Delegatski mehanizem v praksi
Nove, delegatsko sestavljene občinske skupščine so s svojimi drugimi sejami preživele svoj delovni ognjeni kist.
V prvi polovici septembra se bodo sestale že na svojfli tretjfli sejah. Zato je prav, da posvetimo nekoliko pozornosti liačinu delo-vanja delegatskega mehanizma v praksi. V mislih imamo predvsem načine oblikovanja stališč delegacij in konferenc delegacij, prenaša-nje teh stališč v škupščino in obnašanje delegatov na. seji skupščine tako v razpravi kot tudi ob sprejemanju zaključkov.
V predvolilni aktivnosti smo de-lovnim ljudem in občanom, zlasti pa kandidatom teoretično pojasnjevali delovanje takrat še bodočega dele-gatskega sistema. Rtes je biia to le teorija, saj smo prvič v zgodovini za-
oiali ledino neposrednega odloča-nja, zaorali v tako globino, kjer se delavec >n občan dejansko pojavlja v vlogi tistega, ki odloča sam, nepo-sredno, brez vmesnih členov.
Kaj pa lahko o sprejemanju sta-
lišč delegacij lečemo danes? Raz-veseljivo je dejstvo, da so delegati in tudi organi v temeljnih samouprav-nih skupnostih (TOZ in KS) zelo resno vzeli oblikovanja stališč dele-gacij in njihova prenašanja v konfe-renco delegacij ter končno v skup-ščino. Kljub temu, da je bil čas za skUc prvih delovnih sej delegacij kra-tek, so bile vendarle sklicane piavo-časno, udeležba na sejah pa je bila piesenetljtvo zelo dobra. Se bolj pa je presenetila resnost, s katero so de-legati razpravijali o skupščinskem giadivu. StališSa, ki so jih spreje-male delegacije, so bila plod skup-nega, kolektivnega dela celotne dele-gacije. Predsedruki nekaterih delega-cij so na sejo povabili tudi predstav-nike družbenopolitičnih organizacij in s/etov kiajevnih skupnosti.
Niso jih vabili zato, da bi bila od-govornost za spiejeta stališča raz-deljcna na širši krog, teraved zato, ker so imeli za potrebno, da pri sprejemanju stališč sodeluje čim-večje število druibeno in politično aktivnih občanov. Tako pojmovanje načel delegatskega sistema je pra-vilno, z vso upravičenostjo pa priča-kujemo, da se bodo razvijale še nove oblike ustvarjanja delegatskih stališč in zaključkov.
Tudi seja skupSčine je potekala nekoliko drugače, kot smo jih bili vajeni v odborniškem sistemu. Dele-gati so v razpravi sodelovali ne kot posameziuki, temveč kot poobU-sčenci svoje delegacije, delovne skupnosti ipd. Nemalo delegatov je začelo razpravo z besedami: Delega-cija mi je naročfla ..., stališče moje delegacije je ... itd. Seveda so bUe tudi izjeme, toda teh bo na vsaki seji manj.
Da pa bodo delegati v skupščini lahko nastopali s stališčem svoje de-legacije, jim mora le-ta dati jasna na-ročila in predloge. Še bolj bo torej treba poglobiti obravnavo v temelj-tiih delegacijah in konferencah dele-gacij, sestavljati konkretnejše pri-pombe in amandmaje na podloženo gradivo. Razprava v skupsčini se je včasih kai nekoliko oddaljila ud teme. Delegati so ugotavljali, da bi ob določenem problemu veljalo spregovoriti še to m ono. V razpravi so odpiraji nova vpralanja, ki bi za-htevala že kar posebne točke dnev-nega reda; zato je seja skupščine tra-jala kar polnih pet ur.
Ali lahko tako dolge seje dajejo dobre rezultate? In ali nekaterih stvari ne moremo rešiti na ustrez-nejši način? Delegacije bj lahko k skrajšanju sej mnogo pripomogle. ERNEST JAZBINŠEK