795
Vladimir Golen
Sprehod skozi sodobno bolgarsko liriko
NENADEN DE2    Kako je prav prišel ta dež, nenaden, bujen dež . . .
Zapel je po iskrivi žici, prelomil širni svod neba, kot dve samotni ptici pod isto streho sva zašla.
Ujeta med njegove curke pod belim oknom sva bila, ko brez podobnega naključja nikoli ne bi se našla.
Čeprav obema pot je ista bila že dolgih dvajset let, za smešen, prazen nič sva sprta razhajala se brez besed, ker so laži in tuja zloba, ker so hoteli zli ljudje, do danes nisva še postala, še nisva segla si v roke...
Bila je malce smešna drama za tiho najino četrt. Kot gledaš tujca, je tuje bil vame tvoj pogled uprt.
Glej, mavrica se pne v nebo! — Nekoč sem v burji, kot je ta.. In že je stekel plaz besed ob pošumevanju dežja.
In jaz brez cigaret. Oba sva zadnjo si po pol delila. Glej sonce! Ze je kot zlato svetloba se čez vrt razlila.
796
Sprehod skozi sodobno bolgarsko liriko
In pljusknil je čez zemljo dobrote čudne val igriv. In stala dolgo sva pod streho. Kako je prav prišel nama naliv!