cija soglasnika k pred i v a f r ika to č, pojav, ki je lasten govorom na Gorenjskem in Goriškem . . č e p r a v se, kot že omenjeno, za naše ime še vzdržuje izgovor s i t . Kako pa bi si morda mogli razložiti nastanek openski in Openci? Menimo, da pridevnik openski zelo verjetno predstavlja reducirano obliko iz öpkinski > öpkanski > ôpanski (v pisavi openski), nastalo po asimilaciji pk > p ter po oslabitvi samoglasnika i v polglasnik v drugem zlogu po prvem, naglašenem: podobno skrajšane pridevniške oblike srečamo namreč tudi npr. v opajski < opâtijski (k topouimu Opâtje selo), pogrâjski < polhogràjski (Pol- hop gradeč), smléski < smlédniski {Smlednik). Oblika 'Openci (prebivalci Opčin) bi bila podobno nastala po redukciji iz Opkinci > 'Opkanci > Opanci (v pisavi Openci), prim, podobno Kobrici < Kobaridci (prebivalci Kobarida), Pogràjci (prebivalci Polhovega gradca), Smléjci < Smlédnijci (prebivalci Smled- nika) in verjetno tudi Brici < Brdijci (prebivalci goriških Brd); mnogo rab- ljene besede — kar toponimi in izpeljanke iz nj ih nedvomno so — še posebno doživljajo bolj ali man j močne redukcije. RÉSUMÉ De l'origine du toponyme slovène Opčine En dépit des essais de quelques linguistes, l 'explication de l'origine du topo- nyme slovène OPCINE (it. Villa Opicina, au nord de Trieste) reste probléma- tique: Bezlaj pense au mot celtique penn 'tête, sommet', tandisque Ramovš et Skok supposent la base slave obbstb 'commun'. L'auteur du présent article propose une origine slave, à savoir le mot slovène opoka 'marne' auquel on aurait ajouté le suf f ixe (au pluriel) -ine: opokine 'sol marneux' > opkine, opčine. L'adjectif openski, ainsi que le substantif Openci (= habitants d'Opčine) re- présenteraient, de l'avis de l 'auteur, des formes réduites — dues à l'usage très fréquent de ces mots — de l'adjectif opokinski > op(ok)anski > openski et du substantif Opokinci > Op(ok)anci > Openci. Anton Grad Filozofska fakultctu, Ljubl jana OB PETINSEDEMDESETLETNICI OTONA BERKOPCA « Akademik dr. Oton Berkopec je dočakal 6. decembra 75. leto svojega življe- nja. Ko je kot 22-leten študent odhajal iz Slovenije na enoletno slavistično štipendijo v Prago, verjetno ni slutil, da bo tam preživel dolgo obdobje, vsegu 49 let. Ves ta čas je izpolnil z intenzivnim delom nu področju slavističnega raziskovanja, usmerjenega predvsem na slovensko-češke in jugoslovansko-češke književne stike. Za Otona Berkopca je bilo v Pragi odločilno srečanje z na- predno češko kulturo med obema vojnama, ki ga j e — takrat mladega študenta — pomagala oblikovati. Polagoma je navezal kar najtesnejši stik z močno pes- 8 Glej Ramovš, o. c.. str. 240. niško generacijo, rojeno na prelomu stoletja. Postal je pr i ja tel j tako velikih predstavnikov češke poezije, kot sta bila František Halas in Vilém Zâvada. Prijateljstvo z V. Zâvado je postalo pri jateljstvo za celo življenje in vse do danes prinaša dragocene uspehe v medsebojnem sodelovanju. Bil je tudi pr i ja te l j precej starejšega Josefa Ноге. Berkopec se zna čudovito spominjati na svoje bivanje v Pragi. Vé mnogo zanimivih detajlov iz predvojnega in povojnega če- škega kulturnega dogajanja , ki bi strokovno obdelani pomenili dragocen lite- rarnozgodovinski prispevek. Obudimo spomin vsa j na najpomembnejše življenjske podatke našega jubilanta.* Doma je iz Vinice pri Črnomlju in po slavnem rojaku Otonu Žu- pančiču je dobil svoje ime. Rasel je v skromnih socialnih razmerah v družini z osmimi otroki. Rad se spominja zlasti svoje matere, ki je bila šolana babica in se je hkrat i spoznala tudi v l judskem zdravilstvu. To je bila energična žena, že po naravi nadarjena, in bila je vesela, ko ji je učitelj, ki je bil obenem tudi župnik, priporočil, da bi sina Otona, najboljšega učenca na šoli, dali študirat na gimnazijo. Dokončal jo je v Novem mestu, kjer je 1. 1927 maturiral . Že tu je začel pisati prve verze in postal član ilegalne komunistične skupine. Nenehno je hrepenel po kulturnem življenju glavnega slovenskega mesta, ki ga je hotel spoznati, in tako je prišel v šestem razredu za en semester v Ljubljano, toda bolezen na pljučih, ki so jo povzročile težke socialne razmere, ga je kmalu vrnila naza j v Novo mesto. Po maturi je odšel spet v Ljubljano, postal študent filozofske fakultete in učenec profesorjev — Franceta Kidriča, Ivana Prijatelju, Rajka Nahtigala in Frana Ramovša. V študijskem letu 1928—29 je kot najboljši slušatelj prvega letnika slavistike dobil štipendijo za študij v Pragi. V indeks je vpisoval predavanja J i r i ja Horâka. Jana Jakubcu, Vâclava Tilleja, Miloša Weingarta in kmalu izredno dobro obvladal češčino. V Pragi je v tem času delo- val tudi profesor Matija Murko. Na njegovo pobudo je Berkopec že leta 1929 postal bibliotekar praške Slovanske knjižnice, kjer je delal vse do povojnih let. Tu je vodil oddelek jugoslovanskih literatur in osnoval zanimanja vredne izbore iz slovenske, srbske in hrvaške književnosti. Berkopčevo delo je daleč preraslo okvir njegovih službenih obveznosti. Njegov talent, aktivnost in značajske last- nosti so pritegovali vrste zanimivih prijateljev in sodelavcev. Po njegovi zaslugi se je posrečilo kupiti Slovanski knjižnici privatne knjižnice Janka Slebingerja. Milana Rešetarja in Branka Vodnika. V Pragi je poleg filozofskega študija dokončal tudi visoko šolo za knjižni- čarstvo, v letu 1933 je dosegel doktorat filozofskih znanosti. V disertaciji je obravnaval problematiko srbske in hrvaške ljudske pesmi v Puškinovi poeziji. Od leta 1935 pa vse do 1. 1939, ko so nacisti zaprli češke visoke šole, je deloval na filozofski fakulteti Karlove univerze kot lektor slovenskega jezika. Po vojni je nadaljeval z lektorskim delom do leta 1951. V letih 1946 in 1947 je delal kot kulturni ataše na jugoslovanskem veleposlaništvu v Pragi, septembra 1947 pa se je začelo njegovo več kot desetletje dolgo poklicno delo v Narodni in univerzi- tetni knjižnici, k jer je spet širil izmenjavo publ ikaci j s tuj imi bibliotekami in še posebej stike z jugoslovanskimi knjižnicami. Leta 1958 je kot predstojnik biblio- * Podrobnejše informacije o Berkopčevem življenju in delu navaja uvodna študija Jarotlana Рапка v bibliografiji »Dr. Oton Herkopec, iwljenje in delot, Novo mesto 1976. grafskega oddelka slavik v češkem tisku prešel v takratni Slovanski inštitut pr i Čehoslovaški akademij i znanosti. Inštitut je bil potem prikl jučen k Inštitutu za jezike in književnosti ČSAV, kjer je Berkopec delal vse do leta 1971, ko je odšel v pokoj. Toda svoje strokovno in prevajalsko delo nadaljeval. V življenju O. Berkopca je imela veliko in lepo vlogo njegova žena Angelca, ki jo je spoznal na Slovenskem. Vsi, ki so jo poznali, se je spominjajo kot zanimive osebnosti, obdarjene tudi s humorjem in dobrim razpoloženjem pa tudi kot žene, ki je bila svojemu možu vse življenje resnična opora. To še zlasti velja za težko obdobje okupacije, ko je bil O. Berkopec v neprestani nevarnosti pred nacisti. Angelca je bila vse do svoje smrti 1. 1975 tudi prva bralka vseh njegovih del in jih je skrbno prepisovala na stroju. Bila je izvrstna gostiteljica in znala iz doma Berkopčevih ustvariti družabno okolje, v katerem so se zmera j dobro počutili pri jatel j i iz Jugoslavije in iz Prage. Ce želimo vsa j na kratko pregledati Berkopčevo delo, je treba poudariti , da ni deloval samo kot pomemben znanstvenik — slavist, bibliograf, reden komen- tator o kul turnem češko-slovenskem dogajan ju in kot pomemben prevajalec v obeh smereh, temveč je tudi sam pisal poezijo, ki obsega okoli 70 v časopisju objavljenih pesmi. Nekatere od nj ih so prevedli v češčino pomembni prevajalci, kot sta npr. V. Zâvada in O. Babler. Berkopčevi članki in recenzije iz slavistične stroke so izhajale od 1. 1931 in obsegle po Pânkovi bibliografiji do 1. 1975 vsega skupa j 504 prispevkov v čeških in slovenskih časopisih. Čeprav je glavno pozornost usmerjal na češko-slovenski kontekst, je zajemal tudi iz širšega slavi- stičnega sveta, še posebej odprtega k jugoslovanskim l i teraturam ter k ruski in sovjetski književnosti. Prispevke je pošiljal pretežno v revijo Slovansky pre- hlcd, na Slovenskem pa so izhajali njegovi članki v Ju t ru in Ljubljanskem zvonu. Leta 1938, v letu miinchenskih dogodkov, je priredil »čehoslovaško« dvojno šte- vilko Ljubljanskega zvona, takrat je tudi skupa j z B. Borkom in B.Kref tom organiziral potovanje pesnika J .Hore in pisatelja K. Novega v Ljubl jano in Maribor. V Pragi je odkril neznane Prešernove rokopise, neznano pismo Matije Сора itd. Velikega pomena je tudi Berkopčevo bibliografsko delo (npr. Češka a slo- venska literatura, dioadlo, jazykozpyt a nur odo pis o Jugosltioii, Bibliograf ie od r. 1800 do 1935. Knihy a časopisi/. Praha 1940; France Prešeren v češki literaturi, Ljubljana 1964; Littératures yougoslaves en Tchécoslovaque 1945—1964, Prague 1965 idr. Glej navedeno bibliografijo Jaroslava Pânka, str. 39—41.) Obojestranska prevajalska aktivnost bi že sama po sebi zagotavljala O. Ber- kopcu t ra jno mesto v kulturnih stikih med Slovenci in Cehi.( V slovenščino Je presajal tako pomembna imena češke proze, kakršni so L Olbracht, M. Maje- rova, K. Capek in K. Novy. Od čeških poetov je predstavil J .Wolkra , J . I Ioro, J . C a r k a in J. Urbanovo. Svoje praške pri jatel je — pomembne pesnike, je znal angažirati za sodelovanje pri prevujunju slovenske poezije v češčino. Tako je nastala 1. 1940 pomembna antologija moderne slovenske poezije Zvezde nad Triglavom v glavnem s sodelovanjem J . l lo re . S k u p a j s F. I Ia lasom je prevedel izbor jugoslovanskih epskih pesmi Spevi junaštva in ljubezni (1954). Štiri leta kasneje je izšel tu izbor, ob sodelovuuju V. Ziivade, dopolnjen pod naslovom Jugoslovanski spevi. Skupuj s češkimi pesniškimi prevajalci je izdal Berkopec 1. 1962 izbor iz O. Zupančiča (Svitanja in viharji). Z V. Zuvado je izbral in pre- vedel poezijo S.Kosovelu v zbirki z naslovom V malem plašču besed (1974). Za tisk je pripravl jen obsežen izbor slovenske poezije (ob sodelovanju V. Zâvade in J .Urbânove) . Berkopec je vzpostavil trdno tradicijo pesniškega preva jan ja slovenske poezije na Češkem. Delo O. Berkopca je bilo ocenjeno v Jugoslaviji in na Češkoslovaškem z mno- gimi priznanji in častmi. Kot član Zveze čehoslovaških pisateljev je vodil kro- žek prevajalcev iz jugoslovanskih literatur, Zveza mu je ob odhodu v Jugosla- vijo podelila diplomo in medaljo S. K. Neumanna. Leta 1981 mu je bil podeljen naslov rednega člana Slovenske akademije znanosti, je član Zveze pisateljev Jugoslavije in Društva književnih prevajalcev Slovenije. Na njegovo delo bo navezal vsakdo, ki se bo ukvar ja l s kulturnimi stiki med Slovenci in Čehi, sa j je te stike odlično gradil več kot pol stoletja in jih gradi še zmeraj. Helena Polâkovâ Filozofska fakulteta v Ljubl jani Prevedla Albinca Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubl jani