št. u „SLOVENKA" Str. 3 Ada Negri. Spisala Marica. Velecenjena naša sotrudnica gospa Danica mije pisala, kako je nek list očital „Slovenki'', da je sprejela v svoje predale obžalovanje, da nimamo še nobene Ade Negri.. Dostavlja še gospa D a n i c a, da se ne spominja da bi bila kaj tacega prinesla Slovenka... In kaj je, ali kaj bi bilo, ko bi to tudi res bilo v Slovenki ? Kdo je ta kAa. Negri, ki je nekaterim Slo- vencem že strašilo ? Imenujejo jo kakor neko strašilo oni, ki niso videli njenih del morda še od zunaj ne, samo zato, ker so slišali, da so jo imenovali drugi. Naše slovensko inteligentno ženstvo naj se nikar ne boji, da pojde v dno pekla, ako jo imenuje, tudi ne, ako jo čita in upam tudi' ne, ako jo tako uviižuje kakor jo uvažu- jem jaz... Ada Negri je še mlada, vendar je vzbudila že se svojim prvim delom .Fatalita" zanimanje in neobično pozornost našo. Še lepše je njeno drugo delo .Tempeste", katerega se je natisnilo v malo dneli 5 izdaj. ,Fatalita', njena prva zbirka pesmi, doživela je že sedmo izdajo in je pre- vedena na angleško, francosko, a na nemško jo je med drugimi prevajalci prevel sam — Pavel Hevse. Ni je revue na starem in novem svetu, ki bi ne bila govorila o tej pesnikinji. Genijalna pesnikinja se je rodila v Lodi, kjer je zvršila tudi tečaje učiteljske preparandije. Službovala je najprej v Motta Visconti, a po fenomenalnih uspehih svojega prvega dela .Fatalita" prešla je v Milan na nor- malko „Gaetana Agnesi". Oblečena je vodno priprosto se zlatim križcem na vratu, a iz vse njene osebe veje ponižnost in dobrota. Lani se je poročila, a nadejam se tudi jaz z Ita- lijani vred, da se ni s tem poslovila od literarnega dela, katerega se je lotila s tolikim vspehom in od katerega je užila toliko zaslužene slave. Zakaj naj bi bili Slovenci hudi na njo ? Radi nje- nih č 1 o v e ko 1 j u b n i h pesmi ? Oglejmo si nekatere iz dela .Tempeste" ! Prva pesem se glasi: ,,Tebi, mati!" kjer pravi, da se bojuje samo za njo in da samo za njo in po njej po- staja „divji hrast, katerega ne upogne veter". str. 4 ¦S D O V E N K A" Št. U V drugi pesmi vidimo žalostno selitev. Pesem pri- j čenja : Beda. — Stanarine niso plačali; — Revno pohištvo vrgli so jim na sredo ceste brez vsakega reda; dež moći voz, cunje ter gnjilo pohištvo. Poleg voza stopa suh de- lavec z upognjeno glavo, poleg njega joče žena, strgana žena z dvema otrokoma. Gredo nemirno, še sami ne vedo — kam. Sledi grozna slika „Požar v rudniku". Stotine in ' stotine ljudi pogine v rudniku in vendar, pravi pesniki- nja na konci, vendar postanejo otroci onih, ki so pogi- nili tako revno v osrčji zemlje, tudi rudokopi za slabo plačo, za malo kruha. Drug za drugim pojdejo v globino in kdo ve, ako ne zadenejo kedaj v temnih jamah, ob glasnih udarcih ob kosti svojih sorodnikov. Blagruje na koncu požar, ki je uničil strgano revno tvojo obleko in tvoj glad o-rudokop; blagruje požar, ki je provzročil, da so se za eno uro vsaj pomilovaje spo- mnili nesrečnikov oni, ki ne trpe, blagruje požar, ki je vničil trud in bol ter dal namesto tega mir in pokoj. Bla- gruje požar, ki kUče srečnežu : „Ostavi vesele dvorane, pojdi tija, odkri se, klekai na zemljo, kjer je umrl tvoj brat na delu in na plamenu! ;,; ¦ ¦ Ganljivo so tri kratke pesmi — ^rtve — to so : učiteljica, mati in zaročenka. Učiteljica pripravlja z udano potrpežljivostjo in lju- beznijo otroke za bodočnost... Y svoji sobi, mrzli kakor grob, ni vžila nobene sreče, ni sanjala veselih mladostnih sanj uboga in ne- znana deva. Leta ji teko enakomerno dalje, dalje... Na vijoličastih ustnah z medlimi očmi ugasne ji v fantaziranji zadnja beseda : ,,Otroci.... pazite otroci !...." Druga žrtev je mati udo\a, ki dela neprestano za svojo hčerko, za svoje edino dete, edino veselje. Prestala je zanjo vse muke, da ji je dala -kruha, uničevala je svoje življenje, da, kri bi ji dala iz svojih žil. Rastla je deklica kakor majnikova roža, rastla kakor kraljica pod toliko materno sladko ljubeznijo. A ta lepota in krasota je tako ugajala nekomu, da jo je odnesel se sabo daleč daleč za ljubico in ženo. Dež škropi na okno, kjer je v samotni sobi mati sama, tiha. Odpira ustni, kakor bi jo dušilo, v tem pa pomisli: Ali moja draga edinka je zdaj srečna... ter bla- goslavlja izginolo hčer... Tretja žrtev je zaročenka. Rekel je; „Gore in ocean naju morata ločiti, ali misli na me, ko bodem daleč od tod. Ćakajva ! Nikdar ne zabi ti mene, nikdar ne zabim jaz tebe, dasi daleč, bodeva vendar v mislih in željah blizo"... In čakala je ; minute, ure, meseci in leta, leta mrzla, ledena brez gorkega žarka in brez cvetja za njo šla so mimo njene deviške glave; a ko je obraz izgubil pomladni cvet, ko se je vsilila guba v mrtvo obličje njeno (večen dež izdolbi kamen) tedaj je prišel on nenadoma, kakor prikazen. Zastonj ! Njiju ustne niso iskale poljubov, ona je gledala njega — gospodarja, on njo — sužnjo ter iskal v tem mrtvilu — potez in oblik, katere je;ljubil nekdaj in stala sta potem s pogletlom oprtim v tla kakor dva hrasta, v katera je treščilo,, odprl se je med njima širok propad. .; Pretresujoča je ,,La figlia dell' aria" nbogo prodano dekle iz cirkusa, katere spretnost in nesrečno umetnost v plesanji na vrveh riše pesnikinja z grozovito živahno- stjo. V zadnjih dveh kiticah ji pa svetuje, naj po polju-- bi, nasmehih in cvetkah napravi začudeni množici grozno in poslednje veselje : Z visokega, kjer se vrtiš brezskrbno zgreši naj ti noga in ti padi ter si — razbij kosti. Sledi pesem : Brez dela. • Visoke, herkulove rasti, strgan, črn, išče si dela. Vprašuje že dva meseca in sedaj stoji že zopet pred ne- kimi vrati in prosi dela, saj ima pravi, železne roke. 0