

%








Salonska Knjižnica

= XIII. =

DARIJA.

Češki napisal: JULI U 5 Z E Y E R.

VEST.

Roman iz serije ,,Rodbina Muratovih".
Ruski spisal: A. P. Šelljev-Mihajlov.
Prevel: P. A. P... č..

V GORICI 1911.

Tiskala in založila »Goriška Tiskarna« A. Gabršček.


(K) -0^ooo^o./7

DARI JA.

Češki napisal: JULIU5 Z E Y E R.

Večina tujcev je zapustila Homburg,
in mesto se je zdelo pusto in prazno. Če
i e  igrala v kopališkem parku godba, je
sestajalo precej mnogoštevilno občinstvo
le še iz domačinov, in po širokih sprehaja-
liških alejah se je preganjal jesenski veter
čisto sam. V grajskem vrtu, kjer se je o-
gledovalo krasno pisano drevje tako me¬
lanholično v mirni vodni gladini, se je le-
Pega dne sprehajala dama, mlada in kra¬
sna. Sedla je na majhno klopico, odprla
album in začela skicirati okrogli grajski
stolp, ki se je dvigal slikovito nad gošča-
v ° starih dreves v čisti zrak. Ta mlada
čarna je bila grofica Paraskeva Murom-
ska. Komaj je naznačila z nekoliko črtami
°lmis stolpa, ko so jo zmotili v delu koraki
P° pesku. Med drevjem se je prikazala,
°žarjena od jesenskega solnca, druga da-

ma, še mlajša, še krasnejša nego grofica.
Korakala je počasi, toda ko je zagledala
grofico, se je nasmehnila in nekoliko po¬
spešila svoj počasni korak.

»Praskovja Pamfilovna,« je vsklikni-
la, »res mislim, da sva inidve poslednja
gosta v Homburgu. Celo jutro nisem sre¬
čala nikogar, in vendar blodim že celo uro
po vrtu in po grajskih dvoriščih. Le pri
onem lepem portalu iz rdečega kamenja,
katerega ste narisali za me, sta sedela dva
vojaka; imeli ste videti, kako začudeno
sta me gledala, — kakor prikazen! Zju¬
traj pri česanju me je obšla misel, da je
že zadnji čas, vrniti se na Rusko.«

Grofica se je stisnila v kot lesenega
kanapeja.

»Sedite, ljuba Dašenjka,« je rekla pri¬
jazno.

Lena krasotica je sedla in se utruje¬
no oprla ob leseno naslonjalo. Grofica je
odložila album in vzdihnila. Njene temne
oči so se vpirale zamišljeno v obličje
Dašenjkino.

»Dala sem že svoji komornici ukaz,
naj pripravi vse za povratek,« je odvrnila
za trenotek. »Toda odkrito rečeno, ni mi

— 7  —

dolgčas po domu. Homburg mi je najljub¬
ši tak, kakoršen je zdaj. Vi odpotujete na¬
ravnost v Petrograd, Darija Pavlovna?«

»Da,« je odvrnila Darija, »in vi na¬
ravnost v Moskvo?«

Predno je grofica odgovorila, se je
prikazala njena komornica, pristopila hitro
k njej in jej izročila pismo.

»Saj oprostite?« je rekla grofica.
»Tako rada čitarn pisma, da si jih dajem
prinašati za seboj, kadar delam na vrtu.«
Odprla je pismo. Rdečica jej je preletela
obličje.

»Moj mož je v Petrogradu!« je vs-
kliknila presenečeno. »Kupil je tam hišo,
da bi ugodil moji davni želji. Zato torej
ni šel z menoj v Homburg! Bil je ves čas
v Petrogradu, da bi uredil vse po mojem
okusu!«

»Ah, torej bodete pozimi v Petrogra¬
du!« je rekla Darija in povesila zamišlje¬
ne oči.

»Kakšna sreča! Ne bom torej pogre¬
šala vaše družbe, duša moja,« se je rado-
vala Praskovja; »videli se bodeva vsak
dan kakor tukaj v Homburgu!« Objela je
svojo prijateljico, toda za trenotek je ti-

8  —

molknila, zamišljenost se je začela kazati
tudi na njenem obličju.

»Kako ljubeznjiv je vaš mož, Para-
ša,« je začela Darija. »Toda vi ste ža¬
lostni?«

»Grof mi piše, da bi prišel po me, to¬
da da je bolan,« je odvrnila Praskovja in
vnovič odprla pismo. Obe dami sta ostali
zamišljeni, in nastal je precej dolg premor.
Praskovja je začela govoriti prva.

»Poznam vas zdaj tri mesece, Dari¬
ja,« je rekla in jo prijela za obe roki, »in
mislim, da me ljubite prav tako, kakor
ljubim jaz vas. Lahko vam povem vse.
Vedite torej, da sem vam zamolčala neke
reči, o katerih se mi je zdelo, da vam jih
ni neobhodno treba vedeti. Toda zdaj vi¬
dim, da vam moram pojasniti marsikaj,
kar bi si morda pozneje v Petrogradu lah¬
ko tolmačili napačno. Nočem, da bi izve¬
deli od drugih, kar vam dolgo ne ostane
tajno, nočem, da bi na primer moja ko-
mornica razodevala mojo historijo vaši
in to z vsemi pristavki opravljivih je¬
zikov.«

»Kako? Vi imate historijo?« se je ču¬
dila Darija. Najprej jo je presenečeno o-

— 9  —

Pazovala, potem pa se je vgriznila v ustni¬
ce, da bi skrila smeh, ki se jej je porodil
nehote; njene oči, običajno tako koprne¬
le in sanjave, so se posvetile v razposa¬
jeni veselosti. Grofica ni opazila ničesar,
Mti njene oči so bile povešene. Nastal je
n °v premor. Praskovja je zbrala molče
Ce lo pest vizitk, katere je imela spravlje¬
ne v svoji košarici za delo. Navadno je
navijala na nje svilo za vezenje. Vrgla jih
Je  Dariji v naročje.

»Prečkajte si ta imena,« je rekla, »in
Povejte, kaj se vam zdi.«

Darija je vzela vizitke ter čitala leno
ln  raztreseno nekaj imen.

»Ne zdi se mi čisto nič. To so imena,
ki so znana bolj ali manj po celi Rusiji.
Najbrž so to vaši znanci iz Moskve, ki so
v as obiskali, ko jih je vodila pot skozi
Domburg.«

»No, in ali se ne čudite, da med temi
imeni znanih oseb iz Moskve ni niti ene-
£a ženskega?«

»Ah, res—« je vskliknila Darija pre¬
pečeno. »Toda končno, če ti gospodje
Prda niso oženjeni ali pa so pustili svoje
žene v Moskvi!«

— 10

»Temu ni tako; niti ene dame v Mo¬
skvi ne poznam. Žene prijateljev mojega
moža me niti ne vabijo niti ne posedajo.«

»Tem slabše za nje in tem boljše za
vas,« je odvrnila Darija.

»In vi se ne vprašate, zakaj se godi
tako? No, povem vam to. Cela moskovska
družba se je zgražala nad mojo poroko.
Rodbina Muromskih spada med prve rod¬
bine celega carstva, in jaz — sem hči biv¬
šega lakaja.«

Praskovja je umolknila in gledala na
Darijo, kakor bi pričakovala, da plane
kvišku, toda Darija se ni niti zganila; opi¬
rala se je naprej ob naslonjalo lesenega
kanapeja, njeno oko ni kazalo najmanjše¬
ga presenečenja, iz ust se jej je oglasilo
hladno: »Ah, res?«... To je bilo vse.
Praskovja je čutila veliko olajšanje.

»Moj oče je imel to nesrečo, da ga
je sovražil majordom velikega kneza, pri
katerem je služil,« je pripovedovala Pras¬
kovja. »Ta brezčutni človek je dolgo pre¬
ganjal mojega očeta, in končno se mu je
ponudila dobra prilika, da ga je lahko na¬
enkrat odpustil iz službe. Veliki kneginji
se je včasih poljubilo igrati ulogo nežne

11

matere; dogajalo se je to takrat, kadar se
je dolgočasila in ni vedela, s čim bi si
krajšala čas. Nekoč, dan po dvornem ple¬
su, je letela na perutih materinske ljubez¬
ni k svojim otrokom, zapletla se v prepro¬
go, padla in si — izbila zob. Silen hrup!
Veliki knez je besnel, nekdo je moral biti
vržen kot žrtev v žrelo jeze. Majordom si
ni dolgo pomišljal, krivda je padla na mo¬
jega očeta, saj je bil on tisti, ki je razpro¬
stiral preproge po hodnikih, in kako bi se
bila velika kneginja spodtaknila, če bi bil
dobro nategnil preprogo? Se isti dan je bil
odpuščen iz službe ter pregnan, in nesre¬
ča ga je preganjala izza onega dne brez
prestanka. Bilo bi dolgo in mučno, bilo bi
smešno in vredno joka, če bi se spuščala
v podrobnosti, če bi slikala, kako je postal
zob velike kneginje pošast, ki je podila
očeta od pragov vseh hiš, v katerih je is¬
kal nove službe. Zgodaj je umrl, in mati
ga ni dolgo preživela. Prišla sem v hišo
svojega strica; bil je bogat trgovec. Na¬
klonil mi je, da so me odgajali z njegovimi
hčerami; sklenili so, da napravijo iz mene
učiteljico ali odgojiteljico. Moje življenje
v njegovi hiši je bilo žalostno, zelo žalo-

— 12  —

stno. Ponavljala se je z menoj ona davna,
stara historija, katero vsakdo pozna. Stric
je bil ljubezniv, toda žena njegova me je
sovražila; bila je ljubosumna na vsako
ljubeznjivo besedo, na vsak prijazen po¬
gled, naj mi ga je naklonil kdorkoli; nje¬
ne hčere, moje sestrične, so me zaničeva¬
le iz dna svojih duš. Plakala sem na skriv¬
nem in klicala k Bogu, naj me reši. Rešil
me je nepričakovano po nekaj letih pra¬
vega mučeništva. Moj stric je bil v trgov¬
ski zvezi z grofom Muromskim, ki ima po
celi Rusiji velike tovarne. Nekoč je prišel
grof k nam, teta in sestrična sta bili na le¬
tovišču, in bila sem sama s stricem v me¬
stu. Niso mi privoščile zraka gozdov in
step; pod pretvezo, da me potrebuje stric
v mestu, so me pustile doma. Cel dan sem
šivala v svoji mali sobici, in nekoč sem
zaslišala v sosedni sobi glas svojega stri¬
ca v prepiru z nepoznano mi osebo. Oba
sta kričala kakor za stavo, toda razumela
nisem, za kaj gre. Naenkrat je odprl moj
stric vrata: »Hitro, Paraša, kozarec vode!
Grofu je slabo!«

»Prestrašena sem vstopila v sobo;
grof, katerega sem videla tedaj prvič, je

ležal omedlel na divanu. Ko sem pristopi¬
la z vodo k njemu, je odprl oči. »Kdo je
to?« je vprašal za trenotek strica in poka¬
zal na me. Prijel me je za roko, in jaz sem
zatrepetala, kajti njegove polmrtve oči so
se naenkrat zalesketale tako čudno, tako
strašno. Bilo mi je tesno, in zbežala sem
v svojo sobo. Toda grofov glas sem sliša¬
la za seboj; odločno je rekel mojemu stri¬
cu: »Ta deklica bo moja žena.« —

Praskovja je bila bleda in se je tresla
po celem telesu.

»To vas je iznenadilo, toda prijetno?«
je vprašala Darija, ki je poslušala čim da¬
lje, tem pozorneje.

»Vi grofa ne poznate,« je zašepetala
Praskovja kot edini odgovor, toda njena
bledost in njeno trepetanje sta govorila
mnogo.

»Ah, grof je nestvor?« je vskliknila
Darija in sklenila roke. Tudi Praskovja jih
je sklenila.

»Prizanašajte mu!« je prosila. »Hva¬
ležna sem mu. Odpeljal me je iz hiše
službe.«

Obe ženski sta trenotek molčali.

-- 14

»Moj stric je bil srečen,« je nadalje¬
vala nato Praskovja, kakor da intermeca
vsklika in prošnje sploh ni bilo; »moj stric
je bil srečen. Velika vsota, za katero sta
se prepirala, mu je padla kot dar v na¬
ročje. Toda teta bi bila izgubila raje celo
svoje imetje nego videla mene kot visoko
damo. Naenkrat se jej je zdelo, da sem
neizmerno krasna. Začela mi je prigovar¬
jati: »S tako postavo, s takim obličjem,
s takim duhom kakor jih imaš ti, dušica,
ni treba, da bi se žrtvovala pol glupemu
možu. Saj je grof samo razvalina, samo
mlaka najgnusnejše gnojnice!« In nato zo¬
pet stric: »Resnica, resnica, toda pomisli,
Paraša, golobičica, baš zato, ker je grof
razvalina, gotovo ne bodeta živela skupaj
niti leto dnij. Nekaj mesecev mine, in ti
podeduješ ogromno premoženje in staro
ime in potem svobodno podaš svojo ro¬
ko njemu, za katerega se oglasi tvoje sr¬
ce!...« Tako mi je prigovarjal stric, in
jaz sem privolila.«

»In grof še vedno ni umrl, je dodala
Darija, kakor da hoče neprisotnemu so¬
progu krasne Praskovje očitati to krutost.

— 15

»Nisem dovolj nehvaležna in kruta,
da bi mu želela smrt,« je odvrnila grofi¬
ca, »toda dovolj sem odkritosrčna, da pri¬
znam, da ne prosim Boga s solzami v
očeh, naj izvoli podaljšati njegovo živ¬
ljenje v brezkončno. Sicer se pa počuti
grof boljše nego kdaj prej, in Bog ve, da
mu njegovo zdravje privoščim.« Položila
je roke v naročje in se zamislila.

»Torej zdaj, ko poznam celo vašo
historijo—« je začela Darija, toda Pras-
kovja je zmajala z glavo, in oči so se jej
napolnile s solzami.

»Moja historija ima še eno stran,« je
rekla ginjeno, »žalostno, bolestno stran.
Razun grofa živi še en mož, še en plemič,
ki je hotel stopiti z menoj v neenak zakop.
Njegovo ime je manj znamenito kakor
grofovo, njegovo premoženje ni veliko.
Toda Darija, Darija, če bi ga poznali! Je
angeljsko dober, angeljsko krasen! Čast¬
nik je. Živel je v naši hiši in poznal moje
razmere; ljubil me je iz usmiljenja, — in
jaz sem ga varala! Ah, ti krasni, krasni
časi, ko sem se kradla z doma, da bi spre¬
govorila z njim nekaj besed v somraku ka¬
ke cerkve ali sedela z njim četrt ure v

— 16  -

senci dreves na bulvardih. Govorila sV 0  s
o svojih nadah, o svojem trpljenju. Tud' c
on je bil nesrečen, Dašenka moja. Njeg° v
oče je zapustil njega in njegovo mlajš° i
sestro na robu pogube. Bil je zapleten v  i
neki proces, kateremu ni hotelo biti kofl'
ca. Prosil me je, naj imam potrpljenje d°'
tlej, da se vrede njegove reči, pravil n 11 '
da ne bo moje življenje ob njegovi stra 0 '
nikdar preveč sijajno, da pa čuti, da bO'
deva srečna. Potem je sanjaril o svoji gl°'
boki ljubezni, o nebu in raju najinega za'
kona. Njegove besede so bile tako sladk e >
toda kaj je bilo to v primeri z globokosti 0
njegovih pogledov! ...«

Praskovja si je zakrila za nekaj mina*
oči z robcem in potem nadaljevala.

»Tedaj, ko me je videl grof prvič, ! e
bil lija baš daleč v Oloneški gubernii 1,
kjer se nahaja njegovo zadolženo pos^'
stvo. Predno se je vrnil, sem bila žen 3
druzega. Darija, prisegam, da je bila m°'
ja edina misel — žrtvovati se temu mož 0,
ki me je ljubil s tako veliko, čisto ljube?'
nijo. Ne, ni mogoče, da bi grof živel dol'
go. Ko bom prosta, stopim pred Iljo, p°'
kleknem predenj in mu položim k noga 111

17  —

svoje premoženje, svoje premoženje in
3  svoje srce ... Zdaj, Darija, poznate šele
11  celo mojo liistorijo.«

^ Položila je krasno glavo prijateljici v
0  naročje, in ta jo je poljubila na lase. Nje-
v ' ne oči so se skalile,
i' »In ali ste si svesti, da vaše preino-
»' ženje in vaše srce sprejme?« je zašepe-
i> tala. Toda Praskovja je ni slišala,
i' »Ubogi, ubogi lija!« je šepetala Da-
>' rij a dalje; nato se je sklonila nižje k pri-
y  jateljici, toda naenkrat se je spustila v ve-
i' sel smeh. Praskovja je planila kvišku, se
&>. zravnala in presenečeno zrla na njo.

0  »Odpustite, Praskovja,« se je smejala
Darija, »toda tako smešno se mi zdi, da
v  imam tudi jaz za vas — liistorijo.«

Zdaj se je zasmejala tudi grofica.
i e  »Vi tudi?« se je čudila.

|i' »Da, poslušajte. Jaz nisem ista, za
2' katero me smatrate. Izdajala sem se za
hčerko vlastelinovo iz Oloneške guber-
y  nije, živečo izza nekaj časa v Petrogra-
V'  du pri svoji teti Akulini Makarjevi. Toda
V  to sem si vse samo izmislila. Akulina Ma-
'I' karjeva, ki živi z menoj tu v Homburgu,
y  mi ie čisto tuja oseba. Ta je bivša družab-

o

18  —

niča, ne vem, katere dame, in najela sem
si jo za čas svojega bivanja na Nemškem.
Resnica je, da so mi roditelji umrli, kakor
sem vam rekla, toda moj oče ni bil vlaste-
lin, kakor sem vam rekla, ampak navaden
mužik v Oloneški guberniji, v isti guber¬
niji, v kateri je doma vaš lija. Moj ded še
živi, vsaj mislim tako. Poslal me je kot
dvanajstletno dete v Petrograd k sorod¬
nikom. Ti so postopali z menoj na tak na¬
čin, da sem jim nekako po enem letu tem¬
nega zimskega večera pobegnila. Blodila
sem po ulicah. Pomislite, kaj to pomeni,
ponoči, pozimi, in bila sem otrok! Vsled
strahu in žalosti sem bila polmrtva. Slu¬
čaj me je privedel v petrograjsko stran. Vi
ne poznate Petrograda? Torej ne veste,
katera četrt je to? To je posebne vrste
svet, najstarejši del mesta, ki obstoji iz
samih nizkih lesenih hišic. Zima je bila
ostra, sneg in led sta pokrivala ulice in
lesene hodnike, noč je bila temna. Toda
bila je sobota, v vsaki hiši so torej gore¬
le majhne svetilke ali svečice pred ikoni,
in slaboten žar, odbijaje se od zlata in
srebra svetih podob, se je lil iz vseh oken
na zasneženo ulico. In jaz, brez strehe.

19

zapuščena sem gledala skozi ta okna v
prijazne, tople sobe kakor v raj, iz kate¬
rega so me pregnali, in moje solze so mi
zmrzovale na obličju. Končno sem se o-
hrabrila in potrkala na okno sobice, v ka¬
teri sem zagledala klečečo ženo, zato¬
pljeno v molitev. Vstala je, stopila k oknu,
videla me in se me usmilila. Polzmrzlo me
je vzela v toplo sobo, dala mi čaja in me
brez mnogih vprašanj položila v posteljo.
Zjutraj so me prašali, kako sem zašla in
kam spadam. Prosila sem, naj me ne pre-
ženo od sebe, in vslišali so me. Žena, ki
me je sprejela, je imela opraviti v garde¬
robi statistek v Velikem gledališču. Ho¬
dila sem ž njo v gledališče, in za nedolgo
so me sprejeli v. baletno šolo. No, postala
sem plesalka, to sem še vedno v Velikem
gledališču in začenjam postajati slavna —
vsaj v Petrogradu — in bogata. Zahotelo
se mi je, da bi preživela nekaj časa skrita
v nepoznanem kraju, in zato sem prišla v
Hornburg. Slišala sem za kulisami, da od
te dobe, odkar je tu zaprta igralnica, več
ne prihajajo sem oni, katerih bi ne marala
srečati; in res nisem videla tu nobenega
svojih zakulisnih znancev. Vidim, da Hom-

2 *

burg v Petrogradu ni več moda, saj ni¬
sem tu celo leto videla niti enega člana
»Angleškega kluba.« V pričetku se mi je
zdelo, da je to mesto za me vendar le še
preveč hrupno, toda kmalu se mi je pri¬
ljubila tukajšnja okolica, in znanje z vami
mi je bil neodoljiv čar, kateremu se nisem
hotela odreči. Ostala sem torej, in zdaj vas
prosim, da mi odpustite. Saj vam je čisto
prosto, draga grofica, da me poznate v
Petrogradu prav tako malo kakor pozna¬
jo vas v Moskvi žene prijateljev vašega
moža. Storite torej, kakor vam je drago,
toda sprejmite mojo zahvalo za vaše do¬
sedanje prijateljstvo in odpustite mi to ma¬
lo komedijo, katero sem si dovolila za¬
igrati z vami.«

Praskovja je bila nekaj časa vsled
presenečenja kakor omamljena, nato pa
se je spustila v neprisiljen smeh in podala
Dariji roko.

»Res, Daša,« je vskliknila, »tako sme¬
šno je, da se pri slovesu presenečava z
različnimi svojimi histerijami; k sreči te
historije ne morejo škodovati najinemu
prijateljstvu.«

»Kako ste ljubeznjivi, Paraša!«

— 2 !

In prijateljici sta se objeli. Nato sta
vstali. Komornica, ki je stala poleg, je vze¬
la album in košarico z delom.

»Naročila sem si kočijo,« je rekla Da¬
rija. »Mnogo sem slišala o nekem rimskem
taboru tam nekje v gozdovih na Taunu.
Baje je že davno temu, kar so tam tabo¬
rili Rimljani, in ta stvar me nikakor ne za¬
nima, toda Akulina neprestano sanjari o
tem kraju, in tako sem se končno odločila.
Ali bi se ne hoteli peljati z nama?«

Šli sta v elegantno hišico, kjer je bi¬
vala Darija s svojo družabnico, in kmalu
nato so jih odpeljali konji za mesto po
temni aleji, ki se je vlekla po pokrajini v
brezkončnost in tvorila tako krasen obok
nad njihovimi glavami.

»Kakor cerkev,« je rekla Darija.

Praskovja je bila nekoliko žalostna.
V duši jej je ostal spomin na mladega mo¬
ža, ki ga je ljubila in varala.

Darija si je prizadevala, da bi je raz¬
veselila, smejala se je Akulini, češ, kako
jo morejo zanimati te izkopane črepinje
starih rimskih loncev, in se šalila nepre¬
stano; toda ko so se peljale na povratku
po strani, pokriti z gozdom, in se je po-

tapljalo zapadajoče solnce v sive, zlato
obrobljene oblake, se je polastila tudi nje
neka negotova tesnoba.

»Noče se mi nazaj v Petrograd,« je
rekla. »Po dolgem času sem videla tu zo¬
pet loke in gozdove, in dasi nima tukajšnja
pokrajina prav nikake podobnosti z naši¬
mi gozdovi, vendar vzbuja s tem jesen¬
skim nadihom žalosti spomine na olone-
ško planjavo, poraslo z mecesni in borov¬
ci. Ah, recite, kar hočete, Paraša, toda ni
krasnejših pokrajin kakor so ruske! 'lam
je vse veliko, neomejeno. Kako divja ve¬
ter na stepi, kako nam prinaša v izbo vo¬
nje cvetoče mete! O ti moja rojstna vasi¬
ca, ali te vidim še kdaj?«

Umolknila je, in njene oči so bile vla¬
žne. Nato je začela zopet govoriti živahno.

»ilja je torej doma v Oloneški guber¬
niji! Ah, Praskovja, kako ste srečni! Ka¬
ko je to krasno, biti ljubljena, zvesto, vro¬
če in čisto... O. ne vem, kaj bi storila za
moža, ki bi me ljubil!«

Iz očij jej je naenkrat posvetila ener¬
gija.

»Verujem vam,« je odvrnila grofica.
'Čudovito je. do kakega nadčloveškega

— 23  —

poguma se lahko dvigne tak trden značaj
kakor vaš. Toda glejte, že smo zopet v
mestu. Ali bi ne hoteli obedovati pri meni?
Pojdite, Akulina Pavlovna, povejte nama
med jedjo, kaj ste pravzaprav videli tam
gori na teh gričih, zaraslih z lesom.«

Ko so se razsvetile sveče, so postale
dame veselejše; grofičina obednica je bila
tako prijazna, in običajna Darijina brez¬
skrbnost se je vrnila kmalu. Pri desertu
je omenila Akulina bal, ki se je imel vršiti
ta dan v kopališkem domu na proslavo
končane sezone. Vprašala je grofico, če
ne pojde tja. Praskovja je odločno odklo¬
nila vsak podobni predlog, toda Darija je
začela Akulini očitati:

»Oh, kako ste kruti, Akulina Pavlo¬
vna. da mi niste tega omenili prej! Ne¬
srečna sem, ker ne razumem drugega je¬
zika kakor ruskega in sem tako popolno¬
ma izročena vam v milost m nemilost!
Gotovo bi bila obiskala ta ples; zdaj je
prepozno. Kje naj vzamem toaleto?«

»Ah, golobičica moja,« je odvrnila
Akulina v svojem navadnem mentorskem
tonu. »ali vam ni znano, da se podobni ple¬
si v kopaliških mestih obiskujejo le v pro-

- 24  —

menadnih oblekah? Fride se tja kakor z
izprehoda, in dame plešejo tudi v klobu¬
kih. Sicer je pa v Homburgu že tako malo
tujcev, da na celem plesu ne bo niti pol
ducata plesalcev.«

»To je vseeno. Videti hočem, kako
plešejo Nemci,« je vskliknila Darija. »Mo¬
ja promenadna obleka je taka, da bo spa¬
dala gotovo med najlepše. Prosim vas,
grofica, naj dajo Akulini hitro črno kavo
in papirosko, jaz si med tem popravim
pred tem zrcalom svojo frizuro.«

Akulina si ni dala dolgo prigovarjati
k obisku plesa, poslovili sta se od grofice
in hiteli v kopališki dom. Velika dvorana
je bila skoro čisto prazna, pri zvokih kla¬
virja se je vrtelo nekaj parov po parketih,
in Darija je na prvi pogled z izvedenim
očesom rešila vprašanje o načinu plesa
pri Nemcih. Ni jej ugajal. Sedla je naspro¬
ti velikega r. reala, v katerem je videla sli¬
ko cele dvorane, in delala svoje kritične
opazke, naznačuje Akulini v lesketajoči se
gladini zrcala to, kar je po njeni sodbi za¬
služilo grajo. Naenkrat se je presenečeno
zganila; v ozadju se je prikazala med vra¬
ti postava, zavita v temen shawl, in v njej

je spoznala Praskovjo. Njeno obličje je bi¬
lo bledo, lasje, zmedeni od vetra, so ji vi¬
seli na čelo, na glavi ni imela klobuka.
Predno se je Darija ozrla, ja stala grofica
že poleg nje in omahnila na stol.

»Vi ste si premislili, grofica, in priha¬
jate v nekoliko čudni toaleti,« se je sme¬
jala Darija.

Praskovja je položila svojo tresočo
se roko na roko svoje prijateljice; ustnice
so se jej tresle.

»Komaj ste odšli,« je šepetala grofica,
»ko sem dobila telegram iz Petrograda.«

V njeni drugi roki, katero je slabotno
dvignila, je bil papir in je šumel v njenih
krčevito se stiskajočih prstih. Dvakrat je
hotela spregovoriti, in obakrat jej je odpo¬
vedal glas. Končno je spravila iz sebe:
»Moj mož je nepričakovano umrl.«

Darija je kriknila. Za pet minut je le¬
žal kopališki dom za njima in korakali sta
skupaj po krasni stari šetalni aleji proti
grofičnemu domu.

»Kdaj se odpeljete?« je vprašala Da¬
rija.

»Zjutraj zgodaj s prvim vlakom v
Berolin.«

20  —

»In ali se odpeljete potem takoj po
pogrebu v Moskvo?«

»Ne, ostanem v Petrogradu.«

Darija je zmajala z glavo.

»In lija, ta krasni, dobri častnik, ta
mladenič iz oloneške gubernije, ali naj ta
še nadalje sam koprni v Moskvi?«

»Ah, ali vam nisem povedala, da se
je dal po moji svatbi premestiti v Petro¬
grad k drugemu polku?« je vprašala gro¬
fica tiho. Bili sta pred njenim domom.

»O, potem je vse v redu. Jutri zjutraj
se snideva na kolodvoru; peljali se bova
skupaj.«

Darija se je zdaj vrnila sama v stare,
krasne aleje. Drevesa so jej šumela nad
glavo, zrak je bil čist in je vonjal po ve¬
nečem listju, nebo je bilo posejano z zve¬
zdami. Darija se je zagledala v te zvezde
in ni vedela, zakaj se jej je naenkrat po¬
rodila misel, da bi rada videla onega mla¬
dega moža, ki je ljubil Praskovjo tako
zvesto in tako čisto.

- 27  -

II.

Cele tri mesece je čakala Praskovja
potrpežljivo ter upala, da se jej približa
samovoljno, toda čakala je zaman. Zapi¬
rala se je v svojo krasno hišo kakor v pu-
ščavniško kočo in nikdar ni šla ven razun
v nedeljo, ko se je peljala k maši. Bila je
krasnejša kakor kdaj prej, in Darija, vidč
io v žalni obleki, bledo, opirajočo glavo
ob nazidek mramornatega ognjišča, ožar¬
jeno v somraku od svita žarečega oglja,
je bila prepričana, da si osvoji Iljo, če bi
jo videl pred seboj tako sanjajočo. Ko je
Potekel tretji mesec, je poslala Praskovja
svojemu bivšemu ljubljencu kratko pismo,
Priprosto in prijateljsko, toda k nesreči se
je podpisala s polnim imenom kot grofica
Paraskeva Muromska. lija je prečital pis¬
no, je zapečatil in vrnil lakaju, kateri je
je prinesel.

»Tvoja gospa se je najbrž zmotila v
naslovu,« je rekel suho; »ne poznam no¬
bene grofice Muromske.«

Praskovja je zbolela vsled žalosti in
1'azžaljenega ponosa.

- 28  -

»Tega težkega vdarca ne preživim,«
je kriknila in padla na kolena.

»Moj Bog, kaj se je zgodilo?« je
vskliknil simpatičen glas,« in mehke, než¬
ne roke so prijele Praskovjino glavo ter
obrnile njeno s solzami poroseno obličje
k svitlobi. Praskovja je spoznala Darijo,
v agoniji svoje boli pograbila njeno roko
kakor toneča in jej povedala vse, kar se
je zgodilo.

»On me sovraži, razžalil me je, kar
najkrutejše je mogel,« je vskliknila. »Ko¬
nec je vsega, konec!«

»Ne, ne,« jo je tolažila plesalka. »Saj
pravi prislovica, da je ljubezen prstan in
da prstan nima konca.«

»To je vse, s čimur me morete tola¬
žiti?« je trpko odvrnila grofica.

»Vem, da vas ljubi lija še vedno. No,
kaj pravite k temu?«

»Kako bi vi to vedeli?« je vprašala
Praskovja nezaupno, toda v dušo jej je
posvetil žarek upanja.

»Česa bi ne izvedele me za kulisami!
Vem to od njegovega prijatelja; Vanjuša
mi je povedal.«

»Vanjuša? Kdo je to?«

»Pozna se, da ne zahajate med svet,
ne obiskujete gledališča. Ničesar ne
v este! Ne vedeti, kdo je Vanjuša! Ves
Petrograd mi zavida mojega tepčka Va-
n iušo. Pridobila sem si njegovo srce, ko
sem prvič po svojem povratku iz Nemčije
Plesala neki egiptovski ples. Takrat je bil
knez Ivan Illin za kulisami, in ko sem
Prišla s prizorišča, se je vedel kakor da je
resnično blazen. Poljubljal mi je roke,
n °ge, obleko. Baje so ga morali zadržati
s  silo; med plesom je hotel planiti na pri¬
zorišče in mi pred vsem občinstvom in
Pred obličjem dvora priznati svojo ljube¬
zen. Vanjuška je dovolj neumen, da bi sto¬
ril kaj podobnega, Bog mu to odpusti!
i oda res je to dobro, zelo dobro dete;
ne  mogli bi tega verjeti. Ali bi verjeli, da
Tn e je ta dečko hotel vzeti za ženo? Niti
Predstavljati si ne morete, kako je s to
Sv ojo mislijo razburil svojo staro babico.
Poslala je k meni svojega tajnika, dala
rpe prositi na kolenih, naj je ne storim ne-
frečne, in mi grozila s strašno kletvijo, če
] v e  ne vslišim. Šla sem k njej. Kako čudna
človeka sta to, ona in njen mož. Takrat
-' e  bila sama. Oblečena v dolgo haljo z

— 30  —

vlečko iz temnega baržuna, se je opirala
ob dolgo palico, podobno škofovi palici,
kajti njen korak je vsled slabotnosti že
negotov. Priskakala mi je nasproti, dolgi,
beli, razčesani lasje so jej dajali zunajnost
čarovnice. »Za Boga, ne vzemite nama
Vanjuše!« mi je zavpila v pozdrav. »Ni¬
kogar nimam razun njega! Vsem svojim
otrokom sem gledala v grob, in Vanjuša
je dete najmlajšega mojega sina. Če bi ve¬
deli, kako žalostno je moje življenje, bi
imeli usmiljenje z menoj. Vsako noč ig¬
ram tu v tej sobi karte z možem, ki več
ne more spati in ga nič več na svetu ne
zanima. Če izgubi, mi razbije vaze in zr¬
cala, če opazi, da mu pustim dobivati, si
trga v jezi obleko s telesa! In to vsako
noč! Zjutraj zaspi, in jaz nekoliko podrem-
ljem. Po dnevi pride za trenotek Vanju-
ška, in to je vsa moja radost. Vanjuška
je poslednji našega rodu. Ne sme skleniti
neenakega zakona! Usmilite se me!« Tako
je govorila kneginja, vzdihovala, plakala,
lomila z rokami. Bilo mi je tesno pri tej
starki, v tej hiši se mi je zdelo vse kakor
v blaznici. Prisegla sem kneginji, da Va¬
njuša ne bode nikdar moj mož, in hitela iz

- 31  -

sobe. To je bilo tako lahko priseči, Va-
njuša je tako smešen! Oni večer mi je pri¬
nesel za kulise briljanten nakit, katerega
mi je pošiljala njegova babica. Nisem ga
hotela sprejeti, toda ta trenotek sem za¬
gledala zavistne poglede signore Corom-
bini, svoje tekmovalke, ki v gledališču
vedno intrigira proti meni, in sprejela sem
ga. Bila sem z Vanjuško tako ljubezniva,
da je bil ves srečen. Drugi dan sem vrnila
nakit babici, toda tega ni nihče vedel, in
s spoštljivim šepetanjem se je govorilo
dalje o mojih demantih. Za teden dnij je
signora Corombini zbolela vsled zavisti,
kajti celo mesto si je že pripovedovalo,
kako me je doletela bajna sreča, postati
ljubica kneza Ivana Illina, najbogatejšega
plemiča v sveti Rusiji.« Praskovja je v za¬
dregi gledala na plesalko.

»In vi trpite tako nečastno opravlja¬
nje?«

»Zakaj naj ugovarjam?« je vprašala
Plesalka naivno. »Ivan je neumen, toda
dober. Ves zateleban je v me, in smili se
mi njegova polblazna babica. Dokler bo
oboževal mene, ne napravi druge, morda
večje gluposti. Sicer me pa to zabava.

Vanjuška mi je najel hišo, in njegova ba¬
bica, ki me preganja s svojo hvaležnostjo,
mi je vsilila trojko, tako krasno, da bi se
vsaka carica lahko vozila ž njo o veliko¬
nočnih praznikih. Končno, če je hotela biti
na vsak način hvaležna! In s čim mu vra¬
čam jaz njegovo ljubezen? No, dajem si
od njega za kulisami pred obličjem signore
Corombini poljubljati konec svojih prstov.
Ali ni to dobro dete?«

»Res,« je odvrnila grofica kratko.

»In pomislite, kaj mi je rekel zadnjič:
»Zadovoljen sem s tem, da veljam pred
svetom za tvojega ljubčka; če bi bila res¬
nično moja ljubica, bi svet strmel nad
tem, kar bi storil za te.« Glasno sem se
zasmejala. Ivanku se mora vsak smejati.
»Če bom hotela biti res tvoja,« sem mu
rekla, »potem veruj, Ivanek, da boš ti
prva oseba, kateri se udam. Pripravi mi
nekaj sob v svoji palači, in ko ti nekoč re¬
čem javno: — Vanjuša, danes pridem k
tebi in ti zaplešem oni egiptovski ples, o
katerem blazniš — , tedaj, tovariš moj, pri¬
de za te srečni dan. Odpovem se gleda¬
lišču, preselim se k tebi in tvoja bom z
dušo in s telesom. Dotlej bodi priden, čakaj

33  —

v potrpežljivosti in izroči babici moj po¬
klon ...«

Grofica se je smejala.

»Res se vam je posrečilo, da ste me ne¬
koliko razveselili,« je rekla. »Toda rekli
ste, da veste, da me lija ljubi še vedno.
Vrniva se k temu predmetu.«

»lija Vasiljevič Kamenskoj služi pri
Izmajlovskem polku kakor moj Ivanek,«
ie odvrnila plesalka. »Poznam ga po tem,
kar se govori o njem. Zanima me zaradi
vas. Popraševala sem po njem. Častim
ga, visoko ga spoštujem. Edini on se ne
norčuje iz Vanjuše, ne izrablja njegove¬
ga bogastva, si ne izposoja od njega de¬
narja, dasi baje nima poleg svoje kapi¬
tanske plače niti vinarja. Gotovo mu je
Vanjuša prav tako smešen kakor vsake¬
mu drugemu, toda spoznal je, kako otročje
dober je knez, in zna ceniti to njegovo
lastnost. Zadnjič sem vprašala zelo lju¬
beznivega, toda nekoliko lahkomiselnega
častnika, Dimitrija Lomonova, zakaj ne
Pride lija Vasiljevič nikdar za kulise.
»Tega ne najdete niti v Angleškem klubu,
niti na plesih, niti na maškaradah,« je od¬
vrnil resno. »Čisto drugačen je kakor mi

drugi. Prvič ne dela dolgov, in drugič je
javna tajnost, da nosi v dnu svoje duše
sliko nepoznane mi osebe. Nihče ne pozna
njenega imena. Vam se zdi to morda sme¬
šno, toda lija Kamenskoj je značaj stroge
nravnosti in zvest svoji dami do skrajno¬
sti kakor kak vitez iz dob chevalerie.« Di¬
mitrij Lomonov ni slutil, kako me je raz¬
žalil. Zakaj naj bi bil mož, ki resnično ču¬
ti, smešen baš meni? Zato, ker plešem
v gledišču?«

Praskovja je začela vnovič jokati.

»Kletev njegovega življenja sem,« je
žalovala.

»Praskovja,« je začela plesalka s tre¬
petajočim glasom, »vi ste tega moža zelo
ranili. Vreden je, da ga prosite odpu¬
ščanja. Ne govorite mi o svojem vžalje-
nem ponosu. Pred možem, kakoršen je lija
Vasiljevič, je ponos greh. Za pravega mo¬
ža ima prava žena le ljubezen. Praskovja,
pojdite sami k njemu.«

»Za Boga, Darija, kaj zahtevate od
mene?« je vskliknila grofica razburjena.

»Ce bi bila jaz tako ljubljena kakor
vi, bi ne bilo ničesar, kar bi ne poskusila,
da dosežem njegovo odpuščanje. Poklek-

— 35

nila bi pred njim kakor pred bogom, Pra-
skovja!«

Njene oči so se svetile s čudnim, za¬
gonetnim bleskom, bila je bleda kakor'ste¬
na, in njene pesti so se stiskale in od¬
pirale.

»Darija,« je vskliknila grofica skoro
7  občudovanjem, »moj Bog, kako bi vi
znali ljubiti! Kako srečen bi bil knez
Ivan—«

»Ah ta!« se je zasmejala plesalka ta¬
ko, da so se jej osolzile oči. A naenkrat je
Bila zopet resna.

»Ne vem, zakaj bi vašega 11 jo tako
rada videla srečnega,« je začela zamišlje¬
no. »Morda iz hvaležnosti, da se vede ta-.,
ko usmiljeno napram Ivanu. In poleg tega
ie njegova sreča tudi vaša sreča. Poslu¬
šajte moj predlog! Pojutrišnjem po baletu
se hočemo nekoliko kratkočasiti. Bo nas
nekaj nad deset oseb. Na saneh se pope¬
ljemo večerjat na kak otok. Morda na
Krestovski. Dame bodo v historičnih ali
fantastičnih kostumih in bodo imele vsaj
za čas vožnje maske na obličju, tako da
nobeden izmed mož ne izve. katero pelje,

3 *

- 30  —

dokler se njegovi dami ne bo poljubilo
sneti masko, lije Vasiljeviča ne bo težko
pridobiti za naš izlet; on ljubi vožnjo s
sanmi, zlasti ponoči, in če mu posodi knez
Ivan svoje najboljše konje, najbolj bujne
in divje, se gotovo ne bo ustavljal. Zaradi
nočne vožnje v mesečnem svitu in zaradi
Vanjuške se vda tudi neprijetnosti, da poj¬
de v družbo, ki mu je sicer neljuba. Vdajte
se tej neprijetnosti tudi vi! Pošljem vam
svojo komornico, in ta vas pripelje v mo¬
jo garderobo v gledišču, ne da bi koga
srečali na hodniku. Pri meni se preoble¬
čete in si denete masko na obraz. Pope¬
ljete se z nami na otok, in jaz uredim vse
tako, da se bodete peljali z Iljo. Zaupajte
mi, da uredim vse tako, da ostanete pred
večerjo ali po nji nekaj časa ž njim brez
prič. Tedaj si naenkrat snamete masko, in
on, ki bo presenečen vsled vaše odločno¬
sti in ginjen od vaše ljubezni, pade pred
vami na kolena! Niti minuto več vas ne
pusti v naši družbi, odnese vas na voz, in
zmagoslavno se vrnete ž njim v mesto!«

Grofica je zdaj pobledela, zdaj zar¬
dela. —


. »Toda kaj, če ne pojde?« je zajec-
, ljala. —

;  »Gotovo pojde!« je vskliknila plesal-
: ka. »Kakor da je to zapisano v zvezdah,

; sem prepričana, da se snidem ž njim!«

Smejala se je, toda bala se je svojih
i besed, ne da bi vedela, zakaj.

»Fatalistka!« se je zasmejala grofica,

:  toda tudi ona je naenkrat začutila nekak

neprijeten občutek.

»Bodite torej pripravljeni, javim vam
pismeno, če lija sprejme povabilo.«

Grofica je hotela še ugovarjati, toda
Darija je hitela k skušnji in jo pustila v
vrtincu nasprotujočih si misli in čutov.

»To je nemogoče«, si je rekla Pra-..
skovja tiho. »Ali se morem tako ponižati
pred njim zdaj, ko me je tako razžalil?«

Drugi dan jej je poslala plesalka pi¬
smo, in grofica je uganila iz blodišča hie¬
roglifov in pravopisnih fantazij, »da je
Vanjuška vreden ljubezni, kajti posrečilo
se mu je pregovoriti lljo k nočni vožnji in
k večerji na otoku.« Pismo se je končalo
z besedami: »Jutri po deseti uri pošljem
k Vam svojo komornico.«

38  -

»Pojdem!« se je odločila naenkrat
grofica in iskala cel dan z največjo skrb¬
nostjo v najelegantnejših petrograjskih
zalogah krasen domino iz temnozelenega
atlasa z dolgo vlečko in briljantno agrafo.

III.

Bilo je že po baletu; Darija je stala
pred psiho, se ogledovala od glave do pe¬
te v njeni kristalni gladini in dajala svoji
komornici poslednje ukaze. Praskovja je
med tem vsa razburjena gledala z okna,
se zavijala v mehke gube svojega domi¬
na ter si raztreseno snemala in natikala
polkrinko.

Doli na trgu so mrgoleli vozovi, veliki
ognji, pri katerili so se greli izvozčki, da
bi med tem, ko so se njihovi gospodje pe¬
kli v gledališču, ne zmrznili, so že dogo¬
revali, in rdeč odsev je padal na sneg, ki
je ležal debelo na tlaku in na strehah bliž¬
njih hiš. Krik ljudij, ki so klicali vozove,
je prodiral v sobo, in cingljanje odhaja¬
jočih sanij je spremljalo Darijina očitanja,
namenjena njeni komornici.

— 39

»Oh, kako si me zbodla, Katuška!
Zabolelo me je prav v duši! Ta zaponka
sedi po strani! Ti moj Bog, nesrečnica, ti
si prinesla te igle z biseri! Saj jih vendar
hočem knezu vrniti! Biseri pomenijo sol¬
ze. No, zdaj jih že daj, če bom plakala, je
to tvoja krivda.«

»Trg je že skoro prazen,« se je ogla¬
sila Praskovja pri oknu. »Ali se ne pri¬
peljejo?«

Komaj je izgovorila, se je oglasilo
šumno cinglanje in žvenketanje kakor
zvonjenje celega morja srebrnih kregulj-
čkov, in dolga vrsta sanij je zavila na trg.

»So že tu,« je vskliknila Darija, »in
hvala Bogu, moja toaleta je končana!«

Praskovja se je oprijela svoje prija¬
teljice pod pazduho, in hitro sta odkora¬
kali po stopnicah v majhen vestibil, kjer
je gorela le še ena sama svetilka. Tam
so že čakale druge dame, vse s krinkami
na obličjih in zavite v dolge kožuhe.

Darija je šepetala grofici:

»Vse sem dogovorila z Vanjušo.
^ruge sani, ki obstoje pred vrati, vozi
Uja, tretje Vanjuša. Torej pojdite, druge
sani stoje že pred vrati.«

— 40  —

Praskovja je hitro ubogala; v trenot-
ku je bila pri saneh. Megla jej je legala na
oči, srce jej je trepetalo. Tesno se je zavi¬
jala v soboljevinast kožuh in šele, ko se je
stiskala na saneh v kot ter so na desni in
levi z bliskovito hitrostjo bežale mimo nje
hiše, dvignila oči na kozla. Ta mladi, bledi
mož z velikimi, svitlimi očmi in rdečimi
brkami, na katerega je padla luč s kande-
labra na mostu, jej je bil čisto neznan! To
ni bil lija! Praskovja bi bila rada skočila
na tla. Kdo jo je peljal in kam? Solze ne-
volje so jej silile v oči.

O, uganila je vse. To je bil knez Ivart,
ki je vse zmedel; ni si zapomnil, kar mu
je naročila Darija. Ali pa se je zgodilo to z
vednostjo plesalke? Ali je bila to hudobna
šala?

Med tem, ko je Praskovja tako raz¬
mišljala. je bila Darija kakor zamaknjena.
Kaj se je godilo ž njo? Sedla je na sani in,
ko so leteli v noč, iskala na kozlu polne-
umno bolehno obličje Vanjušino — toda
mesto njega je sedel tam mož, krasen ka¬
kor mlado solnce. Darija je mislila, da je
to sen; vprla je oči v to neznano, strogo
obličje tako pravilnih potez, da ni še nik-

IL

— 41  —

dar videla kaj podobnega, toda to obličje
ni izginilo. Ali se gode čudeži? Ali jo pe¬
ta eden izmed marmornatih kipov iz Er-
ntitaže, ogrnen v siv vojaški plašč? Darija
ie gledala okoli sebe, če ni zašla v svet
tajk; oglušena od cingljanja zvončkov in
draguljčkov, nekoliko omamljena vsled
fttraza in hitre vožnje, je bila vizijam pri¬
stopna. Seveda je slutila, da sedi pred njo
'ta, kakor Praskovja je uganila, da je
dnez Ivan napravil zmedo, toda raje se je
taajala sanjam. Mestne hiše so že izginile
z a njo, bledi mesečni svit je ležal na po-
drajini, ki je bila kakor izsekana iz mra-
rn orja. Dariji je bilo kakor v bajki, zlasti,
do je zletela s kron sanjajočih borov pre¬
strašena tolpa črnih gavranov, poletavala
v  težkem letu poleg sanij in so se modre
s ence teh strašnih ptičev vlačile po trdem
snegu kakor pošasti. Darija se je spomnila
talke, katero je slišala često od svoje
ntatere. Krasen carevič se zaljubi v zapu¬
ščeno deklico, toda prihaja k njej v podo¬
bi kruljevega prosjaka, in šele, ko ga ona
tabi i z  usmiljenja, jej pokaže svoje kras¬
no, resnično obličje. Darija se ni mogla
Znebiti misli, da je lija ta krasni carevič.

— 42  -

ki ga je spoznaia najprej v podobi glupe-
ga, grdega Vanjuše. Poleg ceste je opa¬
zila majhno belo cerkvico s pozlačeno
streho. Notri je gorela najbrž pred ikoni
svetilka, kajti slaboten žar je padal skozi
okno na temna, tu in tam s snegom po¬
srebrena drevesa. Darija je zdaj sanjala,
da krasni carevič obstane pred cerkvico,
da vstopi ž njo notri, da čaka pri altarju
pred ikonom, ki žari v dragih kamenih, na
nje pop v zlatem plašču. Cisto jasno je vi¬
dela sladki smehljaj rjave bizantinske Bo-
gorodnice z dolgimi očmi in z usti, podob¬
nimi srcu ... In zopet je videla, kako leti
s svojim carevičem naprej in naprej v noč;
cerkev, pop in Bogorodnica, vse je izgi¬
nilo v srebrni megli mesečne noči; velik
dvorec je vrgel naenkrat pred se črno
senco na bela, s snegom pokrita tla, gav-
rani so se izpremenili v tolpo zvestih
služabnikov, tolkli s silnimi pestmi na gr¬
meča vrata kraljevskega gradu, in care¬
vič je spregovoril z glasom, ki je bil ka¬
kor godba!

»Na cilju smo, gospa moja, vsto¬
pite!« ...

— 43  —

Ne, to ni bil več sen, to je bila resnič¬
nost! Konji so bili s kopiti ob zmrzel sneg,
v svitu meseca je stala velika, temna hiša,
in udarci so grmeli na njena zaprta vrata.
Darija je presenečeno kriknila, kajti glas
bledega, krasnega careviča je rekel ne¬
kaj, kar je bilo na las podobno besedam:
»Na cilju smo, gospa moja, vstopite!« Ta
krik pa je prerušil ves čar, pregnal sen,
in Darija se je zasmejala. Kako smešna
se je zdela sami sebi! Da, stali so pred
temno hišo, toda bil je to v sanje vtopljen
traktir, katerega so na njem lastni pred¬
log napadli in budili iz spanja. lija jej je
pomagal stopiti s sanij. Za nekaj minut
je bila skupaj cela družba, vsi so klicali,
vsi so tolkli na vrata. Kmalu so se začuti
iz hiše glasovi, luči so blodile od okna k
oknu, vrata so se odprla, tolpa služabni¬
kov je prijela konje, in cela družba je od¬
hitela po lesenih stopnicah navzgor.

»Samovar, samovar!« so klicah vsi v
zBoru, ko so odlagali v vestibilu svoje ko¬
žuhe. Le Darija ni odložila svojega ko¬
žuha iz temnorjavega baržuna, obšitega s
kožo polarne lisice.

— 44

»Zakaj se še dalje inkomodirati s krin¬
kami!« je zaklicala ena izmed dam. »Saj
je v tako mali družbi intimnih oseb itak
nemogoče, da bi za pet minut drug dru¬
gega ne uganil.«

Dama, ki je govorila tako, je bila Da-
rijina tekmovalka iz gledišča, gospodična
Clorinda Corombini. Krinke so popadale
na tla, le Praskovja ni osnažila lic. Gospo¬
dična Clorinda je pristopila k njej.

»Zakaj delaš izjemo?« je vprašala in
s smehom dvignila roko k obličju grofice.

»Stoj!« je vskliknila Darija. »Nika-
kega nasilja ne trpim. Ta maska je pod
mojim varstvom in pod varstvom kneže¬
vini. Da se spoznati, kadar se jej zljubi.«

Clorinda Corombini je zmajala z ra¬
meni.

»Zaradi mene,« se je smejala in, obr-
nivši se k Dimitriju Lomonovu, dodala:
»Neznosna je.«

Družba se je napotila v obednico. Ve¬
lika dvorana se je napolnila takoj z govo¬
rom in smehom. Nekaterim gospodom se
je zdela izborna šala, mučiti s svojimi dov¬
tipi mlado deklico, ki je prišla šele pred
nedavnim v Petrograd in je, obdarjena z


— 45  —

neobičajno lepim glasom, pela v zboru,
čakaje, da se kdo pobriga za njo in na¬
pravi iz nje pevko. Njeno vedenje je bilo
skoro otročje, in v tem je bila njena glavna
privlačnost. Tem gospodom se je zdela
tako neverjetno nedolžna, kajti pridobila
si je pravkar šele prvega ljubčka. Ni bi¬
la dovtipna, in opazke, vprašanja in dov¬
tipi teh sarkastičnih mož so jo popolnoma
zmedli. Obrnila se je k liji, ki se ni vde-
leževal pogovora in je stal tiho pri oknu.

»O, ti si čisto drugačen kakor oni«,
mu je zaklicala na svoj priprosti, vaščan-
ski način. »Ti si miren kakor cvet.« In Da¬
rija, ki je to slišala, jo je objela. Te besede
so jej tako ugajale, tudi njej se je zdel lija
»kakor cvet«.

»Darija,« se je oglasila ta trepotek
Clorinda, »prosim, odgovori mi na dve
vprašanji. Prvič, zakaj ne odložiš kožuha,
in drugič, s čim nas nameravaš zabavati
ta čas, da zavre voda za čaj in se ohladi
šampanjec v snegu?«

Darija se je ozrla po sobi.

»Saj 'imate pač kak klavir v hiši?« je
vprašala enega izmed natakarjev, prina¬
šajočih goreče samovare.

- 46  -

Prinesli so klavir, kakor je naročila
Darija, postavili ga v en konec dvorane in
na drugem koncu potisnili mize skupaj ter
uvrstili pred nje stole, na katere so sedli
gostje.

»Vanjuša,« je ukazala Darija, »sedi k
pianu in zaigraj nam ,Oso’.«

Vanjuša je zavriskal in planil h kla¬
virju; med tem je padel kožuh, ki je za¬
vijal Darijo, na tla, in plesalka je stala
pred družbo kot egiptovska almea. Zlati
denarci so jej viseli na čelo, dragi kameni
so se jej lesketali nad členki in na rame¬
nih, prosojni gazovi zavoji, pretkani s
srebrom, so dihali vonje ambre in rože.
Najbolj pa je spominjal na čarobni vzhod
njen sentimentalen, sanjav, temen pogled.

Clorindino čelo se je pooblačilo.

»Kaj ti šine v glavo!« je vskliknila
jezno. »Zabavati nas po baletu zopet z
baletom! To dvojo »oso« poznamo že dav¬
no iz gledišča!«

»Niti ti, niti kdo drugi izmed vas ne
pozna »ose«, vsaj ne tako, kakor se ima
plesati,« je mirno odgovorila Darija. »Do¬
bro veš, da se sme »osa« v gledališču iz
ozirov na tako zvano nravnost in spodob-

— 47  —

nost le nekoliko naznačiti, toda danes bo¬
dete videli, kaka je v resnici!«

»Ah,« se je polglasno razjezila Clo-
r >nda, »ne prevaraš me! S svojim plesom
hočeš koga očarati, toda Vanjuše gotove
ne!« Njen zbadljiv pogled je blodil po ob¬
ličjih vseh prisotnih mož. Obstala je pri

Hji.

»Kdo je ta?« je vprašala svojega so¬
seda. »Gleda strogo kakor Kato. Prepri¬
ča sem, da meri Darija samo nanj. Po¬
čni njeno kljubovalnost.«

Darija je res gledala na lljo, in vsa
njena duša je bila v njenem pogledu. Na-
P f ej je sanjala svojo bajko. Krasni carevič
i e  gledal na njo hladno, in v njeni duši je
Gorelo hrepenenje, da bi videla na njego-
Ve ni obličju občudovanje ...

Knez Ivan je začel igrati, in nekaj ka-
h°r navdušenje je prešinilo telo krasne
devojke. Zdelo se je, da so godba in nje
nitmi prešli v njeno telo kakor so se v
starodavnih časih polaščali človeških te-
es  demoni; in njeni udi so se slepo, mr-
i- v o, brez vsake volje pokorili zvokom, ki
s ° io odnašali s seboj v vrtinec. Le svoje
°di je obvladala, in te so gledale nepre-

— 4S —

stano na lljo, in njih pogledi so bili kakor
himne najslajšega hrepenenja ...

»Osa« je ples, po svojem nastanku
star morda kakor piramide. Almea se de¬
la, kakor da jo je pičila osa, in pod pret¬
vezo, da jo išče v gubah svoje obleke, me¬
če isto kos za kosom od sebe, igraje ves
čas po ritmu pretiravan strah, da jej kon¬
čno zastira telo le še nekaj zavojev. Po¬
tem se zopet po taktu obleče in se pola¬
goma pomiri.

Ko je Darija končala, ko je umolknil
klavir, je preletela njeno dotlej bledo ob¬
ličje slabotna rdečica. Ali je bila to po¬
sledica začudenih pogledov Iljinih ali po¬
sledica radosti nad splošnim navdušenjem
in občudovanjem, ki se je javljalo v hrupni
pohvali? Saj je bila celo Clorinda Corom-
bini kakor zamaknjena!

»Darija ima ritme, kretnje, poze, ki
se ne dajo naučiti,« je priznala Clorinda.
Uja je molčal, toda ni bil hladen. Naivna
čutnost, krasne oblike tega orijentalsko
lenega telesa in pred vsem to sentimen¬
talno, pol zaprto, temno, vlažno oko, —
vse to se je polastilo njegove fantazije.
Dimitrij Lamonov ga je vprašal, kako sta

— 49  —

11111  ugajala Darija in njen ples. Darija je
čutila to vprašanje in bila bi dala dušo za
to ’ da bi slišala njegov odgovor. Tiho se
J| nia je bližala, toda Clorinda jej je stopila
na Proti.

»Darija,« je vskliknila, »ti plešeš ka-
0r  boginja. Glej, privošči tudi meni tri-
l| tnf. Prepusti mi ulogo Galateje —« in s
Nesočimi rokami se je držala njene vo-
1! iujoče obleke.

»Ti blazniš! To je nemogoče!« je od-
v,11 ila Darija skoro nevljudno in hitela k
ok *u, kjer sta stala lija in Dimitrij.

»Ta devojka pleše čudovito,« je re-
i Uja. »Nikdar še nisem videl kaj po-
°bnega. Kakšna poezija je v teh kretnjah,
111  čutnost, tako sladka in mamljiva kakor
° n i jasmina! Vidim, da je ples lahko
^Detnost kakor godba. Toda to, kar vi-
lrn °  navadno v gledališču, ti pirneti in
koki se mi zde vrhunec smešnosti. Sov-

'užim balet, in njega svečenice se mi gnu¬
sijo.«

Ob ves ta pogovor je pripravila Clo-
' lr| da svojo tekmovalko. Darija je slišala
e  Poslednji stavek: »Sovražim balet, in
ll]e ga svečenice se mi gnusijo.«

4

50  —

Mraz jo je obšel, in prebledela je. Za'
čela je omahovati, in vrgla se je na naj'
bližji naslanjač. Naenkrat se jej je gleda'
lišče zagnusilo. Nikdar ga ni ljubila, ple¬
sala je zato, ker so jo k temu silili, in zato.
ker jo je to preživljalo. Zdaj je čutila v
srcu edino željo, da bi jej ne bilo nikdar,
nikdar več treba plesati. Kako krut se jej
je zdel smeh in vesel pogovor, odmevajoč
po dvorani v trenotku, ko je ona tako ne'
popisno trpela! In iz vrtinca teh glasov
se je čul brezčuten smeh Clorinde, ki je
pozabila na Galatejo in svojo nevslišano
prošnjo ter zdaj glasno zaklicala: »K mizi,
gospodje in dame! Raki, zapeljivejši kakof
vsi egiptovski plesi, se kade v srebrni!'
skledah, riba, veličastnejša kakor faraon-
izziva na boj vilice, in kremi a la tleuf
d’ orange širijo vonje, ki so slajši kakof
vsi parfumi Vzhoda! Vsa čast naši Da-
riji, še boljše zna prirejati lepe večere
nego plesati ,oso‘!«

Posedli so k mizi. Praskovja je se-
dla poleg Darije, obe ste molčali in se ni'
ste vdeleževali niti pogovora, niti smeha-
Clorinda se je čudila, kaj se je zgodilo
njeni tekmovalki, in izzivajoče koketirala

— 51  —

s knezom Ivanom. Darija se je zadovoljila
s tem, da se je včasih ozrla na Iljo. lija
ni afektiral niti resnosti, niti žalosti, go¬
voril je z vsakim, kdor ga je nagovoril,
toda vedno brez hrupa in glasnega smeha.

»Miren je kakor cvet,« si je ponavlja¬
la Darija.

Praskovja jo je potegnila za obleko.

»Zaman sem prišla v to prokleto kr¬
emo,« je šepetala grofica. »Ne bom imela
priložnosti, da bi govorila z njim. In on
niti ne sluti, da sem mu tako blizu! Niti
njegove radovednosti nisem mogla zbu¬
diti s svojo črno krinko. Če zaide njegov
Pogled sem na ta konec mize, obstane sa¬
mo pri vas. In vi ste gledali med plesom.,
ves čas le nanj. Ali ste se mu hoteli pri¬
ljubiti?«

»Vi ste ljubosumni!« je vskliknila ple¬
salka in se prestrašila tako, da je preble¬
dela.

Praskovja je bila polna trpkosti.

»Kako morem z vami tekmovati? Me
navadne žene, ki nismo umetnice, smo
Proti vam brez orožja.«

»Praskovja, Praskovja,« je vsklikni¬
la plesalka bolestno, »jaz in on. Kaj vam

4

pride na misel! Tekma z vami, z vami, ki
imate neizmerno prednost pred menoj — «

»In kakšno? Ne bodite preveč skrom¬
ni. Veste, da ste krasnejša kakor jaz.«

»Vi ste brez madeža,« je odvrnila
plesalka in povesila oči. Nastal je premor
v pogovoru, obe ženi sta molčali. Za ne¬
kaj časa je zopet začela grofica.

»Tesno mi je tukaj, dim cigaret me
duši, in krinke ne morem sneti. In z njim
danes ne spregovorim!«

Darija se je stresnila.

»Še trenotek potrpljenja,« je prosila;
nato je ostala in se nekaj časa tiho pogo¬
varjala z enim izmed natakarjev. Vrnila
se je h grofici.

»Dala sem že ukaze,« je rekla in sed¬
la zopet poleg nje. Za nedolgo je začela
liti skozi okno v sobo rdeča svitloba, ifl
beli cveti, ki jih je narisal mraz na šipe,
so se zalesketali v rožnati barvi. Darija je
vstala in odprla steklena vrata, vodeča
na dolg balkon.

»Gospodje in dame,« je vskliknila,
>:ledena gora čaka.«

Cela družba je z vsklikom planila kvi¬
šku. V svitu bakelj in svetilk je žarela le-

— 58  —

dena gora kakor demant. Mužiki v črnih
baržunastih hlačah, v rdečih vezenih sraj¬
cah, predpasanih s pasovi, pretkanimi z
zlatom, so stali v dveh vrstah in svetili.
Baklje so ožarjale njihova obličja, podob¬
na Kristusovemu, in izpreminjale njih
rmene, dolge lase v zlato.

Z balkona so vodile na vrt lesene sto¬
pnice; gospodje so si ogrnili plašče, da¬
me so se zavile v kožuhe, in vse je hitelo
na vrt. Kmalu so se oglasili smeh in vskli-
ki, dokazujoči, da se je zabava posrečila.
Praskovja je ostala sama v senci velike¬
ga orkestrijona, igrajočega melodijo iz
»Življenja za carja.« lija je stal oprt ob
ograjo na balkonu in se zabaval ob po¬
gledu na veselo družbo. Naenkrat je čutil’
na svoji roki mehko, trepetajočo roko. O-
krenil se je in videl Darijo. Stala je pred
njim bleda kakor sneg, z velikimi, temni¬
mi očmi. Nehote je zatrepetal. Kakšen raz¬
loček med izrazom tega obličja, spomi¬
njajočega z mističnim očesom, s pravil¬
nimi in mirnimi potezami na madono, pa
med izrazom obličja plešoče almeje, tre¬
petajoče v sladkem razburjenju hrepene¬
nja in ljubezni! lija si ni vedel pojasniti.

— 54  -


kaj čuti. Izza onega časa, ko ga je preva¬
rala Praskovja, je živel kakor pod težo
nekakega prokletstva, njegovi čuti so bili
mrtvi kakor njegova duša. Danes pri dr¬
znem Darinijem plesu je prvič zopet za¬
kipela njegova mlada, vroča kri, in zdaj,
ko je stala pred njim kakor fantom s tein
velikim, temnim očesom, v katerem se je
zrcalila cela njena duša, je čutila tudi nje¬
gova duša, kako jo ta pogled razigrava-
Toda ta čar ni smel trajati dolgo! Pre¬
magal se je. Očital si je svoje razburje¬
nje, ozrl se kar mogoče hladno v njo ter
vprašal kratko in suho, česa želi. Prijela
ga je za roko in peljala v obednico. Ob¬
stala je pri vratih, pokazala damo, sedečo
s črno krinko v senci orkestrijona, in rek¬
la priprosto: »Na nekaj besed.«

lija se je približal Praskovji, poklonil
se jej in stal trenotek molče pred njo. Da¬
rija se je vkradla v obednico, zaprla vra¬
ta, se splazila v senco visokega nasla¬
njača, padla tam na kolena in oprla glavo
na naslanjalo.

»Zdaj sname krinko,« si je šepetala,
»in on jej takoj prizna, kako jo ljubi še
vedno! Padeta si drug drugemu v naročje,

in jaz umrjem žalosti.« Položila si je roke
na ušesa, da bi ne slišala krika njune sre¬
če, ko se ta krik ni začul, je dvignila glavo
in pogledala na nje. lija je stal še vedno
Pred grofico. Ona je vstala, toda ni imela
moči, da bi snela krinko. Toda naenkrat
se je ohrabrila in jo vrgla z obraza; lica
so jej žarela, oči gorele. lija je stopil pre¬
senečen za korak nazaj.

»Praskovja, vi tukaj!« je vskliknil.
'Vi v družbi teh ženščin!«

»Teh ženščin!« si je ponavljala ple¬
salka, in bodlo jo je v srce.

»Moj lija, moj lija!« mu je ganjeno
odgovorila Praskovja. »Vse to je iz lju¬
bezni do tebe! Ti bežiš pred menoj, kaj
morem storiti drugega kakor poiskati te?
Toda ti me sovražiš, tako mrzko gledaš
na me! Ti me sovražiš!«

»Ne ljubim vas več, Praskovja Pamfi-
lovna,« je odvrnil lija po trenotku mučne¬
ga molka. Praskovja se je prijela za čelo.

»Kako, ti me žališ? Vse sem storila
zaradi tebe. Zaradi tebe sem postala gro¬
fova žena. Ali slišiš? Zaradi tvoje ubož-
nosti sem hrepenela po njegovem boga¬
stvu. Zaradi tebe sem si želela njegove

— 50

smrti. In zdaj, ko si me že enkrat zavrgel,
sem te zopet poiskala, glej, in svoje bo¬
gastvo in svoje srce ti polagam k nogam!
Kako sem se veselila tega trenotka!«

»Hvala vam za oboje, toda ne spre¬
jemam niti enega, niti drugega,« je odvr¬
nil lija. »Moj Bog, ali ne vidite, da je mon-
struozno, kar mi pripovedujete? Veselil-
ste se smrti grofove, smrti moža, katere¬
mu ste se — prodali! In zdaj prihajate ir)
hočete deliti z menoj to, kar ste si — pri¬
služili! Ali me imate za takega maloprid¬
neža, ki bi to z vami delil? Ne, Praskovja
Pamfilovna, vi me niste nikdar poznali —«

Praskovja je kriknila.

»Da, vi ste malopridnež,« je vsklik-
nila, »vi ste malopridnež, ker žalite žen¬
sko, žalite krvavo!« Zajokala je. lija se ni
zganil, toda njegovo obličje je kazalo glo¬
boko žalost. Praskovja je sodila, da je
ginjen.

»Ali ni res, lija, ti me hočeš samo ka¬
znovati, toda odpuščaš mi? Ali ni res, ti
me ljubiš?«

»Ne znam se lagati,« je odvrnil lija.
»Jaz ne morem ljubiti ženske, katera — .«
Umolknil je.

»Katera se je prodala? O, le ponovite
svojo žalitev,« je dodala Praskovja in zar¬
dela jeze.

»Odpuščam vam, da ste smrtno ra¬
nili mojo dušo,« je rekel lija. »Tu je moja
roka. Toda ne zahtevajte ljubezni.«

»Dovolj, gospod, dovolj!« je rekla
Praskovja ponosno in iskala svojo poho¬
jeno krinko. »Motila sem se o vas in več
vas ne ljubim.«

»Dovolite, da vam izkažem še eno
uslugo, kar znači, da vam odpuščam; do¬
volite, da vas odvedem iz družbe teh
strašnih žensk.«

Darija je v senci svojega naslonjača
slabotno kriknila. Ta trenotek so se od,-
prla vrata, in cela družba se je vrnila z
vrta v obednico.

»Kje je Darija?« je zaklical Vanjuša.
Darija, bleda in mrtva, se je opirala na
steno; roke so jej visele ob strani ne¬
premično.

»Moj Bog, kaj ti je, golobičica? Ti si
bolna, ti umiraš!« je klical mladenič, in
počasi mu je tekla solza po licu. Darija se
je stresnila, tudi njene oči so se zalile s
solzami. Vsi so se smejali Vanjuši; vedel

— 58  —

se je tako nerodno, ko jej je hotel otirati
solze. Toda Darija mu je položila roke
okoli vratu.

»Vanjuška,« je rekla, »ti vsaj nisi po¬
nosen in ne stopaš na srca drugih s sme¬
hljajem satana! Naj se ti smejejo, ti si do¬
ber in v božjih očeh krasnejši kakor ti
drugi.«

Poljubila ga je na čelo, nato pa se je
stresla in obrnila obličje na stran. Bila je
mrtvaško bleda. Clorinda se je zasmejala.

»Darija«, je vskliknila, »ti si se najbrž
nekoliko preveč napila in zato vprizarjaš
to jokavo komedijo. Sam Bog ve, kako
čudni ljudje ste vi Rusi! Čim več pijete,
tem mehkejši postajate. Pri meni je baš
nasprotno — nekaj steklenic španskega
vina, in zmožna sem, izvršiti umor!«

»Clorinda,« je odvrnila Darija mirno,
»ti bi rada plesala Galatejo? Prepuščam
ti to ulogo.«

Clorinda je planila na njo kakor
tiger.

»Imam svoje priče!« je vskliknila in
pokazala na celo družbo.

»Moja noga več ne stopi na oder,« je
odvrnila Darija z žalostjo v glasu. V sobi

je nastala tišina, vsi so presenečeno zrli
na deklico. Ta se je obrnila k Vanjuši.

»Ivanko,« je rekla s smehljajem, »ti
imaš torej v svoji palači pripravljenih ne¬
kaj sob za me? Pojdem s teboj in osta¬
nem pri tebi. Napočil ti je oni dolgo ob¬
ljubljeni dan. Samo za te zaplešem »oso«,
kadarkoli boš hotel, in samo ti me bodeš
gledal. Svojo pogodbo v gledališču pode-
rem, in ti boš plačal kazen!«

Knez Ivan je bil ves iz sebe radosti,
Clorinda jeze.

»To je nekoliko preveč, draga moja,
tako javno se proglasiti za maitresso! In
gledališču se odrekaš? Ali tudi veš. kaj
delaš?«

Darija je vprla oči na lljo Vasiljeviča.

»Tako je to, kakor da bi se vrgla v
reko«, je šepetala v praznoto pred se. Na¬
to se je dala od kneza odvesti...

Traktir se je zopet potopil v spanje,
hrup je potihnil, svetilke so pogasnile.
Bledi svit lune je ležal na pokrajini kakor
odeja. Darija je gledala proti nebu, v da¬
ljavi se je svetila nad črnimi drevesi ve¬
lika, zlata zvezda — kupola sv. Izaka.
Veter je vel in letel čez mrtvo, belo pokra-

— 60  —

jino. Tudi Darija je bila mrtva in bela. V
glavi jej je šumelo kakor ta zimski veter,
in v globini duše jej je tudi svetila velika,
zlata zvezda — spomin na Iljo Vasiljevi¬
ča. In njena bajka je bila končana. Zopet
so se peljali mimo cerkvice, in Darija si je
želela, da bi ležala tam v krsti in bi molil
pop nad njo poslednje molitve. Morda bi
šel lija mimo in bi jo iz usmiljenja z njeno
mladostjo morda poljubil na čelo.

Cerkvica je izginila, bližali so se me¬
stu. Peljala se je, peljala v zlate dvorane
palače — toda ah, vozil je ni oni krasni,
ponosni, bledi carevičl...

IV.

Knez Ivan se je kmalu streznil; bil je
razočaran. Upal je, da ves Petrograd cele
mesece ne bo govoril o ničemur drugem
nego o njegovih doživljajih s krasno ple¬
salko, da mu bo vsakdo zavidal to žare¬
čo zvezdo, katero je strgal z gledališkega
neba in jo ostentativno hranil v svoji hiši,
toda zgodilo se je drugače. Za teden
dnij se ni nihče več spomnil kneza Ivana

— BI -

ln  njegovega romana, in po preteku ene-
Ga meseca je bila splošna moda, oboževati
Gospodično Corombini. Zgodilo se je nam¬
reč, da so ljudje opazili, da neki veliki
knez ne manjka v gledališču nikdar, ka-
dar pleše ona. Za nedolgo je gospodična
porombini obogatela na presenetljiv na-
c 'n: imela je svojo krasno hišo — baš na¬
sproti palače onega velikega kneza. V
družbi so se ljudje posmehovali na pose¬
ben način, če so govorili o njej, in v in¬
timnih krogih so si pripovedovali pikan¬
tne anekdote o njej in o velikem knezu.
Kornaj sta minula dva meseca, in knez
ivan je sanjal velekrasne sanje: postati
tekmec onega velikega kneza. Vsled te-
§’a je gojil vročo željo — iznebiti se Da-
r ije. Toda tudi Darija je bila kriva, da se
ie je knez tako hitro nasitil. Zakaj se mu
ni niti enkrat nasmehnila? Zakaj je s svo-
iim bledim obličjem in s svojimi velikimi,
zagonetnimi, strašnimi očmi vzbujala v
njerhi praznoveren strah? Zakaj je ležala
v ečno tako leno na svojem divanu, nepre¬
mično kakor mrtva stvar? Zakaj se mu
ni niti z besedico, niti s kretnjo zahvalila
z a darove, s katerimi jo je obsipal? Saj je

z zaničevanjem odlagala vse drage ka¬
mene, nakit, zlate in platinaste igrače, iz¬
delke tulskih tovaren, lesketajoče se v sre¬
bru; in če je razprostiral pred njo škrla-
taste preproge cirkaške, vezene z zlatom
in svilo, ali pestro tkane čudovitosti ki¬
tajske in japonske, se ni dotaknila te kra¬
sote niti s pogledom.

Nekoč pa je planila kvišku, pozvonila
in se dala obleči. Peljala se je na Angle¬
ško nabrežje. Ko je dospela pred hišo Pra-
skovje, je skočila z voza.

»Ali je grofica doma?« je vprašala
Švicarja.

»Gospa grofica je v Moskvi,« je od¬
vrnil ta.

»Hvala Bogu!« je šepetala, sedaje
zopet na voz. »Hvala Bogu, torej se nista
spravila!«

Prišedši domov, je legla zopet na di¬
van in zarila obličje v blazine. »Toda kaj
mi je na tem! Mene vendar ne more nik¬
dar ljubiti!«

Tiho je plakala. Naokoli je vladala
globoka tišina, toda naenkrat je zaslišala
zmes različnih glasov. Vrata cele vrste
sob so bila odprta; pogovor je prihajal iz

63  —

kabineta kneza Ivana. Darija je planila
kviško kakor strela, — eden izmed teli
Slasov je bil sladek kakor godba; bil je to
Slas Iljin. Darija je stala trenotek nepre¬
mično, nato pa je šla hitro in lahko kakor
veter po mehkih preprogah prav h kne-
ževi sobi. Portijera je bila spuščena, Da¬
nila je torej lahko poslušala, ne da bi jo
kdo videl.

»Ivan,« je rekel ta trenotek lija, »ta¬
koj potrebujem dopust, in delajo mi ovire.
Ena sama beseda tvojega strica Goricina
zadostuje, da se ta zadeva hitro vredi;
Prišel sem te prosit, da mi izposluješ pri
n iem to besedo.«

»Takoj pojdem k stricu.« je odvrnil
Ivan. »Zakaj potrebuješ ta dopust?«

»V Moskvo hočem.«

Čudno, da Darija ni kriknila, lija je
kotel v Moskvo, in grofica je bila tam.

»Kaj tam?« je poizvedoval Ivan.

»Imam tam važne opravke,« je od¬
vrnil lija, izogibaje se natančnejšemu od¬
govoru.

»O, kako lahko je take zadeve uga¬
niti!« se je ozval tretji glas, in Darija je
s Poznala Dimitrija Lomonova. »Kaj dru-

— 64  —

gega bi moglo tičati za vsem tem kakor
dama? Apropos, ko odideš v Moskvo, osi¬
roti ta krasna deklica, s katero sem te vi¬
del včeraj bras dessous, bras dessous
promenirati mimo svojega okna. Ali bi
ne bilo mogoče, da me seznaniš ž njo?
Poskusil bi jo tolažiti med tem, ko —«

»Nehaj!« je vskliknil lija resno. »Ta
mlada deklica je moja sestra.«

»Oprosti, oprosti!« je odvrnil Dimi¬
trij, zdaj tudi zelo resno. »Na kolenih jo
prosim odpuščanja za lahkomiselni ton,
v katerem sem govoril o njej. Ah, v dru¬
žbi teh ženščin, s katerimi neprestano ob¬
čujemo, postajamo brutalni.«

Zadnje besede je izgovoril z nekako
melanholijo.

»Samemu sebi delaš krivico,« je od¬
vrnil lija, pomirjen vsled njegovega kesa¬
nja. »Spoštovanje, katero kažeš za an-
geljsko čistost moje sestre, je najboljši do¬
kaz, da še nisi postal brutalen. Marfa Va-
siljevna je prišla pravkar iz Svetokatarin-
skega zavoda, kjer je bila odgojena, in
prebiva zdaj pri moji teti na Voznjesen-
skem prospektu, baš nasproti hiše, v ka-

ter i stanuješ ti. Videl naju bodeš torej
!)r ezdvomno čestokrat.«

Nastal je majhen odmor, nato pa so
govorili možje o rečeh, ki niso zanimale
Narije prav nič. Darija je stala kakor za¬
topljena v sen, tiho poljubljala portijero in
s ‘ Predstavljala, da je to obleka Marfe Va-
s 'ljevne, sestre Iljine. Kako krasno in čisto
s ' je mislila to deklico! Naenkrat jo je stra¬
šno ljubila in častila kakor svetnico.

»Če bi bila ljubica Dimitrijeva mesto
ljubica tega gnusnega Vanjuše!« si je mi-
s lila. »Stanovala bi na Voznjesenskem
p, ospektu in vsak dan videla z okna
^urfo in — včasih Iljo!«

»Ti praznuješ z Darijo dolge medene
todne«, je zaslišala naenkrat Dimitrijev
klas. »(), ti srečni Vanjuša!«

Ni slišala, kaj je odgovoril Ivan, toda
Nimitrijev smeh jo je poučil, da je knez
"upravil dovtip po svoji navadi. Sovražiti
^unjuše ni mogla, toda ta trenotek jej je
bil tako gnusen, da je prebledela. Nedavno
• ie i .ie vsilil prstan, zdaj ga je snela in vrgla
0c l sebe kakor kakega mrčesa.

»Kaj bi mi odgovoril«, je rekel Ivan,
»če bi ti predlagal, da igraš z menoj, in bi
stavil na karte Dašenjko?«

»Ivan!« je vskliknil Dimitrij. »Kaj ti
pride na misel! Kaj bi storil, če bi jaz dobil
igro?«

»Svoje častne dolgove plačam«, je
odvrnil knez, in Darija je slišala, kako res
sedata k igralni mizici. Njuno početje jo je
tako presenetilo, zdelo se jej je tako ču¬
dno, da se je skoro zasmejala.

»In ti ne igraš z nama?« je vprašal
Ivan Iljo.

»Nkakor ne«, je zvenel odgovor. »Kaj
naj počnem z dobičkom, če bi ga mi sreča
naklonila... Sreča?« In trpko se je za¬
smejal.

Darija je sedla na preprogo, da bi se
ne zgrudila. Srce se jej je krčilo. Kako jo
je zaničeval, kako je govoril o njej, ta lija!

»Sovražila bi ga, če bi ga ne ljubila«,
je rekla topo sama sebi.

»No, sreče imaš i v ljubezni i v igri!«
se je oglasil knez Ivan. »Dobil si, in Da¬
rija je tvoja«.

Darija je vstala in odprla portijero.
Ko je zašumela zavesa, so se vsi trije mo-


z to obrnili k vratom. Darija je stala pred
to*mi bleda, krasna in mirna. Ivan se je
z toil; zopet te strašne oči!

»Kako, Darija,« je vskliknil, »ti si
ci °ma? Saj sem te slišal, ko si se odpeljala,
to d si nas poslušala?«

»To je samo šala,« je rekel Dimitrij,
to da s pogledom jo je požiral.

»To ni nikaka šala,« mu je odvrnila.

^ i ste dobili igro, in z vami pojdem. Ve¬
tom sem slišala, da je častna dolžnost, pla¬
hti to, kar kdo zaigra pri kartali. Knez
v an ne mora vam izročiti. Odpeljite me
to rej!«

Šla je mirno od vrat naravnost proti'"
tonitriju, gledala v nedoločno smer, in v
^tovi jej je šumelo.

»Kako me pač zaničuje šele zdaj!« si
Je  mislila in čutila tako radost. Ko bi bila
j e  vedela, kako podlost naj napravi, da bi
Jo  teptal z nogami!

Vanjuša je zajokal.

»Ah, kakšen mož je to!« je rekla Da¬
riju s preziranjem in prijela Dimitrija za
'°ko. »Pojdiva domov!«

— 68  —

Dimitrij je stal kakor omamljen. K°
se ga je dotaknila, jej je položil roko okoli
pasu.

»Deklica,« je vskliknil, »ti si biseh
katerega ne zaslužim!«

Jezno je vdarila z nogo ob tla. Hvalit'
jo v prisotnosti lije! »Pojdiva že domov!"
je rekla kratko.

»Tvoja volja, tvoja volja,« je rekel
Dimitrij s pokornim glasom in jo odvedel
iz sobe. V prednji sobi je visel kožuh, i * 1
zavil jo je vanj.

»Stanuje nasproti hiše Marte Vasilje'
vne,« je razmišljala deklica po stopnicah'
»Videla jo bom vsak dan in včasih tud*
Iljo.«

Če bi se bila ozrla, bi bila videla v
Iljinem očesu izraz globoke žalosti in so¬
čutja, toda ni jej prišlo v glavo, da bi se
ozirala. Bila je hladna in topa. Ali se ozi¬
ra po kom mrtvo truplo, kadar je polagaj 0
v krsto?

»Zdaj pojdem k stricu, da ti izposlu¬
jem dopust za Moskvo,« je rekel Ivan, k°
sta bila z Iljo sama, »in potem se peljen*
h gospodični Corombini.«

Ivanu je postalo tako lahko, ko ga ni¬
so več strašile one grozne oči!

— 69  —

V.

Dimitrij Lomonov je bil v zadregi;
Ve dno mu še ni bilo popolnoma jasno, ali
Sf natra Darija igro za šalo ali jej je vse to
re sno.

»Kam vas popeljem?« jo je vprašal
11a  ulici, ko sta sedala na voz.

»K vam,« je odvrnila kratko.

»Darija, vi bi me resnično hoteli os-
' e čiti? Ali ne govori iz vas jeza napram
^nezu? Meni bi dali prednost pred njim?

°niislite, kako reven sem jaz in kako bo-
ga t ie on!«

Darija je zardela.

»Torej sem padla že tako globoko v
Tuto, da se pogajate z menoj za mojo
Jubezen samo z denarjem kakor z — «.

Tolknila je in mislila: »Če bi slišal lija
u di to novo ponižanje!«

»Darija, davno sem vas že oboževal,«
začel Dimitrij, »toda nikdar se nisem
^ lz nil, reči vam —«

»Da niste dovolj bogati, da bi me ku-
No, zdaj vidite, da nisem neskromna,
Tl se prodajam za zelo nizko ceno. Sicer

- 70

pa visoko cenim to, da ste me osvobodili
iz kneževe roke. Vzemite mojo osebo, za'
dovoljite se s tem darom in ne bodite ne'
skromni — ne zahtevajte moje ljubezni'
Naklonjena sem vam, ne gnusite se m'
kakor oni drugi, ki me je zaigral. Če bo'
deva kdaj drug drugemu napoti, se razi'
deva. Toda naj bo dovolj te razlage! P o-
vejte izvozčku, kam naju ima peljati, če
s tem, kar vam ponujam, niste zadovoljni-
prav, potem me posadite na ta kamen n&
oglu ceste in brigajte se za me prav tako
malo kakor se bom sama brigala za se."

»Na Voznjesenski prospekt!« je zakli¬
cal Dimitrij, toda ni se mu zdelo, da pelje
svoj plen domov baš v triumfu. Ton, v
katerem je govorila, je segal tako globo¬
ko v srce. da je čutil Dimitrij globoko spo¬
štovanje pred njeno boljo, in ko sta se pri¬
peljala pred njegovo hišo, jej je pomagal
z voza s tako spoštljivostjo, kakor da iz¬
kazuje to uslugo sami carici. »Pod moj°
streho najdete zavetišče in v moji oseb 1
pozornega prijatelja,« jej je rekel, ko jo 'i e
peljal v najlepšo sobo svojega sicer pre¬
cej skromnega stanovanja. »Moje vsiljivo¬
sti se ne bojte!«

71

Mesto odgovora je šla k oknu in se
hitro ozrla v vsa okna nasprotne hiše.
''delo se jej je, da vidi pri enem izmed
n iih krasno, mlado damo. Obrnila se je k
Bimitriju s skoro srečnim smehljajem.

»Hvala,« je zašepetala, in on je, sre¬
brni vsled tega solnčnega žarka v njenem
Milostnem pogledu, odhitel iz sobe ter jo
Prepustil samoti in njenim mislim. —

Prve dni je Dimitrij prizanašal njeni
z alosti; razmišljal je, kaj jej pač tako teži
Sf ce, in si rekal, da bi bilo barbarstvo, si¬
liti v njo s svojo ljubeznijo; počasi pa je
zmagala v njem prirojena mu lahkomisel¬
nost, smejal se je njenim kapricam in jo
2 ačel nadlegovati s svojimi strastnimi ču¬
ti- Bil je iznenaden, ker se mu je tako ma¬
lo upirala, in začel si je razlagati reči či¬
sto priprosto: bilo je tako naravno, da je
dajala njemu prednost pred Ivanom, sla¬
botnim na duhu in na telesu. Njega, Dimit-
r >ia, je mogla ceniti vsaj kot moža, in ne¬
izmerno je pridobila v njegovih očeh s
tem, da jej je bilo tako malo mar za kne¬
zovo bogastvo. Kmalu je videl, da v njej
ni niti sledu one grabežljivosti, ki je tako
Pogosta napaka pri dekletih njene vrste.

Vse, kar je imela, predno je postala
kneževa ljubica, je darovala ženi, ki jo je
sprejela v svojo hišo, ko je kot zapuščeno
dete polzmrzla potrkala ponoči na njeno
okno, in izmed vseh darov, s katerimi jo
je obsipal Ivan, ni vzela v hišo Dimitrija
Lomonova niti ene iglice. Trdovratno je
vračala vse, karkoli je poslal Ivan za njo
na Voznjesenski prospekt. Dimitrij jej je
hotel nadomestiti, kar je izgubila s svojim
odhodom iz Ivanove palače, toda Darija
mu je strogo prepovedala prinesti kakor-
šenkoli dar. Storila je to s tako odkrito¬
srčno resnostjo, da jo je Dimitrij ubogal.
Njena skromnost in mirnost sta ga sprav¬
ljali v ekstazo.

»To je pravi biser* steptan v prah,«
si je rekel vsak dan in nekoč dodal: »Če
bi ne bilo njene preteklosti, bi postala
moja žena ona in nobena druga!«

Tako je živela Darija na njegovi stra¬
ni skoro mirno. Navadila se je, gledati
nanj kot na svojega bližnjega sorodnika,
katerega prisotnost je ni motila v sanjah,ki
so postale njeni duši tako drage. Ljubo¬
sumnost na grofico je ni več mučila.

— 73

»Naj bo srečen ž njo tam daleč v Mo-
s kvi,« S j j e  rekala. »Zadovoljim se s tem,
bom videla včasih njegovo sestro.«

Marfo Vasiljevno je spoznala takoj
Prvič, ko jo je zagledala na oknu; bila je
Ze >o podobna svojemu bratu. Skrita za za-
Veso > jo je opazovala, kadar se je prika¬
za na oknu ali na ulici, zadovoljila se s
km pogledom za cel dan in sanjala o njej
Ponoči. Tako je minulo nekaj tednov. Ne¬
koč pa jej je prišlo na misel, kakšna sreča
P' bila za njo, če bi mogla z Marfo spre¬
govoriti. Ta dan je prosila Dimitrija, naj
le i kupi kako obleko, ker bi šla rada vča¬
sih ven, in ko jo je Dimitrij, srečen, da jej
Dore vstreči, popeljal v modne prodajal-
ne > si je izbrala žalno obleko. Bil je pre¬
senečen, toda po vzroku je ni vprašal.

Darija je že poznala Martino teto, in
k o jo je nekoč videla, da odhaja z doma,
Je  sodila, da najde Marto samo, in se ta¬
koj napotila k njej.

Zavrtelo se jej je v glavi, ko je prvič
P° tako dolgem času sama in peš korakala
Ded množicami obljudenega prospekta,
^rajalo je precej dolgo, da je prehodila
kratko pot do hiše Marie Vasiljevne. S

— 74  —

tresočim se glasom je prosila starega
slugo, naj jo javi. Peljal jo je v majhen
salon, in za nedolgo se je prikazala Marta.
Darija se je bala, povedati slugi kako irne,
in Marta je torej z nekako radovednostjo
opazovala neznano posetnico. Njene veli'
ke in vlažne oči, jasne in nedolžne kakor
otroške, so imele neodoljiv čar. Z ljubez¬
nivim smehljajem je pokazala stol in sedla
nasproti Dariji.

»Vi ste želeli z menoj govoriti?« je
vprašala.

Melanholično, bledo obličje Darijino
je pri tem glasu, tako podobnem lljinemu,
preletela slabotna rdečica.

»Oprostite,« je rekla, »hotela sem sa¬
mo vprašati —«. Ni vedela kaj. Zbrala je
vse svoje moči in mirno, kar jej je bilo
mogoče, spravila iz sebe: »Vi imate brata,
gospodična.«

Martine oči so se napolnile s solzami;
potegnila je svoj stol bliže k Dariji.

»Vi ga poznate?« In prijela jo je za
roko.

Darija bi bila skoro kriknila bolesti:
spomnila se je, kako bi jo lija zatajil, kako
bi odtrgal roko svoje sestre od njene-

Maria, vide bolestni zraz na njenem obli¬
čju, si je razlagala to za sočutje s svojo
rodbino.

»lija je v oloneški guberniji, v Moskvi
je ostal le nekaj dnij. Najbrže veste, da so
ga klicale tja zadeve, tičoče se našega po¬
sestva. Žalibog se mu njegovi koraki niso
posrečili, in najino imetje je takorekoč že
izgubljeno. Kaj bi bilo konečno na tem?
Če bi le lija hotel verjeti, da to izgubo
mirno prenesem! Toda on se muči radi
mene. Vi imate nanj vpliv, ah, prigovar¬
jajte mu, naj se ne žalosti še naprej!...
Toda res, saj vas nisem še niti vprašala,
kaj vas je privedlo k meni.«

Darija je v duši zavriskala. Ni se pe¬
ljal v Moskvo zaradi grofice! Še je bil oni
veliki, čisti ideal njenih sanj, še je zaniče¬
val ono bogastvo, katero si je pridobila
Praskovja s tem, da mu je postala nezve¬
sta. V trenotku se je spomnila vsega, kar
jej je razodela v Homburgu grofica o nje¬
govih razmerah.

»Kaj me je privedlo k vam? Baš de¬
narne zadeve vašega brata. Zamolčala
sem vam svoje ime iz važnega vzroka, —
vedite, da sem bližnja sorodnica enega

— 76  —

onih brezvestnih špekulantov, ki so pri¬
pravili vašega očeta ob imetje in vsled
tega vas ob dedščino in vašega brata ob
njegov duševni mir.«

»In najina usoda vas zanima? Kako
ste dobri!« je vskliknila Marfa. »Povejte
mi vendar svoje ime, da se ga bom spo¬
minjala v molitvi!«

»To je nemogoče,« je odvrnila Darija.
»Toda molite za me!« Solze so jej dušile
glas. Premagala se je in vprašala: »Ali
stoje vajine zadeve tako slabo? Ali je
tako malo upanja?«

»Lahko si mislite,« je odvrnila Marfa,
»da jaz te stvari razumem malo. Toda moj
brat mi je rekel: Glej, Marfa, kako žalo¬
stno je to življenje! Najina stvar je pra¬
vična, zakoni nama dajejo prav, in vendar
sva izgubljena, ker je odličen mož, ki ima
v rokah najino usodo, lakomen in krut.
Če bi mu dala trideset tisoč rubljev, bi
odločil za naju. Pomisli, kaj to pomeni, če
ima človek pravico na svoji strani in ven¬
dar ne vidi rešitve drugje kakor v proti¬
zakonitem dejanju, v podkupljenju!«

»In vidva nimata trideset tisoč rub¬
ljev? In vajini sorodniki?«

»Midva nimava tega denarja, in edina
najina sorodnica je moja dobra teta, pri
kateri živim. Njeno celo premoženje je
Precej skromna renta, ki jo jej plačuje ve¬
liki knez, pri kateri je bil njen mož po¬
dočnik.«

»Torej ni upanja?«

»Nobenega in moj ubogi brat se iz¬
muči do smrti!«

Marfa je zajokala, in Darija je zalo¬
mila z rokami.

»Kletev onim, ko so izsilili vaše solze!«
je vskliknila. »Toda ne obupajte! Ne ome¬
nite nikomur ničesar o mojem obisku, ni¬
komur, in najmanj svojemu bratu! Ne
obupajte in verujte v srečnejšo bodoč¬
nost !«

Hitela je iz hiše. Bila je kakor blazna.
Zdelo se jej je, da jej je pripada uloga.
Preskrbeti teh tako neobhodno potrebnih
trideset tisoč rubljev, in zastonj premiš¬
ljala, kje naj jih dobi. Letela je v palačo
babice kneza Ivana in tam izvedela, da
ie stara kneginja, ki se je bala novih blaz-
nostij kneza Ivana z gospodično Corombi-
ni, odvedla Vanjušo nekam preko meje s
trdnim sklepom, da ga oženi. Toda kam

— 78  —

sta potovala, je bilo in ostalo skrivnost,
kajti kneginja se je bala možne korespon¬
dence z gospodično Corombini. Darija si
ni znala pomagati. Zahtevati tako vsoto
od Dimitrija je bilo nemogoče, kajti bil je
reven in zadolžen. In grofica? Darija je
bojevala težak boj. Ali naj se ima lija za¬
hvaliti za svojo rešitev Praskovji? In ali
ima Darija pravico, prositi za ta denar
brez njegove vednosti? Dolgo je premi¬
šljevala, končno pa se je odločila. Pisala
je v Moskvo Praskovji in jej naslikala pri¬
zor z Marfo kar najboljše je znala.

»Vidite,« je pisala, »da se vam je po¬
nudila prilika, da ste velikodušni. Rešite
onega, katerega ste ljubili, in nikdar mu
ne dajte vedeti, da je bila vaša roka ona,
ki ga je rešila!«

Ko je vrgla to pismo v nabiralnik, je
bila mirna in srečna. Bila je prepričana,
da Praskovja takoj stori vse.

»Potem izdam vse Marfi,« si je mi¬
slila, »on bode ginjen, spravi se ž njo, in
vsi bodo srečni. In jaz? Jaz tudi. V svojo
ubogo oloneško vasico pojdem. Tam po¬
znam v gozdu krasen prostor, kamor ne
pride celo leto nihče. Nekaj mecesnov stoji

— 79  —

na griču, in izpod njih se vidi na jezero.
Sence oblakov preletijo zdaj pa zdaj vrho¬
ve dreves, in iz grmovja zasumi včasih
plahi korak kake živali. Tam ležem pod
najstarejši mecesen in v tem mirnem ko¬
tičku umrjem!«

Nato je štela, koliko ur poteče, predno
pride Praskovjin odgovor iz Moskve. To¬
da potekel je teden in drugi in tretji, in
nobenega odgovora ni bilo. Darija ni spala
nobeno noč, od dne do dne je postajala
bolj bleda, pod očmi se jej je delala črna
Proga.

»Darija, kaj ti je?« jo je vprašal Di¬
mitrij, ki ga je vznemirila njena bolehnost.

»Mislim, da hodim premalo iz hiše,«
ie odvrnila, se oblekla v svojo žalno ob¬
leko in hitela na Angleško nabrežje.

»Kaj,« si je mislila, »če bi Praskovja
ne bila v Moskvi? V njeni hiši izvem, kje
je.«

»Gospa grofica Muromska?« je vpra¬
šala Švicarja.

»Gospa grofica se je pripeljala pred-
včeranjem iz Moskve,« je odvrnil; »toda
ni več Muromska.«

»Kako to?«

- so —

»Pred enim mesecem se je omožila-
Izvolila je priti s svojim soprogom —«

»Prav, ali morem govoriti ž njo?«

»Da, naša gospa danes sprejema.«

Darija je letela kakor veter po stop¬
nicah navzgor, povedala svoje ime, in pe¬
ljali so jo v salon. Praskovja je bila sama-
Pozdravila je hladno, toda prijazno.

»Ali ste prejeli moje pismo, Praskovja
Pamfilovna?«

»Da, toda ne razumem vas, kaj hočete
od mene. Pišete mi o nekem liji, katerega
ne poznam in o katerem nisem nikdar nič
slišala.«

Darija ni verjela svojemu sluhu.

»Lažete!« je vskliknila. »Preveč do¬
bro se ga še spominjate, še vedno ga lju¬
bite! Obvarujte ga pogube!«

Praskovja je prebledela in pristopila
tesno k njej.

»No, da, poznam ga, toda sovražim
ga. Torej samo v moji roki leži njegova
rešitev? Ta roka mu je ne preskrbi nik¬
dar. Naj zleti v propast, naj potegne tja s
seboj celo svojo rodbino in vas; tem ve¬
čje bo moje razkošje, tem slajše moje m a-

— 81  —

sčevanje. Pojdite, in če vas je poslal on,
mu povejte to!«

Darija jo je merila od glave do pete,
nato se je obrnila in odšla brez besede.
Slišala je še, kako je Praskovja naročala
Dkaju: »Te osebe nimate več pustiti k
meni, za njo nisem nikdar doma.«

Darija si je zdaj mislila: »Vrnem se
h gledališču, jutri napravim primerne ko¬
rake. Za kulisami najdem koga, ki mi po¬
sodi ali da teh trideset tisoč rubljev.«

Tu se je spomnila, da je že pust, da
So gledališča že zaprta. Čutila je dušev¬
no in telesno onemoglost. Izza nekaj časa
jo opravljala cerkvene obrede, katere je
Prej zanemarjala. Videla je, da se ljudje
Snetejo v cerkev, šla je tudi tja in padla
Pred podobe neke svetnice na mrzla tla
brez misli, s prazno in težko glavo. Ležala
je tako dolgo na obrazu, dokler je niso
dvignile usmiljene roke. Hodila je po uli¬
ci kakor v sanjah, našla je sicer pot do¬
mov, toda še oni večer jo je pograbila
mrzlica.

tj

— 82  —

VI.

Tudi v Petrogradu je bila končno po¬
mlad, sladka in čarobna. Celo mesto je
hitelo v somraku na otoke poslušat žvr-
golenje slavcev in občudovat solnce, za-
padajoče v valove finskega zaliva.

Darija je počasi okrevala in bila neo-
doljiva s koprnečim izrazom svojih ča¬
robnih očij, zdaj še večjih, še bolj zvezd¬
natih nego pred boleznijo. Dimitrij jo je
silil na izprehode.

»Peljeva se na otok Jelagin, če ti je
ljubo,« je rekel nekoč.

Tu so jej prišli na misel otoki v sne¬
gu in njena vožnja z Iljo v traktir, nato
njen čudni sen o beli cerkvici, kjer je
pred sveto podobo, lesketajočo se zlata,
čakal na njo pop, da bi jo poročil z nje¬
nim krasnim carevičem. Na obličju jej je
zaigral smehljaj.

»Da,« je rekla, »peljiva se, toda ne
čez trojiški most, kjer je toliko hrupa, to¬
liko ekvipaž, toliko krasote in ponosa. Ne
želim videti velike družbe. Najmi priprost
voz, popeljeva se k Tučkovemu mostu in

- 83

sedeva v čoln. Kako krasno se bo po
tu ko dolgem času zopet zibati na valovih

Neve!«

Dimitrij je hitel iskat voz, in Darija
Se  je med tem oblačila v svojo žalno ob¬
leko.

»Še sem lepa,« je šepetala. »Še se ne
°drečem upanju, najti onih trideset tisoč
'ubljev. Slabotna sem in bližje grobu —
boljše!«

Šla je v Dimitrijevo sobo; dolgo ga
D bilo, in sedla je k njegovi pisalni mizi.
Naenkrat je planila kvišku; tam je ležalo
Pismo s štampiljo »Olonec«. Ali je bilo to
Pismo lljino? Hitro je prečitala podpis —
to je bilo njegovo pismo. Požirala je
besede in vrste. Pismo je bilo staro že
skoro tri tedne in zelo kratko. lija je pro¬
sil svojega prijatelja, naj mu oskrbi šo-
Pek za teto, pri kateri je bivala njegova
s estra. Bil je njen god. Tožil je dalje o
svoji bolehnosti, ki mu brani, vrniti se v
Petrograd, in le tako mimogrede vprašal.

Dimitrij še — »redi pri sebi ono žen¬
ščino.«

Darija je odložila pismo.

6 *

- 84  —

»Kako me prezira! Kako me preži'
ra!« si je ponavljala, položila svoje suhe-
prosojne roke v naročje in se pogreznil 3
v svojo staro, težko misel. Dimitrij ) e
prišel, in peljala sta se; o pismu ni orne'
nila ničesar. Hitro sta se pripeljala v me¬
sto,  kjer se najemajo čolni; bila je tari 1
gnječa, toda množica se je pred Darij 0
razstopila; njena bleda krasota je vzbU'
jala občudovanje, in žalostni, bolehni izraZ
njenega obličja je izsilil pri vseh, ki so j°
videli, nekaj kakor spoštovanje.

»Veš, Dimitrij,« je rekla, ko je sedal 3
v čoln in poglabljala svoj pogled v valO'
ve Neve, v katerih se je temno modril°
nebo, »ali veš, da sem preveč podobn 3
poštenim ženskam? Me, ki nismo poštene*
me bi morale nositi na sebi kak znak

»Za Boga, Darija, zakaj se ponižU'
ješ?«

Začel jo je hvaliti, peti o njej prave
himne, toda ni ga poslušala, neprestano
je mislila le na to, kako jo prezira lija-
Pozabila je, da ima voditi krmilo čolna,
in vsak trenotek sta bila v nevarnosti, d 3
zadeneta v kak parnik. Dimitrij je končno
izgubljal potrpežljivost.

— 85  —

»Ali hočeš, da naju zavrnejo?« je
Vskliknil. »Res, boljše bi bilo, da pristane-
Va  in se nekoliko izprehodiva.«

»Da,« je vskliknila Darija radostno,
ln  njene oči so žarele nalik zvezdam: pred
njima je stala bela cerkvica, mirna, za-
PuŠčena. Temne smreke in borovci so šu¬
meli nad njeno pozlačeno kupolo. Darija
bila srečna. Med tem, ko je Dimitrij
Privezoval čoln, se je približala cerkvi in
Pokleknila na prag. Vrata so bila napol od-
Prta; cerkev je bila čisto prazna, le ena
°seba je bila tam, opirala laket ob steno
ln  glavo ob dlan; bil je to visok, zamišljen,
Dlad pop. Bil je idealno krasen v tej tem-
n i obleki, s tem dolgim, črnim zavojem,
7  gavranjo brado in lasmi. Njegove oči so
bile videti polne sanj.

»Tu čaka mene in mojega careviča,«
Pomislila devojka in se zasmejala svoji
Naivnosti. Nato je obrnila oči k sliki Bo-
korodnice, ki je visela na steni. Zlato nje¬
nega oblačila in drobni dragi kameni nje-
11  e krone so se svetili v polmraku tako ča¬
robno, in kako sladek je bil smehljaj tega
Dnega obličja! Darija je bila tako srečna,
tako srečna_Torej se jej je Bogoro-

— 86  -

clica še smejala! Vstala je in se čutila sko-
ro močno. Videla je, da sedi Dimitrij pod
drevesom na nizki klopici; ni je hotel
motiti v molitvi. Šla je bliže k njemu P
legla v travo, ki se je, velika in polna
cvetja, zgrnila nad njo kakor valovi je'
zera; visoko, visoko nad njo je zijala niO'
dra propast neba, in šum dreves in Neve.
katere temen, globok rokav je tekel mimo.
je polnil njen sluh z veličastno godbo.

Dolgo sta molčala.

»Dašenjka,« je začel Dimitrij, »ti si
čudno dekle. Mlada si in krasna in vendaf
si žalostna, tako žalostna. Veš, kako te
ljubim, in vendar mi nisi nikdar zaupala*
kaj te teži. Povej, zakaj se ne brigaš Z3
svet, zakaj te ne veseli nič, kar veseli
druge? Niti radovedna nisi. Ležiš tu v
travi in gledaš v nebo, in nekaj korakov
od tebe plove v smehu in pogovoru P°
reki prebivalstvo celega mesta v slavnost'
nem razpoloženju; ti se ne brigaš za to-
Za temi drevesi pride po cesti, posuti s
peskom, za nekaj trenotkov najsijajnejši
dvor sveta, — in tudi za to se ne brigaš;
mislim, da bi niti ne dvignila glave, če bi
prišli tu mimo naju. Morda že niti ne veš,

— 87  —

da sem ti zjutraj pripovedoval, kako je
Prišel včeraj v Petrograd eden najboga¬
tejših vladarjev Vzhoda, kako ga je celo
mesto pričakovalo na ulici, da bi občudo¬
valo bajevni lesk briljantov in rubinov, s
katerimi je bil pokrit in o katerih je šla
govorica pred njegovim prihodom?«

»Ah, spominjam se,« je odvrnila krat¬
ko.

»In vendar gledaš v nebo in se ne
zganeš, dasi sem ti povedal, da je v senci
bližnjega drevoreda možno srečati ta
sprevod, lesketajoč se dragih kamenov.
Ali nočeš, da bi šla kakor ves ostali Pe¬
trograd občudovat zapadajoče solnce? Ali
si nočeš pogledati sijajnega umetnega og¬
nja, ki se zapali v čast našemu azijskemu
gostu, kakorhitro se stemni?«

Darija dolgo ni odgovorila, a končno
ie prišel njen glas, sladek in miren, iz va-
lo vaj oče se trave, polne cvetja.

»Ali bi te zelo presenetilo, Mitko, če
bi tako bitje, kakoršno sem jaz, mislilo
več na nebo kakor na ta svet?«

Dimitrij je planil kvišku in bil v tre-
notku poleg nje.

«8  —

»Ti misliš na smrt? Ali se še vedno
čutiš bolno? Ali si želiš umreti?«

Darija je sedla.

»Ne, ne,’ne še,« je rekla tiho.

Ko je hotel za trenotek zopet govo¬
riti, mu je položila roko na usta.

»Molči,« ga je prosila, »pusti govoriti
drevesom in šumeti reki.«

Za nekaj časa pa je pričela sama go¬
voriti.

»Ne vem, zakaj mi je tako ljubo ve¬
deti, da se ta velika voda le nekaj kora¬
kov od naju vali proti rriorju in da je nebo
tako visoko in zemlja tako široka. Morda
zato, ker sem bila toliko časa zaprta v
tesno sobo. Tu mi je tako kakor mi je bilo
pri nas doma v gozdu. Veš, jaz sem do¬
ma v oloneški guberniji. Niti verjeti ne
moreš, kako znamo mi biti srečni, mi u-
bogi mužiki, če smo sami med seboj. Moj
Bog, kako lepo je bilo pri nas v sobi. In
tako čudne reči so se pripovedovale tam,
ko sta razsajala zunaj mraz in veter in je
notri grel ogenj. Vedno se mi zdi, da so
samo te naše revne vasice resničnost,
vse drugo bi primerjala z dekoracijami
v gledališču. In to, kar verujemo mi pri-

— 89  -

Prosti ljudje, je tudi sveta resnica, dasi vi
rporda imenujete to vraže. Sama sem sta¬
la neverna med vami, a zdaj se zopet po-
boljšujem. Kar sem pozabila, se mi vrača
v spomin. Veš, moj ded je bil kakor pre¬
rok v starem veku. On je vedel vse, na
kar je ostali svet že pozabil. Živi še ved¬
no in mislim, da bo živel še dolgo, dolgo.
Oh, jaz bom že davno pokopana v črno
zemljo smolenskega pokopališča, in on bo
Še vedno gledal k Bogu v nebo s svojim
jasnim pogledom in — s čisto vestjo. Zdaj,
ko sem, to, kar sem, bi ne smela stopiti
Predenj, toda obiščem ga, ko umrjem.«

»Ti blazniš, Dašenjka,« je rekel Di¬
mitrij ginjen.

Toda ona se ni brigala za njegove
besede in je nadaljevala:

»To bi se čudil, Dimitrij, če bi videl,
kako vabijo pri nas umrle v goste. Raz¬
postavijo se tri mize, namreč ena pred
Vrata koče, druga v vežo in tretja v izbo,
in na nje se postavijo jedila. Nato gredo
Pred hišo, moj ded na čelu, in njegov glas
zveni čisto drugače kakor običajno, ko se
klanja praznoti in govori: »O, moji dragi!
Ali ste trudne, dušice? Vstopite in jejte!«

— 90  -

In veš, Dimitrij, koga pozdravlja tako?
Iz groba vstale! Nato gredo ded in drugi
od mize do mize in pri tretji ostanejo. »0
moji dragi, mraz vam je v zemlji, ali ni
res? Ogrejte se pri ognju, dušice!« In po¬
tem jedo živeči za mrtve, in ko snedo.
odpro okno, izobesijo odejo, po kateri so
spustili kakega sorodnika v grob, in kliče¬
jo k ognju: »Čas je, da se vrnete domov;
ušli ste, in pot je dolga. Naj vam bo le ta
odeja mehka pot! Pojdite zdaj v božjem
imenu!« Vidiš, Mitko, moj ded in vsi ve¬
rujejo, da se umrli nevidno spuste po odeji
z okna v grob kakor na dan pogreba. Ah,
tudi jaz verujem, da je mogoče po smrti
tako biti gost v tej stari hiši, vstopiti čeZ
dragi prag, kjer je poleti sedevala mati,
sedeti pri gonju, greti srce, ki se je ohla¬
dilo, in oditi skozi to ljubo okence, skozi
katero sem gledala v zvezde... In moj
ded povabi po moji smrti k sebi svoje dra¬
ge dušice, jaz pridem ž njimi, in ko nas
pozove, naj vstopimo in si odpočijemo,
se mu oglasimo in mu povem, da me ne
bolijo noge, ampak srce.«

Vzela je v roke majhen bizantinski
križec, katerega so jej obesili pri krstu

— 91

okoli vratu, in strastno poljubljala male,
neštevilne glave svetnic in angeljev, ka¬
tere so bile na naiven način naslikane na
cenenem emajlu; nato je omahnila počasi
nazaj v travo, ležala tam kakor v krsti z
rokami, prekrižanimi na prsih, in poševni
žarki zapadajočega solnca, prosevajoči
med stebli, so jej tvorili v temnih laseh
okoli žalostnega obličja zlato glorijo. Bilo
je tiho, le voda je šumela v daljavi, in
drevesa so šepetala v višavi. Naenkrat je
zašumelo gorovje, Dimitrij se je ozrl, in
Darija se je hitro dvignila. Pred njima je
stal lija Vasiljevič Katnenskoj. Bil je bled
in shujšan.

»Tovariš,« je vskliknil Dimitrij, »ti jsi
bil bolan resnejše nego sem mislil! In ka¬
ko si prišel sem kakor da si padel z ne¬
ba?«

Darija se je opirala na bližnje drevo.

»Že je prišel ženin, in popu ni več
treba čakati,« je zvenelo v njeni notra¬
njosti, in jezila se je, da jej prihajajo v
glavo tako neumne stvari. To je moral biti
spomin iz neke bajke. Pozdravila je lljo z
onim poklonom, s kakoršnim pozdravljajo
vaška dekleta in otroci barina. Glava jej

— 92  —

je bila tako slaba, da je za trenotek poza¬
bila, da ni doma v svoji rodni vasici. Zde¬
lo se jej je, da je lija ni videl, kajti ni jej
odzdravil. Dimitrija je ta neuljudnost nje¬
govega prijatelja razžalila, in obličje mu
je potemnelo. Tudi za to se lija ni menil,
kakor se je zdelo: razlagal je vzrok svo¬
je prisotnosti. —

»Prišel sem pravkar v Petrograd.
Hotel sem iznenaditi svojo sestro, pa je
nisem našel doma. Rekli so mi, da se je
peljala na otoke gledat umetni ogenj. Z
Bogom, grem jo iskat.«

»Rad bi spregovoril s teboj nekaj be¬
sed,« je rekel Dimitrij s temnim pogledom.
»Dašenjka, ostani tu blizu, vrnem se hi¬
tro.«

Prijatelja sta odšla; ko sta bila že to¬
liko oddaljena, da ju Darija ni mogla niti
videti, niti slišati, je začel Dimitrij:

»Ti veš, lija, da sem tvoj odkritosr¬
čen tovariš. Poznam tvoja stroga načela
in jih spoštujem, toda čudim se, da sega
tvoja strogost tako daleč, da prestopa do¬
voljene meje. Kako moreš žaliti žensko
z ostentativno neuljudnostjo? Je to samo
maitressa, nad tem se morda zgražaš.

— 93  -

toda veruj, da se na dvoru klanjaš pred
damami, ki Dašenjke niso vredne. Takega
vedenja ne prenesem!«

lija je hotel nekaj odgovoriti, toda
glas mu je odpovedal, in v nepopisno Di¬
mitrijevo presenečenje se je spustil v jok.
Hotel se je premagati, in njegovo ihtenje
ie bilo radi tega tem strastneje, tem bolj
divje, tem strašneje. Končno je svoje solze
hrabro premagal.

»Kaj ti je?« je vprašal Dimitrij bo¬
ječe.

lija se je razburil. »No, zakaj se še
naprej zatajevati. Ljubim to deklico bolj
od svoje lastne duše!«

Dimitrij se je prijel za glavo, potem
pa je gledal tako tesno prijatelju v obraz,
da je ta čutil njegov gorki dih.

»Ne misli, da blaznim,« je zopet začel
lija, »ali boljše rečeno, vedi, da blaznim,
da več nisem: gospodar svojih čutov. Va¬
ran od deklice, ki je bila moja prva ljube¬
zen, sem se odrekel ljubezni za vedno in
mislil, da sem odmrl strasti. Nisem je več
ljubil, in moja duša je žalovala za njo ka¬
kor za umrlo. Tu se mi je prikazala Darija.
To me je zadelo kakor udar groma. Moja

— 94 . —

duša, domišljija, čuti, vse je bilo napolne-
no ž njeno prikaznijo, čutilo njen čar, silen
in neodoljiv kakor smrt. Z vso svojo silo
sem se bojeval proti tej prikazni, ki se mi
je vsiljevala podnevi in ponoči, samemu
sebi nisem hotel verjeti, kazal sem svoje
preziranje in mislil, da nalažem samega
sebe. A nalagavam samo njo. Ta nesreč¬
na, nemožna strast me je vrgla na rob
smrti, ko sem bežal odtod na deželo. In
kaj mi hoče biti ta deklica, ki se proda
po dvomljivi preteklosti glupemu Ivanu,
ki se, ko se je je nasitil on, vrže v na¬
ročje tebi in si morda poišče jutri že dru¬
gega ljubčka! Drug drugemu jo podaja ka¬
kor mrtvo stvar, in ona pada nižje in
nižje... Vse to sem si rekal toliko časa,
da sem si verjel... Tu jo vidim pred tre-
notkom ležati v travi, krasno kakor svet¬
nico, slišim njen glas in njeno čudno sa¬
njarjenje! Glej, in zopet padam v njeno
moč, vnovič obvlada mlojo dušo kakor
Bog! Več se ji ne morem braniti! Di¬
mitrij, če Darijo ljubiš, se me varuj! Zah¬
tevam jo s polno silo svoje duše, z vročim
tokom svoje krvi in z vsakim udarcem
svojega v hrepenenju umirajočega srca!«

95  —

Iztrgal se je iz rok svojega prijatelja
m izginil med drevesi. Dimitrij je bil ka¬
kor omamljen. Naenkrat se je v njegovi
notranjosti posvetilo. Ni bilo dvoma, da
ljubi ona Iljo kakor lija njo. In drug pred
drugim sta se zatajevala, in srce obeh je
mrlo v hrepenenju, vedno rastočem in
nikdar zadovoljenem! Kaj ima priti iz te¬
ka? Ali ma povedati Dariji, kaj je prav¬
kar slišal? Ne, to je bilo nemogoče. To bi
Pomenilo toliko, kakor izročiti jo drugemu
brez boja. Bilo bi to morda velikodušno,
toda za tako žrtev ni imel moči. Ne, hotel
si je pridobiti njeno ljubezen; ali ni imel
Pravice do nje? Hitel je na prostor, kjer
jo je pustil, kakor v strahu, da je več ne.
najde tam, in ko je prišel tja, je res ni bilo
lam. Kriknil je, da je prepodil ptiče z dre¬
vesa, in hitel v gozd. In glej, tam je se¬
dela na klopici, mirno in nepremično, in
visoka, temna postava nepoznanega mo¬
ža je stala pred njo in se živo razgovarja-
la ž njo. V trenotku, ko se je prikazal Di¬
mitrij, je odhitel nepoznanec v senco go¬
zda in izginil popolnoma, predno je pri¬
šel Dimitrij na mesto, kjer je sedela de¬
klica.

— 06  —

»Dašenjka, ti si z nekom govorila?«

»Da.«

»S kom?«

Trenotek je molčala.

»Bil je to neki častnik. Bil je vsiljiv in
je odšel, ko te je zagledal. To te presene¬
ča? Tako vsakdanja reč! Ne govoriva
več o tem!«

Darija je bila vesela, hotela je videti
umetni ogenj, potem pa je na polovici pota
priznala, da je lačna in bi raje večerjala-
Šla sta v traktir, slikovito obraščen z di¬
vjo trto, in si naročilo večerjo v majhno
sobo z razgledom na vrt, poln pestrih
cvetlic. Dimitrij je izpil nekaj steklenic
šampanjca ter postal izvanredno zgovo¬
ren in zelo ginjen. Da se je dotikala Da¬
rija jedil le tako »s koncem zob«, kakor
pravijo Francozi, tega ni niti opazil.

»Darija,« je rekel po kratkem prerni-
šljanju, če bi hotela, boš lahko moja žena.
Kaj me briga tvoja preteklost? Ljubim te,
in ti vendar tudi ljubiš mene?«

»Da, Mitko, kot svojega brata, svo¬
jega tovariša.«

»Ne bolj?«

97  —

»Ne. Ali sem ti kdaj rekla, da te lju¬
bim?«

»Res, tega nisi rekla nikdar.« Povesil
je glavo, toda za trenotek je bil zopet
vesel in je govoril o umetnem ognju.

»Vendar je škoda, da nisva šla tja,«
jej je rekel; »morda bi bila videla deman-
te in rubine tega azijskega despota; ali bi
te pogled na ta njih blesk in sij ne bil ve¬
selil ?«

»Jaz sem jih videla, te demante in ru¬
bine, ki ti danes neprestano blodijo po
glavi,« je rekla prebledevši, in Dimitriju
se je zdelo, da je močno zatrepetala.

»In kje si jih videla, golobičica?«

»Ko sta odšla ti in II— ti in tvoj pri¬
jatelj,« je začela s tresočim se glasom,
»se mi je zahotelo, da bi se nekoliko izpre-
hajala. Zdelo se mi je, da so mi noge ne¬
kako odrevenele. Prav, grem torej po go¬
zdu in pridem v širok drevored, ki se je
sklanjal nad menoj kakor hodnik. Bil je
tam ljubezniv, tako krasen polmrak. Na¬
enkrat zaslišim topot konjskih kopit, in
glej, Čerkesi na belih konjih pridirjajo po
drevoredu. Skočila sem na stran, in nalik
kometu je letel mimo mene sprevod ka-

7

98  —

kor v bajki. Dame, oblečene v belo svilo,
s pajčolani, visečimi z glav, gospodje v
zlatih uniformah in potem nekaj mož tem¬
ne polti, blestečih se demantov, vse to je
švignilo mimo mene kakor sen. Kako se je
to bliskalo in lesketalo v gozdni temi! In
te žareče, divje oči teh temnih mož! Ali
je bila to resničnost? O, ko bi bil to samo
sen! Komaj so namreč izginili, ko se je
prikazal mož, s katerim si me videl go¬
voriti, ■— ah, mraz me obhaja!«

Darija si je zakrila obličje in nato
je začela požirati ledeno vodo.

»In kaj ti je rekel ta mož?« se je zlo-
bil Dimitrij.

»O, rekel mi je samo, da sem najpo¬
polnejši tip ruske krasote. Mislim, da to
ni neuljudnost.«

»Gotovo ne. Toda kaj ti je rekel da¬
lje?«

»To je brez pomena,« je odvrnila.
»Toda odkrito rečeno, trudna sem in ra¬
da bi šla domov.«

Med tem, ko je plačeval Dimitrij ra¬
čun, je vzela Darija iz žepa nekaj majhne¬
ga, belega. Opazovala je to reč z izbu¬
ljenimi očmi, kakor nekaj strašnega, in

- 09  —

vendar je bila to samo vizitka. Ko jo je
ogovoril Dimitrij, jo je hitro spravila in
se dala peljati domov. Ko je šla v svojo
sobo, je obstala na pragu.

»Čuj, Dimitrij,« je začela nesmelo.
»Ali ni govoril tvoj prijatelj s teboj o svo¬
jih zadevah ? Slišala sem, da mu gre
slabo.«

Dimitrij si ni želel dolgega pogovora
o liji, torej je odgovoril kratko:

»Ni mu pomagati, njegova reč je
brezupna.«

»Vendar je še mogoče, da najde po¬
moč,« je rekla s čudnim smehljajem in od¬
šla.

Zjutraj pri zajutreku je našel Dimitrij
na mizi listek. »Prijatelj, odšla sem in ne
vrnem se več k tebi. Hvala ti! Z Bogom!«

VII.

Prva Dimitrijeva misel je bila, da je
Darija končno uganila Iljino ljubezen in je
ubežala k njemu. Toda ko je prišel k liji,
ga je prvi pogled v njegovo obličje pre¬
pričal, da se je motil. lija je bil bledejši in

100  -

otožnejši nego prej. Dimitrij mu je pripo¬
vedoval. kako je dekle izginilo, in lija je
poslušal molče.

»Ni vredna, da bi dalje mislila na
njo,« je končal Dimitrij. »Nadcenjeval
sem jo. Zdela se mi je drugačna kakor
ostale ženščine njene vrste. Kakor hitro
je videla v gozdu blesk dragih kamenov
tega azijskega despota, je bila kakor iz-
premenjena. Ko mi je pripovedovala to,
je bila vsa bleda. Ni dvoma, da se je pro¬
dala onemu možu, s katerim sem jo videl
govoriti. Najbrže jej je obljubil kake bri¬
ljante. Temu se to kupljivo pleme seveda
ne more ustavljati.«

»To dekle mi ostane uganjka,« je
odvrnil lija. »Zakaj se je odrekla triumfu
gledališča? Zakaj je odšla iz palače kneza,
ki jo je tudi obsipal z demanti? Sam si mi
rekel, da ni prinesla pod tvojo streho niti
najmanjšega nakita in da je živela s teboj
skoro v revščini.«

Dimitrij je molčal, in lija je dodal:
»Bodi kakorkoli, najboljše je na to dekle
pozabiti. Pozabi, prosim te, tudi vse, kar
sem ti pripovedoval v bolnem razburje¬
nju včeraj v gozdu! Včasih se mi zdi res,

101

da nekdo drugi govori iz mene in dela za
ine. Moral bi vprašati za svet kakega psi¬
hiatra.«

Globoko se je zamislil in po dolgem
molku rekel Dimitriju: »Če bi ne bilo moje
sestre, bi se preselil iz Rusije in iskal po
širnem svetu svojo srečo, srečo, ki se ta¬
ko trdovratno obrača od mene. Trpel sem
tako dolgo in tako silno, da pod besedo
sreča ne morem razumeti nič drugega ka¬
kor mir. Ko bi mi bilo dodeljeno, odpočiti
si od prežitih bolečin kje v nepoznanem
kotičku sveta in tam umreti!«

»Moj lija,« je odvrnil Dimitrij, »ti se
vdajaš preveč črnim mislim. Vem, da te
ne muči samo nesrečna ljubezen, ampak-ti
greni življenje tudi krivica, ki se ti godi
pod zaščito različnih zakonov in takozva-
nega prava. Res, lija, ne čudim se ti. Kako
mirno oropajo človeka njegovega imetja,
njegovih nadej, njegove eksistence, s fra¬
zo na ustnicah, »da so v zakonih pomanj¬
kljivosti«! Če bi postal nihilist, bi se ti ne
čudil. Odkrito rečeno, doslej sem bil pre-
lahkomišljen, da bi se mnogo brigal za to,
kaj hočejo naši nihilisti. Toda če je njih
načelo to, da bi bilo boljše nič nego to.

102  —

kar je, da je boljše nobena družba, nobeni
zakoni in noben red nego ti, ki jih imamo,
— bi skoro pristopil k njim.«

lija mu je podal roko v slovo.

»Da, boljše je nič, boljši je velik grob,
smrt, noč, nego to, kar se običajno imenu¬
je svet, sreča, smoter. Toda priznavaje,
da sva razburjena, da v tem trenotku ne
moreva soditi mirno, preloživa pogovor o
teh rečeh na drugič.«

Dimitrij je šel in blodil brezciljno po
ulicah; pri vsakem koraku je mislil, da ni
mogoče drugače kakor da se mora sre¬
čati z Darijo; kadarkoli je zavil okoli ogla,
je pričakoval, da se mu naenkrat prikaže,
in iskal jo je v vsaki kočiji, ki je švignila
mimo njega. Toda Darije ni bilo nikjer.
Dan je minul za dnevom, teden je potekel
za tednom, in o izginili deklici ni bilo niti
duha, niti sluha.

Med tem je živel lija najgrenkejše ure
svojega življenja v popolni ločenosti od
sveta. Spomin na Darijo mu je glodal srce,
v mislih se je pogražal v misterij velikega,
otožnega očesa, globokega kakor prepad,
in iskal tam rešitve zagonetke ljubezni,
porodivše se naglo kakor blisk in traja-

10 :-! —

joče na veke. Če se je utrudila vsled raz¬
mišljanja njegova fantazija, se mu je zopet
razgrevala kri; spominjal se je onega
egiptovskega plesa v traktiru, teh dra¬
žestnih kretenj, tega koprnečega telesa,
polnega hrepenjenja in razkošja, katero se
inu je ponujalo tako naivno, brez vsake
sramežljivosti, nalik telesu ne zavedajo¬
čega se deteta. O, ta mamljiva poezija, to
divje rajanje čutov! In potem zopet se je
spomnil onega nerazumljivega izraza na
njenem obličju, ko je prišla k njemu na
balkon in položila svojo roko na njegovo.
Kako je bila otrpla! Ali se ni zdelo, kakor
da je bledela strasti in kakor da mu je
njena duša klicala; »Ljubim te, o, ne pre¬
mišljaj o moji osebnosti in vzemi me ka-
koršna šemi!« In lija si je lomil roke. Za¬
kaj tedaj ni razprostrl svojih rok, zakaj je
ni pograbil in ubežal ž njo daleč, daleč, v
megle neznanih pokrajin, ki so brez ljudij
in polne šepetajočih dreves in globoko
tekočih vod?... In iz teh sanj je padel
zopet na trnjevo ležišče nevesele resnič¬
nosti, in temni oblaki brezupne bodočnosti
so se valili nanj od vseh stranij. Ganljiva
slika krasne, čiste njegove sestre je pri-

104  —

plavala na površje iz -mislij njegove ranje¬
ne duše, videl jo je zapuščeno, osirotelo,
oropano očetovskega premoženja, iščočo
preživljenja pri tujih, brezčutnih ljudeh.
Nobenega upanja ni bilo, njegova reč je
bila izgubljena, že se je odrekel tem re¬
čem, svojo usodo je izročil rokam svojega
advokata in čakal vsak trenotek, da se od-
pro vrata, da vstopi advokat in reče: »To¬
rej vse je končano. Niti vi, miti vaša sestra
nimata več kopejke - in tu je moj račun.
Glejte, da ga nekako poravnate!«

Ta trenotek, ko se mu je tako živo in
neodoljivo vsiljevala ta misel, je obstala
pod oknom kočija. lija se je premagal,
da bi bil videti kolikor mogoče miren,
kajti bil je prepričan, da se izpolni njego¬
va vizija o advokatu. Koraki so se bližali
vratom, toda bili so hitri in lahki kakor
koraki košute, vrata so se razletela, in
visoka, plemenita deklica je planila v sobo
in se plakaje vrgla na njegove prsi. Bila
je to njegova sestra. lija jo je skušal tola¬
žiti.

»Ali ne vidiš,« se mu je nasmehnila
s solzami, »da plakam radosti?«

105  -

lija je bil tako presenečen, da ni mo-
šel odgovoriti. Ali ni še radost izginila,
ali je še hodila po svetu in še obiskovala
ljudi?

»Ti si se čisto odrekel najinim re¬
čem,« se je blaženo smehljala Marta, »in
vzela sem jih jaz v roke, in vse se je kon¬
čalo srečno.«

Vrgla je na mizo nekake spise, in lija
jej je skoro strogo gledal v obličje.

»Marta,« je rekel, »ni mogoče, da bi
se hotela šaliti. Kako bi bila ti vodila reči,
katerih ne moreš razumeti? Ne vem, za¬
kaj m,e delajo tvoje besede nemirnega.«

»Bodi miren in poslušaj,« je odvrnila
Marta ter povesila oči. »Toda zdaj je tudi
meni težko,« se je prekinila; »bojim se,
da z mojim ravnanjem ne boš zadovoljen.
Najboljše bo, če ti povem vse, od začetka
do konca.«

»Ko si bil še na dopustu,« je začela
Marta pripovedovati, »me je obiskala mla¬
da, krasna, neobičajno zanimiva dama.
Rekla mi je, da je sorodnica enega onih
ljudij, ki so zapeljali najinega ubogega
očeta na blodno pot nesrečnih podjetij.
Svojega imena mi ni hotela povedati, po-

praševala je samo po najinih zapletkah,
in ko je slišala, kako brezupna je najina
reč, mi je dajala pogum, in res sem čutila
veliko olajšanje, v duši mi je začelo kaliti
upanje, pričakovala sem, da pride rešitev,
rešitev iz njene roke... Povedala ti ni¬
sem. niti besedice, moj lija; strogo mi je
prepovedala, da bi jo kje omenila, zlasti
napram tebi. Molčala sem, toda vdajala
sem se smelim sanjam, gradila sem cel
roman. Kako sem si mogla skrivnostno
prikazen mlade dame pri meni razlagati
drugače kakor iz ljubezni, ki jo goji ona
do tebe? Videla sem, kako te reši, bila
sem prepričana, da je to hčerka in ne
samo sorodnica enega onih nepoštenih
špekulantov, videla sem, kako ti polaga
k nogam celo svoje bogastvo, kako te
prosi, da odpustiš pokojniku, ali slišiš?
Pokojniku pravim, kajti moja krasotica je
bila v žalni obleki, ko me je obiskala. —

Tvoje srce bo po njenem krasnem
činu ginjeno, sem si sanjala, vzameš jo v
svoje naročje, ljubil jo bodeš, tvoja bode,
in vsi bodem'o tako srečni, tako srečni!«

»Sanjarka!« se je nasmehnil lija.

107  -

»O, ne misli, da sem neprestano sa¬
mo sanjala,« se je branila Marfa. »Ne bom
govorila o tem, koliko sem trpela, ko se
le najina reč slabšala in ko si ti postajal
dan na dan zamišljenejši. Bili so trenotki,
ko sem se že tudi jaz odrekla vsakemu
upanju ... Krasna neznanka je prišla zo¬
pet; temu je pet dnij. Bila je bolj bleda in
suha kakor pri prvem obisku. Njena kra¬
sota je bila silnejša, toda srce se mi je kr¬
čilo, ko je govorila. Kakšna bol, kakšna
žalost je bila v tem glasu! Mislim, da go¬
vore tako samo umirajoči. »Gospodična,«
mi je dejala kratko, »rekla ste mi, da je
odločitev v vaši reči odvisna od osebe,
katero je treba podkupiti. Omenili ste tri¬
deset tisoč rubljev, tu jih imate.« Nisem
vedela, kaj naj odgovorim. »Delajte hitro
in ne posvetujte se niti z advokatom, niti
s svojim bratom,« mi je prigovarjala,
prijela me za roko in jo stiskala tako, da
bi bila skoro kriknila bolesti. Vzela sem
klobuk, zdelo se mi je, da jo moram v
vsem poslušati, imela sem pred njo pra¬
znoveren strah. »Ali vam je znan naslov
one osebe?« je vprašala. — »Da.« —
»Prav, pojdite, doli čaka moj voz.« Skoro

— 108  —

nasilno me je vlekla seboj, in na celem
potu v kočiji nisva spregovorili niti bese¬
dice. V roki sem krčevito stiskala zavitek
bankovcev. Ko sva ostali pred hišo »one
osebe«, mi je rekla neznanka: Ne čudite
se mi, da tako hitim; bolna sem, morda
umrjem že jutri, in rada bi vzela gotovost
o vaši sreči s seboj na oni svet.« Letela
sem po stopnicah, da so se mi tresle noge.
Ko sem stala pred ,ono osebo’, nisem ve¬
dela, kaj naj rečem; dala sem se spoznati
in mu podala denar. Prisegala sem, da ti
ne veš ničesar o mojem koraku, in rekla,
da izročam tvojo in svojo usodo njegovim
rokam. Požiral je bankovce z očmi, in jaz
sem ubežala, ne da bi čakala njegovega
odgovora. Sramovala sem se mesto njega,
ki ni zardel, ko sem ga podkupovala.«

Marfa je umolknila; prestrašila se je
izraza na bratovem obličju.

»Ti se jeziš, brat? Ali nisem imela
postopati, kakor sem postopala?«

»Ničesar nisi imela storiti brez mo¬
jega dovoljenja, Marfa. Ne jezim se, kajti
neizkušena si, toda ne morem se ubraniti
neprijetnega čuta. Zdi se mi, da je moje
ime omadeževano. Podkupiti koga — «

109

»Toda rekel si mi vendar, da je najna
i'eč pravična!« je vskliknila deklica.

»Prisezam ti, da je temu tako! Toda
pripoveduj naprej, kaj se je zgodilo z ne¬
znanko! Ali je bila ,ona oseba’ zvesta
svoji besedi?

»Da, vsa reč je končana, proces je
odločen v najin prilog, tu ležijo akti....
In neznanka? »Slava Bogu!« je zaklicala,
ko sem ji na ulici šepetaje povedala, da je
vse v redu. »Slava Bogu!« je ponovila
nekolikokrat. Potem me je objela in pla-
1  kala. Prosila sem jo, naj mi pove, kdo je,
toda ni hotela. »Ne, ne,« se je branila, »to
je nemogoče.« Silila me je, naj sedem v
njeno kočijo, in ko sem se peljala po ulici,
sem se ozrla po njej; stala je nepremično
na mestu, kjer sem se poslovila od nje, in
gledala za menoj. Iz očij mi je izginila
šele, ko sem zavila za ogel. Od tega časa
; je nisem videla več.«

»Ne bo je nemogoče najti,« je rekel
Uja po kratkem premišljevanju. »Obiščeva
vse hčere onih trgovcev, s katerimi je
bil najin oče v zvezi. Ko jo najdeva, jej
vrneva denar, katerega nama je tako ve-

— 110

likodušno posodila, kajti zdaj sva dovolj
bogata, in ostaneva jej hvaležna do smrti.«

»In moj roman?« je vprašala deklica.

»Ne veš, kaj govoriš,« jej je odvrnil
brat. »Nikdar več ne bom ljubil in osta¬
nem neoženjen.«

Marfino obličje se je razžalostilo.

»Torej te je poleg najine tožbe težila
še druga bol?« je vskliknila sočutno in ga
začela poljubljati. Nato pa se je zopet
razveselila,

»Ah, to so le fraze!« se je zasmejala.
»Gotovo se zaljubiš, ko boš videl, kako
krasna je! Toda skoro bi bila pozabila!
Najina teta pripravlja majhno slavnost v
proslavo srečno končane tožbe, in zvečer
se popeljemo na Jelagin.«

»Prav, pelji se zdaj sama domov, jaz
pridem pravočasno k teti in se peljem z
vama na Jelagin; zdaj imam pa še nekaj
opraviti.«

Marfa se je odpeljala, in lija je odšel
k znanemu francoskemu zlatarju, katere¬
mu je prodal nekaj po četu podedovanega
nakita, ko ga je silila k temu potreba. Ne¬
koč je Marfa na izprehodu ž njim zagle¬
dala v izložbi vlasno iglo z metuljem iz

demantov in safirov ter dolgo ni nehala
sanjati o njej. lija je stopil v prodajalno, da
bi kupil to iglo za svojo sestro. Zlatar je
baš prebiral kup bajevno krasnih in ve¬
likih demantov, tvorečih zapestnice, ig¬
lice, različne zaponke, zvezde in uhane.
Zlatar se je začel z lljo pogovarjati.

»S temi kameni je v zvezi posebna,
zelo pikantna historija,« je pripovedoval
zlatar. »Generalu T..., ki je dvoril temu
zagorelemu vzhodnemu kralju, ki se je do
nedavno mudil v Petrogradu, je prišlo na
misel, da bi dal temu azijskemu despotu
tak dar, pri katerem bi požabil na svoj
oddaljeni harem. Generalu se je zdelo, da
zahteva čast Rusije, da jo reprezentuj,e
taka krasotica, ki bi vzbudila v tujem go¬
stu najvišji pojem o krasoti ruskih žena.
Spomnil se je deklice, ki jo je nekoč po¬
znal in ki mu je izza nekaj časa izginila
z obzorja. General je sicer izvedel za njen
naslov, toda vsa reč je bila težka, kajti de¬
klica je bila maitressa nekega plemiča in
je stanovala pri njem. Kako priti do nje?
General je blodil po ulicah in se trdovrat¬
no prepričal, da jo sreča. In res se ni va¬
ral; našel jo je na enem; izmed otokov

krasnejšo kakor je bila prej. Vedel je, da
je ne dobi drugače, kakor če jo zaslepi z
ogromnostjo svoje ponudbe. »Gospodi¬
čna-« je rekel, pristopivši k njej, »gospo¬
dična, ali bi hoteli za dvesto tisoč frankov
briljantov?« General mi je pripovedoval,
da se je prestrašil njene divje radosti, ko
je zaslišala te besede. Baje je zasadila
nohte v njegovo roko, kakor da ga več
noče izpustiti. »Hočem, hočem in čeprav
s tem pogubim svojo dušo!« mu je baje
kriknila na uho. »Torej pridite jutri k me¬
ni, tu je moj naslov. Izberete si kamene
sami in blago za obleko si naročite v pr¬
vih francoskih magaeinih. Vse po lastnem
okusu ... Toda vedite, da vam vsega te¬
ga ne dajem samo za krasoto vaših očij.
Te bogate darove dajem gospodični v
imenu mesta Petrograda. Saj veste, da je
prišel iz daljnih azijskih krajev k nam oni
kralj, o katerem govori celo mesto? Spre-
jemaje moje darove, postanete sami dar
— le za kratek čas, razumete?« General
mi je rekel, da je bil pet minut ginjen: baje
je prebledela kakor mrtva in brez besede
snela mali križec, kakoršne dobivate vsi
Rusi pri krstu, z vratu, ga poljubila, od-

— 113  —

šla na breg reke in ga vrgla daleč v vodo.
General jo je vprašal, kaj počne. Njeno
obličje je baje nekolikokrat vstrepetalo,
nato pa je rekla precej mirno: »Znano

vam je, general, bila sem pravoslavna.
Jutri pridem.«

Zlatar je umolknil in potem dodal:
»To vaše ljudstvo je tako bigotno in pra¬
znoverno; najbrž je hotela deklica s tem
reči, da se, vdajaje se temu busurmanu,
smatra izobčeno iz črede pravovernih
ovac.«

»Vaša historija je žalostna,« je rekel
lija in se zamislil.

»Toda nisem še pri koncu,« je nada¬
ljeval zlatar. »Deklica je prišla in si izbra¬
la te demante, katere vidite tu. Prizna¬
vam, da nisem videl nikdar krasnejšega
in žalostnejšega obraza, kakor je bil njen.
Dolgo mi ni šla iz glave. Prav... Ko je
odšel ta »busurman,« ko je bila deklica
zopet prosta, je prišla zjutraj v prodajalno
in mi prinesla svoje demante. Položila jih
je tu na mizo, zagledala se mi s tako
čudnim pogledom v oči in mi rekla: »Dajte
mi trideset tisoč rubljev in vzemite si svoj
nakit-nazaj!« Trideset tisoč rubljev, to je

8

— 114  -

bila nekako polovica resnične vrednosti.
Nisem verjel svojemu sluhu. »Gospo¬
dična,« sem začel, toda ni mi dala dogo¬
voriti. »Dajte mi trideset tisoč rubljev,
hitro!« Izplačal sem jej ta denar, in bil je
to najsijajnejši dobiček v celem času mo¬
jega bivanja v Petrogradu.«

lija je vzel iglo z metuljem in odšel
iz prodajalne, toda teh trideset tisoč ru¬
bljev mu je neprestano zvenelo v ušesih,
in telo se mu je treslo strahu in groze. Ni
si upal izgovoriti misli, ki mu je šumela v
glavi. Marta in njena teta sta se čudili,
kako more biti tako žalosten na dan tako
neskončne sreče, in upali, da izprehod na
otoke prežene njegove oblake.

Na otokih je bilo oni dan živo, kajti
dan je bil idealno krasen. Marta in njena
teta sta se izprehajali peš. Marta roko v
roki s svojim bratom. Na vrtu carske vile
na Jelaginu so se srečali z Dimitrijem, in
lija ga je predstavil sestri in teti. Dimitrij
je bil vesel, pozabil je že na Darijo, rekel
si je, da je popolnoma ozdravljen, da je
prišel končno do nazora, da je sreča ne¬
mogoča pri takih ženščinah; bil je čisto
prepričan, da je zakon edina zaščita proti

— 115  —

neurejenim strastem, in odločil se je, da
se oženi. Kako hvaležen je bil tej nezvesti
Dariji, da ga ni spravila v nikake dolgove,
ampak se je tekom časa, ko je bivala pri
njem, baš nasprotno navadil skromnej¬
šega, rednejšega načina življenja. Ko ga
ie predstavil lija svoji sestri, je smatral to
za nekako plačilo za svoj krepostni sklep.
Z nehlinjeno radostjo je slišal iz Iljinih ust,
da je njegova reč tako srečno končana,
kapram Marti se je vedel tako nežno in
spoštljivo, da si je v trenotku pridobil te¬
tino naklonjenost. Hodili so po vrtu, po
gajih, poslušali petje ptičev, občudovali
krasoto solnca, zapadajočega v modre
v alove finskega zaliva, in končno najeli
dva voza, ki sta jih imela popeljati nazaj
v mesto. V enega je sedel Dimitrij s teto
>n v drugega lija z Marto.

Noč je bila topla, vsi predmeti so si
Pavzemali ono skrivnostno zunanjost, ka¬
tero jim daje oni prosojni somrak, ki vlada
n a severu poleti mesto noči. Iz opalnega
Polmraka se je nad mestom, kateremu so
Se bližali, odbijala zlata kupola svetega
Daka, in v njeni gladini je še gorelo soln-
c e, ki je že zapadlo v morje in je bilo dru-

8 *

— 116  —

gače že nevidno. Nabrežje, ulice in mo¬
stovi so bili prazni, le tuintam je švignila
skozi somrak nedoločna postava.

»Ah, da se mora tako krasen dan tudi ,
končati!« je vskliknila Marta. »Ali je mo¬
goče, da bi se hladno in malomarno vrnili
domov, legli in zaspali, kakor da tu zunaj
ni tako čarokrasno in kakor da nimamo
vzroka, veseliti se? Podaljšajmo te naše
krasne trenotke kar najbolj mogoče; naši
konji hitijo preveč; ali bi ne bilo boljše,
če bi šli peš in bi nas naša vozova sprem¬
ljala počasi poleg trotoarja? Ko se teta
utrudi, lahko zopet sedemo in potem se
šele popeljemo domov.«

Dala sta ustaviti kočijo, in Marta je
poprosila teto, naj jej izpolni njeno željo.
Teta je ugodila, pri zimskem dvorcu so
izstopili iz kočij, in mesto da bi se napotili
naravnost proti domu, so krenili na Nev¬
ski prospekt; teta sama je predlagala ta
izprehod. Pri Aničkinem mostu so hoteli
zopet sesti v kočije in se peljati domov
mimo Fontanke. Marta ni bila ob tej uri
še nikdar na ulici; bilo je za njo nekaj
čisto novega, gledati te prazne prostore,
potopljene v globok mir in v čarobno svit-

117

l°bo severne noči. Na vseh nazidkih cer¬
kva in palač so sedeli in dremali golobje;
bili so kakor izklesani iz kamena. In v ne¬
halo začudenje deklice so sedele povsodi
n a stopnicah, vodečih k portalom teh pa¬
lač in cerkva, mlade, elegantno oblečene
dame, šepetale med seboj, se tiho sme¬
jale, in nekatere izmed njih, oprte bodisi
°b steber ali balustrado, so dremale z na-
P0l odprtimi očmi.

»Kako srečna je misel teh dam, vži-
v ati noč tu pod širnim nebom!« je opom¬
nila Marfa nedolžno, ne slute, o kakšnih
damah govori. Teta je bila v zadregi, Di¬
mitrij je s smehljajem potegnil lljo za ro¬
kav.

»Ali ni to tukaj kakor v Babilonu?«
mu je šepetal na uho. »Tu sede te sve¬
tnice ljubezni na stopnicah pred cerkvijo
^ v ete Katarine kakor v gaju pred sveti-
Milite; manjkajo jim samo še venci
12  konopca na glavi!«

Bili so čisto tesno poleg stopnic, ve¬
dočih navzgor v cerkev; na najnižji stop¬
nici jc sedela ženščina v črni obleki, pod¬
pirala čelo z roko in gledala nepremično
v  tla. Marfa je stopila k njej, vskliknila,

jo objela in začela poljubljati. Njena teta
je vsled strahu in groze skoro omedlela
ter jo vlekla proč. Toda Marfa se ni ma¬
rala pokoriti.

»O brat lija!« je vriskala. »Našli smo 1
jo! To je ona, najina rešiteljica!«

Ženska se je iztrgala iz Martinega ob¬
jema, stopila na visoko stopnico in se
zravnala; njeno bledo obličje je imelo
izraz groze. V polsvitu poletne severne
noči sta spoznala moža — Darijo, lija je
besno kriknil, planil na njo bled kakor
smrt, potegnil jo kakor brezumen k sebi
doli, da se je opotekla in padla na tlak- *

»Tako globoko si torej padla!« je rjul
lija. »Med prostitutkami sediš, sama pro¬
stitutka!« Dvignil je roko, kakor da jo
hoče udariti. Darija je kriknila še glasneje
kakor on, tudi ona je bila besna, blazna.

»Ah, končno torej,« je kriknila vri-
skaje, »končno me torej žališ z besedo,
polno sovraštva, in ne samo s prezirljivim *
posmehom! Končno! Groziš mi? O, bij
me, bij! Ali vidiš, da ni mogoče pasti še
nižje? Dati se rediti od moža. ki sem ga
zaničevala, to je bilo malo! Prehajati iz j
rok enega ljubčka v roke drugega — kaj .

- 119  -

na tem! Biti robkinja divjakova, to še ni
bil vrhunec sramote! Zdaj sem sedla med
prostitutke. Pred trenotkom sta šla mimo
dva pijanca, eden me je sunil z nogo, in
drugi mi je pljunil v obraz! Ali si zado¬
voljen s tem, do česar sta me privedla
tvoj ponosni posmeh in tvoje neizmerno
preziranje?«

»Darija, nesrečnica, kaj govoriš?«
je viknil lija, in mraz mu je pretresel dušo.
»Da sem te jaz privedel na dno bede?«
Bil je naenkrat trezen.

»Da ti!« je kriknila in njen blazni po¬
gled je metal iskre in plamene. »Jaz te
ljubim! Jaz te ljubim! Ko si me zaničeval,
sem hotela tvoje zaničevanje zaslužiti v
polni meri! Ker nisem mogla biti srgčna,
sem hotela biti neskončno bedna; ker ni¬
sem smela niti sanjati o tem, da bi dosegla
tvojo ljubezen, sem hrepenela po vdarcu,
Po klofuti, zadani od tvoje roke. Kako topi
so ljudje, da ne pojmijo razkošja muk, da
ne vidijo, kako sladko je, trgati z nohti
svojo lastno krvavečo rano!«

»In nisi uganila, da te ljubim, da te
ljubim, da te ljubim?« je kričal lija v novi
besnoti. »Obsipala si me s svojimi dobro-

— 120  —

tami in mi skrivala svojo ljubezen! Hotela
si biti ponižna kakor svetnica in bila si
ponosna kakor vrag! Hotela si biti zvita
in bila si topa, kalkor kamen! Ne uga¬
niti, da urarjem v ljubezni do tebe!«

Darija ga je gledala, dvignila roko k
čelu, hotela krikniti, toda glas jej je odpo¬
vedal. Opotekala se je in padla kakor
mrtva na tlak. Ilija jo je dvignil in nesel v
svoj voz. Držal jo je tako tesno, tako
trdno, 'da mu je prišel krč v roke; več je
ni mogel izpustiti. s

»Pelji!« je zaklical izvozčku z gla¬
som ranjenega tura.

»Kam? Kam?« je vprašal ubogi iz-
vozček, tresoč se strahu, toda lija mu je
neprestano klical: »Pelji! Pelji« in mn

grozil s svojim besnim pogledom.

»Pelji kakor vihar, če ti je drago tvoje
življenje!« mu je kriknil na uho. lzvozček
je udaril po konju in mu pustil prosto vo¬
ljo, naj krene kamorkoli; lasje so se mu
ježili. Peljal je mrtvo truplo in blaznega.
Zdelo se mu je, da ga poganja naprej celo
peklo vragov. Konj, preplašen kakor nje¬
gov gospodar, je letel kakor izstreljena
pušica naprej v svitlo noč. Hiše, mostovii,

— 121  -

spomeniki, stolpi, cerkve, vse je v mraku
' e  švigalo mimo njih, in lija je neprestano
klical nerazumljive besede, in Darija mu
je  ležala v naročju in se ni zganila. Naen¬
krat pa je odprla oči. Trenotek je gledala
v  njegovo bledo obličje in nato začela go-
v °riti; njen slabotni glas je kljub drdranju
v oz in toptanju konjskih kopit prihajal na
l 'ho, kop rneče po njenem glasu.

»lija,« mu je rekla, »ali nisi rekel pred
trenutkom, da me ljubiš? Sem kakor pi-
tana! Veš, napila sem se bede in se vpija¬
jta s solzami kakor v prislovici. Toda ne,
ne  motim se, rekel si, da me ljubiš. Prisezi
j' Pri čistosti svoje sestre, pri časti svo¬
jca imena, da nisi lagal, da me ljubiš!«

»Prisegam!« je vzkliknil. »In nikdar
v eč te ne izpustim iz tega objema. Darija,
t* si mi dražja kakor moja duša, dražja
kakor nebesa in Bog in njegovi angelji!«

Začel je pokrivati njeno bledo obličje
z  vročimi poljubi, toda ona se je obupno
branila.

»Ne, ne,« je kričala. »Vse, le ne po¬
kuha tvojih ust! Moj Bog, kakšno peklo!«

»Darija, ti me ne ljubiš?« je vzkliknil.

122  —

»Ljubim, ah, ljubim! Toda baš zatone
morem prenesti poljuba tvojih ust! Saj
veš — oni so me plačevali, ko so me po¬
ljubljali! O odpusti, odpusti!«

lija se je stresel in jo izpustil.

»Oh, kaj sem storila!« je tožilo dekle-
»On me ljubi in nikdar ne morem biti nje¬
gova ! «

Vzel jo je vnovič v naročje.

»Kaj govoriš!« je vskliknil. »Ti si
moja! Moja kri mi vre v žilah — «.

Položila mu je roko na usta in gleda¬
la okoli sebe. Peljala sta se poleg Neve, ,
voda je šumela tako blizu, tako blizu, kajti
prestrašeni konj je vozil po trotoarju, in
voz je vsak trenotek zadel ob ograjo na¬
brežja. Iz noči so se svetili beli stebri neke
palače.

»Čuj, lija,« mu je rekla z nekakim ve¬
likim mirom, ki se mu je zdel nenaraven
in ga je delal vrtoglavega, »čuj lija! Ko *
sem sedla danes, blazna vsled glada in
obupa, na stopnice one cerkve, kjer si me
našel, sem si rekla: »Prideš na dno pro¬
pasti in umrješ žalosti!« In umrla nisem
niti radosti, ko si mi rekel, da me ljubiš.

123  -

Vidiš torej, da moram sama iskati smrti,
ko beži pred menoj.«

»Ti blazniš! Zakaj bi umirala?« je
vskliknil bolestno.

»Umrjem zato, ker nisem vredna te¬
be!« je zašepetala, in rdečica jej je pokrila
obličje. Ta rdečica je bila kakor jutranja
zarija novo rodeče se čistosti, ki je rastla
kakor lilija iz duše padle deklice, ko jo je
ogrela s svojimi čudotvornimi žarki za¬
vest o Iljini ljubezni. Solze so jej stopale
v oči in jej počasi drsele po licih.

lija jo je ginjen hotel poljubljati, toda
Darija se je naenkrat dvignila in kakor
blisk planila iz voza. Letel je baš mimo
tebanskih sfing, sedečih nasproti akade¬
mije umetnosti na obeh sraneh širokih
stopnic, ki vodijo h gladini Neve. Darija
ni priletela v vodo, kakor si je želela, am¬
pak z vso težo je zadela z glavo ob visok
podstavek egiptovskega nestvora, kri jej
je zalila obličje, in šele potem se je neza¬
vestna valila počasi od stopnice do
stopnice proti vodi. lija je bil poleg nje,
predno se je potopila, pograbil jo za oble¬
ko in položil na stopnice. Klečal je poleg
nje in jo topo gledal; bil je uničen. Za

— 124

trenotek se mu je zdelo, da sliši okoli sebe
glasove; ljudje so se zbirali, in Dimitrijev
voz je prišel tudi; takoj se je spustil z
Marfo za lljo in ga zdaj končno došel. —
Marfa je objela polmrtvo dekle okoli pa¬
su, položila si njeno glavo na prsi in jej
kropila čelo s solzami. Darija je odprla
oči. Nikogar ni spoznala, šele čez nekaj
minut se je zavedela, kaj se godi ž njo.
Hotela je govoriti, in kri se ji je vlila iz
ust. Ležala je trenotek mirno in potem po¬
skusila vnovič.

»Hotela sem svoj križec,« je šepetala
liji. »Vrgla sem ga v Nevo, ko so me na¬
jeli v Ermitažo za onega —«.

Ni dogovorila, ampak krčevito se je
stresla, nasmehnila se Marfi in vnovič
omedlela. Dimitrij je dajal ukaze, kam naj
jo odneso. lija ni mogel spregovoriti be¬
sede. Ko so jo položili na prinešeno nosil¬
nico, da bi jo mogli odnesti, je pristopil k
nji in jo poljubil na čelo; bilo je že hladno
kakor marmor, Darija je bila mrtva.


VEST.

Roman iz serije ,, Rodbina M«ratovih“

'K

Ruski spisal: A. T. Šelljev - Mihajlov.
Prevel : F. A. P ... č.

Bila je pozna a gorka jesen. Dan je bil
oblačen, a vendar je parilo v zraku. »Ne-
v >hta bode,« so govorili od dela že trudni
; 'iudje. Poljska m mestna poletna dela so
bila že skoro končana, in delajoče ljud¬
stvo, ki je bilo šlo za zaslužkom, se je za-
Ce lo že povračati v svoje vasi — eni po
»železni«, drugi peš po stezi ob železniš¬
kih nasipih. Čistopoljska železnica je de¬
lala to pot dobro; venomer je bilo treba
Pripregati k vlaku vedno več voz. Pred
v $em so se polnili vozovi tretjega razre¬
da. V vlaku, ki je imel priti v Čistopolje
°b sedmi uri, je bil en voz posebno prena¬
polnjen. Zdel se je še polnejši radi pre¬
mnogih vreč, cul, inštrumentov in druge
s are, ki je ležala na tleh. Na vsaki po¬
daji so vstopali in izstopali potniki. Nasto-
P' in besede, tupatam spori in razžalitve

— 128  —

radi sedežev, radi kadenja mahorke,*)
radi napačno odprtega okna, so se doga¬
jale vsako minuto. Vozilo se je po večini
priprosto ljudstvo, ki ni bilo vajeno poto¬
vanja po železnici, — kmetje — delavci
in ženske — romarke in bogomolke,**) ki
so se vračale z obiskov »svetih krajev«-
Eni so izstopali povsem pred časom in so
se vračali znova s svojo prtljago, nepre¬
vidno zadevaje se s svojimi vrečami ob
glave potnikov; drugi so zopet zamujali
na postajah, kjer jim je bilo izstopiti, ter
so se hudovali, ker jih niso vzbudili o pra¬
vem času, napravljaje s tem veliko zme¬
šnjavo; tretji so se prosto jezili iz dolge¬
ga časa in brezdelja, radi neudobnosti,
tesnosti, slabega zraku in radi počasnosti
vlaka, češ: »peš bi prej prišli.« Vlak se je
v resnici pomikal naprej s polževim ko¬
rakom, ko da bi mu pohajale moči, ker je
moral voziti toliko ljudij.

Le ena ženska v tem vozu se ni gani¬
la s svojega mesta v kotu voza, kamor je
bila sedla pri odhodu vlaka. Medla, maj¬
hna, bledolična se je zdela vsa izmučena

*) Vrsta tobaka iz Malorasije.

**) Samostanska sestra.

— 129  —

od težkega gorja ali oslabela od dolgo¬
trajne bolezni. Njen še mladi, majčkeni
obraz, kakor stisnjena pestiča, je bil izžet
in razrit po prezgodnjih gubah; njeni pla¬
vi lasje so bili suhi in so se ji vidno ku-
štrali, ker so silili in viseli njih končki tu-
patam izpod klobuka. Videlo se ji je, da se
malo briga za nje kakor tudi za svojo o-
bleko; sploh se je jedva zmenila za vse,
kar jo je obkrožalo,za vso posvetno ničev-
nost, za življenske potrebe, ki silijo ljudi,
da skrbijo, gibajo, se prepirajo in borijo,
in: »čemu vse to? Vseeno čaka vseh isti
konec — smrt.« Njen nekoliko topi po¬
gled, ki je spominjal na pogled blaznih, je
bil obrnjen v prostranstvo. Morda se je
trudila, — ker ni videla, kaj se godi okoli
nje, — da bi zagledala nekaj takega, če¬
sar niso videli in česar niso niti mislili
njeni sopotniki, ki sta se jim poznala trud
in delo na obrazih. »Bogu, Bogu kaj odgo¬
voriš? Pred njega ravno kako stopiš?«
Slične besede izgovarja brezskrbno na
tisoče ljudij; ona pa živi samo temu, nekaj
časa sem skoro ni imela drugih mislij.

Nasproti njej je sedela druga ženska,
ki jo je očividno spremljala na potovanju.

9

130  —

Na postajah ji je hodila kuhat čaja, prina¬
šala ji je žemelj, slaščic in kolačkov; do¬
brohotno ji je podstavljala blazinico pod
bok, češ: »tako-le bode prijetnejše.« To
je bilo mlado, zdravo, rdečelično, »brhko«
dekle, — kakor so se izražali o njej mla¬
deniči, — z gibčnimi kostanjevimi očmi.
Bila je najbrže meščanka, oblečena v
črno kakor bogomolke ali romarke. Go¬
vorila je brez prestanka, otiraje si vsak
hip z okroglimi prsti svoje bujno-rdeče
ustnice in silno mahaje z debelimi toda le¬
pimi in belimi rokami.

In že z ozirom na to, kako treba v-
spodbujevati človeka ali mu predstavljati
svoje nasvete, — boljše od matuške Se-
rafime je ne najdete, - reče s pojočim gla¬
som, z mnogimi prehodi v intonaciji, ki
so tvorili poseben znak njenega govorje¬
nja. — Po vsej Rusiji jo poznajo. Ona zna
vse po predpisih, kakor bi čitala iz knjige,
kako in kaj mora človek delati in kaj mu
prinese med vsem tem koristi. To je dar
od zgoraj! Kdorkoli pride k njej, prihaja
po svet, po uteho ali po razvedrilo za
svoje mračne misli. Ne le naše mesto jo
pozna, — kaj naše Čistopolje: če na tem

— 131

kraju petelin zapoje, ga je na drugem sli¬
šati! — Celo gospoda iz Petrograda si
dopisuje ž njo, kakšno mnenje ima glede
te ali one stvari. Ko bi ne bila ženska,
ampak bi se bila rodila kot moški, — za
Prvega ministra pri carju bi bila. Toda,
kakor znano, ženska nima odprtih poti;
le radi moškega spola se gibljemo na sve¬
tu. Bog mi ne zapiši za greh. Ne pravijo
zastonj, da kura ni ptica, baba ni človek...

Govorilka se oddahne. Ženska, ki je
Se de!a nasproti njej, vzdahne.

— Da, tudi oče Jona mi je svetoval, naj
Se  obrnem ravno do nje po uteho za svoje
bolesti, — reče tiho ta poslednja.

— Kaj je boljšega, kaj je boljšega!^ -
v zklikne zvita bogomolka. — Sama na
Se bi sem skusila, kako zna matuška Sera-
bma človeku bodriti duh.

- Ali jo poznate že dolgo. Barbarka?
~~~ vpraša prva.

— Pet let od tega, — odgovori gibčno
dekle, — ravno od tega časa sem nekoli¬
ko razsvetljena.

Tu pogleda z vprašujočimi očmi svo¬
jo sobesednico ter reče navidezno v za¬
dregi.

9 *

— 182

— Ali nečesa vam nisem še pove¬
dala, Zofija Dmitrijevna?

— Ne? — odgovori poslušalka.

— Vi niste bili namreč takorekoč ves
ta čas pri sebi, — reče bogomolka, kot bi
pojašnjevala čudno okoliščino, da ni še
povedala svoji sopotnici vsega c  svojem
poznanju z matuško Serafimo.

Brzo si obriše z dvema prstoma ust¬
nice svojih zapeljivih, bujnih ust, se skloni
nekoliko k svoji sopotnici ter reče radi
skrivnosti nekaj tiše:

— Oreh, en greh se je pripetil z menoj,
mlada sem bila, neumna sem bila, — po¬
jasni ona. — Seveda, naše vedenje je žen¬
sko, mlado, neizkušeno: pride katerisibodi
priliznjenec, pove nekaj pustih, češ: »naj
bom tak ali tak, nališpan ali ne, pri meni
se boš oblačila v zlato, na pernicah se
boš nežila, — in mi dekleta povesimo
ušesa. Posebno naše vrste dekleta veru¬
jejo prerada v tem oziru! A potem vidiš,
kako kažejo ljudje s prstom za teboj: »viš,
kaj je našla na sprehodih!« Posebno pri
nas v mestu in tudi na deželi ti operejo
vse ude na telesu. Pri najlepši maniri te
omažejo s kolomazom. Tako sem jaz, vi-

dite, skoro zblaznela, ko se je zgodil z
menoj ta greh ter sem padla v nekako du¬
ševno mračnost. Le to vem, da nisem zna¬
la sama zase; čim dalje je trajalo, tem
manj sem si znala pomagati. Takrat pa mi
m Poslal sam Bog matuško Seraiimo v
odrešenje. Videla me je, opazila, da se na¬
hajam v obupnem stanju, da obžalujem
svoj greh ter me je pozvala k sebi. Izpra¬
šala me je vse; kako, s kom, kedaj, kaj
mislim storiti dalje. A kaj sem mislila ta¬
krat storiti: v vodo po glavi skočiti — to
| e  bilo vse. Začela mi je odsvetovati: kar

Padlo z voza, je na tleh, — pravi. —
je glava odsekana, ni več časa tožiti
Po laseh. Kar je preteklo, je preteklo, a
tf eba misliti o bodočnosti. Z obupom " ne
Popraviš greha. Z obupom le večjih gre¬
hov napraviš. Hvali Boga, da imaš še
z drave roke, da lahko delaš. Ako imaš
zdravje, ne umrješ od lakoti nikjer. Kadar

ti

Premine to, — pravi, a sama me gleda

Pepremično ravno proti pasu, njeno oko
Pa je kakor orlovo, vse pregleda nakrat,
Potem te vzamem k sebi, ako hočeš.—
lam pri tvojih ti izkljujejo oči radi tvoje¬
ga greha in razbobnajo povsod, ko ga

— 134  —

opazijo, a tukaj, — delati znaš, več mi tudi
ni treba. Za ta čas bi lahko šla od tod, da
bi bilo menj besedij. V Moskvi poznam
osebe, ki bi te sprejele za nekaj časa, a
tam preide vse. In tako, beseda je dala
besedo, ona me je vspodbudila in celo
razveselila. In tudi to: kdo je brez greha
in neprilik? Vse niso svetnice. Če ne gre¬
šiš, se tudi ne pokesaš. Povsem sem bila
oživela; čilost duha se mi je zopet povr¬
nila, postala sem prejšnje dekle. Ko je
bilo pri meni vse končano, pa sem stopila
k njej v službo.

— Ste imeli seveda otroka? — vpra¬
ša Zofija Dmitrijevna po tiho.

— Kaj pa; prikrivati se mi ne da:- imela
sem ga; — odgovori z vzdihom bogomol¬
ka ter povesi oči. hote dati svojemu obra¬
zu ponižen in bolesten izraz.

Ko bi ne bilo tega, bi se ne imela jaz,
dekle, o ničemer tožiti.

Njena sopotnica jo vpraša s strahom
in zmedeno:

— No seveda on .. on .. ta človek ...
seveda vas je pustil?

— To vprašate o zapeljivcu? — reče
Barbara ter odgovori zaničljivo: — Go-

1-35  -

tovo, zapustil; ne bi me bil, ali ko bi ne
bilo ... Kakor tisti, ki letajo za ženskami:
v zel je svoje, drugo je pustil...

Zaslišal se je težak vzdih njene so¬
potnice. Ona sama je skusila to. Ravno
r adi tega je bila tudi njena sreča izgub¬
ljena.

- Kako vas je to trlo, gotovo? -
šepne jedva slišno poslednja. — Grozno,
biti zapuščena ...

— Čemu naj bi se bila ubijala radi
Piega? — odgovori zaničljivo bogomolka.
~7~ Pustil me je, no in »prah« ga vzemi!
če hočeš radi vsakega potepuha plakati,
s i izplakaš oči. Svojo jezo sem hotela raz¬
liti nad njim, to je res, a za njega samega
Nii ni bilo mnogo mar. Sramota velika bi
bila, jela sem premišljevati, ko bi začeli
vsi s prstom kazati za teboj. Vidite, to mi
ie grizlo dušo. Dekle pa sem bila tako, da
Niso gledali mladeniči po naših cerkvah
Na sv. podobe, ampak vsi so obračali na
Ni e svoje oči. Sicer bi se bila morala radi
en ega zvitega hinavca potepati za vogli...
l^avno radi te sramote sem bila šla v Mo¬
skvo ter sem živela tam, dokler se ni vse

— 126

končalo, a potem sem se vrnila v Čisto-
polje k matuški Serafimi...

— A otročič? Je živ? — jo vpraša
druga ženska.

— No, pravzaprav, ne vem, — odgo¬
vori bogomolka. — Saj ga nisem niti sa¬
ma spravila v odgojevališče, ampak ona
žena, h koji sem se bila zatekla. Matuška
Serafima mi jo je priporočila ... Potem
sem prišla sem, stopila sem v službo pri
matuški Serafimi v zavetišču kot guver-
nantka in prodajalka. Od tega časa sem
torej tukaj v samostanu v zavetišču k
uslugam matuški Serafimi pri njenih za¬
sebnih poslih. Pošilja me na pot, sedaj v
Moskvo, potem v Petrograd ...

Prekrasno se nasmehne ter pokaže
dve vrsti močnih, zdravih in kakor biser
belih zob.

— Jaz sem pač na vse strani dekle!
— reče veselo. — Nikdar nisem mislila,
da bi bila tako zvita in smela. Ravno vse
moram napraviti, na vse paziti, vse na¬
redim. Matuška Serafima me nima za¬
stonj rada. Tupatam se izvoli pošaliti ter
pravi: »Ti si moj figaro«. Morda ste že
slišali, da zovejo figaro človeka, ki ima

- 137  -

slične lastnosti. In tako je prav dobro za
me, popolnoma prosta sem pri matuški
Serafimi. Zdi se mi, da bi ga ne vzela, ko
bi mi kakšen princ predložil ženitbeno po¬
nudbo. In bili so taki, ki so se mi približe¬
vali s ponudbami, no jaz pa nisem nespa¬
metna, da bi si sama svoje proste roke
zadrgala z vrvjo.

- Vi mislite stopiti med redovnice?
- jo vpraša Zofija Dimitrijeva.

— Kaj! Kaj! Čemu si valiti greh na
dušo? odgovori bogomolka skoro pre¬
strašeno zamahnivša z rokami. — Od žen¬
ske naše vrste se zahetva eno, a od re¬
dovnice drugo. Kar je v tvoji moči, tega
se poprimi. Jaz sem posvetno dekle, ki
skrbi za svoj trebušek, jaz ljubim svoje
telo.

V širokem nasmehu si sladko oblizne
debele ustnice, obriše jih s prstoma in po¬
novi:

— Ne, zakaj bi si valila greh na svo¬
jo dušo in se vezala z zaobljubami. Tu ni
nikakega premisleka. Sedaj ne bodem več
niti stanovala v samostanu, ampak pri
svoji teti. Sami sve ostali, hišo sve pode¬
dovali, in tupatam je padlo še kaj..  Ne,
kakšno silo imam stopiti v samostan!

— 138  —

Lokavo se nasmeje ter pristavi:

— Tudi če se ne omožim, ne sledi iZ
tega niti od daleč, da bi morala postati
redovnica. Tudi matuška Serafima razu¬
me to in me niti ne nagovarja.

Njena sobesednica začne zopet dre¬
mati, ali boljše, pade v svoje neodvrnljive
misli ter si zakrije oči. To se je dogajalo
pri njej često. Včasih, ko je imela odkrite
oči, bi celo mislil, da spi ali da vsaj ne vidi
in ne sliši ničesar, kar se godi okoli nje.
Bogomolka opazi to, se nasloni nazaj, po¬
brska v potni torbici poleg sebe in izvleče
od tam črez sredo prerezano žemljico, ki
je bila od znotraj namazana z maslom in
predeljena z dvema koškoma mesa. Za¬
čela je jesti. Jedla je z zavidnim tekom,
popolnoma se je zaglobila v to opravilo.
Poslastno je povživala prežvečeno jed ter
si oblizovala s končkom rdečega jezika
maslo, ki se ji je lepilo na ustnice. Za vse
sem gorka — reče sama pri sebi, — za
delo, za jed in za vse tako.

K njej je bila sedla neopazno z druge
klopi grda starka nizke postave s temnim
od gub razoranim obrazom, ki je bil podo-

- 139  —

ben pečenemu jabolku. Oči so ji bile glo¬
boko vpadle, radovedne in gibčne kakor
m *Š v progli.

— Ali prihajate od daleč, matuška? —
v Praša deklico s sladkim glasom, zlehka
m igaje in valjaje z brezzobimi usti.

Barbara, ki jo je bila prekinila nepo¬
klicana sobesednica ob nepravem času v
n ienem opravilu, je ni pogledala nič kaj
Prijazno s svojimi ostrimi očmi. Ko je vi¬
dela oguljeno jopico, nadeto na starkina
Pleča in porudečelo ruto, ki jo je imela na
g lavi, se je nehote stresla ter primaknila
bliže k sebi prtljago, ki je ležala na tleh
P°leg nje, češ: »še okrade me, če bo le
kaj za njo.«

— V svete kraje sve bili šli, — odgo-
v °ri Barbara kratko in suho.

- Iz Voroneža, seveda? — vpraša
starka ter privzdigne s koščeno in zvito
r °ko s počrnelimi nohti ruto raz levo uho,
da bi boljše slišala. Izpod rute so ji silila
c ela povesma suhih, popolnoma sivih las,
k’ so ji obviseli ob vpadlih skoro opeka¬
nih licih.

— Tudi v Voronežu sve bili in v Ki¬
jevu sve se poklonili svetim služabnikom,

140  -

— reče Barbara presledkoma. — Povsod
sve bili.

— Tako, tako! — reče starka, pritr¬
jujoče kimaje z glavo ter nadaljuje z vpra'
sanji: — Seveda vsled zaobljube. Ta žena
z vami ima sama morda kako nadlogo?

Bogomolka molči.

— K svetim služabnikom jih hodi
mnogo po ozdravljenje, — pojasni star¬
ka: — a tudi ljudje, ki znajo, mnogokrat
lahko pomagajo, če izvira bolezen od
hudobnega očesa ali od poškodbe. Zago¬
vor le je treba poznati in različne trave...

Barbara je skrbno posnedala žemlji-
čne ostanke, sesula je ostale drobtinice s
papirja na dlan in jih spravila potem celo
peščico v usta.

— Ta v črnem, ki je z vami, kaj je ž
njo? Je-li pokopala koga, ka-Ii? — na¬
daljuje starka junaško.

— Mož ji je umrl! — odgovori suho
mlado dekle ter začne vidno izgubljati po¬
trpljenje.

— A—h—a! — zategne značilno star¬
ka. — Glej, glej, jaz sem venomer pazila:
niti ni bolna niti ni zamišljena. A glej, to
je! Mož ji je umrl. Kakšna nesreča, beži-

- Ul —

te! Gotovo sta bila oba mlada, ljubila sta
se strastno, tako žaluje tudi ona.

Bogomolka je uporno molčala.

— Glej, glej! Pazila sem na vse, —
ponovi zopet starka, ki je pomolčala za
minuto v pričakovanju odgovora. — Sedi,
se ne zgane z mesta, kakor bi ne bila pri
zavesti, ampak v omedlevici. No sedaj pa
se razume: mladega moža je izgubila in
obup jo je napadel. Tako je z nami žen¬
skami. Le ljudje, ki znajo, morejo odpo-
moči. Smrt je — Božja volja. Mrtvega ne
obudiš s solzami. Tu bi je ne bila smela
peljati najprej k svetim služabnikom, ma-
tuška, ampak k ljudem, ki znajo. To je po¬
svetna zadeva. Tu...

— Kaj si pa misliš, ti žena! — prekine
Barbara vsiljivo starko, ker ni mogla več
trpeti. — On ni bil toliko mlad, ampak
star in zanj se ne gre.

— Sta—ar! — zategne starka. — Če¬
mu pa žaluje in hodi po božjih poteh? Je¬
li zapustil denarja v spomin svoje duše?

— Koliko radovednosti ipremorejo
ljudje, si ne moremo predstavljati! —
všklikne nevoljno mlado dekle ter se
udari z roko po kolenu. — Tu sedi člo-

— 142  -

vek, nikogar ničesar ne vpraša, ust ne
odpre, a drugi se vendar brigajo zanj:
in kako, in čemu, in zakaj... No torej,
izvolila je romati v svete kraje, — pa je
šla. Če hoče plakati po svojem starem
možu, — pa tpflače.

—Da, pa od kakih ljudij bo ona?
vpraša starka, ki se ni dala motiti po
rezkem odgovoru svoje sobesednice. —'
Trgovskega stanu ali plemkinja? Kako
se zove po imenu in priimku?

Barbara izgubi slednjič potrpljenje.

— Nu, matuška, ti znaš zadeti pravo
kakor reklamni list, — vsklikne ta po¬
slednja, razmaknivša roki. — Plemkinja
je. Zimina se imenuje, Zofija Dmitrijevna.
Pa dovolj, dovolj!

Nekdo je nalabko zakihnil za hrb¬
tom obeh ženskih. Barbara se je obrnila
in zagledala s svojimi gibčnimi in črnimi
očmi mladeniča, ki je bil nališpano oble¬
čen v dolgo sivo suknjo. Bil je vidno ze¬
lo ponosen. Njegovi črni in kodrasti lasje
so bili obilno namazani z neko mastjo ter
so se svetlih. Okoli vratu je imel zveza¬
no živorudečo svileno ruto. Črno sukne-
no kapo s svetlo kožjo streho je imel ne-

143  —

koliko smelo nagnjeno na eno uho. Po
zunanjosti je kazal biti prodajalniški
uslužbenec kake bogate prodajalnice na
deželi, kateri je znal voditi za nos go¬
spodarja in odjemalce ter pofrcal vsako
kopejko, ki jo je dobil v svoje kremplje.
Stal je za starkinim hrbtom, uprši se s
koleni ob klop ter poslušal, kakor je bilo
videti, radovedna in vsiljiva starkina
vprašanja, ki so ga obenem zabavala.

— Kako se briga marsikdo za tuja
opravila do groba, a morda na tem svetu
že zanj molijo kakor za rajnke, — reče
on prebrisano, namigaje Barbari.

—Da, se najdejo take Maremjane —
starke, ki jih skrbi ves svet, — odgovori
Barbara in se tudi nasmehne.

— Se hočete morda igrati? — predla¬
ga on ljubeznivo in vzdigne za klopnim
naslanjalom peščico posušenih orehov.

- Hvala. Zobe si varujem! — reče
ona ter se nasmeje in pokaže dve vrsti
svojih belih zob.

— Pa v resnici imate tudi kaj varo¬
vati, — pritrdi mladenič in pokaže svoje
nič manj bele in ravne zobe. — S takimi

— 144  —

zobmi se odgrizete od kogarsibodi, a v
današnjih časih je to iprva stvar.

— Zakaj v današnjih? — se koketno
nasmeje bogomolka.

— Da, tako je pač. Prej so živeli ljudje
po vesti in priprostosti, a sedaj bolj P°
zahrbtnosti.

— Torej vi ne varujete svojih zob?

— se pošali Barbara.

— Mi možki — spadamo pod drug*
paragraf, — pojasni on ter pristavi pod-
mignivši z očesom: — O ženskem spold
pravijo: kar imamo, ne hranimo, — če

izgubimo, se jočemo.

— Toda marsikakšni se ne da joka¬
ti,. — zavrne ona spretno. — S solzam*
ne omehčaš nobenega človeka, ampak le
svoje oči si izsolziš.

— To je že res, a marsikakšnih ocii
bi bilo tudi škoda, ko bi se izsolzile.

— Ali vi imate v žepu vsako besedo,

— mu napravi ona ljubeznjiv ipoklon.

— Po sejmih hodimo, z vsemi ljudmi
moramo znati obračati, — pojasni on.

— To je res velika dobrota za člo¬
veka, če je videl mnogo ljudij, — reče
ona.

— 145  —

V voz je stopil sprevodnik ter je za¬
klical: »Čistopolje, vlak se ustavi pet-
najst minut.«

— Kaj si zaspal, ti? — kliče in trese
nekega človeka. — Kam se pelješ? Ce
z aspi§, se boš pa jokal. Eh, ljudstvo!

V skrbi za red ni privzdignil nič
■nenj kot desetkrat šipe pri oknu na proti-
v eterni strani, ki je bilo odprto proti pra-
v ilom. Presedalo mu je ter je mrmral na
Potnike, ki so napravljali nered.

— Ah, jaz sem preveč klepetala z
vami! — vzklikne Barbara, ko zasliši
sprevodnikov glas. — Mi moramo tukaj
izstopiti.

— Tudi mi srno se bili napotili Sem¬
kaj, reče mladi trgovec.

Ona se je poprijela prtljage ter je
v zbudila Zimino.

— Razčepirili ste se tu! Vzdignite
so, saj vidite, da ležijo tuje reči tukaj! —
re Če Barbara, grobo suvaje ono znano
starko, ter vlači svoje reči izpod klopi.

— Kje izvolite stanovati? — jo
v Praša nalahno priklonivši se mladi lju-
beznjivec.

to

- 146  -

•— V vetru na polju, odgovori s sme¬
hom Barbara ter ga lokavo pogleda.

Njen zdravi obraz, ki ni še trpel od
gub, se je tu lahno zasvetlel od izstopiv-
šega potu. Bila je zalita z živo rudečico
do korenik lasov.

— Torej zapišimo, — reče o:n pod-
migaje z očmi.

— Pazite, da naslova ne izgubite, —
se pošali ona na hodniku.

Kaj še! Morda nas zanese veter sam
v oni kraj, kjer izvolite vi stanovati, od¬
govori on tudi s smehom. — Klanjam se
do tal. Do 'skorega.

Ona ga že ni več slišala. Vsi so za¬
čeli izstopati iz voza. Na durih je bilo te¬
sno. Barbara je morala Vlačiti prtljago in
obenem paziti na Zimino, ki se je komaj
držala po koncu. Nekdo, ki je bil ves ob¬
ložen z vrečami, s sekiro za pasom in z
žago v rokah, je drvel naravnost med
ljudstvo v gnečo_

- 147

II.

Na zemljo se je spuščal megleni So¬
mrak jesenskega večera. Zofijo Dmitri-
tevno so uvedli v malo sobo, ki ji je bila
°dkazana za goste v sprejemnem lesenem
oddelku čistopoljskega ženskega samo¬
stana. Peljala jo je v to sobo redovnica
2  robatimi manirami, z ostrimi bistro¬
umnimi očmi, ki so zamogle v hipu pre¬
sedati vse, kar je bilo potreba, ki pašo
Se  takoj zopet povešale. Bila je koščata,
suha, širokega obraza z debelo kožo, ki
]e  spominjala bolj na telečje usnje kakor
n a človeško telo. Bila je podobna prej
moškemu kakor ženski; celo njen glas,
dasi se 'ga je trudila mehčati, se je odme-
v al v basnih moških notah. Če si jo opa-
z °val, si zagledal v njej takoj bivšo
»kmetico«. To je bila Doroteja, bivša
Vr 'a sobarica matuške Serafime. Preži¬
ha je ono dobo, ko so rezali grajščin-
s mm dekletom kite ter se niso zgražali
uad pretepanjem, a sedaj je bila — »ad-
mtantinja in ogleduhinja pri matuški Se-
r afimi.« Barbara je govorila Zimini o njej

10*

148

povsem neprijateljski, ko ji je pripovedo¬
vala o samostanskih napravah in ljudeh.

— Samovarček želite morda, ker ste
bili na potovanju, — predlaga Doroteja
priliznjeno Zofiji Dmitrijtevni ter ji poma¬
ga slačiti njeno vrhno obleko. Pri tem ni
ušlo ničesar njenim vse videčim očem. —•
Pri nas je pripravljen na mig. V kuhinji
se vedno grejejo samovarji. Tudi se mora
sprejeti in postreči tuj človek.

— Hvala vam, matuška, — odgovori
Zimina z utrujenim glasom. — Ležem
rajša in si oddahnem. Utrudila sem se na
poti.

— Krist z vami, Krist z vami, odde-
hnite si! — reče Doroteja, ki jo zopet po¬
gleda ter si misli: »še pokopavajo lepše«.
— A matuška igumenjina vas sprejme ju¬
tri. Sedaj se je izvolila odpočiti. Skrbi in
dela ima matuška igumenjina polne ro¬
ke. Za vsako reč treba posebnega očesa.

V znižanem glasu je začela obdolže-
vati pokojno samostansko načelnico.

— Matuška Serafima je prevzela vse
zapuščeno. Pokojna matuška igumenjina
je bila slepa in šibkega značaja, mnogo
je zanemarila. A ljudje izrabljajo to

149  -

okoliščino po hudičevem nasvetu. Hudič
je močan v svetu, a tukaj se še bolj umo-
čuje...

Zimina je ponovila z utrujenim gla¬
som, da ne bode pila čaja. Želela je od¬
praviti mater Dorotejo, ki ji ni ugajala;
bala se je celo, da si je ni ipoznala.

— Moram se oddehniti, — reče Zi¬
mina.

Mati Doroteja je podvizala sprav¬
ljati stran plašč, ruto in klobuk Zimine.
Obesila je vse te reči na dajše žeblje, ki
so bili zabiti v steno. Pri tem je motreče
opazovala prtljago došle ženske, — kot
bi hotela ugeniti, kaj je noter, kaj mora
biti v onih malih kovčegih in torbicah.
Ponovila je sladko:

— Oddehnite si, oddehnite si z Bo¬
gom! Tu pri nas je svoboden zrak, vse
bolezni odvzame kakor z roko. Telesu
ozdravljenje, duši odrešenje ...

Zapustila je sobo, trudeča se, da bi
ne ropotala s svojim grobim 1  obuvalom na
svojih težkih nogah.

Zoiija Dmitrijevna je ostala sama
ter je globoko vzdihnila iz svojih utruje¬
nih prsij. Že davno ni bila sama, skoro

- 150  -

od smrti svojega moža ne več. Prve dni
po njegovi smrti se je skoro bala osta¬
jati brez Ijudij. Če se je dogodilo, da je
bila sama, je že sanjala o oni strašni no¬
či. Tudi v snu je videla, kako je on kaš¬
ljal, hripel, ubijal se ter končno utihnil.
»Prokleta, prokleta, jaz sem ga priduši¬
ta!« In pri teh spominih se je je takoj lo¬
tevala histerika. Nikdo ni vedel za vzrok
teh napadov, in vsi so jo tolažili ter ji
stregli. Teta pokojnega moža, Marija Iva-
novna Šustova, ta cinizem v človeški po¬
dobi, — se ji je prizadevala dokazati, da
je smrt neljubljenega moža prej sreča
nego nesreča. Mlada in petična vdova si
najde vedno drugega moža. Barbarka, ki
je bila naprošena za daljno Zimino po¬
strežbo, je izvajala skoro isto, ie s tem
razločkom, da se ji ni treba, po njenem
mnenju, kot svobodni in bogati ženski
»vezati«, da lahko dobro živi tudi brez
vsakega moža. Starec — svečenik, oče
Jona, bivši spovednik pokojnega Zimina,
ji je svetoval, naj moli ter naj se gre po¬
klonit Božjim služabnikom, ker le oni
delijo ozdravljenje bolezni in tolažbo za
dušo. Barbara, ki je stregla bolnici, ni

ugovarjala besedam očeta Jone; kajti
ona sama ni ljubila razen dobre jedi ni¬
česar toliko kakor pohajanje iz mesta v
mesto pri posebnih udobnostih in po¬
strežbah. Radi tega je ponudila Zofiji
Dmitrijevni svoje usluge kot spremljeval¬
ka v Kijev in Voronež. In Zofija Dmitri-
jevna je obhodila vse božje poti, povsod
je molila, povsod je dajala služit maše za
dušni pokoj rajnkega služabnika božjega
Leonida, ne 'da bi našla pokoja za-se. Ne
za njegovo, ampak za njeno grešno, ne¬
čisto dušo je bilo treba moliti! On je bil
svetnik v primeri z njo. Ona — grda
morilka! Nikakih nasvetov bi ji ne dajali
ljudje, ko bi vedeli, kaj je storila. Izro¬
čili bi jo v roke sodnikov, in ti bi jo. po¬
slali na prisilno delo. Morda bi ji postalo
tam laže, s kaznijo bi se odkupil greh. A
on, njen mož, bi li oživel radi tega? Mo¬
rilko sodi. kakor hočeš, pošiljaj jo, kamor
hočeš, vedno ostane morilka pred ljudmi
in pred Bogom.

Sedla je na trdi stol ob oknu ter za¬
čela brezsmotreno gledati na samostan¬
sko dvorišče. Bilo je polno desk, brun,
kamenja in opeke. Na prvi pogled je bilo

videti, da se tu vse pneziduje, predeluje
in obnavlja. »Matuška Serafima — je
graditeljica,« spomnila se je Zimina Bar¬
barinih besed. Kakšna ženska je to, h
koji sta ji svetovala iti oče Jona in Bar¬
bara? Ta poslednja ji je pravila v vzne¬
senih besedah, kako zna matuška Serafi¬
ma razvedriti vsakega človeka. Je-li jo
je pa mogoče razvedriti, njo Zofijo Dmi-
trijevno? Ona ne pove niti matuši Sera-
fimi svojega gorja, svojih duševnih težav,
.— umre prej, a pove ne. Moža je priduši-
la! in zakaj ga je pridušila? Jej, spomnila
se je cele prošlosti. Skoro še otrok je bi¬
la, ko je postala sirota po smrti svoje pol
znorele babice — generalice, ki ni hotela
priznati osvoboditve kmetov. Radi te
emancipacije se je bila razsrdila na ves
svet. Njo so brcnili takrat njeni sorodniki
na ulico v samem 'Oblačilcu, in Bog ve,
kaj bi se bilo zgodilo ž njo, ko bi je ne bil
vzel k sebi on, njen pokojni mož, ki je imel
znamenito posojilnico. Že takrat ni bil po¬
sebno mlad in je trpel za sušieo, toda ka¬
ko jo je on ljubil! — mučil s svojo ljubez¬
nijo; ubijal jo iz ljubosumja, a potem se
ji je zopet valil pod nogami v prošnjah

za odpuščenje. A ona! Neumna je bila ta¬
krat kakor neizkušeno dete: ni uimela,
da je to prava ljubezen. Izneverila se mu
je. Zapeljati- se je dala prvemu oficirčku,
ki je hodil k njim v posojilnico zastavljat
svoj imetek, ki si je le hotel ž njo dolg
čas preganjati. Koliko strahu je preži¬
vela radi napovedanih sestankov s tem
svojil ljubimcem. In s čim ji je povrnil on,
njen pogubitelj vse to? Ponarejene me-
njice je izdajala radi njega, njo samo je
mučilo ljubosumje, ker je čutila, da ji po¬
staja nezvest. Zadušila je s svojimi last¬
nimi rokami svojega že 'umirajočega mo¬
ža, da bi rešila sebe in svojega ljubimca
od zatožne klopi. Hotela je prisiliti svo¬
jega pogubitelja, da bi jo poročil, a v Q,ni
hip, ko je bil že izvršen smrtni greh, je
izvedela, da se ženi ta zapeljivec, pogu¬
bitelj njene duše, zlodej, — da se ženi z
drugo.

— Na njem je greh moj, na njem pre¬
kletem! — šepnila je mračno. — O, glej,
komu bi povedala, da sem jaz, jaz, s tema
rokama pridušila moža radi njega prokle-
tega. Da bi ga trlo, kakor tare mene!

Njene oči so se topo zagledale v pro¬
stranstvo.

Crez dvorišče so hodile podobe re'
dovnic, te v to, one v drugo stran. Ene so
hodile z lahnimi, spodobnimi koraki po'
polnoma mirnih in spokojnih ljudij, ki ni'
majo nikakih mislij in skrbij, ki jim ni tre'
ba nikamor hiteti, z ničemer se ježih'
Druge so korakale trdo in hitro, mahaje
z rokami, kakor navadni delavci, ki pod'
vizajo izpolniti težko naloženo delo, ne da
bi mislili o čem drugem. Nikdar ne bo
podobna ona, Zimina, ni enim ni drugih 1 '
- nikdar ne doseže tega miru in nikda r
se ne zaglobi tako v svoje misli in v delo,
da bi ne mislila o sebi. Pa zakaj? Morda
napravi matuška Serafima čudež in j°
»razvedri«. Saj tudi druge ženske se niso
zatekle sem iz veselja, ampak so imele
svoje bolesti, svoje grehe?

- Orehi, grehi! — šepne skoro sli'
šno in stisne mračno zobe. — Kakšne
grehe imajo one v primeri z mojim gre'
hom? One morejo vsaj govoriti o svojih
grehih, a jaz ...

Plašno se je ozrla okoli Irki v strahu,
da bi je kdo ne poslušal. V sobi je bil°
že povsem temno, le luč goreče leščerbe
je razlivala iz sprednjega kota slabo,

:).)

enakomerno svetlobo. Zimina se je za¬
gledala v sveto podobo, visečo v tem
kotu. To je bila slika Matere Božje z Ve¬
čnim sinom v naročju. Slika je bila zelo
tenka, nekoliko zamazana in se je bleste¬
la od novega laka. Obraz Matere Božje
in Deteta Jezusa, njuna obleka, to ni ni¬
kakor spominjalo navadnih svetili podob.
Pristovalo bi prej sliki posvetne vsebine.
»To je gotovo tukajšnje šolsko delo, — si
je mislila Zimina, ko se je spomnila, da
ji je pravila Barbara o stremljenju matu-
ške Serafime, da bi izučila nekaj mladih
novic slikarstva. »Da, to je moralo biti
napravljeno tukaj, toda tako ne rišejo sve¬
tili podob«, je nadaljevala Zimina s pomi¬
sleki. »Matuška Serafima bi imela rada,
da bi bilo vse čim lepše«, se je spomnila
Barbarinih besed. »Ni bila zastonj celo
na dvoru v svojih mladih letih,« nadalje¬
vala je Zofija Dmitrijevna. »Kako je po¬
stala ona redovnica? Zakaj? Je-Ti bil tudi
tukaj kakšen greh? Morda zna radi tega
vedriti ljudi? Kako sprejme njo, Zimino?«
Začela si je predočevati v svoji domi¬
šljiji podobo matuške Serafime, njen
sprejem_

156  —

— Ah, moj Bog in Gospod, vi niste
niti legli, ka-li?! — se zasliši vsklik ma¬
tere Doroteje, ki se je doteknila z roko
Zimininega ramena. — Mislila sem že, da
se vam je kaj pripetilo. Trkala sem in tr¬
kala na duri, od vas ni bilo odgovora, niti
slišali niste_

Zimina je komaj privzdignila glavo
ter se ozrla okoli s svojimi motnimi očmi’
Na dvorišču je bil že beli dan. Ona je pre¬
spala vso noč sede s povešeno glavo v
rokah, naslonjena ob okna. Obraz ji je bil
zlezel v roke in sama ni vedela, se je-li
nahajala dolgo v tem položaju. Najbrže je
prestala na ta način celo noč; kajti njen
život je bil kakor polomljen od neudobne
lege. Na malokrvnem obrazu pa, na licu in
na čelu, so bili vrezani odtisi od šivov na
rokavu desne roke, na ko j i je bila pre-
dremala noč. Ta roka ji je bila tudi za¬
spala in jo je zbadalo v njej kakor z ig¬
licami.

— Opravite se, popijte čaj, ker bo
treba iti k matuški igumenjini, — reče
mati Doroteja. — Glejte, ona je že pri
stavbiščih.

Zofija Dmitrijevna je pogledala na pol
Sv esta si skoz okno na dvorišče in liki v
e ^stazi je zastremela v ono žensko, od
k°ie je pričakovala olehčanja svojih bo-
* es hj. Na dvorišču sredi zidišč se je spre¬
gala lahno pridržuje z eno roko krilo ob

s h'ani visoka in vzlic nastopajoči debe¬
liti še lepa ženska. Za njo je stopal brez
^ a Pe nekak kmet ali kupčevalee, najbrže
Podjetnik, ki ji je razkazoval še nedovr¬
šno gradnjo. Če si jo videl, bi rekel, da
1  znala nositi vsako obleko, tudi menj
, as no nego svojo črno, dolgo redovni¬
co haljo. Vse je stalo okusno in kakor na
C'ki na njeni veličastni postavi, a način
a hnega privzdiganja dolge halje je spo-
1,lln ial gracijoznega privzdiganja modnih
oblek in pridvornih vleček. Veličastve-
njene postave, ošabnost, njeno zadr-
/ja nje in njena hoja, vse se je še živejše
0( isevalo v^led vidnega klečeplaztva, ki
1° ' g a gojile do nje obkrožujoče jo osebe.
, očetje so brzo snemali svoje kape, ko so
30  zagledali, srečujoče jo redovnice in
n °vice so se ji klanjale skoro do tal. Zo-
,J0  bmitrijevno, ki se ni nikdar odliko-
Va !a s posebno smelostjo, je zgrabila ne-

— 158  —

izrečena plašnost, ko je videla to žensko.
Zaželela je nakrat, da bi odšla od tod, ne
da bi se niti videla ž njo. In kaj ji pomaga,
če jo vidi? No, odstopiti je bilo prepozno,
odstop bi izzval marsikako besedo la
sumnjo; morala je prenesti to svidenje,
naj si bode kakoršno hoče.

Zimina si je začela hitro umivati
obraz in roke. Prigladila je nekoliko svo-
je suhe lase ter spravila po možnosti v
red svojo toaleto.

Ni minulo uro časa, ko je že vedla
mati Doroteja Zimino k palačici, kjer i e
stanovala načelnica in ki so jo nazivale
redovnice med seboj za »samoto«. To i e
bila majhna hišica, podobna navadnemu
letovišču, z balkoni in terasami in ob¬
krožena z malim vrtom. Ta vrtec, ki je
bil poln cvetlic, je tvori del samostanske¬
ga, gosto obrastlega vrta, od kojega je bil
ločen 'le po tenki mrežici. Drevje, s ko¬
jega je že padalo listje, je napravljalo s
svojo raznobarvnostjo čuden vtis. Šopki
še nedotaknjene žive zeleni so se mešali
tu pa tam z žoltim listjem vseh nijans.
končaj e z živordečimi in opekastimi
barvami javorjevih listov. Sredi onega

159  -

^evja, ki si je bilo še ohranilo svoj iišp,
molela že popolnoma gola drevesa ka-
^ 0r  kostenjaki ter so štrlela v stran in
Rigala proti nebu svoje košate veje -
sope. Vse je spominjalo na smrt. Tam
'Oaven so visele kakor korale rese živo-
r deČe jerebike. Cvetlic ni bilo v celem sa¬
mostanskem vrtu, le v vrtcu »samote« so
Se  Pojavljale v izobilju. Tukaj ni bilo še
Zginilo po gredicah poletno življenje,
miti pestri astri, georgine, tu pa tam tudi
ostanki poznih nasturcij in cinj so še
^ e dno oživljali sliko umirajoče prirode.

n iej je pričalo le še suho šušteče listje
P°d nogami, ki je ravno prej brezšumno
r °žilo po zraku ter kapalo potem med

drevorede.

Mati Doroteja je popeljala Zimino na
s  dno van j e matuške Serafime črez tera-
S °’ ki je bila polna mirt, hortenzij in ge-
jmthj. Pustila jo je samo ter ji šepnila s
e čeplaznim glasom:

~~ Počakajte! —

„ Soba, kjer je ostala Zofija Dmitrijev-

|1 n •

g ’ m pokazala takoj, da ljubi matuška
l er dfima udobnost in kras. Množina pi-
n m cvetlic, zavese pri oknih, prti na

- 160  —

mizah — vse samo izborno delo, — bl3'
zine na divanu in podnožnice, prerisane 3
uvezenimi šopki cvetlic, podobe svet e
vsebine, najfinejša dela, risane z oljnatih* 1
barvami, dragoceni pianino ob steni, pod'
svečniki in svetilka iz bronza, — vse to i e
pravilo, da živi tukaj oseba, ki se odlikui e
po svojem umetniškem okusu ter si zfl 3
urediti svoje gnezdice. Zimina ni sedi 3 -
ampak je hotela počakati stoje matušld
Serafimo. Srce ji je silno utripalo. Čutil 3
je, da jo napade zdajpazdaj njena histe'
rika. Silno se je bala teh napadov, ker i*>
vedela ob takih prilikah, kaj govori.

Vendar ji ni bilo treba dolgo čakat*;
Duri, za 'katerimi se je bila skrila mat'
Doroteja, so se brezšumno odprle.

V sobo je stopila matuška Serafiffi 3 -
veličastvena, lepa, ki je še kazala sledov^
bivše krasote. Pokvarjale so njen obra^
le črne, pregoste obrvi, ki so ji dajale ne'
kak poseben, rezek in surov izraz. P°'
gledala je s svojim bistrim in mirnim oč e '
som Zimino, ki je stala pred njo. MaP-
prezgodaj ovenela podoba te poslednje-
se je tedaj, kakor se je zdelo, še bolj zn*'
žala ter je predstavljala poosebljen strah-

- 161

zmedenost in sramežljivost. Tudi drugače
Se  je zdela sami sebi ničeva, pomilovanja
Vr edna zločinka, a sedaj je morala stati
Pred ono žensko, ki so jej še včeraj veli¬
jo Pravili o njenem veleumu in njenih vr-
l*nah. Pred eno uro jo je sama veličast-
y e nost njene postave popolnoma zme¬
šala.

•— Pravili so mi, da hočete prebiti in
Sl  oddehniti nekaj časa v naši obitelji? —
začne mati Serafima, blagoslavljaje z zna-
P^njem križa Zimino, ki se je bila nehote
klonila k njeni roki. Potem sede v na-
s '°njač ob mizi nasproti divanu ter po¬
zove z lahnim- znamenjem roke tudi njo,
na i sede v nasprotno nastonjačo.

— Da ... jaz .. jaz nočem stopiti v

Sa mostan, ampak_— začne Zimina

12 Subljaj e se in zapletaje se v besedi.

Tedaj si ni želela ničesar bolj, kakor

bi odšla čim prej odondot izpred ra¬
dovednih očij matere Doroteje, izpred o-
Sa bnega pogleda matuške Serafime.

—■ Koliko let vam je? — vpraša mati
Fatima.

Zimina šepne, koliko je stara.

n

— 162  —

Toliko ? — reče matuška Serafima
in pogleda začudeno njen izžeti obraz. —
Vi ste gotovo mnogo preživeli?

Zimina ni odgovorila. Zaihtela je na-
krat, kakor bi ne bila pričakovala takega
vprašanja.

Matuška Serafima počaka nekoliko
ter vpraša znova:

— Vi ste pač vdova?

- Da... jaz_jaz sem bila orno-

žena — odgovori Zimina.

— Nesrečno?

— Oh, zelo! zelo!... Moj mož
Zimina se je zopet razjokala.

- Je že dolgo, kar je umrl? — vpra¬
ša matuška Serafima.

- Ne, ne ... jaz ... On ... ni davno,
kar je umrl, —

Matuška Serafima se je zagledala ne¬
premično v Ziminin obraz, kakor bi si
prizadevala premotriti, kaj se godi v
njeni duši. Zanimala jo je ta osebnost, o
koji ji je pripovedovala Barbara toliko
neumrljivih stvarij. Izgubila je starega ter
očividno neljubljenega moža, a vendar se
ne more potolažiti od gorja.

163  -

— Povejte mi svojo zgodovino,
re če tiho matuška Serafima. — Moram
Ve deti, kdo ste in kaj vas je privedlo
s em.

Zimina jo je pogledala skoro z grozo,
ln  ta groza ni ušla motrečemu zanimanju
ftiatuške Serafime. Še intenzivnejše je
začela gledati mlado ženo, ker je hotela
Popolnoma prodreti v njeno srce.

— Kaj naj bi vam pravila? — reče
^'mina zmedeno. — Nimam ničesar po-
Ve dati.

- Kje ste vzrastli, ‘kje ste bili od-
Sojeni? — vpraša matuška Serafima.

— Kot siroto me je vzela k sebi ba-
bica, — odgovori Zimina. •— Bila je stro¬
ga in srdita. Ko so osvobodili kmete, se
Je  začela srditi radi tega na vse. Jaz
Ser n trpela več kakor vsi drugi. Živela
,Ser n kakor v samostanu. Sprva smo bili
Rogati, guvernantke sem imela pri sebi.

°tem je babica popolnoma obubožala,
Zastavila svoje reči in umrla. Prišli so ba-
P^cini sorodniki, ki so rekli, da sem ne¬
zakonska hči svojega očeta, ter so me
Zapodili proč. Ostala sem na ulici, kjer bi
ila umrla od lakote.

n*

— 164  —

Govorila je ravno tako, kakor pri'
povedujejo otroci: v kratkih stavkih in z
opombami, kaj še sledi za tem ali onem,
kaj je še treba povedati.

— Kdo pa vas je rešil? — nadaljuje
izpraševati mati Serafima.

— On me je rešil, on, — pomrmra
Zimina ter zaihti. — Brez njega bi bila
umrla, a on me je rešil. Srečala sva se na

ulici, vzel me je k sebi in me rešil.

Hvaležna bi mu morala biti, a jaz, greš-
niča....

Nakrat je preplašeno obrnoillčala ter
se ozrla divje okoli, kot bi se hotela pre¬
pričati, ne-li posluša kdo njenih tajnih mi-
slij. Zatrdno je bila sklenila, da jih ne po¬
ve niti duhovniku pri izpovedi.

— O kom govorite? — vpraša neo¬
majno matuška Serafima. — Kdo je ta
on?

— Leonid Grigorjevič, moj mož, — od¬
govori Zimina z upadlim glasom ter se
trudi obenem, da bi se obvladala. — On
me je srečal in izprašal o vsem. Babico je
poznal. Poznali so jo vsi v Peterburgu.
Otroci so tekali za njo, kakor bi bila s
pameti. On je uvidel, da nimam kam iti,

— 165  —•

v zel me je k sebi za kontoaristinjo. Nje¬
gov kontoarist je bil ravno umni in je
v zel mene na njegovo mesto. Potem sem
mu dopadla in me je vzel še za ženo.

Matuška Serafima jo je izpraševala
^alje ter vlekla besedo za besedo iz nje.

je imel znamenito posojilnico, ni bil
' e P niti milad in je nosil v prsih kal jetike.
Razdražala ga je vsaka malenkost, da se
ni u je bilo težko privaditi. Vedno se je bal
obubožati, ker je že skusil, kaj se pravi

z, veti v revščini_

- On vas je ljubili? — vpraša nepri¬
čakovano igumenjina.

— O .. o .. ljubil, a jaz grešnica! —
v klikne Zimina, ki se je poloti znova
groza.

■— Vi njega niste ljubili, — reče ma¬
jska Serafima in vpraša, ne da bi pri¬
čakovala odgovora. — Vi ste ušli od
njega?

— Ne, ne, — odgovori Zimina.

— Torej ste ga sleparili? — vpraša
matuška Serafima.

Zimina je sedela s povešeno glavo
ter  je molčala.

166  —

— Je sleparil vas kdo drugi? — do¬
stavi matuška Serafima.

— O, proklet, proklet! — vzklikne
Zimina. — On me je pogubil mene in mo¬
jo dušo! Radi njega sem izvršila...

Zopet se je pokazala groza na nje¬
nem obrazu.

- Sovražnikom treba odpustiti!

— Odpustiti, odpustiti! — vzklikne
razvneto Zimina. — Kako odpustiti, ko je
on srečen? On se je poigral z menoj ter
me potem pustil, a jaz, grešnica, sem si
nakopala greh na svojo dušo. Jaz odpu¬
ščam, a Bog ne odpusti, nikdar ne odvr¬
nem od sebe svojega greha.

— Bog sliši molitev skesanih grešni¬
kov, — odgovori zopet ravno tako suho
mati Serafima.

— Vaš mož ni vedel za vaš pre¬
stopek?

— Ne, ne, — pohiti Zimina.

— Torej njegovih poslednjih minut
mu niste zagrenili?

Zimina je stisnila zobe, da bi ji ne
ušla kaka beseda.

— No torej, če bi ga bili takorekoč
umorili...

167  —

— Ne, ne, kaj pravite! Kdo vam je
*° povedal? — vzklikne z grozo Zofija
^mitrijevna, ki je jedva še dihala, ter
gleda na matuško Serafimo z izbuljenimi,
divjimi očmi.

Saj bi ga bila lahko spravila sama
v est o vaši nezvestobi, — pojasni matu¬
ra Serafima. — Sami ste rekli, da vas je
blazno ljubil...

Zimina je molčala ter si je prizade¬
jala, da bi zbrala svoje moči.

- On je umrl pod vašo roko? —
v Praša matuška Serafima, ne spuščaje ž
n ie očij.

Zimina se je zopet razihtela v histe-
r ičnem stokanju. Iz njenih prsij so se. iz-
Vl H tedaj nekam divji kriki:

Ne morem, ne morem! ... Oh, jaz
k r eŠnica! ... Ne morem! ...

Matuška Serafima jo je gledala čim
^alje; čudne misli so ji šinile v glavo. Ni-li
abila svojega moža? Ni-li pospešila nje-
^ ov e smrti? Te misli so se ji porajale tudi
ta krat, ko ji je razkladala Barbara vse
podrobnosti o Zimini. Matuška Serafima
Jc  vprašala tudi takrat ravno tako:

— 168

— Je umorila svojega moža, ka-li?
Barbara se je takrat celo nasmejala, češ:

— No, poglejte jo samo, matuška: niti
komarja bi ne ubila.

Še vedno jo je gledala matuška Se-
rafima ter se zamislila v vprašanje: ni-li
umorila svojega moža? Ni-li ona, ta
majhna, bolehava, ničeva in pomilovanja
vredna ženska — morilka? Kako to ve¬
deti? Te ničeve narave izvršujejo v hi¬
pu razburjenosti zločine in si ne upajo po¬
tem več gledati ljudem smelo v obraz. Po
njenem obrazu je švignil ošaben izraz
studa in preziranja. Zimina se je malo
vzravnala, privzdignila je svoje oči na
matuško Serafimo ter je videla na njenem
obrazu ta prezirljivi in uničevalni izraz.
Stisnila se je nekako, prinižala in je uti¬
hnila, kakor bi jo bili zasačili na mestu
zločina, kakor bi ji bili stopili za kazen z
nogo za vrat kakor kači.

— Vi boste morali mnogo storiti za
odrešenje svoje duše, — reče suho in
hladno matuška Serafima, se vzdigne s
sedeža ter se vzravna v vsej svoji viso¬
kosti.

i

169  -

— O, o, le goniti, goniti me ne, —
^klikne Zimina, ne da bi sama vedela,
kaj govori, ter pade na kolena pred ma¬
jsko Serafimo in lovi njeno roko.

Matuška Seraiima ji je odtegnila z
aeodoljivim instinktivnim zaničevanjem
Sv °jo roko ter je rekla skoro surovo:

— Ni treba, ni treba!

Spomnila se je, da so morda ravno
tiste roke, ki lovijo njeno roko, omadeže-
Van e s človeško krvjo.

— Vam je treba pred vsem počitka,

Pristavi matuška Serafima, premago-
Va ie samo sebe. — Vam pošljem Dorotejo.

Brzo je odšla iz sobe ter pustila samo
4lr nino, ki je malodane ležala na tleh.

III.

Barbarka, ki ni stanovala tedaj več
v  samostanu, ampak na svojem domu pri
stari teti, ki je romala in čitala psalme za
'ajnke, — je poselila drugi dan potem, ko
te bila povrnila v Čistopolje, Zofijo
mitrijevno. Poslednja se je po sestanku
/ Piatuško Serafimo komaj vrnila v svo-
10  sobo in je ležala skoro brez zavesti v

170

postelji. Že davno se ni čutila tako ostu¬
dno sama sebi kakor tedaj. S srce ščeme'
čim strahom je bila šla k matuški Sera-
fimi, ker je slišala povsod, celo v Peter¬
burgu in v raznih samostanih, o njenem
veleumu, bistroumju in njenih vrlinah'
Toda nikakor ni pričakovala tega, kar se
ji je bilo pripetilo. Matuška Serafima 3 e
videla v njej takoj morilko, kakor se ji J e
zdelo, ter jo je skoro odvrnila, kakor bi i 1
rekla: »Ni ga odpuščenja za te, grešnica«-
To si je ponavljala tudi Zimina od dne
smrti svojega moža, posebno pa od one¬
ga za njo pomembnega dne, ko so na§h
oporoko pokojnega Zimina, ki jo je na¬
pravil tajno ter v koji je zapustil vse svoi 1
ženi. Prezrl je pri tem svojega brat¬
ranca Teodorja Semjonoviča Zimina. Ta
oporoka je bila kot zagrobno maščevanje
pokojnikovo. Takrat, tega pomembnega
dne, so jo udarili takorekoč s sekirninU
uhi po glavi, in malo je manjkalo, da se n>
javno pokesala, da je ravno ona umorila
svojega moža, da ni odpuščanja za nj°
ni na tem ni na onem svetu. In sedaj 3 e
rekla ravno tako nekako ona žena, od
koje je pričakovala tolažbe, — one tolaŽ'

.

- 171  —

_ v e ’ ki jo je zaman iskala pri svetih slu¬
žabnikih, ko je posečala z Barbaro raz-
'^ ne  božje poti.

Ležala je kakor ubita in ni niti mi-
f^ a 0  tem, kaj ji je sedaj storiti, bežati,
,. artl or jo oči popeljejo ali še srčnejše mo-
z &  odpuščenje grehov. Zavedla se je
j^va tedaj, ko jo je bila zaklicala Bar-
, ara  že vdrugič s svojim pojočim in meh-
K ‘ m  glasom.

— Kaj se je zgodilo zopet z vami,
golobica? — jo vpraša Barbara, ko vidi,

da

Je  Zofija Dmitrijevna slednjič vendar

°dprla svoje motne oči.

Zimina jo je pogledala vsa v zadregi,
i,e  da bi jo ta'koj spoznala.

Larbarke ni bilo v resnici več izpo-
bila je okusno, pestro opravljena,
, UVe  ni več pokrivala orna ruta, ampak
, a  te obvita, kakor z vencem, z gostimi,
l^ o ’ no  spletenimi in okinčamini kitami, s

°Jih je padate na vrat pisana svilena
r uta.

— Kaj me tako gledate? — reče s ti-
'irn nasmehom Barbarka, ki se je za-
^ e dala, da je res krasna v svoji novi ob-
e ki in v novi frizuri. — V črnem hodim le

— 172  —

na pot. Malopridneži se boje črnega. ^
ker sem svobodna ženska, se oblačim v
kar se hočem. In, da priznam, črna oblek * 1
mi že preseda; tako mlada in hodiš 'k°'
ob času žalovanja. A jaz sem še mlad®
dekle, se hočem pokazati.... No pa kP
bodeve klepetali o meni! Vi, golobic®
moja, zakaj ste zopet obnemogli? Na p°'
tovanju ste se pretresli?

Zimina se je začela pritoževati s sd'
znimi očmi.

Bila je pri matuški Serafimi. Vso duš®
ji je razkrila, a niti besedice prijazne, to'
lažljive ni rekla. Kakor sodnik na preiska'
vi je izpraševala vse, kako in kaj, kak o[
bi ji hotela v nečem dokazati krivdo.
ji v čem dokazovati krivde! V bolestih
je potrebna tolažba, a ona, matuška Sera'
tima, jo je hotela takorekoč soditi.

V Zimininem glasu se ni slišala sarP®
oslabelost ampak tudi nekako razdraži
nost napram matuški Seratfimi, nekak 0
sovraštvo.

— Ne, vidim, da ne bom mogla živet'
tukaj. Tišine in miru iščem, tolažbe v bo'
lestih, a ne surovostij, — zaključi v skof°
rezkem, surovem in sovražnem tonu, ki s6

I

173  —

v Je _P° smrti njenega moža le redko poja-
-j v ' Ja 'l v Zimininem glasu.

3 t Barbarka se je zbala.

0 Kako to, ona pojde torej proč? Bar-
jj | Ur ka je bila obljubila matuški Serafimi,
a  a  Pomore Zimina samostanu iz svojih
,, °2 r ominih sredstev, sama je menila biti

pr ' Zimini za družabnico in svetovalko, a
, s ed a j gre proč- Kam? Ali gre baš k oni
^Perni starki, — teti pokojnega Zimina,
3  d^riji Ivanovni Šustovi, koje ni mogla
ar barka trpeti s prvega hipa, ko se je
, Sez nanila ž njo v Petrogradu. Starka je
f  ^ebrisana, zna še izrabiti Ziminino raz-
j Dol oženje; ona jo mrzi, dasi zaman, radi

1 e £a, ker ji je zapustil mož vse brez ozi-
!^ a n a njenega sina Teodorja SemjonoviČa
4lm 'na. Ona je tudi odsvetovala Zimini,
na i ne roma v svete kraje, ker so vsa ta
r °manja — puste reči, izmišljene za na-
v adne ženske. Vsakdo bi tako, komu ni
PKjetno sukati se okoli denarja!

, Res, golobica moja! vzklikne Bar-
ar ^a z nenavadno priliznjenim glasom
j r  H začne gladiti in poljubljati izsušeno
. majčkeno roko. — Matuška Seraf ima

JG v

~~ zenska strogega življenja. Na prvi

1

174  -

pogled se kaže surovo, njenemu stan 11
pristuje to, a v bistvu je angelj, kakor tu ^ 1
je v resnici angelj in ne ženska.

— Pustila me je skoro mrtvo na tlek
onesvestila sem se bila, —nadaljuje toži'
ti Zimina: — poslala mi je na pomoč ofl°
zoprno ogleduhinjo mater Dorotejo.
radi nje same ne ostanem tukaj. V resni 0 )
ogleduhinja, kakor si mi rekla ti. Oči i 1
švigajo kakor kači...

— Ne brigajte se za njo! — reče zn'
ničljivo Barbarka. — Ako želite, se van 1
niti ne prikaže več pred oči. Kakor v vodo
se pogrezne. Vi ne bodete živeli tukaj za'
stonj, ampak plačate s svojim denarjem'
Kakor hočete si uredite svoje stvari. M®'
tuška Seraf ima vam da vse na razpolag 0.
Sedaj pa pospite, oddehnite si malo. Krist
z vami; a potem bove že videli, kaj nama
j>e storiti. Ali bi pili čaj?

Zimina ni hotela čaja. Trebalo ji je i ie
počitka. Barbarka jo je odela udobnejši’
popravila ji blazino pod glavo ter ji dali e
božkala roko; kakor malega otroka jo i e
uspavala s svojimi laskavimi, pojočim 1
besedami. Zimino so pomirjale in tolažile
Barbarine besede od prvega dne njiju P°'


— 175  —

znanja. To je bil edini človek, ki je znal
lehčati njeno bolno dušo. Ko je videla
Barbara, da je Zimina zaspala, je šla na
podpetnicah iz sobe ter je zaprla neslišno
vrata za seboj. Napravila se je k matuški
Serafimi ter jo našla, ko je hodila z vzježe-
nimi obrvmi gor in dol po svoji sobi. To
je bilo gotovo znamenje, da je matuška
Serafima (radi nečesa razburjena. V takih
slučajih ni poznala utrujenosti; kakor
ptič v kletki si ni dala miru, če je presta¬
jala kak notranji boj.

— A, to si ti, — reče ona, ko zagleda
Barbaro, ki je stopila naravnost k njej
'radi blagoslova.

Barbara je ponižno poljubila njeno
roko, povesila oči ter čakala vprašanj.
Prva ni začela nikdar razgovora z rna-
tuško Serafimo.

— Ali si videla svojo Zimino? —
vpraša Matuška Serafima.

- Videla, matuška, — reče Barbara
ter pojasni krotko stisnivši ustnice: —

Oditi misli.

Matuška Serafima vzježi še bolj svo¬
je goste obrvi. Tega ni (pričakovala.

- Kaj praviš? — vpraša naglo, ka-
kor bi ne bila slišala ali razumela Barba-
rinih besed.

- Jaz sem iskala, pravi, tolažbe v
■svojih bolestih in miru, a tukaj, pravi, kal
me čaka: gonili me bodo sem in tje, ka-
kor se vidi, radi mojega denarja, — poV®
ponižno Barbarka. — Matuška Dorotej®
je priprosta, robata, neotesana ženska«
kakor bi hotela Zimina oditi v resnici l' e
radi Doroteje same: — a Zofija Dmitri-
jevna je občutljiva, delikatne narave i”
mehkega značaja...

Tu je vzdehnila s pomilovalnim gl#'

som.

- Če se ji laska, se naredi iz nje vs®
kakor iz voska. Mnogo koristi prines®
onemu, 'ki zna obračati z njo. To je pri'
kupljiva duša, ki čuti v izobilju hvalež¬
nost do onega, ki se ji zna laskati...

Matuška Serafima je hotela neka!
reči, a se je rajše vgrizla do boli v ustnic 0.
Celo jutro po .svidenju z Zofijo Dimitrijev-
no jo je mučilo neko dvojbeno čustvo«
kot bi govorila o njej dva glasova. Edei 1
ji je pravil, da je ona takoj — ne sedaj«
ampak že takrat, ko ste govorili prvikrat

J 77

2  Barbarko o Zimini, da se želi preseliti
samostan, uganila pravo, ker je sumila
f-itnino umora nad svojim možem; ta glas
j!Pripravil  v njeno srce nekako neodo-
Pvo zaničevanje napram tej ničvredni
z 'očinki. V tem čutstvu se je izražalo
Š°spodstvo, ponos, zaničljivost in prev-
''Ptnost. Taki občutki so se vzbujali več-
Kr at v matuški Serafimi skoro od zibelke
Naprej j n n j jjp jj 5j ] 0  i e h ^ 0  premagati,
^ad vsako malenkostjo se je zgražala,
‘bki ljudje s slabim glasom v govoru so

Vz bujaij

v njej preziranje, na obnemoglost
)e  gledala od zgoraj dol. Drugi glas ji je
Prekoval, da nima pravice zametati
gl eŠnice, da je tireba dati grešnici prilož-
T1 ° s k da odkupi greh; da ne smemo biti
Jj 11  sodniki, kajti sodnik je — edino Bog;
a  lahko 1  služi ta ženska dobri stvari, lah-
. 0  Pomaga obiteilji, na koje provspevanju
l 1 ? širjenju je dolžna delovati ona, matu-
d  Serafima. Čim daljše so šli ti drugi
zsodniki, čim jasnejše so postajale ma-
ls ki Serafimi vse potrebe samostana, —
'°dložljiva izplačanja in stroški prezida¬
li obnovitve samostana, — tem -bolj s®
trdila sama ina-se, vedoča, kot razumna

12

— 178  —

ženska, da se hoče varati samo seb°>
lagati pred samo seboj in delati nasili e
nad svojo naravo. Vedela je dobro, da i e
bila vse odpuščajoča krščanska ljubezen v '
tem hipu daleč od njenega srca, a da s o
z druge strani mrgoleli v njeni glavi pred
vsem čisto praktični računi. In tako ji i e
prihajalo na jezik že enkrat stavljen 0
vprašanje do Barbare: »Je-li umoril 0

svojega moža, ka-li?« A sedaj se je bal°
staviti isto vprašanje, kot bi se plašil 0 ’
da bi je Barbarka ne nadvladala ter od'
govorila s svojim pojočim glasom: »n°<
kaj moremo za to, če jo je lisjak prekanil’
mož je dihal že slabo, ni bilo niti kaj dU'
šiti, proti jutru bi bil sam umrl.« Od Bat'
barke, ki jo je poznala matuška Ser arin 10
do dna, je bilo pričakovati tudi takeg°
odgovora. Ako bi ga izgovorila, poten 1
bi vse propadlo: proti sumničenjem se š e
lahko bori, — a potrdilo o Ziminem umor'
stvu na lastnem možu bi jo definitivno
prisililo, da odvrne to žensko.

•— Ko bi poprosili matuško Nektarij°'
da bi jo posetila, — zapoje nakrat Bar'
barka: — ona bi jo ponežila in ublažila-
Meni je žal revice: a — če odide odtod

L

- 179

v  Petrograd, ne da bi si oddehnila svoje
■duše, jo pripravi tam teta njenega moža
Popolnoma ob pamet. To vam je človek!
^rži se je kakor muha medu, a v srcu bi
io hotela v žlici vode vtopiti, ker je za¬
pustil pokojni Zimin vse njej a ne njima,
te ti in bratrancu. Nekaj deset tisočakov,
mi je pravil oče Jona, — ji je zapustil,
'u še več. S samimi briljanti in zlatimi
r ečmi bi zamogel opremiti deset nevest
7 '■  doto vred. Marija Ivanovna Šustova in
njen sin Teodor Semjonovič Zimin bi bila
kmalu počila od jeze, ko sta izvedela to
°d doktorja Forsta, ki je bil postavljen od
Pokojnega za oporočnega izvrševalca.
Moti in sin sta se radi tega celo skregala:
° n  ii je očital, da ni pazila, ko se je pisala
C) Poroka. Teodor Semjonovič sam ni za¬
hajal k pokojniku, — vladala je nekaka
napetost med njima, — a Šustovka je
celo stregla bolnemu Ziminu. Zato se je
s ' n  tudi skregal z njo, češ, da je »zaspala
Peščino«. Toda se že pomirita, da se
Vl "žeta potem skupno na Zofijo Dmitri-
ievno, če pojde odtod v Petrograd. Obrati
10  hočeta. Ona bi porabila denar za sveto
°Pravilo, a tam — oprostite matuška -

12 *

180  —

pojde vse psom pod rep. Bog ve, da bo
tako!

Barbarka se je nekoliko afektirano
nasmehnila s tihim, konfuznim, njej last¬
nim smehom. Matuška Serafima je težko
dihala. Davila jo je jeza nad samo seboj,
ker ni mogla priti do nikakega zaključka.

— Matuška Nektarija bi gotovo pre¬
govorila Zofijo Dmitrijevno, da bi še
ostala pri nas, — nadaljuje Barbarka. —
Poslušala bo pobožne govore, pomoli in
podela malo v samostanu, in njeno gorje
morda potihne. Priporočila bi jo kot uči¬
teljico otrok, ročna dela zna, veze kakor
bi risala, še pri svoji babici se je bila
naučila.

— Brez tebe znam, kaj mi je storiti,
— jo prekine rezko matuška Serafima,
ki ni ljubila nasvetov in ki se je hotela
kazati samostojno v vsaki zadevi.

— Matuška, mari jaz ne znam: —
vzklikne Barbarka s prisiljenim strahom
v glasu ter se znova tiho nasmeje, ker ni
mogla dolgo hliniti prisiljenega strahu.

Matuška Serafima je nasadila obrvi
ter jo pogledala s strogim vprašujočim
očesom:


— 181  —

- Kaj — ti?!

— Da Zofija Dmitrijevna mi je prišla
na um, — pojasni Barbarka ter se trudi
govoriti priliznjeno in afektirano. —
Glejte to malo dete! Koraka ne zna na¬
praviti sama, vse ji je treba pokazati in
Povsod jo varovati. Jaz sem se ji celo
s mejala, češ: »brgljice bi se vam morale
napraviti, golobica, kakor otrokom, 'do¬
kler ne znajo še hoditi.«

Prekinivša svoj govor konča z vzdi¬
hom:

— Da, prebrisanega človeka ni bilo
še pri njej; tak bi jo ožuril do kože, kakor
lipo...

Barbarka je zopet poljubila roko- ma¬
rnski Serafimi ter odšla po preprogi z
neslišnimi koraki. Pri matuški Serafini si
]e  Prizadevala vedno hoditi tako previdno,
hot bi hodila po razbeljenem železu. Ko
Se  je povrnila k Zofiji Dmitrijevni, jo je
našla še spečo ter je sedla k oknu, ne da
io budila. Po dvorišču so hodile v eno-
mer novice in redovnice. Sredi tišine se
Je  slišalo le škripanje žag in udarci sekir
°d one strani, kjer se je še zidalo. Delo s

182  —

Ramenom je bilo že končano. V oddelku
iz opeke so stavili okna, duri in podove.
Ko je pogledala skozi okno, je zagledala
Barbarka matuško Dorotejo, ki je hitela
črez dvorišče. »Kam jo je poslala ma-
tuška Serafima?« si je mislila. Matuška
Doroteja je šla v oddelek, kjer je stano¬
vala matuška blagajničarka. Črez nekaj
minut se je prikazala znova, toda v
spremstvu Nektarije. »Kakor vidim, je
ukrenila po mojem,« se je nasmehnila
Barbarka. Vzradostila se je, popolnoma
zadovoljna je bila sama s seboj. »Kakšno
dekle sem, to je težko verovati,« je mo¬
drovala samodopadno. »Matuška Serafi¬
ma ima razum, ali sama si ni mogla iz¬
misliti, 'ker sem ji namignila jaz. Celo raz¬
žaljeno se je čutila, ko sem ji jela pred¬
lagati svoje misli. Komaj sem se vzdržala
smeha. Hlinila sem, kot bi se smejala nad
Zofijo Dmitrijevno.« Bila je prepričana,
da bi ne bila prišla matuški Serafimi niti
ena beseda od tega na um, kar ji je bila
povedala ona. Tudi ni niti sanjala, kak¬
šnega notranjega boja je bilo treba ma¬
tuški Serafimi za to, Ikar se je zdelo njej
tako lahko in enostavno ...

I

183  -

Pogledala je na spečo Zimino. Želela
je, da 'bi se vzbudila čim prej ter se ok¬
repčala z jedjo, ker je imela govoriti še z
matuško blagajničarko. Z njo je bilo leliko
govoriti, razžaliti ni znala nikogar, svetu
ni poznala, bila je kakor novorojeno dete.
Ničesar ni poznala razen samostanskega
življenja. Rekel bi, da se je rodila in se-
starala v samostanu. Zofija Dmitrijevna
se je zgenila; Barbarka je stekla brzo k
njej. Zimino je razveselilo, da je bila pri
njej njena zvesta spremljevalka. Bar¬
barka ji je začela trdovratno svetovati,
naj si da prinesti čaja z žemljicami; po¬
vedala ji je, da je postala tudi ona lačna.
To pot se Zofija Dmitrijevna ni odrekla
jedi, ker je čutila tudli sama prazen "že¬
lodec. Barbarka je naročila redovnicam
in novicam, ki so se nahajale na hodniku
sprejemnega oddelka za goste.

Obe ženski ste še pili čaj, ko je nekdo
potrkal na vrata. Mehki ženski glas je
spregovoril:

— V imenu Očeta, Sina in Svetega
Duha! Na to je poslužil običajni odgovor:

— Amen!

— 184  —

— Matuška Nektarija! — šepne Bar¬
barka Zimini, ko stopi prekriževaje se v
sobo nizka, okrogla in rdeča starka-re-
dovnica z otroškim polnim obrazom, ki
je kazal jamice na licih in na podbradku-

Zimina je poljubila njeno malo, pol¬
no roko in ji je ponudila čaja.

— Grešnica, 'grešnica sem, ljubim
gorkoto, — čim gorkejša je duša tem ve¬
selejše srce, — odgovori z otroškim na¬
smehom matuška Nektarija, prisede k mi¬
zi ter se prekriža. — Naša matuška na¬
čelnica mi je pravila, da ste se izvolil*
zateči k nam črez zimo. Oprostite, opro¬
stite, tukaj pri nas je dobro. A oh, kako
dobro!

— Nikjer boljše, — pritrdi Barbarka,
ki je točila čaj v čaše.

- Zrak je lehak, življenje tiho, hirana
tudi lehka, — nadaljuje matuška Nektarija
in začne piti čaj v majčkenih požirkih ter
vgrizne košček sladkorja.

— Meni je treba duševnega miru, to¬
lažbe v bolestih, — pojasni Zimina tiho.

- Tukaj najdete vsega, matuška, kar
išče trpeča duša, — odvrne matuška Nek-
tarija: — boleznim — ozdravljenje, skrbi

'Odrešenje in grehom — odpuščenje.
življenje v obitelji je — predživljenje ne¬
beško. Tu morete moliti, če hočete kaj
belati v Božjem imenu, — delo se najde
Ve 'dno po močeh; celo če želite iz svoje
Milosrčnosti prispevati k olepševanju
^ožjega hrama, — sprejme naša obitelj
hvaležno vsako mrvico.

— Pripravljena sem, — reče Zimina:
" ko bi se le zamogla pomiriti...

Potem vzdahne težko.

- Oh, grehi, moji grehi! Odkupiti bi
jih.

— Odkupite jih, odkupite z molitvijo,
odvrne potrdilno z blagodušnim gla-
f^°m mati Nektarija. — Kje se bodete-po-
.°' r ili za greh, če ne tukaj? ... Za greh se
3e  vedno možno spokoriti, ne da bi pa-
^ali v otožnost in obup. Gospod vidi naše
Sr oe in nam odpušča vedno, če se jih
Meno kesamo. Z molitvijo, z dobrimi deli,
radodarnostjo v prid cerkvam se odku-
p 'i° vsi prestopki.

Bahbarka se je vteknila v razgovor:

— Zofija Dmitrijevna je pripravljena
ati vsega za olepšanje cerkve.

— 186

— Sem, sem pripravljena, — se
strinja Zimina.

— Novega grobnega prta bi potre¬
bovali, — reče matuška Nektarija. —
Božji hram hoče biti krasen. Včasih, ko
odičiš vse, — se me moreš nagledati,
stala bi cele ure v ganotju in bi se rado-
vala nad krasoto. A naš grobni prt spada
že med starino. V ta namen zbiramo pri¬
spevke že celo telo, a iztresli smo iz pu¬
šice le dvanajst rubljev in dvajset ko¬
pejk. Celo trgovec Svinjin je žrtvoval l e
pet rubljev. Kakšen denar je to!

— Sem pripravljena, — odgovori
zopet Zimina.

— Slišite, matuška! Vi ste govorili
tudi o delu, — se oglasi zopet Barbarka.

- Zofija Dmitrijevna bi mogla izvrstno
podučevati otroke v ročnih delih, vezenju
in drugem. Pri nas se pletejo sedaj skoro
samo ruske čipke, a kaj je samo čipka*-
stvo? To izgotavljajo žene po vaseh in
po mestih. Zofija Dmitrijevna bi jih lahko
učila raznih del.

— Dobra stvar, dobra stvar, — se
strinja mati Nektarija. — V naši obitelji
je po večini priprosto ljudstvo, ki ne zna

- 187  -

takih del. Dobra stvar, če bi se hoteli po¬

truditi.

—- Sem pripravljena, — ponovi Zi-
^'Pa, kakor bi na pol dremala.

— Otročiči pri nas so sirotice, —
1 Cce  sočutno mati Nektarija. Ni očeta ni
' n ater nimajo. Kakšna ni niti čutila bož¬
ala ob zibelki in Bog ve, kaj jo čaka v
Prihodnjosti, če bi ne ostala v sveti obite-
te Ji^ ter sprejela angeljskega čina. Svet je
g ’ re šen in hudoben, da se lahko pogubimo
, n iem, potem ne rešim ne duše ne te-
‘ Sa - Blaženi oni, ki se nikoli mi mogel za-
^ e dati vanj...

, Matuška Nektarija je govorila eno¬
osno, zmerno, spokojno. Če si jo opa-
/ '° v al, si nisi mogel predstavljati, da bi "se
a ‘ a  Po čem motiti. Z vsem je bila za-
ovoijna, za njo je bilo vse dobro. V njeni
-telji ni bilo po njenem mnenju ničesar
r ašnega na tem svetu za one, — ki
; lv ijo med temi stenami. Celo življenje
Preživela tukaj in je skrbela le za eno,

Je

Ua  hi bili vsi siti, oblečeni in obuti, da bi
hlo vse čim lepše in krasnejše. Lepota je
j e Šiln njeno dušo kakor igrača otroka.
^ e snica je, da ni razumela prav nič ni o

188  —

arhitekturi, ni o slikarstvu, ni o zgodovin 1
umetnosti; vendar je hotela biti vodite'
ljica v okraševanju svetih podob in svč'
trik po svojem otroškem in naivnem okU'
su. Na pozlačene rože je devala vence V
kakoršnih si bodi pestrih cvetlic, nar®'
jenih iz papirja, ki niso imele ničesar
sličnega z živimi cvetlicami ni po bar '" 1
ni po obliki. Pod svetilke je obešala n e '
kake ametaste jopice, uvezene z blest'
kami ali obšite s kantiljo. Matuško S e '
rafirno je razburila večkrat ta otročja na'
ivnost matere Nektarije, toda ta poslednji
ni mogla umeti, zakaj bi se ne mogla s ki n'
dati n. pr. ona žametasta »jopica« z zlato
svetilko ruskega sloga, ali zakaj bi n®
mogla privesiti k fino izdelani sliki rož i z
raznobarvnega papirja, — ni mogla umeti-
Pod prša z roko svoje rdeče lice se je na'
dolgo zamislila in se radovaia vsa gin j®'
na nad delom svojih rok na polju umetno'
sti. Matuško Serafimo je razdražalo to>
a niti ni skušala protestirati, ampak vsa'
kikrat je šla od te »blažene žene« raZ'
dražljivo skomigaje z rameni. Nekaljen 1 -
oljčni mir matere Nektarije je prehaja'
na vseh drugih; v njem ni bilo ničesar

Posiljenega, namišljenega, neodkritosrč-
ne 2a. V Zimini je liki zadremalo pod vpli-
y°m razgovora ž njo vse, kar jo je mu¬
ki' življenje prejšnjega dneva je ušlo ne-
tar n daleč, daleč, in pojavila se je edina
z elja: pomiriti se z molitvijo, dobrimi de-
'< skrbmi za olepšavo cerkve, in doseči
° n ega blaženega razpoloženja duha, ki je
°0ko ceni matuška Nektarija.

IV.

V samostanski šoli se je začel po
v Pisanju pouk v ročnih delih. S poduče¬
no jem nočnih del, — gladkega vezenja v
biserih in zlatu, — se je pečala Zofija
! niit n]evna takoj potem, ko se je odloči-
da ostane v samostanu za nekaj časa.

^ Njeno bivanje v samostanu ni bilo
rez  dobička zanj, ker ni le dobro plače-
I z a svoje vzdrževanje, in le poklanja-
Precejšnjih prispevkov, ki so prišli
. rav  samostanskemu gospodarstvu pri
'dnjih računih s podjetniki jesenskih del,
j Pa k  ponudila se je tudi v brezplačen
a d v šoli ročnih del ob določenih urah.
1 e de krasnih ročnih del je bila prava

mojstrinja ter ni zavrgla časa, ki ga i e
presedela pri svoji stari babici skoro vs 3
leta svoje prve mladosti nad zaznamoval'
nim okvirjem. Ze več dnij je izvrševal* 1
vestno svojo šolsko obveznost, in nra* 1
Nektarija je bila ginjena nad krasoto n* r
snovanih del v šoli pod vodstvom Zofii e
Dmitrijevne. Pravila je, podpiraje si s prj'
vzdignjenim kazalcem svoj rdeči jam 1 '
časti obraz, da se zdijo tudi matuški Se'
rafimi prekrasna. Matuška igumeninja s3'
ma se je ogibala šole ob času zaposlen 0 '
sti Zofije Dmitrijevne ter se je videval 3
z njo le mimogrede v cerkvi. Na hodnik 11
se ji je le odklanjala in jo blagoslavljala

Vzlic temu, da je našla Zofija DmitrijeV'
na po smrti svojega moža in tudi prej v
svojem delu, dasi je delala vse avtomati 0 '
no po nasvetu drugih, v katero delo P 3
se je bila že nekoliko poglobila — ve 6
miru od svojih težkih misli j kakor na r°'
manju v svete kraje, to pot je bila vefl'
dar silno razburjena. Kaj jo je vznemirja'
lo? Ne-li okoliščina, da je imela priti da'
nes, kakor so ji sporočili že včeraj, v
razred sama matuška Seraf ima pogleda 1
vzorce, 'ki so bili namenjeni za vezeni 6

191

kelihovega pokrivalca v zlatu in žametu.
Razburjenost se je lotevala že včeraj.

silnejše jo je razdražil prizor, ki se je
dogodil med poukom: pri nalogi se je

r azjokala ena izmed mlajših učenk. Zofija
Dmitrijevna jo je skrbno izpraševala, za¬
kaj .se joče, toda mala ji ni znala odgo-
v ora. Le pošepnila ji je:

■— »Dolgočasno« —

Kakor je -bil brezpomembni in vsak¬
danji ta prizorček, tako si ga je vzela Zo¬
fija Dmitrijevna k sreu, kot bi se hotela
^ bolj razburjati. Takoj je začela brskati
Po svoji preteklosti: v otroških letih je
tudi ona večkrat plakala pri delu zato, ker
p  ie bilo »dolgočasno«. — Prvo, kaj je
°bčutiila v znameniti posojilnici pri svo-
ie m možu, bil je tudi dolg čas, neznosen
dolg čas. Kolikokrat je plakala tam za
blagajniško mizo, ker ji je bilo »do>lgo-
c asmo«, ker se ni pokazal on, njen prokleti
Zapeljivec, Peter Pavlovič Muratov. Teh
lT| islij je imela Zofija Dmitrijevna dovolj,
da bi skoro zopet legla v posteljo ter bi
,le  mislila več o delu in o svojih učenkah,
temveč o sebi, o svoji nesreči, o svojem
gre hu, o vsem, kar jo je sililo, da je topo

- 192  —

gledala nekam v daljavo radi groze, ki jo
je obhajala. Tudi drugače se niso
vzbujali redko v njeni duši težki
občutki ob pogledu na te otroke.
Pogostoma je čutila, da ji silijo solze v
oči, ko jih je gledala, a po glavi so j*
brodile misli: »tudi jaz sem bila tako ne¬
srečna, brez očeta, brez matere, neza¬
konska.« Požirala je solze in si prizade¬
vala kazati se mirno. Silila je svoje misli
k delu, da bi jih odvrnila od sebe. Ravno
danes, ko je čutila, da ji je mir neobhodno
potreben, — ravno sedaj pred matuško
Serafimo, pred kojo ji je vedno padalo sr¬
ce, — se ni mogla kakor nalašč obvladati
pri pogledu na te otročiče, kakor bi jih
videla prvič, pomilovanja vredne, kako
rastejo sredi tujih tjudij, zaprti med štiri¬
mi stenami, oblečeni v večno žalost. Njih
obrazčeki, tupatam polni in okrogli, so
biti povečini bledi; koža se je zdela pro¬
zorna, tako da so se videle skoz njo mo¬
dre tenke žilice na senci kakor kaka mre¬
žica. Njih malokrvna bledost se je od¬
sevala še močneje vsled žalovalnih obla¬
čil, pri kojih so bile dovoljene črne, sive
in bele barve. Črni trakovi so dajali nji'

1

193

hovim glavicam čuden izraz, kakor bi se
ožile na spredaj. Pri večini od njih so se
z dele vsled blede kože njihove z modrino
obkrožene oči večje, kakor so bile v res¬
nici. V njihovih pogledih je bilo nekaj
budnega, — ni zadrega ni strah. »Kakor
mlade kavke«, se je domislila Zimina
Barbarinih besed, ko ji je sočutno pripo¬
vedovala o samostanskih deklicah.

Pouk se je pričenjal navadno s pe-
vanjem molitve. Tenki, čisti, zvonki gla¬
sovi so se prijetno odmevali ter se zbirali
v  celoto, s koje so se razločevali le gla¬
sovi dveh ali treh starejših učenk v al¬
tovih notah, ki so bili bolj podobni moš-
kitn kot ženskim glasovom. To pevanje ot-
r °k, ki so povzdigali molitev k Darovalcu
močij, je še bolj vznemirilo Zofijo Dmi-
tr >ievuo, ki je tudi potrebovala okreplje¬
na za svoje moči ; po njenih velih licih so
Sc cedile debele solze... Ni si jih bila še
obrisala, ko je vstopila v sobo matuška
Serafima. Njena hoja, njeno zadržanje,
°bleka, — vse je bilo nekam veličastno*
slovesno in mamljivo. V razredu je na¬
stala na en hip zmešnjava. Učenke so hi¬
tele po blagoslovu k matuški igumeninji

13

— 194  —

ter so ji poljubljale roko. Nekaj posebno
naglega, kakor bi vsaka izmed njih pri¬
čakovala strogega ukora za kako stvar.
Videlo se je, da jih strašijo redovnice ob
vsaki priliki z matuško Serafimo. Na kon¬
cu se je obrnila matuška Serafima k Zi-
mini; ta se je ravno tako suženjsko sklo¬
nila k njeni roki in pri tem je kapnilo na
to roko nekoliko gorkih solza. Matuška
Serafima jo je pogledala s strogimi očmi.
Zimina je zapazila komaj tedaj, da se
joče. Da bi skrila svoje solze, je začela
brzo razkazovati nove načrte kelihovega
pokrivalca, ki se je imelo vezti.

— To je za kelih s sveto hostijo .. •
To je za cikorij, — razklada nanagloma
Zimina. — To ....

S trudom si je oddehnila.

—Tu se izveze s kantiljo, tu z blest-
kami, — pohiti še bolj, želeča skriti na
vsaik način svojo razburjenost. Pri tem
se razburja še bolj vzlic prizadevanju,
da bi se obvladala. — Mislim, da ni treba
mešati zlata s srebrom, boljše je samo
zla ... zla ...

Takoj je uvidela, da se ne more več
obvladovati, ker je opazila, da ji lijejo

- 195  —

solze same ob sebi, proti njeni volji v po¬
tokih na uzorce.

Matuška Serafima jo je pogledala. To
^ bil strog, hladen, nekoliko prezirljiv
Pogled. Zdelo se ji je, kakor bi ji nemo
ukazovala: »nehaj«.

—Ali ste bolni? — vpraša suho Zi¬
mi no.

—Ne ... to ... so živci, — odgovarja
Presledkoma Zofija Dmitrijevna in si pri¬
zadeva, da bi ne zaihtela. —Moj Bog!

Matuška Serafima je skomizgnila z
rameni in rekla hladno po francosko:

■— Vi se morate potruditi, da se spri¬
jaznite s svojimi živci. Bog ve, kam bi to
Prišlo. Tukaj v šoli so otroci že tako in
tako predrazpoloženi za vsake možne hi¬
sterike in živčne bolezni. Vi jih lahko še
bolj okužite s svojim vzgledom in napra¬
vite mesto koristi škodo. Ker ste se enkrat
Prijeli dela, se morate tudi pečati ž njim,
a  ne ...

Zopet je prezirljivo skomizgnila z

rameni.

— Mari jaz vem, kaj vam teži dušo
' n  zakaj plakate?

18 *

196  —

Zimina že ni več jokala, ampak je
stala s povešeno glavo kakor učenka, ki
je napravila kak prestopek. Čutila je ži-
veje kot nekdaj popred, da jo rnatuška
Serafima duši, da jo tišči k tlom s samim
svojim pogledom, s samim glasom. Nekoč
v mladih letih je slišala o različnih gro¬
zovitih roparskih pošastih, pri kojih po¬
gledu so umirale njihove žrtve. Takrat
se je zelo, zelo bala srečati koga s takim
pogledom. Drugače pa se je bala takrat
maločesa!

— Jaz sem tudi mnenja, — pravi ma-
tušika Serafima zopet po rusko s suhim
oficijelnim glasom: — da ne gre tukaj
mešati srebra z zlatom. Bilo bi brezokus-
no, dasi stoji tako na uzorcih. Razen tega
menim, da se ti vogli ne skladajo s sredo
u zor ca.

—Nekoliko redki so, med tem ko je
buket v sredi zelo gost, — reče tiho Zi¬
mina. — Obkrajne vejice treba na voglih
odstraniti, prikrajšati ali pa mnogo go¬
stejše napraviti.

— Toda kako gostejše? — vpraša
načelnica.

197  —

Naj se pridoda le nekoliko cvetk
Plavic in popkov, in to obkrajno klasje ne
bo več štrlelo tako osamljeno, — pojasni
Zofija Dmitrijevna.

Matuška Seraf ima vpraša dalje:

— Kam denete pa plavice?

— Vidite, tako-le sem pridejo plavi-
Ce . — pokaže Zimina: — ah kraju tu med
klasje par polrazpihnjenih popkov.

— Znate to sama narisati?

— O, da!

Matuška Serafima jo je povprašala
Po francozki:

- Ste-li bili v šoli zlatega vezenja?

— O, ne! ... Pri nas so znale vse
Pridne ženske taka dela, — odgovori Ži¬
vina zmedeno. — Jaz sem se pečala na
s voja mlada leta ... pri babici le z ve-
2 &njem cele dneve ... cela leta ...

Spomin na dekliška leta je zopet
Vznemiril Zimino. Čutila je, da se zdaj pa
z daj razjoče. Matuška Serafima je opa¬
zila trepetanje v njenem glasu, ki se je
z opet prekinjal. Strogo jo je pogledala,
kakor bi ji ukazovala molčati in ne pla¬
kati. Zimina je brezsilno povesila glavo.

198  —

—- Ce se naučite obvladovati samo
sebe, bodete lahko še veliko koristili šoli
in samostanu, — reče matuška Serafima
po francozko. Potem si ogleda še vijo¬
ličasti žamet, ki je bil razpet na zazoa-
movalnem okvirju in namenjen za keli¬
hov o pokrivalce, blagoslovi zopet otroke
in se napravi iz sobe v svoji lahni veli¬
častni hoji.

Ko je Zimina privzdignila svojo po¬
vešeno glavo, matuške Serafime že ni bilo
več v šoli. Zimino so obkrožili otroci in
jo začeli izpraševati, kedaj začnejo novo
delo in kako se bo razdelilo med nje. Vsi
so imeli Zimino radi, ker je bila ž njimi
tako krotka in prijazna, ker je izgledala
ravno tako slabo in nesrečno kakor
mnoge izmed njih samih; često je vzdiho¬
vala in plakata. Stoje v njihovi sredi jim
je odkazala sedeže in jela razlagati, kako
in kje naj začnejo; s pomočjo dveh sta-
reših gojenk je napravila prvi posnetek z
uzorca. Pri tem se je polagoma umirila;
mislila si je, da bi bila tukaj skoro popol¬
noma mirna v molitvi za odpuščenje
svojega greha in v delu v prid tem otro¬
kom, ki so jo spominjali njene lastne mla-

— 199  —

dosti, — ko bi ne bilo matuške Serafime.
Matuška Serafima, ki jo vsi tako povzdi¬
gujejo, gleda na njo s takim studom kakor
"a gada, kot bi ji kar odkrito govorila, da
z a njo ni odpuščanja. Ni-li uganila vsega
s  svojim prodirnim pogledom in izrekla
nad njo obsodbo: »za te ni več odpušče-
11  j a« ? Da, da, strašen je njen greh. Težjega
•'i! Molitev ji je potrebna, kes, v mukah
živeti tu na tem svetu, da se reši za oni
svet ...

— No, čemu ste se razkokodakali?
— se zasliši grobi glas matere Doroteje,
ki je ravno vstopila v razred. — Ne znate
Ponižno sedeti na svojih mestih?

Otroci so utihnili. Mati Doroteja se
iu obrnila k Zimini in je omenila s priliz¬
njenim glasom:

Držite jih strožje, matuška Zofija
jhuitrijevna. Ni jim smeti popuščati! No,
kaj pa stojijo okoli vas kakor čreda? Kot
niuhe na sladkor so naletele.

Zimina se je načmerila ter odgovorila
nekoliko rezko. Ni je mogla trpeti.

— Moje delo je tako, da morajo biti
deklice okoli mene. Iz kotov ni jim mo¬
goče videti, kako se tukaj veze ...

200  —

Muti Doroteja je stisnila v kolobar
svoje tenke ustnice ter je pomolčala. »Viš,
se je že obregnila ob me«, si je mislila.
Ona za svojo osebo zopet ni mogla trpeti
Zimine radi njene samosvojnosti in prikri¬
tosti ter jo je špijonirala bolj kakor vse
druge.

Ko se je povrnila Zimina v svojo so¬
bo, je našla tam Barbarko, ki ji je bila iz¬
polnila neka naročila nakupovanja. Zelo
se je začudila, ko je opazila, da ji hoče
Barbarka nekaj prikriti z žepno ruto.

— Kaj skrivate, Barbarka? — vpraša
Zofija Dmitrjievna in jo pozdravi.

— Oprostite, matuška Zofija Dmitri-
jevna, — reče Barbarka kontuzno smeje
se. — ;  V vaši odsotnosti sem hotela izve¬
deti iz kart svojo srečo, a vi ste nakrat
vstopila, in jaz sem seu strašila, ker sem
mislila, da prihaja ogleduhinja Doroteja.
Zgrizla bi jo. Radi nje sve midve kakor
dva cena psička.

Zimina je zmajala z glavo.

— To so neumnosti, — reče. — Moja
pokojna babica je ugibala vedno od jutra
do večera ... Ničesar ni izvedela!

— 201  —

Ah, ne, golobica Zofija Dmitrijev-
na, ne govorite tako. Včasih povejo karte
v $e, — modruje uneto Barbarka. — Do¬
volite, da jih zopet razložim-

— Meni je vseeno, — odgovori Zi-
Dina ravnodušno.

— Eno reč sem zamislila, velikega
Pomena za me, — reče pojoč Barbarka
in razklada po mizi karte. — Ko se vre-
sniči, bom gospa. Tako poživimo, da bo
kaj!

— Kaj ste 'zamislili, Bartoka? — vpra¬
ša Zimina začudeno.

- No ljubezen, ne ljubezen, a omožiti
sem se namenila, — pojasnjuje Barbarka,
ne otoračaje oči j od kart in mešaje s prsti
Po njih.

- Omožiti? — vsklikne Zofija Dmi-
Kijevna. — Da, in kako? Saj ste že sami
rekli, da se ne zavežete nikdar z mo¬
žitvijo?

— Česa nisem že rekla! Take prilike
nisem pričakovala, — se odzove Barbar¬
ka in vsklikne radostno: — tako je: lju¬
bimec mi je na srcu... Verujte? Danes
sem vrgla doma in tukaj že petkrat in ve¬
dno isto dobim... Srčni interes, kralj s

- 202

srcem, — pojasni ona in gleda na karte:
— in marjaš. Tako mora tudi biti. In
ravno tako bode tudi. Milijonarka posta¬
nem.

Zofija Dmitrijevna je vprašala neko¬
liko prisiljeno:

— A kako: Ali se ne bojite?

- Česa pa? -— zakliče Barbarka me-
saje karte.

On...  vaš ženin ve vse? — pojasni
Zimina.

— O otroku? — vpraša Zimina rav¬
nodušno.

— No, da, — pritrdi Zimina.

- Norica bi bila, ko bi hotela blatiti
samo sebe!

Barbarka se je brezskrbno nasmejala
in pokazala obe vrsti svojih belili zob-
Zimina se je zmedla, osupnila jo je tolika
lahkomišljenost.

A kaj potem ....  če izve naenkrat
pozneje ?

— Ah, golobica Zofija Dmitrijevna,
vi ste cel otrok, — reče veselo, laskavo
in skoro pokroviteljsko Barbarka. •—Nas.
ženske, nas ne ulovijo celo življenje, če
hočemo kaj skriti. On tudi ni tak človek,

da bi se ga Mo treba bati... Že pogledati
ni na kaj...

— Torej vi ga tudi ne ljubite? —
vzklikne Zofija Ehnitrijevna ob koncu že
Popolnoma zmedena.

— Ne ljubite in se hočete možiti! Ve¬
ste, kakšna nesreča je možitev brez lju¬
bezni. To...

— No kakšna nesreča? Ce vam pra¬
vim, da je milijonar, — reče Barbarka in
slirani karte.

Denar! Denar! — se vznemiri Zo-
tija Dmitrijevna. — Z denarjem ne prisiliš
srca, da bi molčalo. Crez denar se v po¬
tokih lijejo solze. Denar dovede včasih do
smrtnega greha.

Izraz Zimininega obraza je postal
mračen. Barbarka se je nasmejala in po¬
jasnila naglo:

Ce napravim greh, se spokorim!

Vstala je, objela Zimino ter ji glasno
Poljubila obe lici.

- A'h, vi dete moje milo, nenagledna
golobica moja!

Zimina se ni niti nasmehnila v odgo¬
vor na to laskanje. V njeni duši so vstale
mračne misli: — viš, ko bi povedala Bar-

barki, kam je dovedlo njo, Zimino, živ¬
ljenje z neljubljenim bogatašem, — bi se
ne smejala in šalila, češ: »če zagrešim,
se spokorim«. Mrzal bi jo obšla, kri po
žilah bi ji obstala. Da, so taki grehi, ki se
jih ne spokoriš, moli, kolikor hočeš. Res
tako? Mari ni Bog usmiljen? Le preleni
smo za molitev. Denar žrtvuje za samo¬
stan, ker ga ima toliko, da ga ne more niti
porabiti; otroke uči v šoli ročnih del radi
tega, ker se ji s poukom raztresejo njene
mračne misli, ker ji postaja laže, ko vidi,
da jo imajo otroci radi, kot bi ne bila mo¬
rilka ampak nedolžna kakor oni. A mo¬
liti s srcem ne zna; boji se pogledati na
sv. podobo; prekrižuje se, da bi se zopet
ne vznemirjala in mučila v solzah P°
cele noči. On je trpel, hripel, se zvijal, ko
da je že na pol mrtvega dušila z blazinico.
V njeni domišljiji ji je vstajal ves strašen
prizor umorstva: soba, obstavljena s

knjižnimi omarami in vešali z obešenimi
rečmi, — jetičen bolnik, podoben koste-
njaku, ki ga je mučil kašelj na divanu;
ona, iščoča ključe v temi pod njegovim
vzglavjem, potem ga začne dušiti. On ču¬
ti, da ga grabijo. — V njenih ušesih se ! e

— 205  —

Zopet razlegalo njegovo predsmrtno br¬
lenje ...

— Moli, moli, grešniea! — je šepnila
skoro slišno.

Da, v solzah se je treba mučiti, z
Slavo ob tla biti, po tleh se plaziti kakor
hajostudnejša kača, da odkupiš svoj greh,
v eliki greh ...

Zimska noč je bila stopila že dolgo
v svoja prava in je pokrivala zemljo s
svojim črnim ogrinjalom, a Ziminino sobo
le ožarjala luč, ki je gorela pred sv. sliko.
Pred njo na tleh je ležala še vedno Zi-
htina. Zdelo se je, da je padla v nezavest
Po neštetih dotalmih poklonih, pri čemer
Se je brez nehaja trkala po prsih ter več¬
krat zdrknila s svojimi ustni do samega
hladnega poda. Tako je ležala nepremič¬
no nekaj minut. Poskusila je vstati, — a
hrbet je ni ubogal, ni se gibal. Komaj se je
hopolzela do mize, oprla se je z rokami ob
njo, in tako se ji je posrečilo vzdigniti se
s tal.

—Ah, nisem navajena k molitvi, pro-
kleta! Ljudi ubivati znaš, a za molitev ni-
Taš močij, grešniea! — mrmrala je skoz

— 206  -

zobe s hripečim glasom ter se je začela
biti po brazu.

Njen obraz je bil mračen, oči so ji
brezumno stremele ...

V.

Bil je mrzel in jasen zimski dan, eden
izmed tistih dnij, ko gre (po narodnem
pregovoru) sobice na gorko, a zima na
mraz. Po samostanskem dvorišču, ki je
bilo pokrito z belim snegom, z množino
poteptanih stezic v različnih smereh, je
hodila sem in tje neka visoka in rejena
ženska, ki se je držala vzlic svojim ne
več mladim letom ravno in čilo. Ozirala
se je okoli z vprašujočim očesom člove¬
ka, ki zajde v neznan kraj in išče izhoda-
Ni bila slabo oblečena, toda nerodno h 1
nemarno, kakor se oblačijo včasih lju¬
dje, ki so se na svojih letih že dovolj na-
lišpali ter pod starost več ne cenijo teh
»cunj«. To so ljudje vrste kralja Leara,
kojitn se bo zdela vsaka obleka razen njih
škrlata za strašilo. Če si jo skrbne j še
ogledal, ni bilo težko spoznati v njej »sta¬
re gospe«. Nekaj prevzetnega, prezirlji'

— 207

v ega, celo surovega je bilo v njeni hoji,
v  hladnem izrazu njenega obraza in v
njenih odločnih manirah. Nekdaj je bila
gotovo lepa, a sedaj je bil ravno isti ob¬
raz stisnjen in zguban. Njene plavkaste
ustnice, ki so izgubile prejšnjo lepo ob¬
liko, so se ji konvulzno stresale, da se je
zdelo, kot bi grizla venomer njihovo za-
Peklo kožo; njena brezzoba usta so bila
Podobna temnemu prepadu, iz katerega je
štrlel žolt in velik školj, ki je tupatam
trdovratno silil in lezel na spodnjo ustni¬
co. Njeni plavi, suhi, tupatam posiveli la¬
sje so silili v raznih kosmih izpod nje¬
nega klobuka in naglavne rute ter so vi¬
seli kakor razcukano ličje v šopkih,, ob
njenih velib licih. Posebno neprijeten je
bil izraz njenih bledih, motnih, sivih očij,
bi so gledale hladno in surovo, v tem po¬
gledu je bila neprizanesljiva ironija in
brezsrčna zlobnost. Hodeča po dvorišču
ie očividno iskala kako živo dušo, da bi
1 o kaj vprašala. Slednjič je zagledala žen¬
sko v črni samostanski obleki, katera je
sla črez dvorišče. Robato jo je poprašala:

— Kaj ste umrli vsi tu pri vas, ka-Ii,
°d lakoti?

— 208

Redovnica se je skoro prestrašila.

— Z nami moč križa! — viku e ta.
Cernu vprašate to, matuška? Nikdo ni
umrl, hvala Stvarniku, ampak vse ...

— Kje stanuje Zofija Dmitrijevna Zi-
mina? — prekine starka redovnico z
istim robatim glasom, ne da bi ji pustila
končati.

— Zirnina? Zofija Dmitrijevna? —
ponovi redovnica počasi ter pokaže: —-
tam le v onem oddelku je izvolila stano¬
vati. Samo, sedaj, matuška, je ni doma.
V šoli ima delo. A kar ste omenili z ozi¬
rom na lakot, to ...

— Vseeno, počakam, — reče stara
gospa, ne da bi poslušala, ter se napravi
proti navedenemu oddelku.

- Vas ne pustijo noter tako same
brez Zofije Dmitrijevne. Treba poklicati
mater Dorotejo. Ona skrbi...

— No, torej kličite! — ukaže nestr¬
pno stara gospa. — Na mrazu ne morem'
stati.

■— Da, ona, mati Doroteja je tam ob
vhodu na hodnik, — začne praviti re¬
dovnica.

— 209  -

Eh, nora! — zamrmra gospa in se
napravi znova proti onemu oddelku.

Ko vstopi na 'hodnik, naleti na mater
Dorotejo, ki je stala kakor kak spomenik
°b nekili durih. Ko se prikaže stara gospa,
stopi brzo v stran.

— Ali ste vi Doroteja? vpraša gospa
*n pojasni, ne da bi poslušala njenega od¬
govora: — moram videti Zofijo Dmitri-
invno Zimino. Jaz sem teta njenega moža,
Marija Ivanovna Šustova. Kaj se je pre¬
selila za vedno k vam ?

- Mirno ‘zavetišče si je izibrala, —
odvrne ponižno mati Doroteja, stisne v
kolobar svoje ustnice ter pogleda skrbno
šustovo od nog do glave.

— Za denar se najde povsod kako za¬
vetišče, — reče Šustova. — Ona nori še
Vedno, tupatam se ji omračuje duh?

— Oh, pravzaprav ne vem, kaj bi
Vam rekla, —- proiznese mati Doroteja s
Ponižnim vzdihom ter stisne zopet ustnice
v kolobar.

— Pa tu ni dobro stati, peljite me k
njej v sobo, — ukaže Šustova ter gre da-
De, ne da bi počakala odgovora.

14

210  —

—Tukaj, tukaj je njena sobica, — po¬
jasni ponižno mati Doroteja ter odpre
duri.

— Vi ste pri njej za postrežnico? —
vpraša Šustova v Zimini sobi, odkladaje
na mizo plašč, naglavno ruto in klobuk.

— Ne, nisem nič takega, — odgovori
mati Doroteja nekam užaljena. — Jaz sem

redovnica in skrbim za_

— Ah, za denar bi redovnice in ne-
redovnice ljudem noge umivale in vrhu
tega še isto vodo popivale, — se odreže
Šustova s hladnim preziranjem ter vpra¬
ša takoj: — vi sami, kakšnih ljudij ste?

Mati Doroteja pojasnjuje presledko¬
ma in nenatančno:

— Jaz sem bila pri matuški Serafi-
mi, ko je bila še v svetu ..

— Torej služkinja, — pravi Šustova,
koje bistre oči so umele takoj določiti
stan in značaj kakega človeka. — Iz mu-
ratovske ali baskakovske družine?

Mati Doroteja, ki ni pričakovala ta¬
kega vprašanja, toliko da ni zakričala iu
se zmedla.

— Mari ste znani? — vpraša skoro
zmedeno.

— 211

— Koga ne poznani jaz! —- reče Šu-
stova ter stisne prezirljivo ramena.

— Torej stečem k matuški igumeni-
nji, — pohiti mati Doroteja in začne po¬
birati s tal razbrcane Šustovljine reči.

— Jaz nisem niti oddaleč namenjena
k njej, — odgovori stara gospa ter vpra¬
ša zopet: — torej kako je z Zofijo Dmi-
trijevno? Ali stoče še vedno? Povejte
kaj!

Mati Doroteja je stisnila ustnice v
kolobar ter odgovorila tajinstveno:

— Ko bi je ne poznali, Zofije Dmitri-
ievne! Tako kljubovalna, tako surova je
Postala, da je groza!

— Ona, tista mokra kura? — se raz-
hohota Šustova v hladnem, ironičnem
nasmehu.

Matere Doroteje se je polotila neo-
Pisna želja pospletkariti in izliti vse, kar
je prisluškala in opazila. V ponižnem tonu.
Pridržuje svoje gibčne oči, s sočutnimi
vzdihi je začela pripovedovati, kako je
lokala Zofija Dmitrijevna, ko je prišla v
samostan, pri vsaki priliki kakor malo de¬
te. Posebno ni mogla pogledati v oči ma¬
tuški igurneninji: ozrla se je na njo in ta-

14 *

— 212  -

koj se je spustila v jok, kakor bi bila iz pa¬
meti. Imeti je morala kaj na vesti, ker ni
mogla zreti pravičnici v oči.

— Ali menite matuški Serafimi? •—
vpraša Šustova z nasmehom.

— Da matuški, da njej, — odvrne
ponižno mati Doroteja ter povesi oči.

Potem je nadaljevala svojo priipovest,
da je Ziniina polagoma nehala jokati, ka¬
ko odurna je sedaj, da govori, kakor bi
lajala, kakor bi bila jezna. V obraz ■—
očita ljudem, da spletkarijo, da molijo
malo, da nimajo vesti. Celo Barbarki, —
ki je bila zlezla brez truda v njeno dušo,
— tudi njej je začela presedati Zofija
Dmitrijevna.

— To je ona deklina, ki se je klatila
ž njo po božjih potih? — jo prekine za¬
ničljivo Šustova.

— Ona sama, tista je, — potrdi mati
Doroteja. — Prav podla duša!

In zopet je začela razkladati, kako
živi Zimina, kako se slabi s postom in z
molitvijo. Vnetejše kakor kalka redovni¬
ca se posti, v šoli dela brez prestanka;
če se loti moliti, se trka na prsi po cele
ure, se priklanja do tal po sto in stokrat

213  -

ter leži na tleh pred sv. podobo kakor
mrtva. Tudi sveto podobo je zamenjala.
Sprva je imela sliko Matere Božje nove¬
ga zakona, tako lepo risano, tako ‘krasno!
Poglejte! Nekaj strogosti je našla na
njej; ne spodobi se, pravi, izstavljati na
ikonah sv. podobe v takih opravah. Uzela
io je proč ter obesila tje podobo našega
Gospoda Jezusa Krista v trnjevi kroni,
ker so ji podobe starega veka preveč
stroge. Tam leži cele ure.

— Ali pred ljudmi moli? — vpraša
kratko Šustova ter pristavi (prezirljivo:
— Kakšna komedija?

Ne, kako je mogoče pred ljudmi.
Sama, — pojasni mati Doroteja.

— A! Torej ste 'jo opazovali! •- pro-
iznese ravnodušno stara gospa.

Potem jo je začela skrbno izpraše¬
vati. ali iplača Zimina mnogo, koliko je
že poklonila samostanu in ali jo hočejo
Prisiliti, da bi se dala ostriči. Toda njena
vprašanja niso bila obvenčama z zaželje-
nim vspehom. Mati Doroteja se je takoj
napravila, kakor bi ne vedela in se ne
spominjala. Prišla je nakrat ob vso kle¬
petavost in zgovornost ter je odgovarjala

— 214  —

kratko in brez sloga, češ: »to ni moja

stvar, to ve matuška i gumenim a, za to
skrbi matuška blagajničarka, mi smo pri-
proste redovnice in se ne mešamo v tuja
opravila.«

Sicer ni bila še zadovoljila rastoče
radovednosti Marije Ivanovne, niti ji ni
povedala vsega, kar ji je 'bilo znano o Zi-
mininih denarnih potratah, ko je vstopila
v sobo Zofija Dmitrijevna sama. Na prvi
pogled ni spoznala tete svojega moža, ali
prej: ni verovala svojim očem.

— Niste me pričakovali, ma chere?

— reče Šustova z ironičnim nasmehom
in stegne svojo roko Zofiji Dmitrijevni.

— Moram priznati, tudi sama nisem mi¬
slila, da zabredem kedaj v ta brlog. Daši
pravijo: »quand le diable devient vieux,
il se fait ermite«, vendar umrem ogibaje
se takih krajev kakor hudič križa. Le
opravilo me je privedlo sem. A moja
opravila so vsa enega in istega značaja:
»je brule la chandelle par les deux bouts«
in potem sedim navadno a sec ...

Nakrat se je obrnila k materi Doro¬
teji, ki je še vedno stala v sobi, ne da bi

nameravala oditi, ter ji rekla v tonu, v
kojem se zapoveduje služkinjam:

— Hvala, draga; vas -ne potrebujem

več!

Mati Doroteja še ni bila zaprla durij
za seboj, ko se je Šustova obrnita zopet
k Zimini z besedami:

— Ne ljubim jaz teli dvonogih tenkih
ušes!

Potem vpraša Zimino v šali:

Nadejam se, da si privoščite tudi
kako čašico čaja, ko si rešujete tukaj
dušo?

— Ali želite čaja? — vpraša suho
Zoiija Dmitrijevna, ki ni spregovorila do
tedaj niti besedice.

— Upam, da ga pijete tudi vi, kadar
prezebete, — odgovori Marija Ivanovna
in nevoljno skomizgne z rameni.

Začela jo je jeziti suhoparnost in
vzdržnost Zofije Dmitrijevne, ki je v -re¬
snici ni bilo več spoznati'. Zimina je šla
naročevat k postrežnici, ki ji je bila od-
kazana k uslugam, naj prinese samovar.
Potem se je vrnila v sobo, prisedla k mizi
ter rekla teti kratko in suho:

21G -

— Vi govorite o denarju. Ali ste prišli
radi denarja?

- Da, če hočete vedeti, ker sem os¬
tala na potovanju črez Moskvo slučajno
brez njega in sem si komaj udolžila proti
vsej svoji prtljagi nekaj rubljev, da sem
mogla prihiteti sem, — odvrne Šustova
nemarno; — a deloma sem prišla tudi, da

bi vas videla in_Povejte, se-li hočete

tu noter zakopati v vaših letih in pri va¬
šem premoženju?

— Jaz hvalim vsak dan Boga, da mi
daje možnost, pokoriti se za svoje grehe,
— odgovori suho Zimina.

— To se pravi: daje možnost, da
vas odirajo tukaj kakor lipo, omeni pre¬
zirljivo Marija Ivanovna.

Mlada sestra je prinesla ta čas samo-
var ter začela jemati iz omarice čajno po¬
sodo. Šustova jo je začela brezceremo-
nijelno gledati s svojimi ciničnimi, hlad¬
nimi očmi kakor kakšno reč.

— Elle est bien jolie, mais c’ est dom-
mage, qu' on nourrit ohez vous le monde
scalement avec les versets de la Bible,
- reče ona obračaje se k Zimi-ni.

I

217  —

Zimina je gledala strogo, ne da bi
teti kaj odgovorila.

Ne; vaša matuška Serafima ni
Preživela svojih dnij ob postni zabeli, —
omeni Šustova, ko ste ostali sami z Zi-
mino.

Zimina, ki je nalivala čaj, vpraša ta¬
koj ravnodušno:

— Tudi njo ste poznali?

Zofiji Dmitrijevni se ni zdelo nikakor
čudno, da je poznala Šustova matuško Se-
fafimo, ker je poznala starka takorekoč
ves svet.

- Koga pa nisem poznala jaz svoj
čas izmed boljših ljudij, — odgovori Šu-
stova ter skomizgne malomarno z rame¬
ni. — Bili so denarci in — bile so žveze.
Sedaj pa se moram vlačiti celo po samo¬
stanih za miloščino. S starejšimi Baska-
kovimi sem celo občevala, a ona je bila
kakor tudi drugi Muratovi često pri njih v
gosteh.

Zofija je izpustila z rok prazno čajno
čašo, ki je padla s cvenkom na tla. Marija
Ivanovna je na široko odprla svoje oči.

- Kaj je z vami, ma chere? — vpra¬
ša ona.

— 218  —

Zimina je stisnila zobe, da bi skrila
svojo razburjenost ter se je sklonila k
tlom po čašico.

— Mari niste vedeli p-rej, kdo je ona?
Niste niti slišali o njeni rodbini? — vpra¬
šuje Šustova, ki je pazno sledila Zimini z
očmi.

Zofija Dmitrijevna je slednjič pobrala
čašo in jo začela ogledovati, ali se ni
razbila. Hotela je zbrati vse svoje moči,
da bi se ne izdala Šustovi.

— Ne, vi v resnici niste od tega sve¬
ta, — reče stara gospa: — greste v suž-
njost k človeku, ne da bi se brigali, kdo
je on in odkod je; a potem, ko izveste,
komu ste padli v pest, razbivate čaše od
groze ...

Zofija Dmitrijevna, ki je že bila
zbrala svoje misli, jo zavrne:

— Odkod sklepate, da mie vznemirja
ravno to? Meni je vseeno-, kdo je ona.
Jaz živim v sveti obitelji, a ne pri ljudeh.

Potem je vprašala suho, s trudom
premagovaje svojo radovednost:

— Torej vi pravite, da je živela med
boljšimi ljudmi?

— 219  —

- Da; kratek čas je živela pri starem
knezu Baskakovem in je skušala zatajili
ne ko spletko: nekoliko previsoko je ho¬
tela zleteti, razprla je peruti in je —
Padla. To je navadna in zelo stara zgod¬
ba. Posledice niso izostale, bilo je treba
skriti svoj greh. Da ne bi služila jezikom
v  mestu, a v glavnem, da ne bi kompro-
teitovala družine nadutih Baskakovih,
ni orala je napraviti iz sebe žrtev in — no
beži v samostan. O njej so že začeli pra-
v >ti, da je — žrtev breznadejne ljubezni,
da je ona Margarita, osleparjena po Fau¬
stu. Le škoda, da ni imela brata Valen¬
tana, ki bi jo bil nazval z vojaško odkrito¬
stjo s pravim imenom. Cela a tout 1’ air d’
un roman, toda, ma chere, resnica je" ved¬
no bolj podobna romanu kakor roman re¬
snici.

Šustova se je ugriznila v svoje sinje
Ustnice, oblizala skrbno njih suho zapeklo
kožo ter končala:

— A vendair morave biti pravični:
r azumno dekle je bila ter se je znala tako
a b drugače proslaviti; ogromno množino
zy ez si je preskrbela do današnjega dne
111  nekaterim služi kot orakelj.

220  -

Zofija Dmitrijevna je vprašala naglo:

—Ali je ona imela otroka?

Seveda, — odgovori Šustova ravno¬
dušno. — To je: moral bi se bil prikazati
na svet, — to vem jaz, no, se li je pri¬
kazal ali ne, to me ni zanimalo seveda,
saj tudi drugih ni zanimalo. Le sort d’un
probleme ephemere, 1’histoire d'une gout-
te de la plule pasee!

Zimina je začela vzdržno izpraše¬
vati, kako so zvali prej sestro Serafimo.
Imenovala se je Zofija Pavlovna Murato-
va. Zimini je postala tema pred očmi-
Gotovo je bila to njegova  krvna se¬
stra. Proklet, proklet! Ves njih rod je tak,
kakor se vidi. Tudi ona ni boljša od n j e-
g a. Otroka je imela In ga je zapustila, a
na njo, Zofijo Dmitrijevno, gleda kakoir
na zločinko. Ona, Zofija Dmitrijevna,
plače krvave solze za pokoro za svoj
greh; tam v kotu na tleh pred sv. podobo
se začenja že barva izgubljati od njenega
klečanja in njenih dotalnih poklonov. Ona
ima vest, da, vest! Ali za nje ni nikak
greh strašen, ker nimajo vesti. Mati Do¬
roteja, spletkarica, ogleduhinja, hudobni¬
ca nima sicer nikake nadloge, a vesti tudi

— 221

nič. Barbarka tudi ne toži o ničemer, ker
nima vesti. Matuška Serafima celo gleda
na vse od zgoraj, prezirno, kot bi sama
ne bila nikdar grešila. Vsi so taka člo-
večeta: o grehu klepetajo le z jezikom,
a v srcu nimajo ničesar, ni — ljubezni do
bližnjega, ni strahu Božjega.

- Pa kako bo glede denarja? —
vpraša Marija Ivanovna, ki ni mogla
umeti neotesanega Zitnininega molčanja.

Ziminu ni niti slišala, da ji pripove¬
duje Šustova že četrt ure njej davno
znano zgodovino, kako se je sprla s svo-
4 jim sinom Teodorom, ko je izvedel o po¬
slednji volji pokojnega Leonida Zimina.
Začel ji je očitati in jo zbadati, da je pu¬
stila iz rok dedščino. Zimina ni slišala niti
tega, ko ji je Šustova ironično pripove¬
dovala, kam je šel oni denar, ki ga je bila
podarila ona, Zofija Dmitrijevna, ko se j'e
odpravljala na božjo pot.
a  — Mnogo vam ne morem dati, —
reče slednjič Zimina suho. — Pomoči
vam seveda ne odrečem; toda vi veste,
kako težko je preračunati, koliko let boš
še živela; zatorej ni moči metati denarja.
Enkrat sem vam že dala.

222  —

— Takih 'pomislekov vas je naučil
vaš mož, — reče hudomušno Šustova.

— Saj nisem majhen otrok, ■— odvr¬
ne Žitnima. — Slava Bogu! Videla sem,
kako je prišla moja babica v nič, in sama
vem, kako ljudje radi pograbijo, a potem-

Vzježila je obrvi ter rekla v učitelj¬
skem tonu:

— Sicer pa vi tudi ne potrebujete
mnogo. V vaših letih je treba živeti eko¬
nomično. Za dušo, a ne za telo je treba
skrbeti.

— Oh, ma chere, mi hočete čitati
pridigo? — vpraša Šustova rezko.

— Jaz ne čitam nikomur pridig, —
odvrne Žitnima. — Dal Bog, da bi rešila
svojo dušo. Toda žal mi je, ko vidim, da
pri ljudeh vest spi. posebno še na stare
dni.

Vzdignila se je z mesta ter pripom¬
nila suho:

— Torej oglasite se jutri, in vam
dam denarja. Toda, dasi vam rada napra¬
vim to uslugo, mnogo vam ne morem
dati.

— Ali, ma chere, nimam s čim ustaviti
se v gostilni, niti 1  peljati se do tje. Zadnje

— 223  -

novce sem dala iz vozek u, ki me je pri¬
peljal do samostana, — reče Marija Iva-
novna.

Zimina se je načmerila.

— Jaz vam morem dati le malen¬
kost ... Denarja ne hranim jaz, ampak
rnatuška Nektarija. Tukaj bi mi ga še
ukradli.

— Ah, moj Bog! Rajši bi ga zašili v
jopico in ga nosili pri sebi, — odvrne raz¬
draženo Sustova.

— Tudi je treba varovati denar, ker
cenijo ljudje le denar, žalibog, — omeni
Zimina. — Brez denarja smo pri ljudeh
brez pomena.

— Ah, kaj mi pridigate? Vi niste bili
niti rojeni, ko sem že vedela, da je po¬
sejana zemlja s hudobneži, — skoro za¬
kriči razdraženo Šustova na njo.

Ko je bila Šustova odšla in Zimina
ostala sama, polastilo se je je eno čustvo,
— čustvo rnržnje do matuške Serafime.
Torej, vidiš, kdo je ta ženska, ki te je
toliko begala s svojim veličastvenim mi¬
rom, svojim dobrim imenom pravičnice.
Njega, prokletega, sestra je! Njena pro-
šlost je ravno taka kakor njegova: hotela

- 224  -

je obogateti, zleteti na streho najvišje hi¬
še, — in je padla. On je zapeljal njo, Zi-
mino, v smrtni greh, a ta njegova sestra
je zapustila ali sama usmrtila svojega
otroka. In ti ljudje se ne kesajo, se ne po¬
korijo, ne plakajo 1 . Kesa, pokori in joče se
le ona sama, Zimina.

— Ti, Gospod, vidiš moje srce in sli¬
šiš mojo molitev! izreče Zimina glasno, se
visoko prekriža ter se zagleda s svojim
surovo zrečimi očmi v vogel, kjer je vi¬
sela tedaj podoba Odrešenikova s temnim
in strogim obrazom.

VI.

Proti koncu velikega posta je legla
Dmitrijevna radi črezmernega truda,
oslabelosti in pokvarjenih živcev v poste¬
ljo. To ni bila nikaka določena bolezen, ki
bi bila podvržena znanim zdravilom, am¬
pak bila je popolna obnemoglost, ki je za¬
htevala spremembe celega življenja. Bol¬
nice ni bilo treba lečiti, ampak prisiliti jo,
da bi se oddehnila in se boljše hranila.
Ko je dobila matuška Serafima prvi glas,
da je Zimina legla, je ni vznemirjala ta

- 225  —

vest, le na videz, amipak jo je celo raz¬
burila, ko je dozirala tudi o bistvu njene
bolezni.

Imela je povoda vznemirjati in raz¬
burjati se.

— Hoče že na tem svetu prosluti za
svetnico, ka-li? — reče v nezadovoljnem
tonu Barbarki, ki je bila prišla k njej od
Poseta pri Zofiji Dimitrije vrni ter ji prinesla
Podrobnih novic o balničinem stanju.

— Tuga, žalost jo zelo muči, 'samo to,
matuška, — odvrne Barbarka pojoče,
se konfuzno nasmeje v nji lastnem na¬
smehu ter pojasni: — kar je bilo, je mi¬
nilo — nad vsem 1  se žalosti ; toda saj ve¬
mo, da se človek na tem svetu ne., more
spokoriti, le samega sebe -bi pokvaril ...

Matuška Serafima je pustila te opom¬
be skoz eno uho noter skoz drugo ven ter
je omenila še vedno v istem nezadovolj¬
nem tonu:

— Še umrje, skrbi nam napravi.

Barbarka je hotela skromno poiz¬

vedeti.

Menite, matuška, radi njenega ka¬
pitala?

15

— 2-26  —

Da. Samostan je najel pri njej po¬
sojilo. Darovala je tudi, — odvrne matu-
ška Serarima, kot da bi govorila sama s
seboj; potem se obrne k Barbarki z vpra¬
šanjem: — Kakšna njena teta je prihajala j
po zimi k njej? Je to ona sama, o koji si
mi pravila, da je ni upošteval pokojni Zi-
min nje in njenega sina v oporoki?

Tista sama, — reče Barbarka pri-
trjevalno kimaje z glavo. — To je prva
malopridnica vseh malopridnic, in, ne bo¬
di tukaj izrečeno, zlobe, zlobe je polna,
da se je ne rešiš! Sto ljudij more raz¬
dvojiti in potem grabiti.

Matuška Serafima, ki je hodila gor in
dol po sobi, reče s pomislekom:

-— Meni se je tožila tudi Doroteja nad
njo; surovo se je obnašala z Dorotejo ...

In nasmebnivši se v zaničljivem
smehu, dostavi:

- Potem pa je v resnici surova, če
se čuti razžaljeno celo Doroteja!

— Da, glede surovosti je mojstrinja,
patent bi se ji lahko izdal; laskave bese¬
dice ne spregovori; vedno »ti« in »ti«,
»nora« in »nora«; pri tlačanih se je rodila
in vzgojila.


Matuška Serafima je hodila dalje gor
in dol po sobi ter se je oči vidno bolj in
boil ! j razburjala nad nečem, česar Barbarki
ni hotela povedati. Ta posveta ic a, — teta
Pokojnega Zirnina, o koji je že nekoliko-
krat natančno izpraševala m at uš ko Doro¬
tejo, — j-i ni hotela tedaj iz glave.

— Ali si jo videla ti takrat, ko je pri¬
hajala? — vpraša Barbarko presledkoma.

— Videla, matuška, videla, pa le mi¬
mogrede, — odvrne Barbarka. — Brž z
začetka se nisve vzljubili druga drugo.
Radi tega si nisem niti prizadevala, da
bi jo videla. Trikrat je prišla k Zofiji Dmi-
trijevni in ji je izmamljala denarja. Vse bi
hotela pograbiti. Enkrat sem jo bila sre¬
čala na dvorišču. Spoznala me je in ob¬
lajala.

Barbarka je pretrgala svojo pripo-
v est. Videlo se ji je, da ni še povedala do
konca. Matuška Serafima jo je neprijazno
Pogledala ter vprašala kratko:

— No? Zakaj pa?

Barb arka reče zmedeno in afekti¬
rano:

— Ne vem, kaj bi rekla, matuška. Ta¬
ke grde besede je blebetala ...

— "28  —

— Ker si začeia, torej naprej, — reče
nestrpno matuška Serafima, ki je slutila,
da izve nekaj grdega in neprijetnega.

»Kaj,« pravi, »pripravili ste jo ob pa¬
met, a sedaj jo obirate,« — pripoveduje f
Barbarka v ponižnem tonu Šustovljine
besede ter podviza pojasnjevati: — a kdo
jo je pripravil ob pamet? Ona sama se je
pripravila ob njo po smrti svojega moža!
Tudi ni nihče kriv, če se je ona prenapela.

Ne ob pamet pripravljati, ampak na pravo
pot spravljati so jo hoteli ljudje, le raz¬
vedriti so jo menili radi njene rastoče ne¬
razsodnosti ...

Matuška Serafima se je nakrat usta¬
vila pred njo kakor vkopana z jeznim iz¬
razom na obrazu.

- Kaj klobasaš! kaj klobasaš! —
vzklikne vsa iz sebe. — Od kod imaš to,
da je ona zmešana? Kdaj in v čem se ti je
zdelo to? Lepo si 'zamislila! Še tega je
manjkalo, da začneš še ti klepetati take
neumnosti...

Hitro je zakorakala zopet po sobi;
dihala je težko in pretrgoma.

— Ona si izmišljuje iz zlobnosti, da je
Zimina zmešana, ona se grozi s tem radi

— 229  —

svojih interesov ... A ti ... Pač kakšni
ljudje! ... Ce kdo kaj zablodi, pa so že
Pripravljeni ponoviti ... Kje si z glavo?
Zmešana! Zofija Dmitrijevna zmešana! ..
Ida, veš-li, kaj vi delate s svojo klepeta¬
vostjo? ...

Ni mogla več zadrževati svoje raz¬
burjenosti ter je 'nadaljevala:

— Tudi Doroteja je pridna: ta se je
tudi zmislila pripovedovati oni gospe, da
le Zimina »kakor bi ne bila pri pameti, na¬
ravnost v mračnosti« ... O nora! Sama
mi je pravila potem, kaj ji je govorila ona
gospa in kaj je poklepetala ona njej. Sa¬
ma je privedla ono ničvrednico do te
misli.

Z nasajenimi obrvmi in strogim po¬
gledom se je ustavila pred Barbarko.

— Ti je povedala Doroteja, kaj ji je
rekla zadnjič ona gospa?

Barbarka je napravila silno suženjski
obraz ter odgovorila:

Povedala, matuška, povedala.
Grozila se je, češ, da bodemo me še vse
Plesale radi Zimine.

— Saj bodete tudi, ako bodete tol epe-
tule iz svoje neumne domišljije o njeni

— 230  -

blaznosti, — zagrozi matuška Serafima.
— Zmešana ni ona, ampak vi dve ...

Matuška Serafima se je nahajala to
pot prvič v tako razburjenem stanju duha,
kakršno se je je lotevalo tedaj. Nikdar se
ni spuščala v nikake »zgodbe«; držala se
je strani od vsega, kar bi jo moglo prive¬
sti v nejasen položaj. A sedaj ji je prišla
nakrat ta nesrečna Zimina na pot, kakor
nekaka osoda, ki nosi nesrečo s seboj. Ko
ji je pravila mati' Doroteja o Š ust o vi j in ih
posetih pri Zimini in o svojem razgovoru
s to gospo, ni pripisovala tej zadevi z za¬
četka nikakega pomena. Razumela je le
eno, da je prihajala Šustova: k Zimini po
denar. Po drugem posetu Šustove pri Zi¬
mini je sporočila mati Doroteja načelnici,
da se je Šustova zelo hudovala na Zimi-
no, ker ji je dala le malo denarja; strašila
jo je tudi venomer, da jo v samostanu
ograbijo. Opetovano je rekla, da ni Zimi¬
na pri zdravi pameti, da ji je treba pre¬
skrbeti varuha. Matuška Serafima se je
bila takrat nekoliko vznemirila; njen ne¬
mir se je bil še povečal, ko je Šustova na¬
ravnost zagrozila materi Doroteji, da bo¬
do še vse plesale radi tega, ker obirajo

- 231

umobolno žensko. Matuška Seratima je
dobro vedela, da je niti ne obirajo niti mi¬
slijo obirati. Res, Zimina je plačevala,
dasi ne posebno darežljivo, za svoje
Vzdrževanje; podarila je dovolj samosta¬
nu, v kojem so se vršila nova zidanja in
Popravljanja; tudi posodila je nekaj tiso¬
čakov: zidanje bolnišnice in šole je zahte¬
valo velikih stroškov. Toda vse to je dala
Prostovoljno matuški Nektariji, ki je po¬
tisnila stanje samostana. To se ni izvršilo
lajno, po tatovsko, ampak popolnoma jav¬
no, po postavni poti, kakor se delajo vsa
čista opravila. Tudi ni bilo nikakega po¬
voda misliti, da je delala v nezavednosti
ali v napadih zblaznelosti, ker je bila. v de¬
narnih zadevah v resnici vedno in v
vseh slučajih praktična, celo skopa in tr¬
da. No, naj bode kakor hoče, vprašanje o
2irninini zblaznelosti, ki ga je sprožila
Sustova, bi moglo povzročiti mnogo ne-
Prijetnostij popolnoma nedolžnim ljudem,
Postavilo bi jih v nelepo luč. Zimina ni
tila, po trdnem prepričanju matuške Se-
nafitme, nikakor zmešana; toda kako bo
učinkovala na njene pokvarjene živce,
Pd njeni dovzetnosti za histerike preiska-

- 232

va o njenih umstvenih sposobnostih, vsa
procedura tega neprijetnega opravila?
Kaj, če je res umorila svojega moža? Ali
se ji v tem slučaju ne zmeša zares od
strahu, pod dojmom, da je ne sumničijo
zblaznelosti ampak umora? Od sličnih
narav .se lahko pričakuje vse mogoče.
Kaj bode tedaj? Koliko nesporazumljenj,
koliko klevete, koliko greha povzroči vsa
ta stvar!?

Matuška Serafima se je odločila, dasi
ji je bilo težko, da obišče osebno njej ne¬
simpatično bolnico, da se prepriča na la¬
stne oči, v kakšnem stanju se nahaja nje¬
no zdravje in razpoloženje njenega duha.
Morda jo bo mogoče poučiti bodisi po
ovinkih bodisi namigovalno o tem, kar bi
se moglo zgoditi z njo.

Ko je Zofija Omitrijevna legla, se je
počutila takrat morda boljše kakor kedaj
prej: tako je oslabela, da se je nahajala
po večini v poludremanju: silna razdra¬
ženost. ki se je opažala na njej zadnji Čas,
se je zamenjavala sedaj s popolno obne-
moglostjo, popolno apatijo. Bilo ji je vse¬
eno, kaj se počenja z njo in kaj se godi
okoli nje; ni je več zanimalo vprašanje,

— 233  —

ali ozdravi ali umrje. Njene trudne misli
so se ji ustavljale tupatam le na spominih
o 'letih daljne prošlosti, ko je živela še pri
'bdbici - generalici, ko se učila pod vod-
stvolm stare guvernantke in starih služ¬
kinj, sedeča pri zaznamovalmem okvirju,
kakor sedijo sedaj pri njih samostanske
deklice v šoli. Bila je ravno tako nesreč¬
na, kakor so one: bleda, slaba, neizkuše¬
na, brez očeta in matere. Včasih so se po¬
mešale te deklice v črnih oblekah in čr¬
nih kapicah — in ona sama v čudno sliko
njene domišljije. Pri tem pa ji je postajalo
tako žal, tako žal njih, morda ne toliko
'njih kolikor same sebe; po njenem licu pa
'so se ji cedile posamezne solze, ki jih je
hitro in mehanično brisala s svojo roko,
ne da bi se razburjala in vznemirjala.
Zdelo se je celo, da se ne zaveda, da pla-
ka. Ko je prišla matuška Seraiima k njej,
jo je našla ležečo z zaprtimi očmi. Mislila
io. da Žitnima spi, in se je hotela oddaljiti,
kar zapazi, da tečejo po bolničinih licih
Počasne solze. Ustavila se je ter gledala
ta shujšani, brezkrvni in zgodaj sestarani
obraz. Bil je podoben zgubanemu obrazu
bolnega otroka; bil je tako žalostljiv, iz-

— 234  —

ražal je toliko obnemoglost, da je bila gi¬
njena celo matuška Serafima. Naj greši ta
ženska v čemer hoče, — bila je neizmer¬
no nesrečna. Njen greh se je pokazal moč¬
nejšega od njenih sil ter jo je zlomil pod
svojim težkim bremenom. Tudi če je umo¬
rila svojega umirajočega moža, sama se
je v tistem hipu obsodila na počasno smrt.
Gledaje bolničin obraz, je prisedla matu¬
ška Serafima na stol ob postelji.

Ko je Zimina zaslišala šum, je odprla
svoje velike, ugasle oči.

—Kaj ste se izmislili oboleti? —
vpraša načelnica s kolikor možno mehkim
glasom ter blagoslovi bolnico.

— Kaj hočem? reče tiho Zimina z
vzdihom.

— Vi se trudite črez mero, — pravi
matuška Serafima. — Bog ne zahteva, da
bi se ljudje ubijali radi Njega. Vsakdo
mora sorazmeriti dolžnosti svojim mo¬
čem, ko jih preuzemalmo ...

— Tudi brez tega delamo le, da za¬
dovoljimo svoje telo, — odvrne strogo
Zofija Dmitrijevna.

- No, v tem oziru si ne morete ni¬
česar očitati, — reče matuška Serafima.

- 235  -

Ne da bi odgovorila na te besede,
v Praša Zofija Dmitrijevna:

— Barbarka mi je pravila, da je legla
•Pala Ksenija? Kaj je ž njo? Je nevarno
bolna? To me je tako vznemirilo.

Ksenija je bila ona deklica, ki je bila
Potožila Zofiji Dmitrijevni, da ji 'je dolgo¬
časno.

Nič nevarnega ni, — odvrne na¬
čelnica ravnodušno. — Toda vi ne mislite
r 'a druge, sami se morate pripraviti.

— Jaz si ne morem kaj, da bi ne mi¬
slila na te nesrečne otroke; vedno mi
gojijo pred očmi, — pravi Zofija Dmitri-
Je vna, v njenem glasu se opazi rezkost.

- Nikogar nimajo, ki bi jih pobožkal ali
'Pislil na nje.

Matuška Serafima omeni mehko:

— Sami se po nepotrebnem vznemir¬
ite.

— Kaj mi pravite! — odgovori Zirni-
11 P še rezkeje. Poloti se je razburjenost,
kakršne ni še nikdar doživela v svoji bo¬
lezni. — Na sebi treba skusiti veliko ne¬
tečo, kaj se pravi biti nezakonski otrok;
Se  le potem moremo pomilovati z vso du-

— 236  —

šo te otroke, potem še le spoznamo vso
veličino greha njihovih mater.

Njene oči so se ustavile surovo na ob¬
razu matuške Seraf im e, kakor bi se zarile
vanj. jela je nadaljevati s še strožjim gla¬
som, razločno izgovarjaje vsako besedo:

— Ni hujšega greha, kakor če se za¬
pusti svojega otroka iz namena, da bi se
odvrnila sramota. Ta greh je hujši kot
umor na odrastlem človeku. Da, hujši!
Odrastel človek je lahko sam grešen,
sam lahko zapelje v greh. V čem pa je
grešilo dete? Mi je obsojamo k smrti, da
skrijemo svoj lastni greh.

Njene do tega hipa kalne oči so se
zaiskrile v usodepolnem ognju ob pogledu
na matuško Serafimo. Ta se je nehote
stresla; na njenem obrazu se je pojavil
izraz strahu. Še nikdar ni videla Zimine
s takim obrazom in nikdar je ni slišala
govoriti na tak način.

— Vesti nimajo take matere, radi te¬
ga lahko gledajo ljudem v obraz, — na¬
daljuje Zimina zategnjeno in prepričeval¬
no. — Celo prezirajo one, ki imajo vest ..
Tem pravijo, da se jim »meša«. Tudi na
me gledajo kakor na zmešano, ker 1  pri-

237

znavam svoje grehe, vse, vse razen je-
hinega ...

Matuška Seraf ima tudi je menila za
hip, da se je Zimini zmešalo ter je rekla
Previdno, skoro udano:

— Pustite, ne vznemirjajte se! Ne¬
umna govoričenja: tete vašega moža so
v as vznemirila, ali ne? Ali je vtriedno ...

— A! Tudi vi ste slišali, da mi je
rekla, da sem zmešana? — jo prekine Ži¬
vina in njena usta se skrivijo v grenek na¬
smeh. — Kaj mislite, ona bi poskrbela pri
svoji zlobnosti, da me priznajo za blazno,
ha mi preskrbijo varuha, da me utaknejo
v norišnico. Dedščino potrebujeta. Jaz se
tega ne bojim. Ničesar se ne bojim ..razen
greha; nikdo ni strašien za me razen
Boga.

Nakrat se je privzdignila na lehtu.
Izkuševalno gleda matuško Serafimo in jo
vpraša:

— A vi ste seveda govorili ž njo?

- Ne; jaz je nisem videla, odvrne
Matuška Serafima. — Niti je ne poznam.

— To se pravi: zabili ste jo! — po¬
jasni Z i mina.

— 238  -

— Kako zabila? — vpraša načelni¬
ca, ki je ni razumela.

— Pri starem knezu Baskakoveni
vas je poznala ona še kot deklico, ko ste
bili tam v gosteh, — pojasni bolnica, pov-
darjaje svoje besede.

Matuški Serafimi se je spremenil
obraz.

—• Ona vam je pravila, — začne ta
poslednja in ne konča.

— Vse! — odvrne rezko Zimina in
gleda z mrzličavo iskrečimi se očmi.

Matuška Serafima je povesila oči, da
bi se ne srečala z njenim pogledom. Zi¬
mina je takoj zopet vrgla glavo v blazi¬
nico in rekla tiho:

— Vi ste me jeli prezirati že s prve¬
ga začetka, a jaz ... jaz sem vas le po¬
milovala, dušo vašo sem pomilovala
Moliti treba za odpuščen je grehov, mo¬
liti ... Bog vse ve! ...

Matuška Serafima je začutila vzlic
svojemu sam oob vladan ju nehote grozo,
kakor da bi vstajali pred njo mrliči, ki so
bili že davno zasuti pod zemljo. V njeni
domišljiji je vstala za hip cela njena
grenka in žalostna prostost, ki je po nje-

- Ž39

nem mnenju nihče ni poznal, ali vsaj
nihče se je ni spominjal. Vstala je in je
bila tem strašnejša, ker jo je poznala in
govorila o njej ona ženska, kojo je raz¬
žalila. Kaj, če začne iz maščevalnosti
Praviti o njeni pruošlosti Barbarki, nratu-
Ški Nektariji in komursibodi? Reči, da se
ii je zmešalo? No, ali ni ona, matuška Se-
,r afima, protestirala še danes proti temu
tor bode morala protestirati, ko pride
Uradno vprašanje? In kako strašno zveni
bi gluhi glas, kakor bi pozival z onega
s veta k pokori.

- O, te male duše morejo vgo-
nobiti človeka, a sebe ne znajo varovati
Pred strahovi! — šepnila je skoro
slišno.

Matuška Serafima se je vzdignila z
■Pesta. Zimina je zopet odprla svoje mot-
r, e oči ter jo je neprijazno in topo pogle¬
dala. Matuška Serafima je bila v vidni
Zadregi; pomrmrala je nekaj brezvezne-
ga, se nekako poklonila ter zapustila so¬
be. ne z njeno navadno hojo, ampak ne¬
kako kradoma. Barbarka, ki je čakala
njenega odhoda, je prišla brž potem k Zi-
Hbni, da bi videla, kak vtis je napravil na

240  -

bolnico igumeninjin obisk. Zimina se ji je
zdela še slabša: po hipni provzbuji je sle¬
dila še večja obnemoglost. Barbarka je
začela laskavo izpraševati, kako se
počuti.

— Na smrt se pripravljam, —odvrne
tiho in mirno Zimina.

- Kaj še, golobica! — vzklikne Bar¬
barka. — V vaših letih? In kdo bo mislil
sedaj na smrt? Ko se nam smehlja na¬
sproti krasna pomlad? Reke se na široko,
široko razlijejo, napojijo mater zemljo,
dišeča trava vzraste, cvetlice se razcve-
tejo, — ah pomlad, krasna, krasna pom- j
lad! Zdi se mi, da bi se celo življenje ra- I
dovalo nad njo ...

— Srečna vi, Barbarka, — reče tiho
Zimina; po njenem licu švigne nekaj na¬
smehu podobnega.

— In kako srečna! — pritrdi veselo
Barbarka in prime, polna življenja, za j
bolničino roko ter jo jame laskavo gladi- i
ti. — Mlada, zdrava, gledam v božjo na¬
ravo, — in se je ne morem nagledati; pe¬
sem slišim, a se je ne morem naslišati; do¬
brega, mladega fantiča srečam, — kar na
srce bi mu padla. A počakajte, da se

1

— 241  —

omožim, tedaj bom delala, kar bom ho¬
tela. Moj mož bo kakor prtljaga: zveži ga
v culico in potem' poživi. Ko bi se bil sam
vstvarjal, bi bil gotovo lepši; toda radi
°sebe same pač ne bode treba stradati —
sestara se, pohleven postane, brke, bra¬
do vrže proč, in človek pride v nič. A bo¬
gat je, 'bogat je, da vam ne morem po¬
vedati.

Ali bo kmalu svatba? — vpraša
'bolnica na pol dremaje in skoro v neza¬
vesti.

— Kadar konča žalovanje po očetu,
pojasni Barbarka. — Nikakor ne gre
Pri trgovcih, da bi se ženili pred koncem
žalovanja. In jaz, kakšno silo imam.,? Po¬
rečem malo jaz, mladenka; zanjikrat se
Poradujem kot dekle mdd pomladjo. Ah,
življenje, — življenje dekliško, svobod-
n o, na nikogar navezano, ah res krasno.

Ona se je sladko pretegnila, nagnila
s e je nekoliko nazaj ter se prijela s svojimi
belimi rokami za tilnik. Zofija Dmitrijev-
na  ie že mirno spala.

16

i

_ 242 —

VII.

V čistopoljski prvostdnici je bil cer¬
kven praznik. Ta dan je navadno čital
mašo sam «vladika«. Služba 'božja je bila
slovesna in je privabljala bogomolcev
iz vseh koncev mesta.

V cerkvi se je bilo zbralo veliko ljud¬
stva; od množine gorečih sveč, od jarkih
žarkov pomladnjega solnca, ki so se raz¬
livali črez vso cerkev, je bil zrak nezno¬
sen. Mnogi bogomolci so prišli v cerkve¬
no vežo in so molili tukaj. Sredi te gruče
se je pojavila tudi Barbarka. Ni je bilo
spoznati, ker je bila nenavadno krasna v
jarki obleki; zraven tega zažareli lici in
široki venec iz drobno spletenih kit. Spu-
stivši z glave rudečo svileno ruto z veli¬
kimi belimi okraski si je začela skrbno
pihljati svoje gorko lice z zvitim belim I
robcem. Bil si v nevarnosti, da se zagle¬
daš v njeno zdravo in mlado lepoto. V ta
hip so pridrdrali k veži elegantni trgov¬
ski »begunci«; iž njih je skočil še precej
mlad trgovec ter prepustil vajeti svoje¬
mu kočijažu. Imel je sive obrvi in vejice,

i

243  -

redke, belkaste in bolne lase na glavi,
ravno tako brado in brke; bil je suh, iz¬
pit, »jetikovec«, kakor so ga primerno na-
zivali njegovi znanci, njegovi komiji in
hlapci. Ko je zagledal Barbarko, ki je šla
Po stopnicah, je prijazno privzdignil svoj
cilinder, ki je bil do polovice obvit s čr¬
nim trakom; z njegovega lica pa je za¬
sijala slaba arudečica.

- Moj poklon, Barbara Mihajlovna,

reče s tenkim ženskim glasom ter jo
Pogleda s svojimi škrofulozno - svetlimi

očmi.

— Ob vhodu posedim malce; zelo
sem se utrudila v cerkvi, — odvrne ona
skromno in nagne nanj svoje lokave oči.

- Posedim, dokler se ne obleče vladika.

Da, da; ste postali rdeči kakor
solnce, — omeni on ljubeznivo in njegove
tenke malokrvne ustnice se mu zložijo v
Poželjiv nasmeh.

— Mislim, da tudi drugače nisem ve¬
dno bleda, — odvrne ona z nasmehom
ter se napravi nizdol po stopnicah.

Trgovec je šel v cerkev, Barbarka
je zapustila vežne stopnice. Ob straneh
stopnic so bili 'kamen iti sedeži; napravila

16 !

•244  —

se je k najnižjemu, da bi sedla. Tedaj jo
zakliče nenadoma še ne odrinivši kočijaž
onega trgovca s sivimi očmi.

— Moj poklon! — reče on; v njego¬
vem glasu se je slišala iskrena radost. -—
Glej, kje je dal Bog, da se vidiva.

Ona ga je v zadregi pogledala ter
spoznala pod kapico takoj njegov krasen
obraz s črnimi svetlimi kodri. Vendar se
je naredila, da ga ne pozna, ter ga je po¬
gledala ravnodušno skoro surovo, češ:
»kaj išče ta.«

— V vlaku ste mi dali svoj naslov; v
vetru na polju. Se spominjate? Glejte,
slednjič me je prinesel veter sem, — po¬
jasni z veselim nasmehom mladenič.

- Ne spominjam se kaj takega, —
odvrne ona suho in ravnodušno. — Mno¬
go ljudi j ste že videli.

— Toda jaz bi vas spoznal med tiso- !
či, —■ proiznese on ljubeznjivo. ■— Moj 1
Bog! V vlaku sva se vozila skupaj. Se ne
spominjate morda?

— Nekoliko se spominjam sedaj, —
reče ona. — Samo se mi zdi, da ste bili
takrat trgovec in ne kočijaž.

245  —

Z njenimi besedami se je bil pomešal
smeh.

— Jaz sem tudi sedaj pri prejšnjem
opravilu,— pojasni on nekako razžaljen:
-- le gospodarja sem pripeljal, Silo Sa¬
viča ...

Moral se je ogniti, ker je pridrdrala
k veži druga kočija. Barbara je sedla na
kameniti sedež ter se zopet začela pihljati
z robcem; pri tem je migala z nožieo, ki je
bila obuta v eleganten čreveljček iz fi¬
nega usnja, ki ji je gledal izpod belega,
ki je bilo podšito s čipkami. Ni bilo prešlo
Pet minut, ko je že zopet stal pred njo
°ni mladenič, ki je bil nekomu izročil go¬
spodarjevega konja.

— Če vas pogledam danes, mi kar iz-
Sine izpred očij cerkveni vhod, — reče
°n ter gleda z radovednimi očmi njeno
r dečo vrhno oblčko iz perzijske svile,
izpod katere se je videlo močno naškrob-
beno krilo, obšito s čipkami, njene zlate
nhane, njene goste in težke kite, ki so se¬
dele v nekolikih vitvah na njeni glavi. •—
Prav res, vi niste več tista, ki sem vas vi¬
del takrat.

- V pol 'leta tudi vode v reki mnogo
preteče, — reče ona smehoma: — a o
življenju niti govoriti.

- No res; v tolikem času se je mo¬
žno seznaniti tudi s samim Silo Savičem,
— reče on vidno razdražen in z ironijo
v glasu ter se zapiči v njo s svojim vpra¬
šujočim pogledom.

Ona ga je pogledala z jeznimi očmi,
kakor bi jo bil zadel v živo.

Če gledaš delikatno vedenje, se
nehote odvadiš robatostim, — reče ona
suho ter se vzdigne z mesta.

O njegovih delikatnostih nismo si¬
cer ničesar slišali, a radi denarja ga se¬
veda poznamo, — omeni on rezko ter
vzježi svoje temne obrvi, med katerimi je
nastala povprečna guba.

Ona se je nasmejala z neslišnim, pri¬
siljenim smehom.

Ali vam je žal? — reče Barbarka
obrnjena proč od njega in se smeje.

Potem je šla počasi po stopnicah pro¬
ti cerkvenemu vhodu.

— »Glej jo, kakšna je Barbara Mihaj-
lovna; v našega jetikovca se je zagleda¬
la!« — reče skoro slišno mladi fant ter

247

jo je spremljal s svojimi očmi, ko je od¬
hajala z lahkim korakom.

Nikakor ni mislil, da je ta Barbara
Mihajlovna ona, o koji je skrivaj pripo¬
vedoval vajenec Ignaška njemu in drugim
komijem in slugam, da se je navadil ho¬
diti k njej pred nedolgim časom, njen j eti¬
kov e c, da je to ona ista bogomolka, v kojo
s e je bil zagledal nekoliko mesecev prej
na železnici. Je niso4i zmamili njegovi
denarci? To ne; ta jetikovec sploh ne
odpira svoje denarnice. Zadaviti se da
Prej za en sam groš. Toda vendar, radi
vesa se ga je poprijela, če bi ji ne imel
dajati denarja? V njem ni ne duha ne
Piesa. Zgnil je ves še v materinem te¬
lesu.

V njegovem srcu se je pojavilo ču¬
stvo sovraštva napram jetikovcu.

»Jetikovec« ali Sila Savič Korobej-
Pikov je bil prišel v Čistopolje pred raz-
Pieroma kratkim časom. Brž po smrti
»tatka«, Save Saviča Korobejnikova, se
] e bi! preselil s korobejnikovskega mlina,
ki je stal za mestom, na samem kraju
Predmestja. Sava Korobejnikov je bil
učakal osemdeset let in je postal že v živ-

248  —

ljenju junak legend in pripovedek. Rekali
so, da je on kot dvajsetleten mladenič
vtopil košarja*) ter se rešil sodišča radi
nedostatka dokazov — in tako »začel ži¬
veti«. Govorili so tudi, da ga je imenovalo
ljudstvo z začetka korobejnikovega (ko-
šarjevega) morilca. Potem da je napisal
neki pijan pisar na njegov potni list nje¬
govo ime Sava Savič, z dodatkom priim¬
ka Korobejnikov; to usodno nazvanje mu
je tudi ostalo kakor jetniku znamenje, ki
mu ima do groba pričati o njegovem- zlo¬
činu. Dalje so ugibali, da je ubil svojo pr¬
vo ženo, ki jo je bil vzel iz bogate dru¬
žine, kakor tudi njena dva sina radi neke
ljubimke. S svojim ljubosumnjem in tiran¬
stvom ju je dovel do tega, da se je obe¬
sila. Na njegov račun so pripovedovali
še mnogo drugih mračnih legend, kjer so
ga nazivali čarovnika, znalca in razboj¬
nika. Verodostojnega na tem seveda ni
bilo ničesar, ker se je dogodilo vse pred
davnim časom. Prič k vsem tem mračnim
zgodbam ali ni bilo več med živimi ali jim
je že dolgo prešel spomin, tla so mešale
in pripovedovale Korobejnikovu čine in

) Ruski: KopočoihuiKT..

- 249

nezgode iz življenja Pugačeva in pripet¬
ljaje iz življenja grofa Arakčejeva. Res
ie bilo ie eno, da ga je namreč sovražilo
ljudstvo iz bližnje okolice ter mu pripiso¬
valo, ker ni poznalo njegove prostosti, na-
Pake in prestopke vseh vrst kakor brez¬
srčnemu oderuhu ali konjedercu. Sava je
vedel, da ga sovražijo, kar pa ga ni
‘Unogo brigalo. Mirno in metodično je
vseeno drl denar iz svojih sovražnikov
ter jih stavil na cesto. Njegovo bogastvo
samo je postalo legendarno, ker so ga na¬
hvali »milijonarjem«. V resnici seveda ni
'mel milijonov, toda bogat je bil. Živel je
neredno: včasih se je ubijal po cele me¬
sece s svojimi opravili v mlinu in v pro¬
dajalni kruha, 'bil je čemeren in mračen.
Potem ga zopet ni bito videti za nekaj
dnij, ker se je udajal razuzdanemu za¬
pravljanju, v kojem se je zrcalila vsa raz¬
uzdanost in pohlepnost njegove narave.
Njegova druga soproga, — bolehava žen¬
ska, ki je bila mnogo mlajša od njega, nad
dvajset let, in njegov sin, Sila Savič, edini
ki je ostal živ, nista živela v mestu, am-
Pak v mlinu, t. j. v prostorni in trdno se-
2 idani hiši blizu mlina. V strahu sta pri-

- 250

čakovala vsak dan kakih divjih razsajanj
od »njegove« strani, -on jih je nevede pre¬
ziral kakor vse slabo in obnemoglo. Tako
sta se bila privadila trepeta, da je postalo
za njo čustvo straha nekako estetično
razpoloženje, ker sta se navadno kazala
zbegana, rekel bi preplašena. Nista se
bala toliko ljudij, ki bi jih mogli ubiti ali
okrasti, ampak bala sta se starega, po¬
črnelega, gnilega in že davno zavrženega
mlina, ki ga niso še iz kteregakoli vzroka
bili porušili. Po njenem mnenju ni bilo
tam vse »čisto«, — bala sta se »predme¬
stja«, ker so se dogajale tam sredi bajt in
plavajočih poslopij neredko ubojstva in
tatvine; — bala sta se predmestnega po¬
kopališča, ker so brodile tam po njunem
prepričanju po noči duše grešnikov. A
okoli njih bok-ob-bok se je odigravalo
divje predmestno življenje: predmestne
babnice, vojaške vdove, meščanke-trgov-
ke; vrhutega predmestne beznice, ljudske
kuhinje, prenočišča, ki je zadobilo vse že
davno priimek: predmestne luknje. Sem
so hodili lumpat in pijančevat tovarniški
pijanci in zapravljivci, tu so našli 1  zatoči¬
šče navadni prodajalniški sluge in delavci

n a ladijah, ki so vozile po reki Čisli, ob
^oji je ležalo predmestje. Celo v korobej-
nikovski hiši so zavzemala razsajanja in
Pijančevanja včasih čudno obliko, kadar
n 'i bilo »njega« doma. Mali Sila se je na¬
gledal in naslišal vsega tega dovolj. Po
Njegovih žilah se je pretakala kri njego-
Ve ga očeta, — te živalske narave, — in
0tl  bi bil seveda nad vse zgodaj začel
»Plesati« z raznimi dekleti, ki so služila v
’h'Ši, ko bi ne bilo njegove bolehnosti in
v ečn'ega strahu. Radi tega strahu je on le
Poslušal, gledal in špijoniral, kako drugi
Zapravljajo. Pri tem je slabel, hude! in
bledel, vedno bolj in bolj je postajal jeti-
k°vec. Oče ga je poskusil kaj navaditi in
'Pu najel zato učitelja, a učenje mu je šlo
s iabo od ‘rok, ker je upadel Sili Saviču že
z §odaj spomin; iz strahu je lahko sedel
P° cele ure pri knjigi, zapomniti pa si ni
hiogel ničesar. V dvajsetem letu ga je po-
s ' a 'l oče na nižjegorodski trg; tam so ga
začeli voziti razni »fantje« od beznice do
beznice. Sila se ni mogel zdrževati, obolel
J v e l ko je bolezen, ki ga je 'bila silno ostra-
. a > zopet prešla, bil je videti še bolj
etičen kakor prej. Vendar se je začel od

— 252  —

tega časa ozirati po lepih ženskah, le
strah pred možnostjo zopetne bolezni in
groza pred potrato »tolikega denarja« ga
je silila, da je le močno in bolno vzdiho¬
val, ko je gledal te krasotice. Slednjič je
oddal osemdesetletni Sa-va Savič nana-
gloma svojo dušo Bogu, ko se je bil pre-
nakričal na ednega izmed služabnikov in
Sila je postal bogataš. Oblekel se je po
nemškem kroju, preskrbel si žalovalni ci¬
linder ter se napravil z materjo v Čisto-
polje. Za življenje očeta nista smela Sila
Savič in njegova mati porabiti niti groša
brez potrebe; sedaj pa sta se kar stiskala
in tresla pri vsaki kopejki iz štedljivosti
in celo skoposti, ki jim je bila prešla v kri
in meso. V tem času je nanesel slučaj, da
se je seznanil Sila Savič s teto Barbare, s
kojo se je bila slednja preselila v Čisto-
polje. Ta slučaj mu je dal tudi priložnost
videti Barbaro. Barbara, ki ni še slutila
nikakih resnih posledic, ampak je prosto
po svoji navadi koketovala z vsemi, se je
začela zabavati tudi s Silo Savičem. On
pa je naravnost norel za njeno zdravo
krasoto. Vleklo ga je vedno v Posadko
ulico, kjer je stanovala Barbarka. V hiši

253  -

Korobejn-ikovih so se začeli tajno posme¬
hovati »staremu«, — sedaj je postal
»stari« Sila Savič, — ter so pravili, da si
je našel neko »kraljico«. Mladi lgnaška,
hi je služili v hiši kot idipokaj, je povedal
»fantom«, da se imenuje ta kraljica Bar¬
barka Mihajlovna, da stanuje pri, stari te¬
ti. da je čudovito lepa in rdeča, da hodi
»stari« k njej ter ji nosi tudi različna da¬
rila.

— Oči mu izkljuje, če je zvita! — so
r ekali »fantje«.

— Mu jih ne izkljuje, ne! On se ne
v straši, ko uvidi, da je treba predrago
Plačati, — modrovali so drugi.

Toda nikdo ni vedel, ali podari jeti-
hovec mnogo svoji kraljici, kdo je ona in
hakšni odnošaji vladajo med njima.

»Kdo mora biti ta samica«, — je mo¬
droval oni mladenič, ki je bil pripeljal Silo
Paviča, potem ko se je bil razstal ž njo:
" in ona ga je mogla vzljubiti? Ali pa se
n °si le radi denarja ž njim?«

Vzježil je obrvi ter sklenil, da mora
^vedeti še danes, kje stanuje, in da pojde
h njej. Ni bil izmed tistih, ki zanemarjajo
^isli, ki jim padejo v glavo. Ob sedmi uri

- 254  -

zvečer se je že napravil k oni hiši v Po-
sadski ulici, kjer je stanovala po Ignaški'
nih besedah Barbara Mikaj lovna. Ni je bi¬
lo težko najti, ker je sedela pred vrati
svoje hiše, ter je od brezdelja p o med alfi
carigrajsko stročje.

-— Ali niste pričakovali, prosim? —'
zakliče on, ko se ji približa ter privzdig¬
ne kapico.

— Neznani ljudje se pač ne pričaku¬
jejo, — odvrne ona ter ga ravnodušno po¬
gleda.

— Oh, sedaj ste že zelo nepristopni.
— reče on.

Ali prej me niste poznali, ka-li?
vpraša ona nasmehoma. — Zdi se, da n*
bilo dosti znanja. Jaz ne poznam niti va¬
šega imena.

— Matuška me je zvala Senja in Se-
njuša, a ljudje Semjon Dimitrijevič, — od¬
govori on ter vpraša zmedeno: — Do¬
volite prisesti?

— B'i ne bila zelo rada, da bi obra¬
čali mimo idoči name svoje oči ter si bru¬
sili ob meni svoje jezike, — reče ona ter
se vzdigne z mesta. — Sicer pa je čas ih
v hišo ...

- 255

— A meni ne podarite niti minutke,
da bi vžival vašo krasoto, — je rekel
on.

— A tudi vsiljivi ste, — rede ona
smehom a: — kakor ona starka v vlaku,
ki je takrat po vsem popraševala ...

— Jaz zgorim za vas! — reče on z
nasmehom.

— To se vam vidi, se pošali ona ter
ga pogleda z nasmeškom v njegov kras¬
ni, rdeči obraz.

Ona se je napravila k vratom.

— Smem, prosim, vpraša on.

— A če pride Sila Savič in vas za¬
podi? — reče Barbarka v šali in ne od¬
govori naravnost na njegovo vprašanje.

On se je napihnil do ušes ter rekel
kljubovalno:

—Naj le gleda, da odnese sam cela
r ebra! ...

— Kakšen vojskovodja se je našel!...

—Eh, Barbara Mihajlovna, vidi se,
da niste nikdar ljubili! — reče on ter za¬
mahne z roko.

— Povejte, prosim, se niste-li zalju¬
bili v mene? Tako bolno goreče? — od¬
vrne ona v šali.

— 256

Šla sta v hišo.

Hišica ni bila velika a snažna. Sicer
ni bila strogo po meščansko opravljena,
a vendar je pričala o stremljenju njenih
Stanovnikov, da bi si uredili vse kar naj¬
lepše in najudobnejše. Bele zavese pri
oknih so bile Okrašene po filet-vzorcih;
pisani volneni prti na mizah in omarah,
skrbno osnažene cvetlice na oknih, viso¬
ke postelje pernice s krasnimi vzglavniki
in pokrite z belimi pique-pregrinjali, ki so
bila obrobljena z muselinom, — vse je
bilo čisto in je pričalo o skrbnosti.

Ko sta bila vstopila, jima je prišla na¬
sproti iz kuhinje stara meščanka z rdečini
obrazom in ljubkim smejkanjem. Izborno
se je poklonila do pasa svojemu gostu.
Nakrat si lahko spoznal, da je bila njena
navada od nekdaj, da se je prijazno smeh¬
ljala in nizko priklanjala vsem in vsake¬
mu: »radi tega je ne bode konec, vča¬

sih zna pasti kaj od dobrih ljudi j«. Imela
je na sebi črno volneno obleko, na glavi
črno rutico z belim robom.

— Sr gej ... — začne Barbara ter se
nakrat ustavi.

— Semjon, — popravi mladi gost.

— 257  —

— Da, Semjon Dimitrijevič, pri Sili
Saviču v službi, — ga predstavi Barbara
leti.

— Prosim pokorno, batjuška, -— ireče
Priaz.no in nekoliko sladko starka. — Ved-
Po smo veseli dobrega človeka. Kot dve
siroti živive tukaj z nečakinjo ...

Barbara je slekla 'kožuh, ki ga je imela
n a sebi, snela z glave svileno ruto ter
0s 'tala v eni sami obleki, !da se je boljše
r azločevala njena diena, zdrava postava 1 ,
^ed tem ko je pripravljala stara teta v
kuhinji samovar, je naš mladi par nekoliko
'Poklepetal. Zgovorna Barbara je povedala
v  naglici, da je živela od šestega leta do
sedemnajstega v samostanu. Dali 1  so jo
Se, da se nauči čitati in pisati ter točnih
^el- Ena njenih tet je bila redovnica, a
^ r uga, — ta tukaj, ki živi ž njo, — sicer
P’ vstopila v samostan, a je vendar bo¬
gomolka. Potem je ona, Barbara, končala
samostansko življenje, a sedaj živi že šest
svobodno* na svojem domu pri teti.
lagala se je, da stanuje pri teti že šest
' e k a nie komaj eno. Da bi se spuščala v
Putančne podrobnosti, ni smatrala po¬
sebnim; rajše si je dovoljevala male ne-

17

— 258  —

točnosti v pripovedovanju. On jo je
vprašal v šali, zakaj ni postala redovnica.
Odgovorila mu je smehoma, da »tudi to
je suženjstvo, če se sam zavezuješ«. Si¬
cer pa ni prekinila zvez s samostanom,
dasi je že umrla njena teta redovnica. Ce¬
lo v samostanskem siirotišču je poslovala
nekaj časa in matuški Ser ati mi je bila za
služabnico. Nekolikokrat je potovala V°
opravilih matuške Serafime v Petrograd
in Moskvo, a sedaj je preteklo že pol leta,
ne da bi kam šla, ter živi tukaj v Čisto-
polju s svojo teto in njenim štirinajstlet¬
nim posinovljencem. Semjon DmitrijeviČ
ji je povedal s svoje strani, da je v službi
v trgovini Sile Saviča ter da je bil v njih
hiši še za njegovega očeta Savo Saviča.
Prej so živeli v korobejnikovskem mlinu,
a sedaj pred kratkim so se preselili v Či-
stopolje.

- Oprostite, s Silo Savičem ste že
davno znani? — jo vpraša Semjon Dmi¬
trijeviČ.

— En teden bo črez leto, — odvrne
malomarno Barbarka. — Teta hodi k nje¬
govi mamici, — ona namreč rada pove¬
ličuje bogomolke, — a on me je videl en-

259

rat in se je navadil hoditi sem. Muhe pač
sedajo na med.

Sledil je njen poreden nasmeh.

— Jetikovec mu pravijo pri nas, —
omeni Semjon Dmitrijevič čmerno.

Jetikovec gor jetikovec dol, de¬
narja ne meče kuram, — odvrne Barbara.
Zato mu pravijo to im ono.

— Seveda, če je pri kom duša na —
prodaj,, potem se mu lahko tudi sede na
vrat, — odgovori on skoro jezno in rezko.

— Samo nevarno je, da se računi zmešajo
onemu, ki se je polakomnil njegovega de¬
narja; za vsak groš se dere.

— Ko pride žena, — pride spremena,

— odvrne smelo Barbara. — Žena že iz¬
voha, v katerem žepu ključe nosi.

— Tudi nesrečna bode tista, ki ga
vzame, — prorokuje Semjon Dmitrijevič:
—- kajti jetikovec, gojil kakor je, je postal
radi svojega nečednega življenja.

- A torej ga nimate radi! — se za¬
smeje ona.

— Da, zdi se mi, da bi ga zadavil z
lastnimi rokami že radi tega, da ugonobi
lahko tako človeče življenje drugih in
morda še čigavo!? — vzklikne on bo-

17 *

— 2(50  —

lestno ter jo pogleda z zaiskrivšimi se
očmi.

Stara teta je prinesla v sobo pod-
čašnico s čajno posodo; potem je privlek¬
la samovar, obrnila se je nekolikokrat
okoli njega ter začela pripravljati čaj.

— No morda se tudi sam zaduši pri
poskusu, da bi ugonobil življenje koga
drugega, — odvrne Barbara smehoma. —
Vsakega ne požre.

— To je res, da ne požre vsakega, —
ji pritrdi Semjon Dmitrijevič v veselej¬
šem tonu. — Samo menim, da ni nič kaj
prijetno klati se na življenje in smrt s ta¬
kim človekom. Seveda, tepel se ne bo;
toda žagal in rezal bo kos za kosom,
to je!

Teta je bila natočila čaj ter ga pred¬
loži :

— Pijte, gospod Semjon Dmitrijevič,
na zdravje; slaščice so bile gorke, ko so
jih nesli iz pekarne; no pa kar Bog pošilja.

Nista se zmenila za njo ter sta nada¬
ljevala zapričeti razgovor.

— Pa tufdi čuden se mi zdi ženski
spol! Nekatere bi vzele magari kako
spako, starca, ki ga niti ne morejo ljubiti,

- 261

— začne zopet Semjon Dmitrijevič in srka
natočeni čaj. Jaz bi in e pobral take stare
šare, tudi če se mi obetajo milijoni. Za vse
življenje ne!

-— Pri lepem in dobrem pa si — prste
objedati in vodo piti, — ah, to tudi ni pri¬
jetno, — omeni Barbalra kimaje z glavo.

Kaj pa si je treba predstavljati ta¬
kih neuspehov, — omeni Semjon gorko.

— Po mojem mnenju se poloti človek vse¬
ga za svoj trebuh, posebno ako ljubi, ako
je zdrav in mlad. Da bi le trebušček ne
okusil slabosti in sile.

Barbara se je nasmejala ter ga je po¬
gledala s svojimi lokavimi svežimi očmi.

— A vi česa bi se lotili? — vpraša
ona.

— Vsega pa! — vsklikne živo on ter
strese spretno svoje kodre. — Vsega!

— Vendar česa tega — vsega? — ga
draži ona.

— Z eno besedo vsega! Gore bi pre¬
stavil, na dno morja bi se spravil, — raz¬
laga on hrabro in strese zopet svojo ko¬
drasto glavo. — Vi me ne poznate, kak¬
šen človek sem.

- 262  -

— Kako pa bi vam mogla poznati;
celo vaše ime sem komaj danes slišala.

Njenemu glasu se je pomešal nasmeh.

- Na vas je ležeče, da me docela
spoznate, če hočete nadaljevati poznanje,
— omeni on. — Jaz pa sem tak človek, da
me vsakdo lahko spozna, kakor na dlani.

— No torej, bolj pogostoma se ogla¬
site, kolačev prinesite, — se pošali ona.

On se je razveselil.

— Samo dovolite, vse vam prinesem,
kar poželite! : — vsklikne on.

Glede kolačev? No jaz sem se sa¬
mo pošalila, — pojasni Barbara resno. —
A le ostanite in pridite še, samo da vam
ni dolg čas. Z nami, z babami, se dolgo¬
časite dedci vaše vrste.

— Ne, ne, jaz ne...  Le dovolite mi
vas gledati, in mi ne bo nikdar dolg čas,
- jo overja bolestno on.

Ona je nekam nedoločeno pokimala
z glavo, ne, kot bi 'se čudila njegovim be¬
sedam, niti, kot bi jim ne zaupala ...

Ura je bila že precej pozno in trebalo
je iti. Stara teta je ponujala gostu še čaja:

- Še eno čaško, gospod Sergjej Dmi-
trijevič; nič niste pili, pri nas je pripro-
sto seveda, nisve bogati, sirote sve.

On se je zahvalil.

Ko je odšel, je začela pobirati stara
teta posodo z mize ter je vprašala Bar¬
baro v hitrici:

— Kakih ljudij pa je on?

— Prodajalec pri Sili Saviču, — od¬
grne Barbarka ter začne nalahno razpu¬
ščati z rokama svoje kite, ki so ji padle
Potem kakor črne kače n izd o 1 po njenem
hrbtu skoro do tal.

— Po tem takem ga je poslal Sila Sa-
v 'č, — modruje teta.

■— On vam pošlje takega lepega fan-
tp, — odvrne presledkoma Barbara,
'hed tem ko se je slačila.

Ona je privzdignila svoje polne prsi,
jih je pokrivala tedaj le srajčka, se je
sladko pretegnila, oklenivši si tilnik z ro-
bami, ki so bile nage do samih ramen, ter
ie rekla:

— Zares, lep fant!

— Kar se da lep, — pritrdi teta ter
Pristavi previdno: — samo pazi, da se kaj
ne  izcimi! Oh grehi naši, težki grehi! Sa-
!Tla  sem bila mlada. Vem!

Barbarka se je potiho nasmejala:

— Če se opariš z mlekom, potem pi
haš tudi vodo.

Potem je začela na tiho peti neko pe¬
sem hode gor in dol po sobi ter se je
igrala s konci svojih kit. Potem je preki¬
nila pesem sredi besede, vrgla nalahno
kite za hrbet in rekla:

— Oj, ko bi se spremenil Sila Savič
v takega fanta, presedevala bi ž njim po¬
letne noči, ljubila bi ga, poljubljala, a
tako...

In ne da bi končala stavek, je rekla:

— A veste, teta; njegovi fantje so mu
zrekli jetikovec. In jetikovec tudi je on. ••
Bog ve da!

Pred stanovanjem čistopofjskega gu¬
bernatorja so vstavljale venomer kočijo.
To je bilo zjutraj 21. maja, na god guber-
natorjeve soproge.

Večina čestiteljev je ostajala na sta¬
novanju le nekaj minut ter se potem zo¬
pet vračala. Tega dne je prirejal guber¬
nator navadno velik slavnosten obed; za¬
to so jutranji posetniki gubernatorjevega

VIII.

— 265  —

doma puščali le svoje vizitke ali pa so se
zapisovali v knjigo čestiteljev. Zajutrka
Po službi božji se je udeležil le tesen krog
domačih in talkih, ki so stali najbliže gu-
beraatorjevi družini. V številu teh po¬
slednjih oseb se je nahajala tudi matuška
Serafoma, pa ne toliko kot načelnica sa¬
mostana, ampak tudi kot daljna sorodnica
Čelišeeve. V gubernator j evi družini so vi¬
soko uvaževali matuško Serafimo telr so
se mnogokrat posluževali njenega posre¬
dovanja, ko je bilo treba kaj opraviti v
Petrogradu, kjer je imela mnogo zvez s
»Potrebnimi« ljudmi.

Sredi (neprisiljenega, veselega bese¬
dovanja s posvetno vsebino piri zajutreku,
se spomni Čeliščev nečesa. Bil je še pre¬
cej mlad, a v 'kroju posvetnega gardista
se je zdel še mlajši, kakor je bil v resnici.

Spomni se one stvari ter se obrne k
matuški Serafimi po francozki:

— Da ne pozabim, ma tante; ni-li pri
v as v samostanu neka Zimina?

Matuška Serafoma se je lahno zdreg-
11  da, ker ni pričakovala kaj takega, ter je
Ponovila nekoliko pomeživši, da bi skrila
svojo zadrego:

266

— Zimina?

Potem ie pristavila, kakor bi se
spomnila:

— Da, je; ni še postala redovnica,
ampak živi tako pri nas ter deluje v šoli...
Zakaj pa?

- Tcirej prazne besede, — odgovori
Čeliščev malobrižno. — Jaz sem si tudi
mislil, da morajo biti to kake prazne iz¬
mišljotine, kaka šantaža. Vi pravite, da
deluje v šoli?

- Da, uči gladkega vezenja, potem v
svili in v zlatu. Glede ročnih del občudo¬
vanja vredna!

Tu se je obrnila k Čeliščevi:

—■ In kakšen okus, kako vam vse na¬
pravi v najlepšem slogu! Ti, Helene,
pridi enkrat pogledat. Sicer pa je bila že¬
na kakega skopuha ali antikvarija, ne
vem za prav; naučila se je presojati stva¬
ri in izbirati sloge. Nič slabše od kakega
umetnika...

- A veste, ma tante, — omeni Če¬
liščev, — da jo hočejo napraviti za umo-
bolno... Sicer pa mi je sedaj jasno, ker
da je bila po vaših besedah žena skopuha

denarnika. Denar, denar seveda ne da
s Pati nikomur...

Matuška Serafima je skomizgnila
Prezirljivo z rameni:

— Dal Bog, da bi znali vsi umobolni
ta ko delati, tako učiti obroke, — reče ona
Sr >iehoma. Res, da je zelo surova in da ni
z a družbo, toda otroci jo obožujejo. Zdi
Se » da je preživela v življenju kak roman,
^ a iti že kot otrok se je nahajala v ne-
fravem položaju: — rastla je kot hči v
u Sledni družini, a potem se je pokazaio,
^ je nezakonska hči...

Govor še je bil zasuknil, ker ni ni-
^°'gar zanimalo. Črez nekoliko časa vpra-
Sa  matuška Serafima malobriano:

Po tem takem začnejo to ne-
Sfe čno žensko celo uradno preiskovati in

Zasliševati?

— Koga že? — vpraša Čeliščev, ki
* bil že zabil na Zimino.

— To Zimino, — pojasni matuška
^ er afima.

A! s par praznimi besedami je
V ' Se Sa konec, — reče Čeliščev: -— 1  še sam
' le  vem ničesar natančnega. Tako mlmo-
Me de sem slišal včeraj, da hočejo začeti

- 268  —

neko stvar. Nisem niti izpraševal p 0'
drobno.

— Zelo žal mi bode, če jo vznemi'
rijo... To je pač vedno zelo razžaljivo
človeka, — pripomni subo matuška Sera' |
fitna.

Po za jut reku se je napravila domov-
Do stopnic jo je spremila vsa gubernator
jeva družina. Ko je bila sama v koleslja-
je zježila obrvi in njen obraz je zadot^
izraz skrbij. Imela je povoda za skrbi.

Ljudje, ki so poznali matuško Ser#'
fimo, so pravili, da ne tiči v njej le žensK'
razum, ampaik, da je — filozofinja. In i' eS
je bila močne in zdrave narave, da ji nis°
mogle do živega skrbi o tem, karkoli se
ji je pripetilo. Orehi prošlosti, mučne n e '
sreče, prazni upi, izgube v preteklosti-
vse to je bilo za njo nekaj takega, ka f
se je moralo zgoditi v njenem življenju P°
lačrtu usode. Da bi dolgo pretakala sol'
ze radi tega, bi se ne strinjalo z njeno H‘ r
ravo. Dobro je vedela, da se ne mor®
s solzami in molitvijo poklicati nazaj
ene minute iz minulosti, da se ne mor®
popraviti niti najmanjši prestopek iz pr e '
teklosti. To ni bi! kulturni cinizem ŠustO'

y  v e, ki je bila izžeta do mozga svojih ko-
fhj, niti Barbarina breznaravnost, ki se
*' le  ni niti zavedala, — bilo je prosto trez-
'J  Ho naziranje zdrave narave, ki ni razu-
l 'i ^ela brezplodnega živčnega bolehanja.

‘Kesanje in mučenje — je šibkih src trp-
h  'ienje«, ponavljala si je besede svojega
'' ^satelja - ljubljenca ter si je vedno pri-
J- bivala svojo prošlost. Svoje žrtve je
il Pokopavala s svojo roko, vedela je, da
]1 n ne more več vzbuditi iz grobov. Ona
‘j lahko izzvala Zena kakor Goethejev
(l r ometej z izjavo, da ne gre v puščavo

:S r Pdi tega, ker se ji niso izpolnile njene
0  ev etoče sanje v življenju. Daši je napra-
e v, k  v mladosti pred vplivom častjhlep-
n 'h sanj prestop, ni ji upadel duh; razu-

■ ^sla je takoj, da je njena uloga v »sve-

■  jj 1 « odigrana, da ji ne dovoli njeno samo-
0  'ubje nikdar, da bi se možila, naj pride

kdorkoli hoče, bodisi iz ljubezni, iz obzi-
r ° v  ali iz sočutja. Raditega je odločno
e  topila na novo stezo zatekši se v sarno-
•' ’^ a n z nado, da se povzdigne tam nad ne-
e  l7 °bražene redovnice, ki so bile malo
' V a zvite in nesposobne za redovniško slu-
zt) o, ko so vstopile v samostan, da se po-

270  —

korijo za svoje grehe, da rešijo svojo du¬
šo, da se odtujijo svetu v pričakovani 11
boljšega življenja onkraj groba. Vse to i e
malo brigalo njo. Delovati, vstvarjati.
vplivati na ljudi, — tega ji je trebalo. 2 e i
za prejšnje samostanske načelnice se i e
znala preruvati naprej: pod njenim vod¬
stvom so se začela pripravljanja v samo¬
stanu, nove gradnje, zidanje šole in bol¬
nišnice; zamislila je tudi družbo usmilje¬
nih sester. Začela je dopisovati, sprva
glede samostanskih zadev, potem je za¬
čela dajati nasvete ljudem, ki so se obra¬
čali do nje v čisto življenskih vprašanjih'
in polagoma si je pridobila tako slavo, 0
koji ni mogla niti sanjati kaka Zofija PaV-
lovna Muratova. Ta Zofija Pavlovna Mu-
ratova je bila docela umrla za se in je že¬
lela, da bi jo smatral tudi »svet« za umrlo
ter jo poznaval edino kot matuško Sera-
fimo. Bila je popolnoma zadovoljna s svo¬
jim novim položajem, z novim življenjem«
s svojim novim delovanjem, — ko jo i e
začela nakrat vznemirjati nekaka mora«
ki jo je spravljala iz zadrege v zadrego,
odkar je došla v samostan Zimm 3 '
Vzlic razmeram, ki so vladale med 1°

— 271  —

ubogo žensko, ki se je pokorila za greh,
ki ni bil nikomur znan, in matuško Sera-
hmo z druge strani, ki jo je prevzetno
Čisto instinktivno zaničevala, vendar se
i ie ni upala le-ta poslednja odvrniti
meni nič tebi nič; tudi se ni ho¬
tela odpovedati njene požrtvoval-
noti in njenih uslug v šoli. Bila je nezado¬
voljna sama s seboj, da je tako postopala,
toda v tej nezadovoljnosti ni bilo nikake
nevarnosti ali strahu; tudi se ni bilo bati
•z tega kakih neprijetnih posledic ali opas-
nostij, dokler se niso dogodile neke pov¬
sem nejasne reči. Pojavili so se ljudje, ko¬
tim bi prišlo v gmotnem oziru k pridu, če
bi dokazali, da je Zimina umobolna, češ,
da izrablja samostan to okolščino ter jo
obira ali jo je že deloma obral. Že to je
Vznemirilo matuško Serafimo, dasi se je
smatrala za čisto v tej stvari. Res se je
nekoliko uračunila v denarnih rečeh ter
si opomogla s posojilom; njeni načrti so
bili namreč vedno obširnejši nego denar¬
na sredstva, toda nikdo ji ne more še do
Se daj očitati koristolovstva ali stremlje¬
nja, da bi koga ograbila. Sedaj so začeli
tovoriti o tem, in ona je vedela, da veru-

272  —

jejo ljudje brže in laže slabo kakor dobro.
Med tem pa se ni vsa reč omejila na to,
ampak pridružila se je še druga okolšči-
na: matuška Serafima je uvidela, da je
znana Zofiji Dmitrijevni vsa njena pre¬
teklost, ki jo je poznala v vsem samosta¬
nu edina mati Doroteja, ki pa je molčala
kakor grob o vsem, kar se je tikalo ma-
tuške Serafime. In kakšnega mnenja je
bila Zimina o njeni preteklosti? Če za¬
pusti mati otroka, da bi skrila svojo sra¬
moto, je po njenem mnenju hujša kakor
navadna morilka. To je rekla Zimina s ta¬
ko zgražalnim in grozilnim glasom, da je
bila takoj jasna njena želja, da bi se osve-
tila nad matuško Serafimo, katera jo je to¬
liko prezirala. Matuška Serafima se ni
mogla otresti onega Z im in in ega pogleda,
ki ji je ta povedala in posebej povdarila,
da ji je znano o matuški Serafimi »vse«.
Kaj, če začne praviti okoli o njeni prete¬
klosti, praviti še na podlagi Šustovljinih
pretiranj? Ne izpodrine li to njenega
ugleda v očeh redovnic, ki so že tako na¬
vajene spletkariti proti osebam, ki stojijo
nad njimi, ki jim rastejo črez glavo? Ali
ne izkoplje to tembolj njenega ugleda, ker

— 273  -

ie nimajo redovnice kot novotarke rade,
3 na Zinimo začenjajo gledati kakor na
Svojo prediborilko? Malo manjka, da bi ne
hodile celo po blagoslov k Zimini. Dekli¬
ce so vedno nagnjene k oboževanju kake
reči in si rade stvarjajo svoje malike,
klanjajo se pred njo. Eno izmed njib je že
Pokarala matuška Serafima, ker se je
hotela postiti in moliti kakor Zimina; ma¬
tuška Serafima je namreč dobro vedela,
kam privedejo človeka brezpotrehne
ekstaze in napenjanje živcev v mladih
'etik. Da bi napravljala iz novic in slu¬
žabnic obsedenke in blaznice, to ni bila
hjena želja, ni jih mogla trpeti .niti ni ve¬
rovala v nje. Za blaznice ni prostora v
cerkvi, ampak v norišnici, je menila. To¬
da neizobraženi babjeverniki se dajo
v edno omamljati po teh blaženih obse¬
dencih;. potem se začne občna nravstve¬
na kuga, ki se ji pravi posnemanje. Ljud¬
je hočejo Spati na žrebljib, bičati si telo,
n e česati in umivati se, hodijo v capah ter
sanjajo o verigah, menč, da je junaštvo,
ki ga kažejo za rešitev duše tem večje,
dim težje so te verige. »Vrhutega je ta
norica razbobnala, kako se Zimina po-

is

- 274

kori, — je premišljevala razdraženo raa-
tuška Serafima. — V vse luknje povoha
ter oznanja potem na vsakem križpotju
svoja odkritja.« Ko bi bilo mogoče odda¬
ljiti Zimino, ko bi jo bilo mogoče progla¬
siti za umobolno! Toda kako naj se od¬
dalji, ko je prinesla toliko samo za svoje
vzdrževanje, ko ji je samostan toliko dol¬
žan? Kako naj se proglasi za umobolno,
ko je to ravno sedaj tako nevarno, ko je
treba pred vsem skrbeti za to, da ne
črhne nikdo niti besedice o njeni zmeša¬
li osti? Matuška Serafima je čutila, da je
zabredla v nekak temen labirint, iz kate¬
rega se ne more izmotati ...

Matuška Serafima se ni mogla v svo¬
ji prevzetnosti, -vladeželjnosti in odurno¬
sti na noben način poniževati, lagati pred
ljudmi; a ravno tako se ji je trebalo se¬
daj ravnati napram Z dnini, skrivati se za
masko ter gledati tako ponižno na njo,
kakor je gledala še pred nedavnim časom
Zimina na matuško Serafimo. Ni je smela
razburjati; trebalo je skrbeti za njeno
zdravje, vplivati na njo v znani smeri if 1
tešiti to bolno dušo. Ta naloga pa je pre¬
kašala moči same matuške Serafime, po-

trebna je bila pomoč drugih, da bi oni vpli¬
vali na Zofijo Dmitrijevno.

V glavni smeri so slonele nadeje na
tnatuški Nektariji.

Po nasvetu matuške Serafime je pri¬
govarjala mati Nektarija Zofiji Dmitrijev-
ni, ko ji je šlo na bolje, naj se krepča z
dobro hrano, naj se sprehaja po samo¬
stanskem vrtu, da se ji utrdi zdravje. Na¬
ivna in blagodušna mati Nektarija je re-
kala Zimini:

- Kdo pa kaj poskrbi za okraševa¬
nje cerkvene oprave, če ne bodemo imeli
vas? Vidite, komaj ste legli, že se je stvar
ustavila. Saj take mojstrinje kakor ste vi
se tudi ne dobi tako lahko. Tudi otročiči
delajo bolj uneto pod vašim vodstvom.
Zelo so vas vzljubili radi vašega blagega
srca.

— Nesrečnice vedo, da ljubim tudi
laz njih, — .omeni z vzdihom Zimina, ki
s e je bila v resnici oklenila z vsem srcem
teh deklic.

V njihovi nesreči je videla ona ob¬
novljeno nesrečo svojih mladih let.

— No, zakaj nesrečne tukaj v rajski
hbitelji? — jo zavrne matuška Nektarija.

18 *

— Boljše osode si celo ni mogoče misliti,
kakor njihova osoda. Kakšna sreča jim še
preostaja, ko so deležne mesta tu v obi-
telji? Ni greha ni skušnjave ne vidijo...

— Očeta in matere ne nadomesti ni-
kdo, — reče Zimina. — Tudi ne razu¬
mem, kako more zemlja nositi te očete in
matere, ki zapustijo svoje otroke. Kako
morejo mirno gledati, rie da bi jih pekla
vest, na te otroke brez rodu, brez dru¬
žine, ki so prepuščeni na milost in ne¬
milost osodi? Da jaz bi ne mogla spati v
skrbeh, da je morda ta ali ona beračica —-
moje krvi. In koliko ljudi j se pogubi rav¬
no zato, ker sta jih pustila oče in mati.
Ne samo berači postajajo taki otroci, am¬
pak roparji, tatovi, morilci ...

Mati Nektarija je sočutno vzdihnila,
ker je vedela, da so to — prave besede.
Niso se zastonj glasile tako bolestno v
Zimininih ustih. Ona sama, mati Nektari¬
ja, ni nikdar mislila o takih rečeh: potem
ko je postala sirota, je živela in rastla v
samostanu, negovana od pokojne igume-
ninje, ne da bi bila niti enkrat počutila,
da je sirota. Ker je postala potem za ved¬
no redovnica, ni izkusila nikdar položaja

matere, ki je prisiljena zapustiti svojega
otroka, niti ni vedela, da so sploh taki
otroci na svetu. Svet in vse posvetno je
bilo zanjo popolnoma tuje: vedela je le
to, da se v svetu kopičijo vsi grehi, vse
izkušnjave, vse zlo, ter se je veselila, da
je bila že v zibeli ločena od tega grešne¬
ga prepada. Vendar se je ginjena čudila
besed am Zofije Dmitrijevne ter jih je po
njeni navadi naivno sporočila do zadnje
Pičice matuški Seratimi.

Matuške Serafime se je polotilo, ko
jo poslušala mater Nektarijo, ki ji je pra¬
vila Zimine besede, čustvo, kot bi stala
na robu propada ter bi čakala, da jo
zdajpazdaj pahne kdo vanj. In kakor kak
strah se je počasi pomikala ob urah ve¬
černega počitka med vrtnimi drevesi v
spremstvu ene izmed novic ona suha žen¬
ska, ki je gledala vedno osredotočeno in
nttačno; zamaknjeno in željno je poslušala
Postrežnica njeno temno govorjenje o gre¬
hu in vesti. Matuška Serafima je čutila,
kako vplivajo te temne besede na neizo¬
bražene ljudi in na mlada srca, toda ni si
upala stopiti pred to žensko, da bi ji rezko
2 agrozila.

— Čemu jih delate neumne?!

S čim jih dela neumne? S tem, da jim
veli, da naj se bojijo greha? S tem, da
jim pravi, da ni ničesar hujšega od slabe
vesti? S tem, da jim tolmači, da izhaja
vsa beda od tega, ker je propadla pri
ljudeh vest? Mari more protestirati proti
temu načelnica samostana? Mari sme
ona proglasiti vse to za babje vem e ne¬
umnosti, za prazno živčno bolezen, za
prazen strah pred pošastmi?

Toda ne-li govori ta mračna ženska,
ki se sprehaja po vrtu z zamaknjeno no¬
vico, tudi kaj drugega, ne-li izgovarja
kakega imena, — njenega imena, imena
matuške Serafime? V srcu matuške Se-
rafimc je nastal neodoljiv nemir.

Pogledam jaz za njo ter poslus-
kam malo njene besede, kakor blazna je,
- reče mati Doroteja, ko je pripovedo¬
vala igumeninji o Zimini.

- Kaj ti še pride v glavo! — zakriči
strogo na njo matuška Serafima. — Če
je človek le količkaj pobožen, se ne bo
brigal za vaše spletke, še norci kmalu ne
bodo marali za nje.

Mati Doroteja je začela mežikati z
očmi, ne da bi bila česa razumela ter je
stisnila nekam bistroumno svoje ustnice
v kolobar, iz njenega obraza bi bil posnel,
da si je v strahu mislila oni hip: »nisem
Nadela!«

- Barbarka, ta prihaja sedaj bolj v
redko k njej, — pojasnila je enkrat Do¬
roteja, ko je govorila s samostansko na¬
čelnico o Zimini. — Preveč jo prijemlje s
svojimi očitanji.

— S kakimi očitanji? jo vpraša če¬
merno matuška Serafima.

— Vesela je ona, Boga je pozabila,
strahu ne pozna nobenega, — razlogi mati
Doroteja, ki je bila vedno pripravljena na
spletke. — No, se ve, mlado dekle je ter
v  svetu živi.

Potem je povedala mati Doroteja ta-
iinstveno:

— Na možitev se pripravlja ... Pred
ne kaj dnevi se je izrazila, da jo snubi ne-
*ri bogataš ...

—- Razuzdano živi, z eno besedo, —
prekine matuška Serafima: — kmalu
Je  ne bodemo mogli puščati v samostan.

- 280

- Saj ni redovnica, — se potegne za
njo mati Doroteja. — Mi ne bodemo od¬
govorne za njo ... A da je napravila ka¬
ko neumnost, — to je gotovo! — pohiti
zaključiti mati Doroteja. — Včeraj sem
slišala na lastna ušesa, kako je rekla Zo¬
fiji Dmitrijevni: »eh, ko bi imela denar, bi
se ne možila bogatim, ampak z ljubljenim.
Torej ljubimec je tu ... na vsak način ga
ima ...

Matuška Serafima se je razsrdila.

— Še premalo vam očita Zimina ...
Zares, vse ste zabredle v greh s svojimi
ušesi ...

Mati Doroteja je stisnila ustnice ter
umolknila pokorno: v zadnjem času ni
mogla na noben način ugoditi matuški Se-
rafimi ter ji je navadno govorila tako, da
ji ni hotelo 'priti prav ....

Imela pa je prav: Barbarka, tudi če
ni imela ljubimca v onem smislu, kakor je
mogla razumeti mati Doroteja, vendar je
imela človeka, s kojim je govorila, da si
je odpočivala od občevanja s Silo Savi¬
čem in njegovo glupo materjo. Ta človek
je bil Semjon Dmitrijevič. Skoro vsak
dan je zahajal k Barbarki; kakor senca

- 281

ji je sledil, ko se je bila začela kazati s
svojo teto pri materi Sile Saviča.

— No, ste se nasitili mašnih knjig na
Postnem maslu? — je vprašal nekoč Sem-
ion Dmitrijevič Barbarko, ko jo je dobil
na stopnicah 'pri odhodu od Korobejni-
kovih.

— A vedno se tudi pust ne more spra-
znovati, — ga je zavračala ona mimo¬
grede ob takih priložnostih, ne da bi ga
niti pogledala.

Ko je prišel potem po sličnih prizorih
k njej, je ali »držala nos« ali se je norče¬
vala iz njega; on pa, ki ni znal, kako bi
ji ugodil, ji je poklanjal kak prstanček ali
nhane.

- Ali je to zlato? — je povpraševala
°na malomarno, ko si je ogledovala
uhane.

- Kako bi se vam predrznil pred¬
staviti kake druge! — je vzkliknil on.

— No, kdor noče vinarja, ni vreden
tudi goldinarja, — je pojasnjevala ona
r nvnodušno. — Jaz vprašam le radi tega,
ker jih ni moči rabiti, če niso zlate: od

lTl edi bi mi ozeleneli spodnji uheljčki.

Včasih jo je nagovarjal, naj gre z njim
zvečer na sprehod. Ona se je izgovarjala-,
da bodo »videli ljudje«. Sicer pa je bila
navadno pripravljena, ko je po¬
stalo popolnoma temno, sprehoditi se z
njim po spodnji stezi, ki je ležala med re¬
ko Čisto in samostanskimi vrtovi. Ljudij
ni bilo tukaj nikdar, a razgled je bil po¬
sebno lep. Na eni strani — na nasprotnem
bregu se je razprostiralo »predmestje« s
svojimi krivimi bajtami, ki so se držale
druga druge, in s svojimi večno šumnimi
beznicami; na drugi strani se je izgub¬
ljala zelena holmasta puščoba, zarastla s
travo in grmičevjem, a za njo se je izli¬
vala v Čisto mala rečica Črna, ob koji so
se črneli ostanki zapuščenega in pol raz¬
vajenega korobejnikovega mlina. Včasih
sta se shajala tukaj Barbarka in Semjon
Drnitrijevič kakor slučajno ter sta potem
bredla gor in dol ob bregu, dokler se ni
popolnoma stemnilo v zraku. Pri enem
takem sestanku je bil povedal Semjon, da
je priveslal v čolnu.

- Vidite, tam ob plotu stoji, — reče
on z glasom, ki je zvenel nekako vprašu¬
joče, skoro žalostno. — Malo se pozib-
Ijeva ...

Da bodo klepetali ljudje bogve-
kaj? — odvrne ona.

Kakšni ljudje? Ob levem bregu
r eke ne srečate žive duše, — pojasni on.

~ A večer je danes prelesten!

Da, tajinstven! — se strinja ona
sname z vratu svileno ruto. Bila je
Pripravljena. — Pa popeljiva se!

On se je požuril. Smejal se je od ra¬
dosti; stopila sta v čoln. On je prijel ve¬
sta, Barbarka pa je sedla nasproti njemu.
^oln je naglo zdrknil po reki, gnala ga je
struja, a* S enojen se je ikazal mojstra pri
v eslih. Kapico je bil privzdignil nazaj in
' 2 Pod njene strešice so izstopili »jegovi
Sosti črni kodri. Njegove široke prsi so
se mu visoko dvigale, lica so mu zažare-
ta, ustnice so se mu lahno odpirale: ves
D'egov obraz je zadobil nekak blesteč
111  radosten izraz. Po nekaj minutah je bi¬
ta Barbarka kakor zamaknjena, kot bi
izmišljala o nečem. Semjon Dmitrijevič
n i odvrnil od nje niti za hip svojih zatljub-
taenih oči.i, kot bi si prizadeval uganiti, o
Cer n misli, kot bi hotel prodreti v njeno
srce.

- 234

— Oh, omotica se mi je naredila, ker
sem gledala na vodo! krikne nakrat pre-
budivša se Barbarka, ki je napol ležala v
čolnu ter sledila tekoči vodi.

- Želite morda, da pristaneva k i
bregu? — predlaga Semjon Dmitrijevič,
kojemu že ni več slonela čepica na tilni¬
ku, ampak jo je bil vrgel z glave. Bil je
ves rudeč v licih in obraz se mu je zlehka
potil. — Vrniva se v Črno in tam pri sta¬
rem mlinu si oddahneva na bregu: kraj je
prijeten in tih. Nikdar bi ne bil zapustil
takega mesta, če bi bilo moje.

Spomnil se je o glasovih, ki so se
slišali o starem mlinu ter je vprašal v
šali:

- Saj se ne bojite povodnih strahov?

— Jaz se ne bojim ničesar, — odvrne

Barbarka kratko.

Tudi njo je bila izmučila toplota.

Semjon se je obrnil v reko ter začel ve- j
slati z dvojnimi močmi. Vozila sta se ne¬
koliko sežnjev proti vodi. potem je začel
veslati h kraju. Čoln se je zaril v pesek,
in Barbarka je' skočila na travo, predno
je zamogel stopiti Semjon iz njega. Breg
je bil tukaj precej strm, na obronku ves j

285  —

zarastel s travo, spodaj obrobljen z red¬
kim grmičevjem in z nekolikimi ostanki
krevljastih, davno usehlih vrb. Semjon je
Privezal čoln k štoru, ki je molel iz zem¬
lje, ter je skočil tudi on na breg. Svoje
Znojno čelo si je brisal z belirn robcem.

- Vidi se, da ni vseeno delati ali pa
držati križem roke, — se pošali Barbarka
'n pogleda njegov zažareli obraz.

- Proti vodi, Barbara Mihajlovna,
Je  vedno težko, — odgovori on.

- A vam je šlo kakor po maslu, —■
zasmeje ona.

Tudi on se je nasmehnil.

Tukaj se lahko malo poleži, — re-
Ce  on in sede na travo.

Barbarka je legla nekoliko od njega.

Kar na kolena položite mi glavo,
" predlaga on. — Brez blazinice vam go-
to vo ne bo prijetno.

Barbarka je menila takisto, da bo tako
k°liše ležati, ter mu je položila glavo na
K °lena. Črez obraz si je pregrnila ruto, ki
10  ie imela za glavo.

—Solnce mi slepi oči,— pojasni 'ma
kr atko.

Zahajajoče solnce ji je sijalo res rav¬
no v oči ter je ožarjalo s svojimi žarki ves
breg in nju, ki sta sedela na njem. On je
prijel s svojo levo roko za njeno levo ra¬
mo; nad njenim pasom je čutil vedno go¬
stejše utripe njenega srca. Nekaj hipov
sta molčala oba, prigrevana od solnica h 1
v plenu sladkih čustev pokoja.

— Ah, tudi lepo je tukaj! — reče po¬
tem on z laskavim glasom.

— Da, lepo, — ponovi ona leno, ka¬
kor v polusnu.

— Vedno bi živela tako skupaj mi¬
dva, — se oglasi zopet on, ki jo je zlehka
stiskal k sebi z roko.

- Vi le klepetajte, toda rokam svo¬
bode ne dajajte, — reče ona smehoma te f
odstranjuje komaj čutno njegovo roko.

— Barbara Mihajlovna ... Barbarka,
— začne on, kot bi šepetal, s presledki v
glasu. — Golobica moja, ti ne veš, kako
te jaz ljubim ...

— Vem, — odvrne ona tiho in se
smeje. — Toda roko vzemi proč. Vi pač h 1
svoboda; če vam ponudim prst, mi od¬
griznete celo roko.

- Ti me mučiš, ■— reče on z vzdi¬
hom. — Reci le eno besedo, nenagledna
golobica ljuba!

— Kakšno besedo naj rečem? Da
se Sila Savič oženi z menoj, ko konča
svoje žalovanje? — vpraša ona z lahkim
smejkanjem v glasu.

— Reibra da bi se mu preštela, a ne
možiti ga! — krikne Semjon Dmitrijevič
jezno. — Čemu me tiraš iz sebe? Mari
zna on ljubiti? ...

— No to zna vsakteri. A ženiti se ...

Ona se je zopet neslišno zasmejala.

- Glej, ko bi bil ti ... Oženil bi se
in kaj bi počela? Prste bi si grizla in vo¬
do popivala? Revščina je sladka?

Jaz imam roke, — jo zarvne on

bodro.

— Vem, zato tudi pravim, da uzemi
svoje roke proč.

Osvobodila se je njegovih rok,
vzdignila se in sedla.

Da, Semjon Dmitrijevič, poležati ne¬
koliko tako v dveh je sladko, toda večno
tako ležati ni mogoče, —reče ona resno.

Pridejo druge potrebe: denarja bo tre¬
ba. Pravijo, da v denarju ni sreče. A brez

— 288  —

denarja se tudi ne more ničesar pričako¬
vati. Ni sladko gorje pri denarju, a brez
tega je še bolj grenko. Pa saj ne prikri¬
vam: jaz ne ljubim Sile Saviča; toda pri
njem bom kakor za kamenitim obzidjem.

Ona se je zoipet tiho nasmejala.

— Počakaj, še bolj se zaljubiš, ko
boš slišal, da hodi tvoja gospodinja v
svili in briljantih.

- Nikdar ne bodem videl tebe kot
svoje gospodinje! — krikne on mračno.

Kako to? Meniš, da se pritožim,
da si me hotel tukaj objeti, ter da te Sila
Savič zapodi? Ne, jaz ne povem. Jaz sem
dobra.

Ne to! — jo prekine on strastno,
ker so ga razdražale njene šale. — Toda
v vodo skočim po glavi pred tvojo svat¬
bo, ali pa njega zadavim!

— Komu na ljubo napraviš to? —'
omeni ona ravnodušno'. — Če skočiš v
vodo, te snejo raki; če ubiješ njega, pa
zgniješ v ječi. Tak bo dobiček!

On je nestrpno skomizgnil z rameni
ter rekel razdražljivo:

— Kako moreš na tak način iz člo¬
veka norce briti? Znorel bi za te, a tl
ščipaš živo meso z mene!

— Ti pa pusti jezo in ljubezen, — po¬
svetuje ona; utrže eno cvetko ter jame
molče ne gledaje v stran ščipati njene
listke.

Semjon jo je skrivaj pogledal. Izraz
njenega lica je bil hladen, nezadovoljen.
On se ji je lahno približal ter jo skusil v
strahu objeti.

— No, no, pa daj mir! — reče ona
ter se obrne jezno v stran. — Čas je iti!
Čiš, sotnee je že popolnoma zatonilo.

Ona se je vzdignila v vsem svojem
stasu, pogledala Semjona ter se glasno
nasmejala.

— Si se ustrašil, ker sem se razje¬
dla, kaj? -— vpraša ona.

Ne da bi pričakovala odgovora, je
stekla s strmega brega ter je skočila v
Čoln, da je skoro zajel vodo. Potem je
sedla z iehkim vzdihom na klop.

— Ti, bodi previdnejša! — zakliče
°n prestrašeno ter prime čoln, da bi se ne
Smgal.

*

— A pa si močan, — reče ona in se
Poraduje nad njim.

- Nič, Bog me ni zapustil, — odvr¬
ne on. — Tebe bi nesel deset vrst, ne da
P' 1  se utrudil. 19

- A tudi bahati se znaš! — omeni

ona.

Tudi on je stopil v čoln, odvezal ga
ter odrinil od brega. Potem ju je ponesla
voda.

- A veš, ti, — reče Semjon Ehnitri-
jevič ter pokaže na črneče se razvaline
starega mlina: — da pravi ljudstvo, da je
ubil tukaj oče Sile Saviča košarja in da
je s tem obogatel. Pravijo tudi, da ni do¬
volil porušiti le radi tega mlina, ker je bil
pod njim pokopan košar; bal se je seveda,
da vzdigujejo človeške kosti glas proti
njemu ...

— To so kake izmišljotine, — odgo¬
vori Barbarka ravnodušno. — Pa tudi če
je res, kaj potem: kje se tam izvoha, kdo
in kako je obogatel. Vsi ne bogatijo s tru¬
dom, ampak tudi z ropom. S pravičnim
delom ne učakaš kamenitih palač. Le de¬
nar, uzemi ga od koder hočeš, izkoplji g a
tudi iz gnoja, — povsod denar.

Zapustila sta Črno ter se vrnila v Ci¬
sto, kjer sta morala sedaj voziti proti vo¬
di. Črez nekoliko minut sta bila že bliz 11
plota samostanskega vrta. Semjon Pmi'
trijevič je pristal k plotu.

— 291  -

V zraku je bilo že popolnoma temno,
v temni a prosojni poletni noči je migljalo
fia milijone svetlih zvezd. Ob nasprotnem
bregu, na oni strani, kjer se je razprosti¬
ralo predmestje, so sveteli po hišah ognji.
Od tam so prihajali glasovi harmonik, pe-
s mi in kriki. Piščoči glasovi pevajočih,
sprehajajočih se žensk so se posebno
rezko odmevali v zraku. Tam so se spre¬
hajali mestni delavci, ki so praznovali
ravno veliko noč. Na mestnem bregu pa,
km, kjer so se spuščali k reki samostan¬
ski vrtovi, je bilo popolnoma brezljudno
te tiho.

Stopivša iz čolna, reče Barbarka:

— Pozdravljam, Semjon Dmitrijevič!
^vala za guganje!

— Nič, prosim, Barbara Mihajlovna!
se odzove on, ko je še vezal čoln.

V njegovem glasu se je odmevala ža-
test, — nekaj takega, kar je zadelo Bar¬
ako v srce. Ona je bila napravila neko-
teo korakov, potem se je nakrat vrnila
^ a ' z aj in, predno se je Semjon zavedel, mu
Je  ovila svoje roke okoli vratu ter ga je
Poljubila s svojimi gorkimi ustni.

19 *

— 292  -

- Si vesel? — ga vpraša ona s stra¬
stnim šepetom, težko dihaj e z vsemi prs¬
mi, ter zbeži zopet naglo, predno se on
zave, po stezi ob samostanskih vrtih o®
bregu navzgor, kakor bi se hotela rešit 1 *
od kakega lovenja ...

On se je spustil na klopic o v Čolnik
stisnil glavo med roki ter tak o rekoč za¬
mrmral kakor kak pijanec.

IX.

Vročina v Cistopolju je bila neznos¬
na. Le v gostih sencah po vrtih in okoP
reke se je dalo dihati laže.

Posebno je vabil k sebi v tem znoj'
nem času tihi samostanski vrt s svojin 1
stoletnim gosto zarastlim se drevjem. ’
njem je navadno vladal poiumrak ter i e
bilo proti večeru, še prehladno. Z en e
strani se je dotikal malega vrtca •— cve¬
tličnjaka matuške Serafime, ki je bil ločen
od glavnega vrta le po slabi pregraji; 1 ‘
druge strani se je dotikal samostanski 111
vrtov zelnikov, ki so se spuščali k reki in
so bili ločeni od onega vrta po zidu, k°'
jega vrata so bila ;po dnevu vedno od'

293 . -

Prta. V samostanske virte tujci skoro niso
brneli; redovnice in novice so lahko dela-
' e , sprehajale se in počivale popolnoma
Nemoteno. Ko je bilo ob času poletnih
Prezidavanj in Olepšavanj posebno vroče
v  onem oddelku, kjer je stanovala Zofija
O-tnitrijevna, je ona najbolj pogosto pre¬
dajala po cele ure v vrtu z delom v ro¬
kah. Pri njej je bila vedno ena ali druga;
v easih kaka obožujoča jo novica, včasih
1,; hvna in prostodušna matuška Nektarija
di pa večna klepetdlka Barbarka, ki je
Pedala sedaj na Zirnino kot na svojo vu-

jmvanko in na svojo prijateljico, za kojo
Jl  ie bil samostan hvaležen in koja je bila
°d svoje strani tudi sama navezana na
n 'j°, na Barbarko.

Takrat je bila pri Zimin.i ravno Bar¬
aka. Sedeli ste nasproti odprtim vra-
t( >m, ki so držala v zelnike. Barbarka se
)e  zagledala v daljavo ob znanem pre-
* r asnem razgledu. Zeliščni vrti so držali
°k obronku strmega brega k reki ter niso
Skrivali niti Čiste, ki je teikla pod njimi,
dl daljave, ki se je razprostirala za reko.
j e koliko na levo na uni strani se je vide-
ll  motna rečica, ki se je izlivala v Čisto

pod imenom Črne ali Črn uh e. Ob njej je
sta 1 ! zapuščen korobejnilkovski mlin, ki se
je zdel iz daljave kot kak ogromen popol¬
noma some! skelet. Če si ga gledal s sa¬
mostanskega vrta proti večeru, ko je ža¬
ba jalo solnce, se ti je dozdevalo, da gori

ves, ker je iprodirala skoz njegove odpr¬
tine neusmerjena svetloba.

Barbarki so brli dobro znani vsi taki
kraji, ki so ji vzbujali posebno danes
mnogo neprijetnih spominov. Včeraj os°'
rej se je zgodilo z njo ravno na teli kra¬
jih nekaj takega kakor še nikdar, kar j 0
je spravilo povsem s tira: po njeni navadi
iz zadnjega časa se je hodila zvečer spre¬
hajat okoli samostanskih vrtov, kjer jo i e
srečeval »slučajno«, kakor se je dogajal 0
sedaj vsak večer, Semjon DmitrijeviC’,
On jo je povabil zolpet na guganje, tod® ,
takrat ni privolila z izgovorom, da se m° 1 '
ra vrniti danes bolj zgodaj domu ter d®
bode gotovo nevihta. (Nevihta se je v r e '
snici pripravljala, in v zraku je bilo, k®'
koir je rekla Barbarka, zelo »omahljivo«-
Ko je slišal Semjon odpoved, se je načm e ''
ril ter ji začel strastno očitati tiranstvo ^
trpinčenje: on sam je ves iz sebe, njegoč

tovariši se čudijo, kaj se je zgodilo ž
njim; včasih ne ve, ali bi se lotil pijanče-

v ati, ali bi izvršil samomor; on ni kak
ietikovec, ki bi mu bilo »vseeno«, ki se
'e sam za se lepo oblači in lišpa. Ob takih
Prilikah, ko se je pritoževal Semjon
Iknitrijevič črez usodo, se je Barbarka
norčevala iz njega, se mu smejala ter ga
afektirano dražila: »pa res, le ubij se;

'epše bo ležati v zemlji, kakor lišpati
Je tu na svetu; ješ, s čim me misliš stra¬
sti!« No, to pot niso šle tudi njej šale iz¬
pod rok, gotovo ji je bilo mučno in tesno
r adi vstajajoče nevihte. V ozračju je vla¬
dala zlovešča in težka tišina; le nekje v

Odjavi so se svetlikali komaj za hip'oblak;
v  jarkem blesku, kakor bi kdo jezno in
Grozeče metal z neba na zemljo blisko-
11  osne poglede s širokoodprtimi očmi.
tkirbarke se je polotilo čudno, nevoljno
Justvo, toda ne proti Semjonu Dmitrijevi-
Cu - ampak zoper Silo Saviča, ki je tudi
trpinčil njo ter se nj hotel poročiti pod
Pretvezo žalovanja. Ko je bil še oče živ,
h r a je pošiljal tje, kjer ni še bil, a sedaj se
^oji oženiti se, predno preteče leto po nje-
g ° v i smrti. Le sebe spravi in tudi drugih

296  -

muči na ta način. Ko je omenila Korobej-
nikovo ime, se je jSemjon Dmitrijevič zo¬
pet razjaril ter je izgovoril ono besedo,
koje še nista bila omenila ni on ni ona.

— Kaj? Ti hočeš torej postati najprvo
njegova žena, a mene potem izvoliti za
ljubimca?! — zakriči on z nenavadnim
glasom ter zagrozi: — To pa ne more
biti nikdar. Če nočeš biti moja zlepa, te
pa uzamem zgrda.

- Se-li nisi lotil prezgodaj groziti?
— ga prekine ona. — Nimaš še medveda
v pesti in že hočeš dreti kožo ž njega.

A ti, tudi če ljubiš šale, pomisli
prej, s kom se šališ! — zagrozi on zopet.

Jaz sem tak človek, ki se spravi tudi
na raženj, če ga prime slab hip!

V njegovem glasu se je razlegalo
nekaj hudobnega...

Kako je ušla od njega, razkačene
zveri, kako mu je ubežala črez vrtni pl°|
ter se skrila v kočico starega Miheja, ki
je čuval po noči v zelnikih s svojim že
odrastlim nečakom, — tega si Barbarka
ni mogla več predstavljati. Spominjal 3
se je le, da je pripovedovala Miheju, km
ko jo je napadel na sprehodu tat-ropar, ki

ji je ugrabil svileno ruto in ji -raztrgal ob¬
leko, a ona sama da se je rešila — sam
Bog ve kako. V resnici se je videlo, da se
dekle ne dela le prestrašeno, ker je ko¬
maj dihala od groze. Tresla se je kakor v
mrzlici in je ponavljala venomer:

— Črt, zlodej je to! pravi zlodej!

Potem je povžila iz kor ca nekaj po¬
žirkov vode. Bala se je v srcu vseh mož-
nostij, da najde kaka izmed samostanskih
bab njeno čudečo svileno ruto z belimi
cvetkami. Potem jim ne dopove več, da jo
je napadel tat-ropar; ruta je bila še docela
nova ter je stala sedem rubljev; take rute
ne vrže tat proč. Po nobeni poti se ni
mogla spomniti, ali ji je iztrgal To ruto
jSemjon, ko sta se borila, ali jo je izgubi¬
la na begu. Vznemirjala jo je tudi boja¬
zen, da pove stari Mihe j vse o tem do¬
godku vrtnaricam in redovnicam. Starec
le večja klepetulja kakor vsaka baba. Ni¬
ni a zastonj opravka z redovnicami. V
samostanu lovijo vsako novico z odprti¬
mi rokami ter jo obdelujejo po cele tedne.
1 u pripisujejo vsaki prazni besedi resnič¬
nost, a spletke nadomestujejo časnike,
vodi tega se je danes namenila v samo-

— 298  —

stan v 'svrho, ne govorijo li tam kaj take¬
ga v včerajšnjem dogodku s svojimi »ohi«
in »ahi« iz strahu pred tolpo razbojnikov
dušegubiteijev, ki so se pojavili okoli
samostana. Morida si skušajo tudi pojasni¬
ti vprašanje, kako je zabredla Barbarka
tako pozno zvečer na tako pust kraj.

- Kam si se zamislila? — vpraša
Zimina začudeno, ko vidi, da sedi Bar¬
barka, ki je bila sicer tako zgovorna, da¬
nes nemo zaglobljena v svojo misel.

Zofija Dmitrijevna je pustila za hip
kaneve, na koji je vezla, na koleno ter je
pazno pogledala na svojo sosedinjo.

- Globoko v svojo osodo, — se ogla¬
si Barbarka, ko se zave iz svojih mislij.

Reva je, kadar nima človek denarja ..

- No, pri denarju tudi ne vlada več¬
no veselje; saj veš, da te ljudje sovražijo
kakor tudi ljubijo le radi tvojega denarja,

opomni Zimina. — Sama tudi če po¬
gineš, — njim je vseeno, le da bi jim tvoj
denar ne ušel ...

Vedno bolj pogostoma so se ji vsi¬
ljevale neodvrnljive in težke misli, da bi
je niti ne držali v samostanu, tem manj ji
tako lepo stregli kakor sedaj, ko bi ne

imela denarja, ki ji ga je zapustil njen od
njenih rok umorjeni soprog. Tudi bi se ne
bila v prizori la ona prokleta zadeva glede
istimtosti njenih umstvenih sposobnostij,
zadeva, ki je zrastla tudi njej črez glavo
ter ji povzročila toliko razburjenosti; ko
bi se ne lakala Marija Ivanov-na Šustova
in njen sin Teodor Semjonovie Zimin, ki
ji hočeta pripraviti varuha, — ko bi se ne
lakala ta dva po njenem denarju, bi ne
bilo te zadeve. Tudi smrtni grehi bi ne
obremenjali njene duše, ako bi ne bil va¬
bil k njej ravno denar njenega prokle-
tega zapeljivca, ki jo je pripravil tako da¬
leč, da je slednjič umorila svojega moža.
Da, denar — to največje zlo, t<5 orodje
samega satana, je strašnejše kakor vse
drugo; kadar spoznaš njegovo moč, pa ga
ne moreš več izpustiti iz svojih rok: veš,
da te denar pogublja, da je od satana; za
grehe so pokoriš, a izpustiti ga ne moreš,
držiš se ga kakor kake svetinje. Ona, Ži¬
vina, se kesa po cele dneve svojih gre¬
hov, toda z besedo kakor drugi, ki nimajo
v esti; a v resnici, — tudi če režejo kos
z u kosom z nje, denarja ne pusti iz rok.
ker io potem zapodijo vsi kakor lišajevega
Psa.

— 300  —

- Denar zapelje v greh, — reče
mračno na glas. — Od satana je. On, pre¬
klet, pogublja z njim ljudi.

- Niti praviti! — se strinja Barbar¬
ka. — A brez njega se vendar ne more
živeti nikdar... Mari bi se možila jaz s
svojim bogatašem, ko bi imela z ljubim s
čim živeti? Za nobeno ceno!

Zirnina jo je resno pogledala z vpra¬
šujočimi očmi.

- Z ljubim? Ti, Barbarka, si že zo¬
pet prišla s prave ... .- začne strogo ta

poslednja.

— Ah, za kakšno pa me imate, go¬
lobica Zofija Dmitrijevna! — krikne Bar¬
barka nekoliko afektirano po svoji na¬
vadi. — Mari naj se radi praznega bese¬
dičenja pogubim, ko postanem lahko sre¬
čna za celo življenje!! Enkrat sem za¬
bredla, v drugič ne več! Sedaj sem kakor
oprašen vrabec, hvala Bogu! Mari pa
menite, da me vzame moj bogataš v no¬
sečnosti ali da me ne bode čakal eno
leto? Torej tudi previdna moram biti od
sedaj vnaprej.

Potem je zdihnila:

301

— Da, moja osoda je očividno taka:
po ljubem vzdihovati in obenem tudi njega
moriti, — reče ona.

Zimina jo vpraša s strogim glasom:

— Pa vendar ne meniš po poroki
moža slepariti? Nimaš-li tega v glavi?
Veš pa, kam te lahko to privede? Na ve¬
komaj si lahko dušo pogubiš!

Barbarka se je tiho nasmehnila. Igra¬
la se je s svojimi čreveljčki iz kozjega
usnja po pesku; spravljala ga je v kupčke
ter ga potem zopet raztresala.

— Jutrišnji dan, golobica moja Zofija
khnitrijevna, tudi bode jutri, — reče Bar¬
barka s pojočim sladkim glasom. —

A sedaj se pečam edino le z. mislijo,
da bi se moj bogataš čim prej oženil z me¬
noj; zakaj tako v temi tipati in tapati ne
maram. Verujete: od onega hipa, ko mi
ie prišla na misel poroka, so mi roke ta-
korekoč zvezane: nisem dekle ni zakon¬
ska žena, •niti' nimam prejšnje veselosti in
želj, — vedno pričakujem in se bojim ne-
eesar; ali ne konča vse po mojem ali pa
si izpodteknem na potu. Sem pač taka
zenska, da hočem biti samostojna gospa,
ter ne vidim rada, da modrujejo drugi

nad menoj: »počakaj, mi pravi, da za¬
igram na svojo piščalko, potem pa pleši
kakor jaz hočem.

Potem pojasnjuje dalje:

— Še danes sem pošiljala teto k nje¬
govi materi, da bi kaj pogovorila. »Dekle
— naj reče, — gineva, ker ne ve ničesar
gotovega. Tudi odpoveduje drugim snu¬
bačem. To je tako blago, ki se ne da vi¬
šati. Če pride kupec, je prodaš, tudi če ti
da manj za nje kakor drugi, ki se ni nič
pogajal.« Moja teta zna, kako je treba vo¬
diti ta stroj. Ona je moja učiteljica, kako
treba prikrajati ženitbe ter kako se moli
za ranjke.

Zimina je pokimala z glavo.

— Sama dereš v nesrečo in greh in
tudi moža ne napraviš srečnega, — reče
Zimina pridigale. — Če ga sedaj ne ljubiš,
ga boš potem sovražila.

— Oh, čemu pravite to, golobica mo¬
ja Zofija Dmitrijevna! — vzklikne Bar¬
barka. — Zakaj pa bi ga morala sovraži¬
ti? Zato, ker me bo držal v svili in žame¬
tu? Ljudje pravijo, da je »skop«, a to ni
niti od daleč skopost, ampak z eno bese¬
do: z mladega ni bil priučen in navajen,

- 3o;s

kako se ravna z denarjem, — očetu svo¬
jemu je bil pod strahom. Njegov oče je bil
kakor kamen. Če pa mu pokažeš, kako
bi se lahko poživelo z njegovimi kapitala,
Potem se bo vozil v kočijah. V roke ga
more prijeti razumen človek. Saj ni bogve
kako težko.

Nasmeje se ter pristavi:

- Kmetje celo medvede plesati uči¬
jo; toda ženska zna vedno prisiliti kmeta,
da pleše, kakor ona gode ... Ali, ko bi le
teta rešila danes to stvar s hitro roko.
Ni šala, čakati še tri mesece, dokler ne
konča žalovanje ...

Vzdignila se je s sedeža: čas je 'bil
•ti domov, morda pa se je tudi vrnila teta
°d Koroibejnikovih. Kakor na iglah je se¬
dela ter mislila le o svojih rečeh. Zofija
'Dmitrijevna je ni zadrževala, ampak se
• e  tudi sama napravila z njo proti svoje¬
mu oddelku. Barbarka se ji je drugače
brezkončno laskala ter ji poljubljala roke:
Prej je bila odkritosrčna napram njej, a
Se daj je postalo razmerje nekam kritično:
Zfanina je jela zapažati Barbarkine slabe
strani. Vesti tudi ona nima kakor drugi
'ljudje. Sedaj se maži, maža bo sleparila —

304  —

in nič, tudi revščine ne bo poznala. Zato
se tudi omoži, da bi ga sleparila, Da, ona,
Zofija Dmitrijevna, dasi je nehote slepari¬
la svojega moža, zapeljana po svojem
prokletem pogubitelju, toda za ta greli se
tudi pokori s solznimi očmi. Brez vesti je
lahko živeti! Vest edina je strašna; greh
ni strašen, ampak vest je strašna ... In
vzježivša obrvi konča glasno:

— Vas kdo čaka tam? Tam je nekaj
pripravljenega za vas!

Barbarka, ki je korakala poleg nje, se
je stresla od presenečenja, ko je zasliša¬
la usodepolni grozeči Ziminin glas.

— Oh, kako ste se ustrašili! — vzkli¬
kne ter zamahne z rokama.

— Boga ste zabili, zato vas je strah,
kadar spomni kdo o Njem, — reče mračno
Zirnina.

Barbarka se je hitro poslovila od nje
ter se je napravila hitrim korakom proti
svojemu domu. Ni se bila motila: stara te¬
ta je bila že doma ter je 'prinesla cel kuP
novostij. Bila je pri Korobejnikovih, go¬
vorila o tem in urern, ter napeljala govor
tudi najSilo Saviča: ona je rekla, da je ne-
Kam shujšan in upadel, da ni posebno ve-

sel. A kam shujšan? Vedno je bil medel,
ru(men in njegove odi so mm bile vedno
kakor podlite. Stara sama je rekla: pri¬
jetno mu neki ni samsko' življenje, ko živi
kot puščavnik; ne pijančuje in ženske se
boji. No, ko konča žalovanje, se oženi in
Potem ozdravi, ne bode se več ubijal sa¬
mega sebe. Tu pa je tikalo blekniti, da so
trije meseci dolgi, da takih sitvarij ni mo¬
goče odlašati in zavlačevati. Tudi ona,
Ibarja Trofimovna. dasi je Barbarka še
mlado in zdravo dekle, bi jo vendar rada
videla omoženo še v svojem življenju, če
s e le nameri primeren ženin. Tu se je Ko-
robejnikova preplašila: »Kako! Sila pač
vendar.« »Kaj se tiče njega — pravi Dar¬
ja Trofimovna — Sile Saviča? Njega bri¬
ga?! On ni Barbarkin ljubimec, Bog mi
odpusti, ni ženin.« Kordbejnikova se je
Vznemirila: še v sanjah vidi, da se ženi
Sila z Barbarko. Druge neveste si ne mo-
re  najti, dasi ima svoje kapitele. — On
' Pravi — se boji deklet: vsaka bi ga ne
'mala navdušiti, če se ne oženi z Barbar -
^o, potem si ne najde več druge celo živ-
jjenje in tako usahne v zapuščenem sam¬
emu stanu. Komu ostane potem vse, kar

je oče nakopičil?« — No — pravim jaz
- to je njegova stvar, a dekle tudi ne mo-
re čakati vremena ina morskem obrežju.
Če čaka edinega, mora pustiti drugega«.
In tako dalje in dalje, končno pa ste se
vendar dogovorili o tej zadevi.

— Prosila nne je, naj pridem jutri
proti večeru s te<boj k nji — zaključi teta
svojo pri-povest. — Jutri, menim, konča¬
mo to stvar. Dokonča leta pač ne bodeta
čakala.

— Čemu tudi čakati: saj pokojnik ne
vstane od mrtvih, tudi če se poročiva, —-
omeni Barbarka. — Pa saj bi niti radi ne
videli oni, da bi vstal.

- Čemu bi gledala rada! Saj ste se
komaj po njegovi smrti malo oddehmila,
se strinja teta. — To je pač bila zverina,
ne človek!

Stara je prilila olja v luč, ki je gorela
v sprednjem voglu, preščenila je ogorke
na stenju, malo ga je povlekla ven ter ga
znova zažgala. Potem se je prekrižala z
malini križem pred sveto podobo ter se
napravila v kuhinjo, kjer je bila njena po¬
stelja. Barbarka je leno zastrla zavese
pri oknih ter se začela počasi slačiti. V

— 307  —

s obi je bilo soparno po onem včerajšnjem
Prizoru? Lahko jo sreča oni norec, in Bog
Ve, kaj napravi. Koj ko mogoče se mora
Poročiti, kajti sedaj ni omožena niti ni¬
ma prejšnje dekliške prostosti. V njeni na¬
ravi ni, da bi živela z zvezanimi rokami
111  nogami: tega ne delaj, onega se zopet
b oj. Zazdehaia je, roke je sklenila za til-
n 'kom ter legla na mehko pernico in vrgla
°dejo k vznožju.

Na ulici nekje daleč je zaigrala har¬

monika poskočno rusko pesem. Gotovo
Se  sprehajajo fantje mladiči. Kdo jim more
Prepovedovati, da bi se ne sprehajali iti
P £  Peli; oni niso kakor dekleta. Pa še kak-
Se n je ta presneti dekliški stan! Mlada si,
■^rava si, a doma imaš sedeti in se valjati
P° Postelji, če ne moreš spati. A kedaj naj
Se  sprehajamo, če ne v .mladih letih? Ona

'dpiujejo in se ne povrnejo; ljubiti bi ho-
e 'a, — a  nikomur ne dopadeš več; če se
lft češ spominjati prejšnjih let, — pa ni-
moš kaj povedati. Težko je vzdihnila in
obrnila na drugo stran ter začela gle-
di v zastrto okno, podpirale si z roko
d'°je lice. Skoz njih ulico se vračajo fan-
ie  ' z  predmestja, se zdi. Slišali so se tudi

-j O*

mladi glasovi pohaijačev, ki so se skušali
prekričati drug drugega od veselja in
polni življenja. Srečni oni! V predmestju
pač teče vedno maslo. Ona se je vzdignila
s postelje ter stopila k oknu in privzdig¬
nila nalahno končič zavese, da bi pogle¬
dala to veselo družbo. Nakrat zakriči
nekdo pod oknom z nočnim glasom:

- Stoj! Tukaj stanuje ona, vaša bo¬
doča gospodinja! Tu je ta samica. Napni
vse sile, da ne bo premalo. Sedaj jo mo¬
ramo vzbuditi, da se nam pokaže, da se
poradujemo nad njeno lepoto.

— Jen ja j, Se m j on! — ustavlja nekdo
govorečega.

— Ne, kaj še, sedimo ob okencu in za¬
pojmo pesemco, — se odzove Semjon
Dmitrijevič z nasmehom. — Morda po¬
gleda skoz okno in vam poreče: hvala!
»Pridni, dobri mladeniči, ki spoštujejo
s v o<j o gospodinjo.« A morda nam prinese
vsakemu po eno čašico ter nam poreče:
»jaz, fantje, bom dobra in usmiljena go¬
spodinja za vas; ljubila vas bom še boli
kot svojega moža.«

Idimo, idiimo! Na zadnje pove še
»staremu«, da uganjamo šale pod njenim

— 309  —

oknom, — mirijo Semjona njegovi pri¬
jatelji.

- Kaj me briga »stari«, ta jetikovec!
Ce se ga vi bojite, jaz se ga ne! — raz¬
kraja Semjon.

Potem je sedel na klop pri hiši ter
Zapel «Kumanjteo« spretno spremljaje s
harmoniko.

— Jenjaj, vse prebudiš! — ga silijo
tovariši.

— Jaz hočem peti! Okno še razbije¬
jo! Nihče mi ne bode ukazoval! — kriči
/docela pijani Semjon.

Prvič v svojem življenju se je Bar¬
barka tako grozno stresla. Odskočila je
°d okna ter se stisnila v vogel. V njeno
s, 'ce se je povrnil črt napram temu norcu,
^i vedela, kaj se še lahko zgodi nocoj, da
'izbije šipe, da pove vse. Po celem mestu
Pojde glas. Potem ne bode videla svatbe,
kolikor svojih ušes brez zrcala.

— Kaj pomeni to. Barbarka? — jo
Zakliče prestrašena teta, ki je bula tudi
^dala iz postelje vsled hrupa ter prišla iz
kuhinje'v sobo. — Saj pač niso predmest-
11 ' Pretepači? Ah, presneti taki ljudje! Po
n °‘2l dobrim ljudem ...

— 310  -

— Tiše! — šepne svarilno Barbarka
in jo prekine. — Semjon razgraja.

— Ah, presneto, a! — vzklikne teta.
— Pa zakaj? Saj ni pijanec, se zdi ...

-Molčite, molčite! — jo ustavlja
Barbarka z roko.

Na ulici se je zaslišal glasen prepir.

— Peljimo ga proč, bratci! — za¬
kriči več glasov. — Tu ga ne smemo pu¬
stiti razsajati. Jejš. kako ga je udarilo!

Fantje so prijeli Semjona, ki se jim J e
zaman skušal izviti iz rok. Nekomu i e
grozil. Konečno je polagoma vse utihnilo.
- koraki in vriski. Barbarka si je težko
oddehnila, ko je videla, da je nevarnost
proč....

X.

Stanovanje Korobejnikovih v Čisto-
polju je napravljalo s svojo notranjo opr e '
mo čuden vtis: v njem je bil ostal del sta¬
re, vkusno razpoložene, bogate oprav®
prejšnjega gospodarja — pomeščaka
(grajščaka), in za časa Save Saviča s °
prišle še nove živobarvne zavese z rube¬
čimi in pozlačenimi okraski. Ko se je pi' e '

selila Korobejniikova po moževi smrti v
to stanovanje, je pripeljala še cel voz svo¬
jih okovanih zabojev, masivnih in perna-
stih postelj, nekoliko ši.roikih kijotov
tenmorudečega lesa s podobami iz stare
zaveze in z množino večnih luči. Vsa ta
'raznovrstna oprema se je pomešala sku¬
paj ter ni napravljala vtisa sobe, kjer
vlada red, ampak vtis spravljanja pohi¬
štva. Toda to je malo motilo Korobejniko-
vo in Silo Saviča: svoje vogle sta si ure¬
dila po svoji potrebi in po svojem okusu
ter sta bila zadovoljna s svojimi poste¬
ljami. A to je bilo tudi vse, česar sta si
želela.

En del stanovanja je rabila Korobej-
nikova sama s svojim sinom; V" drugem
še bolj značilnem delu so bili naseljeni
»fantje«. Ta del je bil namenjen za pro¬
dajal n iške prostore ali z eno besedo: bil
je zavaljan z različnimi obrazci rži, ovsa,
z vrvimi, cuclji in vrečami. Ni s nago ni z
redom se ni mogla pohvaliti ta hiša, —
kjer je vedno dišalo po lesenem olju,
kruhu in ščeh. *) Najmanj pa se je dalo

) šCi (množ.) - ruska kaša.

- :312

sklepati po njeni zunanjosti na premo¬
ženjske razmere Korobejnikovih.

Čuden vtis je napravljal tudi sam Sila
Saivič: prirojena ali pa od mladih let pri¬
sojena divjost mu ni dopuščala, da bi vodil
k  sebi kakih prijateljev. Prijatelji le iščejo
po njegovem mnenju prilike, kako bi člo¬
veka obrali; radi tega je treba pri njih
držati kamen za hrbtom. Vseeno se je rad
lišpal in »kazal«; stopiti pred ljudi na ulici
na dragih dirkaleih, v lepi obleki z zlatimi
verižicami na telovniku, z briljantnimi
prstani in z dragimi ikravatnimi iglami.
Olede svojega brezokusnega a dragega
lišpa ni zaostajal za vsako ljubo trgovsko
hčerko, ki ni še bila popolnoma privajena
k bogastvu. Bil je prepričan, da gledajo
vse nanj, ter da jim dopade, kakor je do-
padal samemu sebi. Radi plašnosti in de¬
loma tudi radi slabega zdravja ni bil ni pi¬
janec, ni razkošnik, ni zapravljivec, -
ali vsaj ga ni videval nihče na popivanju
mladih ljudij po gostilnah im veselih sha¬
jališčih. Toda težko bi našel večjega lju¬
bitelja umazanosti: umazani prizori, blat¬
ne anekdote, skabrezne slike: vse to jc
vzbujalo njegovo zaspano naravo in ogre-

Vato njegovo redko kri. Najbolj priljub¬
ljeni so nui bili oni izmed njegovih usluž¬
bencev, ki -so mu preskrbljevali take
»prijetnosti«. Samo s tem, z babjimi splet¬
kami in s hlapčevsko blebetavostjo je bilo
možno pridobiti, dasi me njegovega dobre¬
ga razpoloženja, vendar po možnosti po¬
živeti razmeroma mirno s tem malen¬
kostnim človekom, za kojega ni obstojalo
nič razen njegovega lastnega jaz. Nervo¬
zen j n  kapricast do obolelosti se je zadiral
Za vsako malenkost na 'ljudi, pri čemer je
kričal kakor v histeriki s svojim žgolečim
Zenskim glasom. Kakor mali psički bi ne
mogel pregrizti grla nikomur, a obleko bi
l ' raztrgal na koščke, lajal bi do hripavo¬
sti in žalostno cvilil, kakor bi bil dovolj
Zavrnil prizadete mu razžalitve.

Trebalo bi posebnega poguma in sme-
‘°sti oni, ki bi se hotela možiti s takim
^ovekom; ta pogum je kazala Barbarka
v  Šest ali sedemmesečnem, več ali manj
kratkem poznanju s Silo Savičem.V sred¬
inih ni bilo posebno izbirčna; vprizarjala
J , e  Povsem nedvoumna koketstva, povdar-
J<l ' e  so se znane prostosti, pravile so se
1 ‘'združljive umazanosti, a potem si je zo-

- 314  —

pet nadevala deviško sramežljivost: »ah,
kaj pravite! kako je mogoče! za kakšno
me imate! je pač res, da vam manjka,
vam moškim le »svoboda!« Dobro je ve-
dela, da ga spravi na ta način iz sebe ter
ga prisili, da se prej poroči. Ljubezni do
njega ni mogla gojiti, toda smatrala je že
za popolnoma gotovo stvar, da ga še bo
držala pod peto; nič se ni bala njegove
nagnjenosti k malenkostnemu ujedanju 1
takšne, kakor je ona, ne sne tak jetiko-
vec.

No, dasi je bil Sila Savič pripravljen*
da se oženi z Barbarko, češ: »če sploh ka'
ko poročim, bo to ona«, — vendar je ta
zadeva silno skrbela njegovo mater, ki i e
v topi in plašni zadregi kaj rada o ten 1
premišljevala:

- Kam pade vse vkup, če se Siluška
ne oženi in ne bo otrok? Kapitali kafl 1
pojdejo, če ne bo potomstva?

O ka'ki drugi nevesti si celo ni upa^
misliti, ker bi se nobena ne mogla priva¬
diti Siluški.

Zabitost in plašnost ste postali dru£‘'
narava Korobejnikove. Večno je bila ;
strahu in se je bala nečesar: prodajaln 1 '

- 315  -

»fantje« jo lahko okradejo; ni gotova: za¬
žgane sveče, prinesene v sobo, ne otbetajo
ničesar dobrega — eden ali drugi mora
umreti; Bog nas varuj, če nastane požar,
- dasi pravijo, da je vse imetje zavaro¬
vano, a Bog jiih vedi, ali dado tam v dru¬
štvu denar? Večno so jo obkrožale roma¬
nce, redovnice in bogomolke najnižjih
vrst; vsi njeni kijoti so bili polni koščkov
od Častnega Križa, rokavičič in kapic s
sveto močjo, amuletov s kakimi tajnimi
molitvami proti raznim boleznim, pavole
izpod glave sv. Dimitrija carjeviča, lese¬
nega olja iz Jeruzalema in svete vode iz
Jordana. Razni postopači so zdravili njo
in sina od različnih bolezni}; Sile Savič je
bolehal za migreno, je nosil večkrat obve¬
zano glavo, ali pa večkrat obvito’s papir¬
jem, iz kojega so potem napravili stenj
za voščeno svečo, ki je imela goreti nad
glavnimi vrati: če zgori ta sveča do kon¬
ca, potem neha boleti glava. Pri njih so
zauzemale po cele večere povesti o čude¬
žih, strašnih razbojnikih in izkušnjavcih,
katere pošilja Bog svetim osebam, da pre¬
skuša njihovo svetost. Tu so se mešali re-
snični dogodki z izmišljenimi, sveto pi-

— 316  —

smo se je pačilo z neslanostmi iz apokrif,
verske resnice so se podpirale z vražami
in predsodki, toda nikdo si ni upal niti su¬
miti, da niso ti ljudje pravoslavni kristja¬
ni, temveč sami grdi pagani.

Sila Savič je tudi rad poslušal razno¬
vrstne strašne prigodibe, ker mu je bilo
čustvo strahu prijetno: ko se je naslišal

do dobra, je šel navadno v svojo spalnico
ter se zapahnil od vseh stranij; potem je
legel v mehko pernico, pokril si z odejo
glavo ter se stisnil v klopčič, — vedel je.
da se mu ni treba za trdnimi klju¬
čavnicami ničesar bati, vendar se je bal ali
bolje: strašil se je samega sebe, in tako
Sladko mu je bilo to čustvo, — slajše ka¬
kor umazane domišljije, kojitn se je tudi
rad udajal.

V to hišo, v to družino se je torej na¬
pravila sedaj Barbarka, prepričana, da bo
za dva ali tri tedne, vsekakor pa pred
Vnebovzetjem, tukaj gospodinja ter da
ponieče vso to »ropotijo in šaro« proč,
vsaj svoj del. Vendar se je držala zelo po¬
hlevno in pokorno, ko je prijela za roko
Korobejnikovo, ki je sedela na pokriti te¬
rasi v vrtu.

317  —

- Zdravstvuj, zdravstvuj, dragica!
- reče stara gospa ter jo začne božkati
in poljubljati po glavi. — Že dolgo te ni¬
sem videla.

— Vedno čepi doma, matuška Marija
Ivanovna, ali pa v samostanu, — omeni
Barbarkina teta z vzdihom in s pohlevni-
nii očmi.

Barbarka je stala s povešenimi očmi.

Sedite, sedite, da vaju kaj pogo¬
stimo, — reče gospa, ko ste se že bili po¬
ljubili s staro gostinjo. — Zdajpazdaj mo-
r a priti Silušika; do takrat popijemo malo
^aja. V sobah je temno; zato obedujemo
'h pijemo čaj tu na hladu.

- Sila Savič je šel po opravilih, ine-
Uitn, — reče stara gositinja.

- Po kakšnih opravilih? — reče
Korobejnikova. — Pri nas je še sedaj vse
Uravnano kakor stroj po rajnem Savi
Paviču, — Bog mu daj nebesa! — in tako

^ r e naprej po vrsti eno za drugim. Ka-
^°r je šlo za življenja pokojnega Save
Saviča, tako gre tudi sedaj. Ne, ne, Si-
l| ska je šel malo na sprehod. Saj vemo,
c, u ie mlademu fantu dolgočasno sedeti

^urnemu.

— Oh, ni izreči, kako! — pritrdi go¬
stima z vzdihom. — Tudi v letiii je takih,
da ne more sam živeti.

Obe ste umolknili, ker ste culi, da
ste prišli do vprašanja, ki more biti re¬
šeno ravno danes.

Korobejnikova je znova vzdihnila.

— Ravno sedaj je bila tukaj mati
Maneta — reče s previdnim glasom, ka¬
kor se pravijo velike skrivnosti. — Pri¬
povedovala je o Turku, kako zopet kolje
pravoslavne kristijane. Braniti jih bomo
morali pred njim, z vojsko pojdemo nanj,
na krivoverca. Oh, prišli so taki časi se¬
daj, da ni več živeti. Vprašala sem tudi
mater Manefo, ali pridejo tudi k nam. —
»To je daleč«, — mi je odgovorila. — »A
kako pojdemo nanj, če je tako daleč?«
sem jo vprašala jaz. — »Mi smo preskrb¬
ljeni«,— pravi ona. »Oh, meni se dozdeva,
da pride sem. Če le hoče, pa pride. Če
gremo mi lahko nanj, zakaj bi ne mogel
on priti sem.«

Matuška Marija Ivanovna, še
Turek nam manjka, saj še tako ni mogo¬
če več živeti, — omeni stara gostim ja. —
Tu rop, tam ubojstvo: morda ste slišali.

se je našlo pretekli teden nekje v pred¬
mestju mrtvo truplo, in sieer popolnoma
migo.

Oh, ne pravite mi! ■— reče Koto-
Rejnikova mahaje z roko. — Ko napoči
loč, se že bojiva s Siluško; ali učakamo
ktra, — sam Bog ve. Jaz sem stara. On
Pa nima moči. Pridejo, te zakoljejo in
n e zineš več.

- Kaj bi se menila! V dveh seveda
ne  moreta živeti, — pristavi naglo go-
s dnja.

Zopet ste se dotekuili zaželjenega
Predmeta in zopet ste umolknili.

- Prodajalci naši in »fantje« — so
* l| di ljudje, ki ne obetajo nič dobrega,
^čne Marija Ivanovim. — Eden popiva,
^'agi uganja neumnosti. Pred pokojnim
^avo Savičem so imeli večji strah, niti
piliti se niso smeli. On je bil vladeželjen
^°vek, nikakega zoperstavljanja ni mogel
1  Peti, vse je držal na vrvici. A sedaj mi
S  Siluško ...

Pri teh besedah se je pojavil na te-
j. cls ' Sila Savič; bil je oblečen po giizda-
!l -ski, pestro, bogato, a brez okusno. Nje-
° v a rumenkasta suha lica so mu malo

zardela pri pogledu na Barbarko. Ko se
je gostinjama dodobra priklonil, ju je za¬
čel naglo izpraševati o njunem zdravju.
Barbarka se je zahvalila za zanimanje,
povesila pohlevno svoje oči ter ga v
istem hipu mnogoznačilno pogledala s hu¬
domušnim nasmehom na ustnih.

A mi smo razpravljale tukaj o do¬
mačih stvareh, — razloči Marija Ivanovim
sinu. — O predrznosti ljudstva smo
govorile.

—Da, v resnici predrzno je postalo
to ljudstvo, — pritrdi Sila Savič.

— Vidi se, da jim ne poje palica za
ušesi, — vrine stara Barbark ina teta.

A meni so pravili ravno sedaj, da
so tudi vas nadlegovali včeraj moji suro-
veži, — reče nepričakovano Sila Savič
ter začne z gestiknlacijami praviti ma¬
teri: — Pomislite, mamica, včeraj so se
napili, potem jih je peljal Senjko v P<>'
sadsko ulico in tam so nameravali zapeti
podoknico.

Ah — ah! — zategne Korobejni'
kova mi gaj e z glavo.

Gotovo sve midve že spali, ker
nisve ničesar slišali, —- odgovori nagi°
Barbarka ter povesi k zemlji svoje oči<

— 321  —

— Kako naj slišive: kakor kure ho-
dive spat, podkrepili c stara teta be¬

sede svoje nečakinje. — Prvi sen je
trden.

Ah, čeinu je Semjon to napravil?

— omeni Korobejnikova. — Tako dober
dečko je bil vedno.

— Ah, še nikdar ni bilo prida v njem,

— se izrazi Sila Savič s cvilečim 'glasom,
in na njegovih licih se pojavijo sledovi
razdraženosti. — Ge se ti prilizuje na
obraz, — je to za moškega slabo zname¬
nje. To pa mu tudi ni v korist, ampak
ravno nasprotno. Vedno ima kako pre¬
tvezo, da lažje teka za ženskim spolom.
A da so ga razvadili, je tudi gotovo.
'Pokojni tatka, — žalibog se ga moram
spominjati pni tej zadevi, Bog mu daj več¬
ni mir in pokoj, — je bil prvi, ki mu je vse
ddipuščal. Brez Senjlka bi šel svet iz te¬
čajev, po njegovem prepričanju. Prebri¬
san in razsoden je precej. Seveda poba¬
lin je tudi znal ugajati tatku in se mu pri¬
lizovati. Malo je manjkalo, da bi ne bil
■'Zračil dedščine njemu mesto rodnemu
sinu. Najbrže bi se bilo tudi zgodilo, če bi

2 !

bil Bog tatku podaljšal življenje ter bi ga
ne bila doletela nagla smrt.

- No, Siluška, ti si tudi izmisliš
kakšno! — ga pokara rnati.

— Ničesar si ne izmišljujem, — jo
zavrne on s cvilečim glasom. — To je
zelo jednostavno. Še tako so bili že bog-
ve kaj raznesli o Senjki, ker so hoteli na¬
gajati tatku. A sedaj se še mamica nape¬
nja zanj in pravi: dober dečko.

Med govorom je cvilil vedno bolj in
bolj in celo obraz se mu je zažarel od
razburjenosti.

— In kako, Siluška, da ni on dober!
- se začne prepirati mati. — Ni ne pije
ni ne pohaja in vsako opravilo se mu pri¬
pravi.

Seveda se mu pripravi; kajti talka
ni posvečeval v poslednjem času v svoja
opravila svojega sina, ampak njega, pri-
klatenega psa; vse je dajal po njem oprav¬
ljati, — našteva ovile Sila Savič.

No, pa glej! Kako ga moreš zaniče¬
vati, če ni ničesar ukradel in ničesar zlo¬
rabil pri svojem poslu, — mu ugovarja
Korobejnikova.

- 323  —

— Aih po čem 'naj vem, me ni4i
okradel? — zakriči Sila Savič razgreto.

- Neko skritost opažam pri njem v vseh
stvareh. Drugi tudi pohajajo kaj malega,
a potem povedo vse takoj, on pa pridr¬
žuje vse za se, vse vse. Radi tega je tudi
sl ul, da ni pohaljač in da gleda na svojo
čast. Jaz pa preste jem blagajno, da bom
videl, ni-li začel izmikati sedaj v zad¬
njem času.

— Oh, žalost je dandanes s temi ljud¬
mi, — se začne naikrat pritoževati Marija
Ivanovim. — Očeta in mater bi oropali, a
Še laže drugih. Če se ozreš za hiip proč,
■— že te okradejo. A kdo more tudi ve¬
deti vse? Jaz sem stara in sama ne ra¬
zumem teh poslov, a Siluška Sam ne
more, tudi ni bil izučen v tej stvari od
očeta.

Kako naj dela sam? — pritrdi
držo Barbarina teta. — Sam ne more
v endar.

Zopet ste prišli sogovornici k vpra¬
šanju o ženitvi ter ste zopet obmolknili

Služkinja v kratki volneni obleki, bo-
sa, s pisano ruto na glavi in hlaipče ostri-
2e no na »ščiipavko« sta izačela donašati

81 *

čajno posodo in samovar. Ko sta bila od¬
šla, je začela Marija Ivanovna prigrevati
čaj; pri tem je omenila:

— Pa oženi se, Siluška, potem bo vse
drugače. —

Zaželjena beseda je padla, trebalo je
začeti nadaljoe razgovore. Barbarka je
skrivaj pogledala Silo Saviča z lokavim
mnogo obetajočim očesom. On se je na¬
smejal, ji namignil ter rekel materi s po¬
kornim glasom:

- Jaz sem 'pripravljen hitro, mamica,
če je to vaša volja in želja.

Pri teli besedah je dregnil s kolenom
pod mizo Barbarko, ki je napravila radi
tega zelo sramežljiv obraz.

Siluška, ti veš, jaz ti ne branim, a
tudi siliti te ne maram, — se odzove mati.
V takih letih si, da moraš živeti v zako¬
nu, Ba ponovim, kar sem že rekla: vsi

smo pod Bogom, toda nikakor ne moreš
živeti brez dedičev. Takšne kapi tal e je
pač treba 'komu zapustiti.

— Gotovo, ne gre, da bi se jih vrglo
psu pod rep, Bog mi ne zapiši v greh, —
pritrdi Barbarkina teta.

Korobejnikova nadaljnje:

Midve z Darjo Trofimovno svc
govorili včeraj o tern. Jaz imam ženina,
ona nevesto.

Barbarka je povesila pohlevno oči.

— Če je Barbarka istih mislij .... —
začne Sila Savič.

Kaj tako molčiš. Barbarka? — jo
vpraša laskavo Korobejnikova. — Saj
nismo tujci med seboj, hvala Bogu, svoji
smo ...

Sila Savič že ve, kakšna čustva
me navdajajo, — reče Barbarka zmede¬
no prebirajo s prsti resice svoje svilene
rute na prsih.

- No torej, pa Bog vaju blagoslovi L.

Mladi par je stopil h Korobejnikov-
ljini roki. Vsi so se objeli po vrs.ti ter se
Poljubih razen mladega para.

Korobejnikova jima reče:

No, poljubita se tudi vidva! Sedaj
sta že ženin in nevesta.

Onadva sta se tudi poljubila s cere-
Oonijelnim in hladnim poljubom, lokavo
Pogleduje drug drugega. Še predno so biti
Popili drugo časa čaja, se je pomudilo Sili
Saviču, da bi pokazal Barbarki svoj vrt.
Hotel je biti čim prej sam z njo brez prič.

326  —

Vzbudil se je v njem živalski instinkt. Te¬
daj je vedel dobro, da ga ne bode Bar¬
barka več zavračala z besedami: »ali, ali
je to mogoče? za kakšno me imate?« ker
ni bil več tujec ampak ženin, ki mu je do¬
voljeno mnogo. Sprehajala sta se po vrtu
že blizo eno uro, včasih hehetaje, včasih
cvrle. Slednjič sta slišala, da ju že davno
kličejo.

- Saj veste, mladi so, ljubezen jim
je sladka, — pojasni Korobejnikova Bar¬
barkah teti ter pošlje iskat v vrt sina in
Barbarko. — Moj Siluška ni niti nikdar
vedel, kaj je to »rdečelična deklica«.

Vem, matuška, vem, — pritrdi
Barbarkina teta. — On je človek primer¬
nega življenja. Vsi vedo.

Barbarkina teta se je začela priprav¬
ljati domov, ko so bila obdelana vsa vpra¬
šanja o ženitvenem dnevu, o oklicih in o
doti. Pri slovesu se je spozabil Savič tako
daleč, da je ukazal še prinesti sladkega
vinca, in vsi so pili in si čestitali med
seboj.

Že davno se ni čutil Korobejnikov ta¬
ko probujenega in zadovoljnega. Barbarka
se je vedla z njim v vrtu na tak način, da

327

je ves norel in čutil omotico v glavi. Iz¬
pito vino ga je še bolj razburilo in pri od¬
hodu neveste in njene tete je jel prvič
objemati svojo mater, klanjaje se ji do tal
i'z hvaležnosti, da mu je izJbrala nevesto.
Bil je pripravljen na jok in smeh od pre¬
velikega veselja in od sreče. Tudi Koro-
bejnikovi so tekle solze, ko ga je gledala.

On pa se je poslovil od svoje matere
ter se napravil v smeri proti svoji sobi ter
je naletel povsem slučajno na Seinjona
Omitrijeviča. Ta se je vračal čemernega
obraza s povešeno glavo z ulice, kjer je
čakal Barbarko in njeno teto, ki ste se
vračali od Korobejnikovih.

Vi mi oprostite, — šepnil je on
Barbarki tiho in pokorno.

Ona ga je bila komaj pogledala ter
odvrnila naglo in suho:

V tej stvari se morate opravičiti
Pri gospodarju ...

Po teh besedah je pospešila korake,
ker si ni želela dalje besedovati s Sem-
ionom.

—- Kje pa si bil? — vpraša Korobejni-
kov Semjona, napravljaje obraz strogega
gospodarja.

328

- Bil sem, kjer me ni več sedaj. Sila
Savič, — odvrne rezko Semjon ter vstopi
v sosednjo sobo, kjer sta sedela dva iz¬
med »fantov«.

Sila Savič se je takoj domislil včeraj¬
šnjega Semjonovega razsajanja pred sta¬
novanjem njegove neveste ter je stopil
za njim.

- Toda ti, bratec, kaj si pa misliš? -
zakriči Sila Savič na Semjon a pri vhodu
v sobo »fantov«. V njegovem glasu so se
slišali oni cvileči zvoki, ki so človeka ne¬
hote razdražili.

Ne kričite, Sila Savič, — odgovori
Semjon vzdržno. — Do danes sem služil
jaz pri vas, a od sedaj naprej naj služijo
drugi; torej nimate nikakega povoda kri¬
čati na me!

— Kako naj bi ne kričal na te? Ti pi-
jančuješ in razsajaš! — zacvili Sila Savič.

Semjon se je ironično nasmehnil.

Pravega ste našli, da bi ga kregali
radi pijančevanja in razsajanja! — reče
on trude se, da bi premagal svojo jezo.
ter pristavi ošabno: — Zdi se mi, da me
pozna vse trgovstvo, kakšen človek sem.

Če me je smatral sam Sava Savič za
rabnega človeka ...

— A včeraj! A včeraj! — ga prekine
Sila Savič. — Včeraj, kje si bil? Kaj si
napravil včeraj? Ti misliš, da mi pri-
kriješ?

Kako prikriti! — odvrne Semjon s
Prezirljivim nasmehom. — Ušesa imate,
jeziki so tudi povsod. Z babjimi stvarmi
Pečati se, —- to je vaše opravilo.

— Pa kako si upaš? Kako se predrz-
neš! — zakriči Korobejnikov jezno ter
stisne pesti.

Gledal je nenavadno smelo in drzno.
Zavedal se je, da se ne boji sedaj ničesar,
J norda zato, ker ni imel opraviti s Sern-
ionom na štiri oči, a morda tudi radi silne
Probuje po svojem smelem koraku, — po
sklepu, da se oženi.

- Pri stanovanje moje neveste si
nameraval razsajati! — kriči dalje. —
Morda misliš, da ti to odpustim?

Semjon je stisnil zobe, da bi se mu
Pe začel rogati. »Jetikovec; ta se torej
koče oženiti, in celo s kom — z Bar¬
barko!«

- 330  —

- Za dva tedna sem se odločil por o-
čiti, a on razgraja pred njenim stanova¬
njem! — kriči dalje Korobejnikov.

Jetikovec, zares jetikovec! -
spusti skoz zobe Semjon, ki se ni več mo¬
gel premagovati.

Žile v sencih so mu bile, pred očmi
se mu je delala tema.

- Kaj? kaj — zacvili Korobejnikov
sebi sovražno ime. — Radi tega boš še
plesal, plesal boš. Vse knjige pregledam
in celo blagajno.

Semjon je pobledel od te grožnje, ki
ga je razžalila v globino srca, ter je za¬
kričal z nenavadnim glasom požiraje be¬
sede:

— Podlež ti prokleti! Mari misliš, da
sem jaz tat. Jaz ...

Ni mogel končati .začetega stavka,
čutil je, kakor bi ga kaj dušilo za grlo.

Saj bomo videli, pogledamo!
cvili Korobejnikov. — Ko bi ne bil tat, bi
ne mogel toliko popivati.

Semjon je izgubil pri teh besedah
ravnotežje, pograbil je z mize težki me¬
deni podsvečnik ter udaril z njim Koro-
bejnikova iz vseh močij ravno v sence.

- Ti pasja mrha, zares mrha, —
reče hripavo ter vrže stran podsvečnik in
sede k mizi. Jedva dihaje se je obrnil v
nasprotno stran, kot bi mu bilo zoprno
gledati na tleh ležečega jetikovea, kakor
da bi bil raztolkel kako kačo.

Fantje so stekli h Korobejnikovu, ki
ie nepremično ležal na tleh. Najprej kli¬
čejo njega potem pa Semjona.

—Semjon, Semjon, sliši, ne diha! -
reče preplašeno eden izmed njih.

- Ah, to mi je vseeno! — se odzove
Semjon, liki bi se ne zavedal, da pravijo
njemu in da on odgovarja.

Povsem slučajno si je pogledal roko
ter zapazil na njej drobne skropce krvi.
Brzo je izvlekel robec, si obrisal z njim
nevoljno roko ter ga vrgel stran." Ne¬
hote se je stresel po vsem životu in po
hrbtu ga je obšla mrzal. Vzdignil se je z
rnesta, vrgel nazaj svoje kodre, ki so mu
viseli črez čelo, ter rekel tovarišem z
globokim težkim vzdihom.

No, kaj, zvežite me ...

V hiši je nastal strah in zmešnjava.
Borobejnikov je bil takoj mrtev: udarec
Je  prišel kot z neba ravno v sence, iz ko-
)e Sa je bila že iztekla cela mlaka krvi ...

;s.'i2 -

XI.

Uboj Korobejmkova je preplašil vse
mesto in ga vzbudil za liip iz običajnega
mrtvila. Ubitega ni pomiloval nihče, am¬
pak ugibali so o njem vse možno. Stara
Koroibejnikova in v prvi vrsti Barbarka
ste postali junakinji dneva, ker se je izve¬
delo kakor blisk, da je bila ta poslednja
ravno istega usodepolnega dne proglaše¬
na za nevesto ubitega Sile Saviča. Ubi¬
temu Korobejnikovu in obenem njegove¬
mu očetu so mikastili vse strani. Nekateri
so kar naravnost rekali, da »sliši psu P°
pasje umreti«. Drugi so zopet vzdihovali
in se hlinili radi negotovega strahu pred
rajnkim ter so ugibali, da »ni moči nit'
Božji sodbi«, da »vpije oči vidno k Boga
človeška kri«. Obnavljali so stare glaso¬
ve, od kod izvira Korobejnikovo bogastvo-
K pripovedkam o starem Korobejnikovti
so se pridružile še o mladem, ki je bil P°
ljudskih besedah, če ne prava zver, P a
vsaj zoprna žival. Za nesrečnega človeka-
ki bi zaslužil globokega pomilovanja, g a
ni smatral nihče.

Vzlic vsej svoji sposobnosti, ki je
lastna sploh vsem ruskim ženskam, da
namreč tožijo in plakajo ob posebnih slu¬
čajih, ste se Korobejnikova in Barbarka
naveličali tega, — tako so ju oblegali z
Vprašanji znanci in neznanci. Naveličala
se je posebno Barbarka, kajti njenega
s rca ni polnila žalost kolikor jeza na pro¬
stega zločinca, ki ji je pokvaril vso nje¬
no bodočnost, je prečrtal vse njene ra¬
čune. »Viš, v resnici obseden pes, — ni
s ebi in drugim ljudem ni napravil nikake-
dobička«, — je mislila in govorila o
Semjonu Dmitrijevieu. Včasih se ji je zde¬
le, kot bi ga hotela zadaviti z lastnimi
r okami.

Za zločinca samega se niso zanimali
nič manj kakor za Barbarko, — posebno
''-nto, ker se je držal pred preiskovalnim
Sodnikom do zadnjega časa popolnoma
nhrno in dostojno. Ko ga je izkuševal
Sodnik, je hotel izvedeti, ali je bilo v prej¬
šnjem času med njim in mladim gospo¬
darjem kako skrivno sovraštvo, kakšni
Dovodi so ga privedli do ubojstva na Ko-
[obejmikovu, kedaj in pred koliko dnevi
Je  zamislil svoj zločin. Odnosnim objas-

— 33t —

nitvam, češ, da so spravila Semjona iz
potrpežljivosti sumničenja in očitanja
glede tatvine, ki jih je izgovoril pokojnik,
ni pripisoval preiskovalni sodnik niti naj¬
manjše važnosti, ker si v enem prodajale«
ni mogel predstavljati tolike rahločutnosti
in ker je vedel, da se ubijalec le hoče za¬
varovati in dokazati, da ni bilo ubojstvo
namenjeno. V tem oziru ga niso mogli
prepričati radi trdovratne Semonove iz¬
jave, da bi bil ubil pa vdrugič gospodarja,
ko bi ne bil izvedel tako točno prvega
udarca. Preiskovalni sodnik je takoj, ka¬
kor se pravi »razkosal« Semjona: to je

gizdalin, — torej »babnik«, prodajale«,
torej prebrisana živalica, ki ve, da »č e
ne oslepariš, tudi ne prodaš;« ki »ne sta¬
vi rokavic ni pred gospodarjem ni pred
odjemalcem«; sram in vest sta že davno
propadla v tem trgunu; radi tega laže
zvito, ne da bi niti zamežal; celo ubojstvo
je izvršil na tak način, da se ne more do¬
zdevati namenjeno, ampak čisto slučaju 0 ;
Po preiskovalnega sodnika so prihajal'
tudi glasovi iz mesta, da velja Semj° n
povsod za nezakonskega sina Save Savi'
ča Korobejnikova in da je trajno obsto-

ialo neko skrivno sovraštvo med njim in
nieid pokojnim Silo Savičem. Preiskoval¬
nemu sodniku so pravili tudi o tem, da je
Mislil stari Korobejnikov zapustiti vse
Seimjonu; le nagla smrt je preprečila iz¬
polnitev tega namena. Izvedel je tudi, da
s e je Semjon, ki sicer ni bil pijanec, oni
tfan pred ubojstvom iz kateregakoli vzro¬
ka napil in da je napravil škandal pred
stanovanjem neveste pokojnega Sile Sa¬
viča. Te okoliščine se je preiskovalni
Sodnik vneto poprijel, ker je jasno pričala
0  že prejšnji dan dozorelem namenu, da
bi ubil Korobejnikova. S tem je bil izzvan
Pfepir, ki je moral neizbežno nastati radi
| e ga škandala. Semjon je trdovratno iz-
^vil, ne da bi niti genil z očesom,-da ni
piti poznal neveste Sile Saviča, ampak da
Je  le vedel, kje stanuje, ker je to pravil
^ali Ignaška vsem »fantom«, ki so sta¬
novali pri Korobejnikovu. Kaj je govoril
' n  kaj je delal, ko je bil pijan, — tega se
a krat sam ni zavedal, a sedaj se ne
opominja več. Preiskovalni sodnik je ra-
Zur nel takoj, da so to — le navadni izgo¬
vori.

Semjonove izpovedbe bi bile skoro
Pokvarila Barbarka sama: ko so jo vpra-

šali, če je poznala Semjona že prej, — g a
je začela zmerjati s lierodežem, barba¬
rom in svojim pogubi tel jem in kmalu bi se
ji bilo zareklo, da ga je poznala nekaj ča¬
sa sem, ko je ponovila v razdraženosti
znano frazo o obsedenem psu, ki »ni sebi
uzel, ni drugim dal.« Sicer pa se ni pre¬
iskovalni sodnik mnogo menil za poznanje
Semjona z Barbarko, ker se po njegoverb
trdnem prepričanju ni izvršilo ubojstvo
na kaki romantični podlagi, ampak iz dol¬
goletnega sovraštva.

Ljudje so pravili tudi, da se je Sem-
jon izrazil pri izpraševanju nekam, kakor
bi ne mogel umeti, zakaj ga izprašujejo o
vsem tako natanko, ter je menil povsem
jednostavno: »ubil sem, torej sem odgO'
voren za ubojstvo pred ljudmi in pred
Bogom«. O kakih olajševalnih ali obteže-
valnih okolnostih za svojo krivdo vzl> c
vsej svoji razsodnosti ne le ni niti mislik
ampak ni mogel niti razumeti, kako bi se
mogla ublažiti njegova krivda: »ubil J e ’
in samo ubil, naj se obrača, kakor se hoče-
Želel je pred vsem slišati razsodbo sodi'
šči in iti v ječo, kam daleč od mesta, $
bi ga vedno spominjalo njegove prO'
šlosti ...

— 337  —

Glasovi in klepetanja so preromali
celo mesto. Prišli so tudi v samostan in
seveda tudi do -ušes Zofije Dmitrijevne,
ki je bila izmučena do zadnjega radi stra¬
hu, da jo vsak čas kam pokličejo glede
osvedočenja njenih umstvenih sposobno-
stij. Zaradi tega se je tudi zelo malo bri¬
gala za vse, kar se ni tikalo nje same.

— A za našo Barbarko kaka nesre¬
ča! — ji pove nekoč matuška Nektarija,
ko jo sreča v vrtu. — Njenega ženina
Silo Saviča Korobejnikova so ubili!

— Kaj, ubili? — vpraša Zofija Dmi-
trijevna in se strese.

Prav res, prijeli so ga in ubili ... Ne¬
ki mlad njegov prodajalec ga je ubil, —
pripoveduje mati Nektarija. — V svetu
hodi pač greh po človeških stopnjah.

— Gotovo ga je ona napravila, —
zaključi Zimina mračno.

Mati Nektarija je liki zazevala od
strahu: težko je reči, česa se je bolj
zbala: da sumničijo Barbarko sokrivde
na 'ubojstvu ali da se je Zofiji Dmitrijevni
zmešalo, ko govori take neprimerne reči.

— Kaj še, matuška Zofija Dmitrijev-
na, od kod vam je prišlo to v glavo? —

22

— 838  —

jo zavrne s prestrašenim glasom, ko si
malo odpomore. — Kakšen greh bi bil to!

— Da greh, greih! — odgovori Zofija
Dmitrijevna, ne da bi se ozrla na njo, ter
se zagleda v daljavo. — Z ljubimci se
klatijo, ne vedo, kako bi se povrnile, in
potem ubivajo drugih. Ni sramu niti vesti
nimajo, — naprej zapustijo nedolžno dete,
a potem se lotijo odrastlega človeka. Nič,
vse pojde z rok! Ko izvedo drugi ljudje,
pravijo: »če je šla glava, naj gredo še la¬
sje.« Tudi ti »drugi ljudje« nimajo ne sra¬
mu ni vesti ...

Mati Nektarija je skoro otrpnila, sa¬
ma za se ni vedela, le tiho je jecljala:

— Pomirite se, golobica moja, pomi¬
rite se!

Kakor bi se prebudila iz sanj, reče
Zofija Dmitrijevna materi Nektariji s ti¬
him, suhim in skoro očitajočim glasom:

— Vi ne morete razumeti kaj takega;
vi ste učakali starost kot dete med štirimi
stenami. Venomer govorite o grehu, a kaj
je to greh, — tega ne veste. Oreh ne pu¬
sti spati tistemu, ki ima vest, ga spravi s
pameti ter mu vedno šepeče na uho:
»grdoba grda, za te ni odpuščenja.«

— 339  —

— Usmiljeni Bog sliši molitev gre¬
šnikov, — odvrne mati Nektarija.

— Molitev, molitev! — vzklikne Zi-
mina. — Niti moliti ne more grešnik. Za¬
čne moliti, a satan mu šepeče o grehu ter
mu raztrese misli. Le oni, 'ki so čistega
srca, molijo lahko s čistimi usti!

Matuška Serafima, ki je prišla doce¬
la s poti, je rekla še par besed, da je Zi-
mini mir neobhodno potreben, ter je odšla
od nje dvomilno migaje z glavo. Sedaj
res ni vedela za trdno, ali je Zofija Dmitri-
jevna pri zdravem umu ali ne. Tako ču¬
dne reči blebeče, da ne veš, ali je imela
kako razodenje ali pa se ji je zmračila
pamet. Nikdar ni videla mati Nektarija
kaj sličnega niti si ni mislila .. Črez
kake pol ure je vedela o tem razgovoru
že matuška Doroteja, a potem za njo se¬
veda je izvedela tudi matuška Serafima
o tem razgovoru, ki pa ie bil že nekoliko
obrožnan po zgovornosti in komentariju
obeh redovnic. Vzježila je obrvi: Zimina
io je motila vedno bolj in bolj kakor ne-
odpadljiva mora, kakor od dne do dne
rastoča bel na očesu. Včasih jo je napa¬
dala taka strast, da bi kar proglasila Zi-

99 *

mino za umobolno, če bi ne bilo to tako
nevarno.

— Kaj ve ona nekaj o Barbari, ka¬
li? — vpraša končno jecljaj e matuška
Serafima mater Dorotejo ter jo bistro po¬
gleda.

— Za gotovo vam ne morem ničesar
reči, matuška igumenija, — odgovori po¬
nižno Doroteja, ki pogleda za hip na ma-
tuško Serafimo s svojimi blestečimi očmi
ter stisne ustnice v kolobar. — Kakor je
Bog svet, za gotovo ne vem ničesar. Tudi
da naj se snamejo podobe s stene. Jaz si
le domnevam, da mora biti nekaj nečiste¬
ga ... Oh, naši grehi, težki grehi!

Matuška Serafima je napravila ne¬
strpno kretnjo. Sovražila je njeno nava¬
do, da ni povedala nikdar nobene stvari
do konca.

Mati Doroteja pojasni dalje:

— Pred nedolgim časom se je bila
Barbarka skrila pred tatom-roparjem ob
ponočni uri k našemu Miheju v zelnem
vrtu ... Ni mi takoj povedal tega stari
plešec, Bog mi ne štej v greh, a potem je
bil našel njeno svileno ruto, rudečo z belo

- 341

opašo, ter mi je povedal vse, kakor se je
zgodilo ...

— Torej! — se zadere nepotrpežlji¬
vo matuška Seraf ima.

— Stvar se je zgodila po noči. Mihej
je bil že začel kimati z nosom v svoji ko¬
čici. Seveda varuje vrste le po imenu, v
resnici pa drema ...

Matuška Serafima je napravila zo¬
pet nestrpno kretnjo. Mati Doroteja po¬
hiti:

— Nakrat zasliši, da priteče k njemu
v kočico nekdo, ki je komaj sopel. Mihej
se vzbudi in gleda, — pred njim stoji Bar¬
barka, kot bi bila vsa na kosih. Kite raz-
kuštrane, obleka raztrgana, ruta za vra¬
tom ji je manjkala. In Miheju pove ona
sama: »tat-ropar me je napadel«, in po¬
tem popade korec z vodo, da je ni bilo
mogoče odtrgati od njega ...

Matuška Serafima ni mogla umeti, kaj
naj ima skupnega ta dogodek z uboj-
stvom Korobejnikova. Mati Doroteja na¬
daljuje raztreseno svojo povest:

— In če se zloži tako eno z drugim.
Potem sledi iz tega, da ...

— Kaj sledi iz tega?

— 342  —

— Ni-li tat-ropar sam tudi ubijalec
njenega ženina? — konča mati Doroteja.

— Pač znaš govoriti neumno, se za¬
dere nanjo matuška Serafima ter pljune v
stran. — Kakšen dobiček bi imela od te¬
ga, ko bi koga nagovorila, naj ubije nje¬
nega ženina, znanega bogataša? Kje si z
glavo? Izmislijo si kako neumnost in po¬
tem jo blebečejo! Vse ste znorele!

Mati Doroteja je stisnila ustnice in
zamežala, ker je sprevidela, da je v re¬
snici izbleknila neumnost.

— Klepetati pa znate! — reče rezko
matuška Serafima. — Samo to manjka
še, da bi prišla vaša klepetanja do kake
osebe v mestu, da bi se morale potem za¬
govarjati. Sicer pa bi zaslužile!

Domnevanje matere Doroteje je bilo
v resnici 1  tako neslano, da mu ni bilo mo¬
goče pripisovati m kak e resne važnosti.
Nič manj pa niso vznemirjale matuške
Serafime odnosna ugibanja o Barbarki ter
se ni pomirila, prej iko ni prišla ta po¬
slednja sama k njej. Prišla je vsa v čr¬
nem, pobita in je plakala s suhimi očmi
nad svojo izgubo. Vendar ni ostalo pri¬
krito bistrim očem matuške Serafime, da

Barbarka v resnici ni mnogo potrta po
izgubi, ampak da se zna le spretno pret¬
varjati. Barbarka je začela takoj pripo¬
vedovati matuški Serafimi vse kakor
»duhovniku pri izpovedi«, — kako se je
vrget zločinec-ubijalec kakor obsedena
zver brez vsakega vzroka na brezzaščit-
nega Silo Saviča; kako so njo, nesrečno
Barbarko, izpraševali pred preiskoval¬
nim sodnikom z vso pristranostjo in ji
grozili z neizbežno kaznijo: ali je poznala
ona tega prokletega zločinca, kojemu mi
pogledala v oči svoje žive dni in o kojem
ni imela niti pojma, da je on tak in kaj'
skriva v svoji koži. Posebno je povdar-
jala strašno okolnost, ko je opisovala
strašno zunanjost prokletega -zločinca:
»grozne oči, razkuštrani lasje mu stoje v
hrib, sam na sebi podoben ciganu in tako
miga, tako miga z očmi«. »Zakaj pa laže
toliko o njem;? — je pomislila matuška
Serafima ter jo je gledala, kakor bi ho¬
tela prodreti v njeno dušo. Razven tega se
ni mogla Barbarka vzdržati, da bi se ne
pozdela, da je napravila njena teta, hvala
Bogu, njeno usodo za silo pomilovanja
vredno, da sem se v glavni 1  meri radi te-

544  —

ga toliko žalostila, ker je bilo tedaj za me
vse življenje izgubljeno; midve da sve
silili s poroko le radi tega, da bi »prikrili
greh«. No Korobejnikova je še parkrat
poplakala ž njima ter je obečala Barbar¬
ki, da jo nagradi, kot bi bila njena lastna
hči, če se sploh z nikomur več ne omoži.
In sedaj boste stanovali s teto pri Koro-
bejnikovi. Niti se meniti; kako naj tudi
živi ona, stara, sama v taki palači. Tako
pusto je, tako strašno! Še njo samo zade¬
rejo, Bog nas varuj. Ljudje so zverine!
Ni jim mnogo do greha! Matuška Serati-
ma se je prezirljivo in nekam nenavadno
nasmehnila, 'ko je slišala te spretne na¬
kane prebrisanega dekleta. Barbarka, ki
je ulovila ta nasmeh, je povesila oči ter
pojasnila s svojim nedolžnim glasom:

— Kaj, sedaj mi je vseeno, tudi 'če
moram celo svoje življenje kot devica
preživeti ... Mislila sem postati prva bo-
gatašinja v mestu, mislila sem, da se mi
začnejo vsi uklanjati, — ker denar se
prime od vsakega človeka, naj si bo tudi
prvi ubijalec, — a sedaj, kako se je za-
suknilo!

Matuška Serafima se ni mogla vzdr¬
žati ter je rekla precej rezko:

- 345  —

— Da, a sedaj pravd jo celo, da si so¬
kriva na ubojstvu!

— Jaz! — vzklikne posebno živo¬
stjo Barbarka ter zardi vsa do lasnih
korenik.

Davila jo je ta nepričakovana novi¬
ca; zato vpraša precej jezno:

— Kdo pa se je tako daleč izpozabil
s svojim jezikom? Me hočejo pogubiti,
ka-li? Mari sem sama svoja sovražnica?
V ječi še nisem bila. Kdo blede to?

Matuška Serafima odgovori, ne da
bi se pomišljala:

— Ravno tvoja Zimina!

— Zofija Dmitrijevna! — krikne zo-
Pet Barbarka ter se ne razgreje: — No,
tega pa ne bi bila pričakovala od nje! Ni¬
ti praviti! Ona goji dobro mnenje o me-
Pi. Saj sem jo jaz vedno branila, niti be¬
sedice nisem pustila reči na njen račun,
a  ona me hoče proglasiti za ubijalko. Vi¬
di se, da je sama blatnejša od blata, zato
koče druge s kolomazom namazati. Tu
Spoznavaj ljudi! Jaz sem ji naklonjena iz
Ce lega srca, a ona si je omislila tako
ktoralo ...

— 346

Matuška Seraiima je videla, da j e
napravila napako, ter je poskusila po¬
miriti Barbarko:

— Je li vredno brigati se toliko z&
neumnosti!

— Ne, to niso neumnosti, matuška,
— jo zavrne Barbarka. : — Meni mi je mo¬
ja glava draga! In Bog nas varuj, kaj po¬
čnem, če pride to mamici na ušesa? &
zločinec mi je ubil ženina, druga zločin'
ka mi hoče ugrabiti njegovo mater ...

In kakor bi se popolnoma spozabila,
reče grobo:

— Vidite, take reči imenujete vi ne¬
umnosti!

Barbarka je naglo zapustila matuško
Serafimo ter se napravila naravnost k
Zimini. Razburjena in nevoljna je obde¬
lovala sama pri sebi na vse preteze Zi'
minaho, kakor je imenovala tedaj sam * 1
pri sebi Zofijo Dmitrijevno. »Pridobila i e
nekoliko moči prešemica. Bila je kakot
slivov bog, a sedaj zna samo črniti vse
povprek in očitati. Hvala Bogu, za svet¬
nico ni proglašena. Če prerešetaš njen 0
življenje, morda naletiš na take grozn e
stvari, da bo ah! Njen mož se je spravi'

— 347

tako nanagloma na oni svet in sicer po
noči, 'ko ni bilo ljudi pri njem. Morda ni
Sumila zastonj matuška Serafima, da »je
sama ubila svojega moža.«

Zimino je našla globoko poglobljeno v
svoje misli. Barbarka je parkrat zakašlja-
]a, potem jo je zaklicala. Zofija Dmitrijev-
na se je .kakor pupa leno ozrla v ono
stran in jo začela gledati s svojimi svin¬
čenimi očmi, ne -da bi se niti pozdravili,
ter jo je vprašala sikoro ,z grozo:

— Kaj si prišla? Enega človeka si
ubila, drugega si spravila v ječo, a sama
hodiš še v goste!!

Barbarki se je zdelo, da je dobila za¬
ušnico. Na jezik ji niso silila zmerjanja,
Umipak opravičevanja. Vendar je ..zbrala
Svoj duh, da se ji je posrečilo prikriti svo¬
jo zmedenost.

— Čemu pa govorite danes tako
čudno! — reče ona s silno ozlovoljenim
Slasom. — Gotovo se vam je kaj prika¬
zalo?

Zimina ji je gledala ravno v obraz s
Svojimi temnimi in zmedenimi očmi.

—Kaj, ti praviš, da ga ni ubil tvoj lju¬
bimec? — vpraša rezko ona ter prisili

Barbarko, da prebledi pri tem nepričako¬
vanem vprašanju. — Mu nisi rekla, da ga
ne vzameš, če nima denarja? Ga nisi v
naprej določila za svojega ljubimca, ko se
oženiš? Ga nisi skrivaj podpihovala:
»ubij, ubij«?

Barbarka je bila sicer poguimna, a tu
jo je pograbila mrzličavost. V njeni glavi
se je pojavila babjeverna misel, da je ime¬
la Zofija Dmitrijevna »razodenje«.

— Kaj molčiš? — nadaljuje Zimina-
— Poskusi reči, da ni bil ubijalec tvoj
ljubimec!

Zimina je udarila jezno po mizi s svo¬
jo stisnjeno roko.

— Vise vem! Sama si vse povedala-
Vse ti lahko ponovim do besedice.

Barbarka se je zares stresla prvič v
svojem življenju ter se je začela takorekoc
zmerjati sama sebe. Res, Zimina ni imela
ni.kakega razodenja od zgoraj, ampak
ona, Barbarka, ki je Zimini edini vse p 0'
vedala, ji je pravila, da ima »ljubega«, da
bi ga rada uzda, ko bi imel denar. Zi mi¬
na  je vedela o njej še več, vedela je, da
je imela enkrat otroka, da je hotela
oslepariti Korobejnikova, če bi se bila

- 349

omožila ... Tedaj začnejo pod prisego iz¬
praševati njo in Semjoma. Na dan pride
dogodek ob samostanskih vrtih, guganje
v čolnu, pogovori s Semjonom ... Potem
viš, boš živela pri Korobejnikovih na me¬
stu hčere!

— A! grešnice, zločinke! — zakriči
stroga Zofija Bmitrijevna ter zapiči svoje
oči v Barbarin obraz, ki je bil ves pre¬
tvorjen od groze. — Ropate, okoli se vla¬
čite, ubivate, in nič se vam ne zgodi, nič!
Drugi trpijo radi vas, a vi se držite stra¬
ni! Sramu ni, vesti ni! Vse bi zaslužile
ječo, v ječo z vami in vašimi ljubimci
Vred! Segnili da bi v Sibiriji!

Barbarka se je že umikala k vratom
ter je zmedeno in brezmiselno mrmrala
Peikaj brezveznega o znorelosti, o razža¬
li en ju in o obrekovanju. Še le ko' se je
spravila proč od Zimine, je prišla nekoli¬
ko k sebi, tresla se je kakor natepem pes
te r ni čutila več strahu ampak že divjo
Šrozo in jezo.

- Ah vaša Zofija Dmitrijevna je res
re vica, zblaznela je, — omeni ona materi
u oroteji, ki jo sreča na hodniku z od jeze

— 350  -

tresočim se glasom. — Pazite na »jo, ne
puščajte je ven, še ljudij se lahko loti.

Mati Doroteja je previdno zamahnila
z roko.

— Kaj praviš, kaj praviš Barbarka!
— ji reče s ponižnim glasom. — Ce sliši
to imatuška i gum en in j a, potem bo groza!
Ne kaži se ji pred oči! Ona se jezi, če sliši,
da govori kdo kaj takega o Zofiji Dimi'
trijevni.

- Malo strahu, — odgovori z raz¬
dražljivim glasom Barbarka ter pristavi
z grimaso: — Ona ni hvala Bogu moja
načelnica, da bi mi mašila usta. Vi ji mor'
da morate biti podložne, a jaz ne. JaZ
sem svobodna, posvetna ženska. Kar
vidim, o tem tudi govorim.

In ne da bi se mogla vzdrževati, ji i e
razložila svojo nezadovoljnost z matuško
Serafimo:

— Jaz sem ji naklonjena iz vse duše,
vse ji povem kakor spovedniku, a ona de¬
la take grimase le radi tega, ker me i e
teta preskrbela, ko me ni sirote, Bog ‘po¬
polnoma zabil.

— Kako preskrbela, golobica?
vpraša naglo mati Doroteja.

- 351

— Tako, da me vzame sedaj Korobej-
nikova k sebi za svojo hčer.

Obenem pa pristavi:

— Morda bom imela še toliko de¬
narja, da lahko storim dobro z njim, ko¬
mur bom hotela ... To mi pošilja Bog
r adi moje nesreče in mojega gorja. Siro-
tinske solze ne padejo na tla! ... Zame
ie tudi zelo razžaljivo, da mi delajo za ob-
v eznosti im za moje dobrote take obraze,
mi nastavljajo igle in si dovoljujejo bogve
baj bloditi o meni proti vsakemu ljubemu
norcu ... Za ubijalko me hočejo progla¬
si! Ste slišali morda? Dokler bom živa,
ne pozabim tega! ... Jaz sem z onim
dobra, ki je tudi z menoj dober. Mnogi
^ imeli sedaj kaj pokazati od moje ra¬
dodarnosti, a če grejo proti meni, potem
Seveda ne najdejo ničesar.

Mati Doroteja je stisnila svoje tenke
Ustnice ter zamežiknila, kakor bi se ji na¬
muznila. Barbarka se je prevzetno in po¬
kroviteljsko poslovila. Vesela je bila ter
&!  ie mislila: »le naj ji sporoči; mi znamo
tu di dati po nosu, dasi nismo iz plemeni-
m^e ampak meščanske rodovine; svojo
Cft st tudi raj imamo.«

— 352

XII.

Svetilka, ki je gorela v sprednjem
voglu Ziminme soibe pred sv. podobo, i e
razsvetljevala popolnoma brezkrvni D
zelo debeti obraz Kristusov z nerazmerno
velikimi očmi, ki niso gledale le strogo-
ampak celo kruto. S to strašno podobo 2
izginivšimi nijansami je bila zamenjala
Zofija Dmitrij-evna že pred davnim časom
ono fino in vkusno izdelano sliko matere
Božje z Detetom v naročju, ki je visela
tukaj v prednjem kotu ob času njenega
prihoda v samostan. Motila jo je ta slika
radi tega, ker jo je, — kakor se je sama
izražala, — vedno navajala na misel, da
»so obesili v sprednjem voglu njene sobe
mesto sv. podobe kako moderno sliko.«
Takrat se ji je zdelo, da potrebuje izrecno
take podobe, ki bi ji prodrla v notranjost
ter strogo in brez prizanašanja zahtevala
od nje odgovora radi njenega greha. T°
je bilo v onem času, ko je začela sprva
trpinčiti in mučiti svoje telo. S časom P a
so ji zboleli živci tako močno, da 111
smela tupatam niti pogledati te podobe-
kajti takoj pri pogledu na njo se je začela

— 353  —

trpinčiti v histeričnih solzah. Bilo ji je
jasno, naj moli kolikor hoče, naj se kesa
kakor hoče, vedno živi in se oživlja v nje¬
nem spominu njen greh, — ves prizor
dušenja njenega moža, njegovo pred¬
smrtno brlenje in krčevito zvijanje pod
njeno roko. Včasih je vstajalo vse to tako
živo v njeni domišljiji, da je začela ne¬
hote sama hripeti, kakor je hripel on;
zvijala S£ je, kakor se je zvijal on in ne¬
vede je 'posnemala do pičice ves prizor
predsmrtne -borbe in agonije. Takrat jo
je strašila sv. podoba s svojimi strogimi
očmi, ker ji je dala misliti, da ni nič boljša
od komedijantiuje; morala bi se pokoriti
za greh, a ona igra komedijo, — prizor
smrti predstavitelja!

Ravno v takem razpoloženju se je
nahajala tudi sedaj: te stroge oči so jo
zasledovale, kakor jo je zasledovala nje¬
na bolna vest, a v glavi ji je vstajal cel
roj vprašanj, cela fburja dvomov, s kojimi
ni mogel obračunati njen slabi in bolni um.

Zakaj 'zakrivljajo drugi vsakovrstne
zločine in živijo vseeno v miru? Je-li ona
najgrešnejša od vseh, da se ne privošči
tudi njej pokoja na zemlji? Kaj ji je treba

2:

— 354  —

še storiti, 'da bi ne tr.pela tako grozno?
Odpovedati se za vselej svetu, ne povr¬
niti se več vanj ter dati se ostrič? Oddati
vse svoje premoženje, vse kapitale cer¬
kvi? Na stotine takih vprašanj je švigalo
kakor veter po njeni glavi. Tedaj pa je
vstajala v njenem spominu druga ženska,
-- ženska, '.ki je skusila od zibelke, kaj
pomeni biti 'brez denarja in (beračica, ki
pozna vso grozo tega položaja ne le z be¬
sedo, ampak v resnici. Vsa leta svojega
deklištva je slišala, kako je tožila babica
radi pomanjkanja denarja in s tem zdru¬
žene nesreče. Vsi so zapustili starko, ko je
bila obubožala, nikdo je ni več uvaževal,
vsi so ji odrekali pomoč in so se smejali
za »staro čudakinjo«. Potem po babični
smrti so jo vrgli na ulico, kjer bi bila kma¬
lu umrla od gladu, kmalu bi se bila usmr¬
tila; rešila se je le s pomočjo svojega
Lenje, ki jo je vzel k sebi v znamenito
posojilnico kot kontoaristinjo. Tu se je
začela za njo ista šola življenja, v koji se
je učila le štedljivosti, skoposti in nele-
postij, v koji se je opominjala dan na dan,
da je človek brez denarja hujši od zlo¬
činca, hujši od zadnjega psa, da delajo lju-

— ooo —

uje vse le radi denarja. Njen nesrečni Le-
nja je preživel sam to težko šolo bera-
štva; pripovedoval je o trpljenju in sra¬
moti revežev, a ne po besedah drugih
ljudij, ampak iz lastne skušnje. Farizeje je
imenoval vse one, ki nočejo priznavati
neovrgljive resnice, da je uboštvo v očeh
ljudij hujše od vsakega zločinstva. Pre¬
pričal se je sam o tem in prepričal je tudi
njo, svojo Sonjo, dasi je uvidevala to tudi
sama, še ipredno sta se poznala. Ko bi bila
ostala po smrti svojega moža brez vsega,
mari bi ji dvorile toliko Šustova, Barbar¬
ka, matuška Nektarija in celo matuška
Serafima, ki jo v srcu prezira? In sedaj
naj da proč ves svoj denar, — gonili jo
bodo s kota v kot, sovražile jo 'bodo že
radi tega, ker jim ni sorodna, ker je se¬
daj ž njimi precej rezka. Ne, ne, po no¬
beni ceni ne pusti iz rok vsega denarja;
rajši umreti, kakor postati beračica!...

Vzdignila je svoje oči ter se je sre¬
čala s strogim pogledom, ki je bil na¬
perjen na njo iz sprednjega vogla. Postalo
ii je mučno, kakor bi ji nekdo šepetal: »ta
denar je — cena ubojstva, ta denar je
Jud in a plača. Juda je tudi imel denar, a se

23 *

je obesil; denar ga je pekel v rokah in
obesil se je«. Da, od denarja se mora naj¬
prej osvoboditi, če hoče imeti pravico po¬
koriti se za svoj greh, — denar jo peče in
duši. Naj se zgodi kar hode, naj ji pride
potem takšno trpljenje, kakor hoče, ona
mora oddati ta denar in se dati ostrič za
redovnico: naj jo pehajo, naj jo zaničujejo,
— ona mora vse prenesti... Ko so jo
slednjič izmučile take misli, padla je pred
sv. podobo in zdelo se ji je, da ji je po¬
stalo laže, da se že dolgo ni čutila tako
mirno kakor tedaj...

Naslednjega dne je izvedela matuška
Nektarija od Zofije Dmitrijevne, da želi
stopiti med število redovnic ter podariti
samostanu ves svoj kapital. Mati Nekta¬
rija se je razveselila, skoro prišla v za¬
drego: glej, potem pa bo krasen samo¬

stan! Olepšava samostana, — to je bilo
vse njeno življenje. Drugih radostij ni po¬
znala. Po glavi so ji rojile sedaj vesele
misli. Kako bo vesela matuška Serafima:
naj se zrni sli, da bo zidala v samostanu,
kar hoče, — vedno nastane denarno vpra¬
šanje. A načrtov, načrtov, koliko jih ima
matuška Serafima! Ko. bi bila na razpo-

— 357

lago sredstva za vresničenje vseh njenih
mislij, — boljše obitelji od njene bi ne bilo
nikjer. Treba jo bo čim prej vzradostiti s
to veselo novico.

Matuška Serafirna je sedela v mehki
naslonjači svoje sprejemne sobe ter je či-
tala morda že vdesetie neko mesto iz ene¬
ga izmed večjih petrograjskih listov, ki je
bilo podčrtano z redečim svinčnikom. Na
podčrtanem mestu je bil natisnjen dopis
iz Čistopcija. Čitalo se je sledeče:

»Po našem blaženem mestu krožijo
sedaj vse povprek brezkončni glasovi o
neki mladi, pred časom ostareli vdovi ka¬
kega p.etrograjskega denarnika, ki se je
preselila v naš zapuščeni kraj. Po smrti
svojega moža je dobila nepričakovano
vkljub izravnim postavnim dedičem og¬
romno imetje, a potem se je revica popol¬
noma pokvarila. Najprej je začela bolehati
na živcih, a ko je malo okrevala, jela je
omamljena po besedah neke bogomolke,
ki je bila pri njej, potovati in romati po
božjih poteh in si iskati miru za svoj du¬
ševni razkroj po različnih samostanih, do¬
kler ni padla v pest nekaterim prevzet¬
nim in '»temnim« ljudem v našem mestu.

ki izrabljajo, kakor se govori, precej
spretno njen psihični položaj ter si ogre¬
vajo okoli nje svoje roke. Zdraviti je se¬
veda ne mislijo, olajšujejo ji le njene žepe.
Zanimivo bi bilo vedeti, kaj napravijo ž
njo, če bo vedno tako bolna, kakor je se¬
daj? Ta škandal je vznemiril, kakor je
bilo pričakovati, naše stoječe močvirje,
da se govori sedaj le o tem slučaju. K
sreči so se odločili sorodniki bolne udove,
da se potegnejo za njo ter sprožijo za¬
devo osvedočenja njenih umstvenih spo-
sobnostij.«

Ono številko tega lista, v koji je bil
uvrščen ta dopis, — zaznamovan z rude-
čim svinčnikom, — je bil poslal zjutraj
Čeliščev z enim pismom vred. V pismu ji
je razkladal gubernator, da gotovo ni se¬
stavljena ta vest po čistopoljskem poro¬
čevalcu, ampak da so jo sklepali v Pe¬
trogradu Ziminini sorodniki. Ko bi bila se¬
stavljena v Čistopolju, bi se govorilo v
njej na vsak način tudi o ubojstvu Koro-
bejnikova. Petrograjski pisun očividno ni
vedel ničesar o tem groznem dogodku.
Zraven tega bi izvedel on, gubernator,
takoj ime onega šantažista, 'ki bi se zrni-


— 359  —

slil dopisovati iz Čistopolja v Petrograd.
Posebnega pomena seveda nima ta vest,
vendar pa se razvidi iz nje, da pridejo Zi-
mini na vse zadnje do svojega cilja ter da
1  bode treba še tako ali drugače z njimi ra¬
čunati, to se pravi »vznemiriti malo ma-
tuško Serafimo«, kakor se je izrazil Če-
liščev ob zaključku svojega pisma.

Matuška Serafima je vzježila surovo
svoje obrvi ter začela razmišljevati, kaj ji
je storiti. Ne glede na to, da ni Zimine
nihče obiral in ropal, bi imela vseeno ma¬
tuška Serafima velike težkoče, ko bi mo¬
rala sedaj našteti oni denar, ki si ga je
bila udolžila pri Zimini: udolžila si je de¬
nar ter ga porabila za potrebe, a bila je
prepričana, da ga Zimina ne bode več
zahtevala. Če jo pa priznajo za urnobol-
no, bodo zahtevali denar takoj Ziminini
sorodniki. A dar, ki ga je poklonila Zi¬
mina samostanu, — ga bo treba vrniti ali
ne? Cele vrste takih juridičnih vprašanj
je vznemirjalo matuško Serafimo, ki je
bila vzgojena v tistih letih in v taki sredi,
kjer se je delalo vse »po domače«. Zra¬
ven 'tega jo je motil tudi škandal: do se¬
daj je bilo njeno ime neomadeževano, in o

- 360  -

njej niso krožili nikaki temni glasovi. Ta¬
krat pa ji ta gospoda — Zimin in njegova
mati ne prizanesejo. Za slučaj svojega
vspeha ali nevspeha začnejo trobiti tudi
o njeni prošlosti. Prizanašanja ni moči
pričakovati od teh ljudij v nobenem slu¬
čaju. V njenih mislih jo je prekinila s svo¬
jim prihodom matuška Nektarija, ki je pri¬
šla v načelnično sobo po blagoslov. Matu¬
ška Serafima je rekla svoj navadni
»amen«, skrila brzo časnik in pismo ter je
šla s svojim običajnim hladnomirnkn izra¬
zom na obrazu nasproti matuški Nektariji,
koji je sijala sama ginjenost z obraza. Po¬
sebno dobro so se ji poznale jamice na
njenih okroglih in rudeči-h licih.

— Vesela novica — 'začne z dobro¬
dušnim glasom matuška Nektarija, se pre¬
križa in njen rudeči, otroški in okrogli
obraz zablisti v nasmehu ter zamenja

prejšnji pobožni izraz.-Naša Zofija

Dmitrijevna se je končno odločila, da se
da ostrič ... Danes me je poklicala k
sebi ter mi je z radostnim srcem pove¬
dala: »hočem se oddaliti od sveta in od
vseh njegovih skušnjav.« Ves svoj imetek
želi zapustiti v svrho vzdrževanja in olep-

361

sevanja našega samostana. Tedaj si od¬
dahnemo ...

Matuška Seraf ima je postala povsem
resna. Njen obraz je zadobil resen izraz.

— To je važno vprašanje, mati Nek-
tarija, katero se ne da rešiti takoj, — za¬
čne ona vznemirjeno.

— Čemu tako, a vendar... — omeni
matuška Nektarija.

— Jaz sem celo mnenja, da bo treba
odreči Zofiji Dmitrijevni to željo, — po¬
jasni matuška Serafima.

Matuška Nektarije ni mogla umeti.

—■ Kako odreči? — vpraša nerodno,
ker ni verjela svojim ušesom.

— No tako... Sicer pa si moram to
stvar premisliti in spregovoriti o. tem z
nekom, — reče matuška Serafima, ki se
ni 'hotela spuščati v daljša objašnjevanja
z materjo blagajničarko.

Pozvala je novico ter ji je naročila,
naj odredi, da se nemudoma pripravi
njena kočija. Odločilo se je, da obišče
takoj Čelišeeva, da bi govorila z njim.
Daši je ukrepala v vsem samostojno brez
tujih nasvetov, čutila je takrat vendar
Potrebo obvezati se Čeliščevljevim na-

svetom. Vsak korak glede razmerja k
Zimini je smatrala tveganim, ki bi mogel
vso stvar še bolj zaplesti. Bila je že ob¬
lečena in je stopila že v vežo, ko pride
k njej mati Doroteja. Tako silno je meži¬
kala z očmi in tako ponižno stiskala v
kolobar svoje ustnice, da je vprašala ma-
tuška Serafima z nezadovoljno jecljajo¬
čim glasom:

— Se je zgodilo kaj?

Mati Doroteja obstane, povesi po¬
korno oči ter pomrmra skoz zobe:

- Sama ne vem, kako bi vam pove¬
dala, matuška igumenjina ...

— No, pa ne daj se prositi! Kaj še!

— reče nestrpno matuška Serafima. —
Nikdar pa ne prideš ob pravem času. No
povej hitro!

Mati Doroteja je pogledala od strani
novico, ki je stala zraven načelnice. Ta
poslednja je razumela, da ji ima mati
Doroteja sporočiti nekaj tajnega, ter se
je vrnila z njo v svojo sprejemnico.

— No torej povej, kaj se je zgodil o,

— nažene ona mater Dorotejo.

— Danes sem bila pri maši. Žena tr¬
govca Olfhina — morda jo izvolite P () '

- 363

znati, matuška igoimeninja: zelo debela je
in rodeča, — je tudi prišla k službi Božji...

— No, no?

— Pokliče me k sebi ter me začne iz¬
praševati: »Kje živi, pravi, pri vas neka
žena, ki je s pameti? Jaz ji odgovorim,
da ni pri nas nobene žene, ki bi bila s
pameti, a ona mi je trdila svojo: »Zblaz¬
nela ali pa samo malo z uma, — za go¬
tovo ne vem, samo govorijo, da je romala
po vseh božjih poteh, ter se je potem pri¬
selila k vam. Jaz imam hčer — pravi —,
ki se moži in ki bi hotela govoriti s ka¬
kim Božjim človekom. Taki ljudje imajo
razodenja. Mi modrujemo o vsem le s
svojim razumom, a njim sam Bog vse ra¬
zodeva.« Tako mi je govorila in mi sipala
denarja v roko. »Poskrbi — pravi — za
to stvar in jaz ti ne ostanem dolžna.«
Malo je manjkalo, da je nisem ozmerjala
z noro. In tudi je nora! »In kdo — jo
vprašam jaz — vam je zabičil to v gla¬
vo?« Ona mi je odgovorila, da je slišala
včeraj v stolni cerkvi od Korobejnikove.
Bili ste pri maši ter ste se malo pogovori¬
li, ker niste imeli drugega dela, — prva o
svoji nesreči, -da je ženila sina ob nesreč-

- 304  —

ni uri, a druga o svoji hčeri, da si tudi ne
da miru, bode-li srečna s svojim možem
ali ne. Tu ji je rekla Korobejnikova, da je
neki pri nas ženska, ki je malo z uma in
ki pove vsakemu v obraz samo živo re¬
snico ...

Matuška Seraiima je pogledala ma¬
teri Doroteji s svojimi strogimi očmi rav¬
no v obraz, kot bi je ne umela ...

— To je ona Barbarka, - - pojasni
strahoma in šepetoma mati Doroteja. —
Grozila se je oni dan, da raznese Zimino,
to Zofijo Dmitrijevno za um ob o In o ... to¬
rej tu jo raznaša ...

Matuška Serafima se nasilno prema¬
guje, da bi se kazala mirno, ter spusti
skoz zobe:

- Ve ste znorele vse! Radi takih ne-
umnostij si me zadržala.

Naglo je stekla h koleslju in še le,
ko se je ganil z mesta, je napravila mra¬
čen obraz. Ven bi brcnila to prokleto žen¬
sko, — ji je švignilo v glavo. — O, ko bi
imela petnajst, dvajset tisoč, niti minute
bi se ne pomišljala ter bi jih dala, in ne
duha ne sluha bi ne bilo o njej. A kaj, če
bi jih poskusila dobiti? Samo odkod?«

Tako se je bila zamislila, da ni niti opa¬
zila, da so prišli ti gubernatorjevi vili.
Kakor vedno se je je Čeliščev tudi sedaj
jako razveselil, a takoj je opazil na nje¬
nem strogem obrazu skrbi. Matuška Se-
rafima je odklonila z zalivalo zajutrek,
ker je želela čim prej govoriti s Čelišče-
vim in njegovo ženo na štiri oči.

— Ne res, da vas je vznemirila ona
neslana novica, — jo vpraša Čeliščev v
skrbeh. — Ko bi bil vedel, — bi vam je
ne bil poslal.

- Ah, ni me spravilo samo to iz se¬
be, — odvrne mati Serafima ter pove o
ženi trgovca Oljhina.

Čeliščev pripomni:

— Pač morajo biti idijotinje to!

— Da, toda hvala Bogu, da mi je ta
idijotinja omogočila izvedeti o pravem ča¬
su, da krožijo taki glasovi o Zimini tudi
po mestu, — opomni matuška Serafima.
— In prav na nesrečo nam hoče postati
sedaj Zimina redovnica ...

No, to bi bilo jedva primerno na¬
praviti pred osvedočenjem njenih umstve¬
nih sposobnosti j, — reče Čeliščev.

36(i

— Menite, da se da to napraviti? —
vpraša matuška Serafima.

— Jaz sem skoro prepričan, da ne
uide brez tega, — odvrne Čeliščev od¬
ločno. — Stvari se ne more pustiti, da se
razvije do debelega škandala ... Kaj pa je
z njo? Lahko se zgodi, da se prizna za
umobolno?

Čeliščeva prekine moža:

— Ah, moj Bog! Jaz sem videla nje¬
na dela. Mari bi mogla 'biti kaka umobol-
na tako izvrstna v ročnih delih?

— A ročna dela ne dokažejo ničesar,
— omeni gubernator.

— Da, ko bi bila to prosta mehanična
dela, — reče matuška Serafima: — a to
so jednostavno njeni umetniški proizvodi,
s popolnim poznanjem slogov, z velikim
delom lastnih načrtov ... Ona je jedno¬
stavno fanatiea, drugače ni v njej nič po¬
sebnega.

— Toda tudi v tem slučaju je treba
iti na roko zahtevi po osredotočenju nje¬
nih umstvenih sposobnostij, — razsodi
Čeliščev. — Čim prej se ta stvar konča,
tem boljše ...

- 367

Prešli so k drugim predmetom, a ma-
tuška Serafima je mislila le o tem, kako
bi za vedno odstranila Zimino. Niti od-
daleč je ni zanimalo vprašanje, ali pri¬
znajo Zimino za zdravo ali ne: želela je le
— oddaljiti i>z samostana to osebo, ki je
motila njen duševni mir. Zastonj ji ni na¬
rekovalo srce nekakega čustva preziranja
do Zimine, katero se je vedno in vedno
ponavljalo v njeni notranjosti...

Ko se je vrnila domov, je sedla pisat
pisma. Pisala je dolgo in mnogo, spomi¬
njala se je vseh, do kojih 'bi se lahko obr¬
nila s prošnjo za posojilo. Ko je končala
pisanje ter začela staviti v kuverte, se je
bridko nasmehnila: koliko sorodnikov, vsi
so vplivni in bogati, a niti dvajset tisoč ne
more skupiti za eno dobro delo. Vsi bo¬
gataši znajo govoriti o Bogu, o dobrih
delih, o podpiranju vere, o pospeševanju
samostanov, a če se dotakneš vprašanja
požrtvovalnosti, — 'potem stisnejo vsi
svoje žepe. Če napravijo kak velik greh,
potem žrtvujejo posebno svoto za mirno
vest, a še to komaj potom oporoke po
svoji smrti, ko se jim ne smili več obra¬
čati v prid denarja, ki ga imajo odveč.

In potrebuje-li ona tako mnogo? Dvajset
tisoč! Pravzaprav pa se ne gre za dvaj¬
set tisoč, ampak v resnici samo za pet;
ostalih petnajst tisoč prosi na posodo sa¬
mostanu. Brezpovratno bi vzela 'le pet
tisoč, ki bi jih vrgla Zimini, da bi ne bilo
v samostanu niti kopejke iz žepa te žen¬
ske. Da, ni ji bila zastonj zoprna takoj z
začetka. Ta misel o neumevni antipatiji
napram Zimini se je venomer ponavljala
v srcu matuške Serafime ...

Naslednjega dne zjutraj so ji sporo¬
čili, da jo želi videti Zofija Dmitrijevna.
Matuška Seraf ima je napravila nehote ču¬
den obraz, vendar pa je dala poklicati Zi-
mino k sebi. Zofija Dmitrijevna je prišla s i
precej krotkim in mirnim izrazom na svo¬
jem obrazu. Takoj ji je razložila svojo že¬
ljo stopiti med število redovnic in žrtvo¬
vati samostanu ves svoj imetek. Matuška
Serafima, ki jo je molče poslušala, je
omenila:

— Jako bi me veselilo, če bi ostali
pri svojem sklepu, toda vendar morate
nekoliko počakati.

—- Kake izkušnje je treba, — začne
Zimina. — Jaz vem... Matuška Nekta-

- 369  —

l ija mi je razložila vse, kar se tiče ostri-ž-
be ... Tudi sama sem že videla ta obred...

— Ne, ne, — jo prekine suho m at usk a
Serafima. — iNe gre se za skušnjo niti za
obred. Toda vi poznate grdo in sramotno
zadevo, ki so jo vprizorili sorodniki va¬
šega pokojnega moža ...

— Ah, glede moje umobolmosti, — re¬
če Zimina ravnodušno.

— Da, in dokler vas me priznajo ura¬
dno za zdravo, do tedaj bi 1  ne bilo -ume¬
stno sprejemati vas za vedno med redov¬
nice.

— No, pa naj -se prepričajo takoj, —
odvrne Zimina odločno. — Že poskrbim,
da se ta stvar pospeši. Jaz čutim, da se
popolnoma pomirim le tedaj, ko postanem
redovnica ... ter se osvobodim denarja...
V njem tiči kal zla,... v njem prokletem!
— konča nakrat strastno, pri čemer se
strese matuška Seraifima vsle-d čudne raz¬
draženosti v njenem glasu.

P-otem omeni suh-o matuška Serafi¬
ma:

— Da, če bi ga ne bilo, potem bi ne
bilo nikakib zaprek vašemu vstopu med
število redovnic... toda če vas priznajo

24 -

— 370  —

uradno za zdravo, potem ne bode delal
tudi denar nikakih zaprek izpolnitvi vaših
želj...

- Ni-li mogoče poskrbeti, da se ta
stvar pospeši? — vpraša Zimina.

— Potrudim se, — odgovori matuška
Serafima ter vstane.

Poslovili ste se. Zimina se je vdala
sedaj edinemu upanju, da se pomiri, ko
se osvobodi denarja. Matuška Serafima
za svojo osebo pa je menila, da se le te¬
daj pomiri, ko se reši Zimine. Nadejala se
je, da se odzovejo 17. oktobra, ko se bode
vršila slavnost otvoritve na novo sezi¬
dane in vspostavljene glavne samostan¬
ske cerkve, njenemu vabilu tudi njeni bra¬
tje s svojimi ženami. Zagotovo pridejo.
Tedaj jih poprosi za potrebni denar. Hva¬
la Bogu, vsi so bogati. Do onega dne je
manjkalo še dva tedna in pol, ko dobi na-
krat v odgovor na neko njeno pismo br¬
zojavko od enega svojih bratov: »Jutri

po poroki odpotujem s svojo ženo ter pri¬
dem na poti na Krim tudi v Čistopolje.
Veselilo bi me, alko bi mogel pomoliti s
teboj. 'Peter Muratov.« Matuška Serafi¬
ma se je razveselila kakor že davno ne
nad nobeno stvarjo. Peter Pavlovič Mu-

— 371

ratov se je bil poročil s Suharjevo, ki je
razpolagala z milijonskim posestvom, ter
se je napravil takoj po poroki na ženito-
vanjsko potovanje. On hoče pomoliti z
njo, svojo starejšo sestro, za srečo v za¬
konu. Vstal je; iz navadnega pijanca je
postal resen človek; zadnji dve leti je
povpraševal njo za nasvete, v njegovih
pismih se je zrcalila nova smer — nabož-
nost, potreba molitve. On ji gotovo ne
odreče njene prošnje...

V prostorih matuške Serafime so de¬
lali že od ranega jutra nekega dne silne
priprave za sprejem »mladega para«. Vse
redovnice in novice so bile na nogah, kot
bi se pripravljale za kako veliko slavnost.
Načelnica sama je bila posebno dobre vo¬
lje ter laskavo silila vse, naj čim prej
končajo različne naprave. Hodila je ne¬
kam posebno leihko in 'gibčno gledala, ali
je vse gotovo; mislila je edino o tem, da
se danes vse ugladi 1 , da prenehajo danes
vse njene skrbi. Matuška Serafima je pri¬
čakovala »mladega para« k zajutrku.
Vlak je imel priti tik ob koncu maše, in
matuška Seraifima je odredila, da odsluži
duhovnik molitev po maši, ko pride
»mladi par«. Po n ju so poslali kočijo ma-

24 *

tuške Serafime z matuško Dorotejo, ki je
dobro poznala igumenijininega brata. Ma-
tuška Serafima se je odpravila k maši; v
cerkvi je venomer pogledovala proti
Vhodnim vratom. Ravno ob koncu maše
se je pojavil v cerkvi »mladi par«. Matu-
ška Serafima jima steče nasproti, ju bla¬
goslovi ter gorko objame mlado soprogo
svojega brata, a on prime svojo sestro za
roko. Na licu »mladega para« in matuške
Serafime se prikažejo solze. Redovnice
in novice so radovedno gledale oba pri¬
šleca — mlada, lepa, nališpana. Vsi so bili
močno ginjeni, nekatere novice so si bri¬
sale solze ob pogledu na to svidenje. Du¬
hovnik je bil šel med tem izpred altarja ter
je začel imeti molitev. Nikdar še se ni iz¬
vršila molitev tako gladko in slovesno,
nikdar še se niso razlegali tako krasno
glasovi pevk. Vsi so molili iskreno in iz
dna srca.

Že ob času zajutrka se je matuška
Serafima trajno pomirila im razveselila:
njene nadeje se ji niso izjalovile. Kakor
hitro je omenila v pogovoru, da jo skrbi
pred vsem dolg petnajstih tisoč, ki leži na
samostanu, in njen »primanjkljaj« petih

— 373

tisoč, izrazila se je takoj soproga njenega
brata, da ni niti vredno misliti o tem.
Sploh je izrazila željo koristiti samosta¬
nu, o kojem je slišala toliko dobrega in
kojemu bi želela od sedaj naprej biti pod¬
pornica. »To bo naš samostan, naše mir¬
no zavetje«, — rekla je ter se sklonila k
načelničini roki. Po zajutrku je šla matu-
ška Serafima kazat »mlademu paru« no¬
vih samostanskih zgradeb, glavno c'erkev,
bolnišnico in šolo ročnih del. Živahno je
razpravljala o svojih namerah, načrtih in
nadejati, O tem predmetu bi govorila ona
brez prestanka, ker je goreče ljubila svo¬
je stvari ter strastno stremila po povzdigi
samostana. Mlada Muratova se. je poseb¬
no zanimala za šolska ročna dela, — v
zlatu vezeno kelihovo pokrivalce, mašna
oblačila in horarije.

— To je izgotovljeno vse pod vod¬
stvom neke Zimine, ki je prišla k nam iz
Petrograda, — jima razloži matuška Se¬
rafima.

- Zimine? — vpraša skoro z gro¬
zo, malo da ne zakriči Peter Pavlovič ter
Prebledi.

— Da, — odvrne matuška Serafima
ter ga začudeno pogleda. — Ti jo po¬
znaš ?

— Jaz ... ne, — odgovori on ter se
trudi, da bi se premagal. — V Petrogradu
je bil neki denarnik Zimin ...

— In ta je njegova vdova, — reče
matuška Serafima.

Mlada Muratova je vzdihnila ter
skrivaj laskavo stisnila soprogovo roko.
Vedela je, kako je gazil nekdaj v dolgo¬
vih, vedela je, kako se je kesal, in mu je
že davno odpustila te »grehe mladosti.«
Zmedenost, ki ga je bila napadla pri opom-
nji Ziminovega priimka, ji je bila umevna
in jo je dimila.

—Čudna je ta ženska, — nadaljnje
matuška Serafima. — Kako usode polno
skrivnost mora vsebovati njena prošlost.
V njenem življenju se je izvršil kak ro¬
man ... Toda komaj bi jo mogel tak ro¬
man toliko pretresati ... Včasih, ko jo
vidim, mi prihaja na misel nekaj straš¬
nega ...

Potem konča tiho:

— Včasih sumim, da je ubila svojega
moža ...

— 375  —

. Moj Bog! — vzklikne mlada Mu-

ratova.

Muratov, ki je 'bil ves prebledel in
premrzel, je naglo pogledal na uro.

Toda midva morava k Čeliščevim,
— reče nato ter začne siliti ženo. — Oni
nas čakajo k obedu... ni lepo priti pre¬
pozno ...

Matuška Serafima ga je tedaj bistro
pogledala. Kaj je ž njim? Čemu se je ta¬
ko vznemiril, ko je zaslišal Ziminin pri¬
imek? Nakrat je postal ves drugi. V glavo
ji je šinil strašen sum in malo da se ni
prekrižala, da bi ga odgnala ... Vsi trije
so zapustili šolske prostore. K izhodnim
stopnicam pa je pridrdrala kočija, v kojo
je sedel Muratov s svojo soprogo. Matu¬
ška Serafima je nehote pogledala v na¬
sproten oddelek: tam je zagledala ob

enem oknu žensko podobo, ki je imela
strašen od groze pretvorjen obraz ter je
gledala z izbuljenimi očmi izza okna na
dvorišče. Bila je Zimina. Matuška Serafi-
ma je urnela takoj vse, hitro se je obrnila
cd Zimininega okna ter rekla z vso na¬
glico bratu in njegovi ženi »do svidenja«.
Bala se je, da pridrvi zdajpazdaj ta blaz-

niča ven ter razruši nakrat srečo obeh
ljudi j ... »Mladi par« se je odpeljal, ko je
še dala matuška Serafima besedo, da pri¬
de takoj tudi ona k Čeliščevhn. Napravila
se je k svojemu oddelku. Stopala je nena¬
vadno hitro, kakor bi 'jo kdo zasledoval
po vrtnih stezicah, ki so bile zasute z žol-
tim listjem. Toda odlikovala jo je vsekdar
močna volja; vedno si je znala pomagati
iz zadrege v težkih minutah življenja.
Jela se je pomirjati samo sebe. Morda je
poznal Peter Zimi n a in Zimino, toda kaj
potem? Morda je imel celo kako spletko z
Zimino, toda kateri izmed posvetnih
mladeničev nima podobnih spletek? Peter
ne more biti v nobenem slučaju odgovoren
za to, kar je lahko Zimi na naredila ... Niti
ni treba misliti o vsej tej prošlosti: sedaj
je postal Peter resen, časten človek; on
osreči svojo ženo. In kako ljubka stvariea
je njegova žena! Sama odkritosrčnost in
pravičnost! Matuška Serafima se je spom¬
nila besed mlade Muratove: »sedaj bo to
naš samostan.« Da, ona pomore samosta¬
nu, ona omogoči njeno povzdigo. Matuška
Serafima se je udala veselim sanjam, v
njeni duši je postalo zopet svetlo in mir-

no, če ne že danes, jutri pa ji gotovo poš¬
lje žena njenega brata denar; ona popravi
svoje stvari z Zimino in se reši te ženske,
ki ji je povzročila že toliko razburjenosti
in toliko težkih hipov v njenem mirnem
življenju. In kako se je bil vznemiril ubogi
Peter, ko je slišal priimek te proklete žen¬
ske! ... In ona, — kako ga je gledala ka¬
kor iz pameti skoz okno! ... Sreča, da ni
zapazila tega gledanja njegova žena! ...

Matuška Serafima se je vzdramila,
ko je zaslišala brze korake ter močno šu-
štenje suhega listja pod nogami nekoga.
Bila je že na stopnicah terase svoje »sa¬
mote«, ko se ustavi, da bi 1  pogledala, kdo
tako hiti za njo. Za njo je skoro tekla Zi-
mina v sami navaditi obleki, z motnimi
očmi in z izkaženim obrazom od gorja.

— Kdo je bil pri vas ravno sedaj? —
krikne Zirnina, ki je komaj dihala, ter se
ustavi pred matuško Seraifimo. — Kdo je
kil, povejte!

— Kaj je z vami? — jo vpraša vzne¬
mirjeno matuška Serafima, da ne stoji več
'Pred njo prejšnja Zirnina.

V glavo ji je šinila misel, da se ji je
z mešalo.

- 378  -

— Jaz vas vprašam, kdo je bil pri
vas? — ponovi Zimina trdovratno. — Kdo
je bil?

— Moj brat s svojo ženo, — odvrne
matuška Serafima ter si prizadeva, da bi
se kazala mirno.

— A, vaš 'brat, vaš brat, — odvrne
matuški Serafimi. — Moj ljubimec! Moj
pogubitelj! Moj zločinec, Peter Pavlovič
Muratov! Jaz sem zanj, z njim ponarejala
menjice na ime svojega nesrečnega moža!
Da sem ga rešila Sibirije, sem zadušila
svojega nesrečnega moža! Nisem mogla
počakati, da umrje sam, zadušila sem ga
le za to, ker je pretila Petru Pavloviču
Sibirija!

Matuška Serafima je odskočila od nje
ter se je v stra ! hu prijela za terasne dr¬
žaje.

— Vi ste znoreli! — šepne ji tiho.

— Da, da, znorela! — zakriči Zimina.
— Kako bi ne znorela, ko sem zadušila
lastnega moža radi tega prokletega člove¬
ka, a on je sedaj vesel ... z mlado ženo.. •
srečen. On je srečen, a jaz vidim vedno
pred seboj svojega umirajočega moža, ka¬
ko hripi, se trese ... Tema je v sobi, a jaz
ga dušim, dušim ...

Njeno lice se je pretvorilo v grozi.

— A, strašno, strašno! — reče ona, ki
je že težko dihala in si 'brisala z roko mrzli
pot s svojega obraza. — On je zapeljal
mene, ki sem bila čista, ničesar nisem
znala, v vse grehe, a jaz sem ga rešila in
pogubila pri tem svojo dušo! O, bodite vi
vsi prokleti, hudobneži! Niti minute ne
ostanem pri vas, niti minute več!

Naglo je zginila, kakor bi zletela
po vrtnih stezicah; kot bi jo kdo podil,
kakor vihar je hitela v svojo sobo. Niko¬
gar in ničesar ni opazila na potu. Kakor
bi pihnil, začela je spravljati svoje reči,
rila se 'je z enega kota v drugega, kakor
v omamici, a takoj se je obnemogla spu¬
stila na stol.

— Kam pa pojdem? — se je vprašala
samo sebe ter je brezmiselno gledala v
daljo z izbuljenimi očmi. — Kam naj
grem? Bogu ne uidem nikamor, nikamor...
Ljudem ubežim, a Bogu ne uidem!

Tu se 'je spomnila, da je ravno prej
vse povedala matuški Serafimi, in groza
s e je je polotila.

- Sedaj ne uidem niti ljudem več;
ona ve vse, ona jo lahko izda, — šepetala

— 380  —

je sama s seboj. — Izda je morda ne, da
ne zaplete brata in da si obdrži denar.
Denar? Ob proklet! Vse to imam radi
njega, radi denarja. Judina dedščina. Juda
se je obesil radi denarja!

Nakrat se je začela zopet metati sem
in tje kakor blazna.

— Počakajte, počakajte, izveste že,
— kričala je in se je metala po sobi. —
Jaz sem Juda ... Juda. No in se bbesim ...
Kakor pes izdihnem. Oni so hoteli, da bi
vstopila v samostan ... da bi lezla po tleh
v cerkvi, a oni bi gledali in se smejali:
»lazi, lazi!« Ne, ne, ne bom lezla, jaz ...

Kakor bi trenil, je iztaknila v kovčegu
ostanek nekake vrvice, zlezla je na mizo,
naglo privezala vrvico na vešalo, ki je
bilo zabito v steno, vrgla na tla obleko, ki
je visela na njem, napravila zanjko ter su¬
nila skoz njo svojo glavo.

— Glej, glej! ... Juda, Juda! — je
hripela ter se umočevala, da bi prevrnila
mizo izpod nog.

Miza je slednjič padla, ona se je zlah¬
ka zacingala, zamolklo zahropela, po ži¬
votu jo je obšel krč, — a nakrat se je iz¬
tegnila kakor na mig.

Novosti,

ki so izšle v založbi ..Goriške Tiskarne 1 ' A. Gabršček

I. Slovanska knjižnica:

173—180 Kraljica Dagmar. Zgodovinski ro¬
man. Spisal Vaclav Beneš-Tfebinzskv . • K 3'20

9. Jacgues Damour. — Nais Nicoulin. Dve no-

10. Blagor na vrtu cvetočih breskev. Mavrični

ptič. Spisal Julij Zeyer. Broširan . . ,, 1;40

11. Kako pišejo ženske. Spisal Marcel Prevost.

13. Darija. Češki spisal Julius Zeyer. — Vest.

Roman iz serije ,,Rodbina Muratovili 41 . Ruski
spisal A. T. Šelljev-Mihajlov. Boširan . „ 3 —

1. Ben-Hur. Roman iz Kristusovih časov. Spisal
Ludvig VVallace. Druga popravljena izdaja.

Vezan .  4’50

S poštnino 30 vin. več.

2. Quo vadiš ? Roman iz Neronove dobe. Spi¬

sal Ii. Sienkiewicz. Druga popravljena iz¬
daja. Vezan.  5'50

8- Grof Monte Cristo. — Roman IV.—VI. del.

Spisal Aleksander Dumas. Broširan ......  4-—

Elegantno vezan.. 6‘—

III. Salonska knjižnica:

veli. Spisal Emil Zola. Broširan

Vezano.

12. Maupassant Novele. — Broširan

IV. Svetovna knjižnica:

9. Dvajset let pozneje. Nadaljevanje ,,Treh mu¬
šketirjev 1 '. Spisal Aleksander Dumas. Bros. K C>-—

Elegantno vezan .. 8'—

10. Kapitan Hatteras ali angleži na severnem

tečaju. Spisal J. Verne. Broširan . . . ., 3'—

V. Venec slovanskih povesti:

X. Razne povesti. - Broširan.„ 1'30

Vezan.,, 1-90

S poštnino "JO vin. več.

VI. Talija:

24. Revček Andrejček. — Broširan .„ P —

25. Grča. Igrokaz v treh dejanjih. Spisal Rihard
Svoboda. — Broširan.

VII. Razne leposlovne in poučne knjige:

Gražina. Historična pesem N. A. Mickievvicza.
Cigani. Pripovedna pesem. A. S. Puškina.

Preklad M. A. Trnovca. — Broširan . . . ,,—'80
S poštnino 10 vin. več.

Drobne povesti. Maksim Gorkij. Poslov, dr.

A. Gradnik. — Broširan.. 1'20

S poštnino 10 vin. več.

Narodne pripovedke v Soških planinah. Broš. ., 3' -
S poštnino 20 vin. več.

Politično-sociološka knjižnica:

4 ■-
5‘20

• n

f0fcSffS

jf j P g g pIgliŽ