12 r ado Kočevar je današnjemu mlademu alpinističnemu navdušencu precej neznano ime, a le dokler ne zaide med klasične smeri v slovenskih stenah. Slej ko prej na- debudno oko naleti na eno od r adovih prvenstvenih, pa najsi lista po plezalnem vodničku Kamniško-Savinjskih ali Julijskih Alp. Marsikdo ne ve, da je »živa mišica«, kot so mu pravili njegovi sodobniki, prvi ponovil slovito Ašenbren- nerjevo smer v severni steni Travnika, da je opravil tretjo ponovitev Čopa le v osmih urah in da je preplezal prvo uradno šestico v slovenskih gorah. Skoraj nihče pa ne ve, da je služboval kot profesor geografije, da je bil eden prvih gorskih kolesarjev na naših tleh in da je na svojih plečih pod Skuto, sicer po delih, prinesel skoraj cel bivak.  Otroštvo ste preživeli v Sremski Kamenici, med vojno pa ste z družino kot begunci prišli v Ljubljano, kjer ste le od daleč občudovali Kamniške Alpe. Iz Sremske Kamenice smo morali oditi na hitro, to je bilo po razpadu Kraljevine Jugoslavije. Ko sem se prvič pov- zpel na Ljubljanski grad, sem zagledal Kamniške Alpe. T ega ne morem pozabiti. Bilo je junija, leta 1941. Oče mi je že v Sremski Kamenici kupil kolo. Z njim sem lahko šel še v okolico Ljubljane, toda pred Šentvidom je bila meja. Kamniške so ostale daleč, vabljive in nedosegljive. Kako ste kot mlad, neugnan fant s preveč energije doži- vljali okupirano Ljubljano? Ko so februarja 1942 Italijani ogradili Ljubljano, smo ostali »ujeti«. Na Rožniku sem smučal le za božič in novo leto. Italijani so smuči pobrali, da ne bi šle med partiza- ne. Jaz sem jih razrezal in doma pokuril. T ežko je bilo to razumeti. Kmalu je sledila prepoved vožnje s kolesom. Zelo rad pa sem hodil na grad, posebno v lepem vreme- nu. T akrat še nisem slutil, da bom med vršace, ki sem jih občudoval od daleč, nekoč tudi v resnici šel. Spomin na Italijane je ostal v slabem spominu. T oda zanimivo, jezik mi je bil všeč in sem se ga rad učil. T o mi je pozneje prišlo prav. Ko se je leta 1943 okupator zamenjal, ni bilo nič boljše. Pouka je bilo žal še manj. Kopali smo strelske jarke okoli Ljubljane, toda v Šiški, kjer je danes vse pozidano, smo s travnikov spomladi 1945 občudovali zasnežene Kamniške. Kdaj ste šli prvič v tako zaželene hribe? Na gimnazijo sem hodil na V egovo ulico. T am sem imel sošolce, ki so jih tudi zanimali hribi; Franceta Zupana in Miha V erovška. Spominjam se, da sva šla leta 1946, konec marca, s sošolcem Zvonkom Čemažarjem na Brano. Vsaj hotela sva iti. Mahnila sva jo iz Kamniške Bistrice narav- nost navzgor, toda takoj pod Rokovnjaškimi luknjami sva se seveda obrnila, ker sva videla, da ne gre. Bila je še zima, snega je bilo obilo in bilo je nevarno. Za tem sem spoznal, da se bo treba česa naučiti. Že istega poletja smo šli na tečaj na Kamniško sedlo, kjer so nas naučili osnov- ne tehnike. Se spominjate svoje prve plezalne ture? Ja, to je bil Severovzhodni raz T urske gore. Plezal sem z inženirjem Lasičem in takrat sem prvič pod seboj začutil malo »lufta«. Potem smo šli že kar hitro v V rata in se za- gledali v Steno … Kje ste črpali ideje za svoje vzpone? Ste imeli vzor, mentorja? T u bi težko našel pravi odgovor. T akšnih »mentorjev« je bilo več. Po plezalnem tečaju na Kamniškem sedlu sem prebiral domačo in tujo literaturo; Naš alpinizem, Planinski vestnik pa Bergsteiger. Brez dvoma sta mi Boris Režek in Vinko Modec, takratna inštruktorja, predstavljala veliko. Z Modecem sem celo plezal Čopov steber. T udi Emilio Comici, Dolomiti, Tirolske gore in münchenska plezalna šola (stene Wilder Kaiser) so mi bili za zgled. Mikalo me je, in seveda tudi mnoge moje vrstnike, da bi tudi mi kaj takega preplezali. Kasneje ste postali alpinistični inštruktor in svoje znanje predajali množici mlajših plezalcev, med njimi INTERVJU Živa mi{ica Izpoved legendarnega povojnega plezalca  Mojca Volkar Trobevšek µ rado Kočevar Rado Kočevar FOTO: SILVO KArO 13 tudi Stanetu Belaku – Šraufu. Z njim sta imela prav poseben odnos. Kot inštruktor na plezalnih tečajih sem bil res velikokrat v mnogih odsekih po Sloveniji in sem spoznal veliko ljudi. Ampak Stane Belak - Šrauf je bil pa nekaj poseb- nega. Spominjam se ga, kako je kot najstnik prišel v Vrata na plezalni tečaj. Poslali smo ga domov in moral je prinesti podpis staršev in dovoljenje, da se lahko udeleži tečaja. Kasneje sva postala prijatelja. V edno mi je pisal iz Himalaje. K meni v šolo, kjer sem poučeval, pa je rad prišel predavat z diapozitivi. V elikokrat sva se srečala v gorah, na triglavskem smuku in še kje. Danes živite na Jesenicah, a se še vedno počutite bliž- je Ljubljani, kjer ste prvič zašli v plezalsko druščino. Kako ste se Ljubljančani razumeli z domačimi ple- zalci, Jeseničani? Eden vaših največjih in najbolj od- mevnih dosežkov v Čopovem stebru leta 1948, ki sta ga s Cicem preplezala v rekordnem času, jih je gotovo razburil. Z jeseniškimi alpinisti stare garde nisem našel pravega stika. Obdajal me je občutek, morda se motim, da so nas gledali malo »zviška«. Izjemi sta bila Čop in Krušic, pa seveda mladi; s Frelihom sem celo ponovil Ašenbren- nerja. Janez Krušic, s katerim sem tudi plezal, je bil eden redkih, ki je znal z nami vzpostaviti pristne stike. Od »stare garde« je tu še Janez Brojan iz Mojstrane. Lepi spomini. Joža Čop je bil že v vaših časih prava legenda. Kako se ga spominjate? Čop je gledal na naše uspehe ponosno. Ko sem vodil alpinistični tabor v Vratih in Krnici, je bil pri meni. Bilo je prijetno in marsikatera njegova izkušnja nam je bila dobrodošla. Nisem imel občutka manjvrednosti ali kaj podobnega. Za mene ostaja velika alpinistična osebnost svojega obdobja. Plezali ste z mnogimi znanimi imeni povojnega ob- dobja, med njimi s Francetom Zupanom, Mihom V e- rovškom, Francetom Avčinom, Marjanom Keršičem - Belačem, Darom Dolarjem, Danico Pajer, poročeno Blažina, T onetom Jegličem itn. Se spominjate kakšne prav posebne dogodivščine? Oh, teh je bilo nešteto! Ampak v prav posebnem spomi- nu imam neko turo; z Dolarjem, inženirjem Lasičem in Avčinom smo plezali Severni raz Travnika. T akrat še ni bilo čevljev z gumijastim podplatom, plezali smo v tež- kih trikunih s trdimi podplati. Smer ima tudi en previs, tam je IV . težavnostna stopnja, in tam si prišel čez po »ravbarskih stopničkah«, tako smo mi rekli. Soplezalcu si moral stopiti najprej na roke, potem pa na rame, in če je bilo treba, tudi na glavo. In jaz sem Avčinu s trikuni stopil na glavo! Si mislite, kaj je to bilo? On je zarjul spo- daj: »Zgin’ dol, hudič!« (smeh) T ega ne morem pozabiti. V endar ste največje uspehe dosegli v navezi s Cirilom Debeljakom - Cicem. Kako je nastala vajina naveza? Kje sta se našla, glede na to, da je bil Celjan? Spoznala sva se na Korošici ob zaključku poletja 1948, seznanil pa naju je Tine Orel, tedanji predsednik PD Celje. T o je bilo tisto leto, ko sem ponovil Ašenbren- nerja. Povabili so me kot inštruktorja na plezalni tečaj. Poleg Cica sem na Korošici spoznal še druge Celjane, med njimi tudi Ivana Arnška. Na tečaju je bilo prijetno, preplezali smo nekatere nove smeri. T eden dni kasneje sva s Cicem ponovila Čopov steber v osmih urah. T ako se je začelo. Povejte mi, kako vama je uspelo preplezati »Čopa« v tako kratkem času? T akšne smeri so v vašem obdobju plezali vsaj z enim bivakom; prva plezalca, Čopov Joža in Pavla Jesihova sta potrebovala skoraj cel teden … Najprej vsa čast Jesihovi in Čopu za to dejanje. T o je bil prav gotovo vrhunski dosežek tistega časa, še posebej, ker sta bila oba netrenirana. Midva s Cicem sva do vsto- pa v steber plezala nenavezana; do Gorenjskega turnca sva rabila uro in pol. Šele v Stebru sva se navezala. Seve- da sva plezala detajlno že težja mesta, zato nama sama smer ni predstavljala velikih težav. Bila sva v formi, vre- me je bilo krasno, kar teklo je … Rado Kočevar "sestopa" po Šiji Brane 16. junija 1957. FOTO: MAr JAN KerŠIČ - BeLAČ " Midva s Cicem sva do vstopa v steber plezala nenavezana; do Gorenjskega turnca sva rabila uro in pol. Šele v Stebru sva se navezala. 14 Kako se spominjate Cica? Bil je odličen prijatelj in soplezalec, zelo čustven. Preživel je težko mladost. Zelo dobro sva se razumela. Samo pokimala sva si in že sva vedela, kaj storiti. Enkraten tovariš je bil … Z njim sem preplezal največ plezalnih smeri, 22. Z Zupanom sem jih 16, z Danico Pajer 13, z Mihom V erovškom 10. V odim evidenco, veste. Cic je bil pravi športnik, izvrsten plezalec, zato sem se zelo zanesel nanj. V eliko sva se sreče- vala na Korošici; on s štajerske, jaz pa z gorenjske strani. In steber Dedca je počasi dozoreval. Dokler ga nista nekega popoldneva, menda po kosilu, premagala. Kako ste doživljali dejstvo, da gre za takrat najtežjo smer v naših stenah? T a znameniti steber je bil nekakšna prelomnica v mojem življenju. Bil sem prepričan, da sem prišel do tiste stopnje, ko nekako ne gre več naprej. Res je bilo težko, na meji. Ni- sem pa vedel, da bo ta smer takšna prelomnica tudi v naši alpinistični zgodovini. Se je takratna alpinistična srenja odzvala pozitivno? Po Čopovem stebru sem dobival vtis, da smo »prehitro« šli navzgor – tako so menili nekateri. Še danes hranim diplomo z zveznega alpinističnega tečaja v V ratih (1947), kjer je zapisano, da »preskakujemo« razvojne stopnje. Po 2. svetovni vojni je pač razvoj alpinizma šel naglo naprej. Za nami pa še bolj. T o spoznanje je pač nekaterim šlo težje pod »kožo«. Jaz se danes veselim uspeha mladih. Razvoj mora naprej! T akrat verjetno ni bilo zvezdništva v današnjem pomenu besede, pa vendar ste veljali za enega najboljših povojnih plezalcev. Kako ste živeli v času največjih uspehov? V tistem času sem imel zelo veliko predavanj po Sloveniji. V Mariboru je bila dvorana nabito polna, enako tudi v Ljubljani. Predaval sem tudi na občnih zborih PD, bil sem inštruktor na plezalnih tečajih. Mnogi so menili, da sem v službi pri PZS (nekateri tako pravijo še danes), kar pa ni bilo res. Zanemarjal sem študij. Leta so tekla … V gorah ste doživeli mnogo lepih, nepozabnih in zanimi- vih izkušenj. Ampak tista o pionirskem »gorskem kole- sarjenju« je pa prav posebna. Kako je bilo v resnici? S Francetom Zupetom sva šla nekoč plezat v Poljske device nad Robanovim kotom. Nič posebnega, ena smer III., IV . stopnje. Sva si mislila, da bi z avtobusom predolgo trajalo, pa sva šla raje s kolesom. S takšnim navadnim, ki je imel spredaj zavoro, da si pritisnil dol na plašč. Odšla sva preko Gornjega Grada do Robanovega kota. Potem pa nisva ho- tela iti po isti poti nazaj, zato sva šla proti Logarski dolini. Pod Okrešljem sva lepo kolo na nahrbtnik privezala, na Ka- mniškem sedlu sva si pa rekla: »Saj ga ne bova nosila, kjer se bo dalo peljat, se bova peljala dol!« In tako sva srečala neke planince. Jaz sem jim pozvonil, da so skoraj okameneli, ko so naju zagledali! Gledali so naju kot čudo božje. Vsi so se za glavo prijemali, ko sva za zadnje kolo privezala veje, da bi lažje zavirala … Sicer bi skurila zavoro, ki je bila že tako pregreta! Po vseh izjemnih vzponih v domačih Alpah so bili kasne- je uspehi tudi v gorovju Wilder Kaiser in v Centralnih Alpah, kjer ste splezali nekaj težkih smeri za tiste čase, med njimi tudi V elikanov zob in Hudičev greben. V erjet- no ste sanjali tudi o Himalaji, kamor je šel svojo srečo po- skusit vaš soplezalec Cic. Kako to, da se sami niste podali v najvišje gore sveta? Res sem v tistih časih sanjal tudi o Himalaji. Po letu 1954 pa je moja aktivnost v alpinizmu začela upadati. Resničnost in želje sta dva ločena pojma. Od alpinizma se ni dalo živeti. Kakor sem povedal, je moja dejavnost sčasoma prehajala v novo realnost. Zavedal sem se, da Himalaja zahteva več od tistega, kar sem v gorah počel do sedaj. Kaj dosti tam v novih razmerah ne bi dosegel. Po drugi strani pa mi je žal, da je nisem vsaj videl. V esel sem, da so zanamci to dosegli in še več, povzpeli so se v sam svetovni vrh. T ega sem resnično vesel in ponosen sem na njih. T oda gore in stene so mi dale nekaj. Predvsem voljo in tako mi je ob delu uspelo končati študij 1. in 2. stopnje, pa tudi magisterij. Nekaj let ste bili v Kranjski Gori tudi načelnik Gorske reševalne postaje, večkrat ste priskočili na pomoč gorni- kom v stiski. Kakšne spomine imate na delo v reševalni organizaciji? Na Kranjsko Goro imam različne spomine. V glavnem dobre. Reševalnih akcij je bilo precej. Spominjam se med- narodne v Rateških Poncah. Ponesrečenca, ki je plezal z italijanske strani, smo skupaj z italijanskimi reševalci rešili na našo stran. V eliko je bilo poizvedovalnih akcij, včasih tudi »lažnih« alarmov. T akrat je bil v razmahu sindikalni V Vratih po neuspelem poskusu v Bavarski smeri, pozimi leta 1949. Od leve: Rado Kočevar, Sandi Blažina, France Zupan in Marjan Keršič - Belač. 15 turizem in gostov včasih ni bilo nazaj v hotel. Mi pa smo jih iskali naokoli. Nekoč smo skupaj z jeseniškimi reševalci celo bivakirali pod Prisojnikovim oknom. Organiziral sem tudi sodelovanje s »Corpo socorso alpino« ob Rabeljskem jezeru pod Predelom. Leta l956 je naša postaja na mojo pobudo izvedla tečaj za okoli 30 miličnikov na V ršiču. T o je bil prvi tečaj za tedanje policiste. Sodelovala je tudi GRS Jesenice. Kaj se je zgodilo, da ste zapustili reševalske vrste? Enkrat sem slučajno, bil sem na terenu, odklonil reševalno akcijo. Prepričan sem bil, da jo bo izvedla GRS Jesenice. Sledil je disciplinski postopek in suspenz leta 1959. Skup- ščina PZS v Novi Gorici je leta 1960 dala »pomilostitev«. Žal prepozno. Alpinizem je v šestdesetih letih močno spremenil svojo podobo; od razvoja opreme, treninga, tehnologij. Moto sodobnega alpinizma je s čim lažjim nahrbtnikom pre- plezati čim težje smeri v čim krajšem času. Kako gledate na te mlade ljudi in na moderni alpinizem? Ima še kaj skupnega s tistim v vaših časih? V edno sem bil optimist. Na razvoj sodobnega alpinizma gledam kot na velik napredek. Seveda so sedaj drugi časi in možnosti. T udi mi smo nekoč težili k napredku, to nam je skupno. Razvoj je bil pričakovan in prav je tako. Morda se bo našla tudi kakšna konzervativna opazka, kakršne sem doživljal sam. Čestitam mladim za dosežke. T o samo potr- juje znano reklo: »Če so učenci boljši, potem so bili učitelji dobri.« Še danes živite precej aktivno, polno življenje. Pri svojih letih vozite avto, skrbite za dom, v katerem živita z ženo. Kako preživljate dneve? Vsak dan sem v gibanju. Pozimi hodim smučat na Višarje, ker imam kot veteran tam silno ugodne pogoje. Sicer pa vsako jutro telovadim, vozim sobno kolo in se podajam ven, v naravo. Ponavadi s kolesom. Narava, gore in šport mi pomenijo veliko. S soprogo redno hodiva na sprehode, če je le lepo vreme. Danes hribe opazujem od spodaj gor, ker ne morem več toliko hoditi. Imel sem namreč operacijo kole- na zaradi izrabe hrustanca, vendar sem si toliko opomogel, da lahko smučam in kolesarim. Po poklicu ste učitelj geografije in po končani alpini- stični »karieri« ste se, poleg družini, posvetili predvsem poučevanju. Kako se spominjate službenih let? Ko sem učil na trgovski šoli v Kranju, sem prosil, naj mi dodelijo učilnico za geografijo tam, kjer je pogled na Kam- niške najlepši. Imel sem jo. Dijakom in dijakinjam sem ob vsaki priložnosti spregovoril o gorah in poročal o alpinistič- nih dosežkih naših v Himalaji. Ob športnih dnevih sem jih peljal na Golico, pozimi pa na smučanje. V šoli so mi rekli »himalajec«. Je bilo dijake težko navdušiti za učno snov? Moram reči, da sem se z mladino zelo dobro razumel. Če si znal z njimi vzpostaviti pravi stik, so te radi poslušali. Mene so sprejeli predvsem zato, ker sem pri poučevanju geografi- je podal veliko slikovnega gradiva. Lansko leto jeseni sta Društvo za gorsko kulturo in T ele- vizija Slovenija začela snemati dokumentarni film o vaši generaciji alpinistov, v katerem naslovno vlogo »odigra- te« prav vi. Kako je prišlo do tega sodelovanja in kaj vam pomeni? Lani sta me Silvo Karo in Mojca V olkar povabila na Festival gorniškega filma. Imel sem predavanje Čopov steber leta ‘48 v 8 urah. Ob zadovoljnih obrazih gledalcev je bilo, kakor da bi se vrnil nazaj v gore pred pol stoletja. T akrat sta me povabila tudi k snemanju filma. Sodelovanje pri snemanju dokumentarnega filma mi pomeni mnogo več kakor le obujanje iz neke pozabe. Mladim, ki film ustvarjajo, pa že- lim čim več uspehov!  m Ciril Debeljak - Cic v Lučkem Dedcu pod Črno steno " Smer ima tudi en previs, tam je IV. težavnostna stopnja, in tam si prišel čez po »ravbarskih stopničkah«, tako smo mi rekli. Soplezalcu si moral stopiti najprej na roke, potem pa na rame, in če je bilo treba, tudi na glavo.