OB STIKIH s "CENTRO ITALIANO DI
SOLIDARIETÀ"
Miran Možina, Jože Ramovš
O Centro Italiano di solidarietà (CEIS) sliši človek najlepše pohvale
v strokovnih krogih sredi Nemčije, tako da si reče: "To si je ob priliki treba
ogledati!"
V začetku leta 1991 je aktiv ljubljanskih socialnih delavcev, ki
delajo kot terapevti v klubih zdravljenih alkoholikov, pripravljal svojo
zasluženo strokovno eksurzijo. Ramovša so pri tem prosili za nasvet in
pomoč pri organizaciji. Prišlo je do odločitve za ogled Centra di solidarietà v
Rimu, sreča in dobre zveze pa so pripomogle, da so nas bili pripravljeni
takoj sprejeti in nam pripraviti brezhiben večdnevni informativni seminar o
svojem delu. Tako je petnajsterica od 22, do 25. maja 1991 res doživela
enlo-atno, lepo pripravljeno predstavitev in ogled CEIS-a. Spoznanje vseh je
bilo: Tu se slovenska sociala lahko veliko nauči!
V tem okviru je bilo doslej storjeno dvoje:
1.	10. decembra 1991 je bil organiziran enodnevni seminar Prostovoljno
delo in pomoč zasvojenim, ki ga je v veliki dvorani Teološke fakultete v
Ljubljani vodila Sabina Ruberto iz CEIS-a. To je bilo po eni strani
nadaljevanje 12. mednarodne poletne šole, po drugi strani pa samostojna
prireditev na slovenski ravni, saj so bili soorganizatorji še:
Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo pri Univerzitetnem
zavodu za zdravstveno in socialno varstvo.
Slovenska Karitas,
Univerza v Ljubljani, Višja šola za socialne delavce.
Mesto Ljubljana, Sekretariat za socialno in zdravstveno varstvo.
Društvo psihologov Slovenije, Sekcija za skupinsko dinamiko in
osebnostno rast.
Društvo za prostovoljno delo Most ter
Društvo socialnih delavcev.
2.	Isti dan smo ob koncu seminarja ustanovili Socialni forum za
zasvojenosti in omame kot civilno združenje strokovnih in prostovoljnih
delavcev socialne sfere na področju zasvojenosti in omam, ki deluje v tesni
mednarodni povezanosti s Centro Italiano di Solidarietà.
Kaj je pravzaprav Centro Italiano di Solidarietà?
Je civilna (nedržavna) krovna socialna organizacija, ki je svetovno znana
prav na področju dela z zasvojenci na principu samopomoči in
prostovoljnega dela. Pod okriljem Organizacije združenih narodov pa deluje
tudi na raznih koncih sveta pri projektih socialnega dela. Izvrsten je zlasti
172	M. Možina in J. Ramovš Soc Delo 31, 1992, 1-2
njihov model usposabljanja sodelavcev in organiziranja projektov. Kdor je od
blizu videl njihovo neverjetno uspešno delo s stotinami narkomanov v
najtežjih oblikah odvisnosti, ni le dobil upanja v možnost njihovega
človeškega dviga, ampak tudi vpogled v to, kaj lahko naredi prostovoljno
socialno delo v partnerski povezavi s strokovnim znanjem. Ustanovitelj
Centra di Solidarietà je znani don Mario Picchi.
Navedimo sedaj v povzetku nekaj misli s seminarja Sabine Ruberto v
Ljubljani, ki bodo bolj osvetlile tako CEIS kakor tudi njegovo delo na
področju narkomanije in prostovoljnega dela.
Projekt CEIS se je začel v šestdesetih letih. Pobudnik je bil don Mario
Picchi s skupino prostovoljcev. Na rimskih ulicah so delali s klošarji.
Problema droge takrat še ni bilo, pojavil se je v začetku sedemdesetih let.
Takrat je bila družba do tega problema na vseh nivojih zelo brezbrižna.
Obstajal je samo zakon, ki je predpisoval kazni za uporabnike in prodajalce
drog.
Don Picchijeva skupina prostovoljcev je prihajala v stik tudi z
narkomani, bila pa je pred njihovim problemom nemočna.
Odločila se je usposobiti za pomoč narkomanom pri vseh virih po svetu,
ki so učinkoviti. Povezali so se denimo z organizacijo Daytop iz New
Yorka. Njeni predstavniki so prišli v Italijo, pripravljeni odgovoriti na
italijanske potrebe.
Pokazalo se je, da je za uspešen razvoj projekta najpomembnejše
usposabljanje. Zato so takoj ustanovili Šolo za usposabljanje - "sončno
hišo" v Castell Gandolfu; tu jim je papež Pavel VI. dal stavbo za šolo in
posestvo za terapevtsko komuno, še prej pa večjo vsoto denarja za
usposabljanje po svetu in nekaj eksteritorialnih prostorov v Rimu, v katerih
so lahko delali z narkomani brez strahu, da jih bo preganjala italijanska
policija. Program usposabljanja je zastavljen tako, da tisti, ki naj bi kasneje
delali z narkomani v terapevtski skupnosti, sami živijo in delajo v
terapevtski skupnosti, kjer se učijo tudi iz lastnih izkušenj.
Leta 1978 je nastal projekt Človek kot temeljna konceptualna osnova
terapevtskih postopkov. Izbira imena ni bila naključna. Kdo drugi bi morda
projekt poimenoval Droga. Toda - gre za človeka!
V terapevtskem programu CEIS-a ima družina osrednji pomen in mesto.
Seveda pa je v raznih fazah dela z narkomanom družina različno vključena v
postopek.
V začetku 80. let je bilo še veliko sodelavcev CEIS-a slabo
usposobljenih. To se je izražalo v rigidnejši strukturi programa. Toda
razvijale so se vse bolj individualizirane in pestre oblike dela. Postopno smo
prišli do sedanjega spektra terapevtskega programa.
Prva stopnja obravnave so pogovori, ki se vršijo v centrih za poslušanje.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ob stikih s "Centro italiano di solidarietà 173
V Rimu sta dva centra, odpirajo pa se novi, tako da bodo kmalu obstajali v
vseh predelih Rima. Tu se srečujeta terapevtski delavec (operatore) in
stranka. Delavec posluša fantove ali dekletove probleme in razmišlja, kaj bi
bila v konkretnem primeru najboljša oblika pomoči. To je zelo splošno
sondiranje, vendar pa se tu že začenja oblikovati terapevtski dogovor.
Mladega človeka prosijo, da prevzame določene majhne odgovornosti. Po
dveh do petih pogovorih vključijo fante in dekleta v skupine za orientacijo.
Srečujejo se dvakrat tedensko, zahteve postajajo čedalje večje, prevzemati
morajo čedalje več odgovornosti. Več morajo na primer pomagati doma pri
vsakdanjih opravilih, skrbeti za svoje stvari itd.
Druga stopnja obravnave so skupine srednje stopnje (gruppi di
intermedio). To so še vedno oblike dela, ki potekajo zunaj terapevtskih
skupnosti. Na tej stopnji je glavna naloga določiti terapevtski postopek za
posameznika.
Tretja stopnja so terapevtske skupnosti. Klasična je terapevtska skupnost
Sv. Karel v Castell Gandolfu, sicer pa so si podobne. Sv. Karel je bolj
hierahično urejena, strožja skupnost, namenjena najtežjim narkomanom, ki
nimajo notranje osebnostne strukture. Mlade, ki še ohranjajo stike s
socialnim okoljem, v katerem živijo in delajo, pošiljajo v drugo terapevtsko
skupnost, ki temelji bolj na osebni odgovornosti in je manj direktivna. V
zadnjem času sta si skupnosti vse bolj podobni, ker se je spremenila podoba
uživalca droge. V sedemdesetih letih je bil uživalec droge tak, da je prelomil
z vsem in odšel na primer v Indijo, danes pa ostaja v svojem socialnem
okolju, v družini, šoli, na delovnem mestu.
Postopek v terapevtski skupnosti nato preide v naslednjo fazo, ponovno
socialno vključenje oz. integracijo. V tej fazi člani praviloma ne stanujejo
več v skupnosti, ampak prihajajo na pogovore iz svojega okolja.
Terapevtska skupnost Sv. Karel pa ima na tej stopnji tri faze; v fazi A in B
klienti še prebivajo v terapevtski skupnosti, v fazi C pa ne več. V fazi A
živijo v posebni hiši in se vključijo v terapevtsko delo v skupinah za
poslušanje, skupinah srednje stopnje in skupnosti. V fazi B hodijo na delo
izven skupnosti. V fazi C si najdejo delo in stanovanje; terapevtski delavci
spremljajo njihovo življenje samo še preko pogovorov. V fazi C so srečanja
enkrat , v fazah A in B pa dvakrat tedensko. Bolj ko se bliža konec
obravnave, manjša je frekvenca srečanj skupin. Sklepni izpit (graduazione)
poteka obredno in je končna evalvacija celotnega terapevtskega procesa.
Prisotni so predsednik CEIS-a in terapevtski delavci, ki skupaj s klientom
naredijo pregled celotne obravnave.
V CEIS-u si prizadevajo, da bi bil program vedno bolj individualen, tj.
vedno bolj prilagojen potrebam posameznega klienta. Program, ki je naveden
zgoraj, ne ustreza vsem. Če išče pomoč mlad človek, ki hodi v šolo ali dela.
174	M. Možina in J. Ramovš Soc Delo 31, 1992, 1-2
je nesmiselno, da bi s to dejavnostjo prekinil. Zato so pred nekaj leti uvedli
z alternativni program. Začetni pogovori in usmerjanje potekajo tako kot v
klasičnem programu - tu opredelijo probleme, nato pa se klienti lahko
vključijo v program COINE, ki je namenjen povezovanju terapevtskega
programa in šole. Tako so letos ostali mladi vključeni v šolo, tja hodijo
normalno ob dopoldnevih, popoldne pa pridejo v skupnost COINE in tam
sodelujejo v terapevtskem programu. Za zelo zahtevno nalogo se je pokazala
povezanost učnega osebja v šoli in terapevtskega osebja, ki je nujna, ker
imata deček ali deklica opraviti z obojimi.
Druga rešitev, ki je izšla iz potreb klientov, je večerni program. Tu
lahko govorimo o integraciji terapevtskega programa s svetom dela. Čez dan
delajo klienti v službah, v terapevtskem programu pa sodelujejo ob večerih
in konec tedna. V okviru programa delujejo skupine za konfrontacijo,
specifične terapevtske skupine (npr. psihodrama) in skupine za samopomoč.
Trenutno zključuje proces večernega programa prva skupina. To so še sveže
izkušnje. Tudi ta proces se konča z zaključnim izpitom, ki je v bistvu
samoevalvacija, torej poudarek ni na klasičnem ocenjevanju, kjer zunanji,
"močni", objektivni eksaminator poda svojo (ob)sodbo.
Na koncu otroku pomagajo, da se loči od ljudi in skupin, na katere se je
v terapevtskem postopku navezal, delujejo "centrifugalno", "vržejo" ga od
sebe, od skupnosti v okolje. Trenutno v različnih programih obravnavajo
okoli 800 mladih.
Poleg dela z zasvojenci se veliko ukvarjajo z njihovimi družinami. Za
italijansko družino velja, da je zelo močna socialna tvorba. Težko se zgodi,
da bi narkoman stik z družino popolnoma izgubil oziroma da bi družina
izgubila stik z njim. Prva vzgojna ustanova je družina. Motnja se skoraj
gotovo najprej pojavi v družini. Pokazalo se je, da je bilo usposabljanje za
delo z družino in za reševanje družinskih problemov nujno. V začetku 80. let
je spontano nastalo Združenje družin. Družine so se začele same povezovati,
ko so starši spremljali otroke v programu. Skupine za samopomoč so se
osnovale same od sebe. Na določeni točki so spoznali, da je dogajanje v
družinah ločeno od terapevtske poti posameznika; nihče ni vedel, kaj dela
drugi. Problemi so nastaU ob vrnitvi urejenega zasvojenca v družino, v kateri
se ni nič spremenilo.
Vse te različice programov so nastale evolucijsko. Leta 1984 je nastal
vzporedni družinski program. Veliko staršev je prostovoljnih sodelavcev.
Skupine družin za samopomoč so zelo koristne. Pomembno je, da dobi
družina občutek, da s svojimi problemi ni sama, da imajo podobne probleme
tudi druge družine. Družina spremlja potek celotnega procesa svojega člana.
Načini obravnave so:
mešane skupine - družine in mladi, ki se zdravijo, starši in otroci;
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ob stikih s "Centro italiano di solidarietà 175
delujejo v vseh fazah;
individualne skupine - ena sama družina in terapevt;
skupina samih staršev, ki služi temu, da se dobi vpogled v družinsko
zgodovino, dela se genogram za dve generaciji nazaj; gre za akcijsko
raziskavo družinskih odnosov.
V programih ni nič rigidnega. Klient se na primer lahko po prvih
pogovorih odloči, da se ne bo vključil v nobeno obliko obravnave, ampak se
zanj organizirajo (le) suportivni pogovori. Pomožne usluge (servizi ausiliari)
- druge, dopolnjujoče službe ob terapevtskem programu so:
kulturne usluge - to je sektor, ki pomaga otrokom organizirati prosti
čas; organizirajo koncerte, razstave; ta služba dela za otroke, ki so v
programu;
agora - išče načine, kako vzpostaviti stike z okoljem; ima službo za
socialno blaginjo in prevencijo; organizira seminarje, kontakte s
socialnimi skupinami, družbenimi orgnizacijami, župnijami na
področju, kjer klient živi; tu ne gre toliko za probleme mamil, ampak
bolj za prevencijo;
mednarodno sodelovanje - stiki z Združenimi narodi, z Latinsko
Ameriko itd.; tu gre predvsem za usposabljanje osebja; v CEIS-u
menijo, da je temeljni kamen prav usposabljanje in oblikovanje
terapevtskih delavcev;
avdiovizualna skupina - snemanje z videom;
center za zbiranje in shranjevanje podatkov,
šola za oblikovanje terapevtov,
revija DELFIN; izdajajo tudi knjige;
medicinski sektor - tu gre za pomoč pri zdravstvenih pregledih pred
vključitvijo v program; največji problem je okuženost z virusom AIDS;
ekipa zdravnikov in paramedicinskega osebja hodi tudi po skupnostih,
hišah;
zakonodajno svetovanje.
Zadnji dve skupini sta popolnoma prostovoljni. Socialni sekretariat je
odgovoren za shemo obravnave, ki jo izdelajo socialni delavci. Podatki iz
anamneze se hranijo v arhivu.
Projekt vodita predsedstvo in podpredsedstvo.
Vprašanja poslušalcev:
V: Gre za konkreten primer 19-letnega fanta. Kako bi ga lahko vključili
v program človek?
O: Premalo podatkov imam za odgovor. Kaj fant dela?
V: Študira na fakulteti, vendar študija ne bo mogel nadaljevati.
O: Govorimo hipotetično: kdo je prišel prosit za pomoč?
V: Družina.
176	M. Možina in J. Ramovš Soc Delo 31, 1992, 1-2
O: Koliko časa uživa drogo in katere substance?
V: Leto in pol, heroin.
O: Ali živi v družini?
V: Da, še.
O: Povzemam. Treba bi se bilo pogovoriti z družino, jim pojasniti, kako
resna je stvar. Zame ni neozdravljivih narkomanov.
V: S kom bi lahko imel prvi kontakt?
O: S Centrom za poslušanje. Na telefonu je običajno eden od staršev, ki
je imel ta problem v svoji družini. Ti se znajo najbolje vživeti, obenem pa
spontano najbolje svetovati; tistemu, ki kliče, dajo potrebne naslove
terapevtskih delavcev. Dogovorijo se za termin. Prvi pogovor je
informativen. Ponavadi naredijo prvi korak matere. Običajno zakrivajo težo
problemov, ne zavedajo se resnosti položaja, svojega otroka poskušajo
opravičiti, skriti določene stvari. V družini zasvojenega se pogosto ustvari
nekakšen tihi negativni dogovor, ponavadi med materjo in zasvojencem, ki
rad preide v odnos maščevanja, na primer: ali mi daš denar ali pa bom odšel.
Starše je zelo strah, da bi otrok odšel. Večkrat prideta po pomoč mož ali žena
in delavec predstavi značilnosti zasvojenosti z drogo. Morda so za nas videti
ti prvi koraki površinski, za te ljudi pa so te stvari dramatične. Nato
poskušamo na razbijati ta tihi negativni dogovor v družini. To so procesi, ki
lahko trajajo leta. Včasih pride sam zavojenec do sodelavcev CEIS-a šele po
dveh ali treh letih. Doseči poskušamo, da življene v družini zasvojencu ne
bi bilo več enostavno.
V: Prosim za številko enega od Centrov za poslušanje.
O: Prosim, če se v odmoru osebno obrnete name.
V: Kakšna je starost mladih, ki jih napotijo v Center? Ali prihajajo sami
ali pa jih kdo napoti?
O: Povedala sem že, kako je, če se obrne na nas družina. V Italiji imamo
tudi zdravstvene službe, ki so zadolžene za to področje. Do pred nekaj leti so
delili samo metadon, psihofarmake, zdaj pa so se spremenili. Mladi pridejo
po metadon, tam pa jim svetovalec nudi druge možnosti. Ali pa pridejo do
informacij preko časopisov, TV, v šolah se govori o tem. Lahko pa jih
sodišče postavi predz alternativo: ali zapor ali terapevtski program.
V: Kako poteka dan mladega v eni od terapevtskih faz?
O: Različno v različnih fazah. Na primer druga stopnja v skupini za
orientacijo: dvakrat na teden po dve uri. V vmesni fazi je vsak dan v
programu od 8. do 15. ure. Tu so seminarji, pomoč pri hišnih delih,
vzdrževanje. V fazi priprave na terapevtsko skupnost od 8. do 16. ure -
kuhinja, vzdrževnje, vrt, čiščenje, skupine, seminarji, terapevtska srečanja.
V: Kako je z drogo, ali jo zasvojenec preneha jemati?
O: V večini primerov da. Če se zloraba večkrat ponavlja, zapustimo
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ob stikih s "Centro italiano di solidarietà 177
terapevtsko skupnost. To se redko zgodi. Usmerimo jih v druge skupnosti
oz. terapije, ki so na razpolago v Rimu. Lahko delajo v delavnicah, rišejo. V
Rimu so na voljo tudi taki načini obravnave, kjer samo delajo. Ni rečeno, da
je naša terapevtska metoda ustrezna za vse.
V: Kateri so pogoji, da se lahko zasvojenec vključi v terapevtsko
skupnost; če jo odklanja, kako mu lahko pomagamo?
O: Če ni minimalne motivacije, s pomočjo ne boš uspel.
V: Ali se lahko Slovenec vključi v italijansko terapevtsko komuno?
Kateri so pogoji? Kakšna je cena?
O: Ne vem, kakšen je dogovor med vladami Slovenije in Italije. Za
države članice EGS ni problema. Lahko pride vsak. K nam pa prihajajo na
primer tudi ljudje iz Južne Amerike, ki potrebujejo vizo, turistična viza zanje
ni veljavna. Naši terapevtski programi so zastonj, klientom ni treba nič
plačati. Če lahko kaka družina plača, da to kot dar, če družina ni ekonomsko
sposobna, ji ni treba nič plačati.
V: Kdo so terapevti, kakšnih poklicevin izobrazb so?
O: Najprej naj omenim prostovoljce brez specifičnega poklica. Ti se
izobražujejo v samem CEIS-u, teoretično in praktično. Potem so tu ljudje s
specifično izobrazbo - socialni delavci, zdravniki, psihologi. Tretji so urejeni
nekdanji narkomani, ki so šli skozi terapevtski proces in se odločijo, da bodo
aktivni kot terapevti. Izobraževanje stalno poteka. Imamo izobraževalni
center. Vključujemo strokovnjake od zunaj, na primer dr. Elisabeth Lucas,
logoterapevtka, je redno prihajala iz Nemčije vrsto let. Prav tako imamo
strokovnjake za psihodramo, Rogersov pristop, sistemski pristop itn.
V: Kako dosegate abstinenco, kaj predpisujete ob abstinenčnih krizah?
O: Ne sprejemamo fantov, ki so še jxxl vplivom droge. Priti
morajo "čisti". Dokler ne začnejo abstinirati, so v fazah pogovorov in se
ne morejo vključiti v skupino.
V: Ali lahko prenehajo jemati drogo?
O: Problem ni prenehati, ampak to, da spet začnejo.
V: Kako premagate abstinenčno krizo?
O: To vedo zasvojenci sami, vsak že ima izkušnje s tem. Nekateri se
zaprejo v hišo, vedo, da bo trajalo dva, tri dni.
V: Kriza so daljše in težje, zasvojenci jih ne zdržijo!
O: Če ne bi bilo možno zdržati abstinenčne krize, bi bilo absurdno, da
smo danes tukaj, kajti potem naše delo sploh ne bi bilo možno.
V: Ah morajo abstinenčno krizo prebroditi doma ali v bolnišnici?
O: Največkrat jo prebrodijo doma. Toda glavni problem je, kako potem,
kako človeku pomagati najti smiselno življenje brez droge. Krizo lahko
prestane tudi ob zdravilih.
V: Kakšne probleme imajo družine, iz katerih prihajajo zasvojenci?
178	M. Možina in J. Ramovš Soc Delo 31, 1992, 1-2
O: Lahko gre za zelo različne probleme. Pogosto vidimo, da prihajajo
zasvojenci iz družin, ki so integralne, iz zelo normalnih družin. Problem ni
samo v družini, je tudi v človeku, ki je zasvojen. Gotovo pa prihajajo
zasvojenci tudi iz družin z ločenimi starši, lahko imajo mater prostitutko,
lahko so doživeli spolno nasilje v družini itn. Važno je, kakšni so odnosi v
družini.
V: Kakšna je starost zasvojencev?
O: Povprečna starost je 24 let, z razponom od 14 do 45 let.
V: Omenili ste, da trenutno obravnavate okoli 800 mladih.
Koliko sodelavcev imate, koliko prostovoljcev? Od kod dobite sredstva?
O: Sodelavcev je okoli sto, prostovoljci so plačani in neplačani. Petina
vseh sodelavcev je prostovoljcev. Dobivamo donacije iz privatnega in
družbenega sektorja, - obstajajo dogovori z lokalnimi zdravstvenimi
organizacijami, financira nas tudi vlada.
V: Kakšni so uspehi in koliko je povratnikov?
O: Uspeh je okoli 80-odstoten. Večina recidivistov se vrača v program.
Zelo redko se zgodi, da kdo, ki se enkrat vključi, odide brez sledu.
V: Kako je z usposabljanjem v CEIS-u?
O: V edukaciji zahtevamo obdobje prakse, ki traja od 6 mesecev do 2 let.
Osnovni tečaj traja 3 mesece in ima teoretični in praktični del. Med drugim
so vanj vključene transakcijska analiza, logoterapija, sistemska teorija itd.
Na koncu sledi izpit. Pomembna je ocena osebnega odnosa. Po osnovnem
tečaju se človek lahko vključi v aktivnosti, predstavimo mu možnosti
nadaljevanja. Obstajajo štiriletne specializacije v obliki seminarjev, npr. iz
psihodinamike, logoterapije itd. Proces učenja človeka zajame tudi osebno,
ne le profesionalno. Poudarek je na osebnih, praktičnih izkušnjah. Teoretična
znanja se večkrat pokažejo za coklo, če človek zapada v rigidne sheme,
namesto da bi navezal stik s konkretnim zasvojencem z enkratnim vzorcem
problemov.
V: Kako je z delitvijo dela med prostovoljci in profesionalci?
O: Ni stroge, jasne delitve na profesionalno in prostovoljno delo. Če kdo
sploh nima profesionalnih izkušenj, niti teoretičnih niti praktičnih, potem se
lahko vključi v pomožne službe. Poudarek v CEIS-u je na zmožnosti
empatije, ne na obsežnosti teoretičnega znanja.
V: Kakšen je vaš delovni čas?
O: Delali naj bi osem ur dnevno, vendar ni nikoli tako, delamo več. Gre
za duh služenja (spirito di servizio). Ta duh je temelj CEIS-a in tako bi
moralo biti v kateremkoli sektorju socialnega dela. Plače so v primerjavi s
povprečnim dohodkom delavca v Italiji zelo nizke. Ko zjutraj vstanem, se
vprašam, zakaj vse to počnem za tako malo denarja. Moj odgovor je - gre za
človeške odnose, ki so kvalitetni in se jih drugje ne da najti.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ob stikih s "Centro italiano di solidarietà 179
V: Koliko povprečno traja obravnava?
O: Povprečno dve leti^, terapevtska skupnost sedem do devet mesecev.
Vsak pa ima svoj individualni načrt.
V: Katere telesne aktivnosti gojite v terapevtskih skupnostih?
O: Poudarek je na razvijanju pozitivnega odnosa do lastnega telesa, in
sicer prek športa, joge, plesne terapije.
V: Kako v terapevtskih skupnostih ravnate s povratniki, ali jih
kaznujete?
O: Včasih smo jih kaznovali z deli tretje kategorije, npr. čiščenjem
stranišč. To se ni pokazalo za učinkovito. Zdaj se z vsakim povratnikom
ukvarjamo individualno.
V: Kako je z varovanjem tajnosti podatkov, anonimnostjo zdravljenja?
O: Tu smo zelo strogi in ravnamo po pravilih zdravniške etike.