-   36   -
Moje misli Slovencam v prevdarek!
Te dni sim dve slovenski jeremiadi (^žalostne reči) bral, kar me je bilo nekako otožniga (žalostniga) napravilo; mislil sim: saj še ni velki teden in vender se nam take berila ponujajo! Iz nenade (nepričakovano^ me je pa razveselilo eno pismo Mekinjske kantonske gosposke. Si boste mislili: zakaj? Ali je od tako veselih reči govorilo? Naka; žalostnima obsežka je bilo, de so namreč Moste pod Komendam pogorele, kjer je škode čez 26,917 golcL ; torej si ni misliti, de bi bili revni pogorelci z darmi odškodovani, za ktere jih častita gosposka v rečenim pismu priporoča. To me je razveselilo, de je bilo uradno pismo prav lepo , prijazno in po domače čisto slovensko pisano. Gosp. AntonKrona-betvogel, rojen Slovenec iz doljniga Štajarskiga, mi je veselje napravil, ko nam je pokazal, de ve po duhu ustave tudi slovenski pisarnici predstojnik biti.
Pri ti priložnosti mi dovolite , vam svoje misli ra-zodeti.
Nikar Slovenci prenagli ne bodimo; počasi se varnisi hodi in delj pride. Vzemimo si za razgled nesrečne naprave, ki so bile namenjene, slovenšino uničiti; te so bile tako zrerijene, de bi bile počasi svoj namen dosegle, — šole, očitne službe, vse je moglo temu pomagati ; zraven se je pa vse tako naskrivnim in počasi godilo, de so gospodje zraven še lahko lažnjivo govorili: v Avstrii se vse narodstva (Nationalitaten) spoštujejo. Ako gospodje nemškutarji niso v kaki reči eno leto zaželje-niga namena dosegli, so bili poterpežljivi, ker so si bili svoje reči, kar še je narveč dalo , svesti. Kar je te prestrastna zvijačnost učila, naj nas poštena previdnost uči. Bodimo s svojimi ptujimi brati poterpežljivi; lepa beseda lepo mesto najde , terda pa odskoči in jezo napravi. Škodovati zamore skorej vsak kaj , pomagati pa redko kdo. Ako pri kakim ptujcu ali pri zmotenim domačim bratu le nekoliko poštene volje in prizadevanja vidimo , nikar tlečiga ogorčika ne gasimo ali z nogami ne taptajmo , ampak pomagajmo , de se v plemen oživi. Ljubezen je poterpežljiva; ž njo se več opravi kot s pikanjem. Ako kaj napačniga nad Nemci ali zmotenimi Slovenci vidimo , zatisnimo včasi oči, storimo se gluhe. Pogoste pritožbe iskrenim domorodcam serce poderajo , sovražnikam pa serčnost delajo. Tudi ni svetovati, de bi kdo to, kar ga pri sercu teži, berž očitno pred svetam razkladal; od tega naj se le z nekterimi posebnimi pri-jatli pomeni.
Zdaj še tudi ni čas terjati, de bi pri nas vse pisar niče neutegama začele po slovensko službo opravljati ; uradniki bi se lahko, če tudi ne popolnama veljavno , zgovarjali, de h tim nimajo dovolj pomoči. Po pi-sarnicah so imeli do zdaj Adelungs-WGrterbuch za pomoč pri svojih nemških sostavkih; — mi jim še zdaj nismo n emško- slovenskima slovarja v roke podali, de bi si oni mogli ž njim pomagati.
Po mojih mislih tudi ne smemo še zdaj višin gospodov grajati, ako se branijo po naše pisati; jez molčim, de imajo oni po bukvah le nemške osnove, zavotku torej tudi kaže nemškimu biti. Le to je premisliti, de postav bukve pravijo: Vrsaka postava tako dolgo velja, dokler je postavodajavec ne spremeni. Pri nemšini je v slovenskih deželah spremena obljubljena, nove postave , ki jih visokočastiti deržavni zbor po volji in obljubi svitliga Cesarja dela, še niso zgotovljene. Te bodo mogle z narodstvam vred namest dozdajnih postav povsod vpeljane biti. Potlej bo moglo brez obotavljanj a staro nehati. Iz pravičnih vzrokov se bo pa moglo morebiti še potlej s kako staro rečjo še kaj časa po-terpeti.
Za volj tega kar sim do zdaj rekel, pa nej nihče ne misli, de sim svoji materi slovensini začel nezvest biti. Dokler mi bo mazinec migal, bom ostal za sloven-šino vnet. Z dozdaj rečenim nič druziga ne želim , kot več našincov, in pa med nami več zadovoljnosti. Ako pa nevarnost in kovarstvo za slovenšino kje zagledamo, ako vidimo pri ptujcih hudobno voljo, naše prihodnje pravice podkopavati, se očitno po časopisih ustavimo, in če vidimo, de to nič ne zda, naj pa, namest daljniga prazniga besedovanja, slavni slovenski zbor piše deržavnimu zboru ali pa gosp. m in i strani, ali pa nej naravnost pooblastenee ali deputacijo kje odpravi; mislim de so besede dveh naših Cesarjev že tako veljavne, de se bo zgodilo , kar je pravično. Slovenski narod v Avstrii ni nič pregrešil, marveč si je s svojimi slovenskimi družtvi ali lipami nove spoštovavne zasluge (VerdiensteJ pridobil, na kar se bodo visi gospodje tudi spomnili, de jih ne bo misel obhajala, nas kako kaznovati.
Vi pa tukajšnji Nemci ! bodite naši ljubi gostovi; to vam svetovani, desiravno sini vnet Slovenec. Storite v obziru našiga narodstva in jezika, kar vam je moč pred ko vam postava na pete bije; vaše pošteno prizadevanje nas bo močno veselilo. Ko nam začne enkrat naša mati Slovenija tukaj duma kruh rezati, svojim ljubim otrokam ne bo mačoha, kjer jih bo vidila , de jo kot mater res ljubijo; do ptujcov bo pa kot do zapušenih sirot tudi usmiljenje imela, ako bo vidila, de je ne zaničujejo.
Z dozdaj rečenim tudi nečem dati na znanje , de bi Slovenci k nemški zavezi pristopili. De bi jez kdej to rekel, tega me Bog obvaruj! Zakaj bi se drugim vklanjal, kdor zamore sam svoj gospodar biti. —
To še poprosim vas gospodje po pisarnicah : storite Slovencam tako veselje, kakor ga je v Mekinjskim kraji zgor imenovani gospod storil; neprisiljena reč je več vredna kot prisiljena.                            Poženčan.