Z vijolicami krasimo Marijin vrtec!
6. Ponižnost v zvezi z drugimi čednostmi.
Morebiti je že komu izmed mojih mladih čita-teljev prišlo na misel; »Saj bi pa vendarle ne bilo po-sebno lepo in prijetno, če bi na vrtu rastle kar samo vijolice ;   saj menda takega vrta ni nikjer.«   Res  je  to,
in je tudi samo ob sebi umevno, da so na dobro ure-jenem vrtu poleg vijolic tudi še druge mnogovrstne krasne  cvetice.
Tudi v Marijinem vrtcu mora biti tako. In kar hvaležen sem za tak ugovor, ker mi da priložnost, da napišem nekaj vrstic o tem, kako je ponižnost v tesni   zvezi z drugimi   čednostmi.
Kakor iz napuha prihajajo vsi drugi grehi, enako je ponižnost podlaga vseh čednosti in brez ponižnosti ni nobene prave čcdnosti. Zato pravijo cerkveni očetje, da je ponižnost korenina, studenec in zaklad vseh čednosti.
To bi se lahko dokazalo pri vsaki čednosti po-sebe. Ker bi bilo pa preobširno, tu dokažem le o ne-katerih čednostih; priporočam pa, naj mladi čitatelj sam razmišlja na enak način še o drugih čednostih.
Najbolj v sorodu s ponižnostjo so pohlevnost, preprostost in skromnost: Saj so le druga imena za ponižnost, kakor se tako prikupno kaže v govor-jenju in vsem vedenju, v obleki in drugi opravi ter v občevanju z ljudmi. Nič prisiljenega in predrznega, nič nepotrebno potratnega, nič izrednega in nenavadnega, nič izzivajočega in žaljivega ni opaziti pri takih ple-menitih ljudeh, naj so sicer še tako visokega in ime-nitnega stanu. Posebno pa se podajo te ljubke čednosti otrokom, ki še niso nič razvajeni in izprijeni, in prav radi njih je Jezus otroka stavil v zgled odraslim ljudem.
Precej za temi se pridruži krotkost in potr-pežljivost pa ljuba zadovoljnost. Kakor veste, je krotkost jezi nasproti. Jeza in nepotrpežljivost pa prihaja iz napuha in ošabnosti. Prevzetnež namreč za-hteva, da naj se povsod in vse godi po njegovi volji, ki je večkrat zelo oblastna. In karkoli je proti njegovi volji, ga razburja in draži, jezi. To pa je na tem svetu nemogoče, da bi šlo komu vse gladko po njegovih željah. Odtod toliko jeze in nevšečnosti. Krotak in potrpežljiv more biti le ponižni človek, ki radovoljno prenaša poniževanje in trpljenje, češ da niti ne zasluži kaj boljšega. V najtesnejši zvezi s krotkostjo in potr-pežljivostjo je .pa zadovoljnost, oni dragoceni zaklad, ki si ga more pridobiti le ponižno srce.
Posebno častno mesto med otroškimi čednostmi ima pokorščina in poslušnost; zakaj brez te si ne morem misliti dobrega otroka. Pokorščina pa ob-stoji v tem, da izpolnimo voljo onega, ki ima oblast nam zapovedovati, da se torej odrečemo svoji volji. To bo pa natančno izpolnjeval le oni, ki je poniž-nega srca.
Pa tudi najimenitnejše čednosti se morejo utrditi in ohraniti le v ponižnem srcu.
Sv. vera n. pr. zahteva, da moramo za resnico imeti tudi vse one skrivnosti, ki jih ne more razumeti naš plitvi um. Napuh pa se temu protivi. In zgodovina nam res kaže, da vsi oni, ki so odpadli od sv. Cerkve, neverniki in krivoverci, so to storili iz ošabne prevzet-nosti. Zahteva pa tudi naša sv. vera, da moramo zvesto živeti po njenih naukih. To pa je večkrat jako težko in naravnost nasprotno naši k hudemu nagnjeni volji. Prevzetnik, ki se noče ukloniti božji volji, ne more imeti žive vere. Da more človek po veri živeti, potrc-buje milosti božje. Svoje milosti pa deli Bog le po-nižnim, in se ustavlja prevzetnim, kakor uči sv. pismo. Zato Jezus ponižne najprej blagruje : »Blagor ubogim v  duhu,  ker njih je nebeško kraljestvo.«
Tudi krščansko u p a n j e ne more obstati brez ponižnosti. Le ponižni človek spozna vso svojo slabost in stavi le v Boga vse svoje zaupanje. Čim manj zaupa sam sebi,  tembolj se zanaša na božjo pomoč.
In kaj naj rečem o krščanski 1 j u b e z n i, ki kra-ljuje mcd čednostmi. Prevzeten človek je nima; on čisla in ljubi le sebe. Le ponižni človek spozna in je pre-pričan, da vse, kar je in kar ima, vse mora pripisovati božji dobroti. In to prepričanje o božji ljubczni ga na-giba in kar sili, da vzljubi svojega božjega Dobrotnika, ga ljubi tembolj, čimbolj je ponižen. Enako je Ijubezen do bližnjika v prvi vrsti odvisna od ponižnosti. Da bi ošabni prevzetnež iskreno ljubil svojega bližnjika, to je izključeno. Saj ga niti ne prizna za sebi enakega, za brata svojega. Vsi drugi, tako misli napuh, so le za to na  svetu,   da bi se le njemu   klanjali  in  njemu  stregli.
Glejte, v kako lepem spremstvu je vijolica poniž-
nosti. Opazujte pa šc sami njene druge plemenite sprem-ijevalke. V vrtcu Marijinega Srca jih boste našli v naj-lepši krasoti.
Pravljica o sveti Senci. V davno, davno preteklih časih je živel svetnik, ki je bil tako dober, da so se mu angeli čudili in so prišli iz nebes gledat, kako je io mogoče, da bi mogel kdo na zemlji biti ljubemu Bogu tako podoben, zraven pa tako skromen in ponižen. Čisto preprosto je potoval po potu zemskega življenja, raz-širjal žarke svoje čednosti, kakor razširja zvezda svojo luč, kakor razširja cvetica svojo vonjavo ter sama ne ve za to.
In angeli so rekli: »Gospod, dodeli mu dar ču-dežev !«
Bog odgovori: »Rad mu dam ta dar; le vprašajte ga, kaj hoče.«
In angeli reko svetniku : »Ali hočeš, da bodo tvoje roke ozdravljale bolnike, če se jih dotakneš?«
»Ne,« odgovori svetnik; »rajši vidim, da Bog sam to stori.«
»Ali hočeš, da bo tvoja beseda izpreobračala grešne duše in spravljala na pravo pot izgubljena srca ?«
»Ne ; to je delo angelov, ne pa uboge zemske stvari; jaz molim, izpreobračam ne.«
»Ali hočeš postati tak zgled potrpežljivosti, da boš vse za seboj privabil s svetlobo svoje čednosti in tako pospeševal slavo božjo.«
»Ne,« odgovori svetnik; »če bi se ljudje navezo-vali name, bi se odstranjevali od Boga. Ljubi Bog ima dovolj drugih pomočkov, da se pospešuje njegova slava.«
»Kaj pa,« reko slednjič angeli, »kaj pa vendar hočeš ?«
Svetnik se nasmehne in reče : »Kaj naj bi hotel ? Bog naj mi pusti svojo milost; ali nimam vsega, če imam njo ?«
In angeli le še silijo: »Pa si moraš izprositi en čudež,  ali pa ti ga mi posilimo«.
»Naj pa bo,« reče svetnik, »da bom storil veliko dobrega, ne da bi sam vedel za to.«
Angeli so v zadregi in se posvetujejo, kaj in kako bi. Slednjič se zedinijo v tem-le: Vselej, kadar bo svet-nikova senca za njim ali pa ob njegovi strani, tako da je ne bo videl, vselej naj bo imela ta senca moč ozdravljati bolnike, lajšati bolečine, odvzemati slabost.
In tako se je zgodilo. Koder je hodil svetnik in se je delala senca za njim ali poleg njega, so ozelenje-vale suhe ceste, poživljalc se vele cvetice, bistra voda je začela teči iz posušenih studencev, bledim otročičem se je povračala živa rdeča barva, jokajočim materam sladko veselje.
Svetnik je potoval čisto preprosto po potu zem-skega življenja, razširjal žarke svoje čednosti, kakor razširja zvezda svojo luč, kakor razširja cvetica svojo vonjavo ter sama ne ve za to.
Ljudje pa so spoštovali njegovo pohlevnost in mu niso nikoli govorili o njegovih čudežih, in slednjič se je pozabilo še njegovo ime in rekli so mu le: »sveta Senca«.