Štev. 6.               Y Ljubljani, junija 1898.               Letnik I.                 ,   J^
Glasilo ,,Slovenskega čebelarskega društva"  ii^;j^>
za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko se sedežem y Ljubljani.                       i
>                    ¦—¦----------         M»——----------------
Urejuje Frančišek Rojina.
Izliaja po enkrat na mesec in se pošilja udom brezplačno.
Vsebina: Jan. Jurančič: Umetno satovje. — Radivoj Posavski: Pogovor pod lipo ali temeljni reki čebelarstva. — Fr Rojina: 0 naprednem čebelarstvu. - Fran Rovski: Razgled po slovanskem čebelarskem svetu. — Dopisi. — Raznoterosti. — Vprašanja in odgovori. — Listnica uredništva. — Inserat.
Umetno satovje.
I. Uvod.
Ako pogledamo nekoliko krog sebe, ter spoznavamo in razsojamo dan-današnje stališče človeškega življenja, vidimo, da človeški duh ne miruje, temveč drvi vedno naprej in hrepeni po novostih, iznajdbah in po večji po-polnosti. Tudi na čebelarskem polju je enako; trditi se sme, da so čebelarji v obče pravo, neumorno delavno, naprednjaško in misleče Ijudstvo. Čebelar, ki pregleda in poznava razmere čebelarske po daljnem svetu, vidi, koliko in koliko novotarij in iznajdeb pride dan za dnevom na svet; pa večina takih novotarij in sprva kričeče slavljenih reči gre navadno hitro po rojstvu pot minulosti: Kakor prišlo, tako prešlo. Koliko se po svetu izumi novih, samih ,,najboljšili" čebelnih panjev, koliko vsakovrstnega orodja m raznih priprav za čebelorejo, ki služijo le za to, da prinesejo izumitelju, oziroma prodajalcu kak vinarček v žep, čebelar jih pa rabi večinoma le za to, da svojo ,,shrambo za vse zavržene in nerabljive reči" bolj napolni. Dragi čebelar in začetnik v tej stroki, ne misli, da moraš imeti vse, kar vidiš ali o čem laskave pohvale bereš. Ne naročuj orodja in nobene reči, predno ne povprašaš prijatelja veščaka, ali je to ali uno dobro in potrebno ali ne. Zlasti ne naročuj lehkomiselno takih reči, koje se Ti dopadejo, če jih kje vidiš ali o njib slišiš, sam pa ne veš, ali jih kedaj potrebuješ ali ne.
-*¦« 42 iš<h-
Vedi, da te od daleč naročena reč vselej vara; vsakokrat boš pričakoval kaj boljšega in lepšega, kakor boš potem dobil, — ako Ti stvar že prej ni znana. Vendar o takih rečeh drugokrat obširneje, ako nam Bog da zdravje, da se zopet vidimo. Pojdimo zopet k našemu prejšnjemu predmetu „0 iz-najbah in novotarijah" nazaj!
Kakor smo že omenili, je cloveški duh vedno delaven, ter neprestano skuša, kaj dobrega in koristnega izumiti, vendar mu prepogostokrat spodleti. Marsikdo se trudi in si ubija glavo, žrtvuje čas, moči, denar i. t. d., ko se pa čuti dospevšega do namena, se sad njegovega truda slabo ali celo ne obnese; v kratkem času je zopet pozabljen. To je, kakor v čebelarskem poraenu, tudi v vseh drugih strokah; le malo iiovoiznajdenili reči je v res-nici toliko vrednih, kakor se hvalijo in priporočajo. Zato si pa naj omišljuje in naročuje novih reči vsak čebelar le iz stališča skušnje, prakse in p 01 r e b e.
Na polju čebelarskem iraamo ogromno ranožino takih novotarij, v kojih se sme reči, da bi bilo bolje, ko bi jih ne bilo; mnogo je tudi dobrih, ne-koliko celo koristnih in potrebnih. Med vsemi iznajdbami čebelarskimi so tri najiraenitnejše in največ vredne, namreč: Premakljivost satovja, izmetalnica in umetno satovje. Te tri iznajdbe so krona moder-nega čebelarstva; noben pametno misleč čebelar ne more tajiti njih neprecenljive koristi. Te tri reči segajo roka v roko, ter omogočijo oni velikanski napredek svetovne čebeloreje, kojega opazujemo v drugi polovici tekočega stoletja. Iznajditelji teh treli prekoristnih novosti tedaj so stebri umne, napredne čebeloreje. Govoriti hočemo tukaj le 0 uraetnem satovji, drugo prihranimo za prihodnjost.
____*____
---------w
Pogovor pod lipo ali temeljni reki čebelarstva.
(Sestavil Radivoj Posavski.) (Konec.)
Bilo je na jesen istega leta. Zopet najdemo svoje znance skupaj in sicer v čebelnjaku. Mojster Martin vodi svoja učenca (četudi nista nosila deških hlačic? nič ne de) od panja do panja, ter odpira skončnice, da bi radovedna soseda videla brezštevilne in močne čebelne polke (ljudstva). Tu soseda prav jasno izprevidita resničnost zlatega reka, in kako naravno je in brez primesi kakih ,,copernij", da ima Martin srečo, sama pa vedno ne-srečo pri čebelah. Vsaj je bilo tu v jednem ulju več čebel, nego pri njima v dveh do treh skupaj. Odhajajoč iz ulnjaka pravi Jurče: nMočni, in le raočni morajo torej biti panji", in Lipe: ,,To si bova prav dobro zapisala za ušesa!"
Oba: ,,Zdaj pa, dragi sosed, naju ima še do tretjega reka — ki mu praviš, da je iz iste kovine, kot petice, ki ti jih vsako leto čebele nanašajo v kopice."
Martin: ,,Saj res, takoj vama razodenem srebrno skrivnost čebe-larstva. Toda pojrao v sobico, tu pod lipo danes ni dobro biti."
—f-^3  43   M++-
In res ni bilo dobro. — Zakaj prijazno jesensko vreme se je spreme-nilo in naredilo čisto kislopusti obraz zimskega starca. Niti jedne bučelice ni videti zunaj; zarumeneli listi lipe so posuli tla in črnosivi oblaki so se podili nizko pod nebom; sneg je naletaval.
,,Danes čemo posnemati čebelice, ljuba soseda!" pra,vi Martin, ,,ter raje v sobi nadaljevati svoj uk. Zimovito vreme zunaj in srebrne snežene mačice se ravno vjemajo s srebrnim današnjim rekom, kajti ta ravno največ govori o čebelah po zimi. Toda predno pričnerao, vprašam vaju: ali nista morda vže pozabila, kar sta se dozdaj demantnega in zlatega naučila?" — In ko to oba zanikata, ter v dokaz Jurče prvi, Lipe pa drugi rek prav umljivo in jasno pove, odpre Martin knjigo in jima s potrebno razlago pre-čita tretji čarovni rek:
Po zimi čebelicam sever grozi, Jemljejo jim roparji mnogi življenje; Pa tudi trohlina, plesnoba in vlažnost, Šumenje, ropot in vsak hrup jih mori. Če zraka in hrane dovolj ne dobe, Ne morejo revice dolgo živeti, Če zimskega solnca jih grejejo žarki, Nič več ti pomladi po med ne hite. Ii vsi so sovražniki ljubih čebel, Zato pa odganjaj jih skrbno od panjev! Če storil boš to, potem delal boš umno: In vedi, da srečo boš vedno imel!
Ta rek imenujem srebrni, ker je po drugem zlatem reku glede na resničnost najvažnejši v čebelarstvu.
Brez rim se glasi ta rek tako-le: Ta je srečen in se zamore imenovati mojster-čebelar, kdor ume svoje čebele obvarovati vseh zimskih sovražnikov, ali kdor jih zna dobro prezimovati; namreč tako, da:
1. imajo notri do spomladi dovolj hrane, 2. so zavarovane proti naj-hujšemu mrazu; 3. imajo gorko, 4. kolikor moč mirno ležišče; 5. imajo dovolj svežega zraka in 6. so pred vsakovrstnimi umnimi in neumnimi (živali, ptice) uzmoviči zavarovane.
Opomba: 0 vseh teh in poprejšnjih točkah bo obravnaval in vnemal in grajal in hvalil naš list. Le Bog nam daj dosti navdušenih čebelarjev dopisovalcev; najpriprostejša dopisovalna roka iz gorskega zakotja nam bo draga in dobro došla, blagohotnih in naklonjenih podpornikov in vestnih naročnikov, pred vsem pa čebelarjev, ki se bodo po sprejetih naukih tudi ravnali v korist sebi, v procvit društvu in v čast Sloveniji. Bog daj!
------¦------
0 naprednem čebelarstvu.
(Priobčuje Fr. Rojina.)
V.
Je li čebelarjenje z amerikanskimi panji napredno ali ne, naj sodijo naši čebelarji iz sledečega pisma, ki sem ga prejel od skušenega čebelarja gosp. Gašp. Biziana iz Utika pri Št. Vidu nad Ljubljano:
6*
-*¦»   44   U*+-
,,0d prvega do zadnjega maja imel sem iz 16 araerikancev 48 rojev; dva starca nista dala trekovcev, a sta dva po štirikrat rojila. In kakšni izvrstni roji so! Jednega prvca sem vagal in je imel ±kg dobre vage, drujci so pa tudi tako veliki, da mi nihče ne verjame, da so to res drujci; manjše roje združujem. Imam še tudi 23 navadnih panjev, ki so mi dali tako slabe roje, da sem popolnoma zgubil veselje do njih, veliko mi jih pa celo rojilo ni. Sosedni čebelarji pravijo, da sem copernik — ti so prav takega kopita, kot smo brali o Lipetu in Jurčetu v članku ,,Pogovor pod lipo" — ker so mi čebele tako dobro porojile, a jaz vem, ko bi amerikancev ne imel, bi bilo tudi pri meni tako, kot drugod. Zatoraj Vas prosim, naznanite v ,,Čebelarja" kaj so domači in kaj so amerikanski panji."
Ker sem to pismo doslovno priobčil,*) se mi zdi nepotrebno, vrline teli panjev obširneje opisavati. Slavni Dzierzon je rekel pri neki priliki: ,,Kdor ima oči, naj vidi!" Pripomniti pa moram in čebelarje na to opozoriti, naj ne devajo v amerikanske panje majhnih rojev, kajti panji so veliki in majhen roj takega prostora ni v stanu primerno greti, ravno gorkota pa je važen pogoj za razvitek zalege, za proizvajanje voska in posebno za dobro prezimovanje. Najbrže bo menil kak čebelar, da bi bilo vendar škoda, dva ali tri drujce ali trekovce skupaj devati, ker ti bi posamezni gotovo več nabrali, kot če bi jih združil v jednega. To pa ni res, ker vaga lahko vsa-kemu dokaže, da trije rojčki po deset tisoč čebel nikoli toliko ne nabero, kot jeden roj s primeroma trideset tisoč čebelami. Tudi bo kdo dejal, da bi dobil iz unih treh malih prihodnjo spomlad več rojev, kot iz tega večjega, a pomisli naj, koliko bi moral pitati, da jih prezimi, med tem, ko bo večjemu lahko, če je letina količkaj dobra, medu odvzel. Res bo dobi] v ugodni spo-mladi več rojev, a ti bodo zopet majhni, ker ovca ne more imeti teleta. Umen gospodar glešta tam kjer je krme dovelj, mesto bravine, govejo ži-vino; čeravno število njegove goveje črede ni tako veliko, kot bi bilo lahko število ovčje črede, vendar ima večje dohodke, kot bi jih imel sicer. Goveji hlevi pa morajo biti tudi večji, kot ovčje staje, ravno tako morajo imeti veliki roji velike panje, kjer se potem lahko razvijejo v mogočne armade, na katere se vsak čebelar lahko zanese. Pustimo toraj naše navadne panje, četudi so nam še tako zelo pri srcu, in lotimo se na vsej črti, vsi čebelarji panjev s premakljivimi satniki velike mere; rabili bomo potem tudi lahko izmetalnico in umetno satovje, vsaj to troje je v resnici, — kot pravi stro-kovnjak g. Jurančič v uvodu svojega izbornega sestavka ,,Umetno satovje", — krona naprednega čebelarstva.
0 priliki obiska nekega čebelarskega tečaja v Turingiji sem v čebe-larskih zadevah pred kratkem prepotoval Nemčijo od osrčja pa celo gori do Baltiškega morja, in reči moram, da imamo še veliko storiti, predno borao dospeli v čebelarstvu tja, kot so čebelarji tam gori. Toda šlo bo gotovo; k dobri volji pomagala nam bo ugodna lega naših slovenskih krajev, vsaj lepših nisem videl nikjer drugod.
_____________pfa._____________
_________________________                                                                                 VF
*) Drugo tako ugodno poročilo o amerikanskih panjih je od gosp. Pavlina med našimi d opisi na drugem mestu tega lista.
Razgled po slovanskem čebelarskem svetu.
(Podaja Fran Rovski.)
Podajmo se za danes k bratom Hrvatom, da si ogledamo tamošnjega čebelarja, njegove nezgode in zgode, njegovo veselje in nevolje. Ker nam pa obilni roji ne pripuščajo zapustiti domačije in poromati v trojedino kra-ljevino, zato čujmo, kako piše očividec v ondotnem čebelarstvu. Pripoveduje pa: Hrvatski kmet neče čuti o kakem napredku v gospodarstvu ali v čebe-larstvu. Mnogi obiskavajo sicer moj čebelnjak in z dopadajenjem ogledujejo premakljivo delo, toda naj jim še tako razlagam, okvira se ne poprimejo. Pri ugodni krajevni legi bi imeli naši čebelarji lahko najmanj za 50 % več dobička. Hrv. čebelar se kaj malo briga za svoje čebelice. Eoj usadi, potem se pa ,,komandiraj" kakor veš in znaš do jeseni; zdaj pride kak krivonos žid, pokupi vse panjove po vasi na utež, je zažveplja, izreže med in vso vsebino uljev stlači v pripravljene sodove. Potem pa dober tek gospodinje na vaše pekarije oslajene s takim medom!
Grlavna napaka naših hrvatskih rojakov je ista kot pri nas : ,,premajhne ulje imajo". V te gre malo živali, malo živali pa veliko medu, to pa ne gre skupaj.
Vendar pa moramo z veseljem bilježiti, da se tudi pri Hrvatih obrača na bolje. Na to krepko upliva ,,Hrvatsko-slavonsko-pčelarsko društvo v Osi-jeku". Izdaja dobro urejen časopis ,,Hrvatska Pčela" pod uredništvom vrlega g. B. Penjiča šolskega vodje, ki vzdržuje list na vrhimcu čebelarske vede ter v prostonarodni besedi primerja prvotno, starohrvatsko čebelarjenje z onim, ki rabi okvirčke. Čebelarsko društvo dobiva od deželne vlade letnih 600 gld. podpore (subvencije). Ima tudi več čebelarskih podružnic, ki gredo svoji materi kot zveste hčere krepko na roko. Velik napredek hrv. čebelar-stvu pomenja lanski ukaz vlade, da se imajo pri vseh šolah napraviti šolski čebelnjaki; ta ukaz je zasluga ravno omenjenega dež. čeb. društva. V šolskih čebelnjakih imajo se upeljati 3 vrste panjev: navadni zvonu podobni slam-nati peharji, ki jim pravijo ,.košnice", potem leseni pokončni s premakljivim satjem ali z jedno besedo ,,dzierzonovani stojaki" in ,,amerikanci" po sostavu profesorja Živanoviča. Ti amerikanci se zadnja leta kaj močno širijo po Hrovaškem in Slavonskem, pa tudi v sosedne dežele Bosno in Hercegovino se jih pošlje na leto lepo število. Čebelarska knjiga ,,Amerikanka", ki sta jo popravila Živanovič in Penjič v drugi izdaji je med lnratskimi čebelarji in pri njih sosedih močno priljubljena.
------*------
Dopisi.
Iz Trnovega poleg Ljubljane. V ,,Slov. čebelarju" so se že parkrat pohvalno omenili moji močni amerikanski panji, zatoraj hočem nekoliko vec omeniti o svoji čebeloreji.
Popreje sem čebelaril z malimi okvirčki, ko sem pa videl pri Ameri-kancu Frank Bentonu  amerikanske  stojake,  napravil  sem   tudi sara nekaj
-**m 46 m<*-
takih. Ker sem imel poleg svoje hišice za večje število stojakov premalo prostora, sem jih spremenil v toliko, da jih postavljam lahko v čebelnjak jednega tik druzega. Naj bodo prepričani vsi čebelarji, ki še ne poznajo amerikanskih panjev, ali sploh panjev z okvirčki velike mere, da se le s temi more doseči popolen uspeh v čebelarstvu. Sam sem že mnogo poskušal, zatoraj lahko rečem, da se čebelarjenje z malo mero okvirčkov nikakor ne more primerjati z onim z veliko mero. Vsak, kdor bo pričel čebelariti, in sicer umno čebelariti s panjovi velike mere, ta bo gotovo delal tako, kot sem delal jaz — napravljal si bo namreč polagoma velikih panjev, in vanje vsajal iz majhnih panjev združene roje, in naposled bo irael namesto drobiža same močne panje, nad katerimi bo imel pač večje veselje in od njih tudi večji dobiček. Zdaj imam same amerikance; čez zimo sem jih pustil 55, ki so vsi dobro obstali. Kot sem že poročal, imel sem prvi roj 29. aprila, v maju sem jih dobil 98, v juniju se jih pa še nekaj nadejam. (Dopis je od 1. junija. Op. ured.)
Pa še nekaj moram omeniti. Kar čebelarim mi je napravila gnjiloba gotovo do tisoč goldinarjev škode. Kot je znano, imamo v Ljubljani več medarjev; nekateri ravnajo pri svojem delu previdno, da čebele ne morejo do raznih medenih zmesi, in tudi izpraznjene posode shranjujejo v zaprtih prostorih, drugi pa se ne menijo ne za prošnje, ne za grožnje čebelarjev iz bližnje okolice, ter puste, da ližejo čebele razno nesnago, ki jo nosijo v svojo pogubo domov. Letos sem zopet zapazil pri desetih panjih gnjilobo, dva sem že pregnal; treba bo vse pozornosti, da mi ta kuga ne uniči vseh čebel. Toda vsaka sila do vremena! Upam za trdno, da se bo našla pravica tudi za čebelarje, kajti če se ne naredi konec brezvestnemu početju prizadetih medarjev, potem je čebeloreja v bližini teh Ijudi — nemogoča.
Peter Pavlin, čebelar. ------*------
Raznoterosti.
Beli mak sredstvo proti čebelnemu piku. ,,Lotarinški kmetovalec" pri-naša pod gorenjim naslovom to-le vest: Čebelarji bi morali saditi več belega maka pred ulnjaki. Ako te je čebela pičila, vzemi glavico belega maka, naredi v njo zarezo in spusti na pičeno mesto nekoliko kapljic mlečnega soka. Bolečina takoj poneha in mesto ne oteče. Tudi sicer se beli mak, ki je lepa rastlina, priporoča čebelarjem, da ga sejejo.                           F. P.
Roj na jelki. Konec septembra pretečenega leta je našel neki čebelar v Stetinghausnu čebelni roj, ki se je bil naselil v vejevji majhne jelke in si tudi zgradil precej veliko satno palačo. Dasi so bile čebele deloma iz-postavljene vremenskim nezgodam, vendar ni bilo iz njih ponašanja videti, da bi se jim posebna krivica godila. Srečni najdec izkoplje drevo s kore-ninami ter je presadi na svoj čebelni vrt, kjer je vzbudil med čebelarskimi prijatelji in sosedi veliko občudovanja. Tudi razstavo je obiskal s zanimivim drevesom. Krog krone so deli tanjčico in prenašljivi čebelni stan je bil gotov.
Obnožna iz ,,Lipskega čeb. lista"; prinesel F. P.
-+*m 47 m**-
Za napredek v čebelarstvu je sledeči svfet, velepomenljiv. Kjer je vec čebelarjev blizu vkup, naj si napravijo malo družbo (kakih 5—6 čebelarjev za eno družbo zadostuje). Važno je to zato, ker z združenimi močmi lahko marsikaj napravijo in skusijo, kar bi vsak posamezen ne mogel. Eden glavnih uzrokov, zakaj čebelarstvo pri nas ne napreduje, je ta, da posamezen čebelar ne more naročiti novejših vrst panjev, ne metalnice za med in ne drugih potrebnih stvari, ker je to za jednega predrago. A če jih je 5 ali 6 ali tudi še kaj več v zvezi, potem zlože majhne deleže skupaj in kmalu vidijo uspeh. Pa morda bi kdo še naročil, a ne ve kje in za kako ceno. Več oči pa več vidi, več ljudi več ve. Zato prav toplo priporočamo take družbice. Zlasti opozarjamo na nove panje in na stroj za izmetavanje medu. Združite se in napredek bo tem večji!
Afriška čefoela v ozemlji divjih Kafrov in v slobodnih državah živi v votlih, drevesnih deblih (duplih), v zemeljskih luknjah in skalnih razpokah; je precej krotka, rumenosive barve in nekoliko manjša od naše. Ker v onih krajih ne poznajo zime, ampak mesto nje le šest tednov neprenehoma dežuje, zato afriška čebela leti skoro celo leto na pašo, tudi ni treba nič pitati in zimska zaloga medu je za žival brez pomena razven za 6 tednov. Tembolj se oblizuje s sladkirai pridelki domačin Culu-zamorec in Kafer, ki delajo iz medu, cvetnega prahu in zalege neko precej gnjusno pijačo, ki jo dobivajo s tem, da cel lonec zmesi stope nad ognjem. Evropejci misijonarji rede to čebelo v uljih, napravljenih iz neprodorne opeke; ta stanovanja so tako pro-storna, da obsegajo ljudstva s 40—50.000 muhami, poleg tega pa ima še dovolj prostora zalega.. Cena takega panju pa ni majhna od 15 do 20 gld. Zato pa tudi vrže tako ljudstvo vsako leto 15—20 gld. na medu in vosku. Evropejci dobivajo med s tem, da ga puste po solnčni gorkoti izkapljati iz satja.
Leta 1538 je veljal roj čebel 3 gld. Eavno tisto leto se je lahko kupilo za 45 gld. 5 krav, 2 vola in en voz. Jedna krava je veljala nekako 5 gld., toraj 3 krave 15 gld. Za teh 15 gld. se je kupilo 5 rojev. Lepi časi za čebelarje, ko se je za 5 rojev lahko kupilo 3 krave.
------*------
Vprašanja in odgovori.
Vprasanje 12. Pri nas je napala neka bolezen čebele, vsled katere je palo že precej panjev. Ali je te prikazni krivo dolgo deževanje in hladno vreme ali pa, kot nekateri menijo, to, da letajo čebele na razpokane črešnje? Kako nam je ravnati, da ohranimo čebele? (M. P. v S. Štajarsko.)
Odgovor: Čebele dobro napitajte in videli boste, da bodo takoj zdrave, kajti panji Vam padajo od lakote in gotovo niste našli v takem mrliču niti kaplje medu in najbrže tudi ne zalege v črvih, ker so v sili tudi to deloma použile, delema izmetale. Eazvita čebela potrebuje malo hrane, veliko več " pa jo potrebuje črv, dokler se ne zabubi. Čebele potrebujejo veliko množino medu,   cvetnega prahu in vode  za pripravljanje  redilnega soka.  Ako cel
-*«a 48 m»+-
teden ali pa še dalje dežuje, ni čuda, če použije toliko tisoc Črvov, ki noc in dan žr6, vso zalogo. Čuli smo že od veČ strani, da preti lakota, če se ne zboljša vreme. Črešnjev sok ne škodiije ne čebelam, ne zalegi.
Vprašanje 13. V nekaterih letih je pri nas obilno medene rose ali mane, na kateri imajo čebele dobro pašo. Prosim pojasnila, kaj je raedena rosa in kako nastane ? (J. F. iz 0.)
Odgovor: Medeno roso ali mano proizvajajo neke vrste listnih uši, ki so tako majlme, da se jih s prostim očesom komaj opazi. Povečalno steklo pokaže, da imajo te male uši na zgornji strani zadka dve cevkci, iz katerih se cedi v neskončno majhnih kapljicah neka sladka tekočina. Ako je vreme gorko, se razmnože te vrste uši v taki meri, da pada od njih oni sladki sok, kot rosa po listju. Čebele ližejo to medeno roso in jo nanosijo v vročih poletjih v velikih množinah. Ta vrsta medu je sicer najslabejša, vendar sme biti vsak čebelar zadovoljen, če ga obilno pridela.
Listnica uredništva.
Gospod A. P. v L. (Štajersko): Črno ajdo, ki je veliko bolj medena kot siva, dobite lahko pri posestniku g. Aljančiču na Hudem pri Tržiču. — Gosp. F. K. 70: V slovenščini žal nimamo obširnega dela 0 čebelarstvu. Nekaj naukov podaja Čenaetovo »Umno čebelar-stvo«, ki se dobi pri c. kr. kmet družbi v Ljubljani za 40 kr. izvod. Zelo bogato je nemško čeb. slovstvo. Priporočamo Vam >KIaus, der Bienenvater aus Bohmen«, spisal J. Oettl, ki se dobi pri nemškem čeb. drušivu v Pragi. Tam se dobi tudi prav dobra Witzgallova čebelarska knjiga >Bienenzucht« in »Immenleben — Imkerlust« od Gerstunga. — Gosp. 0. F. v Š. v Rožni dolini: Kar želite vedeti, posnamete lahko iz članka »0 naprednem čebelarstvu< v tej številki. — Gosp. F. K. na V.: V prihodnjem listu zveste 0 čebelarskem tečaju kaj več-
Udnina in reklamacije naj se blagoizvolijo pošiljati, ker je g. Rado Germovnik odšel iz Ljubljane, čast. g. Frančišku Mekincu, duhovniku v pokoju, cesta Mestni log št. 8, Trnovo, Ljubljana, dopisi in Članki za list pa uredniku ,,Slov. čebelarja" Frančišku Rojini, učitelju v Šmartnem pod Šmaruo goro, pošto Št. Vid pri Ljubljani.
|                         Prvi češki čebelarski zavod                         )
j Vaclava Žvarca v Kolči {
š                 (pošta in postaja proge Praško-Duchcovska Kolec, Češko.)                 h
M     Priporoča česke normalne dvo- in trinadstropne ulje, Dzierzonov dvojček, amerikanski    h
m     ulj Langstrothov, češki ulj ,,Kapucin", slamnati valjar z nastavkom, metalnice za dva    ^
2     in štiri okvirčke, topilnike za vosek, valjaste in kovinske stroje za izdelovanje umetnih    r
™     medsten, medstene, čebelarske kape in druge čebelarske potrebščine. — Žive čebele    P
%     pošilja domače, kranjske, slavonske, laške in stepne. Med in vosek. Koledarje češko-    P
š     slovanskih čebelarjev za 1. 1894 do 1   1898, samozaložba.   Čebekrske liste in spise.    p
M                               Cenilc zastonj in franJco. — Izvoz v dežele slovanske.                             fc
m                                        WGr' Lastno izdelovanje. "*Pd                                       k
Odgovorni urednik Avgust Pucihar. — Lastnik >SIovensko čebelarsko društvo«.
Tiskajo Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.