Pogumno naprej! Siva glava se skloni, roke se tresejo, oči slabe, moči začno pešati, in v človeškem življenju nastopi doba miru in počitka; ves trud in napor, boj, ki je pritiskal človeka ob tla, polagoma prenehuje; razburkano valovje se pomiri, in sinja morska gladina se smeje v opojnih in mehkih solnčnih žarkih! Petdeset let — pol stoletja! Lepa, čestitljiva doba, redek jubilej v slovenski žurnalistiki! Ali naj nas ta svečani trenutek tudi navdaja z zadovoljnostjo storjenega dela, ali naj nas vabi k počitku, miru? Nikdar! Ta jubilej je za nas signal, vzpodbuda k novemu delu, k novemu boju. Redki so jubileji v slovenski žurnalistiki, zato mora učiteljstvo navdajati tem večji ponos, ko se ozre nazaj na začetek in razvitek svojega glasila ,,Učiteljskega Tovariša", ki je prešel mnogo faz, dokler slednjič ni povzel in napisal v svoj program onih načel, ki jih ne sme zavreči nikdar, ki mora živeti in prenehati z njimi! V moči svojih urednikov je bil nekdaj klerikalen, brezbarven, a vsekdar naroden — danes pa stoji v prvih vrstah v boju za svobodna načela, za svobodno šolo, svobodno učiteljstvo! Naši nameni so jasnočisti, naše delovanje je vedno odprta knjiga, ki lahko slednji čita iz nje, komur je na srcu blagor učiteljstva in sreča ter bodočnost naroda. Močan faktor je danes učiteljstvo, potom svoje organizacije, ki jo moramo vedno izpopolnjevati, nikdar se ne sme zaustaviti naš korak, vedno naprej — nikdar nazaj, naše oči morajo imeti pred sabo trdno pot, jasno začrtane smotre! Slovensko napredno učiteljstvo je dočakalo jubilej svojega glasila v svoji močni organizaciji ,,Zavezi", ki je dvignila list na današnjo stopnjo, ki je podvojila njegovo izhajanje in potrojila njegovo obliko! In v jubileju svojega glasila pozivljamo svoje tovariše, ki čutijo v sebi stanovsko zavest, ponos učiteljske časti, da se oklenejo lista, da mu postanejo zvesti sotrudniki in naročniki, da se sklenejo v trdno falango organizacij, da ustvarimo in položimo temelj mogočni stavbi, ki naj jo učakajo — ako ne mi — naši potomci! Težke dneve, dneve muk in težav živi danes slovensko napredno učiteljstvo. Moč in vlado nad nami imajo oni, ki so preklinjali ljudskošolski zakon, kruha nam režejo oni, ki nas hočejo izstradati, ubiti naš ponos, uničiti naše dolgotrajno delo in nas kakor sestradane pse privesti na vrvici v svoj hlev! Zato mora stati učiteljstvo vedno na braniku svojih pravic, pripravljeno za najhujši boj! Kdor odloži pred bojem orožje, je strahopetec, kdor pade v boju je junak! Velika vrsta nalog še čaka naprednega učiteljstva, a ena najvažnejših se mi zdi skrb za dober učiteljski naraščaj. Kakor polipi so začeli iztegati gotove vrste ljudje svoje prste po učiteljiščnikih. V mladih srcih naših bodočih kolegov hočejo ubiti prepričanje, sianovsko samozavest, hočejo si vzgojiti takih mož, kakor sta onadva naša žalostna junaka — tovariša v kranjskem deželnem zboru, ki je eden njih zbežal iz zbornice, drugi pa glasoval z nasprotniki učiteljstva, ko je šlo za učiteljske koristi! Rešimo svoj naraščaj pred predpotopno sužnostjo, vzgojimo si ga tako, da bo nadaljeval nekdaj ono delo, ki smo mi živeli in umirali v njem. V krajih učiteljišč jc naloga tamošnjih učiteljskih organizacij, da si poiščejo kar najožjega stika in najtesnejših zvez z učiteljiščniki, da jih že zdaj navajajo na delo zunaj šole v korist naroda. Mladina je naša bodočnost, zato nikdar ne pustimo, da zastrupijo njih za vse dobro in plemenito dovzetna srca oni, ki so nam nastavili nož na vrat! Stopimo v drugo polstoletje skupno z mladino, vzgojimo si v nji zveste tovariše in bojevnike za učiteljske koristi! Naš pogled splavaj v bodočnost, tja do naših smotrov, visokih in jasnih — svobodno učiteljstvo, svobodno šolstvo — vsi neodvisni od moči in maščevalnosti onih, ki so naši največji nasprotniki! Učiteljsko gmotno vprašanje še ni rešeno, treba je še mnogo dela in boja, a trdno verujmo, da se ugodno reši tudi to vprašanje, ozdravi tudi ta rana, da pride čas naše zmage. Slovensko napredno učiteljstvo, okleni se svojega glasila, ki ti je največji prijatelj, okleni se svojih organizacij, ki so ti največja moč! Ti pa, »Učiteljski Tovariš", stopi v drugo polstoletje svojega življenja z onimi načeli, ki si jih zastopal doslej, bodi svetilnik na razburkanem morju, kamor naj se ozirajo v vibarju naše oči — da dosežemo varno pristanišče! L Jelenc. u! .rtu. .nl.' ^!."™^B^™ .nl''^ih""^n!'"'*Iii