SVOBODNA SLOVENIIA LETO (ANO) LXVI (60) • STEV. (N°) 15 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 26 de abril - 26. aprila 2007 KARIKATURA RESNIČNOSTI Rupel je zaključil potovanje MARJAN POGAČNIK. (Sled'^!^^ cla^'ek jie izS'el v zad^^^ Si^'^^^lk^ Druz^^'e. K'^-r problematika sovpada z našo, arg^^^^nsko, ga objavljamo v p-re^islek bralcev) Ste morda kdaj prišli na misel, da bi se za nekaj tednov skupaj s skupino drugih ljudi, ki bi jih nekdo izbral po posebnem ključu, zaprli v neko posebej v ta namen zgrajeno hišo in ne bi imeli več stikov s svetom, vsako vašo besedo in dejanje, od spalnice do stranišča in kopalnice, pa bi s pomočjo televizijskih kamer in mikrofonov lahko po internetu in v televizijski oddaji spremljal, kdor bi si želel? Morda sodite med tiste, ki vam je ideja, da bi dejavno sodelovali v tovrstnih televizijskih šovih, povsem tuja, od časa do časa pa vendarle sedete za televizijo in si pogledate kak prizor iz Big Brotherja (pri nas Gran hermano, op. ur.), kakor se imenuje zadnji resničnostni šov, ki je za drugimi državami dosegel tudi Slovenijo (in seveda Argentino, op. ur.). Lahko bi se takšnim pojavom sodobne medijske ,,kulture" izognili v širokem loku, jih poskušali odmisliti in jim ne naslajati dodatne publicitete. Vendar bi to pomenilo zatiskanje oči pred današnjo medijsko stvarnostjo, ki sooblikuje današnji svet, predvsem mlajših generacij in jih zaznamuje s pogledom na življenje, ki je kristjanu tuj. Eden izmed razlogov, zakaj tovrstne oddaje pritegujejo gledalce, je verjetno ta, da se v njih gledalci lahko poistovetijo z nastopajočimi. V njih namreč nastopajo čisto običajni ljudje, podobni vsakomur izmed nas, ki niso poklicni igralci in ki se spontano odzivajo, oddaje pa tudi nimajo vnaprejšnjega scenarija. Vendar pa je ,,resničnost" teh šovov le navidezna. V običajnem življenju bi namreč težko našli na kupu toliko ljudi s tako izrazitimi, posebnimi značajskimi lastnostmi, kot jih najdemo v resničnostnih šovih. Sodelujoče s pomočjo psihologov posebej skrbno izberejo, tako da ti prihajajo med seboj v izrazite konflikte. Cilj oddaj, ki s tem postanejo karikatura resničnosti, je predvsem dramatičnost in s tem gledanost, pri čemer merijo na to, da bodo v ,,prime time", torej ob najbolj gledanih terminih, ko mlajših običajno ni pred zasloni, pritegnili prav njih. Gledanost pa zagotavlja večji oglaševalski prihodek in zaslužek s poslanimi SMS-i. V oddaji z gledalci, zlasti mlajšimi, tržno manipulirajo tudi tako, da delajo reklamo za izdelke, ki se pojavljajo v oddaji. (Komercialna) televizija - in resničnostni šovi so tipičen primer - ne le, da izgublja na kakovosti le zaradi iskanja gledanosti (in zaslužka) za vsako ceno, marveč vsiljuje vsebinsko praznino in oblikuje gledalčev pogled na svet in njegovo vrednostno lestvico. Ne bi bilo sicer razumno pretirano poudarjati medijskega vpliva na občinstvo, ker ima ta vendarle svoje meje, vendar pa ne moremo povsem mimo vpliva še zlasti na otroke, ki teže ločujejo med fikcijo in resničnostjo. Med problematičnimi vzorci, ki jih vnašajo takšne oddaje in ob katerih nam postane nelagodno, je na prvem mestu, da kot nekaj običajnega prikazujejo medčloveške odnose, ki ne temeljijo na spoštovanju, marveč na pretvarjanju, osvajanju, agresivnosti in tekmovalnosti. Tako vzbujajo vtis, da v življenju ni prostora za pristna čustva: če hočeš uspeti, se moraš za vsako ceno vsiliti in pretanjeno pohoditi druge. Oddaje z razkazovanjem posameznikov, ki imajo, kot ugotavljajo psihologi, izrazite ekshibicionistične poteze, v nas prebujajo vojeristične nagibe in rahljajo prepričanje, da drug drugemu ne moremo biti povsem prosojni in da ima zasebno in intimno življenje nekatere meje. Kot meni francoski psihoanalitik Tony Anatrella, tovrstni ekshibicionizem uničuje človeške vire spolnosti. Nič nenavadnega ni, da v takšno oddajo kot udeleženko povabijo striptizeto, ki se že na samem začetku do konca razgali ^ Ko je v Big Brotherju Nina, ena izmed nastopajočih, med oddajo v živo vesoljni Sloveniji - vpričo moža, ki je sedel v studiu - razkrila, da ima ljubimca in da z možem vztraja skupaj zgolj zaradi otroka, se profesionalni komentatorji, ki jih ustvarjalci oddaje vabijo v studio, da bi presojali dogajanje, do Nininega ravnanja sploh niso kritično opredelili. Oddaja je tako izzvenela s tihim sporočilom, da so tovrstni ,,svobodni" odnosi danes pač nekaj sprejemljivega. Vprašanje, kako bi (bo) na takšne mamine izjave in ravnanje nekoč gledal otrok, je ostalo nedotaknjeno. Seveda je v resničnostnih šovih vrsto povsem prijetnih in nedolžnih prizorov, ob katerih se lahko sprostimo, nasploh pa se ni mogoče izogniti vtisu, da nam v zrcalu kažejo sliko našega sveta z najbolj neprijaznimi odtenki. Takšne oddaje kličejo po svobodnejšem odnosu do medijev in, če si tako oddajo ogledajo otroci, pogovoru z njimi in medijski vzgoji. Pred kristjane pa postavljajo vabilo k ustvarjalnosti in k temu, da bi na družbeno in medijsko praznino odgovorili z iskanjem osebne duhovne globine, v kateri bodo laže prepoznali luknjičavost nekaterih propagiranih medijskih in drugih izdelkov ter uvideli, da je življenje preveč dragoceno, da bi ga zapravljali za tako slabo ,,zabavo". Zunanji minister Dimitrij Rupel je bil v nadaljevanju turneje po Latinski Ameriki na delovnem obisku v Čilu. Osrednja tema pogovorov so bile priprave na slovensko predsedovanje Evropski uniji v prvi polovici leta 2008, med katerim bo v Peruju potekal vrh EU-Latinska Amerika in Kari-bi. Rupel je imel na programu srečanji z namestnikom čilskega zunanjega ministra Albertom van Klavernom Storkom ter podpredsednikom države in notranjim ministrom Belisariom Velas-com Barahonom. V Čile je minister prispel iz Argentine, kjer živi močna slovenska skupnost. Tudi v Čilu živijo Slovenci, po ocenah kakih 300, ki so se priselili iz ekonomskih razlogov pred in po drugi svetovni vojni. Slovenski predstavniki so na prvi uradni obisk v Latinsko Ameriko potovali prav v Čile, in sicer leta 1994, ko je državo obiskal tedanji zunanji minister Alojz Peterle. Republika Čile s 16 milijoni prebivalcev ima najbolj odprto gospodarstvo v Latinski Ameriki. Dvostranska blagovna menjava je sicer skromna in je lani znašala slabih 13 milijonov dolarjev. Evropska unija ima s Čilom sklenjen pridružitveni sporazum. V Čilu je marca lani predsedniški položaj zasedla Michele Bachelet. Nekdanja ministrica za zdravje iz vrst socialistov je tako postala prva ženska na čelu te države. Rupel je dvodnevne pogovore v Peruju posvetil pripravam na srečanje med voditelji Evropske unije in Latinske Amerike in Karibov, ki bo med slovenskim predsedovanjem EU maja 2008 v Limi. Strani sta obljubili, da bosta storili vse, da bo srečanje uspešno. ,,Tako Peru kot Slovenija sta državi, ki resno jem-ljeta svoje mednarodne obligacije. Mi zdaj prvič predsedujemo EU in zato se bomo še bolj potrudili, kot bi se sicer, da bi ta konferenca uspela," je povedal Rupel. Prvi dan obiska se je Rupel sestal s perujskim premierom Jor-gejem de Castillo, ministrom za industrijo Rafaelom Reyom in predsednikom kongresnega odbora za zunanje zadeve Victorjem Rolandom Souso Huanambalom. Slovenija sicer za pripravo vrha računa na pomoč drugih držav. Ker v Peruju nima veleposlaništva, je dogovorjena s Francijo, da bo v času predsedovanja slovenska delegacija tesno sodelovala s francosko misijo, je pojasnil Rupel. Francija in Portugalska, ki bosta EU predsedovali za oziroma pred Slovenijo, ,,sta tisti dve državi, s katerima bomo najtesneje sodelovali. Sicer pa konferenc ne organizira Slovenija, ampak Evropska unija, to pa pomeni, da bomo imeli pomoč 26 držav," je dodal. Kot je še povedal Rupel, sta s premierom govorila tudi o odnosih med Slovenijo in Perujem. Perujskega sogovornika je posebej zanimala možnost sodelovanja z Luko Koper. Dvostranska blagovna menjava je sicer skromna in je lani znašala 1,4 milijona evrov. Peru je Slovenijo priznal 14. marca 1992. Rupel se je v sredo sestal s perujskim zunanjim ministrom Jo-sejem Antoniom Garcio Belaun-dejem. Podpisal je tudi memorandum o sodelovanju med zunanji- ma ministrstvoma in sporazum med vladama o odpravi vizumov za imetnike diplomatskih potnih listov. Belaundeju je tudi predal kopijo poverilnih pisem slovenski veleposlanik v Peruju s sedežem v Buenos Airesu Avguštin Vivod. Slovenija ima v Latinski Ameriki veleposlaništvo samo v Argentini, ki je pristojno še za Brazilijo, Čile, Urugvaj in Paragvaj. Iz Peruja je Rupel odpotoval v Dominikansko republiko, kjer so potekala dvodnevna srečanja med Evropsko unijo in državami Latinske Amerike. Tam se je med drugim sestal s kolegi iz Dominikanske republike, Bolivije, Paragvaja, Ekvadorja in Mehike. Sestanki so bili posvečeni možnim temam vrha EU-Latinska Amerika, ki bo med predsedovanjem Slovenije EU prihodnje leto v Peruju. Kot je povedal Rupel, srečanja v Santu Domingu ,,veliko prispevajo k boljšemu poznavanju latin-skoameriške problematike" in od kolegov je dobil ,,zelo uporabne ideje, kako strukturirati dnevni red" vrha v Limi. Mehiška zunanja ministrica Patricia Cantellano je povedala, da je za Mehiko poleg podnebnih sprememb in energetske varnosti pomembna tudi tema migracij. Glede sodelovanja Mehike in Slovenije pa je Cantellanova, nekdanja mehiška veleposlanica v Sloveniji s sedežem na Dunaju, menila, da lahko državi razvijeta še boljše trgovinske odnose, saj imata za to dobro politično osnovo. Mehika je sicer druga najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije v Latinski Ameriki. HrvaŠka odobrila nakup nepremičnine prvemu Slovencu Potem ko je hrvaška vlada v skladu z načelom vzajemnosti konec marca odprla hrvaški trg nepremičnin za slovenske državljane, je hrvaško pravosodno ministrstvo dalo soglasje prvemu državljanu Slovenije za nakup nepremičnine na Hrvaškem, je potrdil pomočnik hrvaške pravosodne ministrice, Boris Koketi. Slovenski državljani lahko pridobijo soglasje za nakup nepremičnin na Hrvaškem v skladu z Zakonom o lastništvu in drugih stvarnih pravicah. V skladu z zakonom pravna ali fizična oseba, če je zavrnjena, ne more vložiti iste zahteve v naslednjih petih letih od dneva, ko je vložila prvo zahtevo, je še povedal Koketi. Do potrditve vzajemnosti, ki jo je Zagreb potrdil, potem ko je Slovenija junija lani sprejela zakon o priznavanju vzajemnosti, je Hrvaška zavrnila vse zahteve slovenskih državljanov zaradi omejitev v slovenski zakonodaji. S kakšno hitrostjo bodo sedaj rešene slovenske zahteve sicer ni mogoče napovedati, saj zahteve obravnavajo posamično. Hrvaška je Slovenijo z noto obvestila, da je v skladu z načelom vzajemnosti pripravljena slovenskim državljanom omogočiti nakup nepremičnin na Hrvaškem pod enakimi pogoji, pod katerimi lahko hrvaški državljani kupujejo nepremičnine v Sloveniji. S tem je Hrvaška izpolnila obveznost, ki izhaja iz njenega pogajalskega procesa in sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju med EU in Hrvaško. S slednjim se je Hrvaška zavezala, da bo sprostila trg nepremičnin za članice EU. Brezpogojno ali delno načelo vzajemnosti je tako doslej uredila z 22 članicami EU, tako kot s približno 20 drugimi državami. Skupaj pa podala več kot 6000 soglasij za nakup nepremičnin, so potrdili na hrvaškem pravosodnem ministrstvu. Slovenski veleposlanik v Zagrebu Milan Adamič Orožen je medtem v pogovoru za zagrebški Radio 101 dejal, da je Slovenija doslej odobrila nakup nepremičnin trem hrvaškim državljanom od skupno 17 zahtev. Slovenski zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v EU na nepremičninah sicer določa, da fizične in pravne osebe države kandidatke za članstvo v EU lahko pridobijo to lastninsko pravico, če obstaja vzajemnost, ki se ugotavlja v skladu z zakonom o ugotavljanju vzajemnosti. Vzajemnost pa je podana, če slovenski državljan ali pravna oseba s sedežem v Sloveniji lahko v državi tujca pridobi lastninsko pravico na nepremičninah pod enakimi ali podobnimi pogoji, kot to velja za tujca. BERI^ NOVA DVORANA V RAMOSU .....3 KRIŽEV POT V MENDOZI..............3 KAJ SO TO „SKOVANKE"..............4 NARNIA JE NA SOČI......................4 Diskriminacija avstrijske pošte IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI Na Koroškem so se spet pojavili primeri, da avstrijska pošta ni dostavila pošiljk, na katerih je bil naslov napisan s slovenskim imenom kraja. Tako je poštni uslužbenec na dopisnici prečrtal ime Celovec in jo dal vrniti odpošiljateljici, čeprav sta bila zapisana tako ustrezna poštna številka kot ime ulice v nemščini. Zaradi dvojezičnega zapisa imena mesta Celovec je bila zavrnjena tudi pošiljka, namenjena predsedniku Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Matevžu Grilcu. Na omenjeni dopisnici je neznani poštni uslužbenec v Celovcu krepko prečrtal slovensko ime Celovec ter pripisal nemško ime Klagenfurt s komentarjem ,,tako kot že tisoč let", obenem pa je dopisnico dal vrniti odpošiljateljici. Na pošiljki predsedniku NSKS Grilcu, šlo je sicer za slovenski tednik Novice, pa je neznanega poštnega uslužbenca očitno zmotilo le dejstvo, da je bilo poleg nemškega imena ulice in kraja pripisano še slovensko krajevno ime. Tudi ta pošiljka je bila zato vrnjena odpošiljatelju. Kot opozarja podpredsednik NSKS Rudi Vouk v izjavi za javnost, pri tem naj ne bi šlo le za osamljene primere. Tako naj bi pred nedavnim pošiljka s pravilno zapisanim naslovom za kraj Apače na avstrijskem Koroškem, opremljena z veljavno poštno številko in dvojezično zapisanim imenom pristojne pošte v Galiciji, najprej potovala v Apače v Sloveniji. Slovenska pošta je pošiljko nato vrnila odpošiljatelju. Družba GIS pa se je branila upoštevati dvojezični naslov za uradno dvojezično priznani kraj Čirkovče, ker ni mogla jamčiti, da bi avstrijska pošta pošiljke s tako zapisanim naslovom dostavljala. Kot meni Vouk, so pri avstrijski pošti očitno ,,osebe, ki bijejo privatni obrambni boj proti slovenskim krajevnim oznakam". Ti primeri, ki naj bi bili ,,le vrh ledene gore", po Voukovi oceni pomenijo „vsakodnevno diskriminacijo". TONE MIZERIT VTISI IZ SLOVENIJE Romanje v Medjugorje (1) Ja, spet na romanju. A to pot ni bilo peš romanje; peljali smo se z avtobusom daleč na jug. Da ne bi mislili, da hodim samo na romanja, da sem kak romarski fundamentalist. Tako pač nanese, da se človek poda na pot ne iz turističnega užitka, ampak z nekim drugačnim vzgibom. Kaj je to - Medžugorje? Kaj je tam? Edita vozi avtobuse. Prepeljala je že na tisoče kilometrov in številne potnike, med njimi tudi kar nekaj RASTi in gledaliških skupin iz Argentine. Ko sem zvedel, da vozi tudi romarje v Medžugorje, sem se priporočil, naj mi sporoči, kdaj bi bila taka prilika. Prilika je bila že lansko leto, proti koncu jeseni, a ni bilo ,,ekspres" romanje konec tedna, zato sva se zmenila za naslednje leto. In prilika se je ponudila sredi aprila, ko smo doma bili v polnih pripravah na drugačen projekt. Kaj sedaj? Vzemi ali pusti! In sva z Mirjam vzela. Bo že kako s božjo pomočjo. Pa saj greva romat! V soboto ob tri četrt na štiri sva se vkrcala na udoben avtobus na parkirišču pod rakovniško cerkvijo. Nekako polovica ga je bila že zasedenega, potem je še precej potnikov vstopilo v Grosupljem. Naprej pa vem le to, kar so pripovedovali drugi: da se je napolnil še v Črnomlju. Zmanjkalo me je in sem zaspal. Prebudil sem se šele v Vinici, na mejnem prehodu, ko je hrvaški policaj hotel videti naše dokumente. Ja, mejo smo prestopili pri Vinici, ki je najbližji mejni prehod in tudi ugodna smer. Kmalu smo stopili na odlično avtocesto in se po njej peljali mimo Ogulina, Otočaca, Novigrada, Zadarja, Šibenika do višine Splita. Tam nismo zapustili avtoceste, ampak nas je avtocesta zapustila: ni je več, v smeri proti Dubrovniku jo šele gradi- jo. Potem je šlo po navadni cesti proti Sinju, zavili na desno v Brnazah, naprej skozi Trilj, Cista Provo, Imotski do hrvaško-bosanske meje Donji Vin-jani/Gorica. Na zadnjem delu smo srečali Ljubuški in končno - ob enih popoldne - Medžugorje. Vsega skupaj je kakih 550 kilometrov. Izbrana pot je - po zemljevidu sodeč - najkrajša, od letnega časa pa je odvisno, če je tudi najhitrejša. Lahko se odpravite po avtocesti, po navadni cesti, po obalni ... V poletnem času se po avtocesti vali na tisoče avtomobilov, na stotisoče morja in dalmatinskih plaž željnih ljudi in je vožnja kar mučna. Poseben lijak je dolg enopasovni predor, ki povzroča zastoje, slabo voljo in zamudno vožnjo. A mi smo se lahko vozili brez vsega tega in uživali lep sončen dan, naravo in romarsko vzdušje. (Dalje prihodnjič) GB Tolmačev za slovenščino premalo Za uveljavljanje slovenskih imen Slovenščina bo med predsedovanjem Slovenije EU v prvi polovici prihodnjega leta ,,tretji delovni jezik" unije, zaradi česar bo potrebnih dovolj tolmačev za slovenski jezik. Generalni direktor generalnega direktorata Evropske komisije za tolmačenje Marco Benedetti je v pogovoru pojasnil, da je spričo dejstva, da slovenščino govori malo ljudi, napredek pri usposabljanju ustreznega števila tolmačev „nekoliko počasen". ,,Trenutno imamo le pol tega, kar bi potrebovali," je opozoril. Na vprašanje, ali bo Slovenija med predsedovanjem uniji lahko zagotovila dovolj tolmačev, je Benedetti odgovoril, da je to odvisno tudi od ambicij države. ,,Zagotovo jih ne bo dovolj, da bi na vseh sestankih imeli tolmačenje v in iz slovenščine, bi pa lahko veliko naredili s pravilnim izborom prioritet in terminov srečanj, da se ne bodo prekrivala med seboj," je menil. ,,Upam, da bo to zadovoljivo za prvo predsedovanje Slovenije," je dodal. Za zagotovitev cilja usposobiti 80 polno zaposlenih tolmačev za slovenščino bo potrebnih osem do deset let, je ocenil Benedetti. Kot glavna problema pri Slovencih, ki zadevata tolmačenje, pa je izpostavil njihovo majhno število in dejstvo, da številni niso pripravljeni priti v Bruselj in tam živeti nekaj časa. S pridružitvijo Romunije in Bolgarije je Evropska unija s 1. januarjem letos postala bogatejša še za dva uradna jezika, uradni status pa je z novim letom v skla-du s sporazumom iz junija 2005 pridobila tudi irščina ali irska gel-ščina, tako da jezikovna družina EU zdaj šteje 23 uradnih jezikov. „Irščina je povsem druga zgodba," poudarja Benedetti. Ta jezik namreč govori razmeroma malo ljudi, usposobljenih konferenčnih tolmačev pa za irščino praktično ni. „Trudimo se pomagati pri usposabljanju tolmačev za irščino oz. irsko gelščino, vendar pa gre za počasen proces, saj je zelo malo potencialnih kandidatov. Vendar pa se trudimo in daje-mo vse od sebe," je zatrdil. Pojasnil je, da je že možno organizirati tolmačenje irščine za nekatera srečanja, vendar pa je za to treba vedeti nekaj mesecev vnaprej. Glede specializiranosti tolmačev pa je Benedetti povedal, da bi bilo spričo dejstva, da so teme srečanj vse bolj tehnične in vse bolj specializirane, idealno, da bi za vsako vrsto srečanj imeli specializirane tolmače, a to glede na njihovo število ni mogoče. Tako morajo biti tolmači pripravljeni delati na vseh vrstah srečanj. Temeljnega pomena pri tem pa je, poudarja Benedetti, da tolmači pravočasno dobijo gradivo srečanja, da se lahko nanj pripravijo ali da jih organizatorji pred srečanjem seznanijo s tematikami, kar je za zdaj tudi edina rešitev. Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), ena od krovnih organizacij slovenske manjšine v Italiji, je nedavno s finančno podporo dežele Furlanije-Julijske krajine (FJK) izdala brošuro z naslovom Pravica do imena in priimka. Gre za priročnik za uveljavljanje izvorne oblike slovenskih imen in priimkov, ki so jih italijanske oblasti v obdobju fašizma v veliki večini poitali-jančile. Publikacija je nastala v okviru širšega projekta SKGZ, katerega cilj je ovrednotenje slovenskega jezika. V uvodu priročnika, ki ga je uredila absolventka na tržaški pravni fakulteti Marjetica Moži-na, je zapisana ugotovitev, da se v zadnjem času čedalje več pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji odloča za ponovno pridobitev izvorne slovenske oblike imena in priimka, s čimer se želijo rešiti zadrege, v kateri se znajdejo v družbi, kjer jih Slovenci poznajo z enim imenom, Italijani pa z drugim. Po odobritvi zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji iz leta 2001 je tudi postopek mnogo enostavnejši in brezplačen. Priročnik je tako nastal z namenom, da strnjeno povzame osnove pravnih virov, ki zagotavljajo vsakemu državljanu neodtujljivo pravico do svojega imena in priimka v izvorni obliki. Zato želi nuditi pregled nad zakonskimi določili, ki urejajo postopke za udejanjanje te pravice in ponazoriti postopek s praktičnimi napotki in primeri. V brošuri so najprej navedena mednarodna, evropska in italijanska določila, ki jamčijo pravico do izvornega imena in priimka. Dalje so orisani postopki, ki so potrebni za vrnitev imen oziroma priimkov v prvotno obliko, ter praktični napotki (med drugim so objavljene tudi kopije obrazcev prošenj, omenjeni pa so tudi vsi potrebni dokumenti, ki jih je treba priložiti k prošnji). Publikacija nudi tudi več informacij, kaj mora pripadnik manjšine narediti, ko prejme odlok o vrnitvi imena oziroma priimka v prvotno obliko, saj mora o tem obvestiti celo vrsto uradov in ustanov ter posodobiti vse svoje osebne dokumente. Bližina volitev se vedno bolj opaža tudi v razvoju vsakdanjih problemov argentinske družbe. Vse stvari bolj vidno, vse bolj močno odmevajo v javnosti. In ker problemov ne manjka, odmevi kar preplavljajo našo vsakdanjost. Kaj je Skanska? O tej zadevi je bilo že toliko pisanja in govorjenja, a v javnosti lahko zaznamo precejšno nepoznanje. Skanska je švedsko podjetje, ki gradi povečavo severnega plinovoda. Zadnje čase pa je zašla v težave in jo sodno raziskujejo. Prvi sum je, da je bila izbrana za to delo zaradi močne podkupnine (govori se o 17 milijonih pesov); druga obtožba pa je, da je podjetje pred davčno ustanovo predstavilo ponarejena potrdila, s čimer je znatno znižala davčne prispevke. Kot posledica sodne raziskave je doslej v zaporu ena sama oseba. A okoli te je nastala polemika, ker ga je sodnik prestavil iz federalnega zapora v policijskega. Kot razlog je navedel varnost aretiranega funkcionarja. Vlada je navalila na sodnika, opozicija pa na vlado. Zakaj? To je prvi resni in skoraj dokazani primer velekorupcije v Kirch-nerjevi dobi. Če je zanj kriva vlada (nekateri trdijo, da je denar prišel v najvišje vladne kroge), je zelo hudo; če je zadeva le med privatniki (kot trdijo v podjetju) ni tudi hudo, ker govori o nepazljivosti in naivnosti vlade. Da je bila mera težav polna, pa je odločitev, pod katero sodno območje spada ta primer, prišla v roke zbornice, s katero vlada polemizira v zadevi postopka proti vojaškim oficirjem v dobi protigverilske vojne. Kako se bo zadeva končala ni jasno, a da je vladi neprijetna in da jo muči na pragu volitev, o tem ni dvoma. Razni odstotki. V teh tednih potekajo tudi pogajanja med sindikati in delodajalci v zadevi povišanja plač. Kot lansko leto, je tudi sedaj vlada nakazala nek ,,strop", katerega naj bi povišice ne presegle. Predpisanih 16,5 procentov so pri dogovoru spoštovali močni sindikati kot na primer bančnih uslužbencev, plastične industrije, gradbenih delavcev in drugih. Zapletlo pa se je že pri kovinski industriji, kjer je sindikat zahteval 19%. Končni udarec vladni strategiji pa so zadali prevozniki (camioneros), ki so dosegli 25%. Razvpiti sindikalist Hugo Moyano naj bi bil eden zaveznikov vlade, a to pot je pognal vodo na svoj mlin. Vlada je sicer vztrajno trdila, da je bil podpisan dogovor za 16,5 % zvišanje plač. Podjetniki pa so razložili, da je sindikat poleg tega zahteval (in dosegel) še druge ugodnosti, ki skupaj poženejo zvišanje na 25%. Ker vemo kakšen odmev ima vsako povišanje v transportu na celotno verigo cen, si lahko mislimo, da se bo inflacija kmalu razcvetela. Ko že govorimo o inflaciji. Vladni zavod za statistike je v polni krizi. Po zadnjih aferah glede povišanja cen in po odstopu (ali odstavitvi) skoraj celotnega vodstva, pa še sindikalnem konfliktu z zaposlenimi, nihče več ne verjame v uradne številke. Da vsaj nekoliko pomiri duhove in ustanovi povrne zaupanje, je vlada na čelo Zavoda imenovala dva strokovnjaka. To samo po sebi stvari ne bo uredilo, a je prvi korak po pravi poti in eden prvih umikov vlade s te ofenzive kontrole številk za vsako ceno. Nobena ekonomija namreč ne more delovati resno, če so številke stanja zlagane. To je kot če bi pri bolniku zapisovali nižjo vročino, čeprav toplomer kaže nevarnost. Na papirju bo vse v redu, bolnik pa v zadnjih vzdihlja-jih. Poleg tega je od ugotovitve inflacije odvisen razvoj gospodarstva, v Argentini pa je to še ojačeno, ker je velik del bonov zunanjega dolga navezan na inflacijo: ena točka razlike pomeni za državo letno tisoče milijonov dolarjev. Tukaj je potreben red — za vsako ceno. Kruta kampanja. V prestolnici se je že razbesnela volilna kampanja za mestno vodstvo. Sporazum med sedanjim županom Te-lermanom in Eliso Carrio 3a je zmešal štrene marsikomu, zlasti vladi. Njen kandidat vzgojni minister Daniel Filmus je po vseh ugotovitvah padel na tretje mesto in od tam ne vidi izhoda. Doslej ga je javno, jasno in odločno podpiral predsednik Kirchner. Ga bo še naprej, če bo tudi v teku prihodnjih tednov razvidno, da mu ni pomoči? Kirchner se je že enkrat tako opekel in sicer v Misionesu, ko je podpiral guvernerja Roviro v poizkusu ponovnega mandata. Se bo izpostavil v glavnem mestu, ki je vedno kazalo smer političnemu življenju v državi? Se ne boji, da bi mu zmagoviti (ali pa še hujše, poraženi) Teler-man odtegnil svoje glasove, ko bo šlo za predsedniške volitve? A ne samo vlada, tudi opozicija, konkretno pred-sedniški kandidat Lav-agna, čakajo na izid mestnih volitev. Ena njegovih strategij je povzročiti spremembe v vladnih načrtih. Kar zadeva province Buenos Aires hoče izriniti s kandidatnega mesta podpredsednika Sciolija, ki uživa velik ugled. Argument je stvaren: zakonsko Scioli ne izpolnjuje pogojev, da bi mogel biti kandidat v provinci. Če ga sodišče ne potrdi, bo za vlado hud udarec. Če ga pa potrdi, bo škandal prav tako odmeven in škodljiv. SLOVENCI V ARGENTINI SLOMŠKOV DOM Dvorana Matevža Potočnika - tako je poimenoval odbor Doma prenovljeno dvorano, v soboto 14. aprila. Slovesnost odprtja je bila na letni članski večerji, združeni s kulturnim programom: slikarsko razstavo slikarke Andreje Dolinar Hrovat in pevskim nastopom mešanega in otroškega zbora. oplemeniteni z ljubeznijo, dajejo tudi svoje sadove. Dvorana, ki so jo prenovljeno ta večer odprli, je še en dokaz za to. Posebna priznanja za prenovitvena dela so prejeli: gradbeni odbor - inž. Miha Podržaj, Jože Šmalc in Franci Urbančič, gospodar Aleksander Kastelic in predsednik Marko Selan. Razigrano razpoloženje so ustvarili pevke in pevci otroškega in mešanega zbora pod vodstvom Marcela Brula. Zapeli so: Preljubo veselje, oj kje si doma?, Na Koroškem, Cigajnar, Rožmarin, Meglica, Love of my life in El menu. Otvoritvena vožnja Živahno podajanje in veseli z dvigalom obrazi so z zadnjo pesmijo^ kar vabili k pogrnjeni mizi. Oba zbora sta skupaj še zapela Šumijo gozdovi domači in Mi smo pa tu doma. Zbora sta bila deležna navdušenega odobravanja, prav tako pianistka Mirjam Klemenc, zborovodja pa še posebnega priznanja in zahvale. Članska večerja je bila tudi primerna priložnost za sprejem tistih, ki se želijo delavno vključiti med članstvo Doma. Odbor je sklenil letos tudi dati priznanje graditeljem slovenske skupnosti, vidnim posameznikom, ki pa predstavljajo toliko in Pogled na prenovljeno dvorano Slavje se je ob veliki udeležbi odvijalo najprej v preddverju, kjer je dobil novo častno mesto Žerovnikov lesorez Slomška, z blagoslovom dvigala župnika Francija Cukjatija, v navzočnosti botre Slomškovega doma Katice Košir Potočnik, nekdanjega predsednika in častnega člana Hermana Zupana, predsednika Markota Selana in podpredsednice prof. Nede Vesel Dolenc, ki je uvedla slavje in vodila program večera. S krstno vožnjo z dvigalom v dvorano so skozi s trobojnico in napisom okrašen vhod vstopili v Dvorano Matevža Potočnika. Blagoslov dvorane in novih zastav župnika Francija Cukjatija pa je pospremil udeležence v bogato okrašeno dvorano, ki je žarela v vsem sijaju, ,,a giorno". Prof. Neda Vesel Dolenc je nato podala oris osebnosti Matevža Potočnika in utemeljitev sklepa o poimenovanju (glej zapis posebej), vdovi Katici Košir Potočnik pa je izročila šopek cvetja. Navzoča je bila v velikem številu tudi ostala družina: sin in hčerke ter vnuki in vnukinje. V njih imenu je spregovorila Potočnikova Lučka in izrazila hvaležnost družine za spomin na njihovega očeta in za priznanje njegovemu delu. Predsednik Doma Marko Selan je z vzpodbudnimi besedami orisal delo v Domu na različnih poljih. Skupni napori, G. Franci Cukjati blagoslavlja obnovljeno dvorano toliko idealistov, ki s svojim delom na najrazličnejših področjih ohranjajo slovensko življenje v Argentini: Alenka Prijatelj Schiffrer (slovenska šola in organizacije), Marjan Hribar (slovenska šola in srednješolski tečaj), Stanko Snoj (ilustrator, slikar, scenograf, urednik) in Karel Svetlin (sodelovanje pri dušnem pastirstvu). Družabno razpoloženje pri pogrnjenih mizah je vabilo goste, da so raztegnili vesel večer v zgodnje jutro. G. Herman Zupan, ga. Katica Košir Potočnik in predsednik Marko Selan Zbor med nastopom Matevž Potočnik Bil je dolgoletni predsednik in častni član Slomškovega doma. Gospod Matevž se je rodil ob koncu prve svetovne vojne (14. septembra 1918 v Stari Loki pri Škofji Loki), zato je bil ob začetku druge svetovne vojne v najlepših letih. Če je njegova generacija trpela zaradi pomanjkanja in pos edic prve vojne, je v drugi svetovni vojni krvavela in umirala na frontah pa še v revoluciji. Fantje iz te generacije prejšnjega stoletja so največ pretrpeli. Gospod Matevž se je rodil v družini osmih otrok. Očetova invalidska pokojnina je bila skromna, zato ni čudno, če je življenje kovalo gospoda Matevža prav od detinskih let. Komaj je dorasel, se je šel učit za mizarja: začela so se težka vajeniška in pomočniška leta pa še služenje vojaškega roka v stari jugoslovanski vojski. Med vojno in revolucijo pa je bil večkrat v skrajni življenjski nevarnosti. Da ni bil ubit, je gotovo zaradi uslišanih molitev njegove matere. Ko je v loških zaporih kot vrnjeni domobranec vsak dan pod udarci in v lakoti pričakoval konca, se je zaobljubil Mariji, da bo na križpotju pod Crngrobom postavil znamenje, če se reši. Marija ga je rešila in sprejela njegovo zaobljubo, ki pa jo je mogel izpolniti na drug način. Pot ga je pripeljala v Argentino in tu je postavil dva križa: enega v Zavetišču škofa Rožmana in drugega v Slomškovem domu. Pa ne samo to. Bil je tudi eden od tistih petih, ki so šli med rojake v ramoški okolici nabirat denar: treba je zgraditi Dom za naše otroke, za nas! Pozneje srečujemo ime Matevža Potočnika povsod: od nakupa prve parcele do dodatnega nakupa stare stavbe. Srečujemo ga v vseh odborih, najraje je bil gospodar. Nato so prišli tisti nepozabni zimski večeri v starem Domu ob toplem kaminu (Bog ne daj, da bi kdaj manjkali odpadki lesa, to je bila njegova skrb!) in tam je gospod Matevž razlagal, kaj in kako bi bilo treba še dograditi. Zrasla je nova stavba, gospodu Matevžu pa se je uresničila skrita želja (prav na dnu srca jo je nosil), postal je predsednik Slomškovega doma. Koliko ur dela, skritega, koliko denarne pomoči, skrite, in končno koliko ljubezni, tudi skrite, bi lahko omenili v tistih letih na račun gospoda Matevža. Vse je bilo skrito, le sadovi njegovega dela ne. Bili so vidni in priznani in zato je bil imenovan za častnega člana Slomškovega doma. Prav je, da omenimo še eno njegovo značilnost. Na zunaj trd Gorenjec, ki ga je kovalo trdo življenje in neusmiljena usoda vojaka in begunca, v srcu pa tako rahločuten in nežen! Kdor ga je videl saditi slovenske nageljne, tega ne bo nikoli pozabil. Ko je pri 65 letih začutil prve znake krute bolezni, se je umaknil. Po dveh operacijah je pred šestnajstimi leti začel resno bolehati in za veliko noč je šel zadnjikrat v Slomškov dom, za slovo. Po tistem je nastopil gospod Matevž kalvarijsko pot, 19. decembra 1991 je prišel na vrh. In takrat se je Življenje z veliko začetnico zanj šele začelo. MENDOZA Živi križev pot v Mendozi ,,Oh, Gospod Jezus! Prišel sem, da prehodim pot, ki si jo s križem prehodil za naše zveličanje. Hočem premišljevati o tvojem trpljenju, imeti sočutje s teboj in se ti zahvaliti. Pošlji mi bolečino zaradi mojih grehov in pomagaj mi, da te ne bom nikoli več žalil. Devica Marija, ti, ki si spremljala svojega Sina do njegove smrti na križu, pomagaj mi, da bom z vnemo in pobožnostjo sodeloval pri tem križevem potu. Amen". S to molitvijo se je na veliki petek po obredu začel živi Križev pot po iniciativi in izvedbi mendoške mladine. Pred štirinajstimi postajami, kot uvod v njegovo trpljenje, so bila še mučna doživetja Jezusovega osamljenja: dogodki na Oljski gori pred pasijonom, Judeževa izdaja, obsodba Velikega zbora in pa Petrova trikratna zatajitev. Sledili so prizori pri vseh postajah križe-vega pota, med katerimi smo vsi navzoči sodelovali z molitvijo. Igralci so se dostojanstveno vživeli v ves potek trpljenja in smrti našega Zveličarja. Dva napovedovalca sta razlagala pomen vsake postaje in med razlago so se nam vtisnili sledeči stavki: ,,Bog podira iz prestolov mogočne in uničuje prevzetnost ošabnih, zato je v miru in tišini sprejel krivično obsodbo Pilata". ,,Oh, Gospod, naj se zgodi ne moja ampak tvoja volja!" ,,Če kdo hoče iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj!" ,,On je padel pod križ, da reši nas, ki padamo pod težo greha". ,,Hčere jeruza- lemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!" ,,Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" ,,Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" „Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju!" ,,Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" ,,Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!" ,,Žena, glej, tvoj sin! - Glej, tvoja mati" in „Dopolnjeno je". Po vsaki od zadnjih treh postaj je pevski zbor pod vodstvom Diega Bosqueta zapel najprej Gallusovo Ecce quomodo moritur iustus, nato Hribarjevo Žalostna Mati božja in na končno Mozartov Ave verum corpus. Zamisel mladih z uprizoritvijo tega Križe-vega pota, ni imela samo namena ustvariti gledališko predstavo Jezusovega trpljenja in smrti, temveč tudi aktivno vključiti vse občestvo v pasijon in so to dosegli, ko so nam dali priložnost sodelovanja z molitvami, pesmimi in možnostmi za sočutja z resničnimi udeleženci drame, ki se je dogajala pred več kot dva tisoč leti in se še vedno ponavlja. Igrali so: Jezusa - Avguštin Šmon, Marijo - Zofija Štumberger, Marijo Magdaleno -Nadja Llanos, Janeza - Friderik Šmon, Juda -Marjan Šmon, Andreja - Pavle Nemanič, Petra - Tomaž Bajda, Simona iz Cirene -Leonard Bajda, Poncija Pilata - Nikolaj Žu-mer, Kaifo - Emilijan Nemanič, Barabo -Sebastjan Bajda, pričo - Nikolaj Nemanič, dekle pri velikem duhovniku - Romina Arri-goni, Astrid Llanos in Martina Šmon, vojake - Erik Nemanič, Robert Plath in Ivan Hirschegger, jeruzalemske žene - Gizela Žu-mer, Monika Bajda in Daniela Trovetti, razbojnika - Friderik in Nikolaj Štumberger, Veroniko - Laura Godoy, ljudstvo - German Nemanič. Glasbo je izbrala in vodila Barbara Bajda, luči Jože Štirn, napovedovalca sta bila Celeste Pavoni in Vladko Žumer, režiral je Boris Bajda. Miha Bajda LEKTURICE ZGODBE IZ NARNIJE Take in drugačne skovanke Pravljični" most čez Sočo VERA BREZNIKAR PODRŽAJ S čim vam bomo pa tokrat postregli? S skovankami. Na vrsti so špangleščina, frangleščina, nemgleščina, globgleščina, slongleščina. Teh izrazov ne najdemo v slovarju, ker so to novejše skovanke, ki so nastale zaradi novih jezikovnih pojavov. Kar mirno lahko še dodamo tu pod Južnim križem skovano slovežanščino. Gre za fenomen, ki ga posamezna jezikovna skupnost doživi ob stiku z drugim jezikom. Iz navedenih primerov je razvidno, kako močan vpliv ima angleščina. Kako je nastala špangleščina? Rodila ga je špansko govoreča skupnost ob stiku z angleščino. Novi jezik je največkrat uporabljen na mehiško-ameriški meji, na Floridi in v New Yorku. Pogost je tudi v Panami, kjer je posledica skoraj stoletne ameriške uprave nad panamskim prekopom. Sam izraz se je pojavil med letoma 1965 in 1970. Uradni slovar špangleščine je izšel že leta 1998, Ilan Stavans, ki velja za njenega strokovnjaka, pa je izjavil: ,,Smo na prelomnici, ko bo špangleščino treba sprejeti kot svoj jezik". Predlani smo to na lektoratu prebrali v članku „Špangleščina: Livin'la vida loca". Ob zanimivem besedilu iz revije Vikend se je začela debata o slongleščini ali mešanici slovenščine in angleščine. „Slovenci uradne slongleščine, kot smo jo poimenovali mi, še nimamo, smo pa na nekaterih inter-netnih forumih našli angleško-slo-venske stavke, ob katerih bi ostrmela marsikakšna babica," je v članku zapisala Mateja Košir. Svoja razmišljanja o tem jezikovnem pojavu smo strnili v sestavek z naslovom: Ali bo „slongleščina" izpodrinila slovenščino? Štartali bomo s pesmijo Besede Franceta Papeža. ,,Vsaka resnična beseda ima srce ..." Super je začel svojo pesem zdomski pesnik. Vsaka beseda, vsak jezik ima srce. Vsak izmed okoli 6000 jezikov, ki jih trenutno govorimo na našem planetu, ima srce. Vsako bije in utriplje drugače. Tudi slovensko. „Slovenske besede - / dobili smo jih na vasi in v mestu, / nabrali po poljih / in ob potokih, / kot rože," nadaljuje pesnik. Ful lepa primerjava! Jezik je kot roža: raste, se razvija, cveti, diši, se množi. Da pa roža lepo uspeva, je treba zanjo skrbeti, jo zalivati in jo skrbno negovati. Prav tako je treba ravnati z jezikom. Slovenske besede so žive, rastejo, se plodijo. A so prav zaradi živosti podvržene tudi nevarnostim. ,,Res, nekaj smo jih po mnogih letih izgubili / in so ovenele / ali so jih spodrinile tuje," ugotavlja pesnik. Slovenska beseda se je oblikovala pred mnogimi leti. Slovenski jezik se je razvil iz pras-lovanske narečne osnove nekako po 8. stoletju. V Brižinskih spomenikih (okrog leta 1000) je že krepko zarisan. Leta 1550 sta izšli prvi slovenski knjigi, ki ju je sestavil protestantski duhovnik Primož Trubar in osnoval slovenski knjižni jezik. Slovenska beseda je prehodila že dolgo pot, posejano s cvetjem in trnjem. V različnih zgodovinskih trenutkih je bila zelo ogrožena, grozili so ji tuji jeziki. Nekateri pa pravijo, da jezik lahko ogroža samo samega sebe. Nekatere besede smo izgubili, druge so izpodrinile tuje. Danes opažamo, da so tujke predvsem angleški izrazi. Ko govorimo o slovenskem jeziku, moramo imeti pred očmi, da ta jezik ni enak za vse Slovence. Razlike v njem so odvisne zlasti od tega, kje je kdo rojen in komu je namenjeno sporočilo, v kakšni vlogi nastopa in ali govori ali piše. Te različne socialne in funkcijske zvrsti jezika pogojujejo tudi uporabo tujk. Slongleščina ali slonglish je nova roža, ki je zrasla na slovenskem jezikovnem polju. Zakaj? Vpliv svetovnega jezika, računalniški jezik, globalizacija, moda so možni odgovori. Sprašujemo pa se, ali bo novozaraščena rastlina zadušila domačo in jo popolnoma izpodrinila. Don't worry, „vendar so nam dali naši ljudje / toliko na pot, / da smo preskrbljeni do konca," zagotavlja pesnik. Pliz, ne delajmo iz muhe slona. Slonglish je le muhast pojav! Lesen ,,pravljični" most čez reko Sočo v bližini Bovca, kjer bo v drugi polovici junija oziroma začetku julija snemali prizore za film Princ Kaspijan, drugi del ameriških otroških filmov Zgodbe iz Nar-nije, bo gradilo ajdovsko Primorje. Pogodbo za 60 metrov dolg in sedem metrov širok most, ki mora biti do 15. junija zgrajen izključno iz smrekovih hlodov, so podpisali pred dnevi, graditi pa ga bodo začeli v kratkem, so danes sporočili iz Primorja. Čeprav so v zadnjem času zgradili celo vrsto tehnološko raznovrstnih in zahtevnih viaduktov in mostov, predstavlja filmski most čez Sočo za ajdovske gradbince svojevrsten izziv, saj gre za kopijo znamenitega antičnega Cezarjevega mostu čez reko Ren v Nemčiji, so pojasnili v Primorju. Leseni most, ki ga bodo postavili v bližini sotočja Soče in Gljuna, bo moral med drugim zdržati obremenitve galopa petdesetih jezdecev, saj se bo filmska zgodba razpletla prav na mostu čez smaragdno reko. Kljub temu, da si bodo gradbeniki pomagali s sodobnimi tehničnimi sredstvi, bo pri končni obdelavi mostu potrebnega veliko ročnega dela, ker zagotavljajo, da bodo po koncu snemanja most podrli in celotno območje ob Soči vrnili v prvotno stanje. 60-članska filmska ekipa na čelu z oskarjevcema režiserjem Andrewom Adamsonom in Philipom Steuerjem - med ustvarjalci filma je sicer kar sedem dobitnikov oskarjev - se je konec marca že mudila na Bovškem in bila navdušena nad naravnimi lepotami Posočja. Poleg prizorov ob Soči, bodo snemali tudi prizore v gozdu, je tedaj pojasnil Steuer. V Bovcu bodo snemali dva tedna, na sceni bo okoli 400 igralcev in statistov, skoraj še enkrat toliko pa bo članov filmske ekipe in pomožnega osebja. Predhodnica, ki bo štela okoli 100 članov, med drugim pa bo pripravila prizorišča, bo v Posočje prišla že maja, je še povedal. Princ Kaspijan, ki nastaja pod okriljem Caspian Productions, ki predstavlja studie Walt Disney in Walden Media, je sicer nadaljevanje prvega dela otroškega filma Zgodbe iz Narnije. Prve kadre so februarja že posneli na Novi Zelandiji, trenutno pa ekipa ustvarja v filmskih študijih v Pragi, kjer bodo do sredi poletja posneli tudi zaključne prizore filma. Princ Kaspijan bo v svetovne kinodvorane prišel 16. maja prihodnje leto, po Steuerjevih pričakovanjih pa naj bi zaslužil toliko kot prvi del Zgodb iz Narnije, ki je iztržil okoli 50 milijonov dolarjev. G. JOŽE RAZMIŠLJA Življenje Je ena največjih naravnih dobrin, ki smo jih prejeli od Boga. On je hotel, da živimo, da smo in da obstojamo. Tako kot On, je hotel, da živimo tudi mi. Pa ne samo to, da živimo na tem svetu, ampak je to življenje predokus in preddvor večnosti. Ker je On večen in neminljiv, je hotel, da smo Mu, ne samo podobni v tem, ampak celo enaki. Ustvarjeni smo za večno srečo, za Njega samega in za neminljivost. V tem je vsa veličina človeka. Tako nas sam Bog ceni. Temu se ne čudimo, saj nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. In to prav gotovo velja tudi za naše trajanje v večnosti. In to za vse ljudi brez izjeme. Tam je naš končni namen in tam je naše uresničenje. Pri Bogu. Zaman je iskati sreče drugod in v ustvarjenih pridobitvah človeštva. Človek je božja stvar. Lastnik našega življenja pa je samo Bog. Starši so samo njegovi posredovalci in božji sodelavci. Zato je prav, da na to večkrat mislimo. Na noben način ne smejo oni razpolagati ne s svojim življenjem in ne z otrokovim. Vsi smo dolžni svoje in tuje življenje spoštovati, pravilno ceniti in zanj skrbeti. Nihče ni lastnik svojega življenje in telesa. Ni res, da je žena lastnica svojega telesa in da sme o njem in kar se v njej dogaja, odločati. Moderen izraz, ki je lepši, pa ne pove celote in še manj krutosti umora, kot na primer splav ali abort, je prekinjene nosečnosti, ki pa ima iste posledice. Človeka zapelje v nov svet, v katerem ni vse tako hudo in se sliši lepše, ker besede vsega ne povedo. Ne razpolagamo s svojim in še manj s tujim življenjem. Vsako življenje je božji dar in kot takega ga moramo vzeti. Z darovi mora biti človek zelo previden. Posebno še z božjimi. Tega daru ne smemo po nepotrebnem izpostavljati v nevarnost. Ne naravnega in še manj nadnaravnega značaja. Odgovornost je velika in račun ne bo preveč lahek. Za življenje moramo skrbeti. Zato nam je Bog dal tudi sposobnosti. Sv. Pavel pravi: kdor ne dela, naj tudi ne je. Ne smemo biti drugim v nadlego. V bolezni pa naj bomo deležni dobrote drugih ljudi, ki nam pomagajo. Z življenjem ne moremo in ne smemo razpolagati po svoji volji, ker ni naše in nam je dano od Boga. Ne smemo si ga vzeti, ne krajšati in ne slabiti z modernimi sredstvi, kot so mamila in droge. Tudi to je proti peti^božji zapovedi. Življenje naroda spada v isto poglavje. Mi smo narod. Slovenci po svetu in naši potomci. Tako kot smo dolžni skrbeti za svoje življenje, imamo isto dolžnost tudi do naroda. Odgovorni smo za njegovo usodo, za njegov obstoj, za njegov jezik, kulturo in tako dalje. Bodimo za svoje, tuje in narodovo življenje čuječi in hvaležni Bogu in za njegov dobrobit čim več napravimo. HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI^ Dolenjska - Srednji pas VI Če gremo iz Novega mesta proti vzhodu pridemo v Šentjernej - 1400 prebivalcev, upravno in gospodarsko središče okolja, s tovarno pohištva, elektronskih elementov in opreme. Župnija s cerkvijo je bila prvič omenjena 1249. V preteklosti so bili tu mlini, usnjarne in razvita lončarska obrt, s simbolom petelina. Kot značilna obrtniška stavba se je ohranila Recljeva gostilna. Kmetje so se ukvarjali tudi s konjerejo, prirejali so konjske dirke, ki so v zadnjih desetletjih postale tradicionalna prireditev v tem kraju, tako kot blagoslov konj na sv. Štefana v bližnji Dolenji Stara vasi. Cerkev sv Jerneja je bila večkrat prezi-dana in preoblikovana. V tem kraju je vsakoletno srečanje slovenskih oktetov. Južno od Šentjerneja stoji Kartuzija Ple-terje - samostan Sv. Trojice. Samostan ima razgibano zgodovino: Leta 1407 ga je ustanovil Celjski grof Herman II. Leta 1471 so ga Turki razdejali, menihi so ga na novo pozidali in utrdili, tako da je kljuboval nadaljnjim napadom. Še sedaj je obdan s 3 m visokim in 2.800 m dolgim obzidjem. Med leti 1595-1773 so bili v njem jezuiti, ko so ta red ukinili je bil podržavljen, potem je prišel v zasebno last in začel razpadati. Od leta 1899 je zopet v rokah kartuzijancev. Najstarejši ohranjeni del samostana je značilna gotska enoladijska cerkev Svete Trojice. Zanimive so v stene vzidane reso-nančne lončene posode - štimanice, ki dajejo prostoru izredno akustičnost. V samostanu je bogata knjižnica in likovna zbirka. Za obiskovalce je odprta zbirka Dolenjskega muzeja o samostanu in okolici. Posebnost so izdelki iz jajčnih lupin. Menihi proizvajajo znano pletersko sli-vovko, posebno je pa cenjeno žganje s hruško v steklenici. Kostanjevica na Krki - 750 prebivalcev, eno najmanjših in najstarejših mest na Slovenskem. Kraj je spomeniško zavarovan. Mestno jedro, z dvema vzporednima ulicama se je razvilo v zaokroženi vijugi reke Krke, v srednjem veku so skopali kanal, tako da je mesto ostalo na otoku. Kraj je naseljen že od prazgodovine naprej, kot pričajo številne arheološke izkopanine in ima tudi pestro zgodovino: od 11. stoletja je bilo tu fevdalno središče grofov Spanheimov in njihovo vojaško oporišče na meji s Hrvaško. Kot mesto se prvič omenja leta 1252. Večkrat je menjalo lastnike: Ceški kralj Otokar II, goriški škofje, Celjski grofje, nazadnje Habsburžani. Turki so mesto večkrat napadli, leta 1563 sta jih pred mestom premagala Herbert Turjaški in Ivan Lenkovič. Med slovensko-hrvaškim kmečkim uporom so bili kmetje leta 1573 tu poraženi. Župnijska cerkev sv. Jakoba se omenja že 1228, bila je večkrat prenovljena. Ohranjena ladja, z dvema romanskima portaloma (portal = poudarjeno oblikovan vhod), spadata med najkvalitetnejše kamnite spomenike v Sloveniji. V središču naselja pa stoji cerkev sv. Miklavža, ki jo je leta 1931 poslikal domači umetnik Jože Gorjup (1907-32). V bližini je Kostanjeviški grad, nekdanji cistercijanski samostan, iz 1234. V njem se je ohranila triladijska cerkev Marijinega oznanjenja, z gotsko notranjostjo in baročnim pročeljem in stolpom. V samostanu je tudi največje arkadno dvorišče na Slovenskem. Med 2. sv. vojno so bila poslopja poškodovana, sedaj so delno obnovljena. V gradu je Galerija Božidar Jakac, z deli znanih slovenskih umetnikov in starih mojstrov iz Kartuzije Pleterje. Okoli gradu je stalna razstava kipov na prostem, imenovana Forma viva, z deli iz hrastovine domačih in tujih kiparjev. Nedaleč proč je Kostanjeviška jama -tudi Studena jama. „Kapniška dvorana" v njej je opremljena za turizem. V tem okolju raste Krakovski gozd - poraščen s tudi do 300 let starimi hrasti. V njem je pomembno ptičje območje z okoli 40 vrstami ptičev, ki tu gnezdijo. Proti Hrvaški se razprostira med dolino Krke na severu in Karlovško kotlino na jugu, gorovje Gorjanci. Po najvišjem slemenu s Trdinovim vrhom (1178 m, hrvaško Sv. Gera) poteka meja med Slovenijo in Hrvaško. Na pobočju so revne kmetije in vinogradi, na severnem delu tudi dva pragozdna rezervata. Na Trdinovem vrhu je oddajnik Televizije Slovenija. Zbral in priredil Franci Markež NOVICE IZ SLOVENIJE PISALI SMO PRED 50 LETI MANJ BREZPOSELNIH Stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji je februarja znašala 8,4 odstotka, kar je za 0,3 odstotne točke manj kot januarja. Stopnja anketne brezposelnosti, ki se izračunava po metodologiji Mednarodne organizacije za delo (ILO) in jo državni statistični urad objavlja četrtletno, pa je v Sloveniji v letu 2006, po zadnjih objavljenih podatkih, znašala šest odstotkov. OB STOLETNICI PIKINE „MAME" V Knjižnici Otona Župančiča se je razvil mednarodni simpozij, ki se ga poleg domačih strokovnjakov udeležujejo tudi poznavalci dela Astrid Lindgren s Švedske, Hrvaške, iz ZDA in Avstrije. Nagovoril jih je veleposlanik Kraljevine Švedske v Sloveniji John Hagard. Ob letošnji 100-letnici rojstva švedske pisateljice, "mame" priljubljene otroške junakinje Pike Nogavičke, Astrid Lindgren so v knjižnici že postavili razstavo, ki so jo odprli 2. aprila, ob mednarodnem dnevu knjig za otroke in mladino. BRNIK RASTE Gradnja prve faze novega potniškega terminala na Aerodromu Ljubljana, ki je nujna za uvedbo schengenske-ga ločevanja potnikov, poteka v skladu z načrti. Tako bo še pred koncem junija, ko bo predvidoma potekala naslednja schengenska evalvacija, letališče že pripravljeno na prevzem novega mejnega reda. Schengenski režim na letališčih naj bi se sicer formalno začel izvajati šele marca prihodnje leto ob spremembi letalskih voznih redov. VSE PRIDE PRAV Gostinska družba Marche Gostinstvo je spekla 400 metrov jagodnega peciva, s čimer se želi uvrstiti v Guin-nessovo knjigo rekordov. Vanj so zarezali v Parku Zvezda v Ljubljani, sladkosnedom pa je na voljo 5000 kosov peciva po en evro za kos. Projekt je podprl tudi ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki je kupil prvih 20 kosov peciva. PO SVETU BORIS JELCIN V ponedeljek je umrl zaradi odpovedi srca, nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin, star 76 let, so sporočili iz Kremlja. Jelcin, ki je dolga leta trpel zaradi težav s srcem, je bil prvi predsednik Rusije po razpadu Sovjetske zveze. S položaja je odstopil 31. decembra 1999, nekaj mesecev pred iztekom mandata. FRANCIJA V Franciji so v nedeljo, 22. aprila potekale predsedniške volitve. V drugi krog, ki bo potekal 6. maja, sta se prebila kandidat vladajoče Unije za ljudsko gibanje Nicolas Sarkozy (31 odstotkov) in socialistka Segolene Royal (26 odstotkov). Za kandidata desne sredine Francoisa Bayrouja je glasovalo 18 odstotkov in pol volivcev, Jeanu-Marie Le Penu pa je uspelo zbrati 10 odstotkov in pol glasov. Za nikogar od ostalih kandidatov ni glasovalo več kot pet odstotkov udeležencev. Med preštetimi glasovi še ni tistih, ki so jih francoski volivci oddali na drugih celinah. Medtem ko se je na volišča leta 2002 odpravilo le okoli 73 odstotkov volilnih upravičencev, jih je v nedeljo volilo 84,6 odstotkov. AL KAIDA Španske tajne službe se bojijo, da mednarodna teroristična mreža Al Kaida pripravlja teroristični napad v Španiji in Franciji. V slednji naj bi teroristi svoje grožnje uresničili pred drugim krogom predsedniških volitev 6. maja. Španske varnostne sile pa so obvestili^o nevarnosti napada pred lokalnimi volitvami, ki bodo v Španiji 27. maja, ali med jadralskim pokalom Amerike, ki ga bo Valencia gostila 7. julija. VARNOSTNI ZID Ameriške sile poskušajo prebivalstvo Bagdada po novem zaščititi z varnostnim zidom, ki bo sunitske skupnosti ločil od šiitskih. Vojaki tako že od 10. aprila gradijo petkilometrski zid iz betonskih zidakov okoli sunitske skupnosti Azamija, ki bo to območje na vzhodnem bregu reke Tigris ogradil od sosednjih šiitskih četrti. V območje Azamije bo mogoče vstopiti le skozi nadzorne točke. KOSOVO Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je po srečanju s srbskim predsednikom Borisom Tadičem, ki je bil njegov prvi sogovornik v Beogradu, ponovil, da se Moskva zavzema za nadaljevanje pogajanj o prihodnjem statusu Kosova. Vodja ruske diplomacije je še povedal, da morajo vse članice varnostnega sveta pred začetkom obravnave vidikov reševanja kosovskega vprašanja z lastnimi očmi ugotoviti razmere v pokrajini. Kot je spomnil, je Moskva zato tudi predlagala, naj združeni narodi na Kosovo pošlje svojo misijo, poudaril pa je, da bi ji morali omogočiti tudi obisk srbskim enklavam. SLOVENCI V ARGENTINI BUENOS AIRES Velikonočni prazniki so v Bs. Airesu privabili v cerkve izredno število vernikov. Zadnje dneve velikega tedna so bile cerkve polne ljudi. Tudi slovenski rojaki so se v velikem številu udeleževali velikonočnih obredov, bodisi v domačih župnih cerkvah, ali so pa prihajali v slov. kapelo na Ramon Falcon v Bs. Airesu, kjer je bila na veliko soboto ponoči po vstajenjskih obredih tudi polnočnica. Imel jo je direktor A. Orehar, med njo je pa pel pevski zbor Gallus. Udeležilo se je zelo veliko rojakov. Slovenci v Lanusu so se udeleževali pobožnosti velikega tedna v Hladnikovi župni cerkvi sv. Jožefa, prebivalci Slovenske vasi pa v svoji kapeli v društvenem domu. Na veliko nedeljo smo imeli izredno lep sončen dan. Veliko rojakov je odšlo na slavnost, ki so jo imeli ta dan. Lanuščani, zopet drugi so jo pa porabili za obiske prijateljev in znancev. LANUS Družino g. Jožeta Adamiča in ge. Jožefe roj. Zajc je razveselil prvorojenec Jožko; v družini g. Franceta Koprivnikarja in ge. Albine roj. Pleško pa so dobili hčerko Anico. Srečnim staršem čestitamo! MAR DEL PLATA Velikonočni teden je zadnje poglavje vsakoletne turistične sezone v Mar del Plati. Tudi letos je prišlo zelo veliko turistov. Vseh izletnikov je pa bilo letos po uradni statistiki precej nad en milijon. Zanje posluje v mestu nad 1200 hotelov in penzionov. Razen tega ima veliko Buenosaireščanov tu tudi svoje vile in dvorce, ali pa vsaj horizontalno stanovanje. Število turistov se iz leta v leto veča. Za prihodnjo sezono bodo zaradi tega postavili zopet več novih stanovanjskih hiš in hotelov. Trenutno dovršujejo kar 30 takih stavb, ki bodo dale 2000 novih stanovanj. Zidajo pa še kar naprej. Stare enodružinske vile podirajo, na njihova mesta pa postavljajo nove moderne visoke stavbe. Kakor v drugih mestih v republiki, so se Slovenci naselili tudi v tem največjem argentinskem morskem kopališkem mestu. Naših ljudi utegne biti tu v raznih stavbnih strokah kakih 20. Enako število jih bo tudi v obrti in trgovini. Približno toliko je tudi Hrvatov in Srbov. Slovenci so med seboj še kar dobro povezani. Zbirajo se ob raznih prireditvah in sestankih. Že kar v navado je prišlo, da se dobe vsako nedeljo ob enajsti uri na prijateljski razgovor. Naš krožek je gojil že dalj časa željo, da bi stopil v ožji stik z rojaki v bližnjem kopališču Miramar. To se je končno uresničilo v nedeljo, dne 14. t. m. Tega dne smo namreč priredili celodnevni izlet v Miramar. Žal nam je zelo slabo vreme odvrnilo del izletnikov. MAJNISKO ROMANJE SLOVENCEV V LUJAN Spet stojimo na pragu majniškega meseca. Doma vse brsti in cvete in šmarnice odpirajo svoje cvete pomladanskemu soncu. Tu sicer šmarnice ne poznajo in mesec ni ravno najlepši, toda za nas Slovence ostane maj čas prisrčne poezije, ko slovenski človek ob podobi ali oltarju Matere božje prepeva najlepše Marijine pesmi, pregiba svoje ustnice v molitvi sv. rožnega venca in dviga svoje roke k božji Materi v trdnem zaupanju, da ga Ona, Mati usmiljenja, ne bo zapustila. Doma smo imeli mnogo Marijinih svetišč, ki so bila in so še stalno obiskana. V Argentini nam naša Marijina svetišča nado-mestuje v prvi vrsti mogočna bazilika v Lujanu. Pod njenim gostoljubnim krovom se vsako leto zberemo drugo nedeljo v maju. Storili bomo tako tudi letos. Svobodna Slovenija, 25. aprila 1957 - št. 17 resumen de esta edicion ^REALIDAD? Eslovenia es otro de los pa^ses que presenta, desde hace un mes en su pantalla televisiva, el rea ity show Big Brother (Gran Hermano). Tal vez, sugiere el art^culo publicado en Družina (La Familia), no seamos capaces de participar del show pero miramos, con cierta frecuencia, lo que ocurre en la casa. Situaciones que son ajenas a la vida cristiana y cuyo mensaje dice: si quieres obtener algo, debes pisotear a los demas, a cualquier precio. El objetivo de esta caricaturiza-cion de la realidad, como la llama el autor, es obtener picos de audiencia que le signifiquen nada mas y nada menos que ganancias. La television comercial pierde calidad en sus producciones, en pos de lograr audiencia y mantener el encendido televisivo de su canal. Este tipos de programas muestran una realidad, pero sin duda, una de las mas crueles, sin medir las consecuencias. (Pag. 1) FIN DE LA GIRA POR LATINOAMERICA Concluyo la gira del ministro de relaciones exteriores de Eslovenia, dr. Dimitri Rupel, por Latinoamerica. Tras su paso por la Argentina, el ministro viajo hacia Chile, donde viven aproximadamente 300 eslovenos, para reunirse con parte del poder ejecutivo de ese pa^s. Luego, prosiguio su viaje hacia Peru. El principal punto a tratar fue la organizacion del encuentro de los presidentes de la Union Europea, Latinoamerica y el Caribe, a realizarse en 2008 en Peru, que organiza la UE y presidida por Eslovenia. Como la unica embajada eslovena en America Latina esta en la Argentina, la delegacion eslovena trabajara conjuntamente con Francia que cuenta con cuerpo diplomatico en el Peru. El ultimo punto de la gira fue a Republica Dominicana. (Pag. 1) SALON RENOVADO En el centro esloveno de Ramos Mej^a se reinauguro el salon principal y se lo bautizo con el nombre de Matevž Potočnik. El acto transcurrio el 14 de abril durante la cena anual de socios que se realiza en Slomškov dom. El evento se inicio en el nuevo espacio que a partir de ahora ocupara el busto del obispo beato Anton Mart^n Slomšek y prosiguio con la bendicion del ascensor y las nuevas instalaciones del centro. La velada conto con la presentacion de los coros, de ninos y jovenes y se dio la bienvenida a los nuevos socios del Slomškov dom. (Pag. 3) VIA CRUCIS El viernes Santo, por iniciativa de los jovenes eslovenos de Mendoza, se desarrollo el V^a Crucis. Comenzo con una oracion para poder reflexionar sobre lo que estaba por desarrollarse. A lo largo de las catorce estaciones, se representaron diversos momentos y tras ellos todos los presentes colaboraron con los rezos y cantos. La dramatiza-cion, realizada con gran acierto por el trabajo conjunto de los actores y su director Boris Bajda, permitio que todos pudieran participar activamente del dolor, sufrimiento y muerte de Cristo en la cruz. (Pag. 3) LA VIDA Es el regalo mas preciado que Dios nos entrego. El nos creo a su imagen y semejanza. El objetivo y la realidad de los cristianos es seguir el camino hacia el Todopoderoso. El hombre, afirma el padre Jose, es una creacion de Dios y es Suya nuestra vida; debemos respetarla, tanto la propia como la ajena, apreciarla y cuidar de ella. Los padres son intermediarios en el acto creador de Dios y no deben decidir sobre la vida del otro, como algunos lo hacen al practicar el aborto. La vida no esta en oferta, ni la propia ni la ajena. Tampoco se la debe perjudicar ni arrebatar. De modo similar, se debe proteger y cuidar la vida de una nacion; se debe ser responsable de su destino y de su presente. (Pag. 4) CRÖNICAS ESLOVENAS DE NARNIA En el r^o Soča, en las cercan^as de Bovec en la region de Primorje, se rodaran, en el mes de julio, algunas escenas de la segunda parte de las Cronicas de Narnia. Para ello se debera construir un gran puente (replica de uno, en tiempos del Cesar en Alemania), con troncos de pinos, que debera resistir al galope de 50 caballos. En Bovec filmaran durante dos semanas y despues el lugar volvera a estar como se lo conoce hasta ahora. El estreno de la pel^cula se espera para mayo de 2008. (Pag. 4) SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE Fundador: MILOS STARE / Director: Antonio Mizerit / Propietario: Asociacion Civil Eslovenia Unida / Presidente: Alojzij Rezelj / Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 — C1407GSR BUENOS AIRES — ARGENTINA / Telefon: (54-11) 46360841 / 4636-2421 (fax) / e—mail: esloveniau@sinectis.com.ar Za Društvo ZS: Alojzij Rezelj / Urednik: Tone Mizerit Sodelovali so še: Tine Debeljak (slovenska politika), Gregor Batagelj (dopisnik v Sloveniji), Marta Petelin, Franci Markež, Jože Horn, Jernej Tomazin, Miha Bajda in Vera Breznikar Podržaj. Mediji: STA, Radio Ognjišče, Družina. Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 100, pri pošiljanju po pošti pa $ 130; obmejne države Argentine 120 USA dol.; ostale države Amerike 135 USA dol.; ostale države po svetu 145 USA dol.; vse za pošiljanje z letalsko pošto. Z navadno pošto 95 USA dol. za vse države. Svobodna Slovenija izhaja s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu RS. Čeke: v Argentini na ime „Asociacion Civil Eslovenia Unida", v inozemstvu (bančne čeke, ne osebne) na ime „Antonio Mizerit". Oblikovanje in tisk: TALLERES GRAFICOS VILKO S.R.L. / California 2750 — C1289ABJ Buenos Aires — Argentina — Tel.: (54-11) 4301-5040 — E-mail: info@vilko.com.ar O