Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

114354 .

Trinajst

NAJLEPŠIH

PRIPOVEDK


Inna.) si

NAJLEPŠIH PRIPOVEDK

Zbral

ADAM MILKOVIČ

1939

Tiskala in izdala

TISKARNA SLATNAR D. Z O. Z. V KAMNIKU

114354

DeZek in lev

(Afriška povest)

Pera je bil pogumen dečko, pogumen za dva, za poldrugega
pa prav gotovo. Nekoč je odšel zdoma. Taval je po gozdovih
in nabiral drva. Pa je zašel predaleč in zgrešil pot domov. Morda
bi kdo drugi v taki samoti zajokal in klical mater na pomoč;
toda Pera je bil pogumen dečko, pa se tudi noči in temne džungle
ni zbaL Po drevju so cvilile opice in sikale kače, iz teme pa se
je zdaj pa zdaj oglasilo še votlo rjovenje leva, tega mogočnega
kralja strahotne džungle in noči.

Tava Pera, tava dalje in pride nenadoma v samotno mesto.
Še nikoli ni slišal o tem mestu. Zdaj pa je zvedel, da v njem
vsako noč mori ljudi strašen lev Sumbo. Zato je prepovedano
biti ponoči zunaj na ulici. Ko je Pera prišel v mesto, je bil že
mrak, in ljudje so ga skozi priprta vrata/ prestrašeni opozarjali:

»Skrij se in zapri za seboj vrata, sicer te bo raztrgal lev...«

Toda Pera ni bil samo pogumen, bil je tudi zvit. Kjerkoli je
zagledal ali zaslutil za vratmi ljudi, je zaprosil:

»Dajte mi okrogel kamen, en sam kamen in eno jajce. To
jajce mora biti kuhano in olupljeno, a kamen prav tako velik,
ko jajce...«

Do noči je nabral polno košaro kamenja, a v drugo košaro
kuhanih, olupljenih jajc. Ljudje so prestrašeni gledali za njim in
se čudili njegovemu pogumu. Zdaj pa zdaj je zarjovelo v noč in
spetso ga skozi priprta vrata ljudje svarili:

»Skrij se in zapri za seboj vrata!«

Toda deček se za vse to ni zmenil. Sredi trga je nanosil še
drv in pripravil grmado. Ko se je dodobra stemnilo in so za-

3

migljale na nebu bele zvezde, je Pera grmado zažgal in stresel
nabrano kamenje v žerjavico. Kamenje je od vročine zažarelo.

Tedaj začuje tik za seboj čudno rjoveč glas:

»Prišel je zate zadnji dan!«

»Ne,« odgovori Pera, »živeti hočem še mnogo, mnogo dni.«

Malo nato se prikaže iz teme dvoje žarečih oči, nato mogočna
griva in prav take šape, in spet se oglasi isti glas... Trenutek
nato se pripravi lev za skok.

»Stoj, Sumbo!« krikne Pera, »če se hočeš boriti z menoj,
pokaži najprej svojo moč pri teh sto kamenjih. Pojedel bom
deset kamnov tu pred teboj, bomo videli, če jih spraviš vase
tudi ti deset. Videli bomo, kdo je močnejši in pogumnejši — ti
ali jaz...«

»Prav,« se zakrohoče lev, »kaj misliš, da jaz tega ne zmorem?«
Deček vzame pet jajc, ki so ležala poleg kamenja in jih poje.
Nato pravi levu:

»Odpri žrelo, da zmečem še tebi pet kamnov.«

Lev zazija in zamiži. Deček mu vrže v žrelo pet žarečih kam¬
nov. Lev jih pogoltne in zatuli. Tuli dolgo in od bolečin zavija
oči. Potem pravi:

»Kar moreš ti, to morem tudi jaz.«

»Dobro,« pravi deček, »pojem jih še pet.«

Nato vrže levu še pet kamnov, a lev zatuli:

4

»Zmeči mi v žrelo vse kamenje, dokazal ti bom, da sem
močnejši od tebe!«

Tako se je zgodilo. Toda ko lev pogoltne zadnji kamen, se
zvali na zemljo in pogine...

Pera stopi k njemu, mu odreže rep in ga shrani za srajco.
Nato se napoti po ulici, si poišče za mestnim obzidjem ležišče
in utrujen zaspi.

Ko so naslednji dan stopili ljudje na ulico, so dejali:

»Še nikoli ni lev tako rjovel kakor nocojšnjo noč. Le kaj se
je zgodilo?«

Ko so našli leva mrtvega, so se začudili in se razveselili:

»Sumbo je mrtev!«

Sam kralj ga je prišel gledat in tudi on se je čudil. Ko se je
načudil, je dejal:

»Človek, ki je ubil to strašno zver — je velik junak. Evo,
odrezal mu je celo rep. Pokličite ga, izročim mu pol bisage zlata!«

Ko se je kralji vrnil na dvor, je stal tam neznan človek.
Pokleknil je pred kralja rekoč:

»Jaz sem ubil leva, daj mi obljubljeno zlato.«

»Pokaži mi njegov rep!« pravi kralj.

Seveda tega oni ni imel in kralj ga je nagnal. Tudi še drugi
so tako poizkušali priti do bogastva; ker pa ni nihče izmed njih
imel levjega repa, se je kralj raztogotil in ukazal vse zapreti v
temnico.

Tedaj pa je nekdo prišel mimo mestnega obzidja, za katerimi
je spal Pera. Zagledal je dečka in levji rep, ki je visel izza srajce.
Prebudil ga je in mu v eni sapi povedal vse ono o kralju in
njegovi obljubi.

Pera se dvigne, odide h kralju in reče:

»Jaz sem ubil Sumba!« in pokaže njegov rep.

»Junak si, velik junak!« mu pravi kralj. »Vzemi to zlato,
tvoje je!«

Nato ukaže vojakom, da mu pokažejo še pot in ga spremijo
domov.

Zgodilo se je, kakor je ukazal kralj. Ker jei bilo zlata precej
in od tega dogodka še ni tako dolgo, je prav mogoče, da se
junaškemu dečku še sedaj prav imenitno godi.

5

Bog je prišel na zemljo

(Bolgarska)

V davnih, davnih časih je bilo. Bilo je v času, ko ljudje še
niso orali kakor orjejo dandanes; orali so od enega konca njive
do drugega, in ko so prišli do kraja, so si naložili plug na ramena,
da so potem lahko spet od tega konca pričeli. To početje je
opazoval gospod Bog, ki je tiste dni v človeški podobi potoval
po svetu, pa je dejal:

»Ne tako, sinko! Ko prideš s plugom do konca, obrni plug in
or ji novo brazdo nazaj!«

Tako je naučil orati prve ljudi, tako orjejo še dandanes...

6

Gospod Bog gre dalje po svetu in vstopi spotoma v siromašno
kočo. V koči je ženica tkala platno. Tkala ga je prav tako, kakor
je oral orač: od enega konca do drugega; tu pa je nit pregrizla
in začela iznova od kraja.

»Ne tako, ženica,« je dejal Bog in ji razložil, kaj ni prav.
Ubogala je in delo je šlo hitreje od rok. Tako se je naučila tkati,
kakor tko še dandanes.

Pozneje je Bog Oče nekega dne spet potoval skozi tiste kraje,
tokrat kot starček s sivo brado. Stopil je mimo orača in po¬
vprašal:

»Sinko, kdo te je naučil tako orati?«

»Sam gospod Bog,« je odvrnil kmet.

Bog ga blagoslovi in reče: »En dan boš oral, en dan sejal —
vse leto pa užival!«

Odšel je dalje. Pred kočo one ženice pa je obstal in po¬
vprašal skozi okno:

»Ženica, kdo te je naučil tkati?«

Žena je z nasmehom odvrnila:

»Hm, sama! Kdo pa drugi?«

Bog se poslovi od nje in reče:

»Vse leto boš tkala, pa malo uživala!«

Ukanil ga je

Na prostranih stepah sta se srečala na konjih Rus in Tatar.
Ker sta imela isto pot, sta poslej potovala skupaj. Pod noč sta
razjezdila konja in pripravila večerjo. Po večerji sta se sporekla,
kdo od njiju naj pazi na konja.

Rus pravi; »Moj konj je bel, ni mi ga treba čuvati, takoj ga
bom videl, čim se prebudim. Svojega črnega konja pa pazi sam.«
Tatar, len in utrujen od dolge poti, pa je, da ne bi prebdel zaradi
konja vse noči, zamenjal svojega črnega z belim konjem. Toda,
ko se je dodobra znočilo, je dejal Rus:

»Takole ti povem, svojega črnega konja ne bom pazil, kajti
če se prikrade tat, bo ugledal najprej tvojega belega konja in
njega ukradel. Lahko noč!«

7

Rus, glava pretkana, se potuhne in zasmrči. Pa ni spal! Prav
dobro je videl Tatara, kako se plazi k njegovemu konju in ga
žene v močvirje, da bi poginil. Potem se prikrade nazaj, leže k
Rusu in zaspi. Tedaj vstane Rus, odvede njegovega konja v
močvirje in prižene svojega nazaj. Nato spet leže k Tataru in
zaspi.

Ko je posijalo sonce, se prebudi prvi Tatar, pokliče Rusa in
pravi:

»O, prijatelj, kako čudne sanje sem imel nocoj! Sanjalo se
mi je, da je nekdo odpeljal tvojega konja in ga nagnal v
močvirje.«

»Tudi jaz sem sanjal tako,« se začudi Rus, »le da je nagnal
v močvirje tvojega in ne mojega konja...«

»Pojdiva pogledat...!« pravi pretkani Tatar.

In sta šla. Izpolnile so se sanje Rusa, in Tatar je ostal brez
konja.

Rus ni hotel zapustiti prijatelja, pa je svojega konja prodal
v prvi vasi. Tako sta nadaljevala pot peš. Dolgo sta hodila. Vsa
utrujena sta sedla zvečer pod drevo, da si pripravita večerjo. S
seboj pa sta imela eno samo piško. In spet sta se sporekla, kdo

8

od njiju jo bo pojedel. No, slednjič skleneta, da poje piško tisti,
kateremu se bo lepše čez noč sanjalo.

Tatar, je pričel misliti, kaj bo dejal, ko se prebudi, medtem
pa je Rus skrivaj piško že pojedel sam in sladko zaspal. Tatar
si končno izmisli sanje, prebudi Rusa in pravi:

»Imenitne sanje sem imel! Videl sem, kako so me angeli
odnesli v nebo( — o, kako je tam lepo!«

»No,« pravi Rus, »jaz pa sem videl, kako te nesejo v nebo,
pa sem mislil, da se od tam več ne vrneš in sem piško pojedel,
da bi se ne pokvarila.«

Tisto jutro sta se ločila in nadaljevala pot zopet vsak zase.

Vitez Polnavreča

Živel je vitez z lepim imenom Polnavreča. Vse svoje življenje
je Polnavreča preživel v bojih s sovražniki svojega kralja. Ko
je tako bojaželjan hodil križem kražem) po božjem svetu, pride
nekoč na samoten most, pod katerim je šumela voda. Ko pa je
stopil na most, je presenečen opazil na njem velikansko kačo
Vse jedačo, ki se je mirno grela na toplem soncu. Morda bi se
ta ali oni take prikazni prestrašil in zbežal — toda vitez Polna¬
vreča ni bil kar tako. Še malo ne. Pogumno je stopil preko kače
Vsejedače. V tistem trenutku pa se je spremenila kača v ljub¬
kega 1  pritlikavca, ki se je zdajci pred začudenim vitezom pri¬
klonil in v znak spoštovanja trikrat udaril z drobno dlanjo po
kameniti stopnici. Nato je rekel z možatim, globokim glasom:

»Dragi, predragi gospod! Mnogo, mnogo dni sem čakal tu,
da me kdo osvobodi sovražnikov. Toda vsi, ki so me zapazili,
so prestrašeni zbežali odtod, ti pa si junak. Verujem vate in v
tvoje junaštvo in vem, da se boš maščeval nad mojo nesrečo.
Sem palček, ime mi je Malček in sem tu na dnu tega jezera doma.
Moj sovražnik pa živi na vrhu tiste gore, njemu je ime Sto-
nožec«. Iztegnil je drobni prstek in pokazal proti zahodu. Potem
je nadaljeval: »Pojdi za menoj in pomagaj mi, sicer sem iz¬
gubljen...«

Vitez, junak od nog do glave in bojaželjen kakor je bil, je
bil vsega tega prav za prav še vesel.

»Stopi za menoj,« zaprosi palček iznova, »bogato boš po¬
plačan!«

9

Vitez ne okleva. Velik je kakor gora, sedem korakov napravi
palček, vitez enega samega. Po dolgem potu prideta na dno
jezera. Tam je stal grad, pravljičen grad, zgrajen iz lusk, koral,
školjk, drage kovine in zlatih bilk, ki so rastle na dnu tega jezera.
Takoj ju je obstopila dolga vrsta služabnikov. Ko si je vitez
ogledoval življenje teh malih ljudi, so mu prinesli strežaji naj¬
boljšega vina — a ne v čaši, v cvetovih belih lilij so mu ga
ponudili. Malo; kasneje so obkolili viteza še drugi palčki, pripo-

10

vedovali so vitezu to in ono, in prav nič se mu niso čudili. Tedaj
pa zunaj nenadoma zavalovi jezero in čuden grom prihaja od
nekod.

»Stonožec prihaja!« se je stresel palček.

Vitez pogleda skozi okno in opazi v daljavi čudno pošast:
sto nog je imela, velikansko žrelo in čudne, votle izrastke, iz
katerih je brizgala v razpenjeno vodovje svojo strupeno teko¬
čino ...

Vitez ni pomišljal dolgo. Stonožec je bil pred vrati, ko vzame
vitez v roke lok in puščico. Ta lok je bil velik trideset pedi in
močan, da bi ga pet ljudi zaman napenjalo, da bi izstrelilo
puščico z njega.

Vitez pa napne lok z lahkoto 1  in nasmehom. Jeklena puščica
švigne ko strela... Vitez doslej ni nikoli zgrešil cilja, tudi sedaj
ne. Puščica je zadela pošast sredi čela. Toda — puščica od straš¬
nega čeld odskoči... Še enkrat napne vitez lok, pa odleti na
čudo tudi druga puščica nazaj. Pošast pa prihaja bliže in bliže
in zastruplja jezero š svojim strašnim strupom.

Vitez pomisli in reče: »Samo eno pomoč še poznam — to je
človeška slina...«

Po teh besedah vzame v jeklene roke poslednjo puščico, jo
omoči v svojo slino in jo spusti proti Stonožcu. Tokrat se puščica
ni odbila. Prebila je pošasti čelo in se ji globoko zajedla v glavo.
Pri tej priči pošast zatuli, da se strese zemlja. Potem zapleše v
bolečinah v valovju in se zavali na dno jezera.

Ko se je vitez vračal zmagoslavno na zemljo, so ga spremili
vsi pritlikavci. Vsak izmed njih je nesel s seboj iz hvaležnosti
to ali ono darilo. In na vsakem od teh daril je bilo z zlatimi
črkami napisano: Svojemu rešitelju, hvaležni palčki...

Med temi darili je bil tudi zvon. Ker je bil vitez veren človek,
je obesil ta zvon v kapelico, kjer je počival njegov rajni oče.
Ta zvon je zapel vsak večer sam od sebe... Med darili je bila
tudi sablja, čudovita sablja, ki je prinesla zmago vselej in povsod.
In končno je bila tam še vreča. V tej vreči so bile vsemogoče
stvari, a čeprav je vitez jemal iz nje, je bila in ostala zmerom
polna. Tako je imel vsega in za vse življenje dovolj. Po tej polni
vreči so mu dali tudi ime. Menda še danes jemlje vsemogoče iz
nje. Vem, da še danes živi — kje, pa ne morem in ne smem
povedati.

11

Na svatbi

Bolgarska

Na vasi se je vršila
svatba. Malo in veliko,
vse je drlo tja. Pa se je
namenil tudi Glupče, da
pojde. Oblekel si je nove
hlače, si opasal rdeč pas
in si zavihnil kučmo na
ušesa. Ogledal se je v ši¬
pi, se namuznil in zado¬
voljen odšel.

Prišel je tja in gledal
— dvorišče polno. Možje,
fantje, dekleta, otroci.

Plesali so in se ruvali.

»Hej, koliko ljudi!« si
je rekel Glupče. »In vsi

fantje v novih hlačah, z rde¬
čimi pasovi in z zavihanimi
kučmami. Krajec robca si
potegnem izza pasa, sicer se
tu še izgubim. Kako bi se
potem spoznal med tolikimi
ljudmi?«

In si je potegnil krajec
pisanega robca izza pasa in
vstopil.

Plesal je, vriskal, gledal
nekaj časa — kar zagleda
fanta, ki mu pisan robec visi
od pasa. Glupče se je poti¬
pal: na njegovem pasu ni
robca.

»O, Bože moj, izgubil
sem ga!« je zašepetal, pa šel
k fantu in ga vprašal:

12

»Hej, slišiš, da ni bil ta
robec kdo izgubil in si ga ti
našel?«

»Nisem ga našel. Moj je.«

»Kaj si si ga tako potegnil
izza pasa?«

»Jaz; kaj pa misliš?«

»Lepa reč! Če je tako, po¬
tem si ti jaz. Toda jaz — kdo
sem?«

»Kdo si ti?« se je fant za¬
čudil. »Tebe, gumpec, so men¬
da preveč zibali. Govoriš ka¬
kor pijan. Kaj hočeš?«

»Pravim — če si ti Glupče,
kdo sem potem jaz?«

Fant ga je udaril po licu.

»O, jej, pomagajte ljudje,
tepe me!« je zavpil Glupče.

Pritekli so svatje in ju razdružili. Zgrnili so se okoli Glup-
četa in ga začeli izpraševati:

»Kaj pa je, kaj se je zgodilo?«

»Tepsti me je hotel.«

»Kdo?«

»Jaz,« je odgovoril Glupče.

»Ne norčuj se iz nas, ako hočeš, da ti ne zrahljamo kosti,«
so rekli svatje. »Kdo si, odkod si prišel, da nam motiš svatbo?«

»Kdo sem, vem toliko kot vi. Saj sam to vprašujem.«

Tedaj so svatje vzkipeli, ga nabili in vrgli skozi vrata. Glupče
se je popraskal zadaj po hlačah, sedel k plotu, se izjokal in rekel:

»Hudobni svatje so to! Drugega tepejo, a me tako boli, kakor
da bi tepli mene. Res ne vem, kako naj to prenesem!«

13

Mala Kirni

(Japonska pravljica)

Pred mnogimi leti je živel v malem mestecu daljne Japonske
mlad človek, ki je imel prav tako mlado ženo. Njuna hčerka z
imenom Kirni je bila živa slika svoje lepe matere Hidene. Njen
drobni obrazek je bil popolnoma enak obrazu mlade matere.
Tudi oči, lasje in smehljaj, vse je bilo kakor izklesano iz obraza
matere Hidene. Tistih sedemnajst let, ki so ju ločile v starosti,
se jima prav za prav niso poznala. Človek, ki ju je videl na cesti,
bi ju smatral za sestri. In hčerka Kirni je tako ljubila svojo
mamico, da si je z vsem srcem prizadevala, da bi ji bila enaka,
duševno in telesno. Njuna ljubezen je bila tako velika, da sta
obe ljubili iste stvari, a kar je mrzila ena od njiju, je mrzila tudi
druga. Kirni je bila srečna samo tedaj, kadar je bila pri svoji
materi Hideni. Njen obraz je željno pričakoval tople materine,
roke, ki jo je tolikokrat pogladila in njenih nežnih ustnic, ki
so ji na večer tolikokrat zapirale modre oči.

Toda zgodilo se je, da je mati zbolela. Noči so postale dolge,
žalostne. V grlu jo je dušilo, kašljala je in srce ji je usihalo.
Slutila je, da bo morala umreti. Ko bi ne imela male hčerke, bi
ji ne bilo težko umreti, saj je verovala v življenje onstran groba
— toda kadar se je spomnila nje, male Kirni, so ji oči zameglile
solze. Zaslutila je veliko bolečino, ki se bo zajedla v mlado srce,
ko bo ona za vedno zaprla svoje oči. Bala se je zanjo, za svojo
malo Kirni in v strahu za njeno bodočnost je iskala poti, kako
bi ublažila v njej preveliko bol.

Nekega dne jo je poklicala k sebi.

»Mogoče je,« ji je rekla, »da bom odšla kmalu tja, v tisti
večni vrt, kamor moramo prej ali slej vsi oditi. Ne jokaj, mala
Kirni! Ko me ne boš več videla — bom jaz vendarle vedno pri
tebi.«

Ko je to izrekla, je utihnila in pomislila, kako bi potolažila
malo Kirni, ki je z začudenimi očmi strmela vanjo. Potem je
vzela izpod vzglavja drobno izrezljano škatlo in je nadaljevala:

»Dala ti bom to škatlico. Ne smeš je odpreti dokler bom
živa. Ko pa me ne bo več na tej postelji, jo odpri. In potem jo
lahko odpreš še večkrat, toda samo včasih, samo tedaj, kadar
boš žalostna, ali pa, kadar boš imela v srcu veliko veselje. Na

14

dnu te male škatlice boš vselej zagledala mene, moj obraz...
Tako boš spoznala, da sem v sreči in nesreči še vedno pri tebi...«

Nekoliko dni kasneje je mati Hidena umrla. Vsa žalostna
odpre mala Kirni, ki ji je bilo tedaj osemnajst let — izrezljano
škatlico in zagleda na njenem dnu — svojo drago mamico...
Svojo dobro mamico, ki joče z njo, joče kakor ona, mala Kirni.

Kirni se je razveselila in se nasmejala. Nasmejala pa se je
z njo tudi mamica... In tako so tekli dnevi, meseci in leta. Kadar
je bilai Kirni žalostna, je odprla škatlico in potožila mamici
svojo bol.

Ko je bila Kirni stara dvajset let, jo je poklical k sebi oče.
Povedal ji je o mladeniču, ki jo bo vzel za ženo. In ko je prišel
čas poroke, se je Kirni razveselila. Odprla je škatlico, da bi
povedala vse to mamici. In tako se je zgodilo. Vsega tega se je
razveselila tudi ona, njena mamica, todi ona se je nasmejala...

Ko pa je po poroki pokazala skrivnost svojemu možu — je
nenadoma začutila prevaro. Na dnu izrezljane škalice, v katero
sta gledala — ni bilo samo smehljajočega obraza njene matere —
ob njem je bil tudi obraz njenega moža...

Tedaj je Kirni segla v škatlico in potegnila iz njenega dna —
ogledalo... Zdaj je vedela in spoznala vse.

Toda prešlo je že toliko let — in Kirni se je nasmejala. Po¬
zabljeno je pač vse, Kirni je postala žena in življenje je teklo
dalje, celilo stare in sekalo nove rane...

15

Pri kralju vsega morja

Princ Honosuku je bil strasten ribič. Dan in noč je posedal ob
morju in čudno, prečudno srečo je imel — če je le vrgel trnek
v valove, že je potegnil ribo iz njih. Njegov mlajši brat princ
Hohodemi pa je bil nič manj slaven lovec. Kamorkoli je nameril
puško, je življenje ugasnilo. Pred njegovo smrtonosno cevjo je
padla ptica, ki je frfotala v zraku, ali pa zver, ki se je grozeče
plazila pred njim.

Nekoč pravi mlajši brat starejšemu:

»Zamenjajva danes! Pojdi ti na lov v goro, a jaz grem k
morju!«

»Prav!« je dejal Honosuku

Mlajši brat se odpravi k morju in vrže bratov trnek v valove.
Čaka, čaka ves dan, pa ni ničesar ujel. Pod večer izgubi še bratov
trnek in se ves žalosten vrne domov.

»Ničesar nisem ujel,« pravi boječe Honosukiju, »in tvoj trnek
je ostal v valovih...«

Starejši brat se razjezi in pravi; »Tvoja stvar je to, toda
izgubljeni trnek mi moraš vrniti!«

Mlajši brat prelomi na kolenu svoj srebrni meč in nakuje iz
njega bratu dvesto devetdeset trnkov. Prinese jih Honosukiju,
ta pa mu pravi:

»Ne, brat! Tvojih trnkov ne potrebujem. Hočem samo tistega,
ki je bil moj.«

Tedaj se mlajši brat užalosti, odide k morju in zajoče nad
valovi. Dolgo, zelo dolgo je jokal. Nenadoma pa se prikaže iznad
valov morski starček in ga vpraša:

»Čemu jočeš?«

Mladi princ mu pove žalostno povest o izgubljenem trnku, a
morski starček se čudno nasmehne.

»Sedi v tale moj čolnič,« pravi, »in vse bo urejeno.«

Mladi princ sede v čoln in odvesla z njim na široko morje.
Tu mu pravi starec:

»Tako, dragi moj. Veslaj od tu še dobro miljo. Tam se skloni,
omoči svoje roke v morju in skoči vanj — nič hudega se ti ne
pripeti. Čez nekaj časa boš prišel tako do bajne palače, zgrajene
iz samih ribjih lusk. Pred palačo raste breskovo drevo. Ko sple¬
zaš nanj, se bodo odprla steklena vrata in iz palače bo stopila

16

kraljeva hči. Povej ji, kaj te je napotilo na dno morja — in
rešen boš vsega gorja.«

Pri teh besedah starec izgine. Princ Hohodemi se skloni nad
valove in se potopi v modri globini. Dolga je bila pot do dna,
toda zgodilo se je vse tako, kakor mu je bil pravil starec.

Komaj se je Hohodemi povzpel na breskvino drevo, so se
že odprla vrata bajne palače in pred njim je stala mlada, lepa
princesa Žuki. Ko zagleda princa, steče k očetu in mu pravi:

»Prelep mladenič je prišel z onega sveta — ali naj mu vrata
odprem?«

Ko so ga privedli pred kralja vsega morja, se je mladi princ
globoko priklonil, a kralj je dejal:

»Takih gostov tod ni vsak dan. Poznam te, princ Hohodemi.
Tudi tvojega brata poznam, njemu je ime Honosuki.«

Princu na čast so priredili veliko gostijo. Ker je bil princ zelo
lep, se še tisti večer poroči s princeso, lepo hčerko kralja vsega
morja. Gostija je trajala sedem dni in sedem noči. Bilo je tako
lepo, da je Hohodemi pozabil na bratov trnek in ostal v bajni
palači tri dolga leta in še četrtega pol.

Toda potem se je neko noč vendarle nenadoma spomnil svoje
domovine in vsega, kar se je bilo nekoč tam zgodilo. Ob tem
spominu je globoko vzdihnil.

Princesa je slišala njegove vzdihe, pa je vsa žalostna rekla
naslednjega dne svojemu kraljevskemu očetu:

»Tri leta in pol sva živela srečno in zadovoljno, nocojšnjo
noč pa je postal princ Hohodemi nenadoma žalosten in je glo¬
boko vzdihoval. Zakaj, oče, je postal Hohodemi tako potrt?«

Kralj.vsega morja pokliče princa k sebi in ga prosi, naj mu
izda svojo skrivnost. Hohodemi pove kralju o izgubljenem trnku

17

pa o svoji daljni domovini, ki ga je tako nenadoma prebudila
iz sna.

Tedaj pokliče kralj pred svojo palačo vse ribe morja, in ko
so bile zbrane, jih vpraša:

»Ali je katera od vas pojedla trnek princa Hohodemija?«

Pa so dejale vse v en glas:

»Jaz ne, jaz ne...«

Toda potem se je oglasila mala srebrnica in je pokazala na
svojo prijateljico:

»Tale ima nekaj v goltancu, nekaj, kar ji povzroča pri jedi
velike bolečine. Morda je njej zastal v goltancu tisti trnek, o
katerem vprašuješ, vsemogočni kralj?...«

In vse ribe so obkolile prijateljico, ji odprle usta in res, v
njenem! grlu so našle izgubljeni trnek. Oprezno so ji ga izdrle,
ga očistile krvi in ga izročile princu.

Ko je prešla tretja noč, se je princ odpravil nazaj v svojo
domovino, kjer je vrnil bratu izgubljeni trnek. Pokleknil je na
zemljo in jo poljubil. Njegova domovina je vzcvetela in taka je
še sedaj — vsako pomlad...

Slon m papiga

(Zamorska pravljica)

Na zemlji je bilo nekoč tako, da je živela vsaka žival zase,
v svoji vasi. Slon je imel svojo vas, papiga svojo in tako med
njimi ni bilo sovraštva. Od krvoločnega leva do miroljubne
kamele ni bilo najmanjše nesloge. Nekega dne pa se napoti slon
iz svoje vasi k papigi. Ta je ravno stala na eni nogi, kakor je
to pri pticah v navadi še danes. Ko je prilomastil slon mimo nje
in je to opazil, jo je začuden vprašal:

»Kje pa imaš drugo nogo?«

»Drugo nogo?« je dejala papiga. »O, to sem dala svojim
hčerkam. Tako napravimo vedno, kadar se napotijo na lov v
džunglo.«

»Ah,« se začudi slon, »a kako napraviš to?«

»To ni nič posebnega,« odvrne papiga. »Dam jo, ker tudi na
eni lahko stojim. Hčerke pa mi ravno s to nogo nalove mnogo
živali in nikoli nam ne primanjkuje hrane.«

18

Ko je slon to slišal, se napoti domov, zbere svoje sinove in
jim pravi:

»Tako otročiči! Jutri zjutraj pojdete na lov v džunglo. Lačen
sem. Doznal sem imenitno stvar, mnogo, zelo mnogo boste na¬
lovili ...«

»Le kaj je zvedel?« je premišljevala mladež.

»Potrpite,« je dejal slon, »jutri zveste vse.«

Naslednje jutro pokliče slon zopet svoje sinove, pa jim pravi:

»Prinesite sekiro!«

Ko mu jo prineso, jim ukaže: »Odsekaje mi zadnjo desno
nogo!«

Dvignil jo je, sinovi pa so se začudili:

»To vas bo bolelo!« pravijo vsi in se še zmerom čudijo.

»Dobro,« odgovori stari slon, »napravite, kakor sem vam
ukazal. Tudi na treh nogah znam stati. Pričnite!«

19

Očeta je treba ubogati, so si mislili mali in pričeli z delom.
Starega je silno bolelo, pa je stisnil zobe in potrpežljivo molčal.

»Padel bom!« je vzdihnil nenadoma.

Prenehali so s krvavim delom in dejali: »Sami ste rekli, da
to napravimo!«

»Tako je,« je pritrdil slon, »nisem pa rekel, da prenehajte.
Naprej! Še na levi strani malo udari!«

Ko je noga odpadla, je rekel: »Pojdite sedaj s to nogo v
džunglo, nalovili boste z njo mnogo živali.«

Sinovi, ubogljivi kakor so bili, si nalože nogo na pleča in se
napotijo na lov. V džungli postavijo nogo ob deblo in ji pravijo:

»Tako, zdaj pa le nalovi živali!«

Toda noga je mirno stala ob drevesu in nič se ni zgodilo. Ko
sinovi to vidijo, se vrnejo in povedo staremu slonu:

»Nič se ni zgodilo; morda ste znoreli, oče?«

Ko slon to sliši, skliče v svojo vas: antilope, leoparde, leve
in še druge živali prostrane džungle.

Prva je prišla papiga in za njo vsi ostali.

»Ko sem tisti dan prišel k papigi,« je pričel pripovedovati
slon ves žalosten, »je stala ona na eni sami nogi. Vprašal sem
jo, kje ima še drugo nogo. Pa mi je povedala, da jo je dala svojim
hčerkam, ki so bile odšle na lov. Tudi jaz sem storil tako, toda
moji sinovi niso ničesar nalovili in zdaj umiram od gladu in
bolečin.«

Papiga se je obrnila h kralju živali, k mogočnemu levu in mu
je rekla:

»Presvitli kralj, kaj si že kdaj videl stati ptice na eni sami
nogi?«

»Sem,«; je zagodrnjal lev.

»In si pomislil, -kje imajo drugo nogo?«

»Pod perjem,« je odvrnil modri gospodar.

»Vidiš,« se je obrnila papiga k začudenemu slonu, »ti si
mnogo večji od leva, po pameti pa mnogo manjši. Jaz sem se
tisti dan samo pošalila s teboj, ker sem te hotela spraviti v dobro
voljo. Če si pa tak bedak, da vse veruješ, je pa to tvoja stvar.
Pozdravljeni!« je rekla vsem in odfrčala.

Razšli so se. Drug za drugim so se izgubili v džungli — zadnji
je odšepal slon...

20

Japonska povest

Potem, ko je bila zemlja ustvarjena, jo je imel najprej v
oblasti mogočen kralj. Pred svojo smrtjo pa je poklical k sebi
svoja sinova in hčer, ki je bridko jokala ob njegovi postelji.
Kralj jim je tedaj razdelil oblast na zemlji in na nebu. Hčerka
Arna je dobila sonce, starejši brat Suzano morje, mlajši pa je
dobil mesec.

Starejši sin Suzano z oblastjo nad morjem ni bil zadovoljen.
Hotel je imeti kaj več. Užaljen se povzpne zato nekega dne na
samo sonce in vdere tami v najlepšo sobo. V sobi je sedela na
zlatem prestolu njegova sestra. Ob njej so se zbirale njene slu¬
žabnice, ki so pletle zlate sončne žarke in jih spuščale na zemljo.

V jezi dvigne užaljeni brat pest in razbije zlati prestol. Njegova
sestra zajoče in prestrašena zbeži nazaj na zemljo. Tu se skrije
v temno votlino in zapre vhod za seboj. V tem trenutku ugasne
sonce in na zemljo leže črna, temna noč... Nastala je velika
žalost: ptice so utihnile in ribe v morjih so nemirno švigale sem
in tja. Zaman so ugibali, kako bi pripravili sonce, da bi iznova
zažarelo. Vsemogoče so poizkušali, toda na zemlji je iz dneva
v dan ležala ena sama dolga, predolga noč...

Končno so se prikradle v trdi temi pred votlino njene prija¬
teljice, samje gozdne vile, in zaplesale pred vhodom v votlino
čudežni vilinski ples. Radovedna je pogledala Ama skozi od¬
prtino.

»Poglej,« so dejale zdajci njene prijateljice, »rodila se je
nova vila, vse lepša je od tebe...«

Ama je užaljena stopila iz votline in sonce je spet posijalo.

V istem trenutku so ji prijateljice zaprle vhod. Prevarana Ama
se je brez besede ločila spet od zemlje in se vrnila na sonce, v
svoje kraljestvo.

Starejši brat Suzano je med tem spoznal svoj greh in je odšel
na zemljo. Sonce je sicer spet sijalo, toda bratu je postajalo
težje in težje. Sam samcat se je napotil v svet. Tako je taval
mnogo dni in noči.

Toda ko je nekoč postajal na obali morja, je opazil prihajati
po skalovju starejšega človeka. Ob njem se je opotekala ženica
z otrokom v naročju, in oba sta bridko jokala

»Kaj vama je?« je vprašal Suzano.

21

»Oh,« sta vzdihnila oba, »sedem hčera sva imela, sedem —
toda V močvirju onstran teh gora živi strašna osmeroglava pošast,
ki enkrat na leto prileze iz tega močvirja in nam vselej ugrabi
po enega otroka. Ostala nama je tako še tale. Danes pa je prišel
dan, ko morava žrtvovati še njo... Ljubi gospod,« je zajokala
ženica, »pomoči in sveta prosiva.«

»Ne žalujta!« je dejal Suzano, »pomagal vama bom«.

Nato jima je naročil, da zvarita osem kadi piva in da napra¬
vita pregrajo med vsako kadjo.

Napravila sta tako in ko je bilo vse pripravljeno, se priplazi
čez gore osmeroglava pošast. Bila je velika, njen silni rep se je
vlekel za njo čez tri doline in tri gore, in zemlja se je stresla,
kamor je stopila. Ker pa je imela osem glav, je imela tudi osem
nosov, zato je kaj hitro zavohala pivo v kadeh. Bilo je vroče in
sonce je pripekalo kakor malokdaj. Žejna od dolge poti, je
omočila zver vseh osem glav hkrati v kadi. Pila je in pila —
dokler se ni napila, obležala in trdno zaspala.

Ko se Suzano prepriča, da zver trdno spi, vzame v roke meč,
ga osemkrat zavihti, in osem glav se zakotali po okrvavljenih
tleh. Potem ji razseka na drobne kosce še telo. Toda ko zamahne

22

po repu, njegov meč odskoči. »Kaj je to?« pomisli Suzano. Še
enkrat poskusi, a meč odskoči tudi vdrugič... Zdaj vzame Su¬
zano nož, razpara rep in potegne iz njega prekrasen kraljevski
meč. Njegov ročaj je bil posut s samimi žlahtnimi dragulji, a
njegova ostrina je sijala še vse lepše kakor sonce izpod neba.
Takega meča Suzano še ni videl v življenju. Zato ga obdrži zase
kot največje in najdražje bogastvo sveta.

In ko je lepa deklica, ki ji je rešil življenje, dorasla, jo je vzel
za ženo. Bil ji je dober in blag mož. Živela sta srečno in zado¬
voljno v prekrasnem gradu, ki se je dvigal iznad oranžnih in
oljčnih gajev. Dragoceni meč sta zapustila po smrti svojim
sinovom. Prehajal je tako od roda do roda... Sedaj pripada ta
meč vladarju velike Japonske, ki ga čuva kot največje bogastvo
svoje lepe domovine.

Vraga je ugnala

To je bila kmetica Neža, Bog ji daj dobro; nekoč se je
vračala s polja, pa se je še ozrla, da bi pogledala, kako in kaj,
ko zagleda sredi obdelane njive sedeti samega vraga iz pekla.
Ker ni bila kar tako, se je namahnila nazaj in ga, meni nič, tebi
nič, vprašala:

»Kaj pa delaš tod, na moji njivi?«

»Zaklad stražim,« je odvrnil peklenšček.

»Zaklad?« se je začudila kmetica. »Kakšen zaklad?«

»I no,« se je namuznil vrag, »tukajle pod menoj je zakopan,
moj je, in vesel sem ga, hehehe...«

»O,« je zategnila kmetica, »ta njiva je moja, zato je moje
tudi kar je pod njo. Kar pojdi, mrcina!«

Pogumna je bila, da malo takih, pa se peklenšček ni hotel
prepirati z njo in je rekel:

»Hm, jaz denarja prav za prav ne rabim in zlata tudi ne, če
hočeš pa napraviva takole: Daj mi dve leti polovico tega, kar
boš pridelala na tej njivi. In sicer takole bi se pogodila: Kar bo
zrastlo nad zemljo, bo tvoje, kar bo pod zemljo, bo moje.
Hočeš?«

»Prav,« reče ženica, »pridi na jesen in vzemi kar ti gre.«

23

Naslednji dan kmetica preorje njivo, poseje žito in se smeji.
Prišla je jesen in vrag po to, kar mu je po pogodbi šlo. Pa se je
buča rogata salamensko začudil, ko je pospravila kmetica žito,
ki je rastlo nad zemljo, a njemu pustila same korenine... Toda,
ker je bil vrag, ni hotel pojesti besede in je ostalo za prvo leto
kar tako.

»Zdaj pa,« je rekel potem in si grizel ustnice, »bova zame¬
njala. Moje bo, kar bo nad zemljo in tvoje, kar bo v njej.«
»Prav,« je odvrnila kmetica in se vrnila domov.

Naslednji dan je posadila krompir.

Letina je bila kar dobra in ko pride jesen in vrag z njo, sta
s kmetico na njivi spet trčila skupaj.

»Po mojo polovico sem prišel,« je dejal.

»Kar vzemi jo,« se je namuznila ona, »jaz pa svojo.«

Zvečer je naložila na voz krompir, vrag pa na svojega nekaj
krompirjevke in oba sta jo mahnila proti gozdu.

Tam je vrag zatulil, poskočil in se od jeze udrl v zemljo.
Kmetica se je vrnila, zasadila v zemljo kramp in izkopala zaklad.
Od tistega časa ga ni bilo več — pa bi bilo dobro, če bi dan¬
danes še kam sedel na njivo...

24

Medved in čebele

(Basen)

Sredi gozda, v duplu orjaške bukve, so se bile utaborile čebele
in tu na jesen mirno uživale iz vonjavih zakladnic satovja, naba¬
sanega z medom.

Nekoč pride mimo medved, zapazi v duplu čebele in satovje,
pa se mu pocede sline po medu. In prebrisana kosmata glava
prične takoj pogovor:

»Ehej, dober dan, sosede, dober dan! Kako pa že kaj, a? No,
no, slabo vreme imamo, dež bo, kajne, in tako dalje... Ampak
kaj sem hotel reči, ali vas ni nič strah, ljube prijateljice, v tem
temnem gozdu?«

Tako momljajoč kobajsa medved okrog drevesa in smešek
mu prši izza gostih čeljustnih kocin.

»No, d&...« nadaljuje in nikakor ne more odvrniti pogleda
od dišečega satovja, »dobro vam hočem, drage moje prijateljice,
samo dobro, in zato mislim, da bi vam bil tako rekoč potreben
dober varuh.«

Tenko se zasmejd na to medvedovo dobrikanje čebele v
duplu in nič hudega sluteče dobrodušno odgovore:

»O striček, saj nas ni nič strah... Ampak če si res tako
dober, pa bodi naš varuh — ne branimo ti tega! Kar tu pred
bukvijo se učičkaj pa nas straži, da nas ne pohrusta bavbav!«

»Nobena mrcina se vas ne bo upala niti povohati, dokler
bom jaz vaš varuh!« dvigne medved dostojanstveno svojo šapo
in krepko zarentači: »Ham, ham, ham — ajte spat, male medo-
liznice, kajti večer je tu in jaz moram biti na straži!«

Pa se zlekne pred bukvijo prav veličastno, z resnobnim licem
varuha. Samo oči se mu svetlikajo v mraku skrivnostno-prihu-
ljeno, kakor staremu razbojniku.

Ponoči se pa naenkrat tiho dvigne s svojega ležišča, objame
bukev z nogami in prične plezati navzgor proti duplu. Misleč, da
čebele spe in da se bo mogel nemoteno nasrkati sladkega medu,
cmokota že vnaprej zadovoljno z jezikom. Pripleza do cilja in
pomolil smrček v duplo — ali ojoj! — četvero, petero strupenih
pikov na glavo ga opozori, da čebele ne spe.

25

»Hej, svojega varuha pa že ne boste pikale, tisto pa ne!«
zarentači naš kosmatinec srdito in udari s šapo po satovju.

Takrat pa, kakor da bi se približal sodni dan. Vse čebele pri¬
hrumi iz dupla in opikajo medveda tako temeljito, da renče od
bolečine zdrkne po deblu navzdol na tla.

»Striček medved, lahko noč in zbogom — bil si naš varuh
prvikrat in poslednjikrat!« reko čebele — ali medved jih ne
čuje več, lomasteč naglo, s sklonjeno glavo in ves otekel od
pikov, se vrne nazaj domov.

26

Jurček in stric dolgouh

Stric Dolgouh že nekaj dni nekam zamišljeno ždi v svoji
kolibi. Le kaj premišljuje? O zimi morda, ki je že mimo? O
teti, ki je že mesec dni ni bilo v vas? Bog ve, ampak skrbi so
vsekakor precej velike. Ob stricu poseda mali Jurček, tudi on
je zamišljen. Gotovo je, da mislita oba na eno in isto stvar; oba
na teto, na zimo, ali pa na kaj drugega. O mraku postajata okrog
kolibe, gledata po vremenu in v vas. Sneg je že skopnel, prve
trobentice lezejo iz zemlje in prvi metulj plava pod modrim
nebom. Metulji in trobentice prinašajo pomlad, to ve stric prav
dobro. In kadar v vasi zakokodakajo kokoši, postane še bolj
zamišljen., Venomer gleda proti vasi. Tam postajajo okrog
svojih domov ženske in otroci. Ti vrte raglje in kriče od jutra
do večera.

»Velika noč je tu,« mrmra stric predse, »pirhov pa še ni¬
mava ...«

Saj res, vse sta že pripravila, lončke in čopiče in barvo — samo
jajčkov še nimata... Ali sta zato tako v skrbeh? Nemara prav
zato, da. Dnevi beže kar prehiro in Velika noč je že vsa tu.
Treba bo na obiske k tetam, stricem in znancem v gozd, toda

27

praznih rok vendar ne moreta z doma. Treba bo dobiti jajčkov,
dobiti jih tako ali tako, kakorkoli že.

Večer je. Kokoši spe in ne kokodajskajo več. Tudi luči v
vasi ne gore več. Za Martinjkovim skednjem pa vendarle nekdo
šepeta.

»Tu je pri Martinjku,« pravi oprezno zajčji glas, »bova kar
tukajle pričela.«

»Kako pa naj rečem?« vpraša drobnejši glas.

Odložila sta košarice in vse še enkrat dobro premislila.
Okrog njiju je ležala nelna noč. Na nebu je plavala luna in nekje
daleč je lajal pes. Stric je dvignil košarico, Jurček pa je počenil
na kolena in previdno odprl lesena vratca, za katerimi je spala
teta grahka.

»Dober večer, teta!« je rekel zelo ponižno.

»Kaj pa je?« je dejalo nekam nejevoljno nazaj iz teme.

»Dober večer!« se je oglasil previdno še stric za njim.

»Kdo pa je?«

»Midva sva, midva,« je dejal stric. »Nič hudega ni. Velika
noč je tu, pa sva brez jajc ostala. Če ste tako dobri in bi se naju
usmilili...« in je pristavil košarico.

»Ah ja,« je vzdihnila grahka, »še ponoči ni miru. Od kod
pa sta?«

»Z Golega vrha,« je povedal Jurček in se previdno primaknil
h gnezdu.

»Pa naj bo,« je dejala grahka, »samo hitro opravita.«

Kakor bi mignil, je segel Jurček pod njo in hitro izmikal
jajčka izpod toplega perja.

»No, zdaj pa menda že bo,« je menila grahka, »pa še k
Leskovšku stopita. Nekaj mora ostati še doma.«

Zahvalila sta se lepo dobri teti in potiho odšla. Do polnoči
sta tako obredla vso vas. Pri vsaki hiši sta kaj dobila, no —
razen pri Nosanovih. Toda stric je sproti pisal na listič papirja:
Pri Martinjku tri, pri Leskovšku dva, pri Nosanovih nič, pri
Bedenku štiri...

Ko sta se vračala, je bil Jurček zelo vesel. Nocoj ne bo vso
noč zatisnil očesa. Vso noč bo pri stricu v kolibi barval. Takih
pirhov ne bodo imeli ne v Šmarci, ne v Nožicah in še marsikje
ne. Stric je mojster, pa tudi Jurček ni kar tako.

28

Pred kočo sta prisluhnila; v zvonik« bije eno čez polnoči!
Luna še zmerom sveti, in stric si zadovoljen viha brke.

Sredi Golega vrha žari skozi majhno odprtino nizke kolibe
bleda luč. Ta kolibica je zgrajena iz lubja in mahu. V njej pri¬
poveduje nekdo malemu zajčku čudovite povesti o lisici Zvito-
repi, pa o podlasici, ki je včasih strašila tam. Zraven pridno
omaka čopič zdaj v rdečo, zdaj v modro barvo. O, vse je tako
lepo, tako prijetno. Jurček tako zadovoljen še ni bil nikoli. Rad
bi povedal stricu, kako je vesel te Velike noči, toda je še pre¬
majhen, še premlad, da bi našel pravo besedo in roka se mu
vsakokrat trese, ko potegne s čopičem po pirhu. Ure pa teko
hitreje in hitreje. Še malo in pričelo se bo daniti. Jurček postaja
zaspan. Oči se mu zapirajo in roka se bolj in bolj trese. One¬
mogel je. Tak se nasloni na mizo, zamiži in sanja in premišljuje
čudovite stvari... Premišljuje o pomladi in o dnevu, ko bosta
odšla s stricem in s tolikimi pirhi k tetam, stricem in znancem
v vas. Ta Velika noč je prva v njegovem življenju — stric je
preživel že tri. O, stric mora biti že star, slabo vidi, a veliko ve.
In če se Jurčku tresejo roke in čopič, se trese zdajle stricu glas.

29

In hripav je. Ampak Jurček vseeno razume, saj venomer govori
in prepeva isto: Prišla bo pomlad, dočakal bi jo rad — hojledri,
hojledri...

Stric zna samo eno pesem, pa je lepa. Jurček bi jo poslušal
kar do ranega jutra, ko bi ne prišel k njemu nekdo, ki mu zapira
oči. Tedaj pa je vse utihnilo, vse ugasnilo...

Dani se. Nekje v vasi je zapel petelin.

Nad Jurčkom se nekdo skloni in mu pravi: »Vstani, Jurček,
dani se! V vas pojdeva — Velika noč je tu...«

Jurček je še zaspan. Enakomerno vleče dreto, stric Dolgouh
pa nadaljuje: »K Martinjku bova nesla dva, k Leskovšku enega,
k Bedenku tri, k Nosanovim nobenega... Ostalo nama jih bo
še pet. Te bova nesla k tetam.«

Jurček ne smrči več. Globoko zeha, mežika in ogleduje brke,
ki vise nad njim. In stric mu pove vse še enkrat.

V kolibo gledajo prvi žarki vzhajajočega dne, prvi trenutki
Velike noči. Jurček je vesel. To niso sanje, stric hodi po kolibi,
pripravlja še zadnje stvari in mrmraje prepeva: »Aleluja, Ale¬
luja ...« Zraven si viha brke in obuva praznične copate. Kadar
obuva stric te copate, Jurček ve, da kani k tetam v vas. Tete
pa ima Jurček rad.

V jutranjem mraku gre tako po ozki stezi proti vasi dvoje
dolgouhcev. Prvi je večji in ima očala in brke, drugi je manjši,
ker je še mlad. Njemu se tresejo kolena, ker je vesel in ker je
to prva Velika noč v njegovem življenju. Oba pa neseta dve
košari pirhov, rdečih, modrih in zelenih. Neseta jih: k Martin jku
dva, k Leskovšku enega, k Bedenku tri, k Nosanovim nobene¬
ga... O, stric ima vse zapisano, vse ve in nič ne pozabi; zato
je pa tudi stric.

Tako se je tudi zgodilo in vse je šlo po sreči. Iz vasi sta se
odpravila v gozd, obiskala sta tete, voščila praznike in se srečno
vrnila.

30

Pretkani polž

V gozdu je srečal volk medveda, medved pa polža in vsi trije
so obstali, da se posvetujejo kako in kaj.

»Hudo je, hudo,« so tarnali vsi trije, »zima pride, kaj šele bo!«

Volk je bil lačen kakor še nikoli in pravi polžu:

»Lačen sem. Če bi ti ne bil tako majhen, bi te pri priči po¬
hrustal, tako pa, kaj bi s teboj... Povej mi pa hitro, kje naj
dobim kaj jesti, sicer se boš vseeno kar hitro znašel v mojem
želodcu.«

Potem se postavi predenj še medved in mu tole pravi:

»Ti hodiš počasi, vse si natančneje ogledaš, pa mi povej, si
li videl človeka, ki je peljal čebele na pašo? Le hitro, sicer...«
in mu je pokazal svoje ostre zobe.

Polž prestrašen hitro pomisli tako in drugače in v stiski po¬
nudi obema pomoč.

»Vem za človeka,« pravi, »ki je peljal čebele, in vem za
pastirja, ki redi ovce. O, če želita samo to, kar hitro za menoj,
vsega bo dosti, mesa in medu.«

Počasi je lezel pred njima in jima kazal pot.

»Le hitro, lenoba!« ga naganja požrešni volk in ga oblizne
po zadku, da je ves vztrepetal. »Lačen sem, mudi se.«

»Hitro, pokveka!« hlasta še medved za njim, »kako dolgo
pa boš hodil do tje?«

Oba mu kažeta zobe, a polž mirno odgovori:

»Samo tri dni in tri noči,, če bomo takole hitro hodili,« in si
popravlja hišico, ki mu je zlezla na stran. Potem si je obrisal
pot in še dodal: »Če hočeta — pa zlezem komu na hrbet. Kaj?«

In je zlezel na medveda.

»Tako!«

Odslej je šlo hitreje. Dirjal je volk, da nikoli tega, in medved
je pobiral podplate, da je bilo kaj.

»Ali smo že blizu,« je vprašal slednjič polža.

»Blizu, striček, blizu,« je dejal polž. »Sedaj pa na levo!«

Medved je potegnil sapo in krenil na levo, volk je pa v diru
oprezno gledal v vas. Kako je šlo! Pretkani polž pa je počasi
leze! z medveda in rekel:

31

»Stric, le počasi, da hiše ne zgubim!«

Medved obstane in pravi: »Pa si jo popravi, lenoba!«

»Tako,« odgovori polž, »zdaj pa že bo,« in se oprezno spusto
med listje na tla...

Medved zdirja za volkom, a polž jima kaže iznad listja roge.

Po cesti sta prišla dva lovca. Zagrmelo je enkrat, dvakrat...
Zatulil je volk in se zgrudil in medved zaječal za njim. Polž pa
se je vrnil proti domu. Hodil je tri dni in tri noči, pravijo — da
se počasi daleč pride...

32

knjižnica