Najhujša kazen.
JKpPupnikarjev Jožek je zelo vesel pritekel iz šole |^^^L|Položil je knjige na polico, pa hajdi vun na fb^>CJ prosto! Sai je danes tako lep dan, prvi po dolgi pusti zimi.
Ko je pa tekel po veži mimo kuhinje, so mu za-klicali mati v kuhinji: »Jožek, ne hodi od doma! Pazi na Ivanko! Ce se zbudi, jo zazibaj in pa malo pogo-vori z njo, da ne bo jokala. Jaz moram v malin vpra-šat, če je že zmleto, da bo pojutranjem peka.«
— 77 —
Tako so govorili mati, Jožek se je pa razžalostil. Umevno je, da mu ni moglo biti prijetno, prvi po-mladnji dan presedeti doma v sobi. Prišlo mu je, kakor da bi opravičeno ugovarjal. A premagal se je in tiho odšel v sobo. Sedel je poleg zibelke, vzel v roke spise Krištofa Šmida in pričel čitati. Ali kar nič niu ni hotelo iti. Vedno mu je nagajala vesela družba solnčnih žarkov, ki so skakali in plesali po tleh, kot bi se igrali. Včasih se je kak predrzen žarek prikradel celo na Jožkovo knjigo in tam razposajeno poskočil, kot bi se hotel rogati dečku, da tako mirno sedi v pusti sobi, češ: »Qlej mene, kako prosto ve-selo skačeni, kakor hočem.«
Jožek ni mogel več prestati v miru. Pustil je knjigo iri šel skozi okno gledat v prosto naravo. Kako lepo je bilo zunaj! Vse se je veselilo, da je konec zimskega kraljestva. Vse se je radostno ko-palo v zlatih solnčnih žarkih, ki so po tako dolgeni času zopet dobili svojo blagodejno moč. Ščinkovci so že črlinkali okrog hiš in posedali po zidovju in drevju, ki se je nevoljno otresalo zadnjih ostankov dolgotrajnega sneženega bremena. Le sneg se je jokal. Saj mu je bilo tako prijetno pri nas, ko je vso dolgo zimo počival na naših poljih in travnikih; sedaj pa se mora izpremeniti v vodo. ki nima nikjer na svetu miru.
Glej kapelico, tain ob poti, kako se tudi žalosti! Ni ga dobrega človeka, da bi okrasil podobo Matere božje, ki kraljuje v njej. Pa jutri je ravno praznik Marijinega oznanenja------
»Kaj, ko bi stopil gor pod Zalog, gotovo bi se že dobilo kaj zvončkov in trobentic? Ivanka spi in sanja o angelcih — pa saj bom kmalu nazaj!«
Ta misel je šinila Jožku v glavo. Vzame klobuk, in brž, brž je bil gori pod Zalogom. Res! Ena tro-bentica se mu že tako prijazno nasmehne, da se mu zdi škoda utrgati. Takoj dalje pa mu prikima napol razcvel zvonček, kot bi hotel reči: »Ce je za Ma-rijo, grem rad! Le utrgaj me!« Jožek utrga troben-tico in zvonček in počasi nabere še nekaj drugih nežnih pomladnih hčerk.
— 78 —
Pri nabiranju se je pa Jožek zarnudil. Treba je bilo vsak cvet iskati, ker trata še ni bila tako nasfosto
posejana s cveti, kakor božična potica s sladkimi rozinami. Ko je Jožek nabral droben šopek, je po-hitel z njim h kapelici in je okrasil podobo s prvim cvetjem, kakor je najbolje vedel in znal. Vselej, kadar je tako okrasil Marijino podobo, se mu je zdelo, da ga Mati božja gleda tako prijazno in lju-beznivo, kakor ne more najboljša zemeljska mati. Toda danes — danes — kaj je to? Ali sanja? Ma-rijin pogled je žalosten, očitajoč, karajoč! Hipoma mu je bilo jasno! Stisnilo mu je krčevito srce in zajokal bi bil . . . Pobral bi cvetice iz kapelice in vrgel bi jih proč . . . Takih cvetk, ki jih je nabrala nepokorščina, Marija ne mara!
Potrt in zbegan je odhitel domov. Ivanka je spala, kakor prej. Pravkar se je nasmehnila v spanju. Ootovo se ji je sanjalo, da se igra z angelci v nebesih.
Mati so se kmalu vrnili z moko iz mlina. Jožek jim je vse povedal in jih prosil odpuščanja. Mati so mu radi odpustili, ker so videli, da je Jožku žal. Se veseli so bili, da ga je Marija huje kaznovala z enim samim pogledom, kot bi ga mogli oni z najboljšo leskovko. Dovolili so mu pa tudi, da je smel iti še enkrat nabirat rožic za Marijo. Dobil jih je več kot prej in sveta Devica jih je z veseljem sprejela. Lju-beznivo je gledala nanj, ko jih je vtikal v porcela-
nasto posodico na njenem oltarju.
Jaroslav.