Kriza, nadprodukcija in dr. Na nekatere točke uvodnega članka »Učit. Tovariša« z dne 10. marca bi rada odgovorila, ne da bi s tem hotela kratiti čast in zasluge mnogospoštovanih tovarišev. 2al, da nimam v rokah »Službenih po= datkov« vsega učiteljstva in da mi silno nc dostaje časa. Na podlagi »Službenih podatkov« bi s številkami lahko dokazala, koliko odstotkov učiteljev, vzgojenih po državnih ali privatnih učitcljišči!h, se je udejstvovalo pri izvenšols'kem delu in kako udejstvovalo. Sicer podatki ne bi bili povsem točni. ker mnoge skromne tovarišice niso hotele prositi društev in korporacij tozadevnih potrdil, one pa same od sebe niso izdajale izkazil. Tu bi mimogrede pripomnila, naj bi ob kaki taki priliki oblastva izdala odrcdbo društvom, korporacijam, naj kot sfcromno priznanje za velik trud, ki ga je imel posamez* nik v njih vrsti, izdajo sama od sebe izkaze o delu. Vsaj drugega plačila itak ravno najpožrtvovalnejši in najagilnejši niso prejeli in še tega ne zahtevali, mnogi celo na poziv nadrejenih oblasti ne, ker se to upira njihovemu značaju. Pa kdo danes po tem vpraša? Učitclj bodi vsem vse; znaj vse, čc si se učil ali nc; ukloni se vsakomur. Komu mar tvojc tihc žrtvc, tvoje — često v solzah prečutc urc prepotrcbnega nočnega počitka! Ukazi so tu, izvcsti jih jc treba brezpogojno in to v času, ko ima vsak sedemlctni »prvček« pravico, da si sam išče »pota in cilje«.  Kaj hočemo! »Hlapci« šc niso izumrli in kakor kaže, v našcm poklicu vsaj ne bodo. Preveč nas je pač in zato s »štrcbcrstvom« izpodjedamo kruhe»k drug drugemu, kakor delavci in zlasti delavke tovarn. ki v mnogih krajih prehodijo dnevno po 30 km in več za ubogih 60 do 90 Din tedensko. Sam«i sem po= znala takc in ne pretiravam. O vzgoji k izvenšolskemu delovanju je pa težko reči 'kaj pravega. 2e z metodiko, ki se podaja na učiteljiščih za posamezne predmete, je težko kaj začeti v oddaljcnih gorskih vasicah, zapuščenih kmetskih okoliših, kaj bi šele 7. drugimi novotarijami in domisleki, ki se morda izvrstno obneso v mestu — a zunaj ne ikoristijo prav nič! — Tu treba razumevanja ljudskih potreb, srca in volje! To treba vzgojiti v mladih ljuddi. Delo se pokaže samo. Spoznamo in učimo se ga pri izkušenih tovariših (icah) v domačem kraju, okoliSu. Začetniki pa, ki še v razredu niso sigur* ni in biti ne morejo (vsaj vendar to vsi vemo iz svojih prvih let!) —, bodo narodu vehko več ikoristili, če se poglobijo predvsem prav intenzivno v svoj toliko zahtevajoči pOjchc, študirajo svoj okoliš in skušajo po vzgledu starejših, izkušenejših tovarišev (ic) prilagoditi svoje žitje in bitje kraju in času, ne da bi slepo pasnemali krajevne in časovne raz* vade in napake. Cim se količkaj ustale, utr* dijo in pokažejo smisel za ljudske potrebe, bo vsak starejši tovariš rad odstopil dober del izvenšolskega dela. Tako delo bo potem tudi res imelo uspeh in bo rodilo zadovdljnost ljudsko in učiteljevo (ičino), dočim se prerani poizkusi navadno izjalovijo ter rode gnev in celo obup. »Priletna.«