545
Mrtev? Ne, brat, dragi brat junak! Dokler stoji Senj, dokler poljubuje /Idrija vznožje hrvaškega Pri-morja, dokler bo pela burja po tej kamniti lepoti in ljubljeni bedi, dokler bo zibalo morje ribiški čoln, bo živel Juriša Senjanin!
Lete galebi . . . Tiho, gladko je morje. Ziblje dragega sina, mu poje: Spavaj, branitelj /Idrije, spa-vaj, dokler ne kliče vila raz slovanske gore, dokler ne vstane veliki dan! . . .
Buči morje, šumi burja. Ljuba je Senjaninu taka pesem. Na goratih valovih se vozi, kliče vile, vpra-
šuje,  mar ne vstaja še dan slovanskemu rodu? . . . Večno živi, Juriša Senjanin!
Čuj, Zora! Je to bučanje morja? Ne . . . To je Jurišev glas, to je klic vile z Velebita: Vrni se po-tolažena v Brinj, Zora — ni še minila senjska slava, senjsko junaštvo. Odide Nemec — nov rod junakov bo branil Adrijine bregove ... Vzgajaj sinove, Zora, vzgajaj potomce Jurišu Senjaninu . . . Nenasiten preži drzni tujec na Adrijo. Stoj na straži, vila z Velebita, Učke, Triglava! Vzgajaj sinove, Zora, da stoje junaki v borbi za moč in svobodo Jugoslavije — za /Idrijo!...
Drobljanci.
Zložil Anton Medved.
Ne more imeti poguma, kdor nima samozavesti, a v samozavesti razuma, kako je lahko opresti!
10.
Zaljubljene ve golobice, ki velo si lišpate lice, umeten nadevate kras — kaj čudo — poslednji je čas. Previjate se kot jegulje in' proste lovite metulje, nastavljate sladek jim med nasmehov, pogledov, besed. A le potrpite še mrvo, da ti se metulji najprvo prirodnih lepot napijo, napreden se vam ujemo. Potem bodo dobri možički, pohlevni ob svojem polički
spominov prežvekali med, prenašali ploho besed.
11.
Ah, greha je na svetu dosti!
In kdo povsem s sveta odslovi ga?
Nebroj hiti z načelom v gosti:
»meso hudiču, Bogu kosti"
in „boljše drži ga kot lovi ga!"
12.
Na pragu se ščeperi in laja in zaganja pes, ko jo drugam umeri, krotak je in ponižen ves. Doma popeva in se veri, da je Slovenec, rnarsikteri, a ko potegne' tuji veter, počasi sleče suknjo narodno in zataji svoj rod, kot Peter Gospoda je — celo pred babnico.
[       OQoooonO(%XX)OOdtXXX%X)      J
Slovo.
Zložil Anton Medved.
Mehko mi tako je v duši . . . jeli radost, jeli bol? Lahko bi se kakor dete pol smejal in jokal pol.
Pa saj ni tako le meni, saj je vsakemu tako, kdor od burkaste mladosti resno rad bi vzel slovo.