Naše narodne pesmi. Poroca F. KoČecar. Stari Grki so imeli vsako četrto leto v Olimpiji svoje panhelenske shode. Ti shodi so inieli v političnem pogledu posebno ta namen, da se je po njib zavest enotne belenske naVodnosti in skupnosti pri poedinih grških narodih zrairaj budna držala. Pri teh panhelenskib shodih je rod rodu ka,zal v borbinih igrab, koliko zniore v obrambo helenske domovine. Po končanih telovadnih igrah so se začele duhoborne. Modrinjaki poedinih grškib narodov so javno brali zbranim panhelenom, kot naj vikšemu kritičnemu tribunalu, svoje umotvore v razsodbo, in tako kazali, koliko ima v vsakera poedinem belenskem narodu intelektuelne sile. Na tak način so panheleni skupnost svojih fizičnih in intelektuelnih narodnih sil v vednej evidenciji inieli. Če bi mi Slovani imeli slične shode, koga bi nek 1111 Slovenci poslali na tak shod, da bi nas pristojno zastopal? — Kar se telesne moči in gibčnosti tiče, radi tega ne bi bili v zadregi! Poslali bi tje naše Sokolce in pa Ješke fante! Ali kar se tiče umotvorov, bi bili v trdem škripcu. Naše pesnike le ne bi niogli v tak čestit zbor poslati, prišli bi nazaj a bobovo slamo ovenčani. Če bi jaz smel kaj predložiti, predložil bi, da ppšljemo naše narodne pesmi tje. Teh imamo v velikem izobilju in na izbor. Moj namen je, v tej-le razpravici razkriti krasote tega biserja našega slovstva in jib posebnosti oznaeajiti. Morebiti vtegnem skoz to tisti let razbiti, ki ae mu nemaranje pravi. In res, naš literarni svet za naše narodne pesmi še vse premalo mara, in to nemaranje izvira posebno iz nepoznavanja naših narodnih pesmi. Pa kako bi jih tudi poznal, saj še ztniraj nirnamo pravega izdanja narodnib pesmi. Vuk Karadjič je z izdavanjem narodnih pesmi temelj položil novi srbski pismenosti, mi pa še dan danas pogrešamo izdaDJa, ki bi obsegalo ves zaklad naših narodnih pesmi. Koliko važnost imajo narodne pesini sploh za filozofijo, za psihologijo, za historijo, za lnitologijo ia frazeologijo, to samo memogrede omenim prepustivši vse to dotičnikora. Izvori iz kterih sem crpil so: izdanje Koritkovo, narodne pesmi ponatisnene v Krajnskej čbelici, izdanje St. Vrazovo, in posebno St. Vrazov rokopis. Ker sem o tern rokopisu že poprej v slov. Gospodarju poročal, naj tukaj omenim, da ga kani ilirska matica že v kratkem slovenski raatici v Ljubljano poslati. Naj prvi nabiratelj slovenskih narodih pesmi je bi po Šafarikovem, Sloveniscb.es und glagolitiBches Schriftthum: j,pizmas a sv. Elizabetha imenovan Zakotnek (pred 1793)". Kje njegova abirka leži, to sam bog ve. Brž ko ne, bo kje v Ljubljani ali sploh na Krajnskem. Če bi kak drug, n. pr. neruški narod imel naširu vrstne narodne pesmi, kako bi ponosno o njih govoril! Vsaka druga tretja beseda bi bila: deutscbe dicbtiing, deutsches wesen, germanische uvpoesie, germaniscber geist itd. Mi pa nebimarni priniarube jih pustimo se v rokopisih sušiti, kakor se suše cvetljice v kakšnem moljevpolnem herbariurau! Presadimo jih požIahtDJene nazaj v narod, iz kterega smo jih vzeli. Anastazius Grtin gotovo ve in zna kaj je poezija in kaj ne. Jega to učiti bi bilo delpbinum natare discere. In če on ne bi bil prave poezije v naših narodnih pesmih našel, gotovo si od ne bil trud vzel, jib na nemški jezik prevesti. On se je sicer enkrat izjavil, da on, če se proti Slovenstu bori, posnema svoje preddede, ki so se tudi vsigdar proti barbarstvn (turštvu) borili. S svojimi prevodi slovenskib narodnih pesmi je pa slabo dokumentiral barbarstvo sloveuskega naroda. In po teh prevodih A. Grlina ppzna ptuji svet naše narodne pesmi bolje, nego mi domači originale! Pred nekitni leti sem sprožil v listu v Ljubljano adresovanem misel o vsotni izdaji slovenskih narodnih pesmi; pa odgovorilo se nii je: saj se še Koritkovo izdanje spoprodalo ni! — Tedaj bi mi, če bi na Ljubljanskej gospodi stalo, morali z novirn izdanjem čakati do tačas, da se Koritkovo izdanjo do zadnjega eksemplara spoproda. Koritkovo izdanje pa nikjer drugod na prodaji ni izvan v Ljubljani. 0 literarni vrednosti Koritkovega izdaDJa je St. Vraz v predgovoru svojega izdanje slovenskib narodnih pesmi palico na trikrat pielomil. V ostalera tudi ni verjetno, da bi danas naš svet po knjigi leta 1839. v botoričici tiskanej blastno segnol. Iz tega bi pa sklenol, da se cela Koritkova naklada javaljne spoprodala ne bo, in naš svet tudi voljen ni zaradi te izprodaje na novo izdanje čakati. Naša narodna pesem pravi: Kde Slovenska, tam se poje, Kde Madjarka, tam se gloje, Kde Nemkinja, hudobija, Kde Ciganka tam tatija! — In zares, naš svet rad poje, in odtod tolik broj naših narodnih pesmi. Slovenec vse svoje občutke, ne samovesele, ampak tudi žalostne in otožne v pesmice zlije. Ni priložnosti, za ktero ne bi imel posebne pesmice popevati. Porod, ženitev in smrt, za vsako ima svoje pesmi. Mlatiči iraajo svoje, ženjice svoje, terice svoje, vozmki, ki so v predželezniških časih po veliki cesti vozarili, so imeli svoje, vojaški novinci imajo svoje, koledniki svoje, o kresu, o Jurjevem in na Ivanje, pri sedminah, v branju, pri snnbljenju itd. itd. se posebne priložnosti primerne pespaice pojejo. Naj več, bi djal, se popeva v naših slovenskih goricah, ob Muri in Dravi. Jaz to iz tega sodim, ker sem, kar se broja tiče, naj več pesmic iz teb pokrajin bral. Pa kaj se ne bi tam pesmice rodile! Zemlja rodovitna, ljudje so razmerno premožni, krotke čudi pa bistrega duba, pokrajine so idiličnega značaja, in glavice goric so z žlahtno plemenito trto ovenčane. (Dalje prihodnjič.)