldskirchu – 1931, 1932; dve leti bogoslovja na univerzi v Innsbrucku -1933, 1934; metliški kaplan pred služenjem vojaškega roka 1937; pri vojakih od novembra 1937 do maja 1938; spet kaplan v Metliki od maja do oktobra 1938; vodja Vajeniškega doma v Ljubljani od oktobra 1938 do septembra 1941; kaplan in zatem župni upravitelj v Crnomlju od oktobra 1941 do konca avgusta 1969; župnikv Kropi od konca avgusta 1969 do smrti junija 1983. 6P. Janko Štampar mi je Žabkarjev arhiv izrocil 1. decembra 2020 vVeliki Nedelji. Takrat sem s Štamparjem posnel tudi intervju. Kratek izsek iz obširnega intervjuja je dostopen pod naslovom: Janko Štampar: Ženske v Beli krajini in na Štajerskem, https://youtu.be/nkYHQWf8AeI 1941 ponovno vrnil v Belo krajino, kjer je ostal vse do leta 1969.7 Tu je med drugim pomagal organizirati partizansko šolstvo in ustanoviti versko komi­sijo pri SNOS (febr. 1944). Slika 2: Del Žabkarjeva originalnega zapisa Teh mojih 70 let, kjer je leta 1980 v Kropi na trinajstih gosto tipkanih straneh opisal svojo življenjsko pot. Na strani osem je na kratko opisal služenje vojaškega roka v Srbiji. Med služenjem vojaškega roka v Srbiji od 1. novembra 1937 do 1. maja 1938 je pisal razne zabeležke in pesmi pod skupnim naslovom Dnevi na jugu, kjer opisuje življenje v Srbiji, pa tudi v Makedoniji, na Kosovu ter Bosni in Hercegovini, kamor je potoval v casu služenja vojaškega roka. Vsa ta potovanja mu je s t .i. dopusti omogocil predstojnik dr. Momcilo Radosavljevic, šef vojne bolnice v Kruševcu. V clanku povzemam vecji del njegovih »vojaških« zapisov, dodal sem tudi manjši izbor pesmi. Žabkar dolocene dogodke opisuje veckrat, pesmi pa piše z velikim pesniškim zano­som in mocnim doživljanjem. Vse to gradivo, ki ga je spel skupaj z razlic­nimi dokumenti in slikovnim gradivom v poseben zvezek, strani v njem so 7 V letih od 1962 do 1965 je v Crnomlju, skupaj z Žabkarjem, deloval kaplan Štefan Babic, ki je leta 2017 izdal knjigo spominov: Gospod je moja pot. Upokojenega župnika Babica sem, skupaj z Žabkarjevo necakinjo Marico Androjno, obiskal 9. marca 2018 v Mengšu. Z njim sem takrat posnel obširen intervju, iz katerega je tudi razvidno, da je Žabkar moral oditi iz Crnomlja zaradi obracuna znotraj cerkvenih vrst. Videoposnetek dela intervjuja je dostopen pod naslovom: Zakaj je župnik Jože Žabkar – Alojzij moral odditi iz Crnomlja: https://youtu.be/i50nRt5bZwY neoštevilcene, sem skušal urediti cim bolj kronološko, opremil sem ga tudi z ustreznimi naslovi. Slika 3. Naslovna stran Žabkarjevih zapisov Dnevi na jugu, iz casa, ko je služil vojaški rok v Srbiji 1937–1938. Ta clanek je napisan na podlagi gradiva v tem zvezku. Slika 4. Ena od notranjih strani Žabkarjevih zapisov Dnevi na jugu, kjer se nahaja tudi veliko pesmi, razlicnih dokumentov, razglednic in fotografij. Uvodoma je v svoje »vojaške« zabeležke zapisal: Moj preludij Na jugu dnevi hitro so minili, življenje je bilo lepo in grenko tudi. Vojaki so tovariši dobri bili, a srecanj niz v kasarni moj najtežji je preludij. KONCALI ŠOLO SMO IN GREMO MED VOJAKE Ko je koncal fakulteto v Ljubljani, so ga namenili za kaplana v Metliko, kamor je šel koncem julija 1937. Vsak dan je cakal, da ga bodo poklicali k vojakom, vložil je tudi prošnjo, da bi šel takoj. Glasila se je tako: Komandi vojnega okroga v Celju. Podpisani Lojze J. Žabkar, sin Alojzija, rojen 5. 1. 1910. v obcini Raka, srez Krško, banovina Dravska, potrjen v Ljubljani leta 1932. in mu je bilo po clenu 52 a Zakona o ustrojstvu Vojske in mornarice odložen nastop službe v kadru z odlokom z dnem 17. oktobra 1932. prosi, da se mu na podlagi priloženega potrdila (diplome) o dokoncanih univerzitetnih študijev prizna šestmesecni bogoslovski rok v kadru, ki mu gre po clenu 49. l. Vojaškega zakona. Priloge: Potrdilo o koncanih univerzitetnih študijah, Kolek za 20. Din za rešitev. V Ljubljani, 10. julija 1937. Lepo se je že privadil življenja v Metliki, ko mu je sredi oktobra metliški policaj prinesel poziv in brezplacno vozovnico za Celje. Nato si je dal nare­diti vojaški kovcek, nabavil si je tudi jedilni pribor. Pred odhodom so mu v Metliki priredili poslovilni vecer. Vsi ucitelji in uciteljice so prišli k njemu, kjer so imeli veselo gostijo z glasbo. Gospodicna Pika je imela castno dolžnost, da mu je prinesla lep »pušeljc«,8 ki ga je »na klobuk pripela, da ga ne bi burja vzela«. Za slovo so mu zapeli: »Oj ta regrutarska, oj ta zamazana, o kolikokrat boš ti še švicala /…/« Cel kup cvetja so mu nanosili tudi otroci, ce bi vsega vzel s seboj, bi lahko »šumadinske krave enkrat nasitil.« S seboj na jug pa je vzel samo slovenski »pušeljc« – rdece nageljne, rožmarin in roženkravt. Ko se je na jugu slucajno prikazal iz njegovega kovcka, so se mu nasmehnili, ceš, kakšno dekle mora imeti, da mu je naredila tako lep »pušeljc«. »Ali vedel ni nihce, da je bil tako samo meni dan, da ni v njem nic solz se vjelo ob slovesu /…/« V kasarni v Celju mu je bilo vse po domace. Oficirji so bili obzirni, brez problemov so lahko hodili iz kasarne. Cakali so na vlak iz Maribora, ki bo pripeljal rekrute dijake, namenjene na jug. Konec oktobra 1937 je v Celju napisal sedemkiticno Rekrutsko pesem, katere prvi dve kitici se glasita: Koncani šolo smo in gremo med vojake: Bojece stiskamo srce si plaho, kam nas pošljejo smo radovedni, kje cete mi dijaške bomo redni. Pozabljeno je vse v kasarni bilo: Siti smo že cakanja in Celja, v pesmi še celo nemirni hocemo odhodnega povelja. Takrat je bil tudi gost pri celjskih kapucinih, ki so bili do njega zelo lju­beznivi. Pri celjskem županu Alojziju Mihelcicu je bil gost na kosilu. Z vlakom je pred odhodom za en dan odšel celo v Žalec in Gotovlje. Potem je prišel cas odhoda. V kasarni so jih oskrbeli s špehom in hlebcem kruha. Dolocili so ga za vodjo skupine (v njej so bili še Tone Jelenc, OFM, Jože Vošnjak in Adolf Volasko), ki je bila dolocena za odhod v Kragujevac. Neki rekrut je bil »kru­ 8 Šopek. ljav« kot Cromwell, pa je moral v Skopje.9 Zvecer so dobili ustna in pisna navodila, kako se morajo obnašati.10 Ob sedmih so v dolgem sprehodu odšli na vlak. Peli so na ves glas, da se je kar temnilo: »Delaj, delaj, dekle pušeljc /…/ Pozimi pa rožice ne cveto /…/ itd.«, da so bili vsi hripavi. Slika 5. Pisna navodila, ki so jih pri vožnji z vlakom morali upoštevati rekruti. 9 Verjetno Žabkar misli na Oliverja Cromwella (25. april 1599–3. september 1658), ki je bil angleški general in državnik. 10 Žabkar je kotvodja skupine prejel naslednja pisna navodila: 1. »Dužnost vagonskog starešine. 2. Zabranjuje silazak regrutima na vozu dok se ne da znak; 3. Zabranjuje prelazenje regrutima iz vagona u vagon za vreme otva­ranja vrata, prozora i izlazak na platikorma; 4. Zabranjuje stajanje na stepenicama, sedenje sa izbacenim nogama iz vagona; 5. Zabranjuje bacanje iz vagona kroz prozor raznih predmeta kao kamenja, pra­znih flaša, otpadaka od jela i. t. d. jer sve to može koga da povredi; 6. Stara se da u vagonu bude primeran red, da se ne bacaju razni otpaci po patosu, provetrava vagon i pazi da pri tome na vlada promaja u vagonu t. j. da ne otvara prozor na obe strane vagona, zambranjuje diranje kocnica i regulatora; 7. Stara se da niko od regruta ne napusti vagon brez njegovog znanja, U tu svrhu on postavlja po jednog sprovodnika kod vratiju vagona; 8. Pazi da se u vagonu na nacini šteta i kradje, U slucaju da se ipak desi duž­nost mu je, da krivca pronadje i prijavi komandantu transporta. Ako se ne pronadje štetu snose sprovodnici i starešinima vagona; 9. Stara se, da se hrana i voda uzima samo na onim mestima gde je to odredjeno. Pri tome ne dozvoljava, da regruti izlaze iz vagona gologlavi i bez gornje odece.« S kovcki na ramenih in s pesmijo v ustih so marširali cudovito dobro razpoloženi. Šolski upravitelj Roter je pel tako dobre volje, kakor da bi zadel na državni loteriji dva milijona dinarjev. Na postaji poslavljanje, »cel trop deklet, mater, tet in stricev itd. se je cmerilo v robce, kot da bi šli na fronto.« Dolg vlak je bil nabito poln, napolnili so ga kot sardele v konzervi. Vlak je potegnil v temno noc. Žabkar je bil miren in se je smejal mlademu fantu, ki je pil žganje, da bi pozabil na vse, kar se trenutno dogaja. V Zagreb so prišli ob deseti uri zvecer, kolodvor je bil poln vojakov, oficirjev in konjev. Tu so se jim pridružili Varaždinci, ki so jih nagnali v živinske vagone. Ko so vkrcali še konje, je vlak krenil proti Slavonskemu Brodu. V Zagrebu je 30. oktobra 1937 napisal štirikiticno pesem Nasmihanje, zadnji dve kitici se glasita: Vlak je bežal, meril je daljino, dalec so ostali moji znanci, tih pozdrav poslali so mi od Brežic še Gorjanci … Mati moja solzo z robcem je otrla, nema na postaji vame se zazrla. Sinko piši, ko dospeš v tujino, sinko, kot si ljubil, ljubi domovino! Na vlaku se je vrstila pesem za pesmijo, zaspali so ob drugi uri zjutraj. Jutranja zarja jih je zbudila v Slavonskem Brodu. Voda, kruh, voda. Bila je nedelja, praznik Kristusa Kralja! Jezil se je, ker na tako velik praznik ne bo mogel maševati niti ne iti k maši. Hudic naj vzame vse skupaj! Nikakor se ni mogel potolažiti. Slavonska pokrajina mu je bila dolgocasna, zato je takrat dremal. Pred ocmi pa se mu je odvijal film, kako bo v kasarni. Varaždinci in Hrvatje so takrat preklinjali in govorili tako, da jih še »svinje ne bi poslušale«. Vlak je sopihal proti Sremski Mitrovici, Rumi, Zemunu, ob progi so se pasle ovce in crede svinj. Z Zemuna je bil krasen pogled na prestolnico Beograd, ki ga je oblivalo pozno jesensko sonce. Med vožnjo iz Zemuna do Beograda je 31. oktobra 1937 napisal štirikiticno pesem, Slavonska pušca, zadnja kitica se glasi: Vabila Sava v zlate je valove, železni most pod vlakom je zastokal, kot med Donavo in Savo se je zožil, v Belgrad vlak opoldan je privozil. Posavska dolgocasnost se je odmaknila, na desno in na levo vame zro palace. Popoldan vroc ugašal je vecer v asfaltu, pevacica v kafani nizki pesem je zapela v altu /…/ Beograd jih je sprejel vase, kakor veliko krokodilje žrelo. Sprehajali so se po mestu in ga obcudovali. Žabkar zapiše: »Donava na severu, most v Zemun, Kalemegdan, Terezije, cel kup ljudi, ki se jim caršija pravi. Vse polno elementov, ki so vse prej kot pa zahodnoevropski. Sliši se hrešcec glas iz gostiln. Ministrstva so velike mogocne palace, denar se tu steka v velike banke. Mesto spekulacij, trgovcev, zelenašev in kar hoceš.« V Beogradu je 31. oktobra 1937 napisal štirikiticno pesem Cerkev Kristusa Kralja, tretja kitica: Romarji smo utrujeni na dolgi poti. Romarji? Vojaki zvesti domovini. Pustili dom smo, drage svoje, sami bomo ves cas v tujini. NA JUG OB MORAVI Ob prepevanju slovenskih pesmi so jih ob peti uri popoldne natovorili na nov vlak, pol osebni, pol tovorni, in jih peljali v Šumadijo, v Kragujevac. Med vožnjo je 31. oktobra 1937 napisal petkiticno pesem Deklica poje v veceru. Nekaj verzov: Kovcek se kovcka tišci, na vlaku je polno ljudi. Vmesna skromna postaja: Deklice tri se smejijo, okno odprto nasproti, tihost vecerno s pesmijo deklica moti. Navelicani credarskega nadzorstva in dolge utrujajoce vožnje so si želeli samo eno, da cim prej pridejo na cilj, v mesto, ki ga niti s fotografij niso poznali. Spomin pa jim je bežal nazaj domov. Na vsaki postaji jim je bilo bolj pusto. Ljudje z visokimi crnimi kucmami in pletenimi cokulami, ki so spominjale na malajske barke, so vstopali, izstopali in jih opazovali z radovednimi pogledi. Dolgo casa so stali na postaji v Lapovem. Bili so v Šumadiji, srcu Srbije. Noc je že legla na zemljo in vedeli so, da bodo še dve uri brzeli proti jugu. Preden so izstopili, so zapeli še eno pesem. KRAGUJEVAC Kakor ovce so jih izgnali iz vagonov. Drug drugemu so podajali kovcke, bili so slabe volje in nervozni. Iskali so se kakor izgubljeni otroci. Nasproti se jim je prismejal castnik: komandir Seid K. Kondurovic, kapetan I. razreda. Njihov predstojnik v bolnicarski ceti je narocil voznike in se z njimi pogajal za ceno. Nato so se skupaj s kovcki vkrcali na vozove. Tresoc so se vozili po razritih ulicah in cestah skozi še dokaj razsvetljeno mesto v kasarno v Vojno stalno bolnico. Kaldrma, kaldrma so udarjala kolesa in mršavi konji so se na vso moc potili, kocijaž pa jim je pravil o tem in onem v mestu. Kafana pri kafani, rdece in rumene lucke, izložbe, pesem »pevacic« iz umazanih lokalov. Gruca vojakov, oficirji, psi in promenada. Povsod sami izpiti obrazi, menda zdravi sploh ne hodijo ob vecerih na ulico. V mestu je malo cerkva, nobenega znamenja, nic domacnosti, sam neskoncen dolgcas. Stara dama, ki se je z njimi peljala na vozu, se jim je skušala prikupiti. Žabkar zapiše: »Hvala Bogu, da je kmalu izstopila.« Voz je nato krenil v hrib, oni pa za njim peš. Prišli so do dolge železne ograje in parka, poznojesensko cvetje so osvetljevale elektricne luci. Pred njimi je bilo veliko poslopje, okna so bila vsa razsvetljena. Bili so pred staro vojno bolnico Šumadijske divizijske oblasti. Voznik je zložil kovcke k vratom, pobral od vsakega po enko »banko« (deset dinarjev) in odšel. Požarni pri glavnem vhodu na vrt jih je gledal. Podnarednik Cvetkovic pa jih je cakal pred vrati. Smehljal se je in pokazal, naj mu sledijo. Žabkarjev kovcek je bil težak, da je kar stokal pod njim. Skoz glavni vhod so prišli v kasarno … KASARNA Skozi vrt/park je vodila dolga pot, nato po stopnicah gor in spet dol, skozi nizka vrata v novo stavbo in v Dijaško sobo v pritlicju. V sobi je bilo deset postelj, druga poleg druge. Na stenah samo kraljeva slika in »državna trikolora« (zastava). Vse je zaudarjalo po praznini. Notri ni bilo ne stolov, ne miz, ne omar, ne umivalnikov. Izbirali so si železne postelje. Vse so bile enako trde, visoke, nerodne. Niso se še zavedali, da je treba opustiti vsako kritiko in se pac sprijazniti z novim domovanjem. Obotavljaje in z medsebojnim pomilovanjem so utrujeni legli k pocitku. Upanje na kaj boljšega je splahnelo. Dvajset mladih fantov je spalo v mali sobi in zoprno težak zrak jih je tišcal v prsih, ko so se zjutraj zbudili. Dežurni jih je prišel budit: »Ajde vojsko, diži se!« Prvo jutro v kasarni mu je bilo kakor pol sodnega dneva. Spoznanje, da ne smeš ven, da moraš cakati povelje za zajtrk, da ne smeš v cerkev maše­vati, ne k sveti maši, in še da je vse skupaj ena sama narejenost, je v njih sprožilo bolestno utesnjenost. V njihovih srcih je ubilo vso korajžo in voljo. Soba je bila na novo pobeljena. Vse stenice so ocitno zamazali v špra­nje, da tisto prvo noc ni cutil nobene. Tudi pozneje je imel pred temi rde-cimi in na videz mirnimi živalcami mir. Kar gre zahvala komandirju Seid I. Kondurovicu, ki je energicno skrbel za cistoco. Na stenah pa ni nikjer bilo niti križa, nic božjega. Ko je molil jutranjo molitev, se je spraševal, kako se bo na vse to privadil. Slika 6: Soba v kasarni. Za praznik Vseh svetih so stari vojaki lahko odšli v mesto. Novinci pa niso smeli niti v cerkev niti na pokopališce. Bil je lep soncen dan, pa so morali biti doma za ograjo. In zato seveda slabe volje. Še hudic ne bi zdržal tako vtisnjen v vsakdanjost uniformirane neumnosti! Vendar so imeli s seboj slovensko pesem in peli so, da je dolgcas kar zbežal iz kasarne. Vošnjakov Jože je pel tenor in kar brnel. Prvi dan so tako srecno preživeli, da so lahko zvecer, utrujeni od brezdelja, legli v trde postelje. VOJAŠKA SUKNJA Na tešce so jih postavili v dve vrsti in jim narocili, da se morajo prešteti. Langerholz in Ante Marušic sta bila prva v njegovi ceti, Rupar z nadimkom dobri vojak Švejk in Volasko pa zadnja. Ko so korakali po mestu, so šli prvi pocasi, zadnji pa so tekli. Pred skladišcem so cakali celo uro. Vojak mora cakati. Vsak kos obleke, ki jim jo je dal podnarednik, so morali posebej podpisati in zavesti v pro-tokol. Najprej so dobili jopico, ki se ji pravi po vojaško »koporan«, zatem hlace ali srbsko »cakšire«, pas z imenom »opasac« ovijalke in »cokule«, to je cevlje in nazadnje šele plašc, ki ima turško ime »šinjel«, krona vsega pa je bila cepica, ki jo nosi vsak Srb, po imenu »šajkaca«. Vse to so jim naložili v narocje in dodali še perilo, postrigli lase in jih gnali v štiriredih skozi mesto na kopanje v vojaško kopališce. Po kopeli so se preoblekli in gledali drug drugega, kako zgledajo v »tej vojaški suknji«. Domov grede so morali prepevati. Seveda najprej: »Oj ta vojaški boben …« Kar odmevalo je po kragujevških ulicah. Dekleta so debelo gledala, ker niso bila vajena slišati tako ubranih glasov. Bili so sami študentje in bilo jih je veliko. Prve ure v uniformi so bili nerodni. Koraki so bili trdi. Nekateri si na noben nacin niso znali sami naviti ovojk, pripeti pasu itd. Postali so pravi vojaki, ceprav niso imeli ne bajoneta ne puške. »Ce bi me videla moja mati, bi se smejala …« je nekdo pripomnil, ko so se gledali in primerjali, komu so hlace prevelike, komu jopica preširoka, cepica premajhna. Vsekakor, eno je bilo nesporno, trebuha ne spraviš pod vojaško uniformo. Slika 7: V kasarni, Žabkar drugi z leve. Cevlji so tako glasno udar­jali po kaldrmi, da si že sto metrov v naprej vedel, da ti nasproti krevsa vojak, ki je komaj zacel nositi vojaško suknjo. Spocetka je bil vesel, pozneje pa je samo štel dneve, kdaj bo spet lahko odložil vojaško suknjo. Spraševal se je, kdo je kriv, da se zanicuje vojaška uniforma? Menil je, da bi dijaki morali imeti posebno obleko, ki bi jih locila od drugih vojakov že na prvi pogled. Oznaka – dva prekrižana meca pod vratom je že pomenila nekaj, ampak ne dovolj. Okusna obleka naj bi bolj pritegnila dijake v vojaški stan in bi se posledicno veselili vojaške suknje. Tako pa so vsi govorili le o nekih cunjah in o neoku­snosti blaga, barve, oblike itd. Toda tudi prekrižani meci so jih dobro šcitili. Vsakdo jih je vikal in ker so imeli skoraj vsi ocala, so se zdeli vsem še bolj kulturni in uceni. Ta dva meca sta pomenila vec kot oba kilograma možga­nov v glavi. Šest mesecev bo nosil vojaško suknjo. Bog ve, kdo bo potem nosil nje­govo, se je spraševal. SEVDALINKA Deset dni so bili v kasarni brez vsake lepe misli, brez vsakega diha zuna­njega sveta, brez svete maše, vkovani v temne okove »remca«,11 ki nic ne ve in nic vedeti ne sme. Cudno veliko sprememb se je zgodilo v teh dneh. Naucili so se korakati paradni korak, pozdravljanja, ki ga ne bo nikoli poza­bil, šteti zvezde na ramenih, poslušati, ce jim je še tako neumen kaplar kaj v glavo vtepal, molcati, požirati grenke in prositi za vsako malenkost. Vsega tega niso bili vajeni, zato jih je vsako podrejanje bolelo. Najvec pa so lenarili v ozracju, ki ni spodbudilo nobene lepe in pametne misli. Tako so živeli iz dneva v dan. Kotel za hrano je bil umazan, vsak dan so se mu bližali z isto disciplino -»pravac za hlebac«12 in še »pravac za kazan« 13. Gnani so bili kot ovce v vrsti po dva in dva. Molitev sta na povelje izvajala enkrat pravoslavni, enkrat katoliški vojak. Potem so v gosjem redu šli pomivat porcije in sklede v kuhinjo, ki je bila polna muh in šcurkov, da jim je kar v trebuhu goma­zelo. Nato so šli nazaj v sobe, kjer je bral brevir, sledili so razgovori, debate, tarokiranje; karte je s seboj prinesel p. Kalist. Pri taroku so nalagali podofi­cirje, da to niso navadne igralne karte, ker je bilo kartanje pri vojakih strogo prepovedano. Od pete do sedme ure so imeli vedno na programu petje v njihovi sobi. Vošnjakov tenor, Breznikov bariton in Langerhozov bas, so 11 Remac - vojaški novinec - Rekrut.V: Dr. Janko Jurancic. Srbohrvatsko-Slovenski slovar, 2. razširjena izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972, 960. 12 Smer za kruh. 13 Smer za kotel. bili glasovi, da je še upravnik bolnice veckrat postal pod njihovim oknom in poslušal. Ti vojaški veceri s pesmijo so se jim za vedno vtisnili v spomin. Kadar se mu zvecer ni ljubilo spati, je narocil bosanskemu ciganu, ki je spal poleg njega, da mu je zapel uspavanko. Sevdalinko, ob kateri je hitro zaspal.14 Fant je tako obcuteno pel, da se je zraven jokal. Zidanje Skadra na Bojani, Pašino slovo v Istambulu, Crven fesic, Golubice bela … Golubice bela, što si nevesela? Kako ne bi bila jadna ne vesela, kad moj golub leti, od jata do jata i on grli in ljubi golubice bele, moje drugarice … Golubane beli, kad ceš doci k meni? Golubice bela, nemoj tugovati! opet ce se golub natrag da se vrati… Žabkar mu ni zameril, ce ga je potem, ko je zapel vse pesmi, ki jih je znal, zbudil in ga vprašal, ce je zadovoljen in ce je bilo lepo. Kadar je pel Crven fesic, se je tako razvnel, da ga je moral miriti. Vedel je, da mu je »srce pelo z usti« in da je imel pred ocmi svoje dekle Bosiljko … 14 Sevdalínka, bosanska muslimanska ljubezenska pesem. Nenehno pa jih je jezilo, ker niso smeli maševati. Dejali so jim, da pred prisego sploh ne smejo v mesto. Smeli so samo na »Slavo«15 v okviru kasarne v Garnizonu »Vozarskega polka«. Pop, katoliški duhovnik, in muslimanski Hodža, so opravljali obrede. Zacel je tisti, katerih vernikov je bilo vec. Deseti november je le prišel. Gnali so jih k zaprisegi v bližnjo cerkev. Vojaški duhovnik g. Anton Ronko jim je navdušeno govoril o vojaški zves­tobi, resnosti prisege, žrtvi za državo itd. Vsi so ga napeto poslušali. Zunaj dvorišca, pred prosvetno dvorano, so jih fotografirali. V Park Hotelu so zaj­trkovali. Popoldan so imeli od ene do osme ure prvic dovoljenje, da so smeli svobodno v mesto. »Dozvola za slobodan izlaz u varoš« s komandirjevim podpisom. G. Ronko jih je vse povabil zvecer k Milošu v kolonijo »Pri lepem razgledu«, kjer so jedli »šumadinsko kajgano.«16 Peli so pesmi in bili vese­lega razpoloženja. Pozno zvecer so peli generalu Martinovicu podoknice. Prvic v življenju je jedel »koljivo«,17 sladko in kolac itd. Minilo je prvih štirinajst dni vojašcine. 15 V srbski Cerkvi se je utrdila navada, ki sega v same zacetke srbske vernosti, da vsaka družina vsako leto obhaja krstno ‘slavo’ – praznik družinskega zavetnika in spomin na krstprednikov. Med najpogostejšimi družinskimi zavetniki so sv. Nikolaj, sv. Jurij, sv. Dimitrij, sv. Mihael, sv. Janez Krstnik. Obred ‘slave’vodi duhov­nik, ki blagoslovi slavski kolac s posebnimi molitvami in ga razreže. Med obredom mora biti prižgana sla­vska sveca. Obred spremljajo pesmi, cestitke, zdravice. Duhovnik se ob tej priložnosti seznani s clani družine. Krstna ‘slava’ je dolga stoletja pomagala ohranjati vernost med pravoslavnimi Srbi. Srbska krstna slava – del svetovne kulturne dedišcine, Edinost in dialog Unity and Dialogue, letnik 69, leto 2014, številka 1-2, 189-193. Dostopno na: http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/Edinost/69/190-194.pdf 16 Umešana jajca. 17 ‘Koljivo’, kuhana zdrobljena pšenica, pomešana z medom in orehi. Slika 8: Dovoljenje vojaku Jožetu Žabkarju – Alojziju za prost izhod v mesto Kragujevac zaradi njegovih osebnih zadev. Dovoljenje velja od 13. do 20.30 ure. Šumadinska stalna bolnica, 19. december 1937. Slika 9. Prvi z leve Jože Žabkar – Alojzij v Kragujevcu, 1937/38. VOJAŠKA PRISEGA Žabkar opiše vojaško prisego kot slovesno obljubo, ki je dana v imenu božjem, kot najbolj vzvišena in svecana obveznost, da hoce vojak svojo dolžnost izpolniti ne glede na žrtve, potrebne v ta namen. S prisego se vojak zaveže, da bo poslušen, zvest in vdan svojemu kralju in svojim pred­stojnikom. Domovini se zaobljubi, da jo bo branil s svojim življenjem, svoji vojaški zastavi pa se zaobljubi, da je ne bo nikdar zapustil ali se ji izne­veril. S prisego klice vojak Boga in svojo vest za prico, da govori resnico, svojo cast in življenje pa zastavi kot poroštvo dane obljube. Prisega se pred duhovnikom, kot posrednikom med Bogom in ljudmi: pri sv. Evangeliju in križu, kot znamenjih, ki ga bosta navajala in spremljala k izvrševanju dolž­nosti: pred zastavo, kot vojaško svetinjo, ki predstavlja kralja in domovino, katerima vojak prisega. »/Pravila službe, t. 55. 56./« Prisega (zakletva) kakršno vsak vojak ob nastopu službe priseže, se glasi: Jaz, (ime in priimek), prisegam pri vsemogocnem Bogu, da bom vrhovnemu poveljniku oboroženih sil, kralju Jugoslavije Petru Drugemu, vedno in v vseh okolišcinah biti zvest, z vso dušo predan in pokoren, da se bom za kralja in domovino pogumno boril, da vojaško pri­sego nikdar in nikjer ne bom prelomil in da bom ubogal vse ukaze nadrejenih starešin in jih zvesto izvrševal. Tako mi Bog pomagaj!18 Enkrat izrecena prisega velja za ves cas trajanja vojaške službe. /t. 372./ 18 Vojaška prisega v srbšcini se je glasila takole: “Ja, (ime i prezime), zaklinjem se svemogucim Bogom, da cu Vrhovnom zapovedniku sve vojne sile, Kralju Jugoslavije Petru Drugom, svagda i u svim prilikama biti veran, svom dušom odan i poslušan, da cu se za Kralja i Otadžbinu junacki boriti, da vojnicku zakletvu nigde i nikada necu izneveriti i da cu sve zapovedi svih pretpostavljenih mi starešina slušati i verno izvršavati. Tako mi Bog pomagao!” Vojaki – rekruti so vojaško prisego izrekali kolektivno, v postroju (po verski pripadnosti), pred duhovniki vseh verskih skupnosti. Podrobneje o vojski Kraljevine SHS/Jugoslavije v knjigi: Bjelajac, Mile. Vojska Kraljevine SHS/Jugoslavije 1922-1935. Beograd: Institut za noviju istoriju, 1994. SVETA MAŠA PRI VOJAKIH Šele 13. novembra 1937, na god svetega Stanislava, je smel prvikrat maševati. Najbolj ga je bolelo in tudi vse ostale, da je bil štirinajst dni brez svete maše oziroma ni mogel maševati. Cim bolj so se trudili, da bi smeli maševati, tem bolj so se jim postavljale razlicne ovire. Vse so si morali kupiti sami: vino za sv. mašo, svece, purifikatorije,19 lavabo robcke, amikte20 itd. Le star obrabljen mašni plašc in že cudno zdelan kelih21 jim je prepustil g. Župnik Vinodolac, ki je bil sicer velik revež, a dober po srcu. Šumadincem je bil v želodcu, vernikom pa dober pastir, ki se je zanje res veliko žrtvoval. Imeli so revno cerkvico, kapelo, utesnjeno zakristijo in samo en oltar. Kar ob steni so si naredili še en prenosni oltar, da so se lažje zvrstili. Osemnajst duhovnikov je moralo od petih do pol osmih odmaševati pri dveh oltarjih. Drug drugemu so ministrirali in vmes molili brevir. Pri tem so hiteli, da niso nikoli zamudili svojega dela v uradih. Ljudje so radi prihajali k njihovim sve­tim mašam. V adventu so imeli tudi zornice. Seveda je bilo vse drugace kot doma v Sloveniji. Po dolgem casu so si izvojevali vso svobodo: smeli so svobodno v mesto, maševati, iti od poldne do dveh v mesto in prav tako zvecer za vecerjo. Tako so lahko hodili tudi k vecernicam, tudi »visitatio Sanctissimi«22 so veckrat napravili. Njihovo vojaško življenje je potem postalo povsem drugacno. Pomagali so spovedovati vojaškemu duhovniku kot tudi župniku. Spovedovali so za gimnazije, za ljudske šole, vojake itd. Bili so dušni pastirji. V svoje zabeležke je takrat zapisal prednosti, ki so jih imeli duhovniki pri vojakih: 19 Beli laneni robcek za brisanje keliha v casu maše. V: Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog kršcanstva, ur.Andelko Badurina. Zagreb: Sveucilišna naklada Liber, Kršcanska sadašnjost, Institut za povijest umetnosti, 1979, 495. 20 Platnen prtic, ki pokriva pri maši duhovnikovvrat in ramena. V: Prav tam, 111. 21 Kelih je posoda z dolgim pecljem namenjena za pitje. V kršcanstvu je kelih posoda za vino, ki pri evha­risticni daritvi pomeni navzocnost Kristusove krvi. Prav tam, 313. 22 Obisk najsvetejšega. Naredjenje Min. Vojske i Mornarice Dj. br. 26.720/34. 4. jan 1935. Vojni list: Tacaka 3 pod a) cl. 49. Zakona o ustrojstvu Vojske i Mornarice: gru­pirani po vjeroispovesti magde ce ostati samo, dok ne završe najnužniju vojnicku obuku. Za to vreme imaju biti u vojnickom odelu ali se nece brijati ni šišati ako to po svojim vjerskim obredima ne smeju ciniti. Po završenoj vojnoj obuci redove djake razporediti po vojnim bolnicama izvan dotadašnjeg garnizona … Da se ne upotrebljavaju na službe, dužnosti i radove koji ne dolikuju njihovom sveštenickom zvanju … Ministar V. i M.: Petar Živkovic. F. Br 22, 910 od 8. nov 1935. in Dj. Br. 16.672. z dnem 15. avgusta 1932.23 23 720/34. 4. jan. 1935. Vojaški vestnik: 3. a) tocka 49. cl. Zakona o organizaciji vojske in mornarice: razvr-šceni po veroizpovedi kjerkoli bodo ostali, le dokler ne opravijo najnujnejšega vojaškega usposabljanja. V tem casu morajo biti vvojaški obleki, vendar se ne bodo ne brili ne strigli, ce jim tega ne dovoljujejo njihovi verski obredi. Po koncanem vojaškem usposabljanju naj se vojake-dijake namesti v vojaških bolnišnicah izven dotedanjega garnizona… Naj jih ne uporabljajo za službe, dolžnosti in dela, ki ne ustrezajo njihovem duhovniškem poklicu… »MinisterVin M.: Petar Živkovic. F. št. 22, 910 z dne 8. nov. 1935 in Dj. št. 16.672 z dne 15. avg. 1932.« VOJAŠKI GOSPOD DUHOVNIK Posebej dober vtis je na Žabkarja naredil gospod Tone Ronko, ki je bil nekako njihov duhovni vodja pri vojakih. Žabkar ga je imel rad, ceprav ga je Ronko nekajkrat tudi »pošteno prijel.« Na Sokolski ul. 3. so ga veckrat obiskali. Ob crni kavi, pri caši vina ali ob skodelici šumadinskega caja, tudi pri torti za Štefanovo, so zapeli. Vodil jih je v kolonijo in seznanil z dobrimi ljudmi. V njegovi družbi so pozabili na kasarno in na vse sitnosti. Gospod Ronko jih je šcitil in zagovarjal. Organiziral je tudi pevski zbor. Ce je bilo treba, je posredoval pisno ali telefonsko, in tudi okregal jih je pošteno, ce so ga kje kaj polomili, oziroma imeli premalo vojaškega duha. Božicnica in polnocnica sta bila lepa dokumenta katoliške zavednosti. Ko so ob novem letu prišli iz pocitnic in so jih prekomandirali, jih je navduševal, kako lepo bo v Kruševcu. Ko je Žabkar odhajal iz vojaške službe, ga je šel obiskat v Kragujevac. Žal je bil Ronko takrat nekje na potovanju in se mu ni mogel tudi osebno zah­valiti za vse dobro, kar mu je storil. Imel ga je namrec za dobrega sveto­valca in prijatelja, tako pri vojakih v Kragujevcu kot tudi v Kruševcu. Ob tem je Žabkar zapisal: »Naj mu Bog vse povrne, kar mi je dobrega in koristnega storil!« Med služenjem vojaškega roka je Žabkar napisal vrsto pesmi, v katerih je opisoval tudi vojaško življenje. Dvajsetega novembra 1937 je v Kragujevcu napisal: Kosilo V vrste so trudne vojake nagnali: Desno ravnaj se so strogo ukazali. Drug se za drugim pocasi vrste, prazno v želodcu vsakemu je. Vsi na ukaz so se hitro odkrili, glasno molitev vsakdanjo molili. »Pravac za hlebac« so vsi zacutili, k oknu po kruh so jo hitro zavili. Dva sta na kolcu »kazan« prinesla: Gredo po vrsti s skledo v roki, narednik hladno vsem ukazuje, v vsake besedi mater jim psuje. »Potiljak drže brzo zauzmi!« S »porcijo« vsakdo h kosilu se sili, bogme, kot ovce krog vode v koritu, zadnji vojak se še najbolj mi smili. »Porcijo svaki da pere!« kaplar na glas se za mizami dere. Corbo pojedli so vsi s slastjo, žejo gasili so z hladno vodo. Tiho odšli so nazaj v kasarno, hitro mladina, stari nemarno. Boga smo hvalili v sobi ves dan, na postelji svoji je vsakdo zaspan. Pustost vojaška pa tone v vecer, v srcih stoterih vstal je nemir: dalec doma se spominja me mati! O, da bi mogla roke mi dati … Slika 11: Vojaško kosilo Na straži Tiho noc beži mimo kasarne: Svetli hodniki zadevajo vanjo kot prameni luci temne oblake. Ura na steni brzi v sekundah pocasi: Rezko odbija se v mraku tiktakanje njeno, kot moje ni prazno srce nobeno. Suh se odlamlja kašelj iz sobe; dvajset zastruplja slabotnih ljudi, dvajset vojakov okužil bo jeticni, sredi tišine precutih noci. Sam sem na straži požarni: Cemu sem pokonci, o da bi vedel! trd mi korak je na trdem betonu, v žepu roke so kot kosi ledu, sobe krog mene so polne smradu. Cakam na smeno in štejem minute. Dolge kot vecnost so zame precute. Cakajo z mano vsi udi pocitka: Joj, kako služba vojaška je bridka! PISMA IN RAZGLEDNICE Kmalu po prihodu v Kragujevac je zacel prejemati pisma in razglednice s pozdravi in novicami, zanimivimi in nezanimivimi. Brat, ki je bil v »osmi šoli«, mu je kar privošcil, da je šel dalec na jug, da bo videl, kako se godi našim fantom, ki pridejo doli »vojaško suknjo nosit«. »Vse je za silo, samo svoboden nisi,« mu je pritrjeval. Za tiste, ki so navajeni svobode, je res težko pustiti se vkleniti v ozke vezi. Bogoslovec Tone Vukšinic mu v pismu 3. novembra 1937 trdi, da ima smolo, ker mu komandira Cvetkovic. Daje mu nasvet, naj se javi »na lekar­sku«, da mu ne bo treba »vežbati«. Super revizijo bo sicer težko dosegel, ce pa jo bo, bo cez 14. dni že v Ljubljani. Piše mu tudi, da je zlasti slabo mesto na »Prijemnom odelenju«, najboljše pa v »Invalidskem sudu« in na »Diviziji.« Hrano naj si dobi v mestu v hotelu »Talpara«, in sicer na bloke. Na koncu mu v pismu pove, da bo lahko veliko lenaril, vse pa je odvisno od srece. Ocitno se je Žabkar hotel izogniti vsaj delu vojašcine, ko zapiše: »Seveda ni bilo nic z apicitis,24 ne s srcno napako, ceprav je po cl. 3. t. 6. možnost bila morda dana?« Lado Lencek je vedel, da ima na jugu veliko casa. Zato ga je v pismu rotil, da mu mora kaj napisati za njegovo misijonsko zbirko, ki jo bo izdal za božic. Hotel je imeti zborno deklamacijo: »Zvezda z Vzhoda«. Želel je tudi takojšen odgovor in cim vec rokopisov. Sestra prednica iz Metlike Felicita, mu je v pismu poslala Miklavža. Najbolj ga je razveselila, ko mu je poslala mašno perilo, da bo imel s cim maševati – do sedaj mu je robec služil za purifikatorij, brisaca za amikt itd. Sestra Cecilia pa se mu zahvaljuje za vošcila in mu piše prisrcno ljubeznivo pisemce. Florjancicev Mirko iz metliške hiralnice pa mu neprestano pošilja pozdrave. 24 Vrsta bolezni. Šestnajstega novembra 1937 mu Ivan piše dolgo pismo. Opiše mu razne razmere v Ljubljani, predvsem pa predavanje E. Kocbeka na temo: »Kako naj se bojujemo proti komunizmu.25 Antikomunizem razširjajo kapitalisti ter hocejo izrabiti kršcanstvo v svoje namene. Mi pa se moramo približati cim­bolj Kristusu in ne držati ne z enim ne z drugim itd. Kmalu po teh besedah se je vnela debata in dr. Ehrlich je zahteval z mladci vred, da mora preda­vatelj nehati in preklicati svoje zmote.«26 Oce mu od doma piše, da se ga vsi spominjajo, nima mu pa kaj poslati za Miklavža, samo svoj koledar. Vsako pismo, ki ga prejme od doma, je polno ljubezni in skrbi. Lojzka se mu oglaša iz Komne, kjer je sezona za smucarje in pravi, da ima dosti višinskega zraka … F. Salmic mu je napisal dolgo pismo sedmega decembra 1937. Salmic je zaposlen v Vajeniškem domu, ki je, kot piše, mocno nezorana njiva. Skupaj z Leonom in Metodom je zastavil vse sile, da se zadeve uredi zlepa ali zgrda. Glavne »gavnerje« so odslovili, nekatere zacasno, da so se zunaj streznili in se spokorjeni vrnili nazaj. Narediti fante za notranje prepricane katolicane, to je težka naloga itd. Dekan P. Bitnar mu je poslal brevir, ker ga še ni prejel iz Metlike. Iz Metlike je sicer prejel veliko pisem, kjer ga tudi nestrpno cakajo, da se vrne od vojakov. Ob tem Žabkar ugotavlja, da bo Sv. birma 22. maja 1938, ko bo že doma v Metliki. Tone Vukšinic mu je iz lemenata27 poslal kar dosti ctiva: Vzajemnost, Mentor itd., saj je dobro vedel, kaj vse intelektualec pogreša pri voja­kih. Kritiziral mu je razmere v slovenskih revijah, jezen je bil na Dejanja. »Enteercheidung je marksisticna revija, ki jo posnema ta naša mlada revija,« je zapisal. Vukšinic mu kmalu napiše novo pismo, v katerem spo­roca, da je semeniški vodja prepovedal revijo Dejanje v lemenatu. 25 Edvard Kocbek (1904–1981), slovenski pisatelj, pesnik in politik 26 Ehrlich Lambert (1878–1942), slovenski teolog, etnolog in politik. 27 Bogoslovje, semenišce. Maturantka Ivanka Madžariceva mu piše dolgo pismo in poroca novice iz »centrale«. G. Tomšic je premešcen v Plevlje, kjer bo v civilu služil vojsko, hodil v šolo, maševal in »vdihaval zrak v rodnem mestu pokojnega patri­arha Varnave«.28 Tomšic se je Žabkarja spomnil za god. Iz Plevelj mu je napisal: »Bog Te ohrani zdravega in cilega do 1. maja, da boš ponos in dika jugoslovanske vojske.« Istocasno se je cudil, ker ga ni nic obiskal v Plevljah, kjer je bil profesor na gimnaziji in ucitelj v ljudski šoli. Žabkar zapiše, da se je Tomšicu najbolje godilo. Imel je sijajno družbo, tako med katolicani kakor med pravoslavnimi. Slovenska mlada pesnica Marija Brencic mu je poslala svoje pesmi: »Spev tihe doline«, ki jih je v kasarni z veseljem bral. Rajner Erklavec, župnik iz Semica, mu je sporocil, da bodo kmalu spo­mladi zaceli rušiti staro župnišce, novega bodo naredili že do jeseni 1938. Zaželel mu je tudi »veliko zdravja in obilo soncnega vojaškega humorja ter cim prej veselo snidenje!« P. Pavel ga je prosil, da bi mu kaj napisal za »Mlado moc«. Številka (ce bo seveda izšla?) izide za Veliko noc. Za pustni torek so študentje v konviktu naredili zabavo. Kleriki niso aktivno sodelovali. Igrali so Nušicevo »Sumljivo osebo«. Petega marca pa v Franciškanski dvorani pod pokroviteljstvom ceškega konzula Minovskega igro »Štirje porocniki«. V Sv. Miklavžu je bila ukradena monštranca in ciborij, ki so ga dobili nazaj. KRUŠEVAC Po novem letu 1937/38 je bil Žabkar poslan v Kruševac na služenje vojaškega roka v vojaško bolnico. V srbski narodni pesmi, ki jo je bral v gimnaziji, je prvikrat slišal za Kruševac, nekdanje prestolno mesto Srbije, kjer je »stoloval«29 slavni car Lazar. Niti od dalec si Kruševca ni predsta­vljal takega, kakršnega je videl v resnici. Opisal ga je kot navadno srbsko 28 Srbski patriarh Varnava (1880-1937) je bil 40. patriarh Srbske pravoslavne cerkve od leta 1930 do 1937. 29 Stolovati - imeti stalni vladarski sedež. mesto, kakršnih je dosti na jugu. Malo mestece se je vgnezdilo med reki Moravo in Rasino, ki je zacelo šele tedaj, v povojni dobi, dobivati znacaj pravega mesta. Pojavile so se tovarne, predvsem v okolici, kjer je bila že prej mocna industrija. Pod zemljo so zgradili novo tovarno za izdelovanje vec vrst strupenih plinov, razstreliva in podobno. V bližini se nahaja znani vojno-tehnicni zavod »Obilicevo«, kjer je poleg tovarn in smodnišnic tudi vojaška šola za obrtnike-strokovnjake. Ucenci se imenujejo »pitomci« in nosijo svojo vojaško uniformo. Delavci so umazani, sicer pa dobro služijo v državni tovarni za orožje. Zaslužijo 950.-Din mesecno za družino in še zase. Pijejo malo. Stanovanje ni drago, hrana tudi ne, samo obleka stane. Življenje je še kar dobro. Ulice so po vecini brez kamenja, nekatere so »kaldrmisane«30 še od casa carja Lazarja, ki je nekoc tu »rezidiral.«31 Prehajajo pa v vas in na polje, tako da ne opaziš, kdaj si prešel iz umazane v še bolj umazano predmestje in na kmete. Zanimivost srbskih mest je, piše Žabkar, da ima vsaka hiša svojega psa. Tudi po vec, ki so seveda brez pasme, navadni pocestni mešanci, grdi, da jih težko gledaš in si vesel, ce jih potolažiš. V predmestju Kruševca živijo reveži ali pa cigani. Pred vsako hišo je kup otrok, na kratek konopec privezan pes, na oknih visijo cunje. Vabijo tudi dekleta, ki imajo zato »premalo obleke na sebi, da njih meso bolj vabi in mika.« Mehke gladke roke ciganov te prosijo milodarov. Ce želiš, ti sredi ulice zaigrajo vsako pesem in ce jih ne odženeš, te spremljajo še domov in te oberejo do zadnje pare. Sicer pa cigani obkoljujejo s svojimi razdra­panimi kocami in šotori celo mesto. Po cele dneve in noci igrajo na violino po »kafanah«, gostilnah in križpotjih. Oni vedo za vsako »Slavo«, pogreb, poroko in nikjer jih ne manjka. So pa nekateri pravi umetniki. Žabkar jim je že v Kragujevcu novembra 1937 posvetil pesem: 30 Makadamske. 31 Imel rezidenco. Šumadijski cigani Sedijo na pragih in pipe kadijo: Poslali so v mesto ciganke, da prosijo darov na trgih, in ure in ure v izložbe strmijo. Ko noc se na ulice blatne uleže, vzamejo gosle in gredo v gostilne, gostom do jutra radi igrajo, nehati prosit nikoli ne znajo. Bivajo sami v svojem predmestju: hiše s plotovi so vse zagrajene, nizke in skromne so vse brez kužka med njimi nobene. Osvajajo mesto v obrocu železnem, zdravi in mocni živijo pošteno, prodaja za pare med njimi dekle se nobeno. Med njimi trgovci so tudi bogati, varajo tujce kot svoje domace, so dobri vojaki in zvesti državi, a zvesti najbolj so ciganski naravi. Nadalje Žabkar navaja, da je cerkva v južnih mestih malo. Zidane so v tipicnem pravoslavnem slogu in najvec samevajo prazne. Pokrajina okoli Kruševca se mu zdi dolgocasna, ozadje mu je bolj slikovito. Na zahodu je namrec gorovje Kopaonik, ki je od maja pokrito s snegom in kamor hodijo smucat Beograjcani. Visoke gore so proti Nišu, z gozdovi porasle pa proti severu cez Moravo. Polje je rodovitno s pšenico, koruzo in krompirjem. Ogromne kolicine zelja rastejo okoli mesta in tržnica je vsak dan, pozimi in poleti, preobložena »sa kapusom, paprikom, lukom itd.« Zelo lep pa je kolodvor, samo dostop do njega je velik problem, še pose-bej, kadar je deževno vreme. Takrat le z vozom lahko prebredeš velike luže. Blato je kakor smola, ki se kot klop drži kože in cevljev, ki jim Srbi pravijo »cokule«. Ko je Žabkar v Kruševcu izstopil s svojimi kovcki z vlaka, ga je obkolil trop nosacev in voznikov, ki so z njim barantali, kdo ga bo ceneje vozil. »Gospodine, da mi platite samo jednu banku, ja cu da Vas odvezem, kud god ocete!« Žabkar pa: »Nemoj me dirati! Ja uopšte necu, da se vozim. Idem pješice!« Drugi mu je ponujal poceni prenocišce v »kafani, gde ima najlepše pjevacice«. Ko se je znebil sitnežev, mu je potegnil kovcke iz rok majhen decko in jih nesel na svoj voz. »Gospodine, ja Vas vozim za polovinu banke!«32 Šel je za njim, sedel v dokaj udoben voz in že se je peljal po »kal­drmi« v mesto in dalje v Vojno bolnico. Na vsakih nekaj hiš je bila »kafana«, gostilna, hotel, cevapdžinica, pekarnica. Vse hiše in lokali nosijo imena po razlicnih evropskih mestih, rekah, gorah in razlicnih znamenitostih. Vse živ­ljenje se ob lepem vremenu dogaja zunaj pred gostilnami. VOJNA BOLNICA/APOTEKA Zavili so iz mesta in po niški cesti dospeli do vojašnice Cara Lazara. Še nekaj korakov in stal je pred Vojno bolnico. Dežurni podoficir ga je pus-til cakati s tovarišem Breznikom celo uro pred vrati upravnika bolnice. Potem so ju sprejeli in vprašali, po kaj sta prišla. »Da služimo vojsko!« je na kratko pojasnil! Upravnik ju je pogledal izpod namršenih obrvi in oba po predstavitvi prav po pravoslavno prijazno pozdravil. Brez dolgih stav­kov je Žabkarja nastavil v apoteko v službo k porocniku Petru Djodjevicu, Slavka pa v ambulanto. Dela ni bilo nobenega, casa na pretek, naredniku, porocniku in majorju sta tako pomagala »zabušavati«. Cas mora nekako miniti. Cudovit dolgcas v teh pustih prostorih, kjer se zdravi nekaj bolnikov. Komandira in Bogu cas krade upravnik, ki je vse prej kakor ljubezniv mož, 32 »Gospod, ce mi placate samo en krajcar, vas odpeljem, kamor želite!« Žabkar pa: »Pustite me! Nocem se voziti. Peš grem!« Drugi mu je ponujal poceni prenocišce v »gostilni, kjerso najlepše popevkarice«. Ko se je znebil sitnežev, mu je potegnil kovcke iz rok majhen decko in jih nesel na svoj voz. »Gospod, jaz vas peljem za pol krajcarja!« kakršnega potrebujejo bolniki vojaki. Tisti, ki so ostali v kasarni, pa so imeli vedno dovolj dela. Bolnica je imela 30 postelj, ki so bile zasedene samo tak-rat, ko so prišli rekruti, ali ce se je pojavila kakšna epidemija in podobno. Vse so zdravili z aspi­rinom, kininom, saridonom, kal­cijem in obliži. Delali so recepte za družine castnikov in podca­stnikov, delili tudi »bolnim oficir­jem zdravila za njih specijalne bolezni«. Prepisovali so vse mogoce inventarje, zapisnike, porocila, razporede, dnevnike, akte in kdo ve kaj še vse. Vsak dan isto. Zvecer so vse to nosili v podpis nadrejenim ali pa na pošto. To je bila tudi priložnost za brezskrbni odhod na promenado, sprehod v park ali kam drugam. V bolnici je bil mali bog narednik. Komandiral je po svoje in držal z vojaki. Ker je imel neko kmecko dekle v Bivolju, je vedno zahajal k njej. Zato je bil v bolnici le tisti cas, ko je bil tam tudi upravnik. Komisar bolnice je bil Crnogorec Ivan Vlahovic, navihan kakor sam vrag, drugace pa dober. Veckrat so tudi njega potegnili. Zdelo se mu je, da bo od dolgega casa ponorel v vojaškem pustem raz­položenju. Cakal je na boljše case. Vsi so ga gledali debelo, tudi bolnicarji so mu le strahom kaj povedali. Opazoval je kakšno hrano so dobivali vojaki, špinaca je bila dolga pol metra, zelje sesekano s sekiro, kruh pa je bil dober. So se pa že takoj prvi dan javili pri naredniku – vodniku Franju Jergovicu na Jug Bogdanovi ulici 32. Gospod jih je silno prijazno sprejel. Bil je tajnik Cerkvene obcine, ki je imel pri sebi shranjene cerkvene stvari, vse potrebno za svete maše itd. Kar v njegovi sprejemnici so naredili oltar in na njem vsak tretji dan maševali. Tudi ljubezniva gospa soproga in mala Andrejka in Mirko so jim takoj postali najboljši prijatelji. Veliko veselih ur so vsi, ki so bili na službi v Kruševcu, preživeli pri njih. To so bili: Metod Rupar, ki so mu pravili »Dobri vojak Švejk«, Franc Kranjc, ki je delal z Ivanom Koresom in Ruparjem na Vojnem okrogu, Slavko Breznik in seveda Žabkar, ki so mu pravili pesnik. To je bila peterica slovenskih fantov, ki so v kasarni štiri mesece živeli skupaj kakor bratje. Ni bilo obiska, poti v kino ali v gostilno, da ne bi bili vsi skupaj. Hodili so na sprehode, v park in cez most na reki Rasini. Veliko so peli pri Lipuževih na ulici Cara Lazara 3, pri dr. Gordjenku, pri Jergovicevih, v Obilicevu pri podpolkovniku Žabkarju in še drugje. Žabkar zapiše: »kdo naj bi v eni sapi vse dobre duše naštel.« Prvi dnevi vojaške službe v Kruševcu so bili doloceni za ogledovanje mesta. »Vašari«33 vsako soboto so jih še najbolj zanimali. Ulice so bile polne živine, svinj, ovac, puranov, voz in ljudi na njih. Vmes so bili cigani, malo tujcev, veliko vojakov, ki išcejo zakotno gostilno, kjer lahko brezskrbno pijejo, se zabavajo in »vse kar hocejo za denar dobe. Cast (dekle) po 10 ali 20. dinarjev«. Ko je šel Žabkar zvecer v mesto, se je skoraj z revmatizmom v roki vrnil domov. Samo salutiranje! Ce samo enega castnika ni pozdravil mu je ta že grozil, kot da je storil zlocin proti zašciti države! Narednikov in podnarednikov navadno niso pozdravljali! Rad je hodil v mesto, navadno samo zato, da je lahko opazoval življe­nje, ljudi, živali, bral je napise na trgovinah, se smejal umazanim kupcijam, 33 Sejmi. ki jih zganjajo po nekaterih lokalih. Vcasih je pil crno kavo, ce ni slucajno videl, kako jo kuhajo. Jesti se ni upal, ker ni nikomur zaupal. Najvecja skrb jim je bilo maševanje. Toda kje? Nikjer nobene katoliške kapele, kaj šele cerkve. Nekaj casa so, kot že omenjeno, maševali v privatni sobi g. Jergovica. Potem so našli lokal, v katerem so vcasih prodajali kruh in socivje, ker pa je bil vlažen, so se izselili. Za ta prostor so placevali 150 Din najemnine. Pocistili so tla in stensko umazanijo pokrili s papirjem. Oltar so naredili iz navadne mize, kjer so prej klali jance in sekali teletino. Mizo so pogrnili z vojaško rjuho, nanjo pripeli prt in postavili dva steklena svecnika, na steno pa sliko Matere Božje, ki jo je dala gospa Lipuževa in oltar je bil gotov! Maševati jim je bilo prepovedano. Upravnik bolnice si je na vse nacine prizadeval, da bi Žabkarja kdaj zasacil, ko bi šel brez dovoljenja ven iz kasarne. Grozil mu je s štirinajstimi dnevi zapora, ce bi se le kdaj drznil kršiti ta »cudoviti vojaški red!« Pa mu ga ni nikoli uspelo dobiti. Žabkarju se je zdelo preneumno, da bi se dal »nad­mudriti« takemu modrijanu. Kadar ga je prav pošteno potegnil in ga vlekel za nos, mu je upravnik vse verjel. Nekaj casa je bil tudi vojaški duhovnik in tedaj je smel nositi svojo duhov­niško obleko. Talar s križem je Šumadincem izredno imponiral. Polkovnik ni vedel, da je njegov križ samo redovno znamenje. Zato je vprašal kapetana: »Ma kažite mi g. kapetane, kako da ima ovaj mladic vec toliki orden?«34 Podobne zanimivosti so se mu dogajale tako v Kragujevcu, kot v Kruševcu, kjer je užival tudi razne ugodnosti: druženje v oficirskem domu, obiskovanje najboljših restavracij, sprehode po promenadi, v bolnici je imel veliko pro-stega casa … 34 »Povejte, g. kapetan, kako da ima ta mladenic že tako visoko odlikovanje?« MAŠEVANJE NA PROSTEM Kako je maševal za vojake na prostem? Enostavno. Vzel je mizo, kjer so prej jedli poparo35 za »zajutrek«36, jo pogrnil z navadno rjuho, nanjo dal namizni prt in dva svecnika. Ker ni imel križa, je snel svoj križ s talarja in ga postavil na sredino oltarja in maševal. Da mu veter ni odnesel hostije, jo je napol pritrdil s kelihom. Vojak, ki mu je ministriral, je svece sproti nažigal do konca svete maše. Castniki so pred oltar razvrstili vojake v velik kvadrat. Navdušeno jim je pridigal, da se je sam sebi cudil. Govoril je napol srbsko in napol hrvaško in vsi so ga razumeli. Delil je tudi druge zakramente. Kršceval je kar v sobi. V Obilicevem je pri Žabkarjevih krstil malega Jožka, v Bivolju pa je malo Mileno krstil kar v spalnici. Spovedoval je v parku, na cesti, v kasarniškem krogu, v svoji sobi. Porocali so z župnikovim dovoljenjem v »kapelici«. Pogrebi so bili revni. Enajstega aprila 1938 je komandantu mesta Kruševac podal raport na podlagi katerega je dobil dovoljenje za sveto mašo na Veliko nedeljo. V originalu se dovoljenje glasi: Na Uskrsnu nedelju bit ce sveta misa za sve katoliške ofi­cire, podoficire i vojnike u 8. sati u ovoj kasarni! Istotako bit ce sveta misa i na Uskrsni ponedeljak u 8. sati. Neka se svi katoliški vojnici upute na dolo-ceno mesto, koje odredi Komandant mesta. Citat ce svetu misu gospodin redov-sveštenik Alojzij Žabkar, koji je na službi v ovdašnji Privremeni Vojni bolnici. Naredjujem, da može imenovani redov-sveštenik nositi za vreme uskrsnih blagdana svoje sveštensko odelo in da se za ovo vreme oprašta od svake službe i dužnosti u Vojnoj apoteci. 35 Jed iz poparjenega kruha. 36 Zajtrk. Imenovani kao i drugi sveštenici in bogoslavi imaju ovih dana slobodan izlaz u varoš, da mo-gu slobodno vršiti svoje svešte­niške dužnosti, koje jima predpisiva njihova veroispovijest! Redovu-bogoslovu Breznik Alojziju i Krajnc Francu doz-voljavam, da idu u Paracin, da pomažu g. Župniku Mecilovšek-u, koji je zamolio za pomoc Komandu mesta. Svi Rimo-Katoliški vojnici imaju na Uskrsno nede­lju i ponedeljak slobodno!37 Sicer pa je o verskem življenju v Kruševcu Žabkar zapisal, da so pravo­slavci mlacni. Samo za »Badnjak«38 in veliko noc pridejo pogledat v cer­kev. Prižgejo svecko, se poklonijo, pokrižajo in gredo. Naj jih svecka v cerkvi zastopa! Imajo pa dve cerkvi, staro in novo. Stara je v temelju še iz dobe Cara Lazara, po imenu »Crkva Lazarica«, nova pa nosi ime po svetniku Sv. Save, leži pa v dolnjem mestu. Umetnina ni nobena! Kapelic ali drugih znamenj v Srbiji sploh ni. Najbolj pomemben del praznika ali nedelje je »igranka« z narodnim kolom. Ko cigani zacno igrati, je vse noro. Tudi ce ima kdo svoj god, ime­ 37 »Na Velikonocno nedeljo bo v tej vojašnici ob 8. uri Sveta maša za vse katoliške castnike, podcastnike in vojake! Prav tako bo Sveta maša tudi na Velikonocni ponedeljek ob 8. uri. Vsi katoliški vojaki naj bodo poslani na mesto, ki ga doloci krajevni poveljnik. Sveto mašo bo bral gospod vojak-duhovnik Alojzij Žabkar, ki službuje vtukajšnji Zacasni vojaški bolnišnici. Ukazujem, da lahko imenovani vojak-duhovnik za velikonocne praznike oblece svojo duhovniško obleko in da je v tem casu oprošcen vseh nalog in dolžnosti vvojaški lekarni. Imenovani, pa tudi drugi duhovniki in bogoslovci, imajo v teh dneh prost izhod v mesto, da lahko svobodno opravljajo svoje duhovniške dolžnosti, ki jim jih predpisuje njihova vera! Vojakoma-bogoslovcema Breznik Alojziju in Krajnc Francu dovoljujem, da gresta v Paracin pomagati gos-podu župniku Mecilovšeku, ki je za pomoc prosil krajevno poveljstvo. Vsi vojaki rimskokatoliške vere imajo Velikonocno nedeljo in ponedeljek prost!« 38 Božic. novan »slava«, gre v cerkev, da pop blagoslovi koljivo in kolac.39 Na cvetno nedeljo ali za Telovo so zaceli uvajati tudi procesije. Katolicani žive zelo revno katoliško življenje. V Kruševcu cerkve sploh nimajo. Kapelica je sramota za državo, izgleda kot navadni »ducan«40 za kruh, vlažen in umazan. Pa še ta je samo od danes do jutri. Duhovnika sploh nimajo svojega. Ce ni nikogar pri vojakih, pride vsak mesec enkrat maševat g. župnik Rudi Mecilošek iz Paracina. Tam imajo tudi podobno kapelo, ki je namešcena v staro vratarjevo sobo, bolj šupo, ki je naslonjena na tovarno stekla. Vernikov je v Kruševcu okoli 500. K sveti maši jih prihaja kakih 60. Veliko je Madžarov, Hrvatov in nekaj slovenskih družin. Sploh se versko življenje nic ne razvija, in to zaradi pomanjkanja duhovnika in cerkve. Nujno bi bilo, da bi se cim prej zgradila vsaj kapela, ce že ne cerkev! Veckrat se zgodi, da kdo umre brez duhovnika in se sploh ne zmenijo zanj. Mnogi že prestopajo v pravoslovje. Aprila 1938 je Žabkar zbolel in v bolnici v Kruševcu je 6. aprila napisal: Bolan sem bil Cakal sem težko jo v bolnici vojaški, od vseh strani zadelan, z upi, dvomi vsak hip sem gledal skozi okno, opajal kakor opij me je duh mrtvaški. Izmucen kot hudic, ki caka dušo spokorjeno pred cerkvenim pragom bil vsak vecer sem spet in spet poražen, up moj v cakanju neskoncnem prazen. Dušilo me je v prsih upanje strupeno, kot roka mrzla zeblo me je v grlo, gledal sem nenehno na pocasno uro, vroco roko tišcal na omarico stekleno. 39 Slašcica. 40 Trgovina. Nic nisem sanjal kot nekoc o sreci, da bodo mrzle jutri morda moje roke, na upadlih prsih nemo sklenjene sem videl, cakal da zgodi se cudež … Zdravnik je mimo šel z glavo zmajaje, v pridu kakor smrt je v plašcu belem bil, vbodljaj me igle komaj cutno je zazebel, v vrocici v uri tisti znova spet sem se rodil. S SONCEM POPOLDANSKIM HODIM Žabkar je bil vedno poln domislic, »vcasih je bil siten, vcasih korajžen« v družbi. Od vseh je imel najvec casa na razpolago. Po cele dopoldneve je prespal v bolnici, ali pa je spravil Slavka na sprehod proti Bivolju. Najrajši sta hodila po poteh, »kjer ni bilo sledi upravnikovi nogi.« Po globokem blatu, skozi stranski izhod, sta jo mahnila in si ogledovala zanimivosti kmeckih koc in njihovo življenje. Kmetje so bili posebni tipi. Te je opazoval v uma­zani gostilnici pred mostom cez Rasino. Mize so bile tako umazane, da se mu je rokav prijel na podlago in je imel velike skrbi, da ga je uspel ocistiti z bencinom. Kmetje so obicajno pili samo mehko rakijo, malo vina in se pogovarjali. Bili so sami dobri politiki, ceprav ni nobeden znal brati. Med njimi je bil tudi oce dekleta, ki se je na debelo prodajalo vojakom ob nedeljskih vecerih. Reven mož, ki je imel številno družino, se mu je smi­lil. Morda niti ni vedel, kako družba za njegovim hrbtom opravlja njegovo hcerko. Tudi visokih kupov sena, za katere se je vedno bal, da jih ne bi kdo zaž-gal, ne bo pozabil. Še manj pa kmeckih dvorišc in šumadinskih obrazov ob nedeljskih popoldnevih! O sprehodih proti reki Rasini41 in Bivolju je napisal pesem: 41 Gre za reko Rasino, Žabkar piše Sasino. Most cez Rasino Po poti k Rasini narastli s soncem popoldanskim hodim, popotnik hrepenec v neznano v polju kruševskem krog blodim. Srecanja z ljudmi bojim se: Cudno gledajo me vsi, kot bel metulj pogled gorak na licu mojem obvisi. Dekle v rdecem krilu klice me, cemu? Namig mi razodeva. Crnih se oci bojim mocno in rajši grem na most cez Rasino. Kadar sta šla po dolgi široki cesti proti Obilicevu, je moral »vcasih nos tišcati.« Veckrat pa se ogniti temu ali onemu dekletu, ki se je nalašc zadelo vanj, da bi jo pogledal, »ceprav bi ob tem apetit izgubil.« Umetnost je bila priti ob vecerih domov v kasarno, ne da bi te kdo opazil. Ce so imeli dovoljenje, je bilo enostavno, še ponosni so bili, ce so šli mimo kakega oficirja in mu zbujali skomine, da bi jih le vprašal po kosu papirja, ki so ga imeli vedno s seboj, kadar so šli v mesto. Pecat, podpis, zavedeno v protokol ali samo službeno, vedno iste besede, samo uro so predpostav­ljeni spreminjali po svoji mili volji. Najraje so zapisali »dozvola važi do 20 casova«. Sreco so imeli, ce so kdaj dobili dovoljenje brez datuma in ure. Takšno priložnost so porabili za daljše izhode! Clovek se, zapiše Žabkar, lahko samo smeji vsem tem avanturam, ki jih pri vojakih pocenja? Takrat pa je bilo vse to imenitno, saj so bili »tako pootroceni, da se jim je vse to dopadlo.« Vcasih je bil upravnik slabe volje in ni hotel podpisati dovoljenja. Ce je bil v nedeljo dež, je bilo v redu, saj se je takrat lahko pošteno naspal. Ce je bilo lepo vreme, pa so morali cez plot v mesto. V bolnici ni bilo nobene kontrole, delal si, kar si hotel! Vendar jih je vcasih oviral tisti prismojeni strah, ki se ga v kasarni vsak takoj naleze. Da bi te morda le kdo ne videl. Kadar so se odprla vrata, je vsak takoj pomislil, da je vstopil ravno njegov komandir in da išce ravno tebe. Smešno, ker so imeli tudi »gazdo«, ki je dobro pazil, da bi jih pravocasno opozoril na nevarnost, na patrolo, na nezaželjene goste … Hiša na ulici Cara Lazara 3 bo Žabkarju ostala za vedno v spominu. Tam so živeli njegovi prijatelji Lipovževi. Dobri prijatelji so postali v zelo kratkem casu. Kadar so hoteli na veliko peti in biti veseli, so se pri Lipovževih zbrali vsi, »kar jih je v Kruševcu talar nosilo«, kar je bilo razvidno iz mecev na ovratniku uniforme. Gospod strojevodja Joško Lipovž je bil vselej nasmejan in njegova gospa dobre volje. Ce so bili pri njih doma ali ce so šli kam dru­gam, vedno so vzeli s seboj njihovega malega Toncka. Gospod Lipovž je bil predsednik cerkvene katoliške obcine in se je najbolj trudil za njihovo ubogo kapelo. Lipovža je »žrla« velika revšcina, ceprav je imel nekaj privarcevanega denarja, vendar mnogo premalo za novo kapelo. S težavo so si najeli majhen lokal, ga za silo opremili, gospa Lipovževa je dala iz svojega stanovanja Marijino sliko, da so jo obesili na oltar. Tako skromne »kapele« kot v Kruševcu še ni videl. Smrdljiva, vlažna klet, ki je bila vcasih lokal za prodajanje zelišc, brez oken, samo na vratih so bila stekla. In še stala je na neprimernem mestu. Ni imela niti nobenega znamenja, da nihce ni mogel niti slutiti, kaj se nahaja v njej. PRAVOSLAVNI GOSPODI Žabkar opisuje tudi srecanja s pravoslavnimi gospodi in zapiše, da so to posebna poglavja. »Vedno smo bili z njimi taktni, nikoli jih nismo žalili. Vedeli smo samo eno: da so oni v zmoti!« Pravoslavje se mu zdi smešno, zlasti zato, ker molimo istega Boga in ker imamo v vsem podobno liturgijo, cerkve, knjige in podobno redovno živ­ljenje. Nikakor ne more razumeti, kako je mogoce, da se tako oddaljujemo, vcasih celo sovražimo. Pri tem zapiše. »Ce clovek živi med temi tam doli na jugu, jih opazuje, vidi, da so ti vcasih skoro bolj podobni božji popolnosti kot mi. In vendar so v zmoti! Seveda ne trdim, da so duhovniki našim katoliškim dorasli v svoji eksegézi,42 izobraženosti. Eno nas drži pokonci pri naših juž­nih bratih: da imamo visoko kulturo! Vse drugo imajo tudi doli! Bili pa so vsi pravoslavni do mene prijazni.« DEŽURNI POŠTAR Dva meseca je bil tudi dežurni poštar v Vojni bolnici. Upravnik je imel vcasih vse mogoce kaprice, mucil ga je z enim samim pismom in bil lju­bosumen na pošto vojakov. Najbolj ga je jezilo, da sta z Lojzetom dobila veliko pošte od doma in drugod. Ni mu šlo v glavo, kdo se toliko zanima za študente, ki morajo »samo vojsko služiti in nic drugega misliti.« Mož je imel fiksno idejo, da morajo samo garati, tudi zabušavati, ne iti niti za pet minut iz kasarne, se z nobenim oficirjem pogovarjati. Hotel je imeti monopol nad sleherno njihovo mislijo in besedo. Istocasno je bil tako cudovito domiš­ljav, da se je vsakomur smilil. Žena, ki je bila doma iz Niša, ga je imela za copato. Prišla ga je kontrolirat celo v bolnico, v njegovo pisarno, da se ja ne bi oziral za kako žensko. Kadar je Žabkar šel na pošto, mu je sledil, ce je le mogel. Cemu? Kdor je filister je pac suženj svoje neumnosti, je enostavno revež, ki se mu ne da nic dopovedati. Velikokrat je Žabkar mahal s taško (poštno torbo) po tisti neumno nerodni kaldrmi in na pošto nesel sveženj pisem. Spotoma je bral casopise, ki jih doma v bolnici ni smel brati javno. Narocenega je imel Slovenca, bral ga je vsak dan, ampak le takrat, ko je bil sam. RUSKI PREKUCNIK Pri vojakih so brali tudi romane. Paziti pa so morali, da jih ne bi kdo osumil komunizma, ce so slucajno brali kakšno nemško knjigo. Nekoc je Žabkarju zmanjkalo crnila za nalivno pero. Ker ni imel dovoljenja, da bi ga šel kupit v mesto, je dobil pri Slavku življenjepis Stalina, ki ga je bral v apoteki. Porocnik ga je videl in se pozanimal za naslov. Ko je videl ime tega ruskega »prekucnika«, mu je takoj previdno svetoval naj odloži knjigo, ceš, 42 Eksegéza, besedna ali stvarna razlaga kakega teksta, zlasti svetega pisma. da mu bo škodila. In da ga lahko kdo prijavi komandantu, ki bi ga takoj kaznoval (zašil). Žabkar se je na to samo smejal, obenem pa je vedel, da se ni igrati z vojaško strogostjo. Pozneje je to knjigo bral v prostem casu v bol­niški sobi. Bral je tudi srbske romane, kar mu je pac prišlo pod roke, kupoval revije, casopise in se neumorno vadil branje cirilice. Strokovnih apotekar­skih knjig ni maral, ceprav ga je šef silil z njimi. Sicer pa clovek kar odreveni, ce samo »špinaco je in cvibak43 melje in caka, kdaj bo 24 ur minilo, da mu bo cim preje stekel rok vojaške službe!« Z zanimanjem je cital tudi srbske narodne pesmi. Zbirka Vuka S. Karadžica ga je navdušila. Velikokrat je stal pri radiju in poslušal narodne pesmi. Užival je tudi, ko je hodil s kolegi v »Beograd« in tam poslušal »peva-cice«, ki so vedno pele pozno v noc. Zanimivost teh lepih melodij mu je prirasla k srcu, ceprav sta ga vzdušje in cudni obrazi deklet odbijala. »DRAGA ŽENO, JA SE U TE UZDAM VIŠE, NEGO U SVU JUGOSLAVIJU!« Na služenju vojaškega roka je zapisal tudi drobec pisma, ki ga je Bosanec pisal svoji ženi za Veliko noc: Draga ženo! Evo, dobi malo vremena, da ti napišem par ljubazni reci, u kojima ti mogu u prvom redu javiti Hvaljen Jezus i Marija, u drugom redu mogu javiti, draga ženo, da sam zdrav Fala Bogu i živ. I vama želim zdravlje od Boga i srca svoga …. Sada draga ženo, ja ti kažem, pazi dobro nase i na djecu, pazi što bolje možeš, jer mene glava boli za djecom, pazi na djecu kao oci u glavi, nemoj, da mi djeca odaju po studeni goli i bosi, jer ako mi djecu upropastiš ti svojom krivi-com, nemoj me cekati kot kuce, gledaj onda kuda ceš, jer cu te zaklati ko jare ……. Draga ženo, ja se u te uzdam više, nego u svu Jugoslaviju! Znam, da ti je težko do dinara doci ali slat cu ti ja. Svaki dan imam 33 pare, to mi je sviju novca od Države. Molim vas sve kod kuce, da se ponašate ovo 6 i pol meseci kako ste se ovo 11 i pol meseci ponašali. Nemojte se vi svadjati ni skim. Dobro radite i slušajte starog oca! Sada nema ništa nego pozdrav Tebi, draga ženo, i pozdrav starom 43 Prepecenec. ocu, djeci Mili i Finoj i braci i babi i snaji i sestrama s najviše pozdrav mojoj Anki. …….Pozdrav svim rodjacima i komšijama itd.44 Vojnik Bolnicar Petar Djevar, Kruševac, cvetna nedelja 1938« IGRA NATRGU Iz bolnice so mu aprila 1938 dovolili izlet v Sarajevo, Visoko, Kosovsko Mitrovico, Skopje in nekatere kraje po Srbiji. Vsa ta potovanja je tudi opisal. Denimo, v Visokem je opazoval ples deklet na glavnem trgu in med drugim zapisal: Dekleta imajo lepo vezane dimije, jopice in džerdžane, svilene robce na glavi in vse polno zapestnic na rokah. Ena je najlepša med vsemi in se vse krog nje suce. Dekle je lepo kakor v filmu, še lepšo ima narodno nošo, prožen korak pri kolu in ni nikoli utrujeno. Cudim se mu, ko si po prestani igri briše pot s cela in zopet zacne plesat. Slikal sem jo in nasmehnila se mi je, nekdo pa me je postrani pogledal, vedel sem, da pod fesom rastejo hude misli, ce se njegova izvoljenka kam ozre in sem jo kmalu drugam odkuril. Pa nisem nic mislil! Pesem je postajala vedno hitrejša in glasnejša. Vedno tesneje so se držali za roke, glasba je postala monotona v svoji hitrosti. Cigani so se z goslimi skoraj bolj potili kot plesalci v svojem burnem tempu. Malo dekletce je spustilo roke in se umaknilo iz kola. Prerinilo se je skozi množico, ki je buljila v kolo in ga narahlo pocukalo za rokav. »Evo, vojnice, da i mene 44 »Draga žena! No, pa imam nekaj casa, da ti napišem nekaj ljubeznivih besed, s katerimi ti najprej sporocam Hvaljena Jezus in Marija, nadalje pa lahko sporocim, draga žena, da sem zdrav, hvala Bogu, in živ. Tudi vam želim zdravja od Boga in svojega srca … Zdaj, draga žena, pa ti pravim, dobro pazi nase in na otroke, pazi kakor dobro zmoreš, ker me zaradi otrok boli glava, skrbi na otroke kot na puncico svojega ocesa, ne dovoli, da otroci po mrazu hodijo goli in bosi, ker ce s svojo krivdo uniciš otroke, me ne cakaj doma in premisli, kam boš šla, kerte bom zaklal kotkozlicka … Draga žena, nate se bolj zanesem kotna vso Jugoslavijo! Vem, da s težavo dobivaš denar, a ti ga bom pošiljal. Vsak dan dobim 33 par, to je ves denar, ki ga dobim od države. Vse doma vas prosim, da se teh 6 mesecev in pol obnašate tako, kot ste se obnašali zadnjih 11 mesecev in pol. Ne prepirajte se z nikomer. Dobro delajte in ubogajte svojega starega oceta! Zdaj nimam napisati nic drugega kot pozdrav tebi, draga žena, in pozdrav staremu ocetu, otrokoma Mili in Fini ter bratom in babici in snahi in sestram, najlepši pozdrav pa moji Anki. Pozdravvsem sorodnikom in sosedom itd.« naslikaš.« Popravila si je svilen robec na glavi in se nasmehnila, ko je pritisnil in jo ujel v kamero. Škoda, da mu je tudi to sliko nekdo v nekem srbskem hotelu ukradel … Sonce se je nagnilo, hladen veter je vlekel od Jahorine in zadišalo je po snegu, ko sta s prijateljem cakala na postaji vlak za Sarajevo. Zmanjkalo je prostora, zato so jih naložili kar v poštni voz, kjer je bilo zelo tesno. Bosanski kmecki decki iz okolice Sarajeva s svojimi deklici so bili dobre volje, saj so cel dan v Visokem igrali in peli. Mlad fant v krasni narodni noši ga je nago­voril. Dva meca pod vratom, na rjavem našitku vojaške uniforme, sta mu pomenila, da služi vojsko kot doktor medicine. Zato je do Žabkarja pokazal tako veliko spoštovanje, da mu nikakor ni mogel ugovarjati. Razlagal mu je lepote narodnih obicajev v bosanskih vaseh, dekle poleg njega pa mu je pokazalo in razložilo vse dele svoje krasne noše: od robca na glavi pa do srebrnih ceveljckov, nogavic in podvezic pod kolenom. Nato je še zapela: Snjega pade v Džurževu danu, ne može ga ptica preletjeti, djevojka ga bosa pregazila; »Jel ti, sejo, po nogama zima?« »Nije meni po nogama zima, vec je meni po mom srcu zima: Al mi nije sa snijega zima, vec je meni s moje majke zima, koja me je za nedraga dala.45 45 Sneg sneži na Jurjevo, še ptica ga ne more preleteti, dekle pa ga je boso pregazilo; »Ti je, sestrica, pod nogami hladno?« »Ni mi pod nogami hladno, a mi je pri srcu hladno: A ni od snega ta hlad, od moje matere prihaja hlad, ker me je neljubemu dala. Pesem je prihajala iz dekletovih ust tako melanholicno, da se mu je zas­milila. Ko je v Sarajevu izstopil, se ji je nasmehnil, ona pa njemu. Slika 14: Na potovanju po Bosni je bil Žabkar s prijateljem Slavkom Breznikom. Šestindvajsetega aprila 1938 sta gospodu Antonu v Mežico na Koroško napisala razglednico, ki pa verjetno ni bila odposlana. Napisala sta: »Na potu iz Sarajeva sva s pesnikom Žabkarjem obi-skala tudi manastir Žico. Pozdrave, Breznik, Lojze Jože Žabkar.« BÁKŠIŠ V Skopju je bil z Žabkarjem zelo ljubezniv generalni vikar mgsr. Ante Kordin. Bil je njegov gost, pogovarjala sta se o vsem mogocem. Kasneje je zapisal. »Tiste dni me je imelo, da bi se vec ne vrnil nazaj v Ljubljano, kar doli bi ostal, pomagal v diaspori in bi bil misijonar med našimi brati na jugu … Menda je božja volja, da se mi je tako mudilo domov, v Metliki smo imeli birmo in sem moral kot ondotni kaplan nazaj na faro.« Najlepše ure v Skopju je preživel v tistih nekaj dnevih v Škofijskem dvorcu in v Sirotišcu sv. Jožefa, ki ga vodijo usmiljene sestre. Ustanovil ga je škof dr. Ivan Gnidovec, ki ga pa tiste dni ni bilo v Skopju, ker je bil na škofijski kon­ferenci v Zagrebu. Dr. Gnidovec je kupil malo posestvo nekega muslimana, poslopje je preuredil, zunanjost pa je ohranil prvotno, v turškem slogu. Tu je lep vrt, kapela, sobe, ucilnica, spalnica, kuhinja. Vse je zelo preprosto in domace! Ko sta s prijateljem Lojzetom z železnim tolkalom potrkala na vrata, jima je vrata odprla sestra. Nasproti pa se jim je prismejalo kup otrok, ki so jih pobrali na cesti, jih umili, oblekli in dali v to sirotišnico. Ker sta prišla v civilu, je vprašal otroke, kdo mislijo, da je. Crn malcek je takoj uganil: »Vi ste velecasni, gospodine!« »Pa kako to veš«, ga je vprašal in se otroku cudil. »E, pa to se vidi odmah, tko ili šta je covek!« Potem, ko je oblekel talar in imel litanije, se mu je primuzal cisto blizu, ga ljubeznivo pogledal in dejal: »Pravo sam kazao, vi ste velicasni! Znao sam to ja odmah, kad ste došli k nama!« Žabkar nato zapiše: »Stisnil sem mu bakšiš v žep.«46 Nadalje navaja, da je karitativna akcija dosegla s tem sirotišcem velik uspeh. Najprej je hotel škof dr. Gnidovec tu ustanoviti zavod za »padla dekleta«, a je zadeva propadla. Zelo težko je, piše Žabkar, »dekle, ki je zašlo na stran pota in se navadilo prodajati sebe in lagodno živeti, spraviti zopet k poštenemu življenju!« Škofu pa je le uspelo ustvariti svojo veliko idejo! Sirotišce je bilo dograjeno 1. septembra 1935. Sedaj je v zavodu 35 revežev. Skoraj vsi gredo v šolo. Dobri so in zdravi. Sprico vsega, kar je doživel v sirotišnici, pa se Žabkar vpraša: »Kako je mogoce, da se naši bratje tako malo brigajo za vsa ta socialna vpraša­nja?« In si odgovori: Živijo svoje posebno življenje, se ne ganejo, tu pa tam skušajo kakšno našo akcijo posnemati. Vse to pa je brez duše, brez korenin, šibko, navidezno. Vse, kar ni zasajeno z znojem in žrtvami, ne rodi sadu. Nic ni tisti, ki sadi, nic tisti, ki zaliva, samo On je vse, ki rast daje. Manjka našim bratom skupnega pog­lavarja, tistega ognja, ki drugim sveti, greje v Edinosti Svetega Duha, ki daje Cerkvi vso resnico! Verniki itak nic ne vedo o verskih razlikah in je tudi smešno, ce kdo trdi, da niso Pravoslavni pobožni. Vendar pa nosijo veliko krivdo duhovniki, 46 Crn malcek je takoj uganil: »Vi ste velecastiti, gospod!« »Pa kako to veš«, ga je vprašal in se otroku cudil. »No, saj to se takoj vidi, kdo ali kaj je clovek!« Potem, ko je oblekel talar in imel litanije, se mu je primuzal cisto blizu, ga ljubeznivo pogledal in dejal: »Dobro sem rekel, vi ste velicastiti! Takoj ko ste prišli k nam, sem to vedel!« Žabkar nato zapiše: »Stisnil sem mu bakšiš v žep.« Bákšiš, manjše placilo, milošcina. ki so cudoviti v njih iznajdljivosti, da lahko sramote rimsko-katoliško Cerkev. Sv. Ciril Aleksandrinski pa je tako lepo pisal o Sv. ocetu, da je skupni oce ogromne kršcanske družine, mi vsi pa smo zedinjeni z našo glavo, z apostolsko stolico Rimskega velikega duhovnika … MISEL MU JE SILILA DOMOV Vožnja z vlakom v Kosovsko Mitrovico ga je utrujala. V Kraljevu so stali veliko casa. Tu je vstopilo veliko ljudi iz Kruševca, Cacka in Užic. Med njimi tudi veliko vojakov. Ženske v narodnih nošah so bile zelo živahne, moški pa v svojih opankah nerodni in pocasni. Visoke crne kucme na glavah so mu izgledale kot pri nas cerkveni zvoniki. Žabkar piše, da so bili ljudje zelo vlju­dni in skromni. Nihce se ni prerival, zaradi gnece so se mirno usedli na tla in mirovali. Pa ceprav so, kakor tudi on, placali celotno ali polovicno karto (vozovnico). Zvecer je v Kosovski Mitrovici izstopil s številnimi potniki. Za ceno 20 din se je nastanil sredi mesta v najboljšem hotelu Palas. Pri vecerji je poslu­šal »pjevacice«, glasbo in razmišljal, kaj si bo ogledal naslednji dan. Neko dekle je šlo nekajkrat radovedno mimo njega in ga vprašalo, ce bi kaj želel. Odnesla mu je cevlje, da jih ocisti. Na dvorišcu je lajal pes, reka Ibar pa mu je šumela pod oknom. Zavese na oknu ni spustil, da je lahko gledal zvezde in obronke gora, ki so odsevali v srebrni mesecini. Misel pa mu je silila domov. Cudil se je petelinu, ki je že opolnoci pel in bil zjutraj ves dobre volje. Belina dekliške mladosti se je lesketala za zaveso na sosednjem oknu, njemu pa se je vse zdelo neumno. Blizu hotela, kjer se je nastanil, je bila cerkev, kjer sta delovala župnik dr. Žagar in njegov sošolec kaplan Jože Casl, ki se mu je smejal in mu stiskal roko. Iz navadne hiše so naredili božji hram. Zraven cerkve je še stanovanje in pisarna, v mali šupi pa še kuhinja. Vse zelo skromno! Žabkar se je cudil požrtvovalnosti teh misijonarjev. Pri tem zakljuci, da so še revnejši, »kot pa tisti v Afriki med zamorci.« Ce bi imel 10.000 dinarjev bi jim vrgel v pušcico ali pa snel zlat prstan in ga dal ubogemu Jezusu v dar za novo svetišce! Župnik ga je vabil, da ostane pri njih, da bo misionaril. S sošolcem Caslom pa sta med hojo med nizkimi kocami v Kosovski Mitrovici »mešala blato po razriti kaldrmi.« Med potjo mu je Casl razložil vse svoje težave in opisal tukajšnje ljudi, obicaje in razmere. Trop otrok pa se je podil za njima in ju prosil »ubogajme.« JUTRI SUKNJE SIVE SLECEMO, IZ KRUŠEVCA ODRAJŽAMO April 1938 je bil zadnji mesec Žabkarjevega služenja vojaškega roka. Takrat je med drugim napisal: »/…/ Marsikak oblak nam je zakril sonce, ko je zacelo zeleniti polje kruševacko in ko so prvi cveti vzklili je zrastlo v nas hrepenenje po domu. Ko je maj priromal nas je vzel v narocje in domov ponesel /…/« Tik pred odhodom domov je napisal vrsto pesmi. Med njimi šest kiticno pesem o »apoteki« v kateri je delal. V zadnjih dveh kiticah pravi: Dekle mlado je prišlo na okno: ce zdravil bi za oceta dali? Meni pa besedo vojnik mladi, in zvecer me boste pocakali. Z nasmehom se je poslovilo, na krogu za vecerjo je trobilo, »sem povabljen še drugam v gosti, za nocoj mi, deklica oprosti!« Prijatelju Slavku Brezniku v spomin je 24. aprila napisal pesem, v kateri opisuje zadnje dneve v kasarni: Slovenska pesem Kasarna naša vsak dan bolj in bolj je dolgocasna. Veselje redko se prikrade vanjo, vsak dan sem bolj jezen nanjo. Vsi krog naju cudni zdaj na pomlad so postali, kakor midva dalec, dalec vsak vecer bi radi vasovali. Vedno bili skup smo v družbi vsi veseli, radi pesem smo slovensko veckrat si zapeli. Kdo bo pesmi pel brez Tebe, kdo smejal se z njimi, Kasarna naša spet bo kot je bila dolgocasna, le spomin ostal bo nate, pesem Tvoja miloglasna. Devetindvajsetega aprila, dan pred koncem služenja vojaškega roka, pa je napisal: Razigrana pesem Pojmo pesem brez povelja, siti paprike in zelja, sredi Srbije smo zdaj skoro tu bo prvi maj. Dvigni cašo Švejk veseli, vino srbsko naj se peni, cez tri gore, cez tri vode naj rajža Tvoja srecna je. Bili dolgo smo v kasarni, mesecev bo šest menda, toci gazda iz centrale, caše polni do vrha. Kores, zdaj je kralj modrosti, škodil nic ne bo, oprosti, vsi s Teboj ga pijemo, polne caše praznimo! Nervoznih dosti je ljudi kot Franci Kranjcev malo. Caša vina ozdravi bolezen Ti za šalo. Pojmo pesem brez povelja, siti paprike in zelja, jutri suknje sive slecemo, iz Kruševca odrajžamo. Ko je odslužil »krvni davek«, se spet »svobodnim je ljudem pridružil«. Po odsluženem vojnem roku se je s cinom kapetana prve klase vracal z vlakom domov. Sedaj je bil cisto drugacnih misli kot tedaj, ko se je peljal na jug v vojsko. Šest mesecev mu je hitro minilo. Kot že receno je tudi izkoristil pri­ložnost in ljubeznivost svojega predstojnika dr. Radosavljevica, šefa Vojne bolnice v Kruševcu, in si s tako imenovanimi dopusti v 14. dnevih ogledal velik del Srbije, Bosne, Makedonije in Kosova. In to za zelo majhen denar. Domov se je vracal poln vtisov, vseh mogocih in nemogocih, marsikaj se je naucil, veliko videl in izkusil. Pridobil si je nove prijatelje. Spoznal je mnoge ljudi dobrih src, kot zapiše – »zanj predobrih, ker jim nikoli ne bo mogel vsega dobrega povrniti.« Zavest, ker so mu tako prirasli k srcu in jih zato ne bo mogel nikoli pozabiti, ga je tolažila. Pa tudi ponovno se bodo videli v Kragujevcu, Kruševcu, Skopju, Paracinu, Beogradu … Ko je veckrat sedel, tudi ponoci, v parku pred vojno bolnico in poslu­šal gruljenje zaljubljenih grlic, pogovore golobov v dnevih polnih sonca in dihanje prihajajoce pomladi, mu je prišlo marsikaj na misel. Kako bo pripo­vedoval svojim dragim, kaj vse je doživel na jugu. Kako bo opisal vesele ure, smeh, dobro voljo in pesmi, ki so jih prepevali. Kako bo opisal prva srecanja, prijatelje, maševanje, podoficirsko menzo, bolnico, »apoteko« in vojaški list »Redov-djak«, ki je izhajal po potrebi. Kako bo opisal sprehode, potova­nja, pakete, ki jih je prejemal od doma, pisma od vsepovsod, sestanke pri »Lovcu«, v »Beogradu«, »pevacice«, tarokiranje, svoje dobrotnike. Toliko je tega, da bi lahko našteval v nedogled. Zato Žabkar zakljuci: »Pa cemu! V srcu je itak vse zapisano in to drži bolj kot na papirju.« Utrujen od vožnje se je pripeljal v Zagreb na glavni kolodvor. Pri sestri se je odpocil. Sedel je pri casi vina in vanjo potopil vse skrbi. Vonj svežega perila ga je omamil, prostost, novi nacrti in utrip njegovega poklica, vse se je vrnilo v polni meri. Pred njim se je smejalo novo življenje! Sledila je še pot skozi Ljubljano v Metliko. Poletje je prineslo pocitnice, topla Kolpa ga je vabila. V njem je kipelo veliko nacrtov in želja. Tudi želja, da bi kdaj smel delati v diaspori. »Bog vedi, ce mi bo kdaj uslišana?« se je vprašal in sam sebi odgovoril: »Hoteti je premalo, izpolniti prevec /…/« VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Križniškega reda v Veliki Nedelji. Arhiv Lojzeta Jožeta Žabkarja. Literatura Babic, Štefan. Gospod je moja pot. Ljubljana: Salve, d.o.o., 2017. Bjelajac, Mile. Vojska Kraljevine SHS/Jugoslavije 1922-1935. Beograd: Institut za noviju isto­riju, 1994. Srbohrvatsko-Slovenski slovar, 2. razširjena izdaja, ur. dr. Janko Jurancic. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972. Žabkar, Lojze. Brevir moj v travi. Ljubljana: Mladinska knjiga in Partizanska knjiga, 1981. Žabkar, Lojze Jože. Izpovedi.Pesmi in dnevnik. Ljubljana: Križniški priorat, 1991. Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog kršcanstva, ur. Andelko Badurina. Zagreb: Sveucilišna naklada Liber, Kršcanska sadašnjost, Institut za povijest umetnosti, 1979. Ustni viri Marica Androjna, Ljubljana, 26. 4. 2022 Casopisni viri Flajšman, Božidar. »Mesto ob Kolpi in dnevi na jugu.« Mestnik, glasilo Mestne skupnosti Metlika, št. 5, maj 2021. Gregorcic, M. »Pogovor s Kajuhovim nagrajencem Lojzetom Žabkarjem, Pesnik, duhovnik in borec za svobodo.« Vecer, 10. marec 1983. Rustja, D. in Markelj, M. »Rdeci kaplan.« Priloga Dolenjskega lista, 11. marec 1982. Sedej, Darinka. »''Rdeci kaplan'' pa se ni ponižno uklonil. Pri Alojzu Žabkarju v Kropi, dobi­tniku priznanja OF.« Glasilo Plamen, izdaja delovni kolektiv SŽ – tovarne vijakov Plamen. Kropa, maj 1980. Internetni viri Babic, Štefan. »Zakaj je župnik Jože Žabkar – Alojzij moral odditi iz Crnomlja.« https:// youtu.be/i50nRt5bZwY (dostop: april 2022). Flajšman, Božidar. »Odkritje spominske plošce pesniku, pisatelju, kronistu, ucitelju in duhovniku Jožetu Žabkarju – Alojziju.« https://www.radio-odeon.com/novice/odkritje--spominske-plosce-pesniku-pisatelju-kronistu-ucitelju-in-duhovniku-jozetu-zabkarju-a­lojziju/ (dostop: april 2022). »Srbska krstna slava – del svetovne kulturne dedišcine« http://www.teof.uni-lj.si/uploads/ File/Edinost/69/190-194.pdf (dostop: april 2022). Štampar, Janko. »Ženske v Beli krajini in na Štajerskem« https://youtu.be/nkYHQWf8AeI, (dostop: april 2022). POVZETEK Pesnik, pisatelj, kronist, ucitelj in duhovnik Jože Žabkar – Alojzij je bil rojen leta 1910 na Mikotah pri Raki, umrl pa leta 1983 v Ljubljani. Od 1. novembra 1937 do 1. maja 1938 je služil obvezni šest mesecni vojaški rok v Srbiji – v Kragujevcu in Kruševcu. V tem casu je pisal razne zabeležke in pesmi, v katerih je opisal pot iz Metlike, kjer je bil takrat kaplan, k voja­kom, vojaško življenje in nasploh življenje v Srbiji, Makedoniji, na Kosovu ter Bosni in Hercegovini, kamor je potoval v casu služenja vojaškega roka. Vsa ta potovanja mu je s tako imenovanimi dopusti omogocil predstojnik dr. Momcilo Radosavljevic, šef vojne bolnice v Kruševcu, kjer je Žabkar slu­žil del vojaškega roka v apoteki, nekaj casa pa je bil tudi vojaški poštar. Žabkar opisuje odnose med vojaki in nadrejenimi in nasploh dogajanje v kasarni v Kragujevcu in Kruševcu, še posebej pa druženje petih slovenskih fantov, ki so v kasarni štiri mesece živeli skupaj kakor bratje. Ves cas služenja vojaškega roka je preko pisem, razglednic, casopisov in knjig, ki so mu jih pošiljali starši, sodelavci, prijatelji in znanci ohranjal tesen stik z dogajanjem v Sloveniji. Podrobno opisuje težave z maševanjem, versko življenje, srecanja s pravoslavnimi gospodi in misionarji ter vsakodnevno življenje in obicaje navadnih ljudi. Pesmi piše z velikim pesniškim zanosom in mocnim doži­vljanjem. Vse te svoje zapiske, pesmi, razlicne dokumente, razglednice in fotografije je spel v zvezek, ki mu je dal naslov Dnevi na jugu. Strani v njem so neoštevilcene, zapiske sem skušal urediti cim bolj kronološko, opremil sem jih tudi z ustreznimi naslovi. Ta clanek je nastal na podlagi navedenega Žabkarjevega osebnega arhiva, ki mi ga je na razpolago prijazno izrocil prior križniškega reda Janko Štampar. Marica Androjna, Žabkarjeva necakinja, pa mi je prijazno poma-gala pri pretipkavanju gradiva. Clanek povzema vecji del Žabkarjevih zapisov in manjši izbor pesmi, spetih v omenjenem zvezku, ki prepricljivo ilustrirajo njegovo svojevrstno duhovniško doživljanje takratnega voja­škega, verskega in vsakodnevnega dogajanja v Kraljevini Jugoslaviji. Izobraževanje žensk v Habsburški monarhiji s poudarkom na današnjem slovenskem prostoru (1848–1918) Eva Demšar IZVLECEK Osrednja tema clanka je izobraževanje žensk med 1848 in 1918 na dana­šnjem slovenskem ozemlju v sklopu Habsburške monarhije. Predstavljeno je žensko osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje, poseben pouda­rek pa je namenjen njihovemu vstopu na gimnazije in opravljanju mature. Prikazan je krajši pregled ženskih uciteljišc in problematika celibata uciteljic ter njihove nižje place. Clanek zajema tudi glavne poudarke pri boju deklet za vstop na univerze in prve slovenske študentke. Kljucne besede: Habsburška monarhija, izobraževanje žensk, uciteljišca, gimnazije, višje dekliške šole, univerze, matura, dekliški liceji. SUMMARY The main topic of the Article is the education of women between 1848 and 1918 on today's Slovenian territory within the Habsburg Monarchy. The work enlightens the topic of primary education and opportunities for secondary education of women, special emphasis given on the issue of girls entering high schools, passing the final exams (matura), and obtaining an appropriate and valid certificate. The Article emphasizes women's teacher training colleges, the celibacy of female teachers, and their underpayment. Great importance is also given to women’s struggle to enter universities and first Slovenian female students. Key words: Habsburg Monarchy, women's education, teacher training colleges, grammar schools, girls' colleges, universities, matura, girls' lyceums UVOD V Sloveniji se v šolske klopi vsako leto poda vec tisoc nadobudnih ucen­cev in ucenk. Osnovnošolsko izobraževanje predstavlja ne le temeljno pra­vico, temvec tudi obvezo, ki jo ucenci in ucenke izpolnijo po devetih letih izobraževanja. Ne glede na dejstvo, da je danes izobraževanje enako za oba spola in je, vsaj osnovnošolsko, neodvisno od socialnega položaja, pa je je bilo stanje v preteklosti precej drugacno. Izobraževanje je bilo name-njeno predvsem višjim slojem, iz katerega pa so bila dekleta, ne glede na socialni status, najveckrat v veliki meri izkljucena. V nadaljevanju predsta­vljam glavne poudarke izobraževanja žensk v Habsburški monarhiji, s pou­darkom na današnjem slovenskem ozemlju, med letoma 1848 in 1918.1 ELEMENTARNO ŠOLANJE Pomlad narodov, ki je leta 1848 v Srednjo Evropo prinesla svežino in revolucionarne ideje, je svoj pecat pustila tudi na šolstvu. Ne glede na to, da se je Avstrijsko cesarstvo vprašanju šolstva na vsak nacin skušalo izo­gniti, pa jim slednje ni uspelo. Prvi vecji premik na omenjenem podrocju je bila ustanovitev ministrstva za prosveto, ki je nadomestilo študijsko dvorno komisijo, razpušceno 23. marca 1848, in ustanovitev komisije za študijsko reformo.2 Slednja je delovala v dveh skupinah, prva je nadomestila delo ukinjene študijske dvorne komisije, druga pa je bila usmerjena v reforma­cijo elementarnega šolstva.3 V aprilu 1848 je nastal dokument z naslovom Osnutek temeljnih nacel javnega pouka v Avstriji,4 ki je za glavno nalogo osnovne šolo navedel, da mora obiskovalce »[…] nauciti tistih znanj in spret­nosti, ki bi jim jih v prihodnosti, kot državljanom, ne bi smelo primanjko­ 1 Iz pregleda je izvzet Ogrski del kasnejše Avstro-Ogrske monarhije. 2 Engelbrecht, Helmut. Geschichte des österreichischen Bildungswesens: Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs. Band 4: Von 1848 bis zum Ende der Monarchie. Dunaj: Österreichischen Bundesverlag, 1986, 515. 3 Engelbrecht, Geschichte, 86–87. 4 Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterrichtswesens in Oesterreich. vati.«5 Osnutek si je prizadeval ustanoviti enotno, trirazredno osnovo šolo, svoje odloke pa je usmeril tudi v spremembe na podrocju srednjega in višjega šolstva ter uciteljskega izobraževanja. Osnovna šola, ki naj bi se razvila z dodanim razredom k prej obstojeci trivialki, naj bi bila obvezna za vse ucence med šestim in dvanajstim letom, poleg nje pa naj bi nastala tudi nedeljska ponavljalna šola, obvezna za vse ucence do petnajstega leta starosti, ki niso dokoncali osnovne šole in se ne šolajo na mešcanski šoli, obrtni šoli ali gimnaziji.6 Ne glede na to, da je država v prvem clenu osnutka zapisala, da »[…] je njena pravica in sveta dolžnost, da poskrbi za izobraževanje mladine obeh spolov, kar naj bi dosegli s pomocjo javnih in zasebnih uciteljev, ne da bi pri tem kršili družinsko pravo«,7 pa njegove reforme, ne le da niso zadevale dekliškega šolanja, temvec deklet osnutek pravzaprav ni niti omenjal kot ciljne skupine.8 Vecina deklet je tako obi-skovala zgolj trivialke, kjer pa so bila locena od deckov. »Kjer se decki in deklice skup poducujejo, so potem decki na eni in deklice na drugi stra­ni.«9 Podeželske šole, kjer je bilo denarja in obiskovalcev manj, so bile veci­noma mešane, medtem ko so bile šole v mestih povsem locene po spolu oz. so imela locene dekliške razrede. Leta 1851 je bilo takih javnih dekliških šol na današnjem slovenskem ozemlju 72,10 pri cimer se je šolstvo naju­spešnejše razvijalo na Primorskem (50 javnih dekliških šol, od tega pet v Trstu),11 sledila je Štajerska (14 javnih dekliških šol),12 število šol na Kranjskem in Koroškem pa je bilo izenaceno (v vsaki deželi so bile štiri javne dekliške šole).13 Ne glede na to, da je osnutek predvideval ucenje v maternem jeziku, pa je bilo slednje le redko uresniceno. Pri poucevanju deckov in deklet so 5 Exner, Franz Seraphin. Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterrichtswesens in Oesterreich. Wien: Gedruckt in der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1848, 3. 6 Exner, Entwurf der Grundzüge, 6. 7 Exner, Entwurf der Grundzüge, 5. 8 V osnutku lahko zasledimo zgolj izraze kot so sinovi (Söhne), decki (Knaben) in mladenici (Junglinge). 9 »Zunanje šolske reci.« Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 3/8 (15. april 1863), 113. 10 Hojan, Tatjana. Žensko šolstvo in uciteljstvo na Slovenskem v preteklih stoletjih, 55. 11 Hojan, Tatjana. Žensko šolstvo in delovanje uciteljic na Slovenskem: razstava v Slovenskem šolskem muzeju, 11. 12 Hojan, Žensko šolstvo in uciteljstvo, 55. 13 Prav tam, 55. se pojavljale vecje razlike, med drugim tudi v samem predmetniku. Najvec informacij o ucnih predmetih deklet lahko povzamemo iz izvestja dekliške šole v Celju iz leta 1864. Dekleta so se v sklopu šolskih predmetov ucila verouk, razlago evangelijev, zgodovino Biblije, zgodovino avstrijske države, nekaj malega o zemljepisu in naravoslovju, spisje, racunanje s celimi števili in ulomki, nemški jezik, slovenski jezik v skladu z malim Berilom, branje in lepopis. Pouk telovadbe je bil izvzet.14 Podobno je veljalo tudi za ucenke dekliške šole v Kranju, kjer, ne le, da dekleta niso smela obiskovati pouka telovadbe, zanje je bilo prepovedano tudi kakršnokoli drugo sodelovanje pri športnih društvih izven šole.15 Javne dekliške šole so obiskovala predvsem dekleta iz nižjega oz. sre­dnjega sloja, dekleta višjega sloja pa so svoje šolanje pogosto pricela kar na zasebnih zavodih, najveckrat so bile to samostanske šole. Za prvo zasebno in kar 170 let edino dekliško šolo v Ljubljani so poskrbele uršulin­ke.16 Poleg predmetov glavne šole so uciteljice poucevale tudi prirodoslovje, italijanšcino, francošcino, zemljepis in risanje. Obisk omenjenega zavoda je bil izredno visok, v letu 1856 je tako šolo obiskovalo kar 827 ucenk, od tega 100 notranjih, ki so se izobraževale za redovniški poklic, in 727 zuna­njih.17 Leta 1872 je bila uršulinska dekliška šola ustanovljena tudi v Škofji Loki, sestavljena je bila iz zunanje trivialne šole in posebnih tecajev za deklice. Posebnost uršulinske šole je bila, da so dekleta pouk v slovenšcini lahko obiskovala brezplacno, kar so pozdravili tudi pri Rokodelskih novicah: »[…] in reci moramo, de smo z veseljem zapazili, kako skerbno castitljive gospe – zraven nemškiga, laškiga in francozkiga jezika - tudi nas mili materni jezik obdelujejo […].«18 Zasebna dekliška šola na Štajerskem, natancneje v 14 A SŠM (Arhiv Slovenskega šolskega muzeja) inv. št. 2727, Programm der k. k. Unterreal-, Haupt- und Mädchen-Schule zu Cilli am Ende des Schuljahres 1864, 12. 15 Rant, Helena; Rogelj, Monika. »Kam je vodila šolska pot uka željna gorenjska dekleta.« V: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoc in danes II, ur. Tjaša Mrgole Jukic, 131–154. Ptuj: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Urad za žensko politiko pri Vladi Republike Slovenije, 2000, 139–140. 16 K., M. »Zgodovinski razvoj uršulinskih šol v Ljubljani.« Kronika slovenskih mest, 2/3, 1935, 235. 17 Hojan, Žensko šolstvo in uciteljstvo, 54. 18 »Novicar iz Ljubljane.« Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih reci, 8/30, 24. julij 1859, 128. Mariboru, je bila ustanovljena s strani štirih šolskih sester de Notre Dame.19 Z ustanovitvijo Provizoricnega zakona o zasebnem pouku,20 27. junija 1850, so zasebne šole lahko odpirale tudi uciteljice, ki so v skladu z 20. clenom omenjenega dokumenta morale za odprtje predložiti dokaz o avstrijskem državljanstvu, starosti, veroizpovedi, versko-moralni in državljanski neopo-recnosti, teoreticni in prakticni usposobljenosti,21 o premoženjskem stanju, ki zadošca ustanovitvi takega zavoda in o okvirnem pouku religije, ki ga bodo izvajale na izbrani šoli.22 Ne glede na jasno razdelan osnutek o osnovnem šolstvu se slednji ni nikoli uresnicil v celoti. Leta 1869 je bil izdan nov dokument z nazivom Tretji osnovnošolski zakon,23 ki je na polje osnovnošolskega izobraževanja vpe­ljal dve šoli: petletno ljudsko šolo (Volksschule) in triletno mešcansko šolo (Bürgerschule).24 V ljudski šoli naj bi se ucenci ucili religije, jezika (nemšcine in slovenšcine), racunanja, znanj iz naravoslovja, zemljepisa in zgodovine, pisanja, geometrijskega risanja, petja in telesnih vaj, ucenke pa dodatno tudi pouk ženskih rocnih del in gospodinjstva.25 Mešcanska šola je bila namenjena vsem tistim, ki so si želeli nadgradnje znanja, vendar niso obi-skovali srednje šole. Predmetnik je bil podoben predmetniku v ljudski šoli, pri cimer so tudi na mešcanski šoli dekleta imela dodatne ure ženskih roc­nih del in gospodinjstva.26 Šolanje je bilo obvezno med šestim in štirinajstim 19 Hojan, Žensko šolstvo in uciteljstvo, 55. 20 Provisorisches Gesetz über den Privatunterricht. 21 Slednja je morala biti enaka usposobljenosti uciteljev na enakovrednih javnih šolah. 22 »Kaiserliche Verordnung vom 27. Juni 1850, wirksam für sämtliche Kronländer der Monarchie, wodurch ein provisorisches Gesetz über den Privatunterricht erlassen und vom Lage seiner Rundmachung ange­fangen in Wirksamkeit gesetzt wird.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=1850&pa­ge=1389&size=45 (dostop: marec 2022), 1271 in 1274. 23 Reichsvolksschulgesetz (RVG). 24 Simon, Gertrud. »Von Maria Theresia zu Eugenie Schwarzwald.« V: Geschichte der Frauenbildung und Mädchenerziehung in Österreich: ein Überblick, ur. Ilse Brehmer in Gertrud Simon, 178–188. Graz: Leykam, cop., 1997, 180. 25 »Gesetz vom 14. Mai 1869, durch welches die Grundsätze des Unterrichtsesens bezüglich der Volksschulen festgestellt werden.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=1869&si­ze=45&page=311 (dostop: marec 2022), 277–278. 26 »Gesetz vom 14. Mai 1869«, 279–280. letom starosti, vanj pa so bila vkljucena tudi dekleta, kar je pri številnih naletelo na odpor: »Brati smete uciti mojo hcer, a cemu ji bo pisanje? Ne bom je dajal v službo, […] in dekleta, ki pisati znaje, fantinom dopisujejo.«27 Mocno neodobravanje šolanja deklet se je pokazalo tudi pri višjih slojih, pri cemer so slednji avtorji poleg odkritega strahu pred žensko konkurenco in primerjanja šolanja deklet z barbarizmom navajali tudi druge t. i. fizicne razloge za opustitev poucevanja deklet: » […] ucenost je vedno le v glavi, t. j. v možganih. Vsak izobražen clovek pa ve, da ima ženska manj možganov, kakor moški […].«28 SEKUNDARNO ŠOLANJE Po koncani osnovni šoli so lahko dekleta s šolanjem nadaljevala na stro­kovnih šolah, ki pa so bile prej izjema kot pravilo. Dekleta so lahko obisko­vala le njim posebej namenjene srednje šole, ki so najveckrat temeljile na ženskih rocnih delih, kot so npr. cipkarske šole.29 Sledenje so nastale v Idriji, Ljubljani, kasneje pa tudi v Soci, Bovcu, Cerknem, Izoli, Logatcu, Železnikih in drugih slovenskih mestih.30 Poleg omenjenih šol je v Ljubljani delovala tudi babiška šola,31 po letu 1884 pa so na slovenskem pricele nastajati tudi prve gospodinjske šole.32 Ne glede na strokovne šole pa za dekleta še vedno ni obstajala srednja šola, v kateri bi lahko pridobivala splošno znanje, torej šola, ki bi se lahko ob bok postavila deškim gimnazijam. Prva taka ustanova je nastala šele leta 1873, ko se je v Gradcu odprl ženski licej. Omenjena šola je obsegala šest razredov, dekleta pa so med šolanjem obiskovala pouk nemšcine, reli­gije, francošcine, zgodovine, geografije, matematike, fizike, kemije, nara­ 27 »Ali res šola ljudstvo kazi?« Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 6/1, 1. januar 1866, 3. 28 Ciperle, Josip. »Pedagogicni pogovori.« Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 18/4, 15. februar 1878, 50. 29 Serše, Aleksandra. »Ucne ure naših babic. Izobraževanje ženskv drugi polovici 19. in zacetku 20. stoletja v Ljubljani.« V: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoc in danes II, ur. Tjaša Mrgole Jukic, 183–208. Ptuj: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Urad za žensko politiko pri Vladi Republike Slovenije, 2000, 188. 30 Hojan, Žensko šolstvo in delovanje, 11. 31 Lavric, Vito. 200 let ljubljanske babiške šole: (1753–1953). Ljubljana: Babiška šola, 1953, 43. 32 Hojan, Žensko šolstvo in delovanje, 19. voslovja, risanja, telovadbe, petja in gospodinjstva, kot izbirni predmet jim je bil na voljo tudi pouk anglešcine.33 Licej z identicnim predmetnikom je leta 1877 nastal tudi na Dunaju. Ne glede na to, da se je predmetnik skoraj povsem ujemal s predmetnikom deške gimnazije, je bil tudi na liceju, ki naj bi sicer dekletom nudil višjo splošno izobrazbo, predmetnik prilagojen t. i. ženski naravi in njeni vlogi v družbi.34 V sledecih letih so izšli številni statuti, ki so tako ali drugace urejali organizacijo dekliških licejev, vecja sprememba pa je prišla šele s Statutom za dekliške liceje35 iz leta 1912, ki je uvedel doda­tni, sedmi razred, v sklopu katerega naj bi dekleta utrdila že pridobljeno znanje. Novi licej se je delil na dve stopnji, prva je obsegala prve štiri raz­rede, druga pa od petega do vkljucno sedmega razreda.36 Ne glede na novo organizacijo marsikateri liceji zaradi razlicnih okolišcin niso mogli uvesti dodatnega razreda. V tem primeru je statut predvideval ohranitev šestih razredov in prilagoditev predmetnika.37 Poleg omenjenih licejev se je v sedemdesetih letih 19. stoletja pojavila še ena novost – z letom 1872 so dekleta dobila prva dovoljenje za opra­vljanje mature na gimnazijah. Ne glede na omenjen odlok so dekleta lahko na gimnazije vstopila zgolj kot zunanje ucenke oz. privatistke, pri cemer so morala vso študijsko literaturo predelati doma, na gimnazijah pa so lahko opravljala le izpite. O sprejetju posamezne dijakinje je odlocal uciteljski zbor, ki se je lahko brez navedbe razloga odlocil, da posameznemu dekletu ne bo dovolil študija in opravljanje maturitetnih preizkusov.38 Ne glede na opravljeno maturo dekleta še vedno niso smela nadaljevati študija na uni­verzi.39 Slednje je leta 1878 znova poudaril tudi odlok ministrstva za uk in 33 Friedrich, Marget. ‚‘Ein Paradies ist uns verschlossen…‘‘: zur Geschichte der schulischen Mädchenerziehung in Österreich im ‚‘langen‘‘ 19. Jahrhundert. Dunaj; Köln: Weimer; Böhlau, 1999, 272–275. 34 Engelbrecht, Geschichte, 282. 35Erlaß des Ministers für Kultus und Unterrichtvom 14. Juni 1912. 36 »Erlaß des Ministers für Kultus und Unterrichtvom 14. Junij 1912, Z. 27344, betreffend die Mädchenlyzeen.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1912&size=45&page=349 (dostop: marec 2022), 301–304. 37 Hojan, Žensko šolstvo in delovanje, 27. 38 Simon, »Von Maria Theresia« 184. 39 Cindric, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918. Ljubljana: Univerza, 2009, 245. bogocastje, ki je v enem izmed svojih dokumentov zapisal, da »[…] ženske niso prepušcene k akademskemu študiju niti kot redne, niti kot izredne slu­šateljice. Iz tega sledi, da dovoljenje, da dekleta opravljajo maturitetni izpit, nima obicajnega smotra tega izpita, torej da bi z njim dokazale zrelost za akademski študij.«40 Maturitetno spricevalo v pravi obliki, kot vstopnico za univerzo, so dekleta dobila šele z ministrskim odlokom leta 1901. Koncna opomba izda­nega spricevala se je odslej glasila: »Ker je izpraševalka izpolnila zakonske zahteve… ji je s tem izdano potrdilo o zrelosti za študij na univerzi (v koliko je slednja urejena po predpisih za dekleta).«41 Ne glede na zapis je ministrstvo obravnavalo vsako kandidatko posebej, dijakinje pa so lahko obiskovale le dolocene deške gimnazije. Vse gimnazije so dekleta lahko pricela obisko­vati šele z letom 1910, vendar zgolj kot poslušalke, izpite pa so lahko opra­vljala šele ob koncu šolskega leta. Število deklet v posameznem razredu ni smelo presegati 5 % števila njihovih moških kolegov.42 Avstrijsko ministrstvo je z leti postajalo vse pogostejša tarca kritik na racun pomanjkanja splošnih srednjih šol za dekleta. Z željo po rešitvi nastale situacije je bila izvedena inventura, ki je prikazala katastrofalno stanje. Na Primorskem je obstajal zgolj šestrazredni licej z italijanskim ucnim jezikom in nemšcino in francošcino kot dodatnima jezikoma. Situacija na Koroškem je bila nekoliko boljša, v omenjeni deželi je od leta 1880 namrec delovala višja dekliška šola v Celovcu, podobno je bilo tudi na Štajerskem, kjer je licej v Gradcu obstajal že od 1873, z letom 1885 pa je prišel v državno last. Presenetljivo je bilo stanje najslabše na Kranjskem, kjer višjih šol za dekleta prakticno ni bilo.43 Težnja po višji dekliški šoli se je z nacionalno zavestjo 40 »Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 21. September 1878, Z. 15551, an alle Landesschulbehörden, betreffend die Maturitätsprüfung, welchen sich Frauen zu unterziehen beabsich­tigen.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1878&page=227&size=45 (dostop: marec 2022), 211. 41 »Verordnung des Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 28. April 1901, Z. 9834, betreffend die Ausstellung von Gymnasial-Maturitätszeugnissen für Frauen.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?a-id=vcu&datum=1901&size=45&page=164(dostop: marec 2022). 133. 42 Hojan, Žensko šolstvo in delovanje, 30. 43 Friedrich, ‚‘Ein Paradies, 103–109. še stopnjevala, saj se je vse pogosteje dogajalo, da so, zaradi obiskova­nja nemških višjih šol, izobražena dekleta govorila predvsem nemško, pri tem pa pozabljala na materno slovenšcino. Višja dekliška šola v Ljubljani je nastala šele leta 1896, najvec zaslug za to je imel takratni ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je navezal stik z veletrgovcem Josipom Gorjupom. Slednji je poskrbel za štipendije bodocih dijakinj, ki pa so morale biti izkljucno hcere slovenskih staršev.44 Pogoj za vstop na trirazredno višjo šolo je bila dokon-cana osemrazredna ljudska ali mešcanska šola, prva ravnateljica pa je postala Marija Wessner.45 Le leto kasneje se je v Ljubljani pojavila druga višja dekliška šola, ki jo je ustanovila Irma Huth. Omenjena šola je obsegala tri razrede, na njej pa so v veliki vecini poucevali profesorji nemških srednjih šol.46 Istega leta je nastala tudi višja dekliška šola Emilie Haussenbüchl, njej prikljuceni sta bili tudi dekliška osnovna šola in dekliško vzgajališce.47 Dekleta so bila na višji šoli poducena v religiji, nemškem jeziku, geografiji, zgodovini, aritmetiki, geometriji, fiziki, kemiji, prirodopisu, kaligrafiji, italijan-šcini, pedagogiki, gospodinjstvu in ženskih rocnih delih. Prostovoljno so se lahko odlocila tudi za dodatne predmete, med katerimi so lahko izbirala med prostorocnim risanjem, stenografijo, slovenskim jezikom, knjigovod­stvom, trgovskim racunanjem in trgovsko korespondenco.48 UCITELJIŠCA Tretji osnovnošolski zakon iz leta 1869 je dekletom omogocil vstop na uciteljišca, pri cimer se »izobraževanje potrebnih uciteljskih moci […] izvaja v uciteljišcih, locenih po spolu.«49 S tem je bilo prvic v zgodovini dekletom omogoceno nadaljevanje šolanja na enaki stopnji kot moškim. Razloga za slednje zagotovo ne smemo iskati v želji po enakopravnosti obeh spolov, temvec v njihovi prakticni naravi – uvajanje osemletnega osnovnošol­ 44 Hojan, Žensko šolstvo in uciteljstvo, 59. 45 Hojan, Žensko šolstvo in delovanje, 26. 46 Prav tam, 26. 47 Hojan, Žensko šolstvo in uciteljstvo, 79. 48 Friedrich, ‚‘Ein Paradies, 284. 49 »Gesetz vom 14. Mai 1869«, 281. skega izobraževanja je namrec povzrocilo pomanjkanje uciteljev.50 Poleg javnih uciteljišc je bilo dovoljeno ustanavljanje tudi zasebnih, seveda pod pogojem, da je minister predhodno potrdil status in ucni nacrt, direktor in ucitelji uciteljišc pa so morali izkazati ustrezno strokovno usposobljenost. Uciteljišca so tako uvajala štiriletno izobraževanje, predmetnik ženskih in moških uciteljišc pa se je razlikoval v nekaj predmetih oz. njihovi vsebini. Ker Tretji osnovnošolski zakon ni jasno opredeljeval števila ur posameznih predmetov in njihove vsebine, so to uredili ucni nacrti in predmetniki, izdani v letu 1870.51 Ce so se moški ucili matematike, so dekleta prebirala aritme­tiko, podobno je bilo tudi pri pouku naravoslovja in prirodopisa, kjer je bil za dekleta poudarek na opisnih vedah. Iz predmetnika deklet je izpadel pouk o ustavi, namesto kmetijstva so imela na urniku ženska rocna dela, pri glasbi pa so se ucila samo petja.52 Poleg omenjenih predmetov so imela dekleta na urniku tudi religijo, jezik, spisje, literaturo, geografijo, zgodovino pisa­nja, risanje, gospodinjstvo in tuje jezike. Telovadba je bila prisotna tako na ženskih kot moških uciteljišcih, sama vsebina pa se je glede na spol mocno razlikovala.53 Ne glede na zakon so dekleta pri vstopu na uciteljišca velikok-rat naletela na številne težave, ki so nastale s stoletnim odlaganjem ženske izobrazbe. Prav slednje je bilo še posebej vidno in sporno pri kriterijih za vpis na uciteljišce. Dekleta so morala biti v skladu z 32. clenom zakona stara najmanj 15 let, telesno zrela, moralno celovita in imeti ustrezno predznanje, ki so ga pridobila s šolanjem v nižji realki in nižji gimnaziji, slednjega pa kasneje dokazala pri sprejemnem izpitu.54 Prav zadnji del je bil v nasprotju z realnostjo, saj so imela dekleta, z izjemno nekaterih strokovnih šol, še vedno omejen oz. preprecen dostop do srednjega šolstva. Uciteljišca so v praksi to 50 Cencic, Majda. Šola za znanje uciteljev: od uciteljskih tecajev do Univerze na Primorskem. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales, 2004, 34. 51 »Verordnungsblatt fur den Dienstbereich des Ministers für Cultus und Unterricht. Redigirt im k. k. Ministerium für Cultus und Unterricht. Ausgegeben am 27. August 1870.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/ alex?aid=vcu&datum=1870&page=500&size=45 (dostop: marec 2022), 477–487. 52 Hojan, Tatjana. »Ve brez nas – boste nic!« Izobraževanje in delovanje ljubljanskih uciteljic.« V: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoc in danes II, ur. Tjaša Mrgole Jukic, 209–236. Ptuj: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Urad za žensko politiko pri Vladi Republike Slovenije, 2000, 214. 53 »Gesetz vom 14. Mai 1869«, 281–282 54 »Gesetz vom 14. Mai 1869«, 282. najveckrat reševala tako, da so sprejemala absolventke uršulinskih, mestnih in zasebnih uciteljišc oz. dekliških pripravljalnih razredov, kjer so dekleta pridobila ustrezno predznanje.55 Težave so se pojavile tudi pri koncnem spricevalu, ki so ga dekleta pridobila po uspešno opravljeni maturi oz. zre­lostnem izpitu. Ne glede na navidezno izenacenje izobrazbe, koncni izpit iz uciteljišca dekletom, podobno kot matura na gimnazijah, ni dovoljeval nadaljnjega izobraževanja na univerzi, temvec je zgolj podeljeval pravilo do opravljanja uciteljskega poklica.56 V roku dveh let po zrelostnem izpitu so morala dekleta opraviti še usposobljenostni oz. strokovni izpit, ki so ga lahko polagala v vecjih mestih, med drugim tudi v Ljubljani, Gorici, Trstu, Celovcu in Gradcu.57 Kljub novemu zakonu pa se je število uciteljic, ki so poucevale v javnih šolah, le pocasi vecalo. V letu 1871 je bilo takih uciteljic na Štajerskem le 3,4 %, na Koroškem 9,5 %, na Kranjskem 10 % in na Primorskem 26,3 %.58 Razlog za tako nizko število ne gre pripisati zgolj težavnim vstopom na uciteljišce, temvec tudi nizki placi uciteljic, ki so najveckrat prejemale zgolj 80 % place moških uciteljev. Prvi deželi na današnjem slovenskem, ki sta odpravili vecje razlike v placi, sta bili Štajerska (1874)59 in Kranjska (1875)60, medtem ko so se uciteljice v Trstu, Gorici in Istri za izenacenje plac borile 55 Schmidt, Vlado. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 3. del (1848–1870). Ljubljana: Delavska enotnost, 1988, 244. 56 »Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 12. Juli 1869, Z. 6299, womit Uebergangsbestimmungen zurDurchführung des Volksschulgesetzes erlassen werden.« https://alex.onb. ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1869&size=45&page=193 (dostop: marec 2022), 175. 57 »Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 5. April 1872, womit eine neue Vorschrift für die Prüfungen der Lehrer an Volks- und Bürgerschulen erlassen wird. Wirksam für die im Reichsrathe ver­tretenen Königreiche und Länder, mitAusnahme von Galizien.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?a­id=rgb&datum=1872&size=45&page=153 (dostop: marec 2022), 119.. 58 Sagadin, Janez. »Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva na Štajerskem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši Dravski banovini.« V: Osnovna šola na 173 Slovenskem 1869–1969, ur. Vlado Schmidt in Vasilij Melik, 65–170. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970, 103. 59 »Postava od 3. maja 1874, veljavna za vojvodino Štajersko v zadevi uredjenja uciteljskih plac in odprave šolnine za javne in narodne šole.« Slovenski ucitelj: glasilo ‚‘Uciteljskega društva za slovenski Štajer‘‘, 2/2, 20. junij 1874, 27. 60 »Dopisi in novice.« Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 15/13, 1. julij 1875, 199. še kar nekaj let.61 Poleg omenjenih plac pa so dežele sodile tudi o družin­skem življenju uciteljic. Slednje so bile po koncu službovanja upravicene do pokojnine, ki pa jim ni pripadala v primeru, da so službo prostovoljno zapustile, še preden so izpolnile svojo delovno obveznost. Kot prostovoljna odpoved se je smatralo tudi, ce se je uciteljica porocila.62 Podobno kot pri placah je bila Štajerska prva slovenska dežela, ki je celibat sprva le omi­lila, kasneje, leta 1874, pa popolnoma odpravila.63 Ne glede na nizko število uciteljic pa je bila njihova usposobljenost precej boljša kot usposobljenost uciteljev.64 Leta 1880 je bil izveden popis uciteljev in uciteljic, ki je pokazal, da je kvalificiranost uciteljic neprimerljivo višja v vseh slovenskih deželah in skoraj po celotni Avstriji, pri cimer so v pozitivnem smislu najbolj izstopale Kranjska, Gorica-Gradiška in Istra.65 VSTOP NA UNIVERZO Dekleta so si dovoljenje za študij na univerzah najprej priborila v zahod­noevropskih deželah. Prvi takšni državi sta bili Švica in Francija (1863), sle­dile so Švedska (1870), Anglija (1873), Finska, Danska in Nizozemska (vse tri v letu 1875) ter Italija in Belgija (1876). Avstrija je bila, poleg Rusije in Prusije, ena izmed zadnjih evropskih držav, ki so na univerze spustila tudi dekleta.66 Razlogi, zakaj naj bi bil študij deklet nespameten, so bili razlicni, vse od miselne in telesne šibkosti,67 do povsem nasprotnega argumenta, da naj bi dekleta, ki so univerzitetno izobražena, lahko za moške predstavljala pre­ 61 Serše, Aleksandra. »Uciteljice, prve izobraženke.« V: Uciteljice v šolskih klopeh: zbornik ob 130. obletnici ustanovitve Slovenskega uciteljišca za dekleta v Gorici, ur. Vlasta Tul, 39–54. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 2005, 47. 62 Schmidt, Zgodovina, 218. 63 »Postava od 3. maja 1874«, 27. 64 Sagadin, »Kvantitativna«, 103. 65 Serše, »Uciteljice«, 44. 66 Cindric, Študenti, 247. 67 Tichy, Marina. »Facetten des Widerstands gegen das Frauenstudium von 1870 bis zur Jahrhundertwende.« V: ‚‘Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück…‘‘: Frauen an der Universität Wien (ab 1897), ur. Waltraud Heindl in Marina Tichy, 27–48. Dunaj: WUVUniversitätsverlag, 1990, 28–30. mocno konkurenco.68 Vecjo debato o prepustitvi deklet na študij na avstrijski univerzi so sprožile ruske študentke, ki so, po tem, ko jim je bil prepove­dan študij v Švici,69 zaprosile za dovoljenje za študij na graški univerzi. Ker slednja ni vedela, kaj naj stori, se je obrnila na dunajsko univerzo, ki pa je 16. decembra 1873 zapisala, da študij za dekleta v Avstriji ostaja prepovedan, ne glede na to, ali bi si dekleta želela študirati redno ali izredno.70 Kot razlog za takšno odlocitev so navajali, da bi bilo za vstop deklet na univerzo »[…] potrebno preurediti to, kar je namenjeno moškim ušesom, tudi dekletom, sposobnim devicam, vendar slednje potem ne bi bilo primerno za moški karakter.«71 Dodali so tudi, da bi bilo treba uvesti nove disciplinske ukrepe, hkrati pa bi stik med razlicnima spoloma v t. i. najlepših letih lahko pred­stavljal grožnjo moškemu karakterju univerze.72 »[…] dokler družba nima potrebe, da bi sprejela ženske za duhovnike, sodnike, zdravnike, ucitelje, vojskovodje in vojake, t. j., dokler je težišce upravljanja družbenega reda še vedno v moških rokah, ni nobene potrebe, da bi dekleta pripustili na univerze, saj bi bilo slednje kasneje težko omejiti.«73 Ne glede na raznolika mnenja je bilo dekletom s 6. majem 1878 dovoljen vstop na univerzitetna predavanja, kar pa je predstavljalo prej izjemo kot pravilo. Vsaka kandi­datka je morala dovoljenje dobiti posamicno, pri cimer so dekletom dovo­ljevali obiskovanje zgolj posameznih, njim prilagojenih predavanj. Redke študentke, ki so uspele stopiti skozi vrata univerze, nanjo najveckrat niti niso bile vpisane, temvec so na predavanjih lahko zgolj hospitirale, ob koncu predavanj, pa so ostale brez kakršnega koli uradnega potrdila.74 68 Prav tam, 28–31. 69 Študij jim je bil prepovedan zaradi domnevne veze z anarhisti in socialisti. 70 Cindric, Študenti, 247. 71 Heindl, Waltraud. »ZurEntwicklung des Frauenstudiums in Österreich.« V: ‚‘Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück…‘‘: Frauen an der Universität Wien (ab 1897), ur. Waltraud Heindl in Marina Tichy, 17–26. Dunaj: WUV-Universitätsverlag, 1990, 19. 72 Simon, Gertrud. »Die Anfänge des Frauenstudiums in Österreich: Pionierinnen an den Universitäten Wien und Gräz.« V: Geschichte der Frauenbildung und Mädchenerziehung in Österreich: ein Überblick, ur. Ilse Brehmer in Gertrud Simon, 205–219. Graz: Leykam, cop., 1997, 205–207. 73 Heindl, »Zur Entwicklung«, 19–20. 74 Simon, »Die Anfänge«, 206. Pomemben korak in dodaten pritisk za vstop deklet na univerzo je spro­žilo tudi pomanjkanje ženskih zdravnic v Bosni in Hercegovini, ki jo je Avstro-Ogrska aneksirala leta 1878. Zdravniki, ki zaradi muslimanske vere niso smeli obravnavati in zdraviti žensk, so državo postavili pred veliko dilemo: v deželi, kjer ženskam niso dovoljevali akademskega študija medicine, je kar naenkrat pricelo primanjkovati ženskih zdravnic. Slednje so priceli iskati izven Avstro-Ogrske, med drugim tudi v Švici, kar pa, zaradi nizke place in pogojev znanja jezika, ni bilo najlažje.75 Kljub odklonilnemu odnosu države do ženskega študija medicine je bila slednja prisiljena popustiti. Vlada je 19. marca 1896 deloma popustila in uvedla Uredbo o nostrifikaciji ženskih medicinskih doktorskih izpitov.76 Kandidatke, ki so želele nostrificirati svojo v tujini pridobljeno diplomo, so morale dokazati avstrijsko državljanstvo, izpolniti starost vsaj 24 let oz. slednjo dopolniti v tekocem koledarskem letu, priložiti dokazilo o uspešno opravljenem zrelostnem izpitu77 in dokazilo, da so najmanj deset mesecev obiskovale medicinsko fakulteto ene izmed tujih univerz, katere študijski program se ne razlikuje bistveno od študij­skega programa medicinskih fakultet avstrijskih univerz. Njihovo vedenje med študijem je moralo biti dostojno, o samem pristopu k nostrifikaciji pa je še dodatno odlocal profesorski kolegij medicinske fakultete, na kateri je kandidatka zaprosila za nostrifikacijo. Zadnjo besedo je imelo ministrstvo za uk in bogocastje. Ne glede na to, da je bila dekletom nostrifikacija pri­znana, so morala slednja še enkrat opraviti vse izpite (teoreticne in prak­ticne) z izjemo pripravljalnega izpita iz prirodoslovnih ved.78 Prva študentka v Avstro-Ogrski, ki je zaprosila za nostrifikacijo (in jo tudi dobila), je bila Gabriele Posanner von Ehrental, rojena v Budimpešti, med drugim živeca tudi v Ljubljani v Tivolskem gradu, hci uradnika in grašcaka Benjamina von Ehrentala iz Radovljice.79 75 Friedrich, ‚‘Ein Paradies, 135. 76Verordnung des Ministers für Cultus und Unterrichtvom 19. März 1896, betreffend die Nostrification der von Frauen im Auslande erworbenen medicinischen Doctordiplome. 77 Skladno z odlokom sprejetim 9. marca 1896. 78 »Verordnung des Ministers für Cultus und Unterrichtvom 19. März 1896, betreffend die Nostrification der von Frauen im Auslande erworbenen medicinischen Doctordiplome.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/ alex?aid=vcu&datum=1896&size=45&page=245 (dostop: marec 2022), 211–212. 79 Cindric, Študenti, 250. Stopnjevanje pritiska na državo se je odražalo tudi v uredbi ministra za uk in bogocastje, H. Gautscha, ki je 23. marca 1897 izdal razglas, s kate-rim je dekletom dovoljeval redni in izredni študij na avstrijskih filozofskih fakultetah. Kandidatke, ki so želele pristopiti k študiju, so morale biti stare najmanj 18 let oz. dopolniti to starost v tekocem letu, priložiti so morale spricevalo zrelostnega izpita, ki so ga opravile na avstrijski gimnaziji ali katerem drugem zavodu.80 O posameznih kandidatkah je še vedno odlo-cal dekan sam, ki je lahko kandidatko brez navedbe razloga tudi zavrnil.81 Omenjenega leta se je na Filozofsko fakulteto na Dunaju vpisalo kar 34 štu­dentk, med katerimi pa, ne glede na slovenska imena, nobena ni navedla slovenšcine kot maternega jezika. Prvo takšno študentko lahko na dunaj-ski univerzi zasledimo šele v šolskem letu 1905/1906, to je postala Marija Sušnik iz Šmarjete v Rožu, sledila je Cecilija Urban iz Divace, leto kasneje pa še Antonija Jesenko por. Gaber iz Škofje Loke.82 Leta 1908 se je na dunajsko univerzo vpisala tudi Ljudmila Poljanec iz Ljubljane.83 Z ministrskim odlokom 3. septembra 1900 je bil dekletom dovoljen redni vpis na študij medicine in farmacije, pri cimer so tudi tukaj dekani skupaj s profesorskimi kolegi pregledali vsako vpisno prošnjo in se o vstopu odlocali na podlagi posameznih primerov.84 V letu 1900 lahko tako zasledimo kar 35 študentk na medicinski fakulteti, leta 1904/1905 27, leta 1908/ 1909 pa kar 78. Število študentk se je v prihodnjih letih še poviševalo, ob koncu prve sve­tovne vojne je dunajsko medicinsko fakulteto obiskovalo kar 574, dunajsko 80 V skladu z ministrsko odredbo, sprejeto 9. marca 1896. 81 »Verordnung des Ministers für Cultus und Unterrichtvom 23. März 1897, Z. 7155, betreffend die Zulassung von Frauen als ordentliche oder außerordentliche Hörerinnen an den philosophischen Facultäten der k. k. Universitäten.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1897&size=45&page=253 (dostop: marec 2022), 217–218. 82 Cindric, Študenti, 259. 83 Samide, Irena. »Ljudmila Poljanec (1874–1948), leidenschaftliche Dichterin und engagierte Lehrerin.« V: Frauen, die studieren, sind gefährlich: ausgewählte Porträts slowenischen Frauen der Intelligenz, ur. Petra Kramberger, Irena Samide in Tanja Žigon, 221–242. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018, 222–223. 84 »Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht im Einvernehmen mit dem Ministerium des Innern vom 3. September 1900, betreffend die Zulassung von Frauen zu den medicinischen Studien und zum Doctorate der gesammten Heilkunde.« https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1900&si­ze=45&page=510 (dostop: marec 2022), 479. filozofsko fakulteto pa kar 962 študentk.85 Za razliko od filozofske in medicin­ske fakultete je študij prava za dekleta ostal nedosegljiv vse do leta 1919.86 85 Cindric, Študenti, 254. in Tuma, Renate. »Studienwahl – Fächerwahl - Studienabschlüsse.« V: ‚‘Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück…‘‘: Frauen an der Universität Wien (ab 1897),ur. Waltraud Heindl in Marina Tichy, 79–92. Dunaj: WUV-Universitätsverlag, 1990, 80–82. 86 Bandhauer-Schöffmann, Irene. »Zum Engagement der österreichischen Frauenvereine für das Frauenstudium.« V: ‚‘Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück…‘‘: Frauen an der Universität Wien (ab 1897), ur. Waltraud Heindl in Marina Tichy, 49–78. Dunaj: WUVUniversitätsverlag, 1990, 67. VIRI Casopisni viri »Ali res šola ljudstvo kazi?« Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 6/1 (1. januar 1866), 2–5. Ciperle, Josip. »Pedagogicni pogovori.« Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 18/4 (15. februar 1878), 50–52. »Dopisi in novice.« Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 15/13 (1. julij 1875), 198– 208. K., M. »Zgodovinski razvoj uršulinskih šol v Ljubljani.« Kronika slovenskih mest, 2/3 (1935), 234–239. »Novicar iz Ljubljane.« Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih reci, 8/30 (24. julij 1859), 128. »Postava od 3. maja 1874, veljavna za vojvodino Štajersko v zadevi uredjenja uciteljskih plac in odprave šolnine za javne in narodne šole.« Slovenski ucitelj: glasilo ‚‘Uciteljskega društva za slovenski Štajer‘‘, 2/2 (20. junij 1874), 27. »Zunanje šolske reci.« Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 3/8 (15. april 1863), 113– 114. Elektronski viri Knjige in zborniki, dostopni na spletu Exner, Franz Seraphin. Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterrichtswesens in Oesterreich. Wien: Gedruckt in der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1848. https://books.google.si/books?id=M7EOAAAAQAAJ&printsec=frontcover&hl=sl#v=onepa­ge&q&f=false (Dostop: september 2020). Zakoni, uredbe in dolocbe, dostopne na spletu Erlaß des Ministers für Kultus und Unterricht vom 14. Junij 1912, Z. 27344, betreffend die Mädchenlyzeen. https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1912&si­ze=45&page=349 (Dostop: september 2020). Gesetz vom 14. Mai 1869, durch welches die Grundsätze des Unterrichtsesens bezüglich der Volksschulen festgestellt werden. https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&­datum=1869&size=45&page=311 (Dostop: september 2020). Kaiserliche Verordnung vom 27. Juni 1850, wirksam für sämtliche Kronländer der Monarchie, wodurch ein provisorisches Gesetz über den Privatunterricht erlassen und vom Lage sei­ner Rundmachung angefangen in Wirksamkeit gesetzt wird. https://alex.onb.ac.at/cgi--content/alex?aid=rgb&datum=1850&page=1389&size=45 (Dostop: september 2020). Verordnung des Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 28. April 1901, Z. 9834, betre­ffend die Ausstellung von Gymnasial-Maturitätszeugnissen für Frauen. https://alex.onb. ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1901&size=45&page=164 (Dostop: september 2020). Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht im Einvernehmen mit dem Ministerium des Innern vom 3. September 1900, betreffend die Zulassung von Frauen zu den medi­cinischen Studien und zum Doctorate der gesammten Heilkunde. https://alex.onb.ac.at/ cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1900&size=45&page=510 (Dostop: september 2020). Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 5. April 1872, womit eine neue Vorschrift für die Prüfungen der Lehrer an Volks- und Bürgerschulen erlassen wird. Wirksam für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder, mit Ausnahme von Galizien. https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=1872&size=45&­page=153 (Dostop: september 2020). Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 12. Juli 1869, Z. 6299, womit Uebergangsbestimmungen zur Durchführung des Volksschulgesetzes erlassen wer-den. https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1869&size=45&page=193 (Dostop: september 2020). Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 19. März 1896, betreffend die Nostrification der von Frauen im Auslande erworbenen medicinischen Doctordiplome. https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1896&size=45&page=245 (Dostop: september 2020). Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 21. September 1878, Z. 15551, an alle Landesschulbehörden, betreffend die Maturitätsprüfung, welchen sich Frauen zu unterziehen beabsichtigen. https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&da-tum=1878&page=227&size=45 (Dostop: september 2020). Verordnung des Ministers für Cultus und Unterricht vom 23. März 1897, Z. 7155, betreffend die Zulassung von Frauen als ordentliche oder außerordentliche Hörerinnen an den phi-losophischen Facultäten der k. k. Universitäten. https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?a­id=vcu&datum=1897&size=45&page=253 (Dostop: september 2020). Verordnungsblatt für den Dienstbereich des Ministers für Cultus und Unterricht. Redigirt im k. k. Ministerium für Cultus und Unterricht. Ausgegeben am 27. August 1870. https://alex. onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=vcu&datum=1870&page=500&size=45 (Dostop: septem­ber 2020). Literatura Bandhauer-Schöffmann, Irene. »Zum Engagement der österreichischen Frauenvereine für das Frauenstudium.« V: ‚‘Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück…‘‘: Frauen an der Universität Wien (ab 1897), ur. Waltraud Heindl in Marina Tichy, 49–78. Dunaj: WUVUniversitätsverlag, 1990. Cencic, Majda. Šola za znanje uciteljev: od uciteljskih tecajev do Univerze na Primorskem. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales, 2004. Cindric, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918. Ljubljana: Univerza, 2009. Engelbrecht, Helmut. Geschichte des österreichischen Bildungswesens: Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs. Band 4: Von 1848 bis zum Ende der Monarchie. Dunaj: Österreichischen Bundesverlag, 1986.. Friedrich, Margret. ‚‘Ein Paradies ist uns verschlossen…‘‘: zur Geschichte der schulischen Mädchenerziehung in Österreich im ‚‘langen‘‘ 19. Jahrhundert. Dunaj; Köln: Weimer; Böhlau, 1999. Heindl, Waltraud. »Zur Entwicklung des Frauenstudiums in Österreich.« V: ‚‘Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück…‘‘: Frauen an der Universität Wien (ab 1897), ur. Waltraud Heindl in Marina Tichy, 17–26. Dunaj: WUV-Universitätsverlag, 1990. Hojan, Tatjana. »Ve brez nas – boste nic! Izobraževanje in delovanje ljubljanskih uciteljic.« V: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoc in danes II, ur. Tjaša Mrgole Jukic, 209–236. Ptuj: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Urad za žensko politiko pri Vladi Republike Slovenije, 2000. Hojan, Tatjana. Žensko šolstvo in delovanje uciteljic na Slovenskem: razstava v Slovenskem šolskem muzeju. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970. Hojan, Tatjana. Žensko šolstvo in uciteljstvo na Slovenskem v preteklih stoletjih. Zagreb: [s. n.] 1968. Lavric, Vito. 200 let ljubljanske babiške šole: (1753–1953). Ljubljana: Babiška šola, 1953. Rant, Helena; Rogelj, Monika. »Kam je vodila šolska pot uka željna gorenjska dekleta.« V: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoc in danes II, ur. Tjaša Mrgole Jukic, 131–154. Ptuj: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Urad za žensko politiko pri Vladi Republike Slovenije, 2000. Sagadin, Janez. »Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva na Štajerskem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz leta 1869 ter kvan­titativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši Dravski banovini.« V: Osnovna šola na 173 Slovenskem 1869–1969, ur. Vlado Schmidt in Vasilij Melik, 65–170. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970. Samide, Irena. »Ljudmila Poljanec (1874–1948), leidenschaftliche Dichterin und engagi­erte Lehrerin.« V: Frauen, die studieren, sind gefährlich: ausgewählte Porträts sloweni­schen Frauen der Intelligenz, ur. Petra Kramberger, Irena Samide in Tanja Žigon, 221–242. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018 Schmidt, Vlado. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 3. del (1848–1870). Ljubljana: Delavska enotnost, 1988. Serše, Aleksandra. »Uciteljice, prve izobraženke.« V: Uciteljice v šolskih klopeh: zbornik ob 130. obletnici ustanovitve Slovenskega uciteljišca za dekleta v Gorici, ur. Vlasta Tul, 39–54. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 2005. Serše, Aleksandra. »Ucne ure naših babic. Izobraževanje žensk v drugi polovici 19. in zacetku 20. stoletja v Ljubljani.« V: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoc in danes II, ur. Tjaša Mrgole Jukic, 183–208. Ptuj: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Urad za žensko politiko pri Vladi Republike Slovenije, 2000. Simon, Gertrud. »Die Anfänge des Frauenstudiums in Österreich: Pionierinnen an den Universitäten Wien und Gräz.« V: Geschichte der Frauenbildung und Mädchenerziehung in Österreich: ein Überblick, ur. Ilse Brehmer in Gertrud Simon, 205–219. Graz: Leykam, cop., 1997. Simon, Gertrud. »Von Maria Theresia zu Eugenie Schwarzwald.« V: Geschichte der Frauenbildung und Mädchenerziehung in Österreich: ein Überblick, ur. Ilse Brehmer in Gertrud Simon, 178–188. Graz: Leykam, cop., 1997. Tichy, Marina. »Facetten des Widerstands gegen das Frauenstudium von 1870 bis zur Jahrhundertwende.« V: ‚‘Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück…‘‘: Frauen an der Universität Wien (ab 1897), ur. Waltraud Heindl in Marina Tichy, 27–48. Dunaj: WUVUniversitätsverlag, 1990. Tuma, Renate. »Studienwahl – Fächerwahl - Studienabschlüsse.« V: ‚‘Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück…‘‘: Frauen an der Universität Wien (ab 1897),ur. Waltraud Heindl in Marina Tichy, 79–92. Dunaj: WUV-Universitätsverlag, 1990. POVZETEK Clanek nudi krajši in strnjen pregled šolanja žensk od marcne revolucije do konca prve svetovne vojne na podrocju današnjega slovenskega ozem­lja. Šolstvo se je na današnjem slovenskem ozemlju med letoma 1848 in 1918 razvijalo v skladu s šolskimi zakoni, ki so veljali za Habsburško monarhijo oz. Avstro-Ogrsko. Izobraževanje žensk, ki je najveckrat potekalo v nemšcini, slovenšcina pa je bila uporabljena zgolj pri pouku slovenskega jezika in verouka, je bilo sprva omejeno na redke zasebne zavode, šele kasneje se je razširilo tudi v javne šole. Šolanje žensk se od šolanja moških ni razliko­valo le v obliki razlicnih institucij, temvec tudi v razlikah med posameznimi predmeti, ucnimi snovmi, razlicnimi pogojii in zakljucnimi spricevali znotraj istih izobraževalnih ustanov. Na podrocju sekundarnega šolanja so bila za dekleta dolga leta na voljo le strokovne srednje šole, usmerjene v ženska rocna dela in gospodinjstvo, šele kasneje pa so imele dostop tudi do jav­nih splošnih srednjih šol. Posebna oblika srednješolskega izobraževanja so predstavljala ženska uciteljišca. Dekleta so lahko na izbrane gimnazije vstopila šele leta 1901, kasneje pa so dobila tudi dovoljenja za vstop na filozofsko in medicinsko fakulteto. Na pravno fakulteto so se dekleta lahko vpisala šele po koncu prve svetovne vojne. »Život krepimo svoj da z dušo zdravo povzdignemo zemlje domace slavo.« Kratek pregled razvoja Sokola Trbovlje do prve svetovne vojne »We strengthen our lives to raise the lands of national glory with a healthy soul!”: A brief overview of the development of Sokol Trbovlje until the First World War IZVLECEK Sokol Trbovlje je bil v omenjenem obdobju osrednje narodno obrambno društvo v dolini, okoli katerega so se snovala podobno usmerjena društva. Namen pricujocega prispevka je osvetliti njegovo delovanje do prve sve­tovne vojne, katerega vrhunec je razvitje lastnega prapora leta 1912. Kljucne besede: telovadba, Sokol, Trbovlje, lokalna zgodovina ABSTRACT In the mentioned period, Sokol Trbovlje was the central national defense association in the valley, around which similarly oriented associations were formed. The purpose of this paper is to shed light on its work until the First World War, culminating in the development of its own flag in 1912. Keywords: gymnastics, Sokol, Trbovlje, local history OBDOBJE PRED USTANOVITVIJO SOKOLATRBOVLJE Potreba po druženju ljudi je stara kot cloveštvo samo. Zapis v Slovenskem etnološkem leksikonu pravi, da je društvo »organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po sprejetih pravilih in je uradno registrirana. V dru­štvih se ljudje združujejo zaradi strokovnih, znanstvenih, kulturnih, prosvet­nih, gospodarskih, umetniških, športnih, humanitarnih, verskih, družabnih in drugacnih potreb.«1 Moj glavni vir pricujocega clanka je Slovenski Sokol, glasilo Slovenske sokolske zveze. Izhajati je zacel z nalogo »da širi umevanje sokolske misli v slovenskem narodu; da poglablja to umevanje v sokolskih krogih; da seznanja slovenski svet s teorijo sokolske telovadbe; da se v njem verno zrcali slovensko sokolsko življenje; da z glavnimi potezami ocrtava razvoj telovadbe po slovanskem in drugem svetu.«2 Skozi njihove objave in prek drugih virov sem skušal osvetliti pregled razvoja trboveljskega Sokola in njegovo delovanje do prve svetovne vojne. 1 Baš, Angelos idr., Slovenski etnološki leksikon, 100. 2 »Bratje Sokoli!« Slovenski Sokol, 25. januar 1904, 1. Zacetki društvene telovadbe na Slovenskem sovpadajo z ustanovi­tvijo Južnega Sokola 25. septembra 1863 v Ljubljani. Ustanovitev prvega telovadnega društva spada v isti »kulturnopoliticni okvir in okolnosti« kot ustanovitev praškega Sokola. Podobno kot ceški narod je bil slovenski prav tako izpostavljen nemškim pritiskom in poskusom germanizacije. Protiutež nemškutarstvu se je tako implementirala v organizaciji društev, ki so pod-pirali prebujanje in širjenje slovenske narodne zavesti. Južni Sokol je bil že leta 1867 zaradi tedanjih politicnih razmer, neugodnih za vsako narodno­stno gibanje, razpušcen. Kot njegov naslednik je bilo prihodnje leto usta­novljeno Telovadno društvo Sokol v Ljubljani ali na kratko Ljubljanski Sokol. Kljub zacetnim težavam in oviram je društvo pocasi zaživelo in se razvi­jalo ter mocno vplivalo na nastanek telovadnih društev v drugih krajih na Slovenskem.3 Prve zametke športne društvene dejavnosti v Zasavju sta predstavljala Sokol in njemu konkurencni Orel. Sokolsko gibanje je nastalo kot odgovor nemški nacionalisticni telovadni organizaciji Turnverein.4 Prvo se je leta 1890 ustanovilo sokolsko društvo v Zagorju5 in leta 1908 ustanovilo svoj odsek tudi v Hrastniku. Starejša društva so namrec »ustanavljala v svojem okrožju, kjer so videla, da so potrebna tla za Sokola, sokolske odseke.«6 Sokol Hrastnik je samostojno društvo postal 31. oktobra 1909.7 Bistvo sokolstva je obsegalo vec misli, ki so se vzajemno dopolnjevale: »Sokolska misel je vzgoja, in to: telesna, nravstvena, narodna, demokratska. Te cetvere misli, zlite v eno samo nelocljivo celoto – so sokolska misel.«8 Podobno kot citalnice so kot receno Sokoli poudarjali narodno zavest in jugoslovansko usmerjenost. Gojili so predvsem telovadbo, svoje delovanje 3 »Statistika slovenskega sokolstva.« Slovenski Sokol, 12. julij 1904, 80.; Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968, 82.; Stepišnik, Drago. Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974, 22-48. 4 Hacin, Nevenka, Irena Ivancic Lebar idr. Srecno… crne doline. Trbovlje: Zasavski muzej, 2001, 53-56. 5 »Vestnik slovenskega Sokolstva.« Slovenski Sokol, 25. januar 1904, 15. 6 »Slovensko sokolstvo v letu 1908.« Slovenski sokolski koledar za leto 1909, 63. 7 »V letu 1909.« Slovenski sokolski koledar za leto 1910, 110. 8 Predavanja izobraževalnega odseka za vaditeljski tecaj Ceské Obce Sokolské l. 1908. Prevod iz cešcine M. V Ljubljani: Telovadno društvo Sokol, 1910, 8. pa scasoma razširili še na druga podrocja.9 Poseben poudarek so Sokoli namenjali povezanosti in meddruštvenemu sodelovanju. Gotovo ni ne v našem narodu, ne v ostalem Slovanstvu nobene organizacije, ki bi tako intenzivno kot Sokolstvo gojila medsebojne stike. Ne le v idejni osnovi, ki je vsemu Sokolstvu skupna, temvec tudi v resnicnem prakticnem vsakdanjem udejstvovanju se izraža resnicnost izreka v enem samem Sokolstvu. Prav iz nacelnih razlogov tudi drugace biti ne more. Vsaka sokolska edinica živi in mora živeti, da je njen sestavni delcek, ki daje celoti moc. In baš ta zavest daje tudi društvu samemu pogona in vzpodbude vselej, ko ga krajevne prilike pritiskajo k tlom. Porazni obcutek osamelosti bi marsikako edinico v težkih preizkušnjah unicil. V svojem poslanstvu slovanskega bratstva, ko je rušilo in še ruši Sokolstvo pokrajinske, plemenske, narodnostne in državne meje, ki so locevale in še locijo slovanske narode in plemena, se sokolska društva ne morejo zapreti v svoje ozke krajevne meje. Zato smatramo vprašanje stikov posameznih društev z zunanjim sokolskim svetom za važno cinjenico pri presoji uspehov sokolskega dela.10 Leto 1905 oznacuje mejnik v smislu povezovanja sokolskih društev, saj se je ustanovila Slovenska sokolska zveza (SSZ). Krovna organizacija je omo-gocila, da se slovensko sokolstvo organizacijsko in miselno poveže v trdno gibanje. Ustanovitev zveze je sprožila porast ustanavljanja novih društev. Zaradi lažjega pregleda nad društvi in njihovo organizacijo so po ceškem zgledu vzpostavili župe z namenom, da bodo »župnim vodstvom razmere in potrebe posameznih društev bolj znane in jim bo vsled manjše oddalje­nosti pomoc bližja.«11 Župe so skrbele za organizacijo telovadnih nastopov, župnih zletov ter pripravo vaditeljev in orodij.12 SOKOLTRBOVLJE »Ko je po krvavih septembrskih dneh v Ljubljani 20. septembra 1. 1908 zaplamtelo srce vsakega Slovenca v ljubezni do milega, tlacenega rodu, 9 Hacin in sod., Srecno… crne doline, 53-56. 10 Sokol Trbovlje: 1909-1939. Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1939, 34. 11 »Obcni zbor Slovenske sokolske zveze.« Slovenski Sokol, 25. avgust 1908, 62. 12 Stepišnik, Telovadba na Slovenskem, 84-89. tudi Trboveljcani nismo zaostali za svojimi rojaki. Porodila se je v nas vroca želja zbuditi v naših soobcanih narodno zavest, jo okrepiti in vzgojiti do popolnosti. V tem stremljenju smo iskali za to primernih sredstev in spoznali potrebo ustanovitve trboveljskega Sokola« 13 je v casopisu Jutro zapisal kro­nist ob 25-letnici trboveljskega Sokola. Ideja za trboveljsko sokolsko društvo je nastala na pobudo ucitelja Jožeta Velkavrha in trgovca Jožeta Molla, ki sta v Mollovi trgovini jeseni 1908 napisala prvo dopisnico ljubljanskemu Sokolu s prošnjo za nasvet, kako tako društvo organizirati.14 Prvi sestanek z namenom ustanovitve lokalnega sokolskega društva je potekal 19. novembra istega leta v Pocivavškovi gostilni. Udeležili so se ga trgovec Franc Dežman, rudniški poduradnik Franc Feštajn, pose-stnik in trgovec Ivan Kramer, oskrbnik rudniške bolnišnice Josip Letnik, ucitelj Oskar Moll, krojac Niko Pinteric, krojac Franjo Pungercar, uradnik bratovske skladnice Drago Režun15, ucitelj Josip Velkavrh16, dr. Ivan Dimnik, posestnik in gostilnicar Jože Goropevšek, ucitelj Anton Kuhar, ucitelj Robert Plavšak, ucitelj Karel Omerzu, rudniški paznik Jurij Naglav, trgovski sotrudnik Drago Rupnik in ucitelj Gustav Vodušek mlajši. Sestanku je prisostvoval tudi Josip Smrtnik, takratni nacelnik celjskega Sokola.17 Na sestanku izvoljeni priprav­ljalni odbor18 je imel v zacetku leta 1909 polne roke dela, saj so oblastem predložili pravila za sokolsko društvo in nabirali potrebna sredstva za zace­tek delovanja.19 Nabralo se je nad 600 K za orodje, telovadno dvorano pa je prepustil Forte.20 Štajerska oblast je potrdila društvena pravila in z navdu­šenjem se je porocalo »da se mlado društvo krepko razvija in širi narodno zavednost v Trbovljah, mu klicemo krepek ‘’Nazdar’’!«21 Vse je bilo priprav­ 13 »Ob 25-letnici trboveljskega Sokola.« Jutro, 19. maj 1934, 6. 14 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 42. 15 Karel Režun. 16 Jože Velkavrh. 17 »Ob 25-letnici trboveljskega Sokola.« Jutro, 19. maj 1934, 6. 18 »Trbovlje.« Narodni list, 26. november 1908, 3. 19 »Sokol v Trbovljah.« Narodni dnevnik, 9. januar 1909, 4. 20 »Sokolsko društvo v Trbovljah.« Narodni dnevnik, 19. januar 1909, 3. 21 »''Sokol''v Trbovljah.« Narodni dnevnik, 27. januar 1909, 2. ljeno za potek ustanovnega obcnega zbora,22 ki se je odvijal 28. februarja 1909 v dvorani gostilne Forte.23 Dvorana se je nahajala v podaljšku gostilne in je bila prva dvorana v Trbovljah. Ne glede na njeno velikost, sprejela je do dvesto ljudi, je bila primerna za nastope gledaliških skupin in koncerte, ki so se odvijali na nizkem odru. V dvorani so potekale številne kulturne in družabne prireditve, med drugim tudi kasnejša ustanovitev trboveljske podružnice Slovenskega planinskega društva.24 Narodni list iz Celja je porocal, da se je nabralo toliko obcinstva, da je bila cela velika dvorana zasedena. Zapazili smo sokolske deputacije v kroju iz Zagorja, Hrastnika in Celja. Za pripravljalni odbor, kojega predsednik je bil brat Anton Pocivavšek, podpredsednik br. Jože Goropevšek, tajnik br. Jože Velkavrh, blagajnik brat Karl Ražun,25 je pozdravil navzoce br. Robert Plavšak. Nato je omenil blagajnik br. Ražun, da se je v kratkem casu nab-ralo na samih prostovoljnih darovih 855 K 04 v. odposlanec slovenske sokolske zveze, njen podstarosta, brat dr. Gvidon Sernec se je zahvalil pripravljalnemu odboru za vse pripravljalno delo in imel potem predavanje o smotrih sokol­stva. Pri vpisovanju clanov se je prijavilo takoj 56 bratov, ki so objednem tudi položili vsak dve kroni vpisnine. Na to se je izvolil z vsklikom enoglasno sledeci odbor: za starosto br. Anton Pocivavšek, za podstarosto br. Jože Goropevšek, za nacelnika br. Robert Plavšak, za odbornike: bratje Ivan Kramar, Karl Ražun, Jože Letnik, Jože Velkavrh, Jurij Naglav, Moll Jože, Anton Urbancic, Leopold Erzenicnik, za namestnika brata Franjo Kanižar in Niko Pinteric za pregledovalca racunov brata Fran Dežman, Fran Bidovec. Nato je povzel besedo, burno pozdravljen, podnacelnik slovenske sokolske zveze in nacelnik Celjskega Sokola brat Jože Smertnik in povdarjal posebno socijalno stran sokolskega delovanja. Vsi sledeci govorniki, posebno brata Ražun in Plavšak so omenjali, da mora društvo delo­ 22 »Nova sokolska društva.« Slovenski Sokol, 25. januarja 1909, 7. 23 Orožen, Janko. Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola. 1, Od pocetka do 1918. Trbovlje: Obcinski ljudski odbor, 1958, 714; Ivancic Lebar, Irena. Sokol Trbovlje: 1909-1999. Trbovlje: Zasavski muzej: TVD Partizan, 1999, 8. 24 Lenarcic, Tine. Trbovlje – po dolgem in pocez. Trbovlje: Tiskarna Tori, 2009, 80. 25 Po vsej verjetnosti gre za napako pri zapisu priimka, saj je bolj verjetno Režun, kot je naveden tudi v Slovenskem sokolskem koledarju za leto 1910 in 1912. »Trbovlje (Štajersko).« Slovenski sokolski koledar za leto 1910, 144; »Trbovlje (Štajersko).« Slovenski sokolski koledar za leto 1912, 149. vati na demokraticni podlagi in da bode smatralo kot svojo poglavitno nalogo, širiti sokolsko misel med najširšimi vrstami Trbovljskega prebivalstva. Koncno še vabi brat Smertnik brate Trbovljcane na vseslovenski Sokolski izlet v Celje. To zborovanje je dokazalo, da lahko stavimo na Trbovljskega Sokola najlepše nade, novoizvoljeni odbor, kakor tudi navdušeno clanstvo so nam porok za to, da bode društvo uspešno napredovalo in postalo najvažnejša delavska orga­nizacija naša. Na zdar!26 Društvo je bilo uradno sprejeto v krovno organizacijo na seji odbora SSZ, ki se je vršil 25. marca 1909.27 Ob ustanovitvi28 je štelo 56 clanov,29 ki so vecinoma pripadali delavskemu razredu.30 Drobni spomini v zborniku Sokol Trbovlje: 1909–1939 razkrivajo, kako je potekala prva telovadna ura v stari Fortejevi dvorani. Na zacetku se je dolga vrsta clanov v novih telovadnih krojih in predpisanih cevljih le s težavo povzpela na drog ali bradljo, nekaj mesecev kasneje pa so telovadci postavljali rekorde v trebušnih in podko­lenskih tocih in postali predmet obcudovanja v sosednji gostilniški sobi. V telovadnici je sicer vladala najstrožja disciplina, ki jo je utelešal poseben sistem denarnih kazni za prestopke. Kronist navaja, da je bilo za tujko izre-ceno v telovadnici treba placati en vinar, za napacen dohod k orodju en vinar, za kajenje v telovadnici 20 vinarjev, za govorjenje v pozoru en vinar. Vse te zahteve so nekoliko telovadcev odvrnile od telovadbe, a je vecina še vedno vztrajala zakljuci kronist.31 Skupaj z Zagorjem in Hrastnikom je društvo na zacetku delovanja spa-dalo v drugi okraj štajerske župe.32 Na drugi seji tako imenovane štajerske župe je bilo receno, da je njen namen bolj pripravljalnega znacaja, saj se je vzpostavitev prave župe pricakovala takrat, ko bo SSZ uvedla župno 26 »Ustanovni obcni zbor Trbovljskega ''Sokola.''« Narodni list, 4. marec 1909, 8. 27 »Slovenska sokolska zveza.« Slovenski Sokol 25. april 1909, 30. 28 »Statistika Celjske sokolske župe l. 1911.« Vestnik Celjske sokolske župe, marec 1912, 24. 29 V zborniku Sokol Trbovlje: 1909-1939 in v casopisnem clanku ob 25-letnici trboveljskega Sokola je sicer navedeno 64 clanov, od tega 30 telovadcev. (Sokol Trbovlje: 1909-1939, 9.; »Ob 25-letnici trboveljskega Sokola.« Jutro, 19. maj 1934, 6.) 30 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 9. 31 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 9-42. 32 »Slovenska sokolska zveza.« Slovenski sokol, 25. maj 1909, 39. organizacijo po vsem Slovenskem.33 V nacrtu pravil sokolske župe je bilo med drugim zapisano, da ima župa sedež v stalnem bivališcu župnega staroste in da je njen namen »gojiti in širiti telesne vaje v povzdigo telesnih in nravnih moci v slovenskem narodu, do vzajemne podpore zbliževati slovenska sokolska društva, združena v župi.«34 Slika 1: Moška vrsta Sokola pred prvo svetovno vojno.35 Avgusta 1909 so društva bodoce celjske sokolske župe priredila svoj zlet ob razvitju prapora krškega Sokola, ki se ga je udeležilo tudi trboveljsko društvo.36 Na nedeljo, 19. septembra 1909, pa so trboveljski Sokoli izvedli na Fortejevem travniku na Vodah »prvo javno telovadbo v zvezi z domaco veselico.« Narodni dnevnik je nadalje porocal: »Mlado je še naše društvo, a vendar nam že hoce pokazati uspeh svojega še ne polletnega dela. Sicer smo že videli naše vrle sokole v Krškem, Št. Jurju, Zagorju in Hrastniku; tokrat pa stopijo pred napredne Trboveljcane.«37 Nastopa katerega izid je bil »zelo 33 »Druga seja ''štajerske'' župe.« Slovenski Sokol, 25. junij 1909, 46. 34 »Nacrt pravil sokolske župe.« Slovenski Sokol, 25. septembra 1909, 67. 35 Vir: Fototeka Zasavski muzej Trbovlje. 36 »Sokolski zletv Krškem dne 1. avgusta 1909.« Slovenski Sokol, 25. septembra 1909, 71. 37 »''Trboveljski Sokol.''« Narodni dnevnik, 16. september 1909, 4. povoljen« so se udeležili tudi gostje iz Brežic, Hrastnika in Zagorja s svojimi telovadci in telovadkami.38 Društvo takrat še ni imelo izucenih vaditeljev, saj sta na vadbo prihajala ljubljanska vaditelja dr. Pavel Pestotnik in Slapnicar, društvo pa je poslalo Erzenicnika, Mocnika, Bigmana in Volkerja v telovadnico celjskega Sokola, da se tam izucijo za voditelje. V tem letu so se priceli tudi treningi mladine.39 Februarja 1910 so se zbrali zastopniki vecinoma štajerskih sokolskih dru­štev v Sokolskem domu v Gabrjih pri Celju, da so se posvetovali o usta­novitvi Sokolske župe.40 Predložena župna pravila so se sprejela in tako je nastala Celjska sokolska župa s sedežem v Celju. Obsegala je celjsko, krško, mariborsko in zagorsko okrožje. V slednjega je poleg zagorskega in hrastniškega spadal tudi trboveljski Sokol.41 Uradno je bila Celjska sokol-ska župa sicer ustanovljena na obcnem zboru 30. oktobra 1910, kjer so za starosto izvolili dr. Josipa Karlovška, za enega izmed namestnikov odborni­kov pa je bil izvoljen tudi Velkavrh iz Trbovelj.42 Mlado društvo je bilo deležno simpatij vseh slojev prebivalstva in temu primerno se je vecalo tudi število clanov. V ta namen so za zgornji del trga Trbovlje ustanovili odsek Sokol II. Telovadnico so imeli pri Kukenbergu, vodil pa jih je Štefan Mocnik. Kljub poskusom aktivnega delovanja to ni zaživelo, dokoncno pa je razpust povzrocil odhod najboljših telovadcev k vojakom oktobra 1910 in prepoved okrajnega glavarja, da šolska mladina obiskuje sokolske telovadnice.43 Prirejanje izobraževalnih, zabavnih vecerov je bilo namenjeno spo­znavanju clanov in krepitvi narodne zavesti. Eden takšnih se je odvijal v soboto, 5. februarja 1910, ko je društvo organiziralo svojo prvo maškarado 38 »Z. j. n. Sokola v Trbovljah 19.IX.« Slovenski sokolski koledar za leto 1910, 118. 39 »Ob 25-letnici trboveljskega Sokola.« Jutro, 19. maj 1934, 6. 40 Že oktobra 1909 se je sicerv Ljubljani odvijala seja sokolske župe s sedežem v Celju (»Seja sokolske župe s sedežem v Celju.« Slovenski Sokol, 25. november 1909, 88.) 41 »Celjska sokolska župa.« Slovenski Sokol, 25. februarja 1910, 15. 42 »Celjska sokolska župa.« Slovenski Sokol, 25. novembra 1910, 88. 43 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 10-11. z naslovom »Svatba kralja Matjaža.« Na zabavo so povabili »vse napredne Trboveljcane in bližnje sosede Hrastnicane in Zagorjane«, da s svojo ude­ležbo poplacajo trud trboveljskega društva. Vabilo se nadaljuje v šaljivem tonu: »Ce pomislite, da pridejo to carobno svatbo pocastit mnogi plemici, odposlanci vseh narodov in sam Martin Krpan, potem tudi vi ne smete ostati doma za pecjo. Maske dobrodošle! Za vozove na postaji je skrbljeno. Na zdar!«44 Na drugi strani se je solidarnost kazala z osnovanjem vadi­teljske blagajne in posebnega zletnega fonda, ki je omogocal udeležbo tudi manj premožnim clanom društva.45 Slika 2: Narašcaj trboveljskega Sokola pred prvo svetovno vojno.46 Odborniki so na obcnem zboru, ki se je odvijal ob množicni udeležbi v nedeljo, 21. januarja 1912, v gostilni staroste trboveljskega Sokola Antona Pocivavška na Vodah, porocali o društvenem dogajanju v letu 1911. Iz poro-cil funkcionarjev odbora je razvidno »ugodno stanje mladega društva, ki je štelo v preteklem letu 72 moških in 18 ženskih clanov; od teh je bilo 17 rednih telovadcev in 13 rednih telovadk, ki so telovadili 128 oz. 24 telova­ 44 »Telovadno društvo ''Sokol''v Trbovljah.« Narodni dnevnik, 1. februar 1910, 2. 45 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 11. 46 Vir: Fototeka Zasavski muzej Trbovlje. dnih ur. V preteklem letu se je udeležilo društvo izletov v Hrastnik, Zagorje, Domžale, Zagreb, Št. Pavel pri Preboldu in Radece. V društveni telovadnici se je priredilo par gledaliških predstav, sokolska maškarada, vinska trgatev in Silvestrov vecer; vse te prireditve so dobro uspele in obogatile društveno blagajno za nekaj lepih stotakov.«47 Na avgustovsko »narodno prireditev, ki bo nadkraljevala one iz prejšnjih let« so povabili vse zavedne Slovence in prijatelje Sokolov.48 Domace javne telovadbe in veselice se je 27. avgusta 1911 glede na porocilo udeležilo skupaj z zagorskimi in hrastniškimi Sokoli do 80 clanov. Ustanovil se je ženski odsek, ki ga je vodil Kostajnšek in povzrocil veliko navdušenje, saj so nekatere clanice obiskovale telovadne ure žen­skega odseka v Zagorju. Clan trboveljskega Sokola se je v obdobju od 15. januarja 1911 do 12. marca 1911 v okviru Celjske sokolske župe udeleževal prvega župnega vaditeljskega tecaja v Celju.49 Celo društveno premoženje z inventarjem vred je znašalo okoli 3000 K.50 Statistika društva za leto 1911 razkriva, da je bilo clanov 66, od tega 16 telovadcev, šest voditeljev z nacelnikom in en vaditeljski pomocnik oziroma pripravnik. Število clanov v kroju je znašalo 38, število telovadkinj pa 16. Clani in clanice so vadili po dvakrat na teden.51 Pri volitvah novega odbora so bili izvoljeni starosta Anton Pocivavšek, podstarosta Jože Goropevšek, nacelnik Dominik Kužnik; odborniki: Franjo Dežman, Josip Letnik, Ivan Kramer, Oskar Moll, Franjo Pungercar, Fr. Rojnik, Franjo Oset, Jože Velkavrh. Novi odbor je imel poleg drugih pomembnih zadev predvsem skrb za dostojno razvitje društvenega prapora, ki je bilo napovedano za junij 1912.52 Za potrebe strokovne izobrazbe vaditeljev je odbor narocil tedaj izhajajoce sokolske liste Slovenski Sokol, Naša bodoc­nost in Vaditeljski list. Na tej osnovi so se pricele velike priprave na razvi­tje društvenega prapora. Z nekaj spremembi se je sprejel nacrt prapora 47 »Sokol vTrbovljah.« Vestnik Celjske sokolske župe, marec 1912, 23. 48 »Iz Trbovelj.« Narodni list, 24. avgust 1911, 4. 49 »Župni vaditeljski tecaj v Celju.« Slovenski Sokol, 25. marec 1911, 21-22. 50 »Sokol vTrbovljah.« Vestnik Celjske sokolske župe, marec 1912, 23.; Sokol Trbovlje: 1909-1939, 11. 51 »Statistika Celjske sokolske župe l. 1911.« Vestnik Celjske sokolske župe, marec 1912, 24. 52 »Sokol vTrbovljah.« Vestnik Celjske sokolske župe, marec 1912, 23. Sokola v Radovljici. Delo je stalo 600 kron, izvedla pa ga je tvrdka Drenik iz Ljubljane.53 Junijsko napovedano razvitje prapora je bilo dejansko izvedeno na nedeljo, 4. avgusta 1912. Svecanost je bila združena še s celjskim župnim zletom, zato je dogodek zahteval veliko priprav. »Na telovadnem in vese-licnem prostoru je najživahnejše vrvenje. 30 tesarjev in mizarjev dela že od ponedeljka z vstrajno pridnostjo. Velikanski Volajev travnik se je spremenil v pravi vojaški tabor. Šotor pri šotoru, tribuna kakor grad. Ves prostor bode elektricno razsvetljen. Vse trbovske narodne dame tekmujejo med seboj, katera bode vec žrtvovala truda in pridnosti tega dne.«54 »Dan 4. avgusta je trbovski dan in tega dne predloži tudi celjska sokol-ska župa svojo bilanco slovenski narodni javnosti. Tega slavlja t. j. razvi­tja Sokolskega prapora v Trbovljah se niso dolžna vdeležitl le vsa sokolska društva polnoštevllno, ampak tudi vsa slovanska narodna javnost, da vidi napredek svojega ljubljenca ‘’Sokola”.«55 so zapisali v Narodnem listu. Slavnosti so se udeležile sokolska društva Braslovce, Brežice, Hrastnik, Krško, Litija, Ljubljana, Maribor, Mozirje, Ptuj, Radece, Rajhenburg, Sevnica, Št. Lenart v Slovenskih goricah, Št. Pavel pri Preboldu, Št. Jur na južni žele­znici, Šoštanj, Vace, Vransko, Zagorje in Žalec. Iz Zagreba sta prihitela Hrvaški Sokol in Srbski Sokol. Srbski Sokoli so imeli sabo svojo fanfaro. Na kolodvoru je bil slavnosten sprejem, nakar so Sokoli v sprevodu odkora­kali v Trbovlje. Pretežna vecina je bila okrašenih s slovenskimi trobojnicami, narodna dekleta pa so obsipale Sokole s cvetkami. V sprevodu je bilo okrog 500 sokolov. Razvitje zastave se je slovesno izvršilo opoldne. Botra pra­poru je bila Anica Kramer, v imenu trboveljskega narodnega ženstva pa je trak na prapor pripela Ana Dimnik, »slovenska mati.« Slavnostni govornik je bil tajnik trboveljskega Sokola Josip Velkavrh, nadalje pa so govorili še predstavniki celjske sokolske župe, Hrvaškega Sokola in Srbskega Sokola. Po slavnosti je sledil skupen obed, ob pol petih popoldne pa se je pricela 53 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 11. 54 »Iz Trbovelj.« Slovenski narod, 1. avgust 1912, 2. 55 Prav tam, 4. javna telovadba, ki so se je udeležili celjska sokolska župa, zagrebški Sokol in trboveljski sokolski narašcaj. Po koncani telovadbi se je razvila animirana zabava, ki je trajala do poznega vecera.56 Slika 4: Razvitje prapora 4. avgusta 1912.57 Društveni praznik je osvetlil smisel za skupne akcije vseh narodno obrambnih društev in kot je dodal kronist trboveljskega Sokola: »Ce je kdo do onega casa mislil, da Trbovlje niso slovenske, je moral ta dan priznati, da so in imajo krepko voljo take ostati še naprej.«58 Sliki 5 in 6: Prapor trboveljskega Sokola – prednja in hrbtna stran. Vir: Fototeka Zasavski muzej Trbovlje. V zatišju pred prvo svetovno vojno je bilo v drugi polovici leta 1913 šolski mladini zopet dovoljeno obiskovati sokolsko telovadnico, kar je zopet poži­vilo društvo in delo v telovadnici, ki je po ukinitvi ženskega odseka malce zastalo. Usodnega 28. junija 1914 se je trboveljski Sokol s praporom ude­ležil prvega zleta Mariborske župe v Rušah, kjer je Mariborski Sokol razvil 56 »Razvitje zastave trboveljskega Sokola.« Slovenski narod, 6. avgust 1912, 1-2.; Sokol Trbovlje: 1909-1939, 12. 57 Vir: Fototeka Zasavski muzej Trbovlje. 58 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 12. svoj prapor. V spomin na ta veliki dan je od takrat nosil trboveljski prapor trobojni trak z napisom »Ruše«.59 ZAKLJUCEK Po prelomnih junijskih dogodkih leta 1914 so se Sokoli s svojim imetjem izselili iz dvorane Forte in jo prepustili kinu, s svojim imetjem pa so pris-tali pod Fortejevim kozolcem. Kljub negotovim razmeram so delovali še mesec dni, nato pa so bili z odlokom okrajnega glavarja v Celju razpušceni. Inventar je ostal pod kozolcem pet mesecev, dokler ga niso s praporom vred prestavili pod Goropevškov skedenj. Denarno premoženje so posa­mezni clani prepisali na svoje ime, da se ni izgubilo.60 Sokol Trbovlje je bil v omenjenem obdobju osrednje narodno obrambno društvo v dolini, saj se je vse delo omejilo bolj na »gojenje narodnega ponosa in discipliniranosti«, okoli njega pa so se snovala ostala društva s podobnim znacajem.61 59 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 13-34.; »Sokolski zletv Rušah.« Slovenski narod, 1. julij 1914, 3. 60 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 13-14.; Ivancic Lebar, Sokol Trbovlje: 1909-1999, 10. 61 Sokol Trbovlje: 1909-1939, 9. VIRI IN LITERATURA Casopisi »Bratje Sokoli!« Slovenski Sokol, 25. januar 1904, 1. »Vestnik slovenskega Sokolstva.« Slovenski Sokol, 25. januar 1904, 15. »Statistika slovenskega sokolstva.« Slovenski Sokol 12. julij 1904, 80. »Obcni zbor Slovenske sokolske zveze.« Slovenski Sokol, 25. avgust 1908, 62. »Trbovlje.« Narodni list, 26. november 1908, 3. »Slovensko sokolstvo v letu 1908.« Slovenski sokolski koledar za leto 1909, 63. »Sokol v Trbovljah.« Narodni dnevnik, 9. januar 1909, 4. »Sokolsko društvo v Trbovljah.« Narodni dnevnik, 19. januar 1909, 3. »Nova sokolska društva.« Slovenski Sokol, 25. januarja 1909, 7. »''Sokol'' v Trbovljah.« Narodni dnevnik, 27. januar 1909, 2. »Ustanovni obcni zbor Trbovljskega ''Sokola.''« Narodni list, 4. marec 1909, 8. »Slovenska sokolska zveza.« Slovenski Sokol 25. april 1909, 30. »Slovenska sokolska zveza.« Slovenski sokol, 25. maj 1909, 39. »Druga seja ''štajerske'' župe.« Slovenski Sokol, 25. junij 1909, 46. »Nacrt pravil sokolske župe.« Slovenski Sokol, 25. septembra 1909, 67. »Sokolski zlet v Krškem dne 1. avgusta 1909.« Slovenski Sokol, 25. septembra 1909, 71. »''Trboveljski Sokol.''« Narodni dnevnik, 16. september 1909, 4. »Seja sokolske župe s sedežem v Celju.« Slovenski Sokol, 25. november 1909, 88. »V letu 1909.« Slovenski sokolski koledar za leto 1910, 110. »Z. j. n. Sokola v Trbovljah 19.IX.« Slovenski sokolski koledar za leto 1910, 118. »Trbovlje (Štajersko).« Slovenski sokolski koledar za leto 1910, 144; »Celjska sokolska župa.« Slovenski Sokol, 25. februarja 1910, 15. »Celjska sokolska župa.« Slovenski Sokol, 25. novembra 1910, 88. »Telovadno društvo ''Sokol'' v Trbovljah.« Narodni dnevnik, 1. februar 1910, 2. »Župni vaditeljski tecaj v Celju.« Slovenski Sokol, 25. marec 1911, 21-22. »Iz Trbovelj.« Narodni list, 24. avgust 1911, 4. »Trbovlje (Štajersko).« Slovenski sokolski koledar za leto 1912, 149. »Sokol v Trbovljah.« Vestnik Celjske sokolske župe, marec 1912, 23. »Iz Trbovelj.« Narodni list, 1. avgust 1912, 4. »Iz Trbovelj.« Slovenski narod, 1. avgust 1912, 2. »Razvitje zastave trboveljskega Sokola.« Slovenski narod, 6. avgust 1912, 1-2. »Sokolski zlet v Rušah.« Slovenski narod, 1. julij 1914, 3. »Ob 25-letnici trboveljskega Sokola.« Jutro, 19. maj 1934, 6. Literatura Baš, Angelos idr. Slovenski etnološki leksikon. 1. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007. Hacin, Nevenka, Irena Ivancic Lebar idr. Srecno… crne doline. Trbovlje: Zasavski muzej, 2001. Ivancic Lebar, Irena. Sokol Trbovlje: 1909-1999. Trbovlje: Zasavski muzej: TVD Partizan, 1999. Lenarcic, Tine. Trbovlje – po dolgem in pocez. Trbovlje: Tiskarna Tori, 2009. Orožen, Janko. Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola. 1, Od pocetka do 1918. Trbovlje: Obcinski ljudski odbor, 1958. Predavanja izobraževalnega odseka za vaditeljski tecaj Ceské Obce Sokolské l. 1908. Prevod iz cešcine M. V Ljubljani: Telovadno društvo Sokol, 1910. Sokol Trbovlje: 1909-1939. Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1939. Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968. Stepišnik, Drago. Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. POVZETEK Prispevek ponuja zanimiva dejstva o zacetkih športne društvene dejav­nosti v Trbovljah. Mlado društvo je bilo deležno simpatij vseh slojev prebi­valstva in temu primerno se je vecalo tudi število clanov. Za vrhunec obrav­navanega obdobja lahko oznacimo razvitje lastnega prapora leta 1912. Kratek pregled je iztocnica za nadaljnje raziskovanje obravnavane teme, saj se tako imenovana »zlata doba« Sokolstva umešca v obdobje med obema vojnama, ko se je Sokol Trbovlje nadalje razvijal in dobil svoj dom. Trboveljski telovadci so tudi dobro tekmovali, posebej pa velja izpostaviti Slavka Hlastana in Mira Forteja, ki sta dosegala mednarodne uspehe in med drugim nastopila tudi na olimpijskih igrah. Rupnikova linija, utrdbena linija Kraljevine Jugoslavije na Koroškem Aleksander Duh IZVLECEK Ob zacetku druge svetovne vojne aprila leta 1941 je utrdbena linija na Koroškem delno delovala in ponekod vsaj kratkotrajno uspela zadržati nemško napredovanje. Posebej je treba omeniti boje pri Dravogradu in v Mežici. V prispevku bo predstavljena izgradnja in umešcanje utrdbene linije v pokrajino ter njeni današnji ostanki. Kljucne besede: vojna, obrambna linija, fortifikacije, obramba ABSTRACT At the beginning of the Second World War in April 1941, the fortification line in Carinthia was partially operational and in some places managed to hold back the German advance, at least for a short time. Special mention should be made of the battles near Dravograd and Mežica. The article will present the construction and location of the fortification line in the landscape and its current remains. Key words: war, defensive line, fortifications, defense UVOD Clovek je že od prazgodovine želel zašciti sebe, svoje ljudi in svoje pre­moženje. Ko se clovek za stalno naseli, se zacne šcititi z nasipi zemlje, ki jim dodaja veje, kole, kamenje … Fortifikacija izhaja iz latinske besede fortis (mocan, odporen) in facere (ustvariti, izgraditi), angleške in francoske besede fortification, italijan­ske besede fortificazione in nemške besede Befestigung. Je znanost, ki se ukvarja z ureditvijo zemljišca, da bi se ustvarili ugodni pogoji za izvajanje borbe in vojaške operacije.1 Zgodovina starega veka oziroma obdobje sužnjelastništva je obdobje nastanka prvih držav, ko država pridobi veliko delovne sile in nastajajo prva obzidja iz opeke ali kamenja. Ravno postavljanje obzidja smatramo kot zacetek gradbeništva (stari Egipt, Mezopotamija, stara Indija in Kitajska). Stari Grki v casu kretsko-mikenske kulture postavljajo »Kiklopsko« obzidje, Filip II. in njegov sin Aleksander se raje ukvarjata z napadom na fortifikacije. Rimljani so upoštevali nacelo virtus, opus, arma (hrabrost, delo, orožje), kjer je opus mišljen kot fortifikacija v širšem smislu.2 Potomcem so pustili limes, mejo svojega imperija, ki jih je varoval pred vpadi njim divjih ljudstev, kljub temu pa se je Hanibalov prehod Alp z bojnimi sloni za vedno zapisal v zgodovino kot izjemen podvig na skrajnem robu mogocega.3 Za zacetek srednjega veka je znacilen propad držav in življenje ljudi v manjših skupnostih, gradijo se gradovi, zašciteni z obrambnimi zidovi. Šele od 11. stoletja se zacno projektirati in graditi nove fortifikacije, ki so se prilagajale nacinom in taktikam napadalcev (naskok pehote, katapulti …). Revolucijo pri projektiranju in izgradnji fortifikacij prinese uporaba ognja oz. uporaba topov, ki so iz leta v leto imeli daljši doseg in tako korenito spremenili taktiko napadalcev. Višino obzidja so morali zamenjati z nje­ 1 Vojna enciklopedija. Redakcija vojne enciklopedije. Beograd. 1972, 17. 2 Prav tam, 18. 3 Jankovic Potocnik, Aleksander. Rupnikova linija in Alpski zid, utrjevanje Rapalske meje med letoma 1932 in 1941. Vrhnika: Galerija 2, 2004, 15. govo širino, saj so le tako lahko preživeli topovsko obstreljevanje.4 V 18. in 19. stoletju se fortifikacija deli na stalne in poljske, v katerih pehotni vojaki trpijo zaradi šrapnelov in napadov sovražne pehote. V drugi polovici 19. stoletja je hitro in skokovito rasla kapitalisticna pro-izvodnja, zahvaljujoc posodabljanju in višanju proizvodne moci, upošte­vajoc znanstvene dosežke in tehnicne izume, ki so jih vkljucevali v vse veje industrije. Na zacetku tega obdobja je Velika Britanija, kjer je najprej prev­ladal kapitalisticni nacin proizvodnje, bila vodeca industrijska in trgovska sila z ogromnimi kolonialnimi ozemlji. Nemcija je bila do sedemdesetih let 19. stoletja v zacetni fazi industrijskega razvoja in kapitalisticnega nacina proizvodnje, podobno tudi Združene države Amerike. PRVA SVETOVNAVOJNA IN SVET PO NJEJ V balkanskih vojnah t. i. »sodu smodnika« (1912–1913) so clanice Balkanske zveze (Srbija, Bolgarija, Grcija in Crna gora), želele uresniciti skupni cilj – osvoboditi se turške nadoblasti. V drugi balkanski vojni je nastal spor zaradi delitve ozemlja, še posebej Makedonije med Srbi in Bolgari.5 Države so bile prisiljene v povezave, zato je s povezavo (leta 1907) Velike Britanije, Francije in Rusije nastala trozveza, triple entente, poslej imenovana antanta. S tem sta si v Evropi stali nasproti dve nasprotujoci si skupini držav, že leta 1882 sklenjena zveza Nemcije, Avstro-Ogrske in Italije, t. i. centralne sile in nova zveza, antanta.6 Prva svetovna vojna je prinesla velike preizkušnje za graditelje fortifi­kacij, še posebej tudi za vojake, ki so od kakovostne fortifikacije bili življenj­sko odvisni. Francoska trdnjava Verdun in njegova uspešna obramba je ponovno prinesla zaupanje v fortifikacijo, ki je doživela razcvet. Trajala je od leta 1914 do leta 1918. 4 Vojna enciklopedija, 18. 5 Cucek, Janez, et al. Stoletje svetovnih vojn. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981, 32. 6 Necak, Dušan in BožoRepe. Prelom: 1914 – 1918; svet in Slovenci v prvi svetovni vojni. Ljubljana:Sophia, 2005, 12. Antantne sile so 26. septembra 1918, okrepljene z ameriškimi enotami, na zahodni fronti prešle v ofenzivo, ki je nemške sile niso mogle zadržati. Dne, 11. novembra 1918, je Nemcija podpisala premirje. Vojna je bila koncana.7 Sledila je mirovna konferenca. Mirovna konferenca v Parizu se je zacela 18. januarja 1919, v casu, ko je po Evropi kosila epidemija neke vrste gripe (t. i. španska bolezen), ki je od jeseni 1918 do konca leta 1919 ubila skoraj 20 milijonov ljudi ali dvakrat toliko kot prva svetovna vojna. Osrednja oseb­nost konference je bil nedvomno ameriški predsednik Thomas Woodroow Wilson, ki je predstavil svoj program v 14. tockah in jih je takratna Evropa sprejela z navdušenjem. Seveda je razen izdelanih politicnih konceptov, med katere je šteti tudi idejo o ustanovitvi Društva narodov, Wilsonovo avtoriteto krepilo tudi dejstvo, da je nastopal kot predsednik Združenih držav Amerike, ki so bile ob koncu vojne lastnik skoraj polovice svetov­nega kapitala in pri katerih so bile mocno zadolžene najmocnejše antan­tne države.8 Najprej je bila sklenjena mirovna pogodba med zavezniki in Nemcijo v Versaillesu, 28. junija 1919. Pogodba je bila v bistvu diktat antante premagani državi, ki so jo urbi et orbi, razglasili za izkljucnega krivca za svetovno vojno. Mirovni pogoji so bili zelo težki, pri njih je najbolj vztrajala Francija. Nemcija ni smela imeti vecje vojske in tudi ni smela vpeljati splo­šne vojaške obveznosti. Antanti je morala izrociti vecino težkega orožja in se obvezati, da bo unicila veliko število pušk. Prepovedano ji je bilo imeti vecjo vojno mornarico in graditi podmornice. Bodoca nemška vojska je lahko štela le 100.000 mož, prostovoljcev. Nemciji je mirovna pogodba odvzela pokrajini Alzacijo in Loreno, ki ju je znova dobila Francija, pokrajini Eupen in Malmedy je dobila Belgija. Danska je dobila severni Schleswig, na vzhodu je Nemcija, v korist obnovljene Poljske, izgubila zahodno Prusijo, Poznansko ter Gornjo Šlezijo, ki so bile naseljene pretežno s Poljaki. Nemciji je bilo izrecno prepovedana združitev z republiko Avstrijo, odvzete so ji bile tudi vse prekomorske kolonije. Najtežje dolocilo mirovne pogodbe je bila vojna odškodnina, ki bi jo morala Nemcija placati antantnim zaveznikom 7 Necak, Repe.: Prelom, 146. 8 Bleicken, Jochen. Svetovna zgodovina od zacetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976, 544. (126 milijard zlatih mark).9 Racun je bil velikanski, izterjevalci neusmiljeni.10 Versajska mirovna pogodba je bila vzorec za vse nadaljnje pogodbe med antanto in ostalimi poraženkami. Druga po vrstnem redu je bila mirovna pogodba v Saint-Germainu, sklenjena 10. septembra 1919, med antanto in republiko Avstrijo (nem­škim delom bivše Avstro-Ogrske). Na delu bivše Avstro-Ogrske je nastala Ceškoslovaška, Italija je dobila južno Tirolsko do Brennerja, kjer je živelo vecinoma nemško prebivalstvo. Zaradi Londonskega sporazuma je antanta obljubila Italiji tudi južnoslovanske pokrajine bivše avstrijske monarhije: slo­vensko primorje s Trstom, Istro, del Koroške in Krajnske. Za vse te dežele so se med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev bili težki diplomatski boji, sporazum je bil dosežen šele z mirovno pogodbo leta 1920 v Rapallu. Novi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil priznan delcek Koroške, slo­venska Štajerska, Krajnska in Dalmacija ter Bosna in Hercegovina. Poljska je dobila Galicijo.11 Pogodba z Madžarsko je bila podpisana 4. junija 1920 v Trianonu. Z njo je bila dolocena tudi sedanja meja med Slovenijo (takrat Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev) in Madžarsko.12 Kot država nasle­dnica dvojne monarhije je bila Madžarska spoznana za povzrociteljico vojne. S pogodbo so jo ozemeljsko mocno skrcili, izgubila je mnogo ozem­lja, po nekaterih izracunih kar 70 % nekdanjega ozemlja Ogrske. Ozemlje je morala odstopiti: Avstriji Gradišcansko, Romuniji Transilvanijo, Bukovino in vecji del Banata, Ceškoslovaški Slovaško in Podkarpatsko Rusijo (Karpatsko Ukrajino) in Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev Hrvaško, Slavonijo, del Banata in Prekmurje.13 OBRAMBNE LINIJE V EVROPI MED OBEMAVOJNAMA Kljub želji po osvojitvi novih ozemelj se je Italija varovala z gradnjo obrambne linije, imenovane Alpski zid. Vzhodni del so gradili po crti Pec, 9 Prav tam, 546-547. 10 Mikeln, Miloš. Pekel 1941.Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981, 8. 11 Svetovna zgodovina, 547. 12 Enciklopedija Slovenije,Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994, 243. 13 Necak, Repe.: Prelom, 166. Jalovec, Triglav, Bogatinsko sedlo, Možic, Crni vrh nad Cerknim, Blegoš, Bevkov vrh, Hotedršica, Planina, Javorniki, Bicka gora, Snežnik, Kastav, Reka, ob meji doloceni z Rapalsko pogodbo 12. novembra 1920.14 Italija ni bila edina evropska država, ki se je branila napada sosednjih držav, z izgradnjo obrambne linije. Podobne sisteme obrambe so gradili Francozi (Maginotova linija) proti Nemciji, Nemci (Siegfriedova linija) proti Franciji, Cehi (Beneševa linija) proti Nemciji, Finci (Marennheimova linija) proti Sovjetom in Grki (Metaxova linija) proti Bolgarom. Po koncu prve svetovne vojne je Francija prva v Evropi zacela razmišljati, kako zavarovati državne meje pred nepricakovanim napadom Nemcije. Utrjena naj bi bila celotna meja, in sicer po sistemu stalnih utrdb, ki jih je sestavljalo nekaj povezanih linij, pehotnih in artilerijskih objektov, opazo­valnic, zaklonišc in poveljniških mest. Kombinacija lahkih in težkih objektov z mocnimi odpornimi tockami, dopolnjena s sistemom ovir, naj bi zaustavila prvi sovražnikov napad in omogocila nemoteno mobilizacijo lastnih sil ter prehod v protinapad in prenos bojev na sovražnikovo ozemlje. Sama linija ni bila enotna neprekinjena crta, saj je bila zgrajena iz vec kot 500 locenih utrdb in drugih stavb, ki so jim dodali neprekinjeno linijo protitankovskih ovir in bodece žice. Kot se je izkazalo med drugo svetovno vojno, je bila ena od napak Francozov pri gradnji celotne obrambne linije tudi razmišljanje, da je Ardenski gozd neprehoden za sovražnika in ga ni treba posebej zavaro­vati. Nemci so z novo taktiko vojskovanja, imenovano blitzkrieg, najprej enostavno zaobšli celotno linijo ob Belgiji in na ta nacin izolirali vojaško silo na liniji, katere namen je bil zagotoviti mobilizacijo vojske v notranjosti, ki se tako sploh ni zacela. Sama hitrost prodora Nemcev prek Belgije v Francijo je popolnoma presenetila in posadke utrdb na liniji ohromila. Nemcem je uspelo, da je Francija zelo hitro podpisala kapitulacijo, s tem je bila posle­ 14 Jankovic Potocnik. Rupnikova, 167.; za vec o rapalski meji glej Mikša, Peter, Zorn, Matija. Rapalska meja: cetrt stoletja obstoja in stoletje dedišcine. V: Ajlec, Kornelija (ur.), Balkovec, Bojan (ur.), Repe, Božo (ur.). Necakov zbornik: procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja. 1. izd. Ljubljana, 2018. Str. 605-641, ilustr. Historia, 25. dicno poražena tudi celotna Maginotova linija, ker so se posadke utrdb predale.15 Slika 1: Nacrt Maginotove linije. Vir: https://militaryhistorynow.com/2017/05/07/the-great-wall-of-france-11­remarkable-facts-about-the-maginot-line/ (dostop: december 2020) Osnova za gradnjo Siegfriedove linije je predstavljala Hindenburška linija, ki je bila zgrajena med letoma 1916 in 1917 na severu Francije, se pravi med prvo svetovno vojno. Sestavljena je bila iz obrambnih položajev ozi­roma utrdb in protitankovskih ovir. Celotna linija je bila grajena v tridese­tih letih 20. stoletja nasproti Maginotove linije in je služila kot odgovor na gradnjo francoskih utrdb vzdolž zahodne nemške meje, zato so jo Nemci imenovali tudi Westwall. Ime Siegfriedova linija so uporabljali predvsem zavezniki. Zgrajena je bila bolj zato, da bi se širila nacisticna propaganda moci kot iz strateških razlogov za izvajanje obrambe ob primeru sovražnikove 15 Sovinc, Aleš. Izgradnja vojaških utrdbenih linij v Evropi med obema svetovnima vojnama. Diplomsko delo. Maribor: Višja prometna šola, 2013, 23.. agresije. Adolf Hitler jo je nacrtoval od leta 1936, gradnja pa je potekala med letoma 1938 in 1940.16 Slika 2: Nacrt Siegfriedove linije. Vir: http://lostimagesofww2.com/photos/places/ siegfried-line.php (dostop: december 2020) Program zracne obrambe je pred­stavljal gradnjo posebej prirejenih in strukturiranih bunkerjev, ki so imeli v svoji sestavi protiletalske topove veli­kega kalibra in so bili do 40 km odda­ljeni od zadnjih obrambnih položajev. Poleg protiletalskega orožja so centri zracne obrambe vsebovali še betonska zavetišca, bunkerje z bivalnimi prostori, skladišca za strelivo in položaje za upravljanje z ognjem.17 Vzdolž celotne Siegfriedove linije so Nemci v obmocjih brez naravnih ovir pred prve obrambne položaje gradili oziroma postavljali protipehotne in protitankovske ovire, med katerimi so se najbolj znacilne imenovale kar »zmajevi zobje« ali »mozolji«. Namen teh ovir je bil, da bi sovražnikovim tankom onemogocili dostop do ugodnih strelskih položajev za napad na nemške bunkerje, med sabo so bili povezani z železo-betonskimi stožci. Vallo Alpino, slovensko Alpski zid, so Italijani zaceli graditi v tridesetih letih 20. stoletja, ko je bila vsa Evropa že prežeta s predvojnim vzdušjem. Gre za cel obrambni lok, ki so ga napeli cez vrh italijanskega škornja, da bi odvrnili vsakogar, ki bi želel prodreti vanj z zahoda, severa in vzhoda. 16 Siegfriedova linija: https://www.wikiwand.com/sl/Siegfriedova_linija (dostop: januar 2021). 17 Prav tam. Potekal je vzdolž celotne kopenske meje, od Genovskega zaliva po grebe-nih Alp ob mejah s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo do Reškega zaliva. Dolg je bil 1850 km.18Gradnja se je zacela leta 1932, za gradnjo samih utrdb je zanimivo, da so takratne italijanske oblasti zaposlovale samo preverjene fašisticne simpatizerje iz notranjosti Italije. Pri gradnji obsežnega cestnega omrežja, vojašnic in skladišc so dobili delo tudi domacini Slovenci. Namesto, da bi slepo sledili takrat vodilnim Francozom, so Italijani svoje utrdbe prila­godili alpskemu terenu. Tako utrdbe niso predstavljale neprekinjene obrambne crte, temvec so jih skoncentrirali v centre odpora (centro di resistenza) na krajih, kjer je bil mogoc lahek prehod. Razporejali so jih na tak nacin, da so sovražnika usmerjale v navzkrižni ogenj.19 Slika 3: Alpski zid. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Alpine_Wall (dostop: december 2020) 18 Jankovic Potocnik, Aleksander. Rupnikova linija, odkrivanje utrdb ob Rapalski meji. Vrhnika: Ad pirum, 2008, 64. 19 Prav tam, 64-65. Zid naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni crti: 1. Prva cona (Zona di Sicurezza) je potekala tik ob rapalski meji. Veckrat so utrdbe postavili vznožje grebenov, ki so laže branljiva. Crta je potekala po: Fužinah, Vršicu, Lepeni, Bogatinu, Lajnarju, Poreznu, Godovicu, Hrušici, Planini, Javorniku, Snežniku, Gomancah, Klani, Reki. 2. Druga cona (Zona di Resistenza) je potekala nekaj kilometrov za prvo crto. Oddaljenost od prve crte je bila pogojena s terenom. Potekala je po: Peci, Mangartu, Ucji, dolini reke Idrijce, Crnemu vrhu, Javorniku, Nanosu, Pivki, Milanji, Jelšanah, obronkih Cicarije do Opatije.20 3. Tretja cona (Zona di Schieramento), obmocje za obema crtama, v katerem so bili namešceni težko topništvo, protiletalski topovi ter zbirališca cet za protinapad. Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo, je bilo okrog 15.000.21 Sama linija Alpskega zidu skoraj ni bila uporabljena, saj je Italijani na zacetku vojne niso potrebovali, ko pa bi jo lahko, so se njihove vojaške enote množicno predajale in sledila je kapi­tulacija Italije. So jo pa uporabili Nemci, ki so se bali izkrcanja zaveznikov v Istri in so utrdbeni liniji Alpskega zidu in t. i. Rupnikovo linijo združili v linijo Ingrid.22 Linija v Grciji je ime dobila po Ioannisu Metaxasu, ki je bil v tistem casu premier grške vlade in se je odlocil za gradnjo linije. Metaxasovo linijo pred­stavlja veriga vojaških utrdb, ki so bile zgrajene vzdolž meje med Grcijo in Bolgarijo, namenjene obrambi Grcije pred morebitnimi napadi Bolgarije.23 Linija sestoji iz 21. neodvisnih vojaških utrdb. Metaxasovo linijo so gradili pet let, med letoma 1936 in 1941.24 Vojaški krst je linija doživela 6. aprila 1941, ko so Nemci napadli Jugoslavijo in Grcijo. 20 Žorž, Grega. Po poteh Rapalske meje - zgodovinska pot Podbrdo. Slovenija VIII: (ekskurzija geograf­skega društva). Ljubljana: Založba ZRC, 2018, 185. 21 Sovinc, Izgradnja, 35. 22 Prav tam, 23. 23 Prav tam, 15. 24 Prav tam, 44. Slika 4: Nacrt Metaxove linije. Vir: http://roupelfort.blogspot.com/2017/10/metaxas-line.html (dostop: december 2020) Mannerheimova crta je linija fortifikacij na Finskem in je varovala Finsko pred napadom iz vzhoda, Sovjetsko zvezo. Zgrajena je bila po pokrajini Kareliji na jugu Finske. Ime je dobila po maršalu Gustafu Mannerheimu. Finci so linijo gradili v dveh fazah, prvo od leta 1920 do 1924, drugo od leta 1932 do 1939. Sestavljena je bila iz 157 mitraljeških položajev in osem artilerijskih položajev. Linija je bila sestavljena iz samostojnih fortifikacij, kombiniranimi z tankovskimi in pehotnimi ovirami, ki so jim dodajali veliko naravnega materiala, predvsem lesa in kamenja.25 Finski pregovor »Samo sonce je dobra stvar, ki pride iz vzhoda« zelo dobro razloži, kaj so si Finci mislili o Sovjetih, ko so leta 1917 razglasili neod­visnost in se leto za tem zapletli v državljansko vojno, v kateri so lahko upra-viceno pricakovali intervencijo Sovjetske zveze. Linijo naj bi gradili skupaj z Nemci in Finci, pomagali bi tudi ruski vojni ujetniki. Prvih sto utrdb (bunker­ 25 Prav tam, 35. jev) so zgradili med letoma 1920 in 1924. Zaradi visokih stroškov gradnje so bile te utrdbe le delno zašcitene s plastmi betona in pred napadi artilerije premalo odporne. Druga faza gradnje se je zacela aprila 1934 in se pos­pešila leta 1938, ko je bilo stanje v Evropi zelo napeto (prikljucitev Avstrije Nemciji …). Slika 5: Nacrt Mannerheimove linije. Vir: http://central-victory.wikia.com/wiki/Category:Finland (dostop: december 2020) Med drugo svetovno vojno je bila linija uporabljena v t. i. zimski vojni med takratno Sovjetsko zvezo in Finsko. Najvecji bitka na celotni obrambni liniji se je odvijala v bližini mesta Soldatskoje, imenovana bitka za Summo. Zaradi velikih izgub in neverjetnega pritiska napadalcev je bil maršal Mannerheim, ki je bil odgovoren za izvajanje obrambe na liniji, prisiljen podpisati vdajo celotne linij.26 26 Prav tam, 42. Sistem fortifikacij na Ceškoslovaškem so Nemci imenovali po predse­dniku Ceškoslovaške Benešu. Graditi so ga zaceli med letoma 1935 in 1939 z namenom zašciti meje z Nemcijo, kasneje tudi z Madžarsko. Fortifikacije bi morale zadržati napad sovražnika tako dolgo, da bi država izpeljala mobilizacijo. Slika 6: Nacrt Beneševe linije. Vir: http://prague-yakers.blogspot.com/ (dostop: december 2020) Cehoslovaki so se pri gradnji fortifikacij zgledovali po Francozih in nji­hovi fortifikaciji na Maginotovi liniji. Sama gradnja, oprema in projektiranje je bilo precej boljše kot na Maginotovi liniji, to pa predvsem zato, ker so sitem fortifikacij v Ceškoslovaški gradili vsaj pet let kasneje, kot je bila gra­jena fortifikacija v Franciji. Utrdbe Beneševe linije med drugo svetovno vojno niso nikoli služile svo­jemu namenu, ker je Hitlerju uspelo dobiti celotno utrdbeno linijo brez boja. Hitler je namrec hotel zavzeti dele Ceškoslovaške, kjer je bilo veliko nem­ških manjšin, z uporabo vojaške sile. Ker se velike evropske države s tem Hitlerjevim namenom niso strinjale, so mu z Münchenskim sporazumom, ki ga je Nemcija podpisala skupaj s Francijo in Veliko Britanijo septembra 1938, omogocile zavzeti dele Ceškoslovaške v zameno za premirje. Ko je Nemcija okupirala Ceškoslovaško, so Nemci te utrdbene objekte upora­bili za testiranje novih orožij in taktike; urili so tudi postopke za napad na francosko Maginotovo linijo in belgijske utrdbe, kot kaže, zelo ucinkovito. Po padcu Belgije, Francije in drugih držav v bližini so Nemci zaceli raz­gradnjo Beneševe linije. Razstrelili so kupole bunkerjev, odstranili dolocene dele obrambne linije in te potem uporabili pri gradnji Atlantskega zidu na obalah zahodne Evrope.27 NASTANEK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE Želja južnih Slovanov po vecjih pravicah znotraj Avstro-Ogrske se je pokazala v trialisticni ideji v Majniški deklaraciji 30. maja 1917, dan prej pa je nastal Jugoslovanski klub, v katerem so se združili slovenski, hrvaški in oba srbska poslanca iz avstrijskega dela monarhije. Klub je imel ob ustanovitvi 33 clanov. V imenu kluba je dr. Anton Korošec v nemškem jeziku prebral t. i. Majniško deklaracijo. Deklaracija je bila zavrnjena, Nikola Pašic je sredi julija 1917 na Krfu sklical konferenco, na kateri sta sodelovala srbska vlada in Jugoslovanski odbor. Rezultat je predstavljala t. i. Krfska deklaracija, sprejeta 20. julija 1917. Po tej deklaraciji naj bi nova jugoslovanska država nastala na temelju samoodlocbe in ne aneksije, vendar bi bila ustavna monarhija z dinastijo Karadjordjevicev. Imenovala naj bi se Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Še prej je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je formalno obstajala, vendar nikoli ni bila priznana in je bila s stališca med-narodnega prava njeno ozemlje všteto za del premagane Avstro-Ogrske.28 Prve težave so se pokazale že v mesecu novembru 1918, ko so italijanske cete v imenu antante zasedle ozemlje do crte, dolocene z londonskim pak-tom in še cez, saj je grozila zasedba celotne ljubljanske kotline. Na severni meji je bil kljucen Maribor, mesto s pretežno nemškim prebivalstvom, kjer je 1. novembra 1918 general Rudolf Maister s svojo akcijo prevzel nadzor nad mestom.29 Mejo na Koroškem so dolocili s plebiscitom. Plebiscitno ozemlje je bilo razdeljeno na dva dela: cona A, v kateri je bilo doloceno glasovanje, in na cono B, kjer bi se glasovanje opravilo le, ce bi izid plebiscita v coni A govoril za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ker glasovanje v coni A ni bilo v korist Kraljevine SHS, je plebiscit v coni B (Celovec z neposredno okolico, 353 km2) odpadel.30 27 Prav tam, 49. 28 Habrnal, Miloš. Rupnikova crta in druge jugoslovanske utrdbe 1926-1941. Ljubljana: Fortprint, 2005, 29. 29 Grašic, Miroslava Na desni ga, na levi ni - pred nami sveti cilj leži. Maribor: Muzej narodne osvobo­ditve, 2008, 34. 30 Prav tam, 64. 4. junija 1920 je s Trianonsko pogodbo Prekmurje tudi uradno pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zunaj nje je ostalo Porabje, ki ga svet cetverice ni dovolil zasesti že poleti 1920.31 V nacionalnem pogledu je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev za Slovence pomenila preživetje, kulturno in tudi gospodarsko krepitev. Slovenci v novi državi niso bili zgolj manjšina, pac pa eden od treh kon­stitutivnih narodov. Pridobili so neformalno kulturno avtonomijo, ki se je odražala v slovenskem šolstvu, ustanovitvi univerze in v vrsti drugih izo­braževalnih in kulturnih ustanovah: Narodni galeriji, Ljubljanski filharmoniji, glasbenem konservatoriju, vrsti muzejev, Narodni in univerzitetni knjižnici, Akademiji znanosti in umetnosti, radiu. Sprememba državnega okvira je Sloveniji prinesla tudi drugacen gospodarski položaj. Iz »vzdrževanega« dela Avstro-Ogrske monarhije se je v hipu spremenila v najrazvitejši del jugoslovanske države.32 Država je imela veliko težav v gospodarstvu, saj je bil velik del sredstev v rokah tujcev, leta 1939 je bilo v rokah tujega kapitala okoli 52 % jugoslo­vanskega gospodarstva. Nastalo situacijo je izkorišcala predvsem Nemcija, ki je povecevala svoj uvoz. Leta 1936 je v Nemcijo šlo že skoraj 37 % jugoslo­vanskega izvoza. Povecal se je tudi delež nemškega kapitala v Jugoslaviji, leta 1938 skoraj 7 %.33 Leta 1929 se je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, kar zaostalosti in politicnih kriz ni rešilo. Politicna nesoglasja so 6. decembra 1929 pripeljala do uvedbe diktature kralja Aleksandra. Razocaranje nad strankami in parlamentom je za uresnicitev ideje integralnega jugoslovanstva brez vecjih pomislekov žrtvoval parla­mentarno demokracijo, ki je bila za njegovo avtokratsko naravo tako ali tako moteca.34 Prednost na mednarodnem podrocju je dobilo zavarova­nje meja, kajti prihod Adolfa Hitlerja na oblast, 30. januarja 1933, bi lahko 31 Necak, Repe, Prelom, 268. 32 Prav tam, 278-279. 33 Necak, Dušan in Božo Repe. Kriza: svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2008, 47. 34 Prav tam, 183. imel nepredvidljive posledice. V zunanji politiki je Kraljevina Jugoslavija z Romunijo, Grcijo in Turcijo ustanovila Balkanski pakt, hkrati se je zavedala apetitov sosednjih držav po njenem ozemlju. Še posebno nevarnost je videla v Italiji, ki je želela razširiti svoje ozemlje po celotnem Sredozemlju in obnoviti nekdanji rimski imperij. Na Balkanu je izvajala pritisk na Albanijo, pritisk na kraljevino Jugoslavijo je vršila tudi v povezavi z Madžarsko. Politicna kriza se je nadaljevala in dosegla višek z atentatom na kralja Aleksandra, 9. novembra 1934, v Franciji. Po njegovi smrti je prevzel pres-tol njegov enajstletni sin Peter II. V casu njegove mladoletnosti je kraljeve pravice izvrševal triclanski regentski svet, kjer je imel glavno besedo princ Pavel Karadordevic. Skrb vzbujajoca je bila povezava Rim–Berlin, podpisana 25. oktobra 1936. Zaskrbljenost nad apetiti sosedov je povecala italijanska okupacija Albanije leta 1939. 1. septembra 1939 je Hitler napadel Poljsko. Jugoslavija je razglasila nevtralnost in za vsak primer izvedla delno mobilizacijo, še posebej za to, ker je Italija zacela ob meji zbirati svoje enote. Neposredno za morebitne operacije proti Jugoslaviji po nacrtu »E« (Emergenza) je generalštab italijanskega glavnega poveljstva 19. avgusta 1939 izdal ukaz o postopnem premiku 500.000 vojakov na mejo.35 Vojno dogajanje ni šlo na roko knezu Pavlu, saj je najvecja zaveznica Kraljevine Jugoslavije, Francija, na vojnem polju, doživela velik poraz s strani Nemcije. Država je bila pri­siljena iskati nove zaveznike. Winston Churchill je o prizadevanju kneza Pavla zapisal: »/…/ V svoji sedanji poziciji je Pavel podoben nesrecniku, ki ne more oditi iz tigrove kletke in upa, da zveri ne bo razdražil, cas kosila pa se nezadržno bliža /…/«.36 V letu 1940 in na zacetku leta 1941 je bila država »med dvema ognjema«, saj sta se ji prilizovala Hitler in Mussolini na eni in Britanci na drugi strani. Nemški poslanik v Beogradu von Heeren zuna­njemu ministrstvu v Berlinu 14. novembra 1940: »Izbruh italijansko-grškega konflikta /…/ je v srbskih krogih in predvsem tudi v armadi ponovno oživel staro srbsko željo po prostem dostopu do Egejskega morja preko Soluna«37 35 Habrnal, Rupnikova, 34. 36 Prav tam, 34. 37 Mikeln, Pekel, 56. Prilizovanje in pritisk sta obrodila sadove, saj je Kraljevina Jugoslavija 25. marca 1941 na Dunaju podpisala pristop k paktu. Podpis je že naslednji dan pripeljal do demonstracij in državnega udara, ki ga je vodil Dušan Simovic. Državni udar je naletel na navdušenje v Londonu in ogorcenje v Berlinu. Hitler je sklical sestanek s šefom generalštaba in ukazal vojno operacijo z imenom Strafgericht – kazen. 6. aprila 1941 so Nemci, brez vojne napovedi napadli Kraljevino Jugoslavijo, bombardirali so Beograd. V naslednjih dneh so nemške, italijanske, madžarske in bolgarske cete skoraj brez odpora zasedle kraljevino.38 OBRAMBNE LINIJE KRALJEVINE JUGOSLAVIJE Kraljevina Jugoslavija se je zavedala nevarnosti sosednjih držav, še pose-bej zahodne sosede, zato se je leta 1935 tudi sama zacela pripravljati na izgradnjo obrambne linije. Sama gradnja se je zacela leta 1938. Projektanti so želeli posnemati že znane utrdbene linije, še posebej so se zgledovali po Maginotovi liniji v Franciji in po Beneševi liniji na Ceškoslovaškem. Vodja del je postal divizijski general Leon Rupnik in po njem se je nastajajoce utrdbene crte kmalu prijelo ime Rupnikova linija.39 Leon Rupnik se je rodil leta 1880 v Lokvah pri Novi Gorici. Po koncani gimnaziji je obiskoval vojaško šolo za kadete v Trstu in šolo generalštaba na Dunaju. Od leta 1914 se je kot castnik avstro-ogrske armade udeležil bojev v Bosni, Italiji in Rusiji. Po nastanku Kraljevine Jugoslavije je nadaljeval vojaško kariero in leta 1937 dosegel cin divizijskega generala ter leta 1938 v Ljubljani prevzel dolžnost poveljnika utrdbenih del. Pod njegovim vodstvom se je vse do leta 1941 realizirala gradnja obsežnih utrdbenih pasov vzdolž vse državne meje. Zacetek druge svetovne vojne je docakal kot nacelnik štaba 1. skupine armad, ki naj bi branile zahodne in severozahodne meje z Italijo in Nemcijo. Po kapitulaciji jugoslovanske armade se je odselil v Ljubljano ter zacel sodelovati z itali­janskimi okupatorji. Tako je leta 1942 tudi postal župan Ljubljane. Rupnik je bil izrazito protikomunisticno usmerjen in je Italijane in Nemce štel za zave­znike v boju proti Titovi narodnoosvobodilni armadi. Po prihodu Nemcev 38 Habrnal, Rupnikova, 71. 39 Jankovic Potocnik, Rupnikova, 39. in kapitulaciji Italije je sodeloval pri ustanovitvi protipartizanskih slovenskih domobrancev. Nemci so se sprva do njega vedli odklonilno, a ga leta 1944 vseeno imenovali za generalnega inšpektorja slovenskih domobrancev, s cimer je postal simbol kolaboracije in izdaje. Ob koncu vojne je bil kratek cas tudi poveljnik domobrancev. Na koncu je ušel v severni del Slovenije ter k Britancem, del casa prebil v begunskih taborišcih v Italiji in bil naposled leta 1946 predan Jugoslaviji pred vojno sodišce. Po devetih dneh sodnega procesa je bil obsojen na smrt s streljanjem.40 Nacrtovana obrambna crta je bila razdeljena na pet in kasneje šest sek­torjev. Oštevilcenje posameznih utrjenih sektorjev ni bilo zaporedno, pac pa naj bi govorilo o njihovi pomembnosti. • Prvi sektor je bil zahodno od Ljubljane, s sedežem na Vrhniki in naj bi branil glavni vstopni koridor, vzdolž ceste in železnice Trst–Ljubljana. • Drugi sektor je segal severno od Sušaka, s sedežem nad Kamenjakom in naj bi Italijanom prepreceval prodor z obmocja Reke v Dalmacijo ali proti Zagrebu. • Tretji sektor se je raztezal med Škofjo Loko in Vrhniko. Zapiral je dostop proti Ljubljani po Poljanski dolini ter grebenom med Poreznom in Blegošem na severu in Žirovskim vrhom na jugu. • Cetrti sektor, s sedežem v Železnikih, je zapiral Selško dolino ter dostop po grebenu s Soriške planine do Ratitovca. • Peti sektor je zajemal obmocje okrog Cerknice in je zapiral dostop do Ljubljane, cez Rakitno in koridor proti vzhodu prek Velikih Lašc. • Šesti sektor je zajemal podrocje nad Dravogradom in Mariborom in naj bi bil ustanovljen naknadno.41 40 Kotnik, Borut. Logisticna zagotovitev izgradnje Rupnikove linije. Diplomsko delo. Maribor: Višja prome­tna šola, 2012, 14. 41 Jankovic Potocnik, Rupnikova, 33. RUPNIKOVA LINIJA 6. SEKTOR, OBRAMBNA LINIJA KRALJEVINE JUGOSLAVIJE NA KOROŠKEM IN ŠTAJERSKEM Najvecjo nevarnost za napad sosednjih držav je predstavljala Italija. To razmišljanje se je spremenilo leta 1938, ko se je Avstrija prikljucila Nemciji in Nemcija je postala soseda Kraljevine Jugoslavije. Zacela se je gradnja 6. sektorja Rupnikove linije, skupaj z zaporami prelazov cez Karavanke. S topovskimi in težkimi mitralješkimi bunkerji ter celo s protitankovskimi zidovi so bili zavarovani mejni prehodi z Avstrijo oziroma takratno Nemcijo pri Dravogradu, Kungoti, Šentilju, Tratah in Gornji Radgoni. Prednja nepre­kinjen obrambna crta se je pri Kamnici, zahodno od Maribora, locila od glavne crte. Cez obronke Kozjaka lahko »prizmam« in »kockam« sledimo do Kungote. Od tod spremlja crta reko Pesnico in tece mimo Hrastovca in Lenarta do Rogoznice pri Ptuju. Na pomembnejših tockah je okrepljena z reducirano izvedenko stolpicnih bunkerjev. Vmesna linija lahkih bunkerjev je med Falo oziroma Rušami zahodno in Miklavžem vzhodno od Maribora branila breg reke Drave. Danes naj bi bila vecina bunkerjev potopljenih. Glavna obrambna crta naj bi spremljala Dravo vse od Dravograda do Ruš. Za Rušami se odcepi od reke Drave in se okrepljena s stolpicnimi bunkerji drži vznožja Pohorja. Med Razvanjem in Rogozo precka Dravsko polje in se ponovno prikljuci reki Dravi. Dela so se pricela leta 1938, ko je bila sprejeta odlocitev, da se zašciti širša okolica Maribora, kjer se utrdi obramba doline reke Pesnice in desna obala Drave, na Koroškem pa širše obmocje Dravograda in desna obala reke Meže. Pregled in raziskava terena je pokazala, da je treba zavarovati obsežen prostor, zato je bil razdeljen na posamezne odseke, pododseke, rajone, in sicer proti Nemciji z zahodnim odsekom (z zahodnim in vzhodnim pododsekom) in vzhodnim odsekom ( z zahodnim – dravskim, srednjim – murskim in vzhodnim –prekmurskim pododsekom). Otrokom tega kraja, med katerimi sem bil tudi jaz, ni ušlo, da so v naš kraj prišli vojaško uniformirani ljudje, ki so s seboj nosili nekakšne aparate, ki so bili podobni daljnogledom na lesenih stojalih. Zaceli so meriti zemljišce nad tunelom, ki je služil za dovoz premoga za parno elektrarno Žerjav. Pozorni na to nismo bili le otroci, tudi starejši ljudje so se spraševali, cemu to. Skrivnost se je že kmalu odkrila. Izobraženi in vodilni ljudje rudnika Mežica so povedali, da se bodo nad tunelom zgradili obrambni bunkerji. Minevali so dnevi, ko se je na tem mestu pojavila vecja skupna vojakov, skupaj z oficirji. Slednji so s seboj prinesli tudi vecjo kolicino orodja in ga zložili v zabojnik ter ga zaklenili pod kljucavnico. Na naš veliko presenecenje so iz vojaškega tovornega vozila razložili tudi kompresor z vrtalnim in udarnim kladivom. To smo otroci dobro poznali, cemu služi in kako deluje (saj smo bili otroci rudarjev in topilnicarjev). V naslednjih dneh je kompresor zacel svoj ropot. Rušilna kladiva, motike, krampi in lopate so skupaj z vojaku oživili delovišce. Otroci smo plaho in od dalec spremljali to dogajanje na gradbišcu (blizu nas niso spustili). Najbolj smo si želeli da bo kompresor utihnil, kajti s tem je bilo povedano, da so za danes izvrtali vse vrtine za razstrelitev. Ko je bilo vse pripravljeno za razstrelitev so se morali vsi zaposleni varno umakniti v zato pripravljeno zaklonišce. Enako je bilo tudi z nami, stalnimi prebivalci, stanujoc v neposredni bližini. Takoj smo se morali umakniti v zaklon. Takrat smo slišali glas »javljaca« miniranja »MINA PALI«. Po kon-canem miniranju pa zopet znani glas »GOTOVO«. Vcasih se je zgodilo tudi to, da je med eksplozijo manjši del skale padel na marsikatero streho… Kasneje se je skupina zadolžena za miniranje umaknila, za njimi je prišla nova skupina, ki je zacela z opažnimi in železo-armaturnimi deli celotnega bunkerja. To delo je bilo zelo strokovno, zahtevno in natancno, saj je bilo od tega odvisna oblika bunkerja. Ko so se ta dela zakljucila, je nastopil cas betoniranja. To je bil finalni del gradnje bunkerja, ki naj bi kljuboval napadalcem in nudil zašcito branite­ljem. Telegrafsko hitro se je razširila novica med krajani, da se bo zacelo betoniranje bunkerja. To je od dalec spremljalo precej starejših in seveda tudi nas otrok. Prispelo je veliko vojakov, le-ti so se namestili v strnjeni koloni na nacrtovano transportno pot gradbenega materiala (cca. 80-100 metrov). Pot je potekala od kamiona z natovorjenim peskom in cementom, pakiranem v male vrece, do betonskega mešalca in od tam v stanju teko-cega betona, naprej po zelo strmem delu terena vse do bunkerja. Vojaki so si podajali vrece, napolnjene z peskom in cementom iz roke v roko, do mešalca, naprej pa betonsko zmes v vedrih; polna vedra gor, prazna vedra nazaj. V vrecah je bil mleti pesek posebne trdotne vrednosti, namenjen za zahtevna dela. Slednji je bil pripravljen iz meni neznanega kamnoloma, saj rudniška jalovina ni ustrezala strogim vojaškim standardom. Ostale podrobnosti o betoniranju mi niso znane. Zakljucna dela so se še izvajala, a je bilo to za nas nezanimivo. Pred napadom sovražnika okolica bunkerja še ni bila popolnoma koncana, ven­dar je bil bunker sposoben za obrambo. Nikoli ni bil napaden, prav tako pa iz njega ni bil izstreljen niti en strel. Bunker je vojake nemške vojske pricakal brez vojakov, z odvrženim orožjem in veliko kolicino nabojev.42 Zahodni odsek je potekal od Jezerskega vrha po Karavankah do Pece od tromeje med Jugoslavijo, Italijo in Nemcijo na Peci (1509 m), do Pece (2125 m). Jugoslovansko-nemška meja je potekala po vrhu Karavank. Visokogorski teren je bil izredno težko prehoden, dostopen samo gorskim enotam, vse druge enote bi lahko prešle mejo samo cez gorske prelaze Korensko sedlo (1073 m), Ljubelj (1058 m) in Jezerski vrh (1219 m). Zahodni odsek je bil raz­deljen na dva pododseka, na zahodnega od Peci do Jezerskega vrha in na vzhodnega od Jezerskega vrha do Pece. Vzhodni odsek je potekal od Pece do Mure in je bil razdeljen na pododseke, ki so potekali od vrha Pece v Karavankah, Drave, cez Kozjak, reko Pesnico, po Slovenskih goricah vse do Šentilja in bil razdeljen na rajone, od Pece do Drave, od Drave do Pesnice in od Pesnice do Mure. Rajon od Pece do Drave je potekal od Pece (2125 m) in Strojne (1054 m), se nadaljeval do Mežice in Holmca. Do obeh mej­nih prehodov je vodila cesta, cez Holmec še železniška proga. Nemci bi napadali cez mejne prehode in naprej proti Velenju, Celju in proti Zagrebu. Rajon od Drave do Pesnice je potekal po Golici in Kozjaku. Teren je bil težje dostopen. 42 Mihev, Davo. Rupnikova linija na Koroškem. Raziskovalna naloga. Mladi raziskovalci Koroške. Pripoved o izgradnji bunkerja - Oto Križanovski, 2010, 11. Napad nemških sil se je pricakoval pri Libelicah in Vicu in naprej proti Dravogradu, kjer je potekala cesta in železnica. Na Kozjaku je bil prehod možen na Duhu na Ostrem vrhu, Remšniku in Kapli. Po preckanju meje bi nemška vojska krenila proti Dravogradu po Mežiški dolini, skozi Ravne, Crno, Šoštanj, Velenje, Celje in naprej proti Zagrebu in po dravski dolini proti Mariboru in naprej. Rajon od Pesnice po Slovenskih goricah do Mure je potekal po precej lažje dostopnem terenu. Napad bi se skoncentriral na mejna prehoda Sv. Jurij in Šentilj, kjer je potekala tudi železnica in se nada­ljeval do Maribora in naprej proti Zagrebu. Dela so se zacela pomladi leta 1938, postavljala se je lahka poljska forti­fikacija (leseni bunkerji in strelski rovi). Utrjeni so bili odseki ob desne bregu reke Meže, Drave in Pesnice. Konec leta se je zacela intenzivna gradnja stalne fortifikacije, še posebej na obmocju Maribora in Ptuja (od Markovcev do Zgornje Kungote). Dokoncanje gradnje fortifikacij je bila predvidena do leta 1946, politicni dogodki in prihajajoca vojna je državo prisilila, da mobi­lizira pri gradnji vojsko in tudi civilno prebivalstvo. Leta 1940 je potekala pospešena gradnja fortifikacij na Kozjaku, ob Meži, Dravi in Šentilju. Na Dravskem in Ptujskem polju so se gradili protitankovski jarki (od Markovcev do Podvincev na Ptujskem polju se je gradil 6 kilometrski). Zgrajeni so bili še v Šentilju, Zgornji Kungoti in Gornji Radgoni. Sama gradnja obrambne linije na Koroškem in Štajerskem je potekala tri leta. Zraven fortifikacij in protitankovskih jarkov so se utrjevale zaporne cone, dravograjsko in mariborsko-ptujsko mostišce. Tako so nastale zaporne cone pri mejnih prehodih Libelice, Sv. Jurij, Špicnik, Svecina, Šentilj, Trate in Gornji Radgoni. Zaporne cone so sestavljala mitralješka gnezda, tipski objekti (bunkerji), protitankovski jarek, armiranobetonski ježi (tanko­vske ovire), bodeca žica. Najmocnejša zaporna cona je bila v Šentilju. Za zašcito mostov pri Dravogradu je bilo med Dravo in Mežo zgrajeno dra­vograjsko mostice. Slika 7: Prikaz bunkerjev v Dravogradu. Vir: Mihev, D.: Rupnikova linija na Koroškem. Raziskovalna naloga. Mladi raziskovalci Koroške. 2010, 43. Leta 1939 so se pojavila prva znamenja pretece vojne. Meseca sep­tembra je prišlo v Kotlje precej vojašcine. Bili so to vecinoma rezervisti iz Backe in Banata. Ležali so v skednju v župnišcu, pri Križanu in Matevžu. Kuhali in jedli so na prostem, na travniku za župniškim skednjem. Cez mesec dni so odšli in prišla je sem 1. baterija artilerije. Postavili so štiri kanone v Šrotnem gozdu ob Zdovcevi meji, stanovali pa so prvo zimo pri Nadložniku. Poleti leta 1940 so se preselili v vas Kotlje in si priredili stano­vanje pri Matevžu. Svojo kuhinjo so imeli v župnišcu in sicer tri kotle v tako zvani svinjski kuhinji. Zasedli so tudi sobo v pritlicju, kjer je stanoval nare­dnik in cevljar. V sobi so imeli shranjenih vec zabojev municije (patronov), v sosednji, manjši sobi pa so imeli shrambo za živila. Vojaki so bili vecinoma Štajerci in Korošci in niso bili nadležni, da smo se z njimi dobro razumeli. Veliko vznemirjenje je nastalo, ko je na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 prišlo sporocilo, da so Nemci priceli vojno proti Jugoslaviji. Velika nejasnost. Pošta ni delovala. Telefonska zveza z Belgradom je bila pretrgana. V ponedeljek se je slišalo od dalec prvo grmenje bomb. Nemci so obstreljevali vojaške transporte na Kranjskem, Zidani most in železnico. Tudi so zaceli Jugoslovani razstreljevati mostove pri Dravogradu, da bi Nemcem zabranili prehod cez Dravo. V torek se je slišalo mocno streljanje iz Mežice, kjer so Nemci napadli. V sredo je zacela streljati tudi tukajšnja baterija. Imela je 800 granat, okoli 20 jih je izstrelila, druge so ostale Nemcem. Ob desetih zvecer je strelja­nje prenehalo, vojaki so zapustili Kotlje in so krenili cez Sele proti Šoštanju. Sledila jim je vojašcina iz Guštanja. Veliko se jih je med potom porazgubilo. Pobegnili so proti domu. Vso noc je snežilo. Opolnoci je bilo vse tiho in Kotlje kakor izumrle. V cetrtek popoldan so prišli prvi nemški vojaki, naslednji dan pa se je pojavila tudi nemška policije. Zacelo se je zasliševanje in zapiranje onih, ki so bili Nemcem napoti. Prvi so prišli na vrsto duhovniki, potem tudi posvetna inteligenca in drugi zavedni narodnjaki.43 Na možen napad nemške vojske je bil pripravljen obrambni položaj, ki se je zacel pri Crni na Koroškem, se nadaljeval v smeri vzhoda do Mežiške doline, Prevalj, Ravenj do Dravograda, se nadaljeval ob reki Dravi do Ruš, Bezeno, Bistrico ob Dravi, Laznico, Limbuš, Pekre, Radvanje, Razvanje, Bohovo, Hoce, Rogozo in vse do Miklavža na Dravskem polju. Zacelo se je utrjevanje v globino. Vojska Kraljevine Jugoslavije je leta 1941 bolj ali manj pripravljena prica­kovala napad Nemcije. Pripravljene so bile granicarske in orožniške enote. Te enote bi prevzele prvi udarni val napada, hkrati bi se vršila mobilizacija operativne vojske. Granicarji so opazovali nemške premike, onemogocali vpadanje agentov in izvidnikov. Ob zacetku napada bi morali cim dlje casa ostati na svojih položajih, še posebej na mejnih prehodih. Nato naj bi se postopoma umikali do posadkovnih enot in skupaj odbijali sovraž­nika. Pridružili bi se jim tudi orožniki. Prvi udarni val so pricakovali skozi Dravograd. Prav tako je bil pricakovan napad iz smeri Šentilj, Gornja Radgona, kjer bi granicarske enote in nato posadkovne enote (enote v fortifikacijah), cim daljši cas zadrževale nasprotnika in jim prizadejale cim vecje izgube, 43 Mihev, Rupnikova.11. Slika 8: Prikaz bunkerjev pri Crni na Koroškem. Vir: Mihev, D.: Rupnikova linija na Koroškem. Raziskovalna naloga. Mladi raziskovalci Koroške. 2010, 30. Slika 9: Prikaz bunkerjev pri Mežici. Vir: Mihev, D.: Rupnikova linija na Koroškem. Raziskovalna naloga. Mladi raziskovalci Koroške. 2010, 33. Vir: Mihev, D.: Rupnikova linija na Koroškem. Raziskovalna naloga. Mladi raziskovalci Koroške. 2010, 37. Vir: Mihev, D.: Rupnikova linija na Koroškem. Raziskovalna naloga. Mladi raziskovalci Koroške. 2010, 39. dovolj dolgo, da bi se pripravil protinapad. Najvecja napaka pri nacrtova­nju obrambe je bila ta, da je vojska želela obraniti celotno mejo, za kar ji je zmanjkalo vojaških enot, orožja, hkrati pa ni racunala na premoc Nemcev v zraku, izdaj … Nemci so pod poveljstvom generalpolkovnika Maximilliana Freiherra von Weichsa nacrtovali napad s severovzhoda (Koroška, Štajerska) in v naj­krajšem casu napredovali proti Zagrebu in naprej proti Beogradu. Na raz­polago je imel predvsem pehotne ter nekaj motoriziranih in oklepnih enot. Skozi Slovenijo (takrat Dravsko banovino) bi napredovali predvsem 49. gorski in 51. armadni korpus in v manjši meri 52. armadni in 46. motorizirani korpus. V sestavu 2. armade so bile še 538. divizija za posebne namene in številne druge pionirske in letalske enote, enote za zveze in druge.44 Napad na Jugoslavijo bi bil nepricakovan, z mocnimi letalskimi in arti­lerijskimi udari, ki bi že v prvem valu unicili glavne koncentracije in ovirali mobilizacijo ter premike jugoslovanske vojske. Glavni cilj je bil Zagreb. S tem bi slabo premicnim jugoslovanskim enotam v severnem delu Jugoslavije preprecili umik na jug, nato bi jih obkolili in unicili. V nemški vojski je prevla­dovalo mnenje, da med jugoslovanskimi enotami ne bo ustrezne vojaške discipline in tudi ne prave volje za boj, še zlasti ne pri vojakih albanske, 44 Zelenko, Aleš. Severna fronta: Rupnikova crta na obmocju severovzhodne Slovenije. (neobjavljeno gradivo) hrvaške, madžarske in slovenske narodnosti … Za uresnicitev svojega nacrta bi morali Nemci cim prej prebiti jugoslovanske zaporne in obrambne polo-žaje ter z neprestanim bojnim in propagandnim delovanjem jugoslovanski vojski prepreciti izmik po globini in njeno pregrupiranje. Komunikacije bi morale ostati nepoškodovane, zlasti mostovi; na Dravi pri Dravogradu, v Mariboru, na Ptuju in na Muri v Gornji Radgoni, na Tratah, v Radencih in v Veržeju. Nemški vojski so v veliki meri pomagali tudi pripadniki nemške manjšine in njeni simpatizerji. Ker jih je bilo veliko, naj bi te kraje napadali z manj artilerije in letalstva, da bi bilo civilnih žrtev cim manj.45 Nemške enote so Kraljevino Jugoslavijo napadle na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Na severni fronti so prekoracili mejo pri Radljah, Remšniku, Duhu na Ostrem vrhu, pri Juriju, Špicniku, Placu, Svecini, Šentilju, Tratah, Gornji Radgoni, Gederovcih, pri Cankovi … Zjutraj so nemška letala preletela Dravograd, ki je bil za napad vojaško nepripravljen. Bunkerje na desnem bregu Drave in Meže so zasedli granicarji, orožniki, vojaki in nekaj rezervistov – vsega nekaj cez 100 branilcev. V vseh bunker-jih so bili namešceni težki mitraljezi. Topništvo redne vojske je imelo svoje topove na Kronski gori nad Šentjanžem. Dobravsko planoto nad Crnecami pa so branili rezervisti. En rezervni bataljon se je zadrževal na obmocju ‘Bukovske ‘vasi. Na zgodnji nemški napad, ob 4.20 uri, vecina jugoslovan­skih enot ni bila pripravljena. Granicarji so bili preseneceni, vecinoma se niso upirali in so hitro zbežali, kljub temu pa so ponekod delno izpolnili svojo nalogo predstraže jugoslovanske obrambe. Še isti dan so se granicarske enote s celotne meje od Libelic do Pinc umaknile.46 Prvega dne napada na Jugoslavijo so Nemci zasedli veliko vecino mejnih prehodov in napredo­vali v notranjost. Ta dan se je del prebivalcev iz Dravograda umaknil proti Velenju. V mraku so se priceli na utrjene položaje umikati tudi granicarji. V noci na 7. april so vojaki razstrelili vse mostove na Dravi in Meži. Zgodaj zjutraj so Nemci prestopili državno mejo ter zasedli Libelice in Vic. 45 Prav tam. 46 Prav tam Vir: Unterm Edelweis in Jugoslawien, München, 1941. Vir: osebni arhiv. Do prvih spopadov je prišlo v Sušnikovem klancu pred Crnecami, kamor se je v bunkerje umaknila skupina granicarjev iz Libelic. Po krajšem spo­padu, ko sta bila ubita dva granicarja, eden pa ranjen, so se morali preos-tali zaradi velike nemške premoci umakniti. Ceprav so Nemci pricakovali mocno obrambo, teh ni bilo in že prvi dan so hoteli napasti tudi Maribor. Ker bi ob tem prevec razvlekli svoje enote, se za to niso odlocili. Kljub temu, da je imela nemška obvešcevalna služba zelo dobre podatke o stanju jugoslovanske vojske, Nemci niso pricakovali, da bo njena obramba tako slaba. Ker so nemške enote tako hitro napredo-vale, so bili nekateri nemški poveljniki preseneceni in obcasno se je poja-vljalo mnenje, da gre najbrž za kakšen srbski trik. Nemce so pozdravljali prebivalci nemške in slovenske narodnosti, izobešali zastave, postavljali nemške napise in zastave in metali cvetje. Vir: Mihev, D.: Rupnikova linija na Koroškem. Raziskovalna naloga. Mladi raziskovalci Koroške. 2010, 26. Medtem so dravograjski kulturbundovci zasedli trg v Dravogradu. Branilci so z desne strani Drave opazovali, kako so izobešali nemške zastave in videli, s kakšnim navdušenjem so opoldne 7. aprila sprejeli nem­ško vojsko. Nemce so dodobra seznanili o razporeditvi jugoslovanskih enot, tako da so ti popoldan že priceli s topovi obstreljevati položaje branilcev. Ta dan boji še niso dosegli prave ostrine. Branilci so z vzpetine nad železniško postajo uspešno obstreljevali levi breg Drave in Crneško polje, rezervisti na Dobravi so Nemcem onemogocali, da bi prodrli proti glavnini bunker-jev obrambne linije, dohod Nemcev iz Mežiške doline so varovali topovi s Kronske gore, ki so obstreljevali tudi ‘nemške ‘položaje pred ‘Dravogradom. V noci na 8. april so Nemci prešli reko Dravo prek delno porušenega žele­zniškega mostu v neposredno bližino bunkerjev. Zelo so se tudi približali rezervistom na Dobravi. Ti so po nekajurnem boju položaje zapustili in se umaknili proti Slovenj Gradcu. Dobravo so tako zasegli Nemci in z mocnim bocnim ognjem zaceli obstreljevati bunkerje, ki so že tako bili pod ognjem iz Dravograda. Iz Mislinjske doline se je ta dan umaknila glavnina vojske, kmalu za njimi so se tudi iz bunkerjev ob Dravi umaknili preostali vojaki. Na obrambnih položajih so tako ostali le še granicarji in orožniki. Na ta dan so bili boji hudi in obe strani sta imeli nekaj mrtvih in ranjenih. Vir: osebni arhiv. V noci na 9. april so se Nemci prepe­ljali z gumijastimi colni prek Drave in ob svitu priceli priti­skati na ostale bra-nilce. Po unicenju prve linije bunkerjev so izvedli še zadnji napad. 16 granicarjev in 10 orožnikov se je branilo iz bunkerja pri Casu tako dolgo, dokler jim ni pošlo vse strelivo. Pred mocnimi skupinami napadalcev so se umaknili na pobocja Pohorja. Na bojišcu je obležalo 23 hrabrih branilcev Dravograda oz. naše domovine. Njim v cast danes v Dravogradu stoji tudi edini spomenik, ki nas spominja, da se boji niso odvijali le v casu ‘narodnoosvobodilnega boja, ampak tudi prej. Vir: osebni arhiv. Ob zavzetju Dravograda, ki je tra­jalo dobre tri dni, je bilo napredovanje naprej po Mežiški dolini veliko lažje in hitrejše. Že tako nizka morala tistih, ki so vztrajali v bunkerjih, je še bolj padla. Vecina bunkerjev je Nemce pricakala prazna, tisti, iz katerih je posadka še streljala, so jih natancni topovi Nemcev dokaj hitro unicili. Prva ovira na poti iz Dravograda proti koncu doline je oku­patorja cakala že v utrjenih Dobrijah. Tam so granicarji razstrelili most, a do vecjih bojev ni prišlo, saj so se branilci hitro umaknili proti Velenju. Most je bil razstreljen tudi na Prevaljah pod Sv. Barbaro. Pod njo stoji bunker, na kate­rega so Nemci streljali s 150 mm havbico. Napredovanje naprej po Mežiški dolini ni bilo posebej težko, saj razen izjem iz bunkerjev ni bilo odpora.47 Mejni prehod Holmec je omogocal prehod cez Karavanke in komuni­kacijo na smeri od Pliberka do Mežiške doline, nato proti vzhodu do Crne na Koroškem, ali proti vzhodu do Prevalj. Tukaj je vodila tudi pomembna železniška proga, ki je do Prevalj tekla skozi dva železniška predora. Na Holmcu so nemški vojaki napadli granicarje in tri tudi ubili. Z artilerijo so obstreljevali okolico vhoda v bližnji železniški predor, ki so ga stražili jugo­slovanski vojaki. Ti so se zaradi obstreljevanja umaknili s položajev, pred tem pa razstrelili oba predora. Nemški vojaki so napredovali cez mejo in se 47 Mihev, Rupnikova, 11. ustavili na vzpetinah, s katerih so lahko opazovali Poljane.48 Tam je jugoslo­vanska vojska postavila vec bunkerjev. Štirje so bili postavljeni tako, da so pokrivali cesto s Holmca in so lahko z gostim navzkrižnim ognjem pokrivali vse dostope do doline. Nemci so z eno artilerijsko baterijo obstreljevali z razdalje 3 km jugoslovanski položaj na Poljani. Veliko jugoslovanskih voja­kov je zbežalo v vzpetine nad Poljano, predvsem proti Lešam … Tako je bila obramba na Poljani, katere priprava je trajala dve leti, razbita.49 Vir: osebni arhiv. Samo v nekaj dneh so Nemci zasedli vso Koroško, jugoslovanska vojska se je umikala na obrambne položaje. Nemci so nadaljevali s prodiranjem 48 Zelenko, Severna. 49 Prav tam. v smeri Celja, Slovenske Bistrice, proti Zagrebu, druge enote pa v smeri Drave, proti Mariboru (Nemci so ga zasedli 11. aprila), in naprej proti Ptuju, Varaždinu in Zagrebu. Jugoslovanska vojska se je vedno manj upirala, prišlo je do množicne predaje, pri Ormožu se je predalo 800 jugoslovan­skih vojakov. Odpora v severovzhodni Sloveniji je bilo konec. Prodiranje nemške vojske, skupaj z italijansko, madžarsko, bolgarsko in romunsko se je nadaljevalo, vse do 17. aprila 1941, ko je armadni general Danilo Kalafatovic podpisal brezpogojno kapitulacijo. ZAKLJUCEK Druga svetovna vojna kot najvecji vojaški obracun v zgodovini cloveštva je globoko zarezal tudi v zavest Slovencev. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevina Jugoslavija ni opravicila (za)upanja Slovencev, je pa pomenila šcit pred Nemci, Italijani in Madžari. Zaostalo gospodarstvo in spletke v politiki so hromili delovanje in življenje v sami državi. Vendar kljub temu se je bila prisiljena pripravljati na veliki vojaški obracun. Fašizem in nato nacizem je voditelje države prisilil, da mislijo na obrambo države. Vzor so našli v zaveznici Franciji, ki je še kako poznala vse težave, ce imaš za sosedo Nemcijo. Maginotova linija je bila prvi vzor gradnje obrambne linije, gradnje fortifikacij. Zavezništvo s Ceškoslovaško je še pospešilo nacrtovanje in kasneje izvedbo obrambne linije, imenovane po prvem nadzorniku del, Leonu Rupniku. Zavzetje Ceškoslovaške in bliskoviti poraz Francije in (ne) delovanje Maginotove linije je napovedoval vse kaj drugega, kot so nacrto­vali projektanti linije. Prvih pet sektorjev je potekalo na zahodu države, ki naj bi bil prvi branik pred italijansko vojsko. Prelomnica je bilo leto 1938, ko se je nenevarna Avstrija prikljucila Nemciji. Kraljevina Jugoslavija je spoznala izkušnjo Francije in Ceškoslovaške, kako je, ce postaneš sosednja država Nemciji. Intenzivno se je zacela gradnja Rupnikove linije, 6. sektorja, ki je potekala na jugoslovansko-nemški meji na ozemlju Koroške in Štajerske. Zaradi dolge meje in mnogih mest, kjer je sovražnik lahko presenetil bra-nilce, so se ambiciozni nacrti manjšali in manjšali. Da je bila linija bistveno manjša, kot je bilo predvideno, je najbolj odlocal cas, saj se v slabih treh letih, od konca leta 1938 do zacetka leta 1941, ni dalo zgraditi nacrtovano. Kljub temu je linija fortifikacij, tankovskih jarkov, žicnih ovir, tankovskih ovir, pripravljena pricakala 6. april 1941, ko so Nemci, hkrati z bombardiranjem glavnega mesta Beograda, prav na Koroškem in Štajerskem preckali mejo. Kljub slabi pripravljenosti granicarjev, ki so bili nad napadom Nemcev preseneceni, so poskušali sovražnika ustaviti. Nekateri granicarji so odpor placali z življenji. Zmeda in politicne razprtije so pripeljale do množicnih predaj v jugo­slovanski vojski in napredovanja Nemcev v notranjost Kraljevine Jugoslavije. Nemci so, z zavezniki Italijani, ki so cakali, da jugoslovanska vojska linijo na zahodu zapusti, in z Madžari, Bolgari in Romuni, jugoslovansko vojsko dokoncno premagali, in samo v 11. dneh se je vojska Kraljevine Jugoslavije predala. Država je bila v razsulu, vojska premagana, politicno vodstvo v tujini, ljudstvo prepušceno samo sebi. Danes je obrambna linija Kraljevine Jugoslavije, 6. sektor na Koroškem in Štajerskem, zapušcen in prepušcen zobu casa. Veliko bunkerjev je bilo v desetletjih unicenih, a mnogi so ostali in ti si zaslužijo našo pozornost, obnovo … VIRI IN LITERATURA Bauer, Josef Martin. Unterm Edelweiss in Jugoslawien. München: Zentralverlag der NSDAP, 1941. Bleicken, Jochen. Svetovna zgodovina od zacetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976. Cucek, Janez, et al. Stoletje svetovnih vojn. Ljubljana: Cankarjeva založba,1981. Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. Grašic, Miroslava. Na desni ga, na levi ni - pred nami sveti cilj leži. Maribor: Muzej naro­ dne osvoboditve, 2008. Habrnal, Miloš. Rupnikova crta in druge jugoslovanske utrdbe 1926-1941. Ljubljana: Fortprint, 2005. Jankovic Potocnik, Aleksander. Rupnikova linija in Alpski zid, utrjevanje Rapalske meje med letoma 1932 in 1941. Vrhnika: Galerija 2, 2004. Jankovic Potocnik, Aleksander. Rupnikova linija, odkrivanje utrdb ob Rapalski meji. Vrhnika: Ad pirum, 2008. Kotnik, Borut. Logisticna zagotovitev izgradnje Rupnikove linije. Diplomsko delo. Maribor: Višja prometna šola, 2012. Mihev, Davo. Rupnikova linija na Koroškem. Raziskovalna naloga. Mladi raziskovalci Koroške, 2010. Mikeln, Miloš. Pekel 1941. Ljubljana: Cankarjeva založba,1981. Mikša, Peter, Zorn, Matija. Rapalska meja: cetrt stoletja obstoja in stoletje dedišcine. V: Ajlec, Kornelija (ur.), Balkovec, Bojan (ur.), Repe, Božo (ur.). Necakov zbornik : procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja. 1. izd. Ljubljana, 2018. Necak, Dušan in Božo Repe. Prelom: 1914 – 1918; svet in Slovenci v prvi svetovni vojni. Ljubljana: Sophia, 2005. Necak, Dušan in Božo Repe. Kriza: svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2008. Siegfriedova linija: https://www.wikiwand.com/sl/Siegfriedova_linija (dostop: januar 2021). Sovinc, Aleš. Izgradnja vojaških utrdbenih linij v Evropi med obema svetovnima vojnama. Diplomsko delo. Maribor: Višja prometna šola, 2013. Vojna enciklopedija. Redakcija vojne enciklopedije. Beograd. 1972. Zelenko, Aleš. Severna fronta: Rupnikova crta na obmocju severovzhodne Slovenije. (neobjavljeno gradivo) Žorž, Grega. Po poteh Rapalske – zgodovinska pot Podbrdo. Slovenija VIII : (ekskurzija geografskega društva). Ljubljana: Založba ZRC, 2018. POVZETEK Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske nastanejo na slovenskem etnicnem ozemlju nove državne meje, med njimi tudi meja med novona­stalima Avstrijo in Kraljevino SHS (kasneje Kraljevino Jugoslavijo). Zaradi stalnih napetosti s sosednjimi državami je Kraljevina Jugoslavija v tride­setih letih preteklega stoletja zacela z izgradnjo obrambnih oz. utrdbenih linij ob svojih mejah. Te v takratnem evropskem kontekstu niso bile nobena posebnost, saj so bile v skladu s takratno doktrino obrambe državnih meja. Kraljevini Jugoslaviji je najvecjo grožnjo v takratnem obdobju predstavljala zahodna soseda, Kraljevina Italija, zato so utrdbeno linijo najprej zaceli graditi ob rapalski meji. Vodja gradbenih del je bil general Leon Rupnik. Ko je bila Avstrija leta 1938 prikljucena Nemciji, je problematicna postala tudi severna meja Kraljevine Jugoslavija. Jugoslavija je posledicno zavarovala nekatere mejne prehode, med njimi tudi pri Dravogradu. Sama utrdbena linija je na Koroškem potekala od Crne na Koroškem do Dravograda ter se je nadaljevala tudi naprej proti vzhodu vse do Ptuja. Ob zacetku druge svetovne vojne aprila leta 1941 je utrdbena linija na Koroškem delno delovala in ponekod vsaj kratkotrajno uspela zadržati nemško napredovanje. Posebej je treba omeniti boje pri Dravogradu in v Mežici. V prispevku je predstavljana izgradnja in umešcanje utrdbene linije v pokrajino ter njeni današnji ostanki. Recenzije Primož Gašperic: Zgodovinska kartografija ozemlja Slovenije Bojan Balkovec Kraj in izdajatelj: ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melika Založnik: Založba ZRC Leto izdaje: 2022 Število strani: 274 Število slik/preglednic: 268/1 ISBN: 978-961-05-0589-1 Pri razumevanju preteklosti je poleg poznavanja dogodkov nujno tudi njihovo umešcanje v prostor. Prostor je bil namrec mnogokrat tisti, ki je pomembno vplival na zgodovinsko dogajanje. Socasno pa clovek želi prostor videti tudi v neki obliki, ki bi mu omogocala na dojemljiv in razumljiv nacin prikazati velike dimenzije iz prostora okoli nas. Takšen nacin prikaza so tudi razlicni zemljevidi. Nameni zemljevidov so razlicni, lahko gre za cisto fizicno geografske prikaze terena, lahko pa gre za zemljevide, ki vsebujejo najrazlicnejše politicne in družbene vsebine. Kot takšni nam najprej pri­dejo na misel zemljevidi, ki prikazujejo državno razdelitev nekega velikega ozemlja, kot je npr. del celine ali pa kar cela celina. Kot 37. zvezek v zbirki Geografija Slovenije, ki jo izdaja Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, je izšla knjiga Primoža Gašperica Zgodovinska kartografija ozemlja Slovenije. Knjiga je na dolocen nacin nadaljevanje knjige Kartografski zakladi Slovenije, ki je kot dvojezicna monografija izšla leta 2020. Gašpericeva knjiga predstavlja zgodovino kartografskega razvoja v evropskem in slovenskem prostoru. Pri tem je temeljni poudarek na uporabi enotne metodologije proucevanja starih zemljevidov. Uvodni del knjige pojasnjuje nekatere temeljne elemente, kot so osnovni kartografski izrazi, pomen kartografskih del, njihovo proucevanje ter razvoj evropske kartografije od njenih zacetkov do 20. stoletja. V nadaljevanju se seznanimo s predstavitvijo kartografskih elementov ter njihovo delitvijo, kjer je upoštevan tudi zgodovinski razvoj. Osrednji del knjige je natancna analiza 58 zemljevidov srednjega merila, na katerih je upodobljeno današnje slovensko ozemlje. Pri tem je seveda predstavljena enotna metodologija te analize. Med analiziranimi 58 zemljevidi so vsaj nekateri med njimi znani tudi v širših krogih in ne le med geografi in zgodovinarji. Pomemben element tovrstne knjige je kakovosten tisk, ki je edini garant, da so prikazi zemljevidov vsaj primerljivo bogati po svoji izrazni podobi, kot so tudi originali. Sploh je to pomembno, ker so ori­ginali seveda v poponoma drugacni dimenziji in v glavnem vsaj nekajkrat vecji. Med zemljevidi, ki so omenjeni oz. analizirani, najdemo v knjigi npr. primer kasnejšega ponatisa cestnega zemljevida Tabula Peutingeriana iz leta 1619, prikaz Kopra in Izole na portolanskem zemljevidu Piri Reisa in sredine 16. stoletja, zemljevid Istre Pietra Coppa iz 1525. Prikazani so izrezi Homannovega zemljevida Štajerske in Kranjske, pa verjetno širšemu obcin­stvu najbolj znan zemljevid vojvodine Kranjske Janeza Dizme Florjancica in nazadnje zemljevida Petra Kozlerja in Blaža Kocena. Postopki analize, ki jih je opravil Gašperic, pokažejo že v samem kazalu izjemno bogastvo informacij in nacina predstavljanja iste vrste informa­cij v razlicnih obdobjih. Temu so namenjena osrednja poglavja knjige, kjer Gašperic predstavi kartografske elemente in njihov razvoj. Naj navedem le nekaj teh elementov. Zagotovo najbolj prisoten na zemljevidu je prikaz naravnih elementov, kar vkljucuje oblikovanost površja, rastlinstvo in vode. Naslednja dva elementa sta povezana s poseganjem cloveka v okolje. To so razlicni grajeni posegi in pa meje. Drug clovekov vpliv pa je bil za cloveka pomemben zaradi omogocanja lociranja v prostoru, to so seveda najra­zlicnejša poimenovanja od naravnih elementov, kot so pokrajina, gorovja in reke, do poimenovanj grajenih objektov, ki jih je v prostor postavil clovek. Sledita še dve poglavji, kjer so predstavljeni matematicni elementi, kar pomeni merilo in kartografska mreža. Zadnje poglavje v tem sklopu nam predstavi razlicne pojasnjevalne elemente, ki so naslov, legenda, kolofon in tudi dekorativni elementi. Slednji so lahko zanimiv pokazatelj kulture pros-tora, lahko pa tudi izhod v sili. Na to je npr. namigoval znani pisec Jonathan Swift, ki je v neki svoji pesmi zapisal, da se na zemljevidih Afrike množicno pojavljajo slike divjakov in bele lise zapolnjujejo slonje družine. Cetrto in peto poglavja sta rezultat podrobne analize, ki jo je opravil avtor. Gre za obsežno razložene in z mnogimi grafikoni in tabelami podrte rezultate analize. Da je bila analiza lahko opravljena, je bilo treba vzpo­staviti standardiziran obrazec, v katerega so se potem vnašale ugotovitve analize. Današnja tehnologija, ki omogoca analiziranje velikega števila elementov z ustrezno opredeljenimi kriteriji, omogoca, da seveda dobimo zelo podrobne vpoglede v primerljivost posameznih analiziranih zemljevi­dov, na drugi strani pa seveda izpis analize pokaže tudi zgodovinski razvoj nekega elementa na zemljevidu. Tu je Gašperic opravil odlicno primerjalno analizo, ki lahko služi razlicnim potrebam tako profesionalnim raziskoval­cem kot tudi obicajnemu uporabniku, ki ga zemljevidi zanimajo samo kot nek lep, podatkov poln dokument nekega casa. Knjigo zakljucujejo razlicni seznami – od uporabljenih virov in literature do seznamov vseh slik, in obsežen seznam podrobnih podatkov o zemlje­vidih, ki v omenjenem obdobju prikazujejo slovenski prostor. Slednji vsebuje podrobne podatke od naslova, kraja izida, hrambe, do velikost zemljevida. Gašpericeva knjiga je zagotovo uporabna in zanimiva tudi za zgo­dovinarja. In to je lahko zgodovinar na najrazlicnejših delovnih mestih. Zgodovinarju raziskovalcu je knjiga lahko dober pripomocek za morebi­tno pojasnitev kakšne nejasnosti, na katero naleti pri svojem raziskovalnem delu. Za ucitelja, ki poucuje v osnovni ali srednji šoli, in pogosto poucuje poleg zgodovine tudi geografijo, pa je knjiga lahko zanimiva popestritev pri motiviranju ucencev in dijakov, lahko pa je seveda tudi pripomocek pri kakšnih oblikah samostojnega ucenja ali skupinskega ucenja tudi pri pouku zgodovine. Morda je treba opozoriti, da so stari zemljevidi ne le izkaz starega nacina predstavljanja prostora okoli nas, pac pa so seveda tudi kulturni spomenik, izjemen tiskarski izdelek in kot takšni pomembno ogledala casa, ko so nastali. Nic ne bi škodilo, da bi knjigo vsaj prek šolskega sis-tema nekako predstavili najširši publiki tudi zaradi še enega razloga, ki ga opažamo kot posledico prehoda k uporabi spletnih zemljevidov. Seveda je danes enostavno poiskati katerikoli lokacijo na svetu s pomocjo sple­tnega zemljevida. Ampak spletno iskanje neke lokacije nas oropa iskanja nekega kraja ali drugega podatka na natisnjenem zemljevidu, kjer imamo zelo malo pomagal. Na stenskem zemljevidu kakšnih posebnih pomagal v smislu, kako najti nek kraj nimamo, v atlasu imamo morda na voljo seznam krajev, ki so na zemljevidih. A spletni zemljevid nas kar takoj postavi v kraj, ki ga išcemo. Pri brskanju po tiskanem zemljevidu pa smo ob iskanju nekega kraja pravzaprav raziskovali prostor, da smo nazadnje našli kraj, ki smo ga iskali. Kot je danes že v navadi, je tudi ta knjiga, prosto dostopna v PDF-obliki na spletu. Najdete jo na https://doi.org/10.3986/9789610505907 Kontakti avtorjev Bojan Balkovec dr., izredni profesor Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Aškerceva cesta 2, SI - 1000 Ljubljana bojan.balkovec@ff.uni-lj.si Žiga Blaj, magister zgodovine Zasavski muzej Trbovlje Ulica 1. junija 15, SI - 1420 Trbovlje ziga.blaj@muzejZMT.si Jure K. Cokl, dr. Prvi program Radia Slovenija, RTV Slovenija Tavcarjeva cesta 17, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija jure.cokl@rtvslo.si Eva Demšar, mag. prof. zgodovine, mag. prof. nemšcine Rafolce 7, 1225 Lukovica demsar.eva@gmail.com Aleksander Duh, profesor sociologije in zgodovine, doktorski študent zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Osnovna šola Dušana Flisa Hoce pri Mariboru, Šolska ulica 10, SI-Hoce, Slovenija aleksander.duh@guest.arnes.si Božidar Flajšman, dr. Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Aškerceva cesta 2, SI - 1000 Ljubljana bozidar.jozef.flajsman@ff.uni-lj.si Peter Mikša, dr., docent Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Aškerceva cesta 2, SI - 1000 Ljubljana peter.miksa@ff.uni-lj.si Ivan Smiljanic, magister zgodovine, mladi raziskovalec Inštitut za novejšo zgodovino Privoz 11, SI - 1000 Ljubljana ivan.smiljanic@inz.si