Iz Slomškove šolske risanke
IV. V cerkvi sv. Martina.
Skozi šumo sem zeleno
z vej otiral rose zlate,
skozi jutro sem rumeno
v cerkeo hodil v božje suale.
Svitanice so na gori
peli drobni peoski zbori.
Dan je pJanil v cerkeo našo, da bo spremljal v plamenicah mašnika in soeto mašo. Jaz v oltarnih pa slopnicah stal pred sveiim sem Mariinom pod visokim baldahinom.
On bo vedel: Kaj me čaka? Misli mislil sem iskrene: Morda kakor siromaka s plaščem — mašnim me odenet To bi d solzah zasoetila maieri se lica mila!
Pridigarji in preroki
gledali so z lece name;
milosti bi božji toki
z nemim šumom lili oome,
Doe sfa večni božji \)oti:
pot k Ljubezni, pot k Dobroii.
V mojem krstnem oblačilu, v spovedi in v soeti birmi, v slednjem soetem obhajilu tooj svetnik je moč in mir mi kakor vitez vrh slemena v zlatem plašču iz plamena:
Cerkev svetega Martina, Roža sladkega spomina!