DNEVNI CENTER ZA OTROKE IN MUDOSTNIKE KOT MOŽNOST URESNIČEVANJA SODOBNE VZGOJNE IN SOCIALNE \ POMOČI ' Jasna Božič POVZETEK Avtorica uvodoma kratko predstavi sodobne poglede na vzgojo in socialno pomoč v Evropi, s katerimi se je seznanila na regionalnem srečanju FICE. V nadaljevanju razgrne osnovna izhodišča in nastajanje koncepta, osnovne principe in cilje dela, časovno in organizacijsko strukturo procesov ter učinke in prednosti tako zasnovane vzgojne in socialne pomoči v Dnevnem centru za otroke in mladostnike. Program se v omejenem obsegu in v improviziranih pogojih že nekaj let izvaja pri CSD Maribor. Med najpomembnejšimi pozitivnimi učinki tovrstne oblike pomoči za manj prilagojeno in rizično mladino so: njena odprtost in pristopnost za uporabnike, celovit interdisciplinarni pristop in nevsiljiva suportivnost, ki omogoča socialno integracijo, intenzivno sodelovanje in neposredno komunikacijo med strokovnimi institucijami, ob čemer je odgovornost vseh udeležencev povečana, a ustrezno razporejena. V prihodnjem razvoju projekta Dnevni center je še nerešeno vprašanje državnega financiranja in institucionalizacije. Ji DNEVNI CENTER ZA OTROKE IN MLADOSTNIKE KOT MOŽNOST URESNIČEVANJA SODOBNE VZGOJNE IN SOCIALNE POMOČI Program Dnevnega centra za otroke in mladostnike se izvaja zadnja štiri leta v okviru Centra za socialno delo Maribor, v enoti za varstvo mladostnikov. Nastal je v času pričakovanja družbenih sprememb in se nadaljeval tudi po osamosvojitvi, v 1. 1991. Sestavila, pripravila in izvajala ga je (prostovoljno) skupina strokovnjakov, že dalj časa zaposlenih na omenjenem Centru za socialno delo, ter vedno znova iskani zunanji sodelavci, večinoma študentje humanističnih in drugih smeri. Izvajanje so omogočili tudi nekateri svetovalni delavci iz šol, vodstvo centra ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je 1. 1992/93 uvrstilo program Dnevnega centra za otroke in mladostnike med razvojne projekte in tako omogočilo poravnavo dodatnih stroškov in plačilo zunanjih sodelavcev. Osnovno izhodišče je bilo razmišljanje o potrebah, ki smo jih lahko kot strokovnjaki prepoznali pri svojem strokovnem delu. 1. Zavedanje, da z obstoječo obravnavo zajemamo le del manj uspešne in socialno slabše prilagojene mladine. Delo CSD je tako organizirano in naravnano, da obravnavamo predvsem tisti del otrok in mladostnikov, ki s svojimi učnimi in vedenjskimi težavami že dalj časa opozarja nase v okolju; na CSD so običajno napoteni z namenom izločitve iz domačega okolja. 2. Predhodna obravnava otroka oz. mladostnika na šolah in drugih institucijah je bila ambulantna in pogosto neuspešna zaradi neodzivnosti staršev. 3. "Začarani krog" otrokove neuspešnosti je ob začetku obravnave že zaključen in utrjen, vsled tega se oddaja v zavod prikazuje kot edina možna rešitev, ne da bi se jim pravočasno ponudila ustrezna oblika intenzivnejše pomoči. 4. Sedanje družbene okoliščine - ekonomska kriza in naraščajoča ¦/. brezposelnost še bolj izpostavljajo socialno in učno manj uspešne otroke, saj zožujejo možnost njihove produktivne vključitve v družbeno skupnost in socializacijo. Nezaposlenost pogosto obremenjuje obe generaciji v družini in njihove medsebojne odnose. Posledice se kažejo v odpovedovanju družine kot zaščitnega mehanizma. Starši se vedno bolj zavedajo pomena izobrazbe, vendar zaradi stiske, v kateri se nahajajo, sami otrokom niso sposobni nuditi pozitivnih vzpodbud. Običajno reagirajo z različnimi oblikami pritiska, ki otrokove uspešnosti ne izboljšuje, marveč sproža konflikte. Ob tem so bile pomembne predhodne izkušnje pri organiziranju učne pomoči prostovoljcev v okviru programa prostovoljnega socialnega dela na gimnaziji, ki so pokazale: • ugoden odziv na to obliko pomoči pri učenju s strani šolskih svetovalnih služb in seveda otrok; • realni obstoj t.i. rizične populacije predvsem osnovnošolskih otrok, ki še niso zajeti v obravnavo na CSD, a obstaja velika verjetnost, da bodo zaradi poslabšanja obravnavani kasneje, zato ima takšen program v osnovi preventivno funkcijo; • potreba po intenzivni strokovni obravnavi, ki je po svoji naravi otrokom dostopnejša od ambulantne. Razširitev ponudbe pomeni odgovor na: • sistemskem nivoju: širitev možnosti in učinkovitosti svetovalne in korektivne obravnave; • vsebinskem nivoju: poiskati ustrezno obliko pomoči za tisti del rizične populacije, za katere oddaja v zavod strokovno ni najustreznejša. Vodilna ideja, ki jo lahko spremljamo v izhodiščih za oblikovanje koncepta, je bila nedvomno: ustvariti pogoje in možnosti za pridobivanje pozitivnih izkušenj in razvoj uspešnosti. Naslednja logična izpeljava (a vendar le hipoteza) je ta, da pozitivne izkušnje sprožajo tudi pozitivne spremembe na več nivojih oz. kritičnih točkah "začaranega kroga" neuspešnosti. 1. Oblikujejo pozitivnejšo samopodobo in večjo samozavest otroka oz. mladostnika, s tem vplivajo na razvoj njegove samomotivacije in aktivnosti. 2. Uspešnost vpliva povratno tudi na spremembe odnosov v družini (zmanjšanje napetosti, ugodnejša čustvena klima,...). 3. Učna uspešnost ugodno vpliva na odnos učenec - učitelj, šola (boljše razumevanje in sprejemanje, večja tolerantnost, manj konfliktov, manj neopravičenih izostajanj,...). 4. Skupina vrstnikov je učno polje socialne komunikacije, ki daje možnost vpliva na vedenje in spremembe vedenja preko neposrednega feedbacka vseh članov skupine (vrstnikov in odraslih). Te spremembe implicitno vsebujejo idejo o možnosti vpliva na t.i. disocialni sindrom, vendar bolj v smislu preprečevanja njegovega razvoja kot pa korekcije. Sam izbor otrok in mladostnikov, udeležencev programa, sloni na presoji in oceni njihove disocialnosti pred sprejemom v skupino. Pri tem je razen dosegljivih podatkov iz šole, razgovora s starši in otrokom oz. mladoletnikom, najbolj uporaben kriterij prostovoljnosti (vsak udeleženec se sam odloči za prisotnost in sodelovanje v Dnevnem centru). V praksi se je pokazalo, da je zmožnost prostovoljnega prihajanja in sodelovanja v skupini in v individualno strukturiranem programu učne pomoči, ustrezno diferencirala učno in socialno neuspešne otroke oz. mladostnike od disocialno usmerjenih (ti so praviloma vztrajali v programu največ dva tedna). Prostovoljna vključitev v skupino zahteva ustrezno stopnjo: • samomotivacije otroka oz. mladostnika; • sposobnost za konstruktivne dejavnosti; • sposobnost povezovanja z vrstniki v skupini; • odzivnost staršev. Zgoraj našteto šele zagotavlja kontinuirano sprejemanje pozitivnih izkušenj. Načelo prostovoljnosti pozitivno usmerja celotno dogajanje in pomembno prispeva pri izvajanju discipliniranja posameznika. Otrok oz. mladostnik je ob neustreznem vedenju in sodelovanju (večje in dolgotrajnejše kršitve sprejetih pravil) za določeno obdobje izključen iz skupine. Vrnitev je pogojena z njegovo lastno motiviranostjo za sodelovanje, kar sproža spremembe v njegovem vedenju. Istočasno je začasna izključitev edini ukrep, ki ima funkcijo kaznovanja, a daje možnost drugačne kontrole skupine in v osnovi konstruktivnega vedenja vsakega posameznika. Pri sprejemu otroka oz. mladostnika je nedvomno pomembna ocena ustreznosti družinskih razmer. Domače okolje naj otroku oz. mladostniku še zagotavlja možnost normalnega funkcioniranja, ki ne ogroža njegovega razvoja in osebnostne integritete. Otrok oz. mladostnik sprejema starše kot pomembne osebe, ki mu nudijo ustrezno varnost. Takšni starši izražajo primerno skrb do otroka, hkrati pa so zaradi različnih razlogov vzgojno nemočni (sem spadajo starši z nižjo izobrazbo in sociokulturnim nivojem, okrnjene družine, matere samohranilke,...). Realno stanje v družini se pogosto razgrne pred nami šele ob vsakodnevnem stiku z mladostnikom oz. otrokom. Tako lahko uvid v tem neposrednem stiku v večji meri prispeva tudi pri pravočasni izločitvi iz okolja, ki je ogrožajoče. Že od začetka je nujna tudi optimalna ocena zmožnosti sodelovanja in prispevkov staršev v liiHt||WICtllTERZ