N j i v a
I./7.	15./IV. 1921.
VLADIMIR ČOROVIČ:
Političke stranke u Srbiji.
I. Radikali.
(Prvo doba.)
Nacionalni program srpske romantike bio je kult Dušanova carstva i želja za njegovom obnovom. Knes Mihajlo Obrenovič (1860—1868.), za čije su vladavine činjene glavne manifestacije i davana načela organizacija u tom pravcu, bio je stvorio veze i sa Hrvatima i sa Bugarima i tražio saradnju balkanskih država, da bi jednog dana, veštom igrom ili možda po nevolji ratom, provco ujedinjcnje bar onog dela južnih Slovena, koji su bili pod Turcima. Koliko je taj njegov spoljašnji program odgovarao željama naroda i bio popularan, toliko je bila ostro napadana njegova unutrašnja politika. Knes Mihajlo je bio prosvečeni despot i smatrao je, da patrijarhalna Srbija, tek oslobodena od Turaka, sa malom i nedovoljno iskusnom inteligencijom, nije bila zrela za ustavne slobode zapadnog tipa. Skolovani ljudi mladeg naraštaja, zapad-njački zvani Uberali, osudivali su to kneževo gledište i uspeli su, posle njegove pogibije, da nateraju namesništvo na izradivanje novog ustava. Namesnički ustav, donesen 1869., dao je Narodnoj Skupštini zakono-davnu vlast, ali bez zakonodavne inicijativc i sa znatnim ustupcima kruni; budžetno pravo bilo je ograničeno (budžet sc nije mogao od-baciti v celini i, ako se ne bi odobrio, ostajao je dalje prošlogodišnji); tri četvrtine poslanika birao je narod, a četvrtinu je imenovao knez; iz.bori su bili javni i po srezovima posredni preko poverenika i po tom Pod utica jem vlasti; ministri nisu zavisili od Skupštine.
Začetak radikalne stranke čini borbu protiv tog ustava. U Švajcar-skoj, u Cirihu, gde je bilo središte ruskih revolucionara, gde je 1869. krenut prvi nemački socialistički list i gde je 1870. osnovana švajcarska socialistička stranka, študiralo' je u to vreme nekoliko srpskih stu-denata, koji su bili ušli u te nove ideje i koji su, u mladoj mašti, na taj ustav gledali kao na crno čedo srbijanske reakcije. Glavni ljudi u toj dačkoj koloniji bili su Svetozar Markovič, Nikola Pašič, Mita Rakič i Pera Velimirovič. Oni imaju tajne sastanke sa drugim dacima, koji su u gradu ili koji krozanj prolaze i spremaju projekat za organizaciju nove stranke. Markovič, najaktivniji na peru, počinje niz članaka protiv liberala i njihova režima. Vrativši se u Srbiju oni počinju propagandu svojih ideja i za skupštinu Ujedinjene Omladine Srpske, najaktivnije
nacionalističke organizacije, podnosc 1870. predlog, kako da se provede organizacija srpske omladine. Glavne tačke tog predloga bile su, da se s reči prede na delo, pa da se počne što življa borba za narodnu samo-upravu i za političke ustanove na demokratskim načelima. «Oblik je države opština», vele oni, «a država se smatra kao skup slobodnih opština». Traže odgovornost za izvršioce zakona, neposredno glasanje, slobodu verovanja i ravnopravnost muških i ženskih. Glavni intelektualni voda, Svetozar Markovič, ustaje i protiv romantičarske nacionalne .ekzaltacije, i ističe, da se načelo narodnosti ima spojiti sa opštim čovečanskim naprednim pojmovima. «Oslobodenje jednoga naroda od tiranije drugih naroda samo je jedan kolut u lancu drugih sloboda*. Nacionalno pitanje dobiva tim malo internacionalni! boju i ne postaje samo sebi cilj, kao što je dotle izgledao u maštama omladinskog rodoljubja.
Ideje novog pokreta, aktivnošču S. Markoviča, koji drži predavanja u studentskoj družini Pobratimstva, pritnaju ponajpre daci Velike Škole. Mesto romantičara javljaju se realiste, a mesto poezije počinje se negovati nauka, u kojoj najviše ugleda imaju prirodne nauke kao naj-eksaktnije. Naročito se čitaju ruski pisci Cerniševski, Pisarcv, Dobro-ljubov. Od poznatijih docnijih književnih i javnih radnika, koji su tad pristupili novom socijalnom pokretu, bili su Laza K. Lazarevič, slavni srpski pripovedač; Jovan 2ujovič, sadašnji presednik S. K. Akademije; Mihajlo Vujič, poznati naš nacionalni ekonom, političar i poslanik u Beču, Berlinu i Rimu; Milovan Glišič, tvorac seoske pripovetke i so-cijalne satire; Dobroslav Ružič, drž. savetnik. Vlasti počinju represalije; traže cenzuru u dačkoj družini i kao je 1871.došlo do dačkih nemira, zbog nezakonitog postavljana jednog profesora, svi pravnici V. do VIII. semestra biše isključeni iz škole, a dačke družine rasturene. Mladi ljudi kreču satirične listove protiv vlade i liberala; na sve se strane agituje protiv režima. «Liberali su izgubili svaki uticaj na mladi na-raštaj», veli jedan prikaz za to doba, «stare romantičarske ideje izgle-dale su sasečenc do korena, daci ne samo sa Velike Škole, no delimično i iz Bogoslovije i Vojne Akademije u veliko su ušli u nove ideje celo-kupnog političkog, duhovnog i socijalnog oslobodenja. Prvi apostoli so-cijalizma, prvi regruti buduče radikalne stranke, bili su slečeni, temelj je bio udaren». Osim medu dacima S. Markovič je radio i medu rad-nicima i zanatlijama osnivajuči proizvodačke i potrošačke zadruge, koje, medutim, nisu imale željetiog uspeha.
Svetozar Markovič krenuo je i prvi socijalistički list medu južnim Slovenima, Radenik, koji je počeo l.juna 1871. Medu glavnim saradni-cima bili su Nikola Pašič, Mita Cenič i čak jedan oficir Ante Aleksič-«To mlado kolo ljudi», veli sam Pašič, «kome je bjo ideal da služi i pomogne neposredno samotne narodu da dode što pre do svojih političkih prava, kakva je uživao narod u Švajcarskoj», okupilo se bilo oko Radenika i razvilo vrlo živ rad. List ima uspeha i dostiže u ono doba broj od 1500 preplatnika. Vlast ga, naravno, goni svim sredstvi-ma; sam Markovič beži, da bi izbegao zatvoru; najzad u maju 1872-list je bio zabranjen.
Pa ipak ti srpski socijalisti behu i nacionalni. 1 Markovič i drugi iz tog kruga saosečali su sa srpskim narodom pod Turcima i od ranije su uČestvovali u svima pokretima, koji su išli da se krene akcija zanj. I'o je bilo ne samo s toga, što su oni svojom prošlošču i korenom u zemlji bili, tako reči, poneseni opštom strujom, nego i s toga, što je to trcbalo pomagati i iz opšteljudskih potreba, da se svaka jedinica oslo-bodi pritiska i nasilja, kako bi mogla nesmetano da razvije sve svoje sposobnosti i vrline. Najzad, kao mladi ljudi, oni su voleli pokret i cks-tazu. S toga, od 1872. S. Markovič dolazi u dodir sa izvesnim mladim oficirima u Srbiji i pomaže osnivanje jednog tajnog društva u Beogradu, koje je spremalo čete za Bosnu i Staru Srbiju. Naročito je u tom Pogledu bio aktivan Pero Velimirovič, docniji dugogodišnji ministar gradevina i ministar presednik za vreme aneksije Bosne (1908.). Kad je Posle 1875. buknuo ustanak u Bosni i Hercegovini, ti mladi ljudi su naročito prepovedali, da Srbija i Crna gora moraju pomoči i uči u rat za oslobodenje.
Kad se 1873. S.Markovič, proteran od madarske vlade, vratio u Srbiju, on je več, poučen životnim iskustvom imao malo drukčija načela. Jovan Skerlič, njegov odlični biograf, prikazuje ga, kako je tad bio «pokoleban n svojoj socijalističkoj veri, sa uverenjem da u smislu radničkoga so-cijalizma ne može se ništa raditi u ekonomski nerazvijenoj, zemljorad-ničkoj Srbiji, i da ceo posao treba staviti na «nov temelj« u smislu propagande opštih demokratskih ideja, ustavnosti i narodne samouprave, sa daljom mišlju proširenja zadružne i opštinske svojine na srpskom selu. Za dalji rad oni napuštaju kao središte činovničko-policijski Beograd, pa idu u narod, u srce Šumadije, u Kragujevac. Tu je bila nabavljena jedna štamparija, a bogati Pera Todorovič, jedan od naj-aktivnijih ljudi mladog pokreta, daje 2500 dukata za stranački fond. Markovič kreče tu u novembru 1873. Javnost, političko-naučni list, koji nije više socijalistički, nego radikalno-demokratski. On sam opravdava tu promenu ovako: «Mi smo stavili za osnov našeg praktičnog rada nešto što se može postiči u današnje vreme i što može da služi za dalji društveni preobražaj. To je obična taktika u borbi: najpre valja osvojiti iednu, ali odsudnu tačku, sa koje nam je posle otvoren put za savršenu Pobedu.» List je imao uspeha, ali vlast ponovo počinje pregone i u po-četku 1874. Markovič biva osuden i zatvoren. Kad je vlada zabranila Javnost krenut je Glas Javnosti,naglašavajuči, da če mu «glavna osnova u izlaganju misli« biti samouprava opštinska, «jer bez toga ne možemo da zamislimo narod kao Slobodan narod«. Uz list pristajc i jedan iz-yestan broj narodnih poslanika u Skupštini sa Adamom Bogosavljevi-čem na čelu. Kad je u jesen, nsled izvesnih spletki, list bio ustavljen, krenut je u Beogradu, pod uredništvom Pere Todoroviča, naučno književni časopis Rad, ali je i taj zabranila policija. Markovič je 1875. u Kragujevcu osnovao Oslobodenje, koje, isto tako, nije bilo bolje sreče. b*red smrt, koja ga je, izmorena borbom i zatvorom, stigla 26. februara 1875., on je dao opšti načrt programa radikalne stranke, koja treba »energično da se organizuje kao jaka partija, da unutarnjom akcijom 'zvojuje samoupravu u srezu i okrugu, i da putem zakonodavtie i
politiCke stranke u srui.ii.
ustavotvorne skupštine izvojuje narodni suverenitet, i toku narodnu vrhovnu upravu, koja bi bila i voljna i kadra da potčini dinastičke interese narodnim interesima».
Pokret je imao lepa uspeha. 1876., prilikom opštinskih izbora 11 Kragujevcu, mlada je stranka, još formalno tieorganizovana, pobedila u’ znatnoj večini. Oduševljeni pobedom radikali su tad razvili u varoši Crveni barjak s natpisom «Samouprava» i manifestovali ulicama. Vlast ih, zbog toga, optuži radi veleizdaje i mnoge osudi na tešku robiju, ali ih prilikom mobilizacije oslobodi i uputi, kao proste vojnikc, na front protiv Turaka. Nikola Pašič, koji je, baš u to vreme, otišao iz Kragujevca, da lično preda vojvodi Peki Pavloviču prikupljene radikalske priloge za herccgovačke ustanike, vratio se da prcuzme vodstvo stranke i uredivanje lista. Ratovi od 1876.—1878. obustavili su propagandi!, ali su najviše doprincli jačanju radikalne stranke, Nacionalni romantičari, koji su, po opštoj evropskoj frazi onog vremena o bolesniku na Bosforu, verovali, da Srbija samo treba da izmahne sabljom, starom Markovem sabljom ili buzdovanom, pa da Turke satera u Aziju, osetili su jedno silno razočaranje. Mesto bolesnika, Turska je i na Dunisu prema Srbima i na Plcvni prema Rusima, pokazala toliko žilavog otpora i snage, da je i na jednoj i na drugoj strani ozbiljno ugrozila ratni isliod. Srbija se pokazala nedovoljno spremna i bila je očevidno rdavo vodena, što je samo moglo da pojača osudu cclog režima. Sanstefanski Ugovor s jedne strane, a Berlinski Kongres s druge, doneli su toliko iznena-denja i povreda srpskih nacionalnih prava i osečanja, da je opšte uve-renje kod našeg sveta bilo to, da je isliod tog rata preličio na nacionalni poraz. Teritorijalni dobici nisu obuhvatali ni historijsko Kosovo ni crnogorsku granicu,’ a gubitak Bosne i Hercegovine, s Novim Pazarom, sa onih krajeva, gde je počela borba za oslobodenje i radi kojili se ušlo u rat, smatrao se kao najteža rana ove borbe. Program kneza Mihajla bio je pocepan i svi izgledi na skorajšnju izmenu tog stanja pomaknuti u tamnu neizvesnost. Krivica za sve to bacana je velikim delom i na vladu i njen položaj u zemlji postao je gotovo neodrživ.
Protiv liberala bila je stvorena vrlo jaka opozicija. Mladi liberali, s nekim starijim elementima omladinskog pokreta, stvorih su napredni! stranku, koja je obečavala proširenje ustavnih sloboda. S njom zajedno išli su jedno vreme i radikali, smatrajuči da im dužnost nalaže pomoči svaki režim bolji od dotadašnjeg. God. 1880. knes Milan poverava vladu naprednjacima. Oni su, doista, izvršili jedan deo obečanja. Narodu je dato pravo zbora i udruživanja i sloboda štampe. To je omogučilo stvarne stranačke organizacije u zemlji i koristilo ponajviše radikalima. Njihova agitacija bila je dotad sistematski gonjena i vršena je, u glav-nom, potajno. Sad joj je dat sav mah. U borbi izmedu vlade i opozicije narod se, po svojim sklonostima, radije odlučivao za krajtiju levicii, nego za urnerenije naprednjake. Ovi su bili gospoda, ponajviše obrazo-vatiiji deo društva, i imali so u agitaciji više ustručavanja i svesti o odgovornosti, dok su radikali, vrlo bezobzirni, agitovali s mnogo strasti i s uspehom istupali kao stranka seljaka i malog sveta. Podvlačeči svo rdave strane režima radikali su isticali, da je Srbija seljačka zemUa
i da, prema tom, taj svet zaslužuje prvu pažnju države i sve obzirc. prema sebi i da se ne sme dozvoliti bes činovništva na račun obes-pravljenog seljaka. Ta agitacija, lepo primečuje Slobodan Jovanovič, probudila je političku samosvest kod seljačke mase; «to nije više bila jedna pasivna gomila s kojom je policija mogla raditi šta je htela; to je bio jedan narod fanatizovan za izvesna načela, gotov da se sva-koj> čak i kraljevoj, vlasti odupre». Radikalima je dobrodošla i rdava spoljašnja politika kneza Milana i naprednjaka. Kivan na Rusiju zbog Sanstefanskog Ugovora i pomaganja Bugara, knez Milan se bio sav dao za austrofilsku politiku i sklopio je bio 1881. tajnu konvcnciju sa Austro-Ugarskom, koja je davala mnogo prava i mogučnosti austrij-skom uticaju u Srbiji. Naš narod bio je, medutim, rusofilski i sve, što je s ruske Strane grešeno prema Srbima, tumačilo se uticajem rdave kamarile i vlade, a ne nekim neraspoloženjem ruskog naroda, jedno-krvnog, pravoslavnog i po instiktu osečanog kao jedinog zaštitnika u slučaju nevolje. Najzad, naprednjake je, prema radikalima, dotuklo i ovo. Kako nisu u narodu mogli da uspeju u onoj meri, koja bi bila dovoljna za uspešnu političku akciju, oni su postali dvorska stranka i dali se, bes mnogo ustručavanja, iskoriščavati za sve političke račune i čudi kralja Milana.1
Kad je Milan Piročanac 1880. godine sastavio vladu od samih naprednjaka i kad u predsedništvo Skupštine nije ušao izabrani voda radikalne stranke (jer je izbor trebao da potvrdi knez), radikali kre-Puše 8. januara svoj partijski list Samouprava i počeše, da se odvajajo <>d naprednjaka. S početka je to išlo još sa mnogo obzira, ali, što se više osečalo da su liberali doista poraženi i da za ove dve stranke ne treba daljeg savezništva da ih ruše, nastajale su sve veče protivnosti i izmedu naprednjaka i radikala, jer je trebalo da se odluči, koja če od njih preuzeti vodstvo naroda, Pobedu su odneli radikali. Napredna stranka, izgleda pod pritiskom Austrije i kneza Milana, dala je bila koncesiju za gradenje železnica u Srbiji jednoj nesolidnoj firmi, po zlu Poznatom Bontuu.vi kad je ta firma bankrotirala, uskratila je vlada da rlade javna obaveštenja o toj stvari, i ako su radikali na tom insistirali. Radi toga radikali polažu mandate, da onemoguče kvorum u Skupštini 1 da vladu nateraju na nove izbore. U dva maha narod je dao povezuje radikalima, koji su, i posle ponovnog izbora, bili položili mandate. Na to naprednjaci učine jedan ustavni udar pozvavši u Skupštinu Zdikalske kontrakandidate, koji su prilikom izbora dobili jedva po Nekoliko glasa. To dovede do ogorčene borbe, koja je postajala sve Zičnija, što su u nju počeli da sc mešaju i neodgovorni faktori, posebno knez Milan. Tokom te borbe radikali su proveli odlično organizacijo stranke, davši naročito podstreka i uticaja sreskim odborima, koji so Zidovoljavali mnoge ambicije i bili neposredno u dodiru s narodom. R narodskoj frazi Pera Todorovič, glavni agitator stranke i urednik Samouprave, pozivao je narod na velikoj radikalskoj smotri u Kragujevcu 1882.: «Ako vas današnje državne ustanove tište, ako na su-
1 Milan je knes od 1868. do 1882., a kralj od 1882. do 1889.
dovima ne nalazite pravde, ako kod policije ne nalazite lične sigurnosti, ako vam je škoda jadna i traljava, ako su vam dacije velike, a vi zasukujte rukave pa juriš u politiku da zajednički popravljamo što nevalja i da zlo zamenimo dobrim.» 1 narod je, doista, na juriš ulazio u stranku i ona je, naskoro prestavljala dve trečir.c čitave Srbije. Na idučim izborima 1883. radikali su dobili ogromnu večinu mandata. Kralj Milan je na to zapustio Skupštinu i naredio, da se od naroda kupi oružje. Odgovor na to je bila Timočka Buna, u kojoj su seljaci na istoku Srbije zbacili državne vlasti i uveli narodne odbore. Vlada proglasi preki sud i uguši bunu u krvi; 21-radikal bi kažnjcn smrcu, a oko 1300 ljudi beše zatvoreno. Pohapšeni su bili i članovi glavnog odbora; samo je N. Pašič izbcgao tim, što je preko Austrije i Bugarske bio tobože krenuo na Timok, da deluje na ustanike. Posle toga, na novim izborima, radikali jedva dobijaju nekolika mandata, jer zaplašeni svet, i ako je bio za njih, ni je smeo da se izlaže opasnostima od stranc tada vrlo stroge vlasti. Radikalna stranka, tako se onda činilo, pretrpela je strahovitu katastrofa.
Promena po nju na bolje nastala je usled ncsrečnog ratovanja kralja Milana sa Bugarima 1885. god. Na novu 1886. godinu pomilovani su bili svi pozatvarani radikali osim Pašiča i još jednog aktivnog sudelo-vača u buni. Radikali, nesigurni za izbore, sklapajo savez s liberalima, uz pogodbu da se donese nov ustav. Kralj Milan, i ako nepoverljiv, ipak 1887. daje vladu Jovanu Rističu, koji dovodi i radikale prvi put na vlast, ali ostaje s njima jedva pola godine. Zauzimanjem radikala, koji su od tog pravili glavno pitanje, promena ustava od 1869. postala je bila najbitnija briga vlade. Tokom 1888. obrazovana je široka anketa za študiju i reformu ustava, u kojoj su učestovali najugledniji prestav-nici svili stranaka. Na 22. decembra 1888. proglašen je taj novi i slo-bodumni ustav, a 22. februara 1889. abdicirao je kralj Milan. Oba akta smatrana su kao uspeh i pobeda radikala i u Srbiji, u to vreme, njihova je moč porasla do najvišeg stepena. Narod je, doista, dobio sav uticaj na državne poslove i nekad žel jeni narodni suverenitet došao ic bio u njemu gotovo do apsolutnog izražaja.
TRAN ILEŠlG:
Josip Pilsudski, prezident poljske republike.*
Med vsemi evropskimi državami je Poljska v najbolj kritičnem Položaju. Sredi med Nemčijo in boljševiško Rusijo je; s tem je ,,a kratko vse povedano.
Poljska je republika z zelo demokratskimi uredbami. Njen prezident ali «načelnik države«, kakor ga Poljaki imenujejo, je Josip Pilsudski-
* Ker črke «1» ni v stroju, je v tekstu mesto pravilne oblike «Pilsudski" povsod stavljeno «Pilsudski» z «l»-om.
/
Prišel je na to mesto ne po kakšnih volitvah, kjer igrajo slučaji in kompromisne formule vlogo, ampak po težki, romantično-junaški poti vsega svojega življenja.
Josip Pilsudski, prezident poljske republike in generalissimus poljskih armad, se je rodil novembra 1. 1867. v Žulovu v vilenskem okrožju (Vilno), torej v tistem delu Litve, ki ga je lani oktobra meseca proti volji takozvane Lige narodov okupiral general Zeligovski.
Z Litvo je tesno zvezana vsa veličina poljske preteklosti. Iz Litve je izšel veliki Košciuszko (Koščuško), ki se je pred več nego sto leti viteško boril za poljsko in drugih narodov svobodo; iz Litve je vzrastel tudi pesniški genij Adama Mickievvicza, ki mu je bila Litva domačija, draga kakor zdravje. In evo, tudi Pilsudski, sedaj najvidnejši reprezentant poljske svobode, je Litvanec.
Rodil se je štiri leta po zadnji veliki poljski vstaji (1863.), ki se je je udeležila vsa njegova rodbina. Vstaja je bila zatrta in težko vzdušje je leglo zlasti na Litvo; vsaka poljska rodbina je objokovala katerega svojih članov, bodisi da ji je padel v boju ali umrl na vislicah ali ginil v sibirskem snegu. Ruski generalni gubernator Muravjev je bil trd mož.
Rodbina Pilsudskega je bila skoro uničena in se je preselila v Vilno. Duha nacionalne svobode je v njej vzdrževala zlasti mati, ki ji je patriotizem bil kakor religija in ki je otrokom čitala velike poljske pesnike kakor evangelij. «Kateri poljski mladenič bi v oni dobi ne bil sanjal, da bo nekoč zajahal konja kakor Košciuszko ali kak junak Mickiewiczev?» V najtežjih časih svojega življenja se je pozneje Pilsudski spominjal svoje matere ter se vprašal, kaj bi mu ona v tem slučaju svetovala, kaj bi ona rekla.
Vsled katastrofalnega izida vstaje 1. 1863. si je poljska politika premislila in krenila na pota oportunizma ali pozitivizma, ki je računal z razmerami. Pilsudski se, vsaj kar se političnih ciljev tiče, temu «pozi-tivizmu» ni nikoli vdal in ni postal oportunist.
Rusko gimnazijo je Pilsudski pohajal v Vilmi, nato pa je kot 181eten mladenič- odšel na univerzo v Harkov, študirat medicino (študiralo je v Harkovu precejšnje število Poljakov), a je bil že iz prvega letnika prognan, ker se je udeležil tamošnjih dijaških nemirov. Vrnil se je v Vilno in se tu pridružil več ali manj socialistični otnladinski grupi «Re-volucionarne mladeži poljske*, a obenem marljivo študiral.
Takrat (1887.) je prišel iz Petrograda v Vilno* odposlanec ruske revolucionarne lige, da bi vilensko omladinsko skupino pridobil za sodelovanje pri atentatu na carja Aleksandra III. Pilsudski se je temu ustavil. «Revolucionarna dolžnost Poljakova,* je rekel, «je borba proti ruskemu nasilstvu, ne pa borba za izpremembo vladne oblike na Ruskem* ter je še dodal: «Kot socialist sem nasproten teroristični akciji.* Kljub temu so ga vpletli v preiskavo ter ga obsodili na pet let deportacije V Sibirijo.1
1 Tudi njegov brat Branislav, roj. 1866., je bil takrat poslan v Sibirijo, in sicer za 15 let. Ta je potem več let bival na otoku Sahalinti in se tu posvetil antropološkim in etnografskim študijam. Pridobil si je posebnih kulturnih in dobro-
Iz pisma, ki ga je takrat pisal svojemu očetu, se vidi že vse njegovo nagnjenje do — akcije. Ne toži zaradi deportacije v Sibirijo, ampak zato, ker ga pošiljajo vsled neumnega slučaja, ne pa za kako dejanje. 2e v teh svojih mladih letih naznanja svoj socialni kredo: «Hotel bi, da vidi vsak človek v svojem bližnjiku brata; hotel bi, da bi imeli vsi pravico do dobrin tega sveta ... Vsi naši napori bodo zaman, če bomo v zasledovanju svojih ciljev vsiljevali svojo voljo s silo», in pa: «Nič se ne more zidati na sanjah, najsi so še tako plemenite.»
Ko se je 1892. vrnil iz prognanstva, se je energično lotil dela. Pridružil se je eni izmed dveh tajnih političnih skupin, ki sta brez prave organizacije živeli na Poljskem. Baš na njegovo živo pobudo se je še istega leta ustanovila «Poljska Partija Socialistična* (PPS), ki je v svoj minimalni program sprejela borbo za poljsko neodvisnost. Po dveh letih je postal urednik njenega tajnega glasila «Robotnika» (Delavca) in v tem listu'je klical: Neodvisnost! uverjen, da je priprava z orožjem najrealnejša priprava za neodvisnost. Toda njegov glas je bil v oni dobi depresije poljske duše in političnega «pozitivizma» kakor plat zvona v pusti noči brez zvezd (Sieroszewski).
Pilsudski pa je ostal neomajen. Bil je listu ne le urednik, ampak tudi tiskar (do 1.1896. se je list tiskal v Vilnu — svojo ročno tiskarno je skrival v litvanskih gozdih — potem pa v industrijalnem mestu Lodz) in kolporter. Sam ga je kolportiral po vseh krajih, kjer je stranka imela skupine; brodil je od tvornice do tvornice, od enega vseučili-škega mesta do drugega ter ustvarjal nova središča propagande, zlasti med delavci in akademsko mladino. Mnogi so mu očitali njegov socializem tem bolj, ker je on sam po svojem pokolenju pripadal litevsko-poljski šlahti, ter govorili, da belega poljskega orla zavija v gube rdeče zastave, a on je odgovarjal: «Najsi bodo klasni interesi še tako različni, eno jim je skupno: nacionalni interes... Prava demokracija je nemogoča, če je ljudstvo podvrženo drugemu narodu.* Pri svoji agitaciji pa je Pilsudski pazil ne le na duševne sposobnosti, ampak tudi na vestnost in značaj. On sam v tej dobi ni imel stalnega bivališča; imel je bolj skrivališča nego stanovanja ter trpel mnogo gladu in mraza.
Ko je bila s takim podrobnim delom storjena prva stopnja za pro-bujo nacionalne zavesti, je Pilsudski stopil dalje ter začel — rnanife-
delnih zaslug za pleme Ainov, ki ga je priznalo za svojega načelnika in zakonodajen. Bil je v Evropi edini (in na svetu baje drugi po misijonarju Butche-loru), ki je poznal to pleme. Še ko je bil v izgnanstvu, je bil Bronislav imenovan za člana Geografskega društva v Vladivostoku, potem pa odlikovan od Društva znanosti v Petrogradu; petrograjska Akademija mu je naročila raz-iskavanje iztočnih plemen. Ko je bila razglašena amnestija za politične pro-gnance, se je vrnil (1906.) na Poljsko. Krakovska akademija znanosti je izdala njegove spise o Ainih, ga pozvala v svojo antropološko komisijo ter mu poverila narodopisne študije- na Podlialu. Ob izbruhu svetovne vojne je odšel v Švico. Bival je večinoma v Rapperswylu, kjer se nahaja poljski muzej. Pozneje je bil v Parizu član Poljskega Narodnega Komiteja. Tragično je končal (1.1918.) v valovih reke Seine. (Po «Kraju», ki je 1.1918. izhajal v Lešnu, št. 132.)
stirati in demonstrirati, zlasti l.maja, čigar slavitev je carska vlada strogo prepovedala. Pri tem je prišlo često seveda do spopadov s policijo; delavska mladina je zahtevala orožja in Pilsudski je s tem dosegel, kar je za enkrat hotel: bojno razpoloženje. «Narod mora trajno tresti verigo, ki jo je premoč skovala.®
Nekako ob Novem letu 1900. pa so ruske oblasti zasledile tiskarno «Robotnika», ki jo je Pilsudski imel v svojem privatnem stanovanju. Pilsudski je bil na to zaprt na varšavski citadeli, potem pa odpravljen v Petrograd, določen za znane ječe v Schlusselburgu. Odtod so mu prijatelji (dne 13. maja 1901.) pomagali uteči. Preko Krakova je nato odšel v London, a se že 1902. 1. nastanil v Krakovu.
Vedno jasneje mu je postajalo, kar je mislil že davno, da. bo namreč mogoče domovino osvoboditi le z orožjem, a jasno mu je bilo tudi, da je v to svrho treba narodu dati pred vsem drugo psiho, mu buditi odpor proti robstvu, vero v lastno moč in v uspeh. Zato je govoril:
«Pravice do neodvisnega življenja si ne moreš prikramariti, ne si je izprositi in izberačiti; treba si jo je priboriti s krvjo in z železom.» Začel se je sam uvajati v vojaške znanosti in narod pripravljati za tak nastop. «Ako se suženj v svoji duši čuti svobodnega, so dnevi njegovega suženjstva šteti® in budil je v narodu vero v lastne sile. «Reali-stom», ki so dvomili, da bi se kdaj več nudila prilika za oborožen korak, je govoril : «Bedite! Zakaj ne veste ne dneva ne ure ...» in zdel se jim je — blazen ali bandit.
Za rusko-japonske vojne (1904./1905.) je nekaj časa mislil, da je prišel čas za vstajo. Vojaki, ki so prihajali s fronte, so pripovedovali o korupciji ruskih funkcionarjev, o nepoštenosti vojnih dobaviteljev, o pomanjkanju municije, o indiferentnosti ruskih vojakov. Delavci v Varšavi so demonstrirali proti mobilizaciji; to je bilo vse. Pilsudski je videl, da je še prerano, a se tudi uveril, da Rusija daljše vojne ne izdrži.
Ko je bil Pilsudski za rusko-japonske vojne na Japonskem in v Ameriki, so se doma njegove delavske organizacije polastili/ruski revolucionarji, ki jim je šlo za boj zoper carizem sam, ne pa za poljsko, neodvisnost. Zato je Pilsudski za svoje namene moral misliti na druga udruženja; odpornega duha je budil tem lažje, ker je ruska vlada po 1. 1905. ukinila vse koncesije, ki jih je bila dala iz strahu pred revolucijo (vzela je svobodo tiska in besede, ukinila ljudska vseučilišča in prosvetne organizacije). Snoval je organizacije, organiziral male oddelke dobrovoljcev, jih uril v orožju in v disciplini, prihajalo je do spopadov z manjšimi oddelki ruskega vojaštva. Mnogo Poljakov je pri tem bilo na smrt obsojenih, a pokazalo sq je, da je oborožen odpor mogoč. Seveda vse to se je godilo vzporedno z nastopanjem ruskih revolucionarjev.
Ko pa je rusko revolucionarno gibanje prestalo, so bili Pilsudskega «bojni oddelki® brez moči; vendar Pilsudski ne preneha misliti na ustvarjanje regularne poljske vojske. V Krakovu je ustvaril «Strelsko zvezo (Zw§zek Strzelecki); spočetka je bila zveza tajna, pozneje je publika zaznala zanjo, a ji je bila vobče protivna; dasi se je 1.1910.
nekako legalizirala in popolnoma vojaško organizirala, vendar je zaradi splošnega odpora javnega mnenja pešala. Vsa Galicija je bila preprežena s Strelskimi organizacijami. Avstrija se jih je bala, a jih je tolerirala, ker se je nadejala iz tega dobiti korist v vojni proti Rusiji. Tudi v inozemstvu je imel svoja «Udruženja strelcev*; par dni pred izbruhom svetovne vojne je nadziral en tak oddelek v — Parizu. Vsega je imel Pilsudski «Strelcev» kakih 10.000.
V Pilsudskega poljskem programu je bilo, izmed treh velesil, ki so si svoj čas razdelile Poljsko, se najprej vreči na Rusijo. Največ poljskega ozemlja je imela Rusija; ta ista Rusija pa je kazala v svoji notranjosti toliko slabosti, da je obetal spreten nastop proti njej največji uspeh; tako je mogel soditi Pilsudski, ki je Rusijo temeljito poznal. Nasprotno pa so Poljaki Avstriji bili pravzaprav nadloga; najrajši bi se jih na Dunaju iznebila, da bi ji ne motili njenih dunajskih nemških načrtov; zato je dajala Galiciji neko avtonomno stališče; poljsko šolstvo v Galiciji je bilo od Dunaja skoro povsem neodvisno; zemljevidi Velike Poljske so (n. pr. 1. 1912.) Viseli po galiških srednjih šolah. Seveda je Avstrija s tem hotela zadeti Rusijo, ne pa naravnost koristiti Poljakom.
Z vsem tem je računal Pilsudski začetkom vojne, ko je dne 6. avgusta 1914. z oddelkom svojih Strelcev provalil čez avstrijsko mejo proti Kielcam. Avstrija je hotela ta njegov korak izrabiti in jp Strelce — izpremenila v poljske legije. Od 16. avgusta dalje je bil Pilsudski njih komandant. Avstrijska komanda je zahtevala prisego Francu Jožefu, a Pilsudski je protestiral proti tekstu, ki se jim je predložil; tekst se je moral izpremeniti.-’ Njemu, ki je hotel ustvariti poljsko vojsko, je bilo težko imeti nad seboj avstrijsko višjo komando, najsi je bila njena moč še tako neznatna, a vedel je, da še ni prišel čas, ko bo svoje puščice obrnil proti nemškim državam. Pripravljal se je pa trajno za ta čas. Že takrat ko je prejel povbljstvo legij (sredi avgusta 1914.), je v ruski Poljski organiziral nove tajne «poljske vojaške organizacije* (P. O. W.), naperjene proti vsem trem državam (Nemčiji, Rusiji in Avstriji). In čim bolj sta centralni državi leta 1915. prodirali na Poljsko, tem bolj se je njegova «vojaška organizacija* širila, celo na Poznanj-skem, ter preprečila vsak poizkus nemških okupatorjev, si pridobiti vpliv med ljudstvom ali njega naklonjenost.
Njegove legije so postale brigada. Brigadir Pilsudski je bil sicer odvisen od avstrijskih divizionarjev, a je postopal često na svojo roko. Pri tem so legionarji postajali res njegovi; znal je nase navezati duše svojih vojakov; bil jim ni samo voditelj, ampak tudi vzgojitelj; vsak vojak je mogel postati oficir, če se je izkazal z vojaško odločnostjo; pri njem
3 Nikolaj Nikolajevič je razglasil, da bo smatral legionarje za iregularne bande in da bo temu primerno z njimi postopal. Da bi jih nekako legalizirali, so jim poslali šerpe avstrijskega «Landsturma», toda Pilsudski je te avstrijske znake pometal v Vislo. S tem je svoje legionarje očuval avstrijanščine, a jim vzel mednarodno zaščito. Mnogo jih je to plačalo z življenjem. Borbe legij so bile tem hujše, ker jim Avstrija ni dovolila — topov ali mitraljez.
se ni govorilo o «Mannschaft», ampak vojaki so bili «državljani», seveda poljski. Pilsudski ni hodil med njimi v zlatu, ampak v enaki sivi bluzi, kakor so jo imeli oni. Ni s strahom vzdrževal disciplino, ampak z neobičajno svojo individualnostjo. Vojaki so ga imenovali svojega deda («Dziadek idzie»).
Med tem se je v duhovih vedno bolj uveljavljalo načelo o samo-odločevanju narodov. Centralne sile so bile v zadregi; nekaj so morale storiti, da se — pokažejo in prikrijejo svoje skomine po aneksijah. Prihajal je za Pilsudskega čas, da stori korak dalje na poti do samo-stalne poljske armade. Dne 5. avgusta 1915. so Nemci vkorakali v Varšavo. Pilsudski se je začel pogajati z Avstrijo; ta pa je (razen nekaterih vnanjosti) vse njegove zahteve o vojski odklonila. Pilsudski je demisijoniral in Avstrija ga je v Krakovu internirala. V vsej Poljski je zaradi tega začelo vreti.
Polagoma pa je v poljskem vprašanju Nemčija začela izpodrivati Avstrijo. A Pilsudski je od Nemčije zahteval isto, kar prej od Avstrije, obenem pa tajno izpopolnjeval «vojaško organizacijo*, širili so se proglasi proti Nemcem in 2. junija 1916. so se legije uprle. Stvar je postajala jako resna in 5. novembra 1916. je Nemčija (z Avstrijo vred) proglasila neodvisnost Poljske; toda o samostalni poljski vojski Nemci še vedno niso hoteli nič slišati. Kaj so mislili o Pilsudskem, se je pokazalo takrat, ko je on prišel v Varšavo (25. avgusta 1916.), pa mu je nemški komandant ukazal, da mora v 24 urah zapustiti mesto. Končno so priznali i poljsko armado, a pod nemško komando. Hoteli so za sebe na Poljskem rekrutirati, a temu se je Pilsudski uprl. Za kazen so bile njegove «vojne organizacije* porazdeljene v razne koncentracijske tabore v Nemčiji. Od legij so zahtevali prisego Wilhelmu, a legije so po navodilu Pilsudskega odklonile tak — konkubinat. Pokret je rastel Nemcem čez glavo in aretirali so Pilsudskega dne 22. julija 1917. ter ga zaprli v Magdeburgu (z njim vred je bil zaprt tudi sedanji poljski vojni minister Sosnovvski). Legije same so pa bile internirane v Benjami-novti in Szczypiorni blizu Kališa.
Med tem pa je Wilson (22. januarja 1917.) v proklamaciji senatu proglasil popolno neodvisnost Poljske in prva ruska revolucija (marca 1917) jo je priznala. Dne 28.maja se je Kolo Polskie dunajskega parlamenta izreklo v Krakovu za neodvisno in ujedinjeno Poljsko z dohodom do morja. Dne 5. junija je Francija priznala poljsko armado na Francoskem, malo dni pozneje se organizirajo poljski vojaški oddelki v Rusiji v enote, oktobra se rekrutira poljska armada v Ameriki. Stvar se je razvijala hitro.
V tej dobi je glavna ost politike poljskih vojaških organizacij bila naperjena proti Avstriji. Take instrukcije jim je dal Pilsudski. Avstrija je bila slabša od Nemčije in manj homogena in je bilo videti, da bo laže zrušiti njo, a potem z njenim padcem vreči tudi Nemčijo. V to svrho so poljski legionarji, ki so bili avstrijski podaniki, vstopili v avstrijsko armado, tu ustvarjali tajne zveze in širili nezadovoljstvo ter delali nered. Tudi jim je Pilsudski naložil, v zvezo stopiti z antentnimi državami. Zaman je Avstrija poljski «pomožni kor* internirala v Huszti
na Ogrskem in zaman je procesirala proti njemu v Marmaroški Sihoti (junij-september 1918.); končno ga je cesar Karel še moral — pomilostiti. Na italijanski fronti so Poljaki tvorili «zelene regimente«.
Tu mi je treba dodati par opomb o orijentaciji poljskega naroda ob izbruhu vojne in med vojno. Kdor se spominja debat v avstrijskem državnem zboru pred vojno, ve, kako je socialist Daszynski grmel proti carizmu, a udeležniki slovanskih kongresov so poznali tudi Poljake (kakor na ruskem Poljskem Dmowskega), ki so bili za sporazum z Rusijo. Med tema ekstremoma je njihala vsa Poljska ob začetku svetovne vojne. Takozvana narodna demokracija (Dmowski, Paderewski, Glabinski, Skarbek) je verovala v entento in snovala poljske legije v Franciji in tudi v Rusiji; že 26. novembra 1914. se je v Petrogradu osnoval poljski Narodni komite, ki je sodeloval z Rusijo; Rusija je velika in bo velika (tako misli ta struja i dandanes) in z njo je iskati kompromisa. V celem je «narodna demokracija« med vojno bila «pasi-vistna«, t. j. računala je z izidom vojne in .sklepom miru, ki prinese sigurno neodvisno Poljsko. Socialisti (Daszynski, Pilsudski) so bili za akcijo, misleč, da mora Poljska aktivno posegati v razvoj vojnih dogodkov in Pilsudski je res posegal, češ, treba je, da bodo naši sovražniki in naši zavezniki prisiljeni, računati z nami, da postanemo evropski faktor.
Obe struji, struja Pilsudskega in struja Paderevvskega (ki je bil v inozemstvu), sta sicer stali teoretično na različnih stališčih, a delali sta obe za isti' cilj, za neodvisnost Poljske. Faktično je (razen nekaterih konservativnih krogov) poljska duša že davno bila za Nemce izgubljena. Moral si biti septembra 1918. na Poljskem, pa si se mogel uveriti o tem na vsakem koraku. 2e 16. oktobra 1918. so se poljski poslanci dunajskega parlamenta proglasili za državljane svobodne Poljske.
Ob splošnem prevratu, novembra 1918., je bila v Varšavi še «Regen-cijska Rada« (Reg. svet), ki so jo bili postavili Nemci; v Krakovu se je sestavila Likvidacijska komisija (za Galicijo), daleč v Parizu pa je bil Narodni komite, ki ga je kot poljsko vlado Francija priznala že 19. oktobra 1917. Ker je regencijskemu svetu s polomom centralnih držav pošla prava luč, je bila Poljska trenutno brez prave centralne oblasti. Daszynski je v Lublinu proglasil republiko poljsko in sestavil nekako socialistično vlado. Med tem je Pilsudski porabil nemire nemških spartakistov, utekel iž Magdeburga ter prispel 10. novembra v Varšavo. Že 31. oktobra so bile njegove legije razorožile Avstrijce v Krakovu, a dne 11. novembra pod njegovim osebnim vodstvom pognale Nemce iz Varšave.
V soglasju s političnimi strankami in pod pritiskom javnega mnenja je Regencijski svet proglasil Pilsudskega za prezidenta republike (dne 14. novembra). Pilsudski je sledečega dne ponudil vlado socialistu Daszynskemu, a ko ta Poznanjcev ni mogel dobiti za svoj kabinet, tri dni potem (18. novembra) socialistu Moraczewskemu, dasi tudi ta ni imel Poznanjcev za sebe. Civilne posle je prepustil povsem svoji vladi, sam pa se je posvetil ves organizaciji vojske. Položaj je bil izredno
kritičen. Na zapadu spuntani Nemci, skozi deželo se vlečejo mase nemških armad iz Rusije, na vzhodu boljševiki in ti segajo čez v Nemčijo, Ukrajinci naskakujejo Levov. Pilsudski je v začetku imel le 10.000 mož svoje Poljske vojaške organizacije, 3500 legionarjev, 7000 oficirjev in vojakov iz bivše avstrijske in ravno toliko iz ruske armade, in vse to brez enotnosti.	•
2e prva vlada (kabinet Moraczewskega) izdela vdlilni zakon za občine in za volitve v konstituanto, ki se izvrše 26. januarja 1919. Februarja se sestane Sejni in potrdi Pilsudskega kot prezidenta in gene-ralissima armad.
Med tem se je vrnil čez Gdansk v domovino Paderewski, zastopnik druge struje poljske politike, in je bil povsod z entuziazmom sprejet. Pilsudski mu poveri (13. junija 1919.) sestavo kabineta.3
Pilsudski je v enem letu reorganiziral sijajno armado. Smer njegovega vojaško-političnega dela je bila obrnjena proti vzhodu; vedel je, da za enkrat Nemce drži ententa v strahu, a na vzhodu je proti boljše-vikorn ententa brez moči; od tod preti Poljski nevarnost socialne revolucije, a v zvezi z njo tudi nevarnost za državno neodvisnost. Da bi Prehitel boljševike, ki so se spomladi 1920. pripravljali za velik napad na Poljsko, je začel maja mesca ofenzivo proti Kijevu ter imel od začetka znatne uspehe; nato so pa boljševiki potisnili poljske vojske nazaj pod Varšavo; tedaj pa se je dvignila Poljska v vsej svoji sili ter končno z zmago ovenčala nevarni poizkus. Sedaj se je sklenil v Rigi mir med njo in boljševiki.
Pilsudskega iztočna politika meri .na to, na vzhodu Poljske ustvariti nekaj državic in držav, ki bi bile s Poljsko v prijateljskih odnošajih ali jo ločile od moskovske Rusije. V tej .točki se njegova politika loči od mišljenja Nacionalne demokracije in tudi od politike češke države.
Kdor bi poznal samo prvo nastopanje Pilsudskega v vojni, bi najbrž hotel pri njem konstatirati germanofilstvo, a da o germanofilstvu pri njem ne more biti govora, kaže nadaljnji potek stvari. Njemu je šlo za poljsko neodvisnost, za osvoboditev izpod vseh treh okupatorjev; vse ostalo je	bila zgolj taktika; pri tem	pa je še konstatirati,	da so
Širše poljske	mase napram	tej njegovi taktiki, ki je niso razumele,
ostale hladne."
3 Pristaš struje Paderewskega je bil general Haller, ki je pred vojno vojaško organiziral poljske Sokole. Ko so Nemci na škodo Poljske februarja 1918. sklenili v Brestu mir z Ukrajino, je Haller prodrl s svojimi oddeJki skozi Ukrajino v Besarabijo, se združil s tamošnjim poljskim korom, se maja mesca v Ukrajini bil z Nemci, se pretolkel na sever na murmansko obalo in odtod brepeljal na Francosko; tu ga pariški komite imenuje za komandanta poljskih čet v Franciji.	Aprila 1919. se	je čez Nemčijo	vrnil na Poljsko.
" V legijali	Pilsudskega so	pa bili n. pr.	odlični pisatelji, kakor	Vaclav
Sieroszewski, ki ga je ruska vlada radi njegovega nacionalno-šocialhega delovanja pognala v zemljo Jakutov, kjer je prebil 12 let. Tudi pisatelj Andrej Strug je bil v legijah.
Znani ruski pisatelj Dimitrij Merežkovskij je napisal brošuro o Pil-sudskem. Pilsudski je na njega napravil silen vtis kot osebnost, ki je enako preprosta kakor silna v svoji notranjosti. Imenuje ga «najbolj realno bitje* (kakor je Nietzsche imenoval Napoleona). V razgovoru s Pilsudskim posveča Merežkovskij posebno pažnjo ruskopoljskim od-nošajem. Pilsudski pozna iz lastnega izkustva dobro Rusijo in rusko dušo. Sovraštvo ne mrači duha Pilsudskega, a o povratku carizma ne mara slišati. Kar se tiče «tretje Rusije*, je Pilsudski ne more nikjer opaziti. «Povejte mi, kje je? Mivsi je želimo in jo iščemo,* je rekel. «K^j naj bi bil odgovoril, kam pokazal?* se je vprašal Merežkovskij, «v ruski Pariz, London, Berolin? Koga naj bi imenoval? Miljukova, Maklakova, Sazonova, Kerenskega?* Zamislil se je Merežkovskij v grobove ukrajinske in rekel: «Tretja Rusija je globoko tam v Rusiji*-«Vi to veste, vi v to verujete?* je vprašal še enkrat maršal. «Da, jaz verujem v to,» je Merežkovskij odgovoril in Pilsudski ni nič več ugovarjal.
Merežkovskij končuje svojo brošuro s sledečim apelom: «Nckaj kakor kraljestvo Antikristovo stopa v ospredje v svetu krščanskem-i Zadnji tabor proti njemu je Poljska. Zadnji boj proti njemu se bo bil tam. Združite se vsi kakor en mož okoli svojega poglavarja Pilsudskega ... Ko to storite, boste rešili Poljsko in morda svet,* zaključuje slavni reprezentant «tretje Rusije*.
Pilsudski se v vnanji politiki ni hotel na milost in nemilost izročiti ententi, oziroma Francozom. Zatrjuje se, da so prvo njegovo vlado, ki je bila socialistična, zrušili vnanji vplivi; morda ni bilo zaupanja vanj, ker je v začetku vojne tehnično kooperiral z Avstrijo. Zadnji čas pa se je francosko-poljska zveza močno okrepila in poglobila. Ob novem letu 1921. je Francija oficijelno povabila Pilsudskega v Pariz; o priliki tega njegovega poseta (začetkom februarja) sta Poljska in Francija sklenili vojaško konvencijo, ki je obrnjena proti boljševiško-neniški zvezi. Poljska s tem obnavlja svojo tradicionalno zvezo s Francosko. Hladno pa je razmerje angleško-poljsko.
Pilsudski se v Sejmu naslanja na levico in na levo stran centra, t. J-na socialiste in na ljudovcc (napredne kmete). Desnica (narodna demokracija) mu ostro nasprotuje ter ima za prezidentovo mesto kandidata v osebi genialnega Ign. Paderewskega, znanega umetnika, ki je med vojno deloval v inozemstvu v družbi z Masarykom in Jugoslovanskim odborom, in je sedaj poljski zastopnik pri Zvezi narodov. Struja Padc-rewskega ima glavno oporo v Veliki Poljski, t. j. na Poznanjskem-Borba proti Pilsudskcmu pa ni lahka; zakaj na njegovi strani je uspeh; ne more se tajiti, da je končno vendar on glavni tvorec neodvisne Poljske.
Preprost, kakor je bil, je Pilsudski tudi kot načelnik države. Očuval je torej tudi v vnanjosti vso svojo tradicijo. V tem oziru se z njim lepo ujema njegov sedanji ministrski predsednik VVitos, ki na parade ne prihaja v fraku, ampak v svoji navadni kmetski opravi.
/
Pilsudski je brez dvoma močna osebnost. Vse njegovo življenje sve-doči o tem. V superlativih govori Merežkovskij, ko opisuje njegovo enako plemenito kakor silno osebnost.
Tisti, ki bliže poznajo Pilsudskega, pravijo, da se jim zdi, kakor da govori pri svojih akcijah: «Mislite na druge bolj nego na sebe in prejeli boste več kakor mislite, da dobite iz svojih lastnih rok.»
Romantika, idealizem poljskih revolucionarnih pokretov označuje Pilsudskega in romantika osebnega junaštva; v tem oziru je prava inkarnacija vse znamenite poljske prošlosti. In vendar je Pilsudski obenem «najrealnejši človek».
Literatura. Za ta očrt življenja in delovanja Pilsudskega sem rabil posebno: St. J. Boricza, Joseph Pilsudski, Fondateur de 1’ Independance polonaise et Chef de 1’Etat polonais (Varsovie 1921). — Noiivelles de Presse (Janvier 1921, Varsovie). — «W obronie ojczyzny» (Rok L, št. 16), feljton Mieczyslawa Opal-ka: «Za co legionišci umilovvali Pilsudskiego». — Anusz Ant., Narod, armja i \vodz (Varšava 1920). — Ahnanach Polonais pour 1921 (Varsovie 1921). — Stanislas Szpotanski, La Pologne nouvelle et son premier Chef d’£tat Joseph Pilsudski (Pariš 1920). — D. Merejkovsky, Joseph Pilsudski (traduit du russe, Varsovie 1921). — W. Sieroszevvski, Joseph Pilsudski (traduit du polonais, Varsovie 1921).
'Van kavcnik:
Listek:.
Prokuplje.
Pri volitvah v ustavotvorno skupštino me je zagnal žreb za predsednika klavnog biračkog odbora v Prokuplje.
Naj v nastopnih vrsticah popišem vtise in doživljaje tega kratkega bivanja v sredini Srbije.
Prokuplje leži kakih 35 km zapadno od,Niša. Vožnja od Beograda do Niša, *a katero se je poprej potrebovalo 5 ur„ traja sedaj 14 do 16 ur. Progo so Nemci na svojem umiku temeljito razdejali. Niti najmanjšemu mostičku »iso prizanesli. Veliki železni most čez Moravo (blizo Niša) leži v vodi. Na »legovem mestu stoji provizoričen lesen most.
Morava! Vlak se počasi in previdno, komaj da se čuti, pomika preko temnih Valov te tužne reke, zrcala vse tragične usode srbskega naroda. Koliko je v eku stoletij popila krvi, koliko trupel junaških borcev za domovino in svo-°do odnesla v Donavo!
Kraji, po katerih se voziš od Beograda do Niša, nekoliko spominjajo na aSo Dolenjsko. Svet je valovit, prevladuje pa polje, gozdov ni mnogo. Od isa do Prokuplja se moraš voziti z vozom. Cesta je zelo široka pa v skrajno ' abern stanju. Pravzaprav so o cesti skoraj govoriti ne more. Voznik £ač pdje koder more, brdo gori, brdo doli. Zemlja je zelo rodovitna. Ima n° Prst, ki je ni treba gnojiti. Vendar pa je njiv razmeroma malo, večinoma
vidiš pašnike. Stanovništva je malo in posestnik izorje na leto le toliko sveta v njivo, kolikor more obdelati. Navzlic temu pa so žitne letine bogate. Na poti nas je srečaval voz za vozom, vsak napolnjen z žitom, ki so ga vozili v Niš.
Ob vsej dolgi cesti leži tik ob nji, nekako v sredini med Nišoiti in Prokup-Ijem, samo ena vas, Aleksandrovo, ki pa je zelo poškodovana. Mnogo hiš je docela porušenih.
Prokuplje samo leži na južnem vznožju hribovja, ki se razteza severno od Niša v smeri proti zapadu in ki je ob pobočju okrog Prokuplja obsejano s skrbno obdelanimi vinogradi. Pod njim se vije reka Toplica. Ime je «lucus a non lucendo», kajti nikjer ni nikakih toplic. Nasprotno, voda je mrzla in služi ljudem kot pitna voda. Velik nedostatek je namreč, da tod ni vodnjakov. Na moje vprašanje, zakaj da jih ne kopljejo, so mi odgovorili, da to ni mogoče: kjer začno kopati, pridejo takoj do — slane vode. Pač znak, da so v zemlji solnate plasti.
Prokuplje je mesto (varoš), šteje okoli 8000 prebivalcev, je sedež okružne oblasti (Toplički okrug) in prvostepenega suda. Oba urada sta nastanjena v veliki moderni zgradbi, ki je že popolnoma popravljena. Značaj mesta je skoro docela evropejski. Je mnogo prav čednih, moderno zgrajenih hiš, ki pa so močno poškodovane, nekatere do tal porušene. Na perifetiji mesta pa stojijo druga poleg druge nizke lesene, z blatom ometane kolibe s kovačijami. Glavni posel mnogoštevilnih kovačev, ki so vsi turški cigani, a popolnoma posrbljeni, je	podkovanje živine. Pred nekaterimi	kolibami stojijo kar cele	črede govedine,
ki	čaka na	podkovanje. Trgovina	je	dobro zastopana.	Zlasti	me je osupnila
velika množina bakrene posode v trgovinah z železnino.
Obnebje je jako milo, ker je kraj proti severu zavarovan z gorovjem.
Po topliški dolini je projektirana železnica, ki bo spajala Niš z Jadranskim morjem. Pred izbruhom svetovne vojne se je v Prokuplju že kopal tunel na zapadni strani mesta. Ko bo tekla železnica, se bo ves ta po naravi tako bogato obdarjeni kraj povzdignil do velikega blagostanja. Saj bo ležal ob progi, ki bo spajala Carigrad in Solun z Jadranskim morjem.
Prokuplje je bilo spomladi leta 1917. torišče silnih bojev med ustaši (komiti) in	Bolgari.	Predsednik občine mi	je	pripovedoval, da	so se	Bolgari končno
umaknili v	sodno palačo, kjer so	jih vstaši napadali	toliko	časa, da so se
morali udati.
Ljudstvo je prijazno in postrežljivo. Kmetska noša je vseskozi narodna ni obstoji iz kratkih jopičev, hlač dokolenic, volnatih nogavic in opank. Vsa obleka je narejena iz domače rjave	rašcvinc.	Tudi ženska	obleka, krilo	in z
vezeninami okusno okrašeni kratki	jopič, je	iz raševinc.	Mohainedankc se
nosijo v slikovitih turških nošah, a	nezakrinkano.	.
Ker sem posloval v Prokuplju v	volilnih	zadevah, naj	omenim tudi	izm
volitev. Izbrani so bili 3 demokrati in 1 radikalec. Strank je bilo 5: demo-kratje, radikali, disidenti, socialni demokratje in komunisti. Poslednji so dobil* najmanj glasov, njih volilci so bili ponajveč — turški kovači. Med izvoljenimi poslanci sta en aktivni in en bivši učitelj (sedaj delovodja okružnega urada)-Učiteljski stan je v 'tem kraju zelo čislan.
Vrnivši se v Niš, sem izvedel, da ima vlak iz Skoplja dve uri zamude-Imel pa je je le še mnogo več. Namesto ob 4. Uri popoldne prispel je šele ol*
11. uri po noči. Seveda sem se požuril, da bi dobil udoben prostor za dolgo vožnjo do Beograda, kamor bi predvidoma dospeli drugi dan okoli 3. ure popoldne, kar se je tudi v resnici zgodilo. Posrečilo se mi je dobiti oddelek, v katerem je bil samo neki višji častnik, vozeč se iz Makedonije. A upanje na udoben počitek je hitro splavalo po vodi. Naval je bil tako močan, da so zasedeni vsi prostori in da smo sedeli v vrsti, namenjeni za tri osebe, po štirje, mnogo pa jih je stalo še na hodniku. Prav kmalu je bil voz tako prenapolnjen, da se ni bilo mogoče niti ganiti.
Pa vendar mi ni bilo žal. Bilo je med vožnjo mnogo humorja. Pomagali smo si na ta način, da je vsak sedel le nekaj časa, potem pa prepustil sedež za gotovo dobo sopotniku. Pri tem se je izbila marsikaka šala. Pa tudi resnega je bilo vmes in o tern hočem v nastopnem pripovedovati.
2e v Nišu sta vstopila dva prijatelja, ki se, po njunem govorjenju soditi, že dolgo časa nista videla. Eden je bil železniški inženjer iz Niša, drugi pa uradnik v ministrstvu za agrarno reformo, ki je bil na kratkem dopustu na svojem Posestvu v Prokuplju. Prav kmalu ju je zanesel pogovor na prestane vojne muke. Inženjer je bival za časa vojne v Nišu. Ni pa opravljal službe, ampak se je preživljal s prekupčevanjem. Bil pa je več v zaporu nego na prostosti. Silno ogorčeno je pripovedoval o grozotah, ki so jih počenjali Avstrijci v Nišu. Obešali so vse vprek in le pravi čudež je, da je on ostal pri življenju. «Vsakcga Avstrijca treba ubiti, niso vredni, da živijo. Pravili so, da nam prinašajo kulturo. Pa kaka kultura je to? V Nišu in .okrožju je bilo 70 svešteni-kov. Po oslobodenju je prišel na dan. samo eden, vse druge so pobesili. Pa še ta je bil bolj mrtev kot živ. Rešil se je s tem, da ga je žena skrivala po raznih kotih v hiši, da ga niso mogli izslediti. Vse Avstrijce je pobiti. Cast pa Nemcem! Ti niso nikomur nič žalega storili. Le vzeli so, kar so potrebovali, ljudi pa so pustili v miru.» Tako približno je vzhičeno pripovedoval.
Njegov prijatelj mu je večkrat posegel vmes, češ, da je bilo v Prokuplju, kjer so gospodovali Bolgari, še vse huje. «Jaz sem bil komita pod Vojnovičem. Kako so Bolgari pri nas trpinčili in ugonabljali narod, o tem nimaš pojma.«
«Pa da, znam prijatelj! Ali ti nisi izkusil muk, kakor sem jih jaz, ko so mi najboljše prijatelje tirali na vešala in sem se neprestano tresel, kdaj pridem na vrsto tudi jaz.»
«Ali tebi niso	ubili žene, kakor so jo meni Bolgari.«
«Pa kako to?	Poprej si mi	pravil, da si oženjen.«
T. «Da, res sem,	ali oženil sem	se drugič,« odvrne Prokupljan.	—	Nato	jima	je
Prešel govor na	njune žene in	sta se končno domenila,	da	mora	Prokupljan
obiskati s soprogo inženjerja v Nišu, da bo našel v njegovi hiši odprto srce in srbsko gostoljubje itd.
V tem smo dospeli na postajo, kjer je moral inženjer izstopiti.
Po njegovem odhodu sem se obrnil do Prokupljana, ki me je bil že takoj ob vstopu v vlak spoznal kot predsednika glavnog biračkog odbora, z vprašanjem, kaj da je bilo pravzaprav spomladi leta 1917. v Prokuplju, češ, da sem že tam čul nekaj o ustaji, a da natančnejšega nisem izvedel in da bi me oiogel on informirati, ako je bil res komita.
In on je začel pripovedovati svoje doživljaje tako lepo in vzneseno, s tako .Cisto in gladko besedo, da se mi je zdelo, kakor da recitira kak herojski roman.
«Ko so Prokuplje okupirali Bolgari, bil sem tam trgovec in predsednik občine. Trgovino imam sedaj oddano v najem, posestvo — lepe vinograde in oranice '— pa imam še sam. Ljudstvo je pred Bolgari trumoma bežalo v šume, kjer so se organizirali kot komite. Kmalu po zasedbi je bolgarska komanda razglasila neki manifest cara Ferdinanda. V tem manifestu naglaša car, da se mu je posrečilo oprostiti staro bolgarsko zemljo od stoletnega sovražnika, da mu mora biti narod zato hvaležen in da pričakuje, da bo vsak zagrabil za orožje, da iztrebimo srbske bande, ki se vlačijo po šumah. — In vendar v Pro-kuplju ni in ni nikdar bilo niti enega Bolgara!»
«Premišljal sem, kaj mi je storiti. Smrt, če ne ubogam, a skoro gotovo tudi smrt, če se pridružim komitam. Ali zoper svoje brate — nikdar! Smrti se itak ne bojim. Ubili so mi ženo, ubili edinega otroka, kaj naj še čakam. Napisal sem testament, pa hajd v gore! Naša komitska vojska je brojila okoli 8000 pešadije in 300 konjenikov. Vojvoda nam je bil Vojnovič. Udarili smo na Prokuplje, mesto obkolili in prisilili Bolgare, da so se povukli v sudsko zgradbo. Tu smo jih napadali od vseh strani. Bolgari so se hrabro branili. Vojnovičev stan je bil v sedanjem hotelu «Europe» (kakih 400 korakov poševno od sodnega poslopja). Uvidel sem, da je odpor Bolgarov brezupen in zato sem nasvetoval vojvodi, čegar pobočnik sem bil, da izobesimo bele zastave in da pošljemo Bolgarom parlamentera, ki naj jih pozove na predajo. Vojvoda je pritrdil, poveril ta posel meni, zahteval pa, da mora v 15 minutah imeti odgovor, če ne, ho šla cela zgradba v zrak, ne glede na to, če poginem tudi jaz. Poslopje smo bili namreč popolnoma podminirali in prepričan sem bil, da je grožnja vojvode skrajno resna. Izobesili smo bele zastave in Bolgari so res nehali streljati. Podam se k njihovemu komandantu, mu razložim položaj in ga pozovem, da naj se preda.
«Kako se hočemo predati, če nas bodete pa potem vse pobili.»
«Gospodine», mu odgovorim, «moja častna beseda, da se nobenemu ne bo niti dlaka skrivila na glavi. Moštvo bomo internirali v gimnaziji, častnike pa razmestili po privatnih stanovanjih. Izročiti pa nam morate nepoškodovano vse orožje, strelivo in vse zaloge oblek zlasti pa obuvala. Vi ste močni in bogati in vaša država vam bo lahko preskrbela novih obuval, naši ljudje pa so že bosi in mi smo siromaki.«
Komandant je pomišljal, potem pa mi odgovoril, da se mora poprej posvetovati s svojimi tovariši. Jaz potegnem uro iz žepa in mu rečem: «Štiri minute je še časa. Ce se do takrat ne povrnem v naš stan, gremo v zrak vi in jaz-To je nepreklicna volja vojvode.«
Komandant je privolil in jaz se podam k vojvodi.
Ta je sprejel vse pogoje, a samo z eno utesnitvijo glede jamstva za življenje. Med Bolgari je bil namreč neki narednik orjaške postave. Ta je b.H strah vse dece v Prokuplju. Kjer je naletel na kakega otroka, ga je prijel obema rokama, dvignil ga podolgoma v zrak in nato z vso silo treščil ob tla. Ce .otrok ni bil na prvi mah mrtev, je proceduro ponovil.
Tej zveri vojvoda ni hotel prizanesti. «On ubija našu decu, osvctičeino sc»> so bile njegove besede.
Podam se nazaj h komandantu in mu naznanim sporočilo vojvode. Sprejel je pogoje in glede narednika še opomnil, da naj bomo pri razoroženju previdni, ker nosi s seboj vedno ročne bombe. Potem so sc predali in mi sino
držali svojo besedo. Na mojo intervencijo je vojvoda celo dovolil, da častniki obdržijo prepasno orožje. Ravnali smo ž njimi kot s kavalirji. Narednika so naši usmrtili v tunelu.
Po zavzetju Prokuplja smo napredovali proti Nišu in vzeli vse okoliške vasi prav blizu tja do Niša. Potem pa so nas napadli od ene strani Bolgari, od druge Nemci in od tretje Avstrijci. Naša vojska je bila uničena, le malo se nas je rešilo v gore. Jaz 'sam sem bil večkrat ranjen.»
«In vojvoda?» sem nehote vprašal.
«Poginil je. Pri njem sta ostali do zadnjega dve ženski, neka mati s hčerjo, ki sta, boreč se ob njegovi strani, z njim tudi izdahnili.*
«Pa kako je padel vojvoda?* je bilo moje vprašanje.
Pripovedovalec. je povesil oči in klonil z glavo, kakor da bi se nečesa sramoval, potem pa je odgovoril: »Prestrelili so mu obe nogi, a ni ga umorila bolgarska krogla, ampak, na žalost! — srbska. Bolgari so kupili izdajalca v naših vrstah!*
«Pa kako da ste vi še danes tukaj?* sem ga dalje vprašal.
«Z malimi ostanki naše vojske sem bival v gorah. Hrano smo dobivali od dobrih ljudi. Nekoč smo dobili sporočilo, da Bolgari iščejo mene in da so namenili vstreliti 18 Prokupljanov, večinoma ženske in otroke, ako jim ne izdajo mene. Sklenil sem, da se sam predam, da ne bo zaradi mene tekla nedolžna kri. Bil sem obsojen na smrt in sem stal že pod vislicami. Tu se začuje glas: .pomilovanje, pomilovanje'. V zadnjem trenotku je dospel telegram eara, da sem pomiloščen. Milost so izposlovali oni bolgarski častniki, s katerimi Smo kot zmagovalci bili postopali po moji zaslugi tako kavalirsko. Od takrat sem do umika Bolgarov živel nemoteno v Prokuplju pod zaščito častnikov.*
Na sodišču so mi bili pripovedovali o nekem kazenskem slučaju, ki se sedaj nahaja v končno rešitev pri kasacionem sudu. Dotičnik (ime sem pozabil) je bil «stavljen pod sud* zaradi veleizdaje, a na prvostepenem sudu v Prokuplju oproščen. Vprašal sem pripovedovalca, če je morda ta ustrelil Vojnoviča.
«Ne. To je vse drug slučaj. Bolgari so bili po našem porazu izvedeli, da se v Prokuplju skrivajo trije koiniti (izvestitelj moj je imenoval imena). Skriti so bili v hiši (imenoval jo je) na podstrešju, ki proti sosednji hiši ravno pri njeni kuhinji ni bilo zapaženo. Iz te kuhinje so jim na podstrešje podajali hrano. Bolgari so izvedeli, da oni oproščeni obtoženec (navedel je njegovo ime) vč za skrivališče teli komitov. Zagrozili so mu, da bodo ustrelili njega in drugih 18 oseb, ako jim skrivališča ne pove. On je vedel, da bodo Bolgari to grožnji) tudi izvršili, zato je komite izdal. Ko so ti videli, da so izdani, so se vsi trije objeli z eno roko, z drugo pa je vsak treščil ob tla svojo ročno bombo in tako so vsi trije poginili. Po osvoboditvi od Bolgarov so stavili izdajalca pod sud. On se je zagovarjal, da je bilo bolje, da so poginili trije junaki, nego da bi padlo 18 nedolžnih žrtev.- Bil je oproščen na prvi stopnji, češ, da je ravnal v nepremagljivi sili. Kako sedaj stvar stoji, ne vem.»
«Ker sem že pri streljanju, naj omenim še tale slučaj. Nekoč je bilo na smrt obsojenih zopet cela vrsta Prokupljanov, med njimi več žensk. Neko žensko (povedal je ime) pa niso mogli na noben način pripraviti, da bi dala svojega dojenčka iz rok. Ustrelili so. Vse je padlo, le ženska z otrokom je
ZUNANJA POLITIKA.
stala po koncu. Nihče ni hotel nanjo pomeriti. Komandant jo je potem pomilostil, češ, ker je ostala živa, je gotovo nedolžna.®
Meni so se vsa ta pripovedovanja zdela tako bajna in neverjetna, da sem se obrnil do svojega soseda, že starega moža, posestnika iz neke vasi blizo Prokuplja in narodnega poslanika bivše srbske skupštine, z vprašanjem, če nas morda ta človek — ne vleče.
«Gospodine! Sve je gola iština,» je bil odgovor.
Pregled.
Zunanja politika.
«NOVI VOLILNI ZAKON ZA POLITIČNE VOLITVE V JULIJSKI BENEČIJI.»
V kratkem bo ljudstvo Julijske Benečije, nove provincije kraljevine Italije, prvič pozvano, da si izbere svoje zastopnike v poslansko zbornico in s tem dobilo stoprav možnost, da sodeluje in soodločuje v političnem življenju Primorja, pred vsem pa, da zastopa interese nove provincije in čuva politične pravice onega naroda, ki živi na tej zemlji v veliki večini in od pamtiveka, naroda slovenskega.
Te volitve se bodo znatno razlikovale od političnih volitev pod prejšnjim avstrijskim režimom. Avstrija je bila sicer z volilnim redom od 26. januarja 1007 uvedla splošno in »enako® (?) ter direktno volilno pravico, ni se pa mogla odločiti, da odstopi od starega sistema cnoposlanskih volitev ali sistema večine in uvede proporc. Kraljevina Italija pa je z volilnim redom z dne 2. septembra 1919 sprejela poleg modernih postulatov: direktne, enake, splošne in tajne volilne pravice, tudi načelo sorazmernega zastopstva ali proporc in to v najmodernejši obliki. Uveden je d’Hondtov sistem izračunavanja mandatov za posamezne kandidatne liste, ki pri primerno velikih volilnili okrožjih daje skoro absolutno pravične rezultate, in pa sistem prednostnih (preferenčnih) in dodatnih glasov, ki daje volilcu precejšen vpliv tudi na izvolitev posameznih kandidatov njegove in drugih kandidatnih list.
Ta moderni volilni red je z neznatnimi dopolnitvami, ki jih je zahteval
državniški ozir na prejšnje pravno stanje, proširjen tudi na Julijsko Benečijo.
Vigilantibus jura! Po tem staro-; rimskem reku se bomo morali ravnati tudi Slovenci Julijske Benečije pred vsem pri novih volitvah, da dobimo in varujemo ono mero političnega vpliva na državno in svoje narodno politično življenje, ki nam pripada po našem številu in politični zrelosti.
Iz tega stališča prav srčno pozdravljam zgoraj navedeno knjižico mladega goriškega odvetnika drja. Vladimirja Orla, ki je pred kratkim izšla v priročni obliki in dobrem tisku iz-danja političnega društva «Kdinost». Dr. Orel s tem častno vstopa med praktične narodno - politične delavce, ki jih naš narod v Primorju v sedanjem svojem položaju bolj rabi kot kdaj poprej.
V uvodu nam daje kratek historijat volilnega reda in njegovih posebnosti in novosti, razloži na vsakemu razumljiv način bistvo proporca in nje-, govih raznih sistemov, ter bistvo preferenčnih in dodatnih glasov.
V delu samem obravnava pod raznimi zaglavji vse glavne faze volitev: aktivno volilno pravico in kako se ugotovi, volilna okrožja in kandidatne liste, volilni akt,, skrutinij, pasivno volilno pravico ter zaščito volilne pravice. Ob koncu doda še sistematičen pregled rokov v volilnem postopanju.
Knjižica je namenjena za praktično uporabo, torej v prvi vrsti našim županom, volilnim komisarjem, političnim zaupnikom, agitatorjem itd. Zato avtor povsod vsebini zakona pridoda še razlago, navdde praktične primere in opozarja na druge določbe zakona, ki so med seboj v zvezi. To je dobra
stran knjižice, zlasti ker je razlaga pravilna in zakazovanje med seboj v zvezi stoječih predpisov izčrpno.
Pomisleke pa imam, ali bo praksi ustreženo z sistematičnim obdelovanjem volilnega prava, kakor nam ga nudi avtor. Ni to sicer čisti sistem, ker v glavnem se navaja besedilo zakona in v oklepajih citira dotični člen zakona, in tudi v razporedbi tvarine sledi avtor v glavnem zakonu, kakor pač drugače ni mogoče, ker že zakon sam predstavlja neke vrste sistem. Praksi je pa po mojem mnenju veliko bolj potreben in prikladen dober komentar volilnega zakona, torej pred vsem avtentično besedilo zakona, poleg tega pa Se ali sistematična razlaga vsebine posameznih skupin, ki tvorijo celino, ali pa razlaga posameznih členov, odnosno po potrebi tudi besed pod črto. Na vsak način pa bi se moralo besedilo zakona po tisku razlikovati od komentarja in biti izčrpno, kajti naprej se nikdar ne ve, ali se v praksi kak člen ne pokaže kot važen, ki ga avtor smatra za nevaž-nega in ga zato izpusti.
Mestoma se mi tudi vidi, kakor da bi jasnost trpela vsled sistema, t. j. vrstnega reda; v katerem se prednaša tvarina. Tako n. pr. ne razumem, zakaj se govori o volilni komisiji, volilnem komisarju (str. 20) ter o volilni dvorani (str. 23) pred volilnimi okrožji, volilnimi skupinami itd., na str. 40. pa se mora avtor zopet povrniti na volilno komisijo. Pod naslovom Centralni volilni urad se razpravlja (stran 62 do 69) o tem, kako se ustanovi volilni rezultat, potem pa pride novo zaglavje, Kompetenca centralnega volilnega urada. Tudi za roke v volilnem postopanju bi bilo bolje, da se je šlo čisto po kronološkem redu, ker le tedaj taka sestava rokov dobro služi namenu, da se ničesar ne zamudi in ne prezre. Pa to so malenkosti. V glavnem je avtor zadel dobro in bo knjižica svoj namen gotovo v veliki meri dosegla.
V jezikovnem oziru pa bi se bil lahko avtor bolj potrudil. Priznavam, da so vsa taka dela plod brze odločitve in potrebe, vsled tega ne morejo biti brezhibna, vendar bi se moralo vsaj ogibati velikih pogreškov. Namesto «tekoin desetega dneva« mora Pač biti «tekom 10 dni« (stran 19). «Krčiti se» (str. 22) bi se moralo za-
ineniti z «braniti se». «Vsaka lista ne sme šteti več kandidatov« namesto «Nobena...» (str.31). Zadnji odstavek na str. 37. je pravi monstrum in tudi nerazumljiv. Opomba 2 na str. 38. pač ni potrebna in vzbuja smeh. Itd.
Naj te opazke ne vzamejo dr. Orlu veselja nad tem delom in do nadaljnjega dela, ki je med primorskimi Slovenci za ohranitev narodnosti danes tako potrebno, one pa, katerim je knjižica namenjena, naj te opazke ne odvračajo, da ne bi pridno posegli po njej in se je posluževali v politični borbi za volilno pravico in pravično zastopstvo Slovencev v poslanski zbornici nove očetnjave!
Štefan Sagadin.
Kultura.
JOSEF K Alt AS RK, IDEALNI GOJITELJ ČEŠKOSLO VENSKE VZAJEMNOSTI.
Nikdo ne krati Čehom častnega naziva, da so apostoli slovanske vzajemnosti. Gojili so jo v stari Avstriji in sedaj po svojem osvobojenju so zopet prvi pri delu. Slovenci si domiš-ljujemo, da smo jim posebno pri srcu. In res, pri vseh češkoslovenskih stikih, naj so bili tudi gospodarskega značaja, je vedno vmes donela neka srčna struna. Šaljivo pravijo Čehi, da ima pri njih vsak slovanski narod svojega »konzula«, ki si je stavil za življensko nalogo, da goji take stike in prede nitke med Čehi in dotičnim narodom. V zadnjem času je opravljal ta posel na vzoren način dunajski slavist dr. .losef Rarasck.
Razpolagajoč s temeljitim znanjem obširne slavistike je s posebno ljubeznijo in z vso vestnostjo zasledoval duševno življenje pri Slovencih in seznanjal z njim svoje češke rojake. Začenši z letom 1895., ko popisuje v «Praških novinah« posledice ljubljanskega potresa, pa do svoje rane smrti (1916) je polnil razne češke časnike, časopise, revije in knjige z bolj ali manj obsežnimi poročili o Slovencih in njih kulturnem življenju. Obširno je pisal o svojem tovarišu dr. Vatro-slavu Oblaku, ki ga je smatral za najduhovitejšega Jagičevega učenca, popisal (v Češki Revue, 111., 10) njegova potovanja po Macedoniji, Dalmaciji in Kvarnerskih otokih. Nebroj notic, ti-
čočili se nas Slovencev, je raztresenih po «Moravski Orlici« od leta 1906. dalje. Koliko zrnja je tain nasejanega, ki je rodilo med Cehi zanimanje in razumevanje za Slovence in našo kulturo! Viden uspeh temu je n. pr., da se na realni gimnaziji v Olomucu poučuje slovenščina. Seve imamo tam idealnega našega prijatelja mladega drja. Vybirala, ki se temeljito bavi z našo literaturo in jo v lepih prevodih podaja svojim rojakom. Zdi se, da se vedno bolj vživlja v Karaskovo vlogo. Vsak literaren pojav pri nas je našel v Karasku svoj odmev. Brž se je poglobil v tisto snov in jo s svojega vidika pokazal Cehom. Posebno ga je zanimalo, če je mogel iztakniti nove, do sedaj neznane ali premalo uvaže-vane zveze kakšnega našega pisatelja s Cehi, in naj je bil to Stanko Vraz, Prešeren, Raič, Caf, Muršec ali Majar.
Zanimivo je, da si je že 10. novembra 1907. upal Karasek odločno in jasno napisati, da smejo Slovenci le v spojenju s Hrvati in Srbi misliti na politično neodvisnost.
Ko je «SIovan» leta 1911. posvetil posebno številko Josipu Jurčiču, je porabi! Kardsek to priliko, da je seznanil svoje čitatelje z Jurčičem in njegovimi deli in opozoril na češki prevod »Tugomera«. — Zelo hvaležen mu je bil za dobrohotno oceno svoje literarne zgodovine dr. Karel Glaser, ki se je k njemu zatekal, ko se je čutil povsod «preganjanega». — V času, ko se je imela naša moderna, posebno Cankar, še boriti proti »filistrom«, je Karasek polno uvaževal Cankarjev pomen in ponovno o njem poročal v čeških listih. Napisal je tudi uvod k Vybiralovemu prevodu »Kurenta«. Istotako je zasledoval in ocenjeval literarno delovanje Slovenske Matice, ki je menda po njegovem nasvetu izdala Zeyrerjevcga «Plojharja». Posebno je pozdravil knjigo »Slovanski spomini in jubileji«, kojc tendenca je baš odgovarjala njegovemu čustvovanju. Razpisal se je nadalje o priliki Prešernovega jubileja in pri tem zopet vestno poudaril vse njegove stike s Cehi. Zavzel je stališče k vsakemu Prešernovemu ocenjevalcu in zabeležil vsakega prevajalca. Visoko mnenje je imel o Aškercu, zato je pohvalil tudi njegovo Rusko antologijo. O znanstvenem delu naših raz-
iskovalcev, kakor drja. Murka, drja. Prijatelja in dr. Ilešiča, je poročal tudi v slovanski «Arhiv» in v «Wiener Zei-tung». — Dr. Karasek, čigar obsežno delo »Korespondenca Karla J. Erbena« izide v Češki Akademiji, je seve tudi našel, da je Erben dal Slovencem povod, naj se brigajo za etnografijo. O teh stikih je pisal v «Osveti» (1915, 11). Obširno se je nadalje pečal z razmerjem Raiča do Havlička in v »Naši dobi« (XIII. 10—12) globoko posegel v vso tedanjo dobo.
Iz te površne slike se vidi smotreno delovanje Karaskovo za vzdrževanje in poglobitev češkoslovenskih kulturnih vezi. Želeti bi bilo, da mu tudi med nami vstane naslednik in posnemovalec.	Simon	Dolar.
KINO IN CENZURIRANJI- FILMOV.
Ze dalje časa čitamo semtertja po časnikih vest, da namerava država prevzeti kinematografe v lastno- upravo, da jih želi torej podržaviti. Na to misel so prišli seveda zlasti iz dveh razlogov:
1.) da se na tak način najde nov vir dohodkov za državno blagajno,
2.) da sc popolnoma zatre pogubni vpliv, ki ga ima kino sedaj na ljudske mase.
Res je, da so kinematografska podjetja med vojno zelo prosperirala; bilo je to nekaj nezdravega, razumljivega le iz splošne vojne psihoze; čim bolj pa prehajamo v normalne razmere, tem bolj pojema obisk kina. V bodoče bodo razmere za kino še neugodnejše.
Kino je, ali bi naj vsaj bilo gledališče ubožnejših slojev. Dokler pa so razne filmske tvrdke v rokah brezvestnih izkoriščevalcev, ki zahtevajo za pardnevno uporabo filma kar zneske v desettisoče kron, dokler so prometne neprilike in nabavni riziko tako veliki, upravni stroški ter osobje tako drago, tako dolgo tudi kino ne bo mogel odpreti svojih vrat' ubožnim stanovom. Res, dp bi državna uprava mogla v marsičem razmere zboljšati, zlasti z ozirom na filmske tvrdke v inozemstvu, a vse drugo bi pač ostalo enako drago kot sicer, če bi se upravni stroški morda še celo nekoliko ne zvišali; država ima pač v sličnih pridobitnih podjetjih slabe izkušnje.
Ko jc prevzela lani mariborska mestna občina takozv. mestni kino v svojo upravo, potegovali so se za ravnateljsko mesto razni kandidatje, ki so zahtevali «sanio» 5000 kron mesečno in še nekaj procentov od celotne vstopnine. Ves dohodek, ki ga dobi lastnik, Ra mara res tudi sam zaslužiti z dobro kalkulacijo, primerno reklamo, skratka s tem, kar diči dobrega tr-Rovca. Ce pa bo imel vodstvo uradnik (če bo tudi delno zainteresiran na dobrem uspevanju podjetja), v ve-eini slučajev ali ne bo hotel ali pa ne no mogel za državo doseči niti tega niuterijelnega uspeha, kakor ji ga nudi sedaj pobiranje veseličnega davka.
Jz vsega tega vidimo, da bi' bilo edino, kar bi država res mogla sto-r|ti in kar bi ji bilo iz vseh ozirov Priporočati, da prevzame država sa-nja nabavo in razposojevanje filmov. ■ako ne bi imela samo izbire v svoji roki, temveč bi lahko s posebnim poudarkom pritiskala na znižanje filmskih cen ter kaj zaslužila, kajti pri ■umskih izposojevalnicah se zbira in «služi» denar brez posebnih izdatkov. Na tak način bi pa bila tudi zabra-njena vsa ona škoda, ki prihaja kot kvarljiv vpliv iz kina, kajti državno Podjetje bi nabavljalo le take filme, ki so v vseh' ozirih neoporečeni. Skrbeti bo treba pač za zanimive podobe, a špekulacije na človeške slabosti bodo gotovo odpadle. V promet bo lahko dala poučne slike o tujih deželah ,n običajih, o raznih industrijah, o razom iznajdbah, ki pa sicer ne «v!ečejo» 'ako kakor detektivske zgodbe in ljubezenski romani. (Priporočati je zve-26 s češkimi filmskimi zavodi.)
, Država kot taka bi pa lahko oskr-oela tudi lastne domače filme, ki bi jjjlt dovolj zanimivi, istočasno pa tu-d‘ Poučni in za državno zavest silno Y.zRojni. Le pomislimo kako rado bi naše občinstvo spoznavat kraje v "lacedoniji, običaje ob Sitnici, da ne Rovorhno o življenju v Beogradu, o j.°Ratih žitnih planjavah Bačke itd.
a drugi strani bi pa tudi v Skoplju .c bilo napak, če bi videli koroška 'dfera, goriška brda, gorenjske krame, Ljubljano, Zagreb itd. Vse to bi im iPa tut*‘ državi izplačalo, ker bi meja končne niti vseh sporedov v °lih rokah. Neprecenljiva korist v
državnem smislu bi se dosegla s smo-treno organiziranim upravljanjem take centrale.
Ce pa bi državna oblast iz katerega koli nam sedaj neznanega vzroka ne hotela ustanoviti take posredovalnice, naj pa deželna vlada posreduje, da ustanovi vseh 24 kinematografov v Sloveniji tako zvezo, ki bo dovolj močna, da se bo lahko uspešno branila pred izkoriščanjem tujih tvrdk. Deželna vlada bi morala taki zvezi doseči tudi carinske ugodnosti, na kar bi tudi zveza gotovo oskrbela boljše filme kakor jiii more oskrbeti- sedaj vsak podjetnik sam zase.
Cenzuriranje filmov pa bi izgubilo mnogo na svojem pomenu. Danes cenzurna komisija niti zdaleka ne sluti, je-li film, ki ga že cele tedne oznanja lepak na vseh mestnih oglih, dopusten ali ne. Ce ga končno komisija zabrani, napravi lastniku kina ogromno škodo, koristi pa le inozemski (tndi takozvane «domače» tvrdke so le podružnice inozemskih tvrdk, ali so pa vsaj v rokah inozemcev) raz-posojevalni tvrdki, ker se ji film manj obrabi. Ce bi država sama razposoje-vala.bi se seveda kaj takega ne moglo zgoditi. Ne bilo bi pa odobravati, da bi se nadzorstvo za posamezne pokrajine popolnoma ukinilo, kajti to, kar koristi v Vojvodini, zna v Slove niji škoditi. Tako smo v Mariboru lansko leto ob pomanjkanju in po-draženju kruha morali prepovedati posamezne slike iz lepega zgodovinskega filma Madame Dubary, ki kažejo, kako je nastala francoska revolucija ravno vsled pomanjkanja kruha; gotovo je, da bi bilo tako cenzuriranje za kraje v Banatu neprimerno. Da celo, kar je možno in dobro v centrali, lahko škoduje v narodno mešanih krajih, kjer je že itak treba paziti na dostavke v tujem jeziku.
Iz gorenjih razlogov pa moramo biti tudi~že v principu proti centralizaciji cenzuriranja filmov, zlasti še dokler ne preVzame država razposoje-vanja filmov v svoje roke. Poudariti je treba, da n. pr. zagrebško merilo ne sme in ne more veljati tudi n. pr. za Celje, ne tflede na to, da se cenzuriranje filmov ne vrši povsod in vsakokrat dovolj vestno in dovolj strogo.
Tako smo zasledili lansko leto v neki veseloigri s prav nedolžnim imenom smešenje naše države in naše
MED REVIJAMI.
vladarske hišej a s filmom je prispela cenzurka, ki je dokazovala, da se je veseloigra kazala na Hrvatskem neokrnjena in celo z dovoljenjem za mladino.
Škoda, ki se vrši tako v eni pokrajini, bi se raztegnila na vso državo; edino dobra bi bila določba, da je kjerkoli prepovedan film ali zabranje-na slika, oziroma tekst, nedopusten za vso državo, da je torej prepoved veljavna za vso državo, ne pa dovoljenje.
Mariborski cenzurni sosvet se je lansko leto mogel prepričati, da so bile v Zagrebu prepovedane slike zopet vstavljene v film in jih je torej moral znova prepovedati.
Dokler pa centralna oblast ne ukrene ničesar in se cenzura vrši v tej obliki kakor sedaj, naj deželna vlada izda za	to prehodno dobo:
1.) nalog, da se ima vršiti cenzura filmov povsod	vestno in strogo;
2.) naj brezizjemno prepove vse filme, ki nima]') poleg	nemškega vsaj tudi
hrvatskega ali	slovenskega teksta.
Cenzurne komisije pa naj pazijo, da je prevod res pravilen in ne v posmeh zahtevi in v zasmehovanje državnega jčzika, kakor se to godi pri filmih, ki jih razpošiljajo takozvane «domače tvrdke»; 3.) deželna vlada naj naroči policijskim komisariatom, da strogo pazijo na slike na lepakih, kajti nikakor ne gre, da mora cenzura zabranjevati slike, ki si jih lahko vsakdo poljubno dolgo ogleduje na cesti; 4.) naj zviša starostno mejo od 16 na 18 let, kar je popolnoma v skladu z državnim zakonikom in vsemi določbami o mladinski oskrbi. Ravno v dobi med 16. in 18. letom je mladina najbolj dovzetna za slab vpliv, ki ga hočemo zabraniti s tem, da prepovemo film za mladino.
Pavel Strmšek.
Med revijami.
«Archiv fiir Soziulwissenschaft mul Sozialpolitik» prinaša mnogo razprav visoke znanstvene vrednosti. Kelsen razpravlja o bistvu in vrednosti demo-kratije, ob roki boljševiškega primera in poloma boljševiške teorije. Češki
(bivši) finančni minister Engliš podaja jako zanimivo «gospodarsko teorijo denarja*, bivši madjarski finančni minister Szende pa «krizo srednjeevropske revolucije*, poskus k psihologiji mase. Otto Neurath prinaša razpravo o sistemu socializacije.
«Zeitschrift fiir Soziahvissenschaft» prinaša instruktivno delce A. Hoff-manna o «Pravičnosti v (nemškem) državnem dohodninskem zakonu*.
«Revue bleue» prinaša Maksima Gorkega opis ruske revolucije marca 1917. in Gilluina članek o misticizmu rase.
«I‘reussische Jahrbiicher« ocenjujejo g. M. Paleologue-a spomine na Petrograd pred izbruhom vojne (v «Revue des Deux Mondes») in jih vspprcjajo s spomini R. Poincarea v «Soc. de Conferences*.-
V «Neue Zeit» poroča 11. Cunow o razkroju boljševizma.
V «So\vjet»-u referira Maslov o Bu-harinovi knjigi »Ekonomika prehodne dobe*, knjigi, koje prvi teoretski del je uprav izšel.
V «Rev. Internat, de Sociologie« opisuje R. Poincare vire francosko-nemške vojne po 1870. V «Reforme sociale» piše Ribalier o upadku avtoritete. V «Contemporary Rcvicw» se H. Young pritožuje nad desorganiza-cijo (angl.) liberalizma, naša nasprotnica gdč. Durham piše nekrolog Nikoli Črnogorskemu.
V «Arhivu za pravne i društvena nauke* je Mih. P. Jovanovič objavil zanimivo in v naziranju često originalno študijo o «svojini in njenem pravnem in socialnopolitičnem značaju*. V «Jugoslovanski Njivi» je njen urednik B. Truhelka napisal «o prvo-svečenicima nauke* (vseučiliščnih profesorjih) Jugoslavije članek, ki hoče biti apel za diskusijo in ki obrača pažnjo na demoralizacijo naše inteligence ter zahteva najstrožje merilo pri izberi učnih moči za jugoslovanske univerze. Oskar Jaszi poroča o Ogrski po polomu. — Zofka Kveder-Demetrovič je izdala prijeten literaren «Almanah jugoslovanskih žena» za god. 1921.