Prijateljstvo med Vukom in Kopitarjem je zbližalo tudi učence iz Vodic in Tršiča
Pred tremi leti so se začele tkati vezi med osnovnima šolama F. Marn iz Vodic in Vukovo-spominsko šolo iz Tršiča. Že lani pa je krenila »mini odprava« učencev in učiteljev iz Vodic v Tršič (nam Slovencem sicer manj znan, ne pa tudi učencem iz drugih republik), saj je shod učencev Dački sabor, že tradicionalna priredi-tev, na kateri se predstavijo mladi re-citatorji, plesalci, pevci pa še kdo in tako počastijo spomin na velikega Vuka Karadžiča.
Gotovo ni treba posebej poudarja-ti, zakaj so si Vodičani zbrali ravno Tršič, majhno vasico blizu Loznice ob srbsko-bosanski meji (Podrinje), kjer se je pred dvesto leti rodil refor-mator novega srbskohrvatskega knjižnega jezika Vuk S. Karadžič, s katerim je bil najtesneje povezan naš rojak iz Repenj Jernej Kopitar. Njuno prijateljsko sodelovanje je obrodilo žlahtne sadove, ki so bili trdna pod-lega za nadaljevanje njegovega dela. Celo letošnje leto je posvečeno 200-letnici Vukovega rojstva tako doma kot tudi po svetu. Praznovanju so se pridružili tudi učenci obeh, že prej omenjenih osnovnih šol, saj so nas aprila obiskali prijatelji iz Tršiča. o čemer so bralci Tribune že lahko brali, zato bo v tem zapisu nekaj več o obisku učencev OŠ F. Marn iz Vodic na 16. »Dačkem saboru«, 17. maja v Tršiču.
Na dolgi poti proti Srbiji smo se za kratek čas ustavili v zloglasnem ustaškem taborišču Jasenovac, ki je grozovit opomin na 4-letno nečlove-ško morijo iz ne tako davne preteklo-sti. V Tršič smo prispeli polni priča-kovanj, ziasti učenci, saj so komaj ča-kali snidenja s svojimi prijatelji, ki so jih aprila gostili v Vodicah. Domačini so se res odrezali, celo dobrodošlico so nam izrekli v slovenščini. Nato smo \o družno mahnili proti Vukovi rojstni hiši. Povedati je treba, da je hiša na novo postavljena (prvotna je pogorela), originalna sta v njej le dva predmeta, nepogrešljive Vukove gusle in lesen stol.
V Vukovi spominski šoli smo si ogledali razstavo starin, ki so pričale o navadah tamkajšnjih prednikov, li-kovnih izdelkov učencev obeh šol na temo: Prijateljstvo med Karadžičem in Kopitarjem (največ motivov iz srbskih Ijudskih pesmi) in fotografij o aprilskem obisku v Vodicah.
Najbolj slovesno je bilo v nedeljo. Že v zgodnjih jutranjih urah se je va-lila nepregledna množica mladih, pa tudi starejših, mimo Vukove šole proti kraju shoda, ki se po tradiciji
odvija na prostem, z odrom v majhni dolini in lesenimi sedeži. Pihalna godba Lira iz Šida je napovedovala začetek slavnosti. Nato so zazveneli ubrani glasovi združenih pevskih zborov z Mokranjčevo Himno Vuku in nagrajenih recitatorjev vseh staro-sti. Paša za oči in uho so bili mladi plesalci ob zvokih sodobne glasbe, še bolj pa folklorni skupini, domača iz Loznice z Brankovim kolom in dru-gimi plesi in gostujoča iz Plocka, polj-skega mesta, s katerim so domačim že 20 Let pobrateni. Kanček sloven-skega narodnega napeva je mec poslušalstvo vnesla vokalno-instru-mentalna skupina OŠ F. Marn 2 venčkom slovenskih narodnih, poc vodstvom B. lliča.
Naslednji dan smo se poslovili od prijaznih gostiteljev, si obljubili, da se ne vidimo zadnjič, kar so najbol vneto dokazovali prav učenci, saj se nikakor niso mogli posloviti od svojih novih prijateljev, ki so jih tako nese-bično gostili. Obljube, stiski rok izmenjava naslovov so potrjevale da se bodo besede tudi udejanile Sicer pa je bil namen že dosežen otroci so se srečali, videli, kako živijc vrstniki iz Srbije in spoznali, da na-cionalne meje ne morejo biti ovira zL medsebojno sodelovanje, in da se I« tako tkejo vezi, ki nas povezujejo ir zbližujejo.
ŠKUD O, F. Marn Vodic« Nada Fajdiga