KAKO SMO V ŽELEZNIKIH OHRANILI PLAVŽ
Plemenito delo za vrednotenje kulturno-
zgodovinskih dejstev, predmetov in
spomenikov je v Železnikih vzniknilo v
burnem predvojnem času. Tedaj, ko je
življenje železnlkarskega proletarca
zahtevalo, da se izkoristi vsaka ipriložnost
za iskanje vsakdanjega ikruha, tedaj
je padla tudi odločitev, da poderejo
»tum« v Železnikih, katerega kamenje
in železo bi pomenilo nekaj dni obstoja
za marsikaterega prebivalca Železnikov.
Kot tajnik takratnega prosvetnega društva
ibi javnosti rad ohranil natančni podatek,
kdaj so v Železnikih pričeli rušiti
plavž in postopek, kako smo že začeto
rušenje preprečili.
Bilo je 14. marca 1941. leta. Ze na
predvečer mi je nekdo od prebivalcev
povedal, da začnejo zjutraj ip>odirati
»tum«. Takoj sem sklenil, da storim vse,
kar je v mojih močeh, da to rušenje preprečim.
Takoj, ko nki je zjutraj čas dopuščal,
bilo je to okrog 8. ure, sem s
kolesom pohitel na kraj žalostnega prizorišča.
Toda ko sem prišel tja, sem videl,
da je »tum« že brez strehe. Hitro
obrnem kolo in z vso naglico poženem
na stanovanje takratnega župana Nika
Zumra, mu povem, kaj se na plavžu dogaja,
in ga prosim, naj pomaga in ukrene
karkoli, da se rušenje ustavi. Zupan
Zumer je takoj vzel v roke telefon, poklical
sresko načelstvo v Škof j i Loki in
razložil, za kaj gre. Sreski načelnik (po
naše okrajni glavar) Kakelj mu je odgovoril,
da on tu ne more iposeči vmes,
ker ni nobenega odloka, ki bi ščitil take
objekte. Zuimer takoj zavrti 'drugo številko
in pokliče univerzitetnega profesorja
dr. Franceta Steleta, ki je bil pri
banovini referent za umetnostno zgodovino.
Po razlagi župana je takoj vedel,
za kaj gre in v imenu banovine izdal
odločbo, ki imenuje plavž za tehnični
spomenik. Istočasno naroča škofjeloškemu
glavarju Kaki ju, naj takoj ix>šlje
žandarmerijo v Železnike na kraj rušenja,
da se to takoj ustavi in izda nalog,
da plavž postavijo nazaj v prejšnje stanje.
Ko sta šla žandarja Maksimovič
(l)adel v Srbiji) in njegov kolega Stojanovič
na mesto dogajanja, je bUa ura 8
in 40 minut. Bilo je nekaj prerekanja,
najhuje se je upiral Tone R. Plavž je
bil tedaj porušen že do zgornjih lin
(oken) in bolelo me je, ko sem videl,
koliko je že škode, toda vseeno srečen,
da se je podiranje ustavilo. Samo pičla
ura je minila od začetka moje intervencije
pa do nastopa žandarjev, pa že takšna
škoda. Eno pa lahko z gotovostjo trdim:
ko bi ne bil tako hitro ukrepal in
ko bi ne imeli takrat v Zelezniikih župana,
kot je bdi Niko Zumer, bi bil plavž
še istega dne do tal porušen in Železniki
bi bili izgubili edinstven tehnični spomenik.
Ko sem se nekoliko iimiril, sem napisal
dve pismi. Eno je bilo naslovljeno
na sresko načelstvo v Skofji Loki, drugo
pa na Prosvetno zvezo v Ljubljani.
Pismi sta bUi naslednje vsebine:
P. n.
Sresko načelstvo
Škof ja Loka
14. 3. 1941
Podpisano društvo sporoča naslovu.
271
kar je bil naslov že obveSčen od občine
Železniki, da so upravitelji posestev
»Fužina zgornji Železniki« danes pričeli
podirati PLAVŽ, edino še ohranjeno visoko
peč v Sloveniji, v kateri so v preteklih
stoletjih topili železovo rudo.
Prosvetno društvo obsoja podiranje
takih zgodovinskih spomenikov, zato se
bo proti rušenju tega plavža borilo z
vsemi razpoložljivimi sredstvi in za obnovitev
tega, kar je na omenjeni peči že
porušenega. Naslov prosimo, da proti
podiranju tega plavža nastopi z vso odločnostjo.
Tavčar Jakob
t. č. predsednik
Zig
Gortner Blaž
t. č. tajnik
Prosvetno društvo Železniki
Pismu, ki je bilo prav tako tega dne
poslano na Prosvetno zvezo v Ljubljano,
pa je bil dodan še odstavek:
Plavž je vzbujal pozornost in občudovanje
tujcev, ki so prihajali v Železnike.
Ima pa tudi zgodovinsko vrednost.
Prosvetno društvo obsoja tako barbarsko
odstranjevanje zgodovinskih spomenikov.
Prosvetno zvezo prosimo, da se
na odločujočih mestih zavzame, da se ta
starinska visoka peč obnovi in postavi
nazaj v prejšnje stanje.
Sledijo podpisi in štampiljka kot na
prejšnjem ipismu. Obe pismi sta ohranjeni
v mojem zasebnem arhivu.
Dne 9. aprila nas je zatekla okupacija
in plavž je m,ed vojno ostal na pol ponosen.
Šele zadruga kovinarjev »NIKO«
Železniki si je leta 1949 zadala nalogo,
da plavž obnovi, kar je tudi uspešno
opravila. Toda na strehi je nastala mala
sprememba, streha je prej imela
kratko sleme, sedaj pa ima stožec.
Ko smo leta 1968 odpirali miuzejsko
zbirko v Železnikih, sem stal v bližini,
ko sta se rokovala naš tajnik Niko Zumer
in dr. France Štele. Ko sta se predstavila,
je dr. Štele dejal: »O, dobro se
vas spominjam kot takratnega župana,
ko spno rešili in zavarovali ta tehnični
spomenik. Trdim lahko, da je plavž in
vaša muzejs'ka zbirka prvi zametek tehničnega
muzeja v Sloveniji.« Po letu
1945 se je žal še mnogo rušilo: kabarnele,
reštanci, vigenci in fužine; material
so ix>rabili za nove stanovanjske
zgradbe. Naj končam s stihom rojaka
dr. Franceta Koblarja:
»Ugasnile so v plavžih sdkie peči, le tih
spomenik o njih govori.«
Blaž Gortner
272