LETNIK XVIII., ST. 9 (828) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 7. MARCA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Danijel Devetak
U
Gotovost, ki je nič ne more zatemniti"
Na dan izvolitve pred osmimi leti se je Joseph Ratzinger predstavil na loži vatikanske bazilike kot "preprost in ponižen delavec v Gospodovem vinogradu".
Ob svojem umiku prejšnji teden pa kot "preprost romar, ki začenja zadnji del svojega romanja na tej zemlji". V tem času smo ga spoznali kot izvrstnega intelektualca in človeka globoke duhovnosti: ponižnega, blagega in obenem odločnega. Navadili smo se na njegov
v	javnosti umirjeni in zadržani nastop. Predvsem v zadnjih tednih pa je marsikoga naravnost presenetil s posebno prisrčnimi besedami. Osvojil je srca ljudi, ki so v nepreglednih množicah prihajali v Rim, da bi -korak za korakom - spremljali ne le neobičajni zgodovinski dogodek, temveč tudi odhod svetega očeta, ki so ga iskreno vzljubili. Dvestopetinšestdeseti papež katoliške Cerkve je bil izvoljen na drugi dan konklava, 19. aprila 2005. Med konzistorijem 11. februarja 2013 je oznanil, da se bo odpovedal službi rimskega škofa in Petrovega naslednika. V zgodovini Cerkve je osmi papež, ki se je odločil za ta korak. Njegovo papeževanje so zaznamovala nekatera posebno pomembna stališča, še zlasti na področju nauka in liturgike. Nekdanji prefekt kongregacije za nauk vere je v svojih nagovorih in dokumentih večkrat povzemal besedila iz Drugega vatikanskega koncila, ki so po njegovem mnenju danes še bolj aktualna kot pred leti. Eno ključnih točk njegovega pontifikata je predstavljala krepkejša zvestoba duhovnosti katoliškega izročila. Ves čas se je odločno upiral diktaturi relativizma, ki je po njegovem mnenju danes glavni izziv za Cerkev in človeštvo: ta okrnitev razuma lahko privede do "religioznih zablod", kot je npr.
fundamentalistični terorizem, ali do "znanstvenih patologij", kot so npr. ekološke katastrofe. Benedikt XVI. je tudi ostro ožigosal totalitarne ideologije 20. stoletja: totalitarizem je po njegovem mnenju absolutizacija tega, kar ni absolutno. Že v prvih mesecih je izrazil jasno stališče glede družine in življenja nasploh ter opozoril na načela, ki so del človekove narave in skupna vsemu človeštvu, zaradi česar jih ne moremo obiti. Ratzinger se je tudi odločno lotil izmaličene podobe Cerkve zaradi notranjih ran in škandalov: pomislimo samo na posebno težki križ pedofilskih afer v letu duhovništva! Proces prenove in večje transparentnosti je želel izvesti tudi v strukturi kurije in v vatikanski ekonomiji. Na apostolskih obiskih je prepotoval 21 držav vseh celin, nič manj pomembno ni njegovo zavzemanje, da bi evangelij oznanjal preko starih in novih, digitalnih medijev. Pri 85 letih je ljudi blagoslavljal tudi prek Twitterja!
Z vsako besedo in z vsakim dejanjem je hotel le s ponižnostjo služiti evangeljski resnici, zvest lastnemu škofovskemu geslu Cooperatores Veritatis (sodelavci resnice). Program svojega papeževanja je najlepše zarisal že med mašo ob začetku svojega poslanstva, 24. aprila 2005, ko je dejal: "Moj resnični program vladanja je ta, da ne bom izpolnjeval svoje volje, da ne bom iskal svojih zamisli, temveč da bom skupaj z vso Cerkvijo v poslušanju Božje besede in njegove volje in da se bom pustil voditi Njemu tako, da bo On sam vodil Cerkev v tem času naše zgodovine". Zaradi vsega tega "Cerkev je živa.
In Cerkev je mlada, saj nosi v sebi prihodnost sveta". Pred nekaj dnevi je ob misli na prehojeno pot dejal, da mu je Gospod dal veliko sončnih dni, pa tudi "trenutke, ko so bile vode razburkane in veter nasproten". Toda vedno je vedel, da je v čolnu Gospod, "da čoln Cerkve ni moj, ni naš, ampak je njegov in da ne bo pustil, da se potopi". To je bila in je "gotovost, ki je nič ne more zatemniti". Ta svetla beseda trdne vere upokojenega papeža je tudi eden največjih darov vsem vernikom, pripadnikom žive in mlade Cerkve, ki z zaupanjem gledamo v prihodnost.
28. februarja 2013: iz Vatikana v Castel Gandolfo
Zadnji dan papeža Benedikta XVI. in besede "preprostega romarja"
Benedikt XVI. je 28. februarja zapustil Vatikan. Joseph Ratzinger je odslej "upokojeni papež" in začela se je faza "praznega sedeža".
Potem ko se je 27. februarja na generalni avdienci na Trgu sv. Petra v Rimu poslovil od vernikov in prebral svojo zadnjo katehezo, pravzaprav nekako duhovno oporoko, se je v četrtek, 28. februarja, ob 11. uri še zadnjič srečal s kardinali, prisotnimi v Rimu. V dvorani Clementini je nagovoril nje, ki bodo v kratkem izbrali njegovega naslednika. Temu je že sedaj obljubil svoje "brezpogojno spoštovanje in pokorščino".
Na zadnji dan pontifikata je helikopter nekaj minut po 17. uri odpeljal Benedikta XVI. iz vatikanskih vrtov v rezidenco Castel Gandolfo, ki stoji približno 30 km južno od Rima. Ob 17.25 je helikopter pristal. Na trgu pred njo ga je ob veselem zvonjenju pričakala množica ljudi od vsepovsod, ki so mu glasno vzklikali in navdušeno ploskali. "Tvoja ponižnost te je naredila še večjega", je pisa-
lo	na enem izmed napisov. Ob 17.40 se je Benedikt XVI. prikazal na balkončku rezidence in še zadnjič spregovoril; tokrat brez listov v rokah. Njegove zadnje javne besede so že šle v zgodovino, s svojo spontanostjo pa so res pustile globok vtis o njego-
vi	človeškosti in ponižnosti. Nemški papež se je z njimi dotaknil src številnih ljudi. Morda bolj kot v
Sprememba e-naslovov
Naši naslovi elektronske pošte s končnico ".it" (npr. uprava@noviglas.it) so dokončno ukinjeni. Novi in edini veljavni naslovi imajo končnico '.eu". Zato nam odslej pišite le na gorica@noviglas.eu, trst@noviglas.eu, uprava@noviglas.eu itd.
prejšnjih letih. "Dragi prijatelji, vesel sem, da sem z vami; tu me obdajata lepota stvarstva in vaša simpatija, ki mi dobro de. Hvala za vaše prijateljstvo, vašo ljubezen", je dejal. “Veste, da je ta dan zame drugačen od prejšnjih: nisem več papež katoliške Cerkve: do osmih zvečer bom še to, potem pa ne več. Sem preprost romar, ki začenja zadnji del svojega romanja na tej zemlji. S svojim srcem, z ljubeznijo, z molitvijo, s svojim razmišljanjem, z vsemi svojimi notranjimi močmi bi rad še delal za skupno dobro in za dobro Cerkve in človeštva. Čutim, da me vaša simpatija močno podpira... Pojdimo naprej z Gospodom v korist Cerkve in sveta". Prisotne je nato "z vsem srcem” blagoslovil. Zadnjič. "Hvala, lahko noč! Hvala vsem vam"!
Ob 20. uri so z "nemško točnostjo" zaprli velika vhodna vrata palače v Castel Gandolfu: s tem simbolnim znamenjem se je pontifikat končal. Švicarska garda se je poslovila od kraja in se vrnila v Vatikan, kjer je medtem kardinal kamerleng s sodelavci zapečatil papeževo stanovanje, kajti od tiste ure dalje Joseph Ratzinger ni več papež. Začela se je faza “izpraznjenega sedeža", s katero se tudi začenja postopek za izvolitev novega papeža. V Castel Gandolfu bo Ratzinger ostal približno dva meseca, dokler sredi vatikanskih vrtov ne bodo uredi-
li	samostana Mater Ecclesiae, kjer bo nato živel kot upokojeni oz. zaslužni papež "Za dobro Cerkve".
Na Prešernovi proslavi v Nabrežini je prisotne nepričakovano nagovoril tudi pisatelj Boris Pahor
7. marca 2013
Svet okrog nas
NOVI
GLAS
Razmišljanje po volilni izkušnji
Volitve in mi Slovenci
Ob zadnjih parlamentarnih volitvah
Naivno "krvodajalstvo dela slovenskih volivcev
n
Živimo v demokratični in pravni družbi, zato nam morajo biti volitve, ki si v eni ali drugi obliki sledijo skoro vsako leto, nekaj povsem normalnega in njih izidi tudi.
Letos konec februarja pa ni bilo tako za parlamentarne volitve. Tu se je v že ustaljenem političnem sistemu zgodilo nekaj nenavadnega in bilo bi zelo napačno, če bi volilne rezultate konec februarja analizirali z navadnimi merili medsebojnega strankarskega tekmovanja, kot smo to delali skoro ves povojni čas. Letošnje parlamentarne volitve so nam namreč naznanile konec nekega obdobja v političnem italijanskem življenju in začetek neke nove ere. O tem sem globoko prepričan. Nič več ne bo tako, kot je bilo ves povojni čas v našem političnem razmišljanju
in vedenju na volitvah.
Meni se zdi zelo čudno, da skoro nihče od italijanskih vidnejših politikov tega novega vzdušja v italijanskem volilnem telesu ni zaznal ali pa ni hotel zaznati. Volivci, od Trsta do Palerma, so naveličani vedno enih in istih obrazov povsod: pred ekrani, na javnih tribunah, v vsakodnevnem časopisju, v tednikih in mesečnikih. Pa vedno ene in iste politične fraze, prazne obljube, prisiljeni nasmehi, samozavest za vsako ceno, gotovost v lastne sposobnosti in nezmotljivost pri lastnih dejanjih. Tega so ljudje naveličani in pri tem ni izvzeta nobena stranka. Zato so nagradili tiste, ki predstavljajo ali želijo predstavljati nekaj drugega, nekaj novega, nekaj bolj človeškega.
Zato je italijanski elektorat nagradil tisto stranko, tisto gibanje, ki
Minuli konec tedna je bil na Brdu pri Kranju kongres Slovenske ljudske stranke, na katerem je bil za novega predsednika SLS izvoljen Franc Bogovič. Po izvolitvi je Bogovič napovedal, da se bo držal korenin, iz katerih izhaja SLS, Žerjav pa se je poslovil zelo čustveno. Julijan Čavdek je bil na kongresu SLS v imenu Slovenske skupnosti. S predstavnikom EL Smrtnikom je opozoril na nevarnost ukinjanja ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu.
hoče presekati z dosedanjim načinom političnega razmišljanja in delovanja, pa čeprav ve, da tudi ta nima bogve kake prihodnosti pred seboj.
Bodo stranke, ki nam že desetletja krojijo usodo, ki že desetletja slabo rešujejo probleme svojih državljanov, ta klic k novemu razumele?
Osebno se bojim, da ne, a dokončna odločitev je na strani prihodnosti in časov, ki so pred nami na političnem, gospodarskem, socialnem področju. Glede nas Slovencev, ki živimo v Italiji, pa le tole.
Se zavedamo, da je italijanska družba odprla novo knjigo v svojem življenju?
Se zavedamo, da je vključevanje v italijanske stranke, napredne ali ne, ki nam je bilo vsiljeno od zgoraj od povojne Jugoslavije, nekaj, kar spada v smetišče zgodovine?
Se bomo znali in zmogli zbrati vsaj zdaj, ko nam gori hiša, in stopiti skupaj v skupno stranko po vzoru Južnih Tirolcev, ali bomo še naprej živeli politično ujeti v verige rimskih strank, ki naše življenjsko bistvene probleme enostavno ignorirajo in nam le nekaj obljubljajo v prazno, in to že desetletja? Se bomo znali zediniti in zahtevati zakon, ki nam bo zajamčil obstoj v poslanski zbornici, v senatu, v vseh izvoljenih telesih, ali bomo ostali še naprej le potrpežljive in ubogljive marjonete v rokah liderjev političnih in danes hirajočih strank? Mislim in upam, da smo še toliko pri življenju, da bomo znali končno le razumeti klic novih časov.
Ali se pri tem bridko motim, bo kmalu, morda že pri ponovnih predčasnih volitvah, pokazal čas. Bo ta z nami do konca neusmiljen?
Drago Štoka
Zasedanje paritetnega odbora
Srečanje z deželnima odbornikoma Molinarom in De Anno
Po daljšem premoru se je prvega marca sestal v deželni palači v Trstu Paritetni odbor. Na dnevnem redu je bila določitev kriterijev za porazdelitev sredstev krajevnim upravam na podlagi 19. člena deželnega zakona št. 26 iz dne 16. novembra 2007. Te točke niso obravnavali, ker je bil odbor zaradi odsotnosti večjega dela italijanskih predstavnikov nesklepčen. Predsednica Jole Namor jev svojem uvodnem posegu poročala o prvi deželni konferenci za slovensko manjšino, ki je potekala lanskega oktobra v Gorici in na kateri so predstavniki SLO-Rl-ja podali izhodiščna poročila. Na tej konferenci so bili odsotni predstavniki deželnega odbora. Pomembna je tudi ustanovitev posebnega omizja v Rimu, v katerem sta tudi dva predstavnika paritetnega odbora. Upati je, da bo omizje delovalo tudi po izvolitvi nove vlade. Meseca septembra je paritetni odbor predstavil raziskavo SLORI-ja glede iz-
vajanja nekaterih določil zaščitnega zakona. Predsednica je izrazila željo, da bi se monitoraža nadaljevala in zajela tudi 10. člen zaščitnega zakona o vidni dvojezičnosti. Svetovalci so sprožili zadevo zamud in drastičnega krčenja finančnih sredstev v letu
2012	za slovenske ustanove in
fis
Elio De Anna
4.
predlagali, da bi odbor izdelal predloge za spremembe zaščitnega zakona v smislu sistemskega izplačevanja prispevkov in tudi glede drugih določil, predvsem na področju glasbenega šolstva. Govor je bil tudi o predlaganih združevanjih občin, ki niso vse v zaščitnem zakonu.
Srečanja s člani paritetnega odbora sta se udeležila tudi deželna
odbornika Roberto Molinaro in Elio De Anna. Predsednica Na-morjeva je odborniku Molinariju predstavila težave z dvojezično šolo v Terski dolini. Občinski upravi v Tipani in Bardu sta predlagali, da bi tamkajšnji osnovni šoli postali dvojezični kot sekciji že obstoječe špetrske dvojezične šole. Paritetni odbor je že pred časom izrekel pozitivno mnenje. Tudi odbornik se strinja z dvojezičnim poukom v teh šolah, težave pa so nastale pri deželnem šolskem uradu, ki je odvisen od šolskega ministrstva in ne od deželne uprave. Deželni šolski urad je izrekel več pomislekov formalne in zakonske narave. Da bi zadevo razčistili, bo paritetni odbor v kratkem imel srečanje z Danielo Beltrame, ki je odgovorna za ta urad. Odprto je še vprašanje trijezične šole na Trbižu in v občini Naborjet-Ovčja vas.
Lepše novice je posredoval odbornik Elio De Anna, ki je povedal, da bodo v Rimu v kratkem podpisali dekret za finančna sredstva slovenski manjšini.
DP
V	krogih slovenske manjšine so bili presenečeni nad ravnanjem lepega števila slovenskih volivcev na nedavnih parlamentarnih volitvah 24. in 25. februarja, kljub široki izbiri med velikimi in manjšimi političnimi strankami so namreč glasovali za hrupno protestniško Gibanje petih zvezd, ki ga vodi gledališki komik Beppe Grillo. Ni naš namen, da bi na tem mestu ocenjevali nastopanje in program tega svojevrstnega protestniškega gibanja, ki se je odločilo poseči v konkreten volilni boj. Res je, da je množice italijanskih volivcev zajela jeza nad volilnim političnim razredom, ki je zašel na nevarno pot zanemarjenja skrbi za skupno dobro in se predajal zasledovanju ozkih parcialnih interesov, vključno tudi osebnih. Zato je povsem razumljivo, da so svoj protest v presenetljivem številu izrazili z glasovanjem za omenjeno Grillovo gibanje. Iz volilnih izidov v manjših občinah na Tržaškem in Goriškem, v katerih prevladuje slovensko ali mešano prebivalstvo z italijansko večino, je razvidno, da je protestni val zajel tudi znaten del slovenskih volivcev, ki so se v volilni kabini opredelili za Grillovo gibanje, ki nima kakega konkretnega programa za izhod iz krize
v	državi in je, mimogrede povedano, povsem prezrlo prisotnost manjšine v naši
deželi. Kljub temu so kar številni pripadniki manjšine mirne duše povsem spregledali to veliko pomanjkljivost Grillovega gibanja in predvsem njegovih krajevnih kandidatov in mu na volitvah dali svoj glas. S tem so dali razumeti, da jih narodna pripadnost ne zanima veliko, in se kot
povezano.
Da bo bralcem obravnavana problematika bolj nazorno prikazana, navajamo nekaj konkretnih volilnih podatkov zadnjih parlamentarnih volitev, iz katerih je očitno, da je določeno, a nezanemarljivo število slovenskih volivcev
v	spodaj navedenih okoliških občinah na
K
ovce slepo pridružili omenjenemu
protestniškemu gibanju. Ta in drugi podobni pojavi potiskanja vrednote narodne pripadnosti na, milo rečeno, stranski tir, bi morali resno zaskrbljati vse aktivne dejavnike manjšine in ne samo nekatere, ki tradicionalno zagovarjajo avtonomnost manjšine, predvsem na narodnostni podlagi.
Po drugi strani pa se moramo zamejski Slovenci resno vprašati, zakaj kljub veliko opevani "manjšinski organiziranosti" prihaja do takšnih in drugačnih neskladij pri političnem opredeljevanju, ki nazadnje spodkopuje temelje manjšinske bitnosti in vsega, kar je z njo tesno
Povejmo na glas
Tržaškem in Goriškem glasovalo za Grillovo gibanje, ne da bi kak posameznik ali ožja skupina v medijih pojasnila svoje razloge za podporo omenjenemu gibanju.
V	občini Repentabor je Grillovo gibanje prejelo 150 glasov ali 27,04%. V občini Zgonik je Grillovo gibanje podprlo 375 volivcev ali 27,17%. Občina Dolina:
1135 glasov za Grillovo listo ali 30,93%. Občina Devin-Nabrežina: Grillovo gibanje 1599 glasov ali 29,57%. Občina Doberdob: Grillovo gibanje 225 glasov ali 23,83 glasov. Občina Sovodnje: Grillovo gibanje 263 glasov ali 23,72%. Občina Števerjan: Grillovo gibanje 115 glasov ali 22,16%.
Alojz Tul
Političen prodor žensk in mladih
Nedavne politične volitve, zaradi katerih se je država znašla v zapletenem položaju, so verjetno prinesle več dobrega, kot se sicer ocenjuje. Sedaj so gotovo v preveliki meri prevladala slaba mnenja, ki so posledica nastalih težav - te pa so premagljive, če bodo stranke našle primeren skupen dogovor. Med dobre stvari pa je vsekakor mogoče prištevati velik in razveseljiv prodor žensk in mladih v obe poslanski zbornici. Tukaj je bila Italija v grozljivem zaostanku in med zadnjimi v Evropi, končno se je zgodil premik. V obeh vejah bo po novem 31 odstotkov žensk, kar je trikrat več kot v prejšnji zakonodajni dobi. Za ta pomenlji-
vi	preskok imata zaslugo v prvi vrsti Demokratska stranka in Grillovo Gibanje petih zvezd. Demokratska stranka ima med svojimi izvoljenimi kar 41 odstotkov žensk, Grillo 38 odstotkov. Kako daleč so v upoštevanju drugega spola druge stranke, govori podatek, da je med izvoljenimi predstavniki Berlusconijeve in Casinijeve liste žensk komaj nekaj nad 20 odstotkov, Severna liga pa jih premore še manj -14 odstotkov. Predsodki v odnosu do žensk so v državi zares veliki in jo skorajda uvrščajo med nerazvite družbe. Le vsak deseti župan je ženska, med dvajsetimi Deželami pa najdemo predsednico le v Umbriji, da ne govorimo o tem, kako je na krajevni ravni brez ene same ženske tretjina občinskih svetov. Ti podatki so naravnost zastrašujoči, saj pričajo o velikanskem družbenem zastoju, ki slej ko prej sega tudi na druga po-
dročja. In še primer, kako je mogoče ovrednotiti vse prebivalce ne glede na spol in s katerim se ponaša Finska: ima predsednico vlade, od 20 ministrskih mest pa jih kar 12 zasedajo ženske. Toda tudi v Italiji se je premik zgodil, in to je ze-
lo	spodbudno. Premik pa se je zgodil tudi na ravni zastopanosti mladih oziroma v pomladit-
vi	obeh poslanskih zbornic. Ta prodor je enakega, če žene večjega pomena, ker je v tej situaciji za razvoj družbe večja vplivnost mladih generacij bistvena - mladi pač s svojo miselnostjo predstavljajo nepogrešljiv izvir novih idej, posebno če starejše generacije že leta in leta zasedajo večino vodilnih položajev. Do nedavnih volitev je bila v Italiji povprečna starost poslancev in senatorjev 54 let, kar je zelo visoko, saj to povprečje govori o velikem številu starejših oseb. Z novimi volitvami se je to povprečje spustilo na 48 let, kar je izdaten in obetaven premik, če upoštevamo, da je v Nemčiji ta številka le za približno pet enot nižja. Največjo zaslugo za pomladitev poslanskih zbornic ima Grillo, čigar izvoljeni predstavniki imajo v povprečju 33 let, Berlusconijevi predstavniki imajo v povprečju 17 let več, Montijevi pa kar 22 let več. V luči tukaj navedenih dejstev so bile te volitve dobesedno prelomne in so po dolgem času odprle predolgo zaprta vrata razvoja. Politika ne bi smela sedaj zapraviti teh pridobitev s premajhno voljo za dosego kar najtrdnejšega sporazuma oziroma trdne nove vlade.
Janez Povše
glas	Aktualno
//
Kateheza papeža Benedikta XVI. na zadnji avdienci
Coln Cerkve ni moj, ni naš, ampak je njegov
V	sredo, 27. februarja, se je papež Benedikt XVI. na avdienci na Trgu sv. Petra v Rimu poslovil od vernikov in prebral svojo zadnjo katehezo. Objavljamo jo v celoti (prevedel jo je br. Miran Špelič OFM). "Častiti bratje v škofovstvu in duhovništvu! Cenjeni predstavniki oblasti! Dragi bratje in sestre!
Zahvaljujem se vam, da ste prišli v tako velikem številu na to zadnjo avdienco mojega pontifikata.
Kot apostol Pavel v svetopisemskem besedilu, ki smo ga slišali, tudi jaz čutim v srcu predvsem hvaležnost Bogu, ki vodi in daje rast Cerkvi, ki seje njegovo besedo in tako hrani vero v njegovem ljudstvu. V tem trenutku se mi širi duša, da bi objel vso Cerkev, ki je razprostranjena po vsem svetu; in se zahvaljujem Bogu za "vesti", ki sem jih v teh letih petrin-ske službe lahko sprejel o veri v Gospoda Jezusa Kristusa; in o ljubezni, ki se giblje v telesu Cerkve in jo oživlja v ljubezni; in o upanju, ki nas odpira in usmerja poti življenju v polnosti, proti domovini v nebesih.
V molitvi bi vas vse rad ponesel v Božjo sedanjost, kjer zbiram vsako srečanje, vsako potovanje, vsak pastoralni obisk. Vse stvari in vse ljudi zbiram v molitvi, da jih izročim Gospodu: da bi imeli polno spoznanje njegove volje z vso modrostjo in duhovno razumnostjo, in da bi se vedli dostojno do njega, njegove ljubezni in tako obrodili sad v vsakršnem dobrem delu (prim. Kol 1,9-10).
V tem trenutku je v meni veliko zaupanje, ker vem, vsi mi vemo, da je evangeljska beseda resnice moč Cerkve, da je to njeno življenje. Evangelij očiščuje in prenavlja, rodi sadove, kjer koli ga skupnost verujočih posluša in sprejema Božjo milost v resnici in živi v ljubezni. To je moje zau-
panje, to je moje veselje.
Ko sem 19. aprila pred skoraj 8 leti sprejelpetrinsko službo, je bila v meni trdna gotovost, ki me je vedno spremljala. V tistem trenutku, kot sem že večkrat povedal, so mi v srcu odmevale besede: Gospod, zakaj zahtevaš to od mene, kaj sploh zahtevaš od mene? Težko breme mi nalagaš na rame, ampak če ti to zahtevaš, bom na tvojo besedo vrgel mreže, prepričan, da me boš ti vodil. In Gospod me je resnično vodil, bil mi je blizu, vsak dan sem lahko zaznal njegovo navzočnost. To je bil odsek na poti Cerkve, ki je imel svoje trenutke veselja in luči, pa tudi nelahke trenutke; počutil sem se kot sv. Peter z apostoli v čolnu na Galilejskem jezeru: Gospod nam je dal toliko sončnih dni, dni lahnega vetriča, dni, ko je bil ribolov obilen; bilo pa je tudi trenutkov, ko so bile vode razburkane in veter nasproten, kakor v vsej zgodovini Cerkve; in se je zdelo, da Gospod spi. Toda vedno sem vedel, da je v tem čolnu Gospod, in vedno sem vedel, da čoln Cerkve ni moj, ni naš, ampak je njegov in da ne bo pustil, da se potopi. On ga krmari, gotovo tudi s pomočjo ljudi, ki jih je izbral, ker je tako hotel. To je bila in je gotovost, ki je nič ne more zatemniti. In zato je danes moje srce polno hvaležnosti Bogu, ker ni nikoli prikrajšal vse Cerkve in tudi mene za svojo tolažbo, svojo luč, svojo ljubezen. Smo v letu vere, ki sem ga hotel zato, da bi okrepil prav našo vero v Boga v okoliščinah, kjer je videti, kot da se Boga postavlja v ozadje. Vse želim povabiti, da obnovite trdno zaupanje v Gospoda, da se kot otroci izročite Bogu v naročje, v prepričanju, da nas njegove roke vedno podpirajo in nam prav te roke omogočajo, da vsak dan hodimo dalje tudi sredi
naporov. Želim, da bi vsak čutil, da ga ljubi Bog, ki je dal svojega Sina za nas in nam pokazal svojo brezmejno ljubezen. Želim, da bi vsak čutil veselje, da je kristjan.
V	lepi vsakdanji jutranji molitvi je rečeno: “Molim te, moj Bog, in te ljubim z vsem srcem. Zahvaljujem se ti, da si me ustvaril in
goceni; moji sodelavci, da začnem s svojim državnim tajnikom, ki me je zvesto spremljal ta leta; Državno tajništvo in vsa Rimska kurija, kot tudi vsi tisti, ki so v raznih odsekih služili Svetemu sedežu; to je toliko obrazov, ki so skriti, ostajajo v senci, a so mi bili prav v tihoti, v vsakodnevni predanosti z duhom vere in ponižnosti zanesljiva in trdna opora. Posebna misel velja Cerkvi v Rimu, moji škofiji! Ne morem pozabiti bratov v škofovstvu in duhovništvu, posvečenih oseb in vsega Božjega ljudstva: na pastoralnih obiskih, srečanjih, avdiencah, potovanjih se vedno zaznal ve-
*
naredil za kristjana". Da, bodimo zadovoljni, ker imamo dar vere; to je najdragocenejša dobrina, ki nam je ne more nihče vzeti! Zahvalimo se Gospodu za to vsak dan, z molitvijo in z dejavnim krščanskim življenjem. Bog nas ljubi, pričakuje pa, da ga ljubimo tudi mi!
Ni pa samo Bog tisti, ki se mu želim danes zahvaliti. Papež pri krmilu Petrove barke ni sam, čeprav je to njegova prva odgovornost. In nikoli se nisem čutil osamljenega pri prenašanju veselja in bremena petrinske službe. Gospod je postavil ob mene toliko ljudi, ki so mi z velikodušnostjo in ljubeznijo do Boga in Cerkve pomagali in mi bili blizu. Predvsem vi, dragi bratje kardinali: vaša modrost, vaši nasveti, vaše prijateljstvo so mi bili dra-
liko pozornost in globoko naklonjenost; tudi jaz imam rad vse in vsakega, brez razlike, s tisto pastirsko ljubeznijo, ki je srce vsakega pastirja, zlasti rimskega škofa, naslednika apostola Petra. Vsak dan sem nosil vsakega od vas v svojih molitvah z očetovskim srcem.
Želim, da bi moj pozdrav in moja zahvala dosegla vse: srce papeža se širi na ves svet. Hvaležnost želim izraziti diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu, ki ponav-zočuje veliko družino narodov. Tu mislim tudi na vse tiste, ki delajo za dobro komunikacijo in se jim zahvaljujem za njihovo pomembno služenje.
V	tej točki bi se iz srca rad zahvalil tudi številnim ljudem z vsega sveta, ki so mi v zadnjih tednih poslali ganljive izraze pozorno-
sti, prijateljstva in molitve. Da, papež ni nikoli sam, zdaj to ponovno doživljam na veličasten način, ki mi gane srce. Papež pripada vsem in toliko ljudi čuti, da somu zelo blizu. Res je, da prejemam pisma pomembnih ljudi: voditeljev držav, verskih voditeljev, predstavnikov sveta kulture itd. Prejemam pa tudi mnogo pisem preprostih ljudi, ki mi pišejo preprosto iz svojega srca in mi dajo občutiti svojo naklonjenost, ki se rojeva iz njihove bližine z Jezusom Kristusom v Cerkvi. Ti ljudje mi ne pišejo, kakor se piše na primer vladarju ali ve-likašu, ki ga ne poznajo. Pišejo mi kot bratje in sestre ali kot sinovi in hčere, z občutjem tople in naklonjene družinske povezanosti. Tukaj se lahko človek skoraj z roko dotakne tega, kar je Cerkev -ne organizacija, ne združenje z verskimi in človekoljubnimi cilji, ampak živo telo, občestvo bratov in sester v telesu Jezusa Kristusa, ki nas vse združuje. Izkusiti Cerkev na ta način in se skoraj z rokami dotakniti moči njene resnice in njene ljubezni, to je razlog za veselje v časih, kjer jih toliko govori o njenem zatonu.
V	zadnjih mesecih sem občutil, kako moje moči pojemajo in sem vztrajno prosil Boga v molitvi, naj me razsvetli s svojo lučjo, da se bom kar najbolj pravilno odločil o svoji prihodnosti ne v svoj prid, ampak v blagor Cerkve. Ta korak sem storil popolnoma zavedajoč se njegove teže in tudi novosti, vendar pa z globoko vedrino v duši. Ljubiti Cerkev pomeni tudi imeti dovolj poguma za sprejem težkih in trpečih odločitev, tako da imam vedno pred očmi dobro Cerkve in ne dobro sebe samega. Tukaj mi dovolite, da se še enkrat povrnem na 19. april 2005. Teža odločitve je bila prav v dejstvu, da sem od tistega trenutka dalje vedno in za vedno v Gospodovi službi. Vedno - kdor prevzema petrinsko službo, nima več nobene zasebnosti. Vedno in povsem pripada vsem, vsej Cerkvi. Njegovemu življenju je tako rekoč popolnoma odvzeta razsežnost zasebnosti. Lahko pa sem izkusil, in to izkušam prav zdaj, da člo-
vek prejme življenje tedaj, ko ga daje. Prej sem rekel, da mnogi ljudje, ki ljubijo Gospoda, ljubijo tudi naslednika sv. Petra in somu naklonjeni; da ima papež resnično brate in sestre, sinove in hčere po vsem svetu in da se čuti varnega v objemu njihovega občestva; ker ne pripada več sam sebi, pripada vsem in vsi pripadajo njemu.
“Vedno"pa je tudi "za vedno" -ni več vrnitve v zasebnost. Moja odločitev, da se odpovem dejavnemu izvajanju služenja, tega ne preklicuje. Ne vračam se v zasebno življenje, življenje potovanj, srečanj, sprejemov, predavanj itd. Ne zapuščam križa, ampak ostajam na nov način ob križanem Gospodu. Ne nosim več oblasti službe za vodenje Cerkve, ampak ostajam v služenju molitve tako rekoč v krogu sv. Petra. Sv. Benedikt, čigar ime nosim kot papež, mi bo v tem velik zgled. Pokazal nam je pot življenja, ki naj bo aktivno ali pasivno, povsem pripada Božjemu delu.
Vsem in vsakemu se zahvaljujem tudi za spoštovanje in razumevanje, s katerim ste sprejeli to tako pomembno odločitev. Še naprej bom spremljal pot Cerkve z molitvijo in premišljevanjem, s tisto predanostjo Gospodu in njegovi nevesti, ki sem se jo trudil živeti doslej vsak dan in ki jo hočem živeti vedno. Prosim vas, da se me spominjate pred Bogom in predvsem, da molite za kardinale, ki so poklicani k tako pomembni nalogi, in za novega naslednika apostola Petra: Gospod naj ga spremlja z lučjo in močjo svojega Duha.
Pokličimo še materinsko priprošnjo Device Marije, Božje Matere in Matere Cerkve, naj spremlja vsakega od nas in vso cerkveno skupnost; njej se izročamo v globokem zaupanju.
Dragi prijatelji! Bog vodi svojo Cerkev, jo vedno podpira tudi in zlasti v težkih trenutkih. Nikoli ne izgubimo izpred oči tega pogleda vere, ki je edini resnični pogled poti Cerkve in sveta. V našem srcu, v srcu vsakega od vas naj bo vedno vesela gotovost, da nam Gospod stoji ob strani, da nas ne zapušča, da nam je blizu in nas obdaja s svojo ljubeznijo. Hvala"!
Biografija Josepha Ratzingerja, papeža Benedikta XVI.
Joseph Ratzingerseje rodil 16. aprila 1927 v kraju Marktl ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Do smrti papeža Janeza Pavla II. (1978-2005) je bil prefekt Kongregacije za nauk vere, predsednik Papeške biblične komisije in Papeške mednarodne teološke komisije ter dekan kardinalskega zbora. Zivljenjepisni podatki do izvolitve za papeža
V	zadnjih mesecih druge svetovne vojne je bil poklican v vojsko. Od leta 1946 do 1951 je študiral filozofijo in teologijo na univerzi v Munchnu in na Inštitutu za filozofijo in teologijo v Freisingu. Dne 29. junija 1951 je bil posvečen v duhovnika. Njegova teološka doktorska disertacija iz leta 1953 nosi naslov Ljudstvo in Božja hiša v nauku Cerkve pri sv. Avguštinu. Štiri leta kasneje seje habilitiral kot docent in ob tem izdal knjigo Teologija zgodovine pri sv. Bonaventuri. Predaval je dogmatiko in osnovno bogoslovje na Inštitutu za filozofijo in teologijo v Freisingu, od leta 1959 do 1969 v Bonnu, od 1963 do 1966 v Munstru, od 1966 do 1969 pa v Tubingenu. Leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu in podpredsednik omenjene univerze. Leta 1962 je postal mednarodno poznan, ko je na II. vatikanskem cerkvenem zboru (1962-1965) sodeloval kot teološki svetovalec kolnskega nadškofa kardinala Josepha Fringsa.
Papež Pavel VI. (1963-1978) gaje 24. marca 1977 imenoval za nadškofa v Munchnu in Freisingu. Dne 28. maja istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Bil je prvi škofijski duhovnik, ki mu je bila po osemdesetih letih zaupana pastirska služba v veliki bavarski škofiji. Papež Pavel VI. gaje 27.junija 1977 imenoval za kardinala, papež Janez Pavel II. pa 25. novembra 1981 za prefekta Kongregacije za nauk vere, predsednika Papeške biblične komisije in Papeške mednarodne teološke komisije. Dne 6. novembra 1998 je postal poddekan kardinalskega zbora, dne 30. novembra 2002 pa je papež potrdil njegovo izvolitev za dekana kardinalskega zbora. Predsedoval je Komisiji za pripravo Katekizma Katoliške Cerkve, ki je bil zaključen po šestih letih
dela (1986-1992). Dne 10. novembra 1999je prejel častni doktorat iz prava (Laurea ad honorem) na rimski univerzi LUMSA. Od 13. novembra 2000 je častni akademik Papeške akademije znanosti. Bilje član: Sveta II. sekcije Državnega tajništva; rimskih kongregacij: za vzhodne Cerkve, za bogoslužje in nauk zakramentov, za škofe, za evangelizacijo narodov, za katoliško vzgojo; papeških svetov: za edinost kristjanov; za kulturo; papeških komisij: za latinsko Ameriko; “Ecclesia Dei”. Dne 19. aprila 2005 je bil na konklavu izvoljen za rimskega škofa in tako postal 265. papež Katoliške Cerkve. Za svoje papeško geslo je ohranil besede, ki si jih je izbral že ob škofovskem posvečenju leta 1977: »Cooperatores veritatis«. Dne 11. februarja 2013 je na konzistoriju ob navzočnosti kardinalov napovedal svoj odstop 28. februarja 2013 ob 20.00.
Dela in učiteljska služba
V	svojem pontifikatu je izdal tri okrožnice (Bog je ljubezen (2006), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009)), štiri apostolske spodbude in 18 motu proprijev. Napisal je tudi trilogijo Jezus iz Nazareta (2007, 2011, 2012). Kot papež je izdal skupaj 1.742 nagovorov, pridig, pisem, apostolskih konstitucij ali drugih dokumentov. V osmih letih pontifikata je preko katehez in nagovorov na splošnih avdiencah vernikom približal zgodovino krščanstva, Cerkve in cerkvenega nauka. Začel je z Jezusom, nadaljeval z apostoli, cerkvenimi očeti in pisci, velikimi svetniki in svetnicami, ki so skozi cerkveno zgodovino bogatili in usmerjali pot Cerkve.
Papež Benedikt XVI. je opravil 24 mednarodnih apostolskih potovanj, po Italiji pa 30 pastoralnih obiskov. Več kot sto raznih obiskov je imel v rimski škofiji in bližnji okolici, kjer je obiskoval župnije, svetišča in različne ustanove ter se tako neposredno srečeval z verniki. Bližnji Vzhod je obiskal leta 2006, ko je bil v Turčiji, leta 2009 v Sveti deželi, leta 2010 na Cipru in septembra 2012 v Libanonu, ki je bilo njegovo zadnje mednarodno apostolsko potovanje. Mir na Bližnjem Vzhodu je bil za papeža Benedikta
XVI. pomembna tema. Pogosto je mednarodno skupnost pozival, naj si prizadeva ustaviti nasilje na omenjenih krajih ter izpostavljal potrebo po zagotavljanju verske svobode. Leta 2009 je v Vatikanu sklical posebno zasedanje škofovske sinode, namenjeno afriški celini, ki jo je sicer obiskal dvakrat. Leta 2009 je potekalo apostolsko potovanje v Kamerun in Angolo, novembra 2011 pa je obiskal Benin. Vodiljetri svetovna srečanja mladih: leta 2005 v Kolnu, 2008 v Sydnevu ter 2011 v Madridu. Ekumenski in medverski dialog
Zavzemal seje za ekumenski in medverski dialog. Z bizantinskim patriarhom Bartolomejem I. sta 28. junija 2008 v baziliki sv. Petra v Rimu skupaj molila veroizpoved (Čredo) v grščini ter ob sklepu maše podelila blagoslov. V času njegovega pontifikata so se otoplili odnosi z Rusko Pravoslavno Cerkvijo. Z apostolsko konstitucijo Anglicanorum coetibus je Benedikt XVI. ustanovil poseben ordinariat za anglikanske vernike in duhovnike, ki želijo vstopiti v Katoliško Cerkev. Leta 2009 je preklical izobčenje t. i. tradicionalistom oz. Bratovščini sv. Pija X. ter spodbudil dialog za njihovo ponovno edinost z Rimom. Benedikt XVI. se je redno srečeval s predstavniki islamske verske skupnosti. Leta 2009je v okviru apostolskega potovanja v Sveto deželo obiskal tudi mošejo v Ammanu v Jordaniji, kjer se je srečal s predstavniki islamskega sveta. Z islamskimi predstavniki se je sešel na najvišjem nivoju tudi v okviru svojih mednarodnih potovanj v Kolnu (2005), Istanbulu (2006), vSveti deželi (2009) ter v Libanonu (2012). V letih 2006 in 2007 je s pripojitvijo papeških svetov uvedel nekaj reform v organizaciji rimske kurije, v svojem skoraj osemletnem pontifikatu pa je napetih konzistorijih imenoval 90 novih kardinalov.
Cerkev na Slovenskem
Cerkev na Slovenskem je povezana s papežem Benediktom XVI., saj je leta 2006 preuredil cerkveno pokrajino z ustanovitvijo novih škofij v Celju, Novem mestu in Murski Soboti ter mariborsko škofijo povzdignil v nadškofijo z metropolitanskim sedežem. Imenoval je tudi več škofov: dr. Antona Jamnika za
ljubljanskega pomožnega škofa (2005); Andreja Glavana za ljubljanskega pomožnega škofa in novomeškega ordinarija (2006); dr. Antona Stresa za mariborskega pomožnega škofa in celjskega ordinarija (2006), nato za mariborskega nadškofa pomočnika (2009) in končno za ljubljanskega nadškofa (2009); dr. Marjana Turnška za murskosoboškega ordinarija (2006), za mariborskega nadškofa pomočnika (2009) in končno za mariborskega nadškofa (2011); dr. Petra Štumpfa za mariborskega pomožnega škofa (2006) in leta
2009 za murskosoboškega ordinarija; Stanislava Lipovška za celjskega ordinarija (2010) in koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka za krajevnega škofa iste škofije (2012). Slovenski škofje so bili januarja
2008	na obisku ad limina apostolorum. Papež Benedikt XVI. je sprejel odpoved službi mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja (2009), ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana (2009), mariborskega nadškofa metropolita Franca Krambergerja (2011) ter koprskega škofa Metoda Piriha (2012). Palijeje podelil ljubljanskemu nadškofu metropolitu Alojzu Uranu (29. 6. 2005), mariborskemu nadškofu metropolitu Francu Krambergerju (29.6.2006), ljubljanskemu nadškofu metropolitu Antonu Stresu (29. 6. 2010) in mariborskemu nadškofu metropolitu Marjanu Turnšku (29. 6. 2011). Imenoval je dva posebna odposlanca ali legata: kardinala Bertoneja za Slovenski evharistični kongres in razglasitev prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta v Celju leta
2010 ter kardinala Rodeta ob sklepu 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije (2012). Papež Benedikt XVI. je nadškofa Franca Rodeta leta 2006 imenoval za kardinala, ki je postal prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, in štiri leta kasneje zaradi starostne meje 75 let sprejel tudi njegov odstop.
S svojo odpovedjo službi rimskega škofa je postal osmi papež v zgodovini Cerkve, ki se je umaknil z apostolskega sedeža.
7. marca 2013
Kristjani in družba
Druga postna kateheza goriškega nadškofa msgr. Redaellija
S svojim življenjem pišimo "peti evangelij"!
Druga kateheza goriškega nadškofa msgr. Carla Roberta Marie Redaellija v postnem času je bila v petek, 1. marca, posvečena liku Jezusa. Na molitvenem srečanju z naslovom Glejte, človek. Kristus, eden izmed nas se je v mestni stolni cerkvi tudi tokrat zbralo res veliko ljudi iz vse nadškofije. Tokrat so z branjem beril, odlomka iz pastoralne konstitucije Gaudium et spes in drugih besedil (v italijanščini, furlanščini in slovenščini) sodelovali člani Frančiškovega svetnega reda, nekaj pesmi so ob spremljavi kitar zapeli mladi, ki se zbirajo v stolnici. Večer se je začel s predvajanjem diapozitivov s stavki o Jezusu izpod peresa slavnih mož, kot so npr. režiser Nelo Risi, Pier Paolo Pasolini in G. K. Chester-ton, končal pa s prodorno in zelo pomenljivo molitvijo Matere Terezije z naslovom Kaj pa vi pravite, kdo sem?
Pravilno je si postavljati vprašanja o Jezusu, je začel svoj nagovor nadškof msgr. Redaelli. Morda ni napačno reči, da bo iztek našega življenja konec koncev odvisen od odgovora, ki ga dajemo na vprašanje, kdo je Jezus za nas. Odgovor ne more biti abstrakten, ampak se lahko le rodi v srečanju z Njim, z njegovim ljubezni polnim pogledom, ki je usmerjen v vsakogar izmed nas. Ko bi le enkrat srečali njegove oči, "bi bilo dovolj, da bi se nam spremenilo življenje". O Jezusu obstaja neskončna bibliografija, je dejal nadškof; niso vse knjige vredne branja, posebno dobre študije pa je napisal Benedikt XVI. Jezus-človek ni problem za tistega, ki ne veruje v Jezusa kot Božjega sina, temveč za tistega, ki veruje vanj. Kdor ne veruje v Jezusa,
vidi v njem samo velikega človeka; kdor veruje vanj, lahko ima težave pri tem, ko ga prepoznava kot pravega človeka, kot enega izmed nas. V Jezusu najdemo vse
tipično človeške elemente (odnosi, čustva, volja, razum, spomin, telesnost, delavnost, zgodovinskost). Morda je za nas pri Jezusu najtežje sprejeti navzočnost emotivne razsežnosti, saj nas verjetno vznemirja, ko v evangeliju beremo, da se je razžalostil, da je ostal razočaran, da je občutil trpljenje itd. Čustva so nekaj nepredvidenega; ker čutimo potrebo po varnosti, nas emocije spravljajo v negotovost. In vendar predstavljajo pomemben dejavnik našega psihičnega dina-mizma, saj velikokrat vplivajo na
naše delovanje bolj kot um in volja.
Jezus se je tudi jezil in uporabljal "močne" besede kot npr. kače, gadja zalega, hinavci, pobeljeni
grobovi; njegova jeza je postala konkretna, ko je npr. očistil tempelj. Jezus je tudi sočustvoval z ljudmi, se ganil in jokal, pa tudi se veselil. Občutljiv je bil tudi za hvaležnost. Še najbolj poln človeških čustev je v Getsemaniju, ko občuti žalost, strah in tesnobo; v taki stiski, ko je bila njegova duša "žalostna do smrti", je celo prosil najbližje prijatelje, naj ostanejo in bdijo z njim. Solze in klici "z močnim glasom" so bili prisotni v Getsemaniju in tik pred smrtjo na križu... "Poznamo tega Jezusa, pristnega človeka, ki
ni samo lepa podobica"? je vprašal nadškof. Morda bi morali na neki način izbrisati ideje in podobe, ki jih imamo o njem. Msgr. Redaelli je navzočim svetoval, naj preberejo enega izmed štirih evangelijev, "kot bi nič ne vedeli o Jezusu". Markov evangelij je najkrajši, vsebuje 12 tisoč besed, mogoče ga je prebrati v poldrugi uri, "kolikor traja nogometna tekma ali film"...
In vendar imamo skoraj raje Je-zusa-"podobico", tako da nam ni treba se resno soočati z njim, ni nam treba spreminjati življenja, zapuščati lastnih shem in gotovosti. Lahko ostanemo, kot smo... "Tako pa se odpovedujemo ljubezni". Ali ni eden izmed razlogov - če ne prav glavni razlog -krize poklicev (tudi zakonskih) dejstvo, da se bojimo "se speči" z evangelijem, se bojimo, da bi se naše oči srečale z resničnimi, človeškimi Jezusovimi očmi? Jezus je rešil našo človeškost v vseh njenih elementih, tako da je postal kot mi. Zato lahko mi postanemo kot On, tudi v čustvih, mislih, sanjah in dejanjih. Kristusa moramo posnemati, tudi ko smo utrujeni, malodušni, v skušnjavi ali jezni. "Tudi mi nismo 'podobice', temveč konkretni in enkratni moški in ženske". Naša človeškost s svojo izvirnostjo naj se oblikuje po vzoru Jezusove človeškosti, saj On se je resnično utelesil.
"Vsakdo izmed nas je klican, da postane 'drugi Kristus', da z vsemi vidiki svojega življenja piše svoj, osebni, 'peti evangelij' tako, da posnema na izviren način pravega Jezusa, tistega iz evangelijev. Jezusa, v katerega se je mogoče zaljubiti, ki lahko res postane naš sopotnik po poteh življenja, prijatelj, ki ga je vredno posnemati v vsem in ki mu lahko zaupamo. Prijatelj, ki nam je podaril svojega Duha, da bi ne ostali sirote". Ta Duh nam daje razumeti, da "krščansko življenje ni sad naših naporov in prizadevanj, temveč naše odprtosti za milost". Sveti Duh namreč lahko omogoči, da se Božja beseda utelesi tudi v naših življenjih. / DD
Foto DPD
Kratke
Višarska Kraljica na obisku v Gradišču ob Soči
Kip Višarske Marije je bil od 1. do 3. marca izpostavljen v stolni cerkvi v Gradišču ob Soči. Vse tri dni so se vrstili ob Višarski Kraljici celodnevne pobožnosti, molitvena srečanja, svete maše in druge pobude. Slovenski verniki so se Mariji poklonili v soboto, 2. marca, v popoldanskih urah. Molitveno srečanje je vodil štandreški dekan Karel Bolčina ob asistenci Ambroža Kodelje. Zvečer istega dne pa je bil na sporedu koncert Marijinih pesmi, ki so ga izvedli trije zbori, dva italijanska in en slovenski. Slovensko versko skupnost je zastopal štandreški cerkveni zbor, kije nastopil pod vodstvom Tiziane Zavadlav. Na harmonij je zborspremljal Silvan Zavadlav, na violino pa Samuel Zavadlav. Poleg štandreškega zbora sta nastopila še ženski zbor iz Rude in mešani zbor iz San Vito di Marano Lagunare. Ob koncu večera so združeni zbori zapeli še himno Višarski Mariji v slovenščini in italijanščini.
Z razstavo slik Jožeta Tisnikarja začetek Dni škofjeloškega pasijona
Stretjim srečanjem slovenskih pasijonskih krajev in z odprtjem razstave slik Jožeta Tisnikarja so se v četrtek, 28. februarja, začeli Dnevi škofjeloškega pasijona. Na ta način Škofja Loka kot najbolj znan slovenski pasijonski kraj ohranja pasijonsko kondicijo do naslednje uprizoritve teksta patra Romualda, ki bo čez dve leti.
Letošnji Dnevi škofjeloškega pasijona bodo minili predvsem ob razstavah, med katerimi bo osrednja razstava slik Jožeta Tisnikarja. Tematsko likovno razstavo 14 Tisnikarjev slik kot 14 postaj križevega pota so poimenovali Tisnikarjev pasijon.
Sočasno so minuli četrtek, ko je bila na pasijonskem večeru predstavljena tudi nova številka revije Pasijonski doneski, odprli še razstavo “Processio Locopolitana Škofjeloški pasijon, uprizorjen že na veliki petek 1713? Kaj pravijo pisma”?.
Dne 21. marca bo potekal Pasijonski večer: Dane Zajc -Križev pot, na cvetno soboto, 23. marca, pa še pasijonski dan na Mestnem trgu, kjer bodo potekale različne delavnice, pokazala pa se bo tudi pasijonska konjenica.
Vceloti bodo Škofjeloški pasijon, ki gaje med letoma 1715 in 1727 kot najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku zapisal Lovrenc Marušič - pater Romuald, ponovno predstavili leta 2015.
Zahtevne priprave na uprizoritev pasijona, ki je bil v srednjeveškem jedru Škofje Loke nazadnje na ogled leta 2009, medtem že potekajo. Strokovni odbor je začel svoje delo, iščejo pa še vodjo projekta oziroma režiserja, ki bo vodil veliko ekipo, v kateri bo med 600 in 700 igralcev.
Pred izvolitvijo novega papeža
Zgodovina papeštva
Volitve papežev (konklave) in papeži skozi stoletja
Rimskega škofa so sprva, podobno kot ostale škofe v antiki, voli-
li	tako duhovniki kot pri volitvah navzoči verniki, in to javno, največkrat kar z aklamacijo. Z rastjo pomena in vloge rimskega škofa, ki si je sčasoma nadel častne naslove: Veliki duhovnik, Kristusov namestnik, Naslednik apostola Petra, Služabnik Božjih služabnikov, Patriarh zahoda ..., se je povečal tudi poskus svetne oblasti, da bi papeški prestol zasedel njihov izbrani kandidat, preko katerega bi lahko usmerjali papeško politiko. V 6. in 7. stol. so bili to bizantinski cesarji, v 9. stol. nemški vladarji, v novem veku pa predvsem španski, francoski in habsburški vladarji. Posegi svetne oblasti v volitve papežev so povzročali zmedo in negotovost med kardinali in povzročili, zlasti v srednjem veku, včasih nerazumno dolga obdobja, ko je bil Sveti sedež brez papeža (sedis va-canza), nekajkrat pa tudi nasilno odstavitev postavno izvoljenega papeža in postavitev protipapeža. Lateranska sinoda je leta 769 določila, da imajo pravico voliti papeža samo kleriki. Papež Nikolaj II. je nato leta 1059 to pravico pridržal kardinalom; papež Aleksander III. pa je po turbulentnem obdobju spora s cesarjem Friderikom II. Rdečebradcem in kar štirih protipapežev na tretjem lateranskem koncilu leta 1179 določil, da je za veljavno izvolitev papeža potrebna dvotretjinska
večina glasov navzočih kardinalov volivcev. Nova pravila za volitve papeža je na II. lyonskem koncilu leta 1274 določil papež Gregor X. in so v bistvenih potezah ostala v veljavi do danes. Konstitucija Ubi periculum je določala, da v kuriji navzoči kardinali po papeževi smrti čakajo na odsotne kardinale največ 10 dni. V času volitev je vsak stik z zunanjim svetom strogo prepovedan. Da bi kar se da onemogočil predolgo sedis vakanco, je papež določil, da v času volitev papeža kardinali niso upravičeni do svojih	rednih
dohodkov, po vsakem neuspešnem dnevu volitev pa se kardinalom omeji tudi hrana. Papež Hadrijan je dve leti kasneje (1276) ta stroga določila preklical, ponovno pa sta jih leta 1294 potrdila papeža Celestin V., ki je vladal vsega nekaj več kot 5 mesecev, in njegov naslednik Bonifacij VIII. (1294-1303).
Najdaljša, nekaj več kot tri leta trajajoča sedis vakanca po smrti papeža Klemena IV. 29. novembra leta 1268, se je končala pravzaprav spektakularno. Naveličani meščani Viterba, kjer je potekal konklave, so kardinalom najprej zmanjševali obroke hrane, tako da so na koncu prejemali samo še
kruh in vodo ter zastražili palačo, da hrane ni bilo mogoče dostaviti od zunaj. In ko tudi to ni pomagalo, da bi kardinali premostili svoja nesoglasja, so preprosto odkrili streho na palači, kjer so zasedali kardinali, ki so končno za papeža 1. septembra leta 1271 izvolili Gregorja X. Ker je bil za papeža izvoljen Teobaldo Viscon-ti, sicer arhidiakon v Lutichu, takrat na romanju v Palestini, je
svojo službo skupaj s kronanjem v Rimu prevzel šele 27. marca leta 1272.
Najkrajša sedis vakanca pa je bila po smrti papeža Honorija III. Kardinali so se namreč zbrali k volitvam takoj naslednji dan po papeževi smrti (umrl je 18. marca 1227) in že pri prvih volitvah še isti dan za papeža izvolili kardinala De Segni, ki si je privzel ime Gregor IX. (1227-1241).
Kljub temu je konklave po smrti Benedikta XI. (7. julija 1304) ponovno trajal kar 11 mesecev. Neenotni kardinali so se končno odločili za kompromis in 5. junija leta 1305 izvolili za papeža nadškofa De Gotha iz Bordeauxa, ki si je privzel ime Klemen XI. Na presenečenje vseh se novi papež ni odpravil v Rim, ampak se je po nekaj mesečnem potovanju po Franciji ustalil v Avignonu. V Rim
se je vrnil šele papež Gregor XI. leta 1376. Po njegovi smrti naslednje leto italijanski kardinali niso čakali na prihod francoskih, ampak so na hitro izvolili za papeža nadškofa iz Barija, ki si je privzel ime Urban VI. Po svojem prihodu so francoski kardinali, ki se jim je pridružilo nekaj italijanskih, nezadovoljnih z izvolitvijo Urbana VI., razglasilo Urbanovo izvolitev za papeža za neveljavno.
Prevratniki so se umaknili v Fondi, kjer so izvolili protipapeža Klemena VIL, ki se je nato s svojimi somišljeniki umaknil v Avignon. Cerkvi sta tako do leta 1409 vladala dva papeža. V želji, da bi ponovno zedinili Cerkev, so se na koncilu v Pisi sestali kardinali obeh strani in leta 1409 odstavili tako rimskega kot avignonskega papeža in za novega izvolili Aleksandra V. Ker rimski in avignonski papež koncila v Pisi nista priznala in se posledično svojemu naslovu nista odpovedala, so do leta 1417, ko so na koncilu v Konstanci dosegli sporazum, vladali kar trije papeži. Leta 1417 je z izvolitvijo Martina V. prišlo do ponovne edinosti v Cerkvi.
Volitve papeža so navadno potekale v kraju, kjer je papež umrl, od 16. stol. dalje večinoma v Rimu, in sicer do leta 1870 v papeški palači na Kvirinalu, od leta 1878 dalje pa v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Ker so leta 1798 Francozi zasedli Rim, razglasili rimsko republiko in papeža Pija VI. odpeljali v ujetništvo v Valence, kjer je naslednje leto (29. avgusta 1799) umrl, so se kardinali zbrali k volitvam na otoku S. Giorgio v Benetkah in 14. marca 1800 za papeža izvolili kardinala Chiara-monitija, ki si je prevzel ime Pij VIL
Posebno papeško pokrivalo je iz-
pričano proti koncu 4. stoletja. Z enojno krono je bil verjetno prvič kronan papež Nikolaj I. leta 858, papež Bonifacij VIII. je leta 1294 tej dodal še drugo in končno papež Klemen V. leta 1305 še tretjo krono, kot simbol trojne papeške oblasti (učiteljske, pastirske in duhovniške). Kronanje s trojno krono (tiara) je ostalo v veljavi do papeža Janeza Pavla L, ki je leta 1978 kronanje s tiaro (ki jo je pri slovesnostih prenehal uporabljati že njegov prednik Pavel VI.) odklonil, papež Benedikt XVI. pa jo je odstranil tudi iz papeškega grba.
Prvi, ki je po izvolitvi za papeža spremenil svoje ime, je bil leta 533 izvoljeni Janez II., ker je menil, da se njegovo krstno ime Mercurius za papeža ne spodobi. Sprememba imena novoizvoljenega papeža je prišla splošno v veljavo od papeža Janeza XII. leta 955 dalje.
Volilni lističi so prvič izpričani leta 1406 pri izvolitvi papeža Gregorja XII. Po izvolitvi so volilne lističe zažgali. Od leta 1903 neizvolitev papeža naznanijo na trgu sv. Petra zbranim vernikom s črnim (volilnim lističem so dodali mokro slamo) in izvolitev z belim dimom iz Sikstinske kapele. Ker je prišlo pri izvolitvi papeža Janeza Pavla II. leta 1978 v začetku do negotovosti, ali je dim bel ali črn, je papež Janez Pavel II. določil, da se volilnim lističem doda posebna kapsula s kemičnim sredstvom, ki povzroči črn oziroma bel dim, po izvolitvi pa istočasno z belim dimom zazvonijo tudi zvonovi vatikanske bazilike, da o izvolitvi ne bi bilo nobenega dvoma.
France M. Dolinar
vsem
prvor
Če si študent katoliške višje srednje šole, vpiši se na natečaj iFeelCUD.
Uresničil boš lahko načrt, s katerim boš izboljšal svojo šolo in svojo mestno četrt.
Odkrij, kako lahko to storiš, na www.ifeelcud.it.
Med nagradami so tudi 8 multimedijskih interaktivnih tabel
in prispevki do 10.000 € za uresničitev zmagovitih načrtov.
Natečaj organizira Urad C.E.I. za promocijo ekonomske podpore katoliški Cerkvi v sodelovanju z Državnim uradom C.E.I. za vzgojo, šolo in univerzo ter s Caf Acli.
8X
mille
CHIESACATTOUCA
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnatelja prof. Silvana Kersevana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica) IBAN IT 30 C 0548412402 003 570 036 225; SVfT CMIT2C s pripisom: za SKLAD SILVANA KERSEVANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569.
V sklopu projekta “po rekah in po vodah Slovenije” SKRD Jadro iz Ronk v sodelovanju s CTS prireja enodnevni izlet s kosilom v Škofjo Loko, Crngrob in Kranj v nedeljo, 17. marca 2013. Za informacije in prijave lahko pokličete na tel. 0481-82273 (Roberta ali Sara)
Poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško obvešča člane in prijatelje, daje za izlet v Pariz od 18. do 24. maja prostih še nekaj mest, prijave so možne do polovice marca. Vpisovanje ob sredah od 10. do 11. ure na društvenem sedežu v Gorici na korzu Verdi 51/int. Na račun 300 evrov. Udeleženci morajo imeti ob vpisu veljavni dokument za tujino.
Sožalje
Ob smrti Hermana Srebrniča, dolgoletnega organista in zborovodje v Števerjanu, izreka vsem svojcem občuteno sožalje Zveza slovenske katoliške prosvete.
Dragi Aljaž, draga Mojca, z vama in celotno vašo družino smo združeni z mislijo in molitvijo ob odhodu dragega Hermana. Večnost, v katero je prišel, je tolažba in upanje za vse nas. Člani in voditelji SZSO - GO Ob odhodu v večnost dragega moža, očeta in nonota Hermana Srebrniča, zavzetega organista, sočustvujejo z njegovimi domačimi in jim izrekajo občuteno sožalje vsi pri Kulturnem centru Lojze Bratuž.
Sožaljem se pridružujejo tudi vsi pri Novem glasu.
Iskreno sožalje ob izgubi dragega očeta izrekajo učitelju Martinu učenci in starši osnovne šole Fran Erjavec iz Štandreža. “Ko življenje tone v
noč, / še žarek upanja išče pot. / Ostala pa je bolečina / in tiha solza večnega spomina”.
Ob boleči izgubi dragega očeta Hermana izrekamo Martinu in družini iskreno sožalje. Vsi na osnovni šoli Frana Erjavca iz Štandreža.
Ob izgubi organista in pevovodje Hermana Srebrniča, ki je veliko svojih življenjskih moči daroval cerkvenemu petju, izreka iskreno krščansko sožalje svojcem Združenje cerkevnih pevskih zborov.
Župnija sv. Ivana iz Gorice se hvaležno spominja dolgoletnega organista Hermana Srebrniča in ga priporoča Bogu v molitvi. Naj ga v nebesih Gospod bogato poplača za vse dobro. Predsednica Mara Černič, upravni in nadzorni odbor SCGV Emil Komel ter vsi “Komelovci” izrekajo globoko sožalje profesorju in prijatelju Martinu Srebrniču in svojcem ob izgubi dragega očeta Hermana.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 8.3.2013 do 14.3.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www.radiospaziol03.it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do
22.30. Ob nedeljah od 14.30 do
15.30. Spored:
Petek, 8. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2. Nedelja, 10. marca (vodi EzioGosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v be-nečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 11. marca (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zborovski kotiček -Iz krščanskega sveta - Zanimivosti iz naših krajev-Obvestila.
Torek, 12. marca (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 13. marca (v studiu Danilo čo-tar): Pogled v dušo in svet: Tolminski punt pred 300 leti - Izbor melodij. Četrtek, 14. marca (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - Zanimivosti doma in po svetu - Obvestila.
Literarno srečanje v Katoliški knjigarni
V Katoliški knjigarni v Gorici bo v četrtek, 7. marca 2013, ob 18. uri srečanje s predstavitvijo knjige Profilo della letteratura slovena dal 1989 ad oggi. Priročnik, ki gaje napisala Marija Bidovec, docentka za slovensko književnost na Univerzi v Vidmu, je izšel pri italijanski založbi Lithos in predstavlja osemdeset profilov avtorjev, ki soustvarjajo slovensko sodobno književnost. Knjigo in njen pomen v italijanskem pisanju slovenske literarne zgodovine bo predstavil David Bandelj.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA ZVEZA PEVSKIH ZBOROV PRIMORSKE ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV V ITALIJI ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
PRIMORSKA POJE 2013
petek, 15. marca, ob 20.30 Standrež, cerkev sv. Andreja ap.
nastopajo:
ŽeVS TAMARI S KA - Izola Oktet ALJAŽ - Pobegi MoPZ JANEZ SVETOKRIŠKI - Vipavski Križ MeCePZ SV. JERNEJ - Opčine Komorni zbor MUSIČA VIVA - Tolmin MePZ F.B. SEDEJ - Števerjan MePZ OBALA - Koper
soprireditelj Prosvetno društvo Standrež
nedelja, 17. marca, ob 17. uri Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž
nastopajo:
MePZ SVETA LUCIJA - Portorož ŽeVS DANICA - Vrh Sv. Mihaela Oktet CASTRUM - Ajdovščina MePZ BRNISTRA - Sveti Anton MePZ BAZOVICA - Rijeka MoPZ PIVKA soprireditelj Moški pevski zbor Mirko Filej iz Gorice
In memoriam / Herman Srebrnič
Slovo od dolgoletnega organista in pevca
Nikdar bi si ne mislili, da bi le peščico dni po lepem slavju v Števerjanu morali zapisati, da je za zmeraj končalo biti plemenito srce Hermana Srebrniča. Vse svoje življenje je podaril Bogu v čast in ljudem v veselje ob vztrajnem in vselej navdušenem spremljanju petja pri mašnih daritvah v farni cerkvi v Števerjanu in drugod po Goriškem.
V nedeljo zjutraj smo izvedeli za žalostno novico, da je ponoči v goriški bolnišnici umrl dolgoletni in priljubljeni organist in zborovodja, ki je bil po svoji ljubezni do petja znan daleč naokrog. Rodil se je v Medani 2. maja 1923. Že v mladih letih se je srečal z glasbo in petjem. V letih 1939-41 je študiral teorijo, harmonijo in klavir pri Emilu Komelu in igral pri mašah, v rojstni vasi je tudi ustanovil dekliški zbor. Različne pevske sestave je začel voditi še kot mlad fant, kmalu se je zavezal tudi orglam. Med vojno je bil med drugim v Grčiji, Albaniji in Makedoniji; zaradi zdravstvenih težav je bil večkrat tudi daljša obdobja v sanatoriju. Leta 1947 se je z družino preselil v Gorico in se takoj vključil v cerkveno, pevsko in kulturno dogajanje v mestu. Na Sv. Višarjah je prvič srečal Marto Terčič, hčer zavednega in na kulturnem področju dejavnega Alojza Terčiča, ki je v Števerjanu vodila Marijin vrtec in skupno z župnikom zbirala skupino mladenk. Dekle je pritegnila modrina v očeh
mladega Medanca Hermana. Prav v njegovem pogledu je morda začutila poštenega, vernega, pokončnega in zavednega Slovenca. Ko je župnik Ciril Sedej potreboval novega organista v Števerjanu, mu je Marta omenila Hermana. Tako je daljnega leta 1949 na prvo adventno nedeljo Srebrnič stopil v službo kot organist in ta poklic opravljal do pred kratkim. Prav g. Sedej ju je tudi spodbudil, da sta se leta 1953 vzela. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok, od katerih je eden žal tragično preminil v rosno mladih letih. Skupaj sta si ustvarila dom in dočakala rojstvo kar 11 vnukov. Leta 1968 se je Herman zaposlil kot postrežnik na srednji šoli Trinko, kjer je ostal do upokojitve.
Že po vojni je začel orglati na Jazbinah, pa tudi v Števerjanu, kjer je več desetletij vodil cerkveni zbor in zbor društva Sedej. Z navdušenjem je veliko
t
V 90. letu starosti seje vrnil k. Očetu naš dragi tata, stari oče
HERMAN SREBRNIČ
63 let organist v Števerjanu
Žalostno vest sporočajo žena Marta, otroci Marjanka, Pavel, Tereza, Martin, Peter in Tomaž z družinami.
“Gospodje moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev” (Ps 118,14)
Ob boleči izgubi dolgoletnega in neutrudnega števerjanskega organista in pevovodje
HERMANA SREBRNIČA
se hvaležno klanjamo njegovemu spomina in neprecenljivemu zgledu ljubezni do Boga, cerkvenega petja in slovenske pesmi in besede. Družini in sorodnikom izrekamo iskreno in občuteno krščansko sožalje.
ŠTEVERJANSKO ŽUPNIJSKO OBČESTVO IN PASTORALNI SVET Z G. MIRKOM BUTKOVIČEM, OBČINSKA UPRAVA, CERKVENI PEVSKI ZBOR IN SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO “F. B. SEDEJ”
Števerjan, 3. marec 2013
CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA v sodelovanju z GORIŠKO MOHORJEVO DRUŽBO
vabi na
POGOVOR Z DR. MILKOM MIKOLO,
avtorjem knjige
Rdeče nasilje: represija v Sloveniji po letu 1945
pogovor bo vodil mag. Renato Podbersič ml.
ponedeljek, 11. marca 2013, ob 17. uri galerija Ars nad Katoliško knjigarno v Gorici (Travnik 25)
let orglal tudi pri sv.
Ivanu in pri kapucinih v Gorici, občasno	v
Podsabotinu,
Ločniku, na Sveti Gori in drugod; orglal je ne le ob nedeljah, ampak tudi med tednom.
Njegovo bogato življenjsko pot označuje nepretrgano delovanje na področju cerkvene in svetne zborovske glasbe. Za vse to je prejel tudi več priznanj: leta 1989 papeško odličje Pro Ec-clesia et Pontifice, priznanje Zveze slovenske katoliške prosvete, društva Sedej, občinske uprave v Števerjanu, priznanje goriškega nadškofa ob 50. obletnici službe organista, številne javne zahvale vaškega občestva itd. Februarja 1997 je prejel Gallusovo listino, leto kasneje pa Cecilijino priznanje Slovenskega Cecilijinega društva. Sredi marca 2009 so mu za
Glas Hermana Srebrniča
Se kaže Bog na tisoče načinov, da prepoznali bi njegov obraz; se bliža z dna pozabljenih spominov, od zunaj drugič spušča se na nas.
Lahko kdaj v razcvetenem je drevesu, lahko je nežni vzgib zaupanja, pa topli sij v zaljubljenem očesu ter radost prej nesrečnega srca.
In glej, je tudi v Hermanovem glasu, vsaj zame z njim v višave trepeta; mi govori o večnem že v tem času, ko se z obokov vije spet na tla.
Zavedam se, da dobri človek poje preprosto, le iz namena čistega, in vendar se trdota duše moje mehko prelamlja z vrha vse do dna.
Strmim, strmim, zelo težko verjamem, da prav njegovo petje obup predre in da zato lahko Boga objamem, ki spet mi dal je novo upanje.
maja 1994
Janez Povše
več kot 60-letno razdajanje za rast pevske kulture podelili priznanje Kazimir Humar. Štever-janski župnik Anton Lazar je tedaj povedal, da so zelo redki organisti, ki imajo kot Srebrnič za sabo preko 60 let dela. Štever-janci so se rojaku poklonili tudi ob lanskem proslavljanju 60-let-nice pevskega zbora F. B. Sedej.
/daljena str. 10
Izredna okrogla življenjska obletnica naše bralke
100 pomladi gospe Marije Rejec Kogoj
Vi
■petek, 1. marca 2013, je krogu svojih najdražjih slavila 100 življenjskih pomladi ljubljena mama, nona in pranona, Marija Rejec Kogoj. Jubilantka živi v goriškem predelu Stražice s sinom Frankom, ki ji ljubeče stoji ob strani v njeni visoki starosti. Gospa Marija, dolgoletna bralka našega tednika, se je rodila v Prapetnu pri Tolminu 1. marca 1.1913 kot prva izmed šestih otrok v družini, ki so ji vaščani pravili pri Vodivčku. Njeni spomini segajo v rosna otroška leta, ko je v naših krajih prva svetovna vojna terjala nešteto žrtev in ko so ljudje ob fronti živeli v nenehnem strahu. Že kot mlado dekletce je opravljala hišna dela. Da bi pomagala družini, pri kateri je revščina večkrat trkala na vrata, je še ne dvajsetletna odšla služit v Milan "h gospodom". Žal je kljub svoji pridnosti bila večkrat lačna; morala je požreti tudi marsikateri grenek grižljaj. Pri nekih gospodarjih je morala z veliko žalostjo v srcu celo zatajiti svoj slovenski izvor.
V lombardijski prestolnici je spoznala svojega moža Viktorja, ki je služboval pri orožnikih. Tudi on je šel v svet "s trebuhom za kruhom”. Poročila sta se v Tolminu 1. 1943 in po poroki občutila vso težo vojnega časa. Živela sta ob reki Pad v kraju Contarina v Badii Polesine. Tu je njun zakon osrečilo rojstvo treh krepkih sinov, Lucijana, Franka in Joška. Domotožje pa ju je z otroki vodilo spet v domače kraje. V Gorici sta si 1.1949 kupila hišo in se tja preselila 1. 1952, tudi zato, da bi bila bliže sorodnikom, ki so po razmejitvi ostali v Sloveniji oz. Jugoslaviji. Kot zavedna Slovenka je sinovom posredovala ljubezen do materinega jezika in narodnosti nasploh. Ker je bila globoko verna, je v tem duhu vzgojila tudi sinove. Posebno je častila Marijo, zato je bila članica Marijine družbe pod vodstvom raznih duhovnikov, nazadnje
dr. Kazimirja Humarja. Vedno je prebirala glasilo Marijine družbe Vijolico. Rada je romala na Sv. Goro. Redno se je udeleževala slovenske sv. maše v goriški stolnici ob šesti uri zjutraj vse, dokler je niso ukinili, in s sabo vozila svoje otroke. Ker je bila zelo gostoljubna, je imela na svojem domu večkrat v gosteh slovenske duhovnike iz nekdanje Jugoslavije. Kakor je mogla, jim je pomagala. Pri njih se je večkrat zadrževal g. Jožko Kragelj, na obisk pa sta prihajala tudi Slavko Rejec in g. Kos. G. Kragelj ji je ob 90-letnici (1.2003) poklonil 25-kitično pesem, v kateri je v verzih popisal vse njeno življenje. Vselej je bila najraje doma, in dokler so ji moči dopuščale, se je z veseljem posvečala vrtu. Kot nekoč ji tudi sedaj misel pogosto splava k svojcem in znancem v rodni Tolmin, kamor jo je redno vozil sin Franko. Gospa Marija je še sedaj naročena na Novi glas - Katoliški glas ji je prihajal celo v Polesine! Dokler ji ni vid opešal, je bila naša zvesta bralka.
Na sam rojstni dan jo je obiskala tudi delegacija iz goriške občinske uprave, ji čestitala in ji poklonila cvetje.
Ob njenem visokem življenjskem jubileju ji vsi pri Novem glasu iz srca voščimo in želimo, da bi ji Bog naklonil zdravja in mirnih dni v krogu domačih.
Iva KoiSič
r "ir.ir i' -"	.!.
NOVI
Obvestila
V Peterlinovi dvorani v Trstu, ulica Donizetti 3, bo v ponedeljek, 11. marca 2012, ob 20.30, odprtje prodajne razstave Umetniki za Karitas. Na njej bodo svoja dela razstavljali udeleženci 18. mednarodne likovne kolonije, in sicer Vesna Benedetič, Milena Gregorčič, Anka Krašna, Buba in Ede Posa, Darko Slavec, Karmen Smodiš, Bogdan Soban, Viktor Šest, Veljko Toman, Alenka Viceljo in Vinko Železnikar. Častna gosta kolonije sta bila Jelka Reichman in Mirsad Begič. Ob odprtju razstave bo spremljevalni program: pogovor o umetnosti in dobrodelnosti. V njem bodo sodelovali: Mira Ličen Krm-
potič, ak. slikarka in restavratorka, Vesna Benedetič, slikarka in otroška ilustratorka, Anamarija Stibilj Šajn, likovna kritičarka, Jožica Ličen, sodelavka Karitas. Pogovor bo vodil publicist Jurij Paljk. Izkupiček prodanih del bo namenjen pomoči otrokom v stiski. Razstava bo na ogled do konca marca.
Poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
Darovi
Za društvo Rojanski Marijin dom daruje Mira Bole 30 evrov.
Za rojansko glasilo Med nami daruje Mira Bole 30 evrov.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV TRST ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV TRST GORICA VIDEM ZVEZA PEVSKIH ZBOROV PRIMORSKE ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE GORICA JAVNI SKLAD ZA KULTURNE DEJAVNOSTI RS
vabijo na
KONCERTA REVIJE
PRIMORSKA POJE 2013
V petek, 8. marca, ob 20.30, v cerkvi sv. Jerneja ap.
na Opčinah bodo nastopili: Združeni zbor ZCPZ Trst,
Oktet Aljaž Sv. Anton, ZeCPS Zgonik, DePS Kraški slavček-Krasje Nabrežina, ŽePZ KD Korte, MePZ Lipa Šempas,
VoS Radost Godovič.
V soboto, 9. marca, ob 20.30, v Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu bodo nastopili: MePZ Klasje Bukovica-Volčja Draga, MePZ Maestral Koper, MoPZ Srečko Kumar Kojsko, MoPZ Lopar, Oktet Pr'farci Idrija, MoPZ Provox.
Cerkev sv. Antona Novega/ Molitveno srečanje za papeža Benedikta XVI.
Nova evangelizacija zahteva prizadevati je vseh nas
C=
r j
I aritas Christi urget nos (2Kor 5,14): /Kristusova ljubezen napolnjuje naša srca in nas žene v evangelizacijo. On nas danes tako kot takrat pošilja v svet, da bi oznanjali njegov evangelij vsem ljudstvom zemlje (prim. Mt 28,
19). Jezus Kristus po svoji ljubezni priteguje k sebi vse ljudi. V vseh časih kliče Cerkev in ji izroča nalogo oznanjevati evangelij skozi nenehno aktualno poslanstvo. Zato je tudi danes potrebno bolj prepričano cerkveno prizadevanje za novo evangelizacijo, da bi znova odkrili radost verovanja in našli navdušenje za posredovanje vere. V vsakdanjem odkrivanju Njegove ljubezni zajema moč in živahnost misijonarsko prizadevanje vernikov, ki ne sme nikoli izginiti. Vera namreč raste, kadar jo živimo kot izkušnjo prejete ljubezni ter jo posredujemo naprej kot izkušnjo milosti in radosti."
S tem odlomkom berila Iz apostolskega pisma v obliki motu
proprio z naslovom Vrata vere je papež Benedikt XVI. želel priklicati Cerkev, se pravi njeno občestvo, k temeljni apostolski nalogi. Dejstvo, da se je sveti
ka slovenska in italijanska verska skupnost v četrtek, 28. februarja, zbrali okrog nadškofa Giampaola Crepaldija, da bi obhajali enega izmed na-
oče izrazil za 'prepričano novo evangelizacijo', nikakor ne preseneča, saj se v tem poslanstvu morajo v današnjem svetu udejanjati prizadevanja vernikov, ki so poklicani, da Kristusovo besedo in nauk na novo utrdijo v družbi.
Prav zato je ta odlomek še kako zgovorno zvenel v cerkvi sv. Antona Novega, ko sta se tržaš-
jpomenljivejših trenutkov katoliške Cerkve. Bil je to dan, ko je papež Benedikt XVI. od 20. ure dalje zaupal vodstvo Cerkve kardinalskemu zboru, sam pa se umaknil v rezidenco v Castel Gandolfu v pričakovanju, da bo iz prihodnjega konklava izšel nov naslednik apostola Petra. Nadškof Crepaldi je vernike v cerkvi sv. Antona zbral pred-
vsem zato, da bi Benediktu XVI. z izrednim molitvenim srečanjem izrazil bližino ob tako kočljivem prehodu, zlasti pa, da bi svetemu očetu izrazil globoko zahvalo za opravljeno dušnopastirsko delo. V svoji homiliji je tržaški škof poudaril, da je bil sveti oče Benedikt XVI. v osemletnem papeževan-ju nenehen pričevalec Kristusovega trpljenja: "Bil je to čas sijajnega in težkega poslanstva. V tem trenutku izražamo papežu našo bližino in se mu iskreno zahvaljujemo, da je znal vselej obdržati našo Cerkev kot eno samo telo. S tem nas je potrdil v veri in v cerkvenem občestvu". Tržaški škof, ki so mu bili ob strani duhovniki tržaške škofije, med njimi tudi vikar za slovenske vernike g. Anton Be-denčič, častni škof Evgen Ravignani in predstavniki ostalih veroizpovedi v Trstu, je obenem izrazil prepričanje, da bosta Božja milost in Sveti Duh vodila kardinale v izbiro prave osebe. Obenem je msgr. Crepaldi poudaril, da "papežev odstop nalaga na naše rame še večjo odgovornost v luči pričevanja Kristusove besede": nova evangelizacija zahteva prizadevanje vseh nas...
IG
Dr. Mojca Kovačič gostja DSI in ZCPZ
O zgodovini pritrkavanja
Leta 1934 je bila v Ljubljani prva tekma pritrkovalcev, na katero se je prijavilo trideset skupin iz Slovenije; njen pobudnik je bil Ivan Mercina, glasbenik in skladatelj ter znan pritrkovalec, ki je napisal tudi dve knjigi o tem, ker je hotel dvigniti pritrkavanje na organiziran nivo. Znanih je njegovih Deset zapovedi za pritrkovalce, pa tudi praktični nasveti in njegov način zapisovanja viž.
Nekoč so bili pritrkovalci večinoma moški in fantje; sprememba patriarhalnega sistema pa se je pokazala tudi v porastu žensk in otrok, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, poleg tega je z vzvodi to bolj enostavno. S pritrkovan-jem se danes ukvarja približno 90 odstotkov moških in deset
odstotkov deklet in žensk. To intenzivno skupinsko igro, njene različne načine igranja in samo zgodovino pritrkavanja, skupaj z zanimivimi posnetki in številnim fotografskim materialom, je poslušalcem Društva slovenskih izobražencev v Trstu razkrila etnomuzikologinja dr. Mojca Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU iz Ljubljane. Predavanje ni bilo le za izkušene pritrkovalce, ampak za vse ljubitelje glasbene igre na zvonove. Dr. Kovačič se s tem področjem ukvarja od doktorske naloge, ko so jo kot mlado raziskovalko zaposlili na Inštitutu in ji s tem omogočili, da se sooči s to prakso. Sama pa pravi, da večina ljudi ne loči med zvonjenjem in pritrkavanjem. Raziskovanje tega
Ob občnem zboru Slovenske prosvete 29- januarja 2013
O bogatem kulturno prosvetnem delovanju društev, včlanjenih v Slovensko prosveto
Pred nekaj tedni je potekal v Peterlinovi dvorani občni zbor (sicer nevolilnega značaja) Slovenske prosvete iz Trsta, ki združuje društva, ki gojijo slovensko besedo v duhu krščanskih in demokratičnih vrednot. Udeležili so se ga predstavniki skoraj vseh članic; redki odsotni pa so se opravičili in poslali poročilo o svojem delovanju v preteklem letu. Prisotni pa so jih prebrali. Čeprav so jih skušali skrčiti le na bistvene podatke, so bila kar precej dolga in bogata. Čeprav smo njihove aktivnosti lahko skozi vse leto spremljali v medijih ali osebno, smo ob poslušanju poročil dejansko zvedeli, kako bogato, živo in razvejeno je bilo tudi v preteklem letu njihovo delovanje. Številne aktivnosti sestavljajo zelo pisan mozaik in segajo na različna področja prosvete, kulture ali umetnosti, saj zajemajo glasbeno,
gledališko, plesno, športno, etnično, novinarsko in izobraževalno udejstvovanje. Prisotnim se je ob navajanju številk, naslovov in dejavnosti zarisovalo v domišljiji tudi ogromno število ur zastonjskega dela, časa lastnega življenja, ki ga člani podarjajo prosveti. Ob tem se dejansko zavemo, da "človek ne živi samo od kruha" (če povzamemo besede iz evangelija ali letošnjega govornika osrednje Prešernove proslave). Udejstvovanje in uveljavljanje v naših društvih dovoljuje rast, daje možnost, da službene in vsakdanje dolžnosti lahko presegamo, se "dvigamo" nad vsakodnevna opravila, spodbujamo zanimanja in radovednost, razvijamo ustvarjalnost; skratka, lahko rečemo, da so ali skušajo biti "hrana za našo dušo". Vse to velj a tako za organizatorje kot tudi za udeležence - ali poslušalce, ki podpirajo delovan-
je, s tem da se ga udeležujejo. Kdor je kdaj poskusil organizirati en sam večer ali urediti eno samo stran kakega časopisa, ve, koliko dela, časa, truda, obveščanja pa tudi idej in ustvarjalnosti stoji za vsako pobudo. Verjetno bi se marsikateri pripadnik večinskega naroda države, v kateri živimo, (morda pa tudi v Sloveniji) zelo začudil, če bi npr. izvedel, da predsednik Slovenske prosvete in urednik Mladike opravlja dnevno vse svoje delo popolnoma zastonj. Podobno lahko trdimo tudi o organizaciji vsakotedenskih predavanj v Društvu slovenskih izobražencev v središču mesta Trst, o Dragi in prav tako o vseh drugih včlanjenih društvih od Milj do Devina.
Bili bi kratkovidni, ko ne bi opazili, da gre očitno za veliko mero idealizma, za delo z vizijo in s cilji, za mnogo ustvarjalnosti,
obenem pa za stremljenje h kvaliteti.
Vsa ta žilava, trdoživa aktivnost v nekaterih primerih neprekinjeno poteka od povojnih časov, ko so se društva postavljala na noge po obdobju fašistične diktature, pa do današnjih časov, ko morda še bolj prefinjeni in manj zaznavni dejavniki silijo naše ljudi v asimilacijo. Že s tega vidika imajo naše organizacije, tako kot v preteklosti, izredno pomembno vlogo narodnoobrambnega značaja, saj nudijo možnost, da se posameznik ne utopi v morju večinskega jezika in lahko skrbi za razvoj kakovosti jezika, zavesti in ozaveščenosti nasploh. Vse to udejstvovanje seveda ni samo sebi namen, saj ima za cilj, poleg podpiranja slovenske identitete, tudi nuditi prostor za udejstvovanje v duhu krščanskih in demokratičnih vrednot, kar je bil
tudi smisel ustanovitve Slovenske prosvete.
Iz poročil smo lahko ugotovili, da ima skupno udejstvovanje še en bistven vidik: gre za človeški aspekt, za mnoge medosebne vezi, ki se pri druženju lahko spletejo. Obenem pomeni tudi vez med različnimi generacijami, valorizacijo starejših članov in njihovih izkušenj in talentov, kot tudi posluh za mlade, njihove morebitne inovativnosti, zanimanja. Pri tem morajo naše organizacije plavati proti toku, kljubovati močnim današnjim težnjam po skrajnem individualizmu, po pri-klenjenosti pred računalnike in televizorje, ki pa ljudem ne koristijo pri razvoju njihove družbene dimenzije. Iz pregleda dejavnosti je bilo zaznati, da člani in organizatorji sprejmejo in valorizirajo vsako osebo "dobre volje" - kajti, kot je ustanovitelj Slovenske prosvete Peterlin vedno poudarjal, "pomemben je vsak posameznik, vsak človek je dragocen, premajhni smo, da bi koga odpisali". Sedanja kriza in pomanjkanje sredstev delovanja članic SP ne bo uničila, saj skoraj vse delo, kot rečeno, poteka na prostovoljni
ravni. Vendar pa se moramo zavedati - in nekateri predstavniki so to poudarili -, da pomanjkanje sredstev pomeni tudi to, da ne bodo mogle več plačevati ogrevanja ali najemnine prostorov, da ne govorimo o kakih zahtevnejših projektih, kjer je treba nujno plačati izvajalce oz. predavatelje. Za zdaj pa smo pri poslušanju poročil o lanskem delu lahko ugotovili, da so članice v najs-labšem primeru ostale pri ustaljenem delovanju. V najtežjih razmerah delujejo mestna društva, kjer so razmere slabe zaradi upadanja števila mestnih prebivalcev slovenske narodnosti. Nekatera pa so svoje delovanje na novo oživila, spet druga so ga celo razširila in okrepila. Ponekod so svojo pozornost usmerili predvsem k najmlajšim, tako da jim nudijo razne didaktične, športne, pa tudi razvedrilne dejavnosti. Slišali smo, da so nekatera društva bistveno povečala število gledaliških predstav, nekatera so uvedla cikluse predavanj ali pa so svoje delovanje razširila npr. še na ples, razne jezikovne tečaje, telovadbo in podobno.
A P.
pojava se je začelo z Julijanom Strajnarjem v šestdesetih letih, ko je posnel ploščo. Od tedaj dalje je pritrkovanje doživelo veliko organiziranost, podobno kot ljudska glasba, je dejala predavateljica, ki je nato še predstavila različne načine pritrkavanja v zamejstvu, Sloveniji in po Evropi. Ti so v razmerju s številom zvonov, ritmično s kembljem, z vzvodi, s katerimi se lajša teža zvona, s kladivom, z vrvjo privezan kembelj, v drugem kontekstu pa z miniaturnimi zvonovi ali pa z avtomatizacijo.
Čeprav zveni pritrkovanje s kladivom lepo, je škodljivo za zvonove same, saj lahko počijo. Še zlasti je to razširjeno na Koroškem in Štajerskem, kjer imajo manj zvonov.
Pri založbi ZRC SAZU je lani izšla knjiga Kovačičeve z naslovom Pa se sliš... Pritrkavanje v
slovenskem in evropskem prostoru. Ob pisanju le-te se je nabralo veliko videoposnetkov
in zvočnih zapisov, ki jih je v obliki projekcije pokazala zbranim v Peterlinovi dvorani. Tokrat sta
bila pobudnika prijetnega in nadvse zanimivega večera Društvo slovenskih izobražencev in
Zveza cerkvenih pevskih zborov. Pri pritrkavanju imamo tri enakovredne udarce: glavni, odgovor in gostenje. Glasbena igra zvonov spada v cerkveni prostor, ob praznikih in drugih cerkvenih dogodkih.
S predstavitvijo širši skupnosti je nastal prehod v posvetni prostor s srečanji, tekmovanji, okroglimi mizami, šolami, tečaji in miniaturnimi zvonovi. Za vadbo so primerne tako kovinske cevi kot tudi steklenice, različno napolnjene z vodo. Danes je ta praksa postala privlačna tudi za mlade. Ob debati na koncu je bil poudarjen tudi podatek, da so v stolnici sv. Justa prvič pritrkavali za mašo hvaležnico, novembra leta 2005, od tedaj pa se te prakse držijo vsako leto.
Šin
Ob mednarodnem dnevu žensk
Zal, nic novega pod cvetočimi mimozami
Spet so zacvetele opojno dehteče mimoze in napolnile s svojimi rumenimi cvetovi cvetličarne, v katere bodo samozavestno ali malce v zadregi zavili možje in fantje, da bi kupili te drobne vejice ali kako drugo žlahtno cvetje in ga poklonili svojim dragim sopotnicam ali ljubicam. Čisto "po moško" si bodo mislili, da se s tem galantnim dejanjem najbolje oddolžijo za male in velike pozornosti in za ves čas, ki ga ženske v svojem življenju "prostovoljno" darujemo "močnejšemu" moškemu spolu. Da smo mi nežnejši spol, pa je le obrabljena fraza, saj smo, kot pravi ljudska modrost, že od nekdaj držale tri hišne vogale in gotovo podpirale še četrtega. Poročena ženska se namreč iz dekleta kaj kmalu spremeni v zrelo ženo, ki mora pač skrbeti za družino: to se pravi, da si ob tistem izdahnjenem "da" pri poroki naprti na svoja ramena najrazličnejše vloge, za katere naj bi bila "ustvarjena", pa če so ji všeč ali ne. Naenkrat se mora preleviti v kuharico, sobarico, perico, pestunjo, bolničarko, taksistko, varuško, skratka v nekakšno hišno služabnico, če seveda nima toliko denarja, da si lahko privošči kako gospo, da ji le-ta opravlja nehvaležna hišna dela, ki so res
ena izmed najbolj nadležnih vsakdanjih nadlog. Nikakršnega "zadoščenja" ni zaznati pri njih: prah se zmeraj na novo useda na pohištvo, perilo za pranje se sproti kopiči... Ne, v tem res ni nič vzpodbudnega. Morda zaposlenim ženskam -še zmeraj jih je premalo, tudi v politiki, čeprav statistike pravijo, da več žensk kot moških doseže univerzitetno diplomo!
-	prinaša kaj zadoščenja delo, če ga seveda opravljajo z ve-
seljem. A kljub temu jim ostaja zmeraj kako domače opravilo, ki ga je treba narediti, hote ali nehote, pa čeprav prihajajo trudne domov in jim možje včasih dobrohotno priskočijo
na pomoč. Veliko, preveliko pa je takih žensk, ki doma ne samo, da ne najdejo posluha za pomoč in prepotrebne nežnosti, ampak jih prav v domači hiši, ki bi morala biti varno in toplo ognjišče, čakajo povrhu še nasilni možje. Žal je po statistiki ugotovljeno, da je prav dom najpogostejše prizorišče dolgotrajnega nasilja nad ženskami. Najbolj žalostno je pa to, da je družba do nasilja moških - ti lahko zasedajo kate-
rokoli stopničko na družbeni lestvici in navzven niso prepoznavni kot nasilneži - nad ženskami še vedno preveč tolerantna, češ da je ženska večkrat sama kriva, če mož nad njo
izvaja psihološko nasilje ali jo celo tepe. Mož naj bi imel pravico žensko kaznovati, če se ne obnaša, kot bi morala! Ona pa večkrat iz različnih vzrokov skriva te zmeraj hujše domače težave ali pa ni dovolj zaščitena, ko se končno odloči in prijavi nasilnega moža in sproži postopek proti njemu ter pogumno odide stran od njega. Žal se te prikrite nasilne družinske zgodbe prevečkrat končajo s smrtjo ženske. V Italiji je npr. lansko leto sto ali več žensk izgubilo življenje na tak način. In zdi se, da temu ni videti konca. Grozljive tematike posilstva žensk po vsem svetu pa je bolje, da se niti ne lotimo. Mednarodni dan žena, 8. marec, ki ga praznujejo v kakih sto državah in ki naj bi bil dan praznovanja "ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk" in so ga prvič praznovali 1. 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, sicer 19. marca - zamisel zanj je dala nemška feministka in socialistka Clara Zetkin, rojena Eissner (1875-1933), ki se je začela že 1. 1889 bojevati za enakopravnost žensk - bo res prazničen šele takrat, ko bo ženska povsod na svetu dosegla resnično enakopravnost in vse pravice, ki jih imajo moški - v Savdski Arabiji (tu niti avta ne sme voziti!!), Iranu, Siriji in Jemenu je še zelo zapostavljena -, in ko jo bo moški zares spoštoval in ji izkazoval male pozornosti vse leto, ne samo en dan. Zato pa bi bilo dovolj, da bi vestno izpolnjeval Božjo zapoved "ljubi svojega bližnjega kot samega sebe"!
Iva Koršič
Kratke
Podelitev Flajbanovih nagrad
V petek, 15. marca, bo Slovensko dobrodelno društvo na svojem sedežu v ul. Mazzini 46 v Trstu izročilo dobitnikom tradicionalne študijske nagrade in podpore, namenjene univerzitetnim študentkam in študentom slovenske narodnosti iz Furlanije Julijske krajine. Slovesnost se bo pričela ob 18. uri.
Na sporedu bodo 26. podelitev nagrad “Mihael Flajban”, 2. podelitev nagrade “Irena Srebotnjak”, kije prednostno namenjena študentom ali študentkam likovne ali glasbene umetnosti, in podelitve enkratnih nagrad. Flajbanova nagrada za prvi letnik znaša 1500 evrov (ob rednem študiju pa dobitnik prejema nato vsako leto po 1500 evrov), nagrada “Irena Srebotnjak” 1500 evrov, enkratne nagrade pa znašajo po 500 evrov.
Začela se je 44. Primorska poje
V organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Zveze pevskih zborov Primorske, Zveze slovenskih kulturnih društev, Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta seje v petek, 1. marca, na Dobrovem v Brdih začela letošnja Primorska poje, na kateri bo 32 koncertov v različnih krajih Primorske z več kot dvesto pevskimi zbori.
Na Goriškem, Tržaškem in v videmski prokrajini bo 11 koncertov, od teh trije bodo v cerkvenih prostorih. Prvi koncert na Tržaškem bo v petek, 8. marca, v župniji sv. Jerneja na Opčinah, v soboto, 9. marca, v Marijinem domu v ulici Risorta v Trstu, v soboto, 23. marca, v Prosvetnem domu na Opčinah, 12. aprila v Kulturnem centru Anton Ukmar pri Domju, v nedeljo, 14. aprila, v dvorani KRD v Briščikih, 28. aprila, v cerkvi sv. Roka v Nabrežini. Na Goriškem, v Štandrežu, v cerkvi sv. Andreja, v petek, 15. marca, v Kulturnem domu v Jamljah v soboto, 16. marca, v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici v nedeljo, 17. marca. Na koncertu v Ukvah, ki bo v nedeljo, 17. marca, se bodo srečali koroški in primorski zbori. Primorska poje, kije letos posvečena 300. obletnici Tolminskega punta, se bo končala v Nabrežini v cerkvi sv. Roka in v cerkvi sv. Florijana v Zavarhu v nedeljo, 28. aprila.
Predsednik Štoka je izrekel čestitke Mari Černič
Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka je čestital potrjeni predsednici SCGV Emil Komel Mari Černič. Štoka seje Mari Černič zahvali za pomembno in zahtevno odločitev, ki jo je sprejela v korist goriške glasbene šole. To je še toliko bolj pomembno včasih hude finančne krize, ki je zajela vse slovenske organizacije zaradi zamud in neizplačevanja javnih prispevkov. Štoka je še podčrtal, da zelo ceni razpoložljivost, ki jo je Černičeva izkazala, in napore, kijih je do sedaj vložila, da bi poslanstvo SCGV Emil Komel ostalo še naprej tako uspešno, kot je bilo do sedaj.
Drugo predavanje Skupnosti družin Sončnica
Ali najin odnos potrebuje transfuzijo?
V	ponedeljek, 25. februarja 2013, je bilo v nabito polni dvorani F. Močnik drugo predavanje iz ciklusa predavanj, ki jih vsako leto organizira Skupnost družin Sončnica, tokrat posvečeno odnosu med zakoncema. Predavala sta Vilma in Dani Siter, ki sta svoje življenje posvetila delu s pari in družinami. Odpovedala sta se poklicni karieri, Vilma zdravniškemu poklicu, Dani pa poučevanju angleščine in ustanovila društvo Družina in življenje. Zavedala sta se, da je nujno nekaj narediti za zakonce in družine, ki so vse bolj v krizi (po statistikah naj bi vsak drugi zakon razpadel). Zato sta začela seminarje za zakonce, predavanja, pomagata pri ustanavljanju in vodenju zakonskih skupin. Predavatelja sta v sproščenem di-
alogu podajala svoj pogled na zakon in odnose med zakoncema. Najprej sta obrazložila naslov predavanja, in sicer, da je "transfuzija" v medicini že skrajni ukrep, ko rešujemo življenje oziroma ko gre za nujno pomoč bolniku, da preživi. Prav tako bi bila taka živl-jenjska doza moči, pogovora, sprejemanja večkrat potrebna za preživetje nekega odnosa.
Vsak človek se rodi v družini, ki (si) je ni sam izbral, a jo mora sprejeti in se s svojo "prtljago" naučiti živeti. Predavatelja sta predstavila družini, iz katerih prihajata, in iz njunega pričevanja je bilo razvidno, da sta doživela veliko lepih trenutkov, pa tudi težkih preizkušenj. Poudarila sta, da je bolje, da se ne ukvarjamo preveč s preteklostjo, ampak, da se vprašamo:" Kaj bom jaz zapu-
stil svoji družini? Kakšno dediščino bom dal svojim otrokom"? Tako sta se tudi sama naučila sprejemati sozakonca in štiri o-troke, katerim sta podarila življenje.
Ko se poročiš, sprejmeš nove odgovornosti in naloge. Dober zakon ne pride sam po sebi, ni dovolj lep poročni dan, niso dovolj sanje, želje, hrepenenje. Za dober zakon se moramo truditi vsak dan sproti: gre za vztrajno vsakdanje delo, sodelovanje obeh, sprejemanje sprememb, skratka vsak odnos je živo bitje, ki potrebuje skrb in pozornost. Danes pa mnogi živijo po svojih trenutnih čustvenih potrebah, ne slišijo drug drugega, ne vzamejo si več časa za pogovor. Ko pride do odtujenosti in ločitve, pa se vprašata: "Kako se nama je moglo to zgoditi? Saj sva se vendar imela rada"! Predavatelja sta zakon primerjala s Titanikom, ki je bil čudovit, mogočen, nepotopljiv na začetku svoje plovbe, a se je ob trku v ledeno goro njegova pot tragično končala. Na skupno življenje se moramo dobro pripra-
Pred 110 leti se je rodil Vladimir Bartol
Avtor svetovno znanega dela Alamut
V	nedeljo, 24. februarja, smo obeležili 110-letni-co od rojstva enega mednarodno najbolj prepoznavnih slovenskih avtorjev, Vladimirja Bartola. Njegovo delo Alamut je dočakalo 33 izdaj v 11 jezikih, zanimanje zanj pa še narašča. Sicer Bartol, pisatelj, dramatik, esejist in kritik, podpisuje tudi več kratkoproznih del ter avtobiografijo Mladost pri Svetem Ivanu.
Vladimir Bartol se je rodil na pustni torek, 24. februarja, pri Sv. Ivanu v Trstu. V Ljubljani je diplomiral iz biologije in filozofije ter naredil doktorat, izpo-
polnjeval se je na pariški Sorbo-ni. Do druge svetovne vojne je deloval kot svobodni književnik. Sodeloval je pri številnih revijah in časopisih, predvsem pri Modri ptici, med vojno je sodeloval v Osvobodilni fronti.
Po drugi svetovni vojni je Bartol desetletje preživel v Trstu, zatem pa se je spet naselil v Ljubljani. Zanimal se je za nove psihološke teorije (Freud, Jung), kar je razvidno tudi v njegovem delu. Izhajal je iz ekspresionizma in ustvaril slovensko različico moderne psihoanalitične in filozofske proze. Umrl je 12. septembra 1967 v Ljubljani.
Bartol, ki je domišljijo ali sposobnost zanjo imenoval za "organ naše duševnosti", je leta 1935 najprej objavil zbirko novel in zgodb Al Araf, tri leta kasneje je sledil izid romana Alamut, ki pa je avtorju svetovno
slavo prinesel šele pol stoletja po izidu. V življenju pa ga je vselej spremljala slutnja, da bo ustvaril veliko delo, ki ga bo vpisa-
lo	med nesmrtne.
Roman Alamut je Bartol oprl na zgodovinsko dogajanje vil. stoletju v Perziji. Osrednji lik je Hasan ibn Saba, od Alaha poslani prerok, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu. Veliko močnejšemu sovražniku se postavi po robu z majhno skupino privzgojenih privržencev fe-daijev, ki jim v zameno za njihovo zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti. Zgodba z Bližnjega vzhoda je še danes izjemno priljubljena med bralci z vsega sveta.
Poleg omenjenih, kot navajajo pri založbi Sanje, med Bartolova najpomembnejša dela sodita še
Tržaške humoreske (1957) ter avtobiografija Mladost pri Svetem Ivanu, ki je izšla v treh knjigah: Svet pravljic in čarovnije, Pot do učenosti ter Romantika in platonika sredi vojne.
Bartol, ki je v svojem času veljal za posebneža, je nekoč izjavil: "Nič ni resnično, vse je dovoljeno”! Kritiki so imeli glede njegove pisave različna mnenja. Med drugimi sta se ga prijela naziva suhoparnega razumnika oziroma romantika, ki je iz strahu pred resničnostjo pobegnil na Orient. Glavni urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Matija Ogrin pa je za STA pojasnil, po čem je Bartol s svojimi deli izstopal, v primerjavi s sodobniki.
"Zlasti po tem, da je v slovenski literaturi vzpostavil nek drugačen tip junaka. Ta junak nje-
govih zgodb je vitalen, poteguje se za neke nedosegljive cilje in je pri tem pripravljen tudi žrtvovati druge oziroma manipulirati z njimi. Ta razmerja se potem na različne načine uresničujejo v njegovi prozi in romanistiki, verjetno pa mu je to, po mnenju nekaterih literarnih zgodovinarjev, skorajda najbolje uspelo v kratki prozi", je dejal Ogrin.
Pri založbi Sanje, ki je nosilka mednarodnih, tudi filmskih, avtorskih pravic za Bartolova dela, so naznanili, da se je že začel proces prenosa Bartolovega Alamuta na velika platna. S pisanjem scenarija za film se zadnje mesece ukvarja francoski, večkrat nagrajeni scenarist in režiser mlajše generacije Guillaume Martinez. Kdo bo film režiral, za zdaj ni znano, novice pa je pričakovati v prihodnjih mesecih.
viti. V zakonu potrebujemo najprej predanost: obljubila sva si zvestobo v sreči in nesreči, zato morava najin odnos nenehno izgrajevati, zoreti v skupnem življenju.
Siterjeva sta razložila, da zakonca potrebujeta skupni načrt, cilj. Ko odkrivata in spoznavata skupno dediščino, se prilagajata drug drugemu, se pogovarjata, se učita sklepati kompromise, je vse lažje, če gradita ta odnos na trdni veri, ki temelji na osebnem odnosu z Bogom. Božja zastonjska ljubezen nama pomaga, da ljubiva drug drugega. Predavatelja sta še povedala, kako sta v svoj zakon vključevala Kristusa in Sveto pismo, ki jima kot božja beseda daje smernice za življenje. "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj
služenju: kako naj možje ljubijo svoje žene in kako naj žene spoštujejo in pohvalijo svoje može. Osredotočila sta se na pomen pogovora, še posebej pa na umetnost poslušanja zakonca. Vedeti moramo, da so nekateri ljudje po svoji naravi odprti in lažje izražajo občutke in govorijo o sebi, drugi pa zelo težko govorijo in je iz njih treba stvari "izvleči". Vsekakor si moramo prizadevati, da slišimo s srcem. Predavanje sta končala s predstavitvijo društva "Družina in življenje". Predavatelja sta se potem ustavila še v sproščenem pogovoru s poslušalci, ki so izpolnili tudi anketo, v kateri je bilo zanimivo vprašanje: "Kaj te je v današnjem večeru najbolj nagovorilo"? Prva misel, ki se mi je utrnila, je bila, da nas samo odnos osrečuje in izpopolnjuje.
Mirjam Bratina
nezaide nad vašo jezo" (Ef4,26), je bil le eden izmed številnih svetopisemskih citatov, ki sta jih vpletala v predavanje. Temu sta
dala prav poseben pomen, saj pove, da si moramo vsak večer oprostiti in drug drugega blagosloviti.
Nazadnje sta spregovorila o
Nova pričevanja o razvoju,bogastvu in uporabnosti slovenskega jezika
Za izhod iz krize nova vlada ali pa predčasne volitve
Dogajanja na izrednem zasedanju parlamenta, zaznamovana tudi s čustvi, izpadi posameznih poslancev zoper vlado Janeza Janše, ali pogosteje proti njemu osebno, so se končala z izglasovanjem nezaupnice sedanji vladi in z izvolitvijo Alenke Bratušek, začasne voditeljice stranke Pozitivna Slovenija, za mandatarko (predsednico) morebitne nove levosredinske vlade. Po postopkovni in pravni plati omenjeni izredni seji ni kaj oporekati, saj je potekala skladno z ustaljenimi pravili, standardi in navadami držav s	parlamentarno
demokracijo. Vendar pa so bistvenega pomena politično sporočilo in politične posledice, ki so bodisi že nastale ali pa bodo še sledile	glasovanjem v
državnem zboru. Nastajanje nove vlade namreč pogojuje in s tem omogoča Zoran Jankovič, "zamrznjeni" predsednik Pozitivne Slovenije in ljubljanski župan, ki si morda ob pomoči in spodbujanju vplivnih politikov iz sicer neopredeljenega ozadja in okolja prizadeva ohraniti svojo vlogo v državi in politiki. Z izjavo, da bo šele po oblikovanju nove vlade in njeni potrditvi v državnem zboru odstopil kot predsednik Pozitivne Slovenije, se je postavil v položaj varuha in političnega skrbnika morebitne nove vlade levosredinske usmeritve. Mandatar-
ka je po izvolitvi pohvalila Zorana Jankoviča, mu izrekla občudovanje in dejala, "da brez Zorana Jankovia ne bi bila na sedan-jem položaju". Noben poslanec ali poslanka Pozitivne Slovenije, začenši z Alenko Bratušek, ni zmogel poguma, da bi Zorana Jankoviča pozval, naj odstopi, ker tudi njega, kot Janeza Janšo, obremenjuje poročilo protikorupcijske komisije.
Alenka Bratušek je v nastopnem govoru zaradi zadrege glede vloge Zorana Jankoviča pri nastajanju nove vlade zatrjevala, da Janez Janša ni bil odstavljen zaradi poročila protikorupcijske komisije, ampak zaradi nesposobnosti njega in vlade pri soočanju s krizo. Gre seveda za sprenevedanje	nove	pre-
mierke, pri čemer pa so poslanci	iz	strank
morebitne nove vladne koalicije molčali ali pa s svojimi posegi zavajali javnost. To zlasti velja za Gregorja Viranta, predsednika Državljanske liste, ki je najbolj spodbujal in usmerjal kampanjo zoper Janeza Janšo, češ da mora zaradi obremenilnega poročila protikorupcijske komisije takoj in brezpogojno odstopiti. Igor Lukšič, predsednik stranke Socialnih demokratov, je na na-
cionalni televiziji pogosto, včasih po nekajkrat na dan, zahteval takojšnji razpis novih predčasnih parlamentarnih volitev, "ker je treba celotno slovensko politiko moralno očistiti in prenoviti". Zdaj pa Igor Lukšič enako zavzeto utemeljuje nujnost nove vlade in koalicije in pričakuje svoje imenovanje za ministra.
Iz skupine izhodišč programa morebitne nove vlade, ki jih je v
finančne krize. Nova vlada naj bi ukinila Urad in Ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu, kar vzbuja presenečenje in kritike, denimo tudi obeh krovnih organizacij slovenske narodne skupnosti v deželi Furlaniji Julijski krajini. Zoper omenjeno napoved odločno protestirajo v stranki Nova Slovenija, krščanska in ljudska stranka, s predsednico Ljudmilo Novak, ki je tudi sedanja predstojnica urada in ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kaže torej, da bo morebitna nova vlada manj občutljiva in pozorna za želje in prizadevanja okoli 500.000 rojakov v tujini, ki bi radi ohranili neposredne in stalne
nastopnem govoru podčrtala premierka Alenka Bratušek, so nekatera vzbudila pomisleke, nekatera pa proteste ali obsodbo. Omenjala je možnost uvedbe novih davkov, hvalila javno upravo, pri tem pa se izognila obravnavi podjetništva, gospodarstva in vzrokov
stike z domovino Slovenijo, ki ji sicer nenehno dokazujejo ljubezen, zvestobo in predanost. Ogorčenje in zaskrbljenost je nadalje povzročila napoved man-datarke, "da bo ukrepala zoper sporne državne uslužbence, visoke državne uradnike, člane
Predsednik DL bo jeziček na tehtnici pri nastajanju nove vlade
Čas za Virantovo odločitev
Nov dan, nova vlada. Oziroma za zdaj samo nova mandatarka. V slabih dveh tednih bomo ugotovili, ali bo Slovenija dobila tudi novo vlado. Kljub temu da je Bratuškova dobila 55 glasov podpore (kar je precej več od 46 potrebnih), sestava nove vlade še ni tako avtomatična. Predvsem pa bi v primeru izglasovanja nove ministrske ekipe lahko hujše posledice utrpele nekatere stranke, ki bi to vlado podprle. Medtem ko je že zdaj jasno, da bo Desus vstopil v morebitno novo vlado in da SLS tega najverjetneje ne bo storil, ostaja odprto vprašanje samo še glede ene stranke. Govorimo seveda o Državljanski listi (DL).
Od resetirancev do DL Virantova stranka je vse od ustanovitve že nekajkrat krenila na različne politične poti. Stranka je nastala iz gibanja resetirancev: to so bili v glavnem ekonomisti in politiki, ki so se v zadnjih mesecih Pahorjeve vlade zavzemali za čimprejšnje predčasne volitve in za reseti-ranje neučinkovite politike prejšnjega mandata. Gibanje je čez poletje in jesen 2011 izpelja-
lo	nekaj odmevnejših akcij, v njega pa so poleg Gregorja Viranta bili vključeni še kasnejši minister Janez Šušteršič, ekonomist Rado Pezdir in pravnik Marko Pavliha. Nekoliko nepričakovano se je gibanje resetirancev v trenutku, ko je postalo jasno, da bo do predčasnih volitev res prišlo, spremeni-
lo	v stranko. Glavno pobudo je pri tem imel Gregor Virant, ki je stranko resetirancev prekrstil v Državljansko listo Gregorja Viranta in kasneje preprosto v Državljansko listo (DL). V predvolilnih napovedih pred zadnji-
mi parlamentarnimi volitvami je DL uživala precejšnjo podporo (tudi tja do 20 odstotkov po nekaterih anketah), vse dokler ni v javnost prišlo, da je Virant v obdobju, ko je prejemal ministrsko nadomestilo, hkrati prejemal tudi izredno visoke honorarje (v višini več 10 tisoč evrov). Na volitvah je Virant zabeležil podporo, ki je malenkostno presegla 10 odstotkov, a kmalu zatem doživel prvi vidnejši izstop. Po začetni načelni naklonjenosti koaliciji z Jankovičem se je namreč stranka odločila, da v to ne bo šla: takrat je iz stranke
izstopil Marko Pavliha. Jankovičev poskus sestavljanja vlade se je izjalovil, DL je šla v pogajanja z SDS, SLS, Nsi in Desusom ter februarja lani je tako nastala nova vladna koalicija. Medtem ko sta Gregor Virant in Janez Šušteršič aktivno vstopila v politično areno, je bil ekonomist Rado Pezdir le zunanji podpornik stranke: ni se odločil za parlamentarno kandidaturo, niti za morebitno mesto v vladi.
Ministrstva s težo Ob vstopu v vladno koalicijo je DL kot druga največja koalicijska stranka dobila v zakup dve pomembni ministrstvi, min-
istrstvo za finance in ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Prvi finančnik v državi je postal ekonomist Janez Šušteršič, ki nazorsko spada med t. i. mladoekonomiste oziroma tiste ekonomiste mlajše generacije, ki prisegajo na liberalni pristop po zgledu čikaške šole in nobelovca Miltona Friedmana. Če želimo njihov pogled na ekonomijo in gospodarstvo čim bolj poenostaviti, bi lahko rekli: liberalizacija ekonomije in čim manj države v gospodarstvu. Mla-doekonomisti so bili prisotni že v prvi Janševi vladi (takrat z Mičom
Mrkaičem najprej in kasneje z ministrom Jožetom P. Damijanom), tokrat pa je liberalna ekonomska teorija prav po Šušteršiču postala glavna politično-ekonomska doktrina. V ta kontekst je spadala naravnanost Janševe vlade k varčevanju in rezom pri javni porabi, predvsem pa sta na Sušteršičevem zelniku zrasla dva ključna projekta z močnim ekonomsko liberalnim predznakom: slaba banka in slovenski državni holding. Cilj obeh je prodaja slovenskega premoženja. Slaba banka naj bi iz bank izločila slabe kredite, ker bi "očiščene" banke bile precej bolj zanimive za strateške kupce: Šušteršič je celo dejal, da bi morali prodati celoten državni delež v bankah. Drugi projekt, Slovenski državni holding, pa bi moral na podlagi klasifikacije državnega portfelja prodati državne deleže v
nadzornih svetov in uprav, ki so bili imenovani v času razpadanja prejšnje vlade". Janez Janša je presenečen in zgrožen ob takšni napovedi nove premierke opozoril, "da Alenka Bratušek pripravlja politična obračunavanja in čistke v Sloveniji". Minister Zvone Černač pa je v odprtem pismu javnosti menil, "da Alenka Bratušek grozi demokratični družbi in hkrati napoveduje nedemokratično vladanje Sloveniji". Na napoved oziroma grožnjo predsednice vlade se je prvi odzval Gregor Klemenčič, ki je odstopil iz funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja geodetske uprave Slovenije. Alenki Bratušek je sporočil, "da si kot človek z visokimi moralnimi načeli ne dovoli očitkov političnega imenovanja in napada na svojo strokovnost na področju geodetske stroke".
Slovenska politika se, zaznavamo, vijuga v različne smeri. Predsednik države Borut Pahor sicer napoveduje bližnji konec politične krize, vendar za to, menimo, še ni pogojev in ne ugodnega ozračja. Alenka Bratušek bo morda sestavila novo vlado ali pa bo zaradi različnih ovir, predvsem možnih nesoglasij v strankah načrtovane nove koalicije, vrnila mandat. Evropska komisija in finančni trgi zahtevajo pojasnila in jamstva o tem, kako bo Slovenija utrdila ustroj javnih financ in nadaljevala reforme, ki jih je izvajala vlada Janeza Janše. O vsem tem v novi koaliciji niso še ničesar odločili. Sloveniji gotovo ne koristi, ampak škoduje sedanja obsedenost z Janezom Janšo. Pred dnevi so ga "kar tako", brez kakih prepričljivih razlogov, izključili iz članstva PEN-a, Mednarodnega
združenja književnikov in založnikov. Janez Janša je bil v PEN sprejet leta 1988 na predlog pisatelja Draga Jančarja. Alenka Bratušek pa ima težave tudi sama s seboj. Osumljena je namrečpla-giatortstva (goljufanja) pri pridobivanju akademskega naziva magistrica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Morda je usoda morebitne nove vlade in z njo premierke Alenke Bratušek odvisna tudi od nadaljevanj t. i. vseslovenskih ljudskih vstaj. Četrta vstaja naj bi se zgodila v soboto, 9. marca, na Kongresnem trgu v Ljubljani. Predstavnik vsta-jniškega gibanja Uroš Lubej je politiki in javnosti sporočil, "da gibanje ni zadovoljno zgolj zaradi odhoda Janeza Janše s funkcije predsednika vlade, ampak zahteva odstop celotnega parlamenta in vseh političnih elit v Sloveniji. Potem je treba nujno razpisati nove predčasne državnozborske volitve".
V	razmerah, kakršne so zdaj v Sloveniji in se najbolj odražajo v slabem stanju duha, je razveseljiva vsaka dobra novica. Sporočamo, da je Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti izdal Slovar novejšega slovenskega besedja. Objavljenih je 6399 novejših besed in besednih zvez, ki so se v slovenskem jeziku uveljavile v obdobju osamosvajanja naše države. Gre za delo, ki dopolnjuje obstoječi Slovar slovenskega knjižnega jezika, je nadalje vodnik po novem besedju, pa tudi publikacija, ki dokazuje, da je tudi slovenski jezik nenehno v nastajanju, da je gibljiv in sproščen in tudi odsev časa, v katerem novo slovensko besedje nastaja.
Marijan Drobež
posameznih podjetjih. Če povzamemo, v obeh primerih gre za umik države iz gospodarstva.
Drugi minister s težo, ki je v Janševi vladi zastopal DL, je bil Senko Pličanič, ki je zasedel združen resor za javno upravo in pravosodje. Pličanič je bil v prvi vrsti predvsem pri temah, vezanih na javni sektor, torej predvsem ko je šlo za politiko varčevanja. Pličanič je bil tako med pomembnejšimi tvorci Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki je prinesel 4,5 odstotno zmanjšanje plač v javnem sektorju. Igral je tudi pomembno vlogo pri sestavljanju proračunov za letošnje in naslednje leto, ki naj bi prinesla 5 odstotno znižanje mase plač v javnem sektorju. Gre sicer za strašljive številke, predvsem za tiste, ki jih bodo občutili v lastni denarnici: povedati pa je treba, da so vsi omenjeni ukrepi dobili širšo podporo s strani sindikatov (Zujf) in deloma tudi opozicije (proračuna
2013	in 2014): šlo je v bistvu za reforme, ki jih je narekovala Evropa in ki jih je bilo treba izpeljati.
Virantove dileme
V	trenutku, ko Virant vstopa v novo koalicijo, ki jo bodo najverjetneje poleg DL sestavljale še Pozitivna Slovenija premierke Bratuškove, SD in Desus, pa se postavlja več vprašanj glede nadaljnjega delovanja Virantove stranke. Razlogov za to je več. SD je na primer že takoj pojasnil, da v vladi noče videti Šušteršiča, ki je tudi podpredsednik DL, na mestu finančnega ministra. Za zdaj je DL na to pristala, celo Šušteršič se je navidezno s tem sprijaznil. Bratuškova pa je v prejšnjih dneh predstavila program, ki je predvsem v ekonomskih izhodiščih skorajda nasproten tistemu, ki ga je do pred kratkim vodil prav Šušteršič: nič slabe banke, nič državnega holdinga, tudi pro-
Kratke
Odprto pismo mandatarki mag. Alenki Bratušek
Spoštovana gospa poslanka, mandatarka za novo vlado, mag. Alenka Bratušek!
V zahodnem zamejstvu so naši rojaki na italijanskih parlamentarnih volitvah na eni od vsedržavnih strank dobili poslanko; upajmo, da bodo Slovenci v FJK uspešni na bližnjih deželnih volitvah, tako kot so bili tudi rojaki na avstrijskem Koroškem, ki so v deželnem zboru zasedli dve mesti. Ob teh dobrih novicah pa v nas zbujajo bojazen napovedi iz Ljubljane, da obstaja resna namera, da bi slovenskim rojakom za mejo in po svetu vzeli zanje pristojnega ministra in še, da bi Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu odvzeli dosedanjo avtonomijo in ga pripojili načrtovanemu ministrstvu za kulturo.
To bi bil velik korak nazaj v državni politiki Slovenije do okrog pol milijona Slovencev oziroma rojakov našega rodu in bi predstavljalo nove težave in veliko škodo za zaščito in vsestranski razvoj naših narodnih skupnosti zunaj meja naše države. V slovenskem parlamentu se je od prvega sklica leta 1990 politika do slovenstva zunaj državnih meja večkrat spreminjala.
V zadnjih dveh mandatih se je primerno oblikovala in je nakazovala pozitiven razvoj. Sedaj pa spet zelo slabo kaže ... Kot eden od dolgoletnih spremljevalcev življenja v zamejstvu se v imenu mnogih Slovencev in državljanov Republike Slovenije obračam na Vas, spoštovana mandatarka, da zaustavite predvideno odpravo ministr (stv) a in omejitev Urada, sicer bo nastala dolgoročna nacionalna škoda. Ustava nam naroča in ukazuje skrb za rojake, zato nikar ne uničujmo že doseženega. Ne jemljite rojakom ministra!
S spoštovanjem.
Idrija, 4. marca 2013
Tomaž Pavšič, delegat oziroma poslanec Skupščine RS v
prvem sklicu (1990-1992)
Dve gostovanji gledališke skupine KD Brce
V petek, 8. marca 2013, ob 19.30, bo v Kulturnem domu v Gaberjah pri Ajdovščini gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo Mira Gavrana Vse o ženskah. Režija Minu Kjuder in Sergej Verč.
Ista predstava bo v nedeljo, 10. marca 2013, ob 18. uri, v gosteh v Ljudskem domu v Sv. Križu pri Trstu.
daja državnega premoženja ni na prednostnem seznamu nove premierke. V programu Bratuškove pa se je, recimo, znašel dvig nekaterih davkov (npr. DDV), ki se ga je Šušteršič otepal kot hudič križa. Skratka DL se bo morala ob morebitnem vstopu v novo vlado odreči nekaterim od temeljnih postavk, ki jih je doslej zagovarjala. Zaradi tega so nekateri pomembnejši člani stranke že
izstopili: to sta storila Tomaž Štih (eden od piscev programa DL) in Dejan Krušeč, tesna sodelavca nekdanjega ministra Šušteršiča na ministrstvu za finance. Zelo realna opcija pa je, da bo to storil tudi Janez Šušteršič. Liberalna struja DL, kamor spadajo vsi omenjeni, naj bi namreč že imela v mislih ustanovitev nove desno-liber-alne stranke.
Andrej Čemic
Tradicionalni praznik v slikovitem Štmavru
Uspešno praznovanje sv. Valentina
Veliko prijateljev kulturnega društva Sabotin je bilo resno zaskrbljenih ob novici, ki je odjeknila pred mesecem dni. V prostorih društva, v nekdanji osnovni šoli, je namreč prišlo do požara, ki je, po besedah predsednika Valentina Devinarja, pošteno oklestil delovanje domačega društva. Njegova prizadevanja in prizadevanja predsednika društva, ki je nastalo po ukinitvi krajevnih skupnosti v goriš-ki občini, Lovrenca Peršolje, pa so Štmavrcem le prinesla nekaj sadov. Od občine so namreč dobili dovoljenje za uporabo sobe v spodnjih prostorih, ki ji je požar prizanesel. Ravno tu je bil v soboto, 16. februarja, kulturni večer, posvečen "solkanskemu regu-tu" oz. radiču, ki ji pravijo tudi "rosa di Gorizia". Gledalci so si lahko ogledali krajši posnetek o tem radiču, ki ga je pripravila RTV Slovenija, sledil pa je pogovor z enim izmed pridelovalcev, gospodom Otonom Vižinom, ki je poudaril, da je pri pridelovanju te zelenjave izrednega pomena
vsa družina. Dela je toliko, da pride vsak par rok prav. Radič je treba namreč večkrat prijeti v roke, nazadnje pa ga tudi siliti, šele nato pride na police v trgovine in na tržnico. Vedno več ljudi se zaveda, da je ta radič pomemben del naše kulturne dediščine in da je izredno dober. Pridelovalci z obeh strani meje se že začenjajo povezovati, ravno tako si tudi prizadevajo, da bi to vrsto radiča zaščitili. Prizadevajo si tudi, da bi uredili namakalni sistem. Gospod Vižin je povedal tudi to, da vsi pridelovalci rade volje prodajo radič, vendar semena ne bodo nikoli prodajali. Včasih jim namreč ostane malo semena še zase, povpraševanje pa bi bilo previsoko. Verjetno se za tem skriva tudi neki ponos, saj se pridelovanja tega radiča lotevajo družine, ki to počenjajo že vrsto let in si seme predajajo iz roda v rod. Kulturni večer so sooblikovali tudi moški pevski zbor Štmaver pod taktirko Nadje Kovic in mladi domačin Andrej Devinar s harmoniko. Zbor Anton Klančič iz
Mirna je žal svoj nastop zadnji trenutek odpovedal zaradi bolezni. Večerje bil dobro obiskan, saj je veliko ljudi pripeljala v Štmaver ravno želja po tem, da bi izvedeli kaj več o "solkanskem regutu", ki si svojo pot v zadnjih letih utira tudi v najbolj prestižne restavracije.
V nedeljo, 17. februarja, je bilo na vrsti praznovanje. Kioske so domačini odprli že dopoldne. V št-mavrski cerkvi je bila, tako kot vsako leto, slovesna sveta maša, ki jo je daroval domači župnik Marijan Markežič. Sledilo je sproščeno druženje, ki je zaradi lepega sončnega vremena lahko potekalo tudi na dvorišču nekdanje osnovne šole. Številni obiskovalci so uživali ob jedeh na žaru in ob znamenitih štmavrskih štrukljih, ki jih vsako leto pripravljajo štmavrske žene ob sv. Valentinu. Cel dan je bilo razpoloženje zelo veselo in, sodeč po zadovoljnih obrazih obiskovalcev, je bilo tudi letošnje praznovanje izredno uspešno.
SR
Deželno središče za animirano gledališče
Odpoved premiere zaradi finančnih razlogov
Finančna kriza, iz katere ni videti izhoda, močno pesti tudi kulturne ustanove. V tem kriznem vrtincu se je znašlo tudi Deželno središče za animirano gledališče (CTA) iz Gorice, ki je 14. leto zapored zelo uspešno pripravilo niz abonmajskih predstav za otroke Pomeriggi d'invemo (Zimski popoldnevi) . Ob koncu teh pravljičnih gledaliških sobotnih srečanj za otroke, 23. februarja 2013, bi morala biti premiera predstave CTA II pane di ieri e' buono domani (Včerajšnji kruh je dober jutri). Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev pa so premiero morali odpovedati in ne vedo niti, kako bo z njeno uprizoritvijo v prihodnjih mesecih. Nobene gotovosti tudi ni, ali bo CTA naslednje leto zmoglo organizirati 15. izvedbo Zimskih po-poldnevov, ki so se v teh letih zelo priljubili pri malih gledalcih in njihovih odraslih spremljevalcih. Pod vprašajem je tudi celotno delovanje CTA, ki je v teh letih dokazalo, kako pomembno vlogo odigrava v kulturni ponudbi na Goriškem. Podatki iz leta 2012 so dovolj zgovorni: kar 50 osnovnih šol
allA cultura
5"'‘
i	t
iz Gorice in goriške pokrajine (med njimi so tudi slovenske šole) je bilo soudeleženih pri projektu Pomeriggi a scuola (Popoldnevi v šoli) . Na tisoče otrok je sodelovalo pri delavnicah, ki jih je vodil likovni umetnik Gek Tessaro in na katerih so nastajali ogromni lepaki, ki so vabili na ogled posameznih predstav Zimskih popoldnevov. Na fotografiji je zadnji izmed teh o te-
mi kulturnih rezov. Ustvarili so ga petošolci OŠ Frin-ta iz Gorice. Predstave Zimskih popoldnevov si je ogledalo dva tisoč petsto gledalcev, preko šest tisoč ljudi je obiskalo predstave Pup-pet Festivala 2012, tri tisoč gledalcev pa Lutkovni festival v Nadiških dolinah. CTA je naštelo okrog dvanajst tisoč ljudi na svojih gledaliških produkcijah, ki so gostovale po celi Italiji. Umetniški vodji Roberto Piaggio in Antonella Caruz-zi ugotavljata, da je v tem kriznem času pozitivno le to, da občinstvo tako vztrajno podpira CTA, ker se zaveda, da bi bila brez delovanja te ustanove goriška kulturna ponudba, predvsem tista za otroke in družine, zelo obubožena.
IK
SD Sončnica / Predavanje
V Domu Franc Močnik v Gorici (ul. San Giovanni 9) poteka niz predavanj, kijih organizira Skupnost družin Sončnica. Srečanja se začenjajo ob 20. uri. V petek, 8. marca, bo gost Sončnice Marko Juhant, specialni pedagog in poklicni vzgojitelj za otroke z motnjami vedenja osebnosti, vzgojitelj s 35 leti pedagoških in vodstvenih izkušenj. Na goriškem predavanju ne bo govora o otrokovih pravicah, ampak o njegovih dolžnostih. Predavatelj je zapisal, da je težko imeti otroka tako rad, da od njega zahtevaš, da sodeluje, se uči raznih spretnosti, vztrajnosti in lepega vedenja. Vabljeni!
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BiC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh , liC Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 5. marca, ob 14. uri.
Karen Ulian in Mateja Černič o reviji Zlata grla 2013 / Prijave do 15.3.
Ena najpomembnejših otroških in mladinskih revij
V soboto in nedeljo, 13. in 14. aprila 2013, bo v Gorici potekala 13. Revija otroških in mladinskih pevskih zborov Zlata grla. Nanjo se je mogoče prijaviti najkasneje do 15. marca (preko faksa na št. 0481 882964 ali po e-pošti na naslov pdvrhsvmihaela@yahoo. it). O reviji sta nam nekaj povedali predsednica društva Vrh Sv. Mihaela Karen Ulian in predsednica komisije Mateja Černič. Karen Ulian -prvična reviji Zlata grla kot predsednica:
"Na reviji Zlata grla sodelujem že od prve izvedbe. Ko sem bila otrok, sem pela v OPZ Vrh Sv. Mihaela, ki se je vsako leto udeležil revije in se je še vedno udeležuje. Pred nekaj leti sem sama prevzela vodstvo domačega otroškega zbora, tako da sem se preizkusila tudi v vlogi pevo-vodkinje. Letos pa mi je v veliko čast to, da kot predsednica PD Vrh Sv. Mihaela spremljam revijo še z drugačne strani. V vseh teh letih sem pomagala pri organizaciji in iz leta v leto opažam, kako se revija spreminja in kvalitetno 'raste'. Tudi letos bosta npr. tako revijski kot tekmovalni del v Kulturnem centru L. Bratuž v Gorici. Že samo število zborov in otrok terja veliko dvorano, več sobic, v katerih se lahko vsak zbor umiri in pripravi, velik prostor za odrom, sobico za žirijo ipd. A to ni pomembno le za tekmovalni del, pač pa tudi za revijskega. Lepo je, da ima vsak zbor priložnost, da se preizkusi na odru tekmovalnega dela. Na tak način se morda kak zbor opogumi in se naslednje leto prijavi na tekmovalni del!
Poleg tega pa je tudi organizacijsko lažje urediti dvodnevno revijo na isti lokaciji. Za Zlatimi grli deluje super skupina. V društvu smo si že porazdelili naloge, ki ostajajo bolj ali manj iste in iz leta v leto postajamo vešči v naših vlogah, tako da nekatere stvari delamo že iz avtomatizma in nam na tak način preostanejo čas, volja in energija za novosti. Lani smo si npr. naredili kartončke z našimi imeni in jih pripeli na majčko, tako da bi gostje hitro vedeli, na koga naj se obrnejo za informacije. Začne se pri malem, a s skupnimi močmi se
Karen Ulian
lahko še marsikaj izboljša; upam, da bo društvo vedno vlagalo toliko energije v to, kajti revija Zlata grla je res pomembno srečanje pevskih zborov v zamejstvu. Edino tekmovalnega značaja, ki pa daje možnost prijave tudi na revijski del. Poleg nastopa pred širšo javnostjo pa je tudi odlična priložnost, da se otroci iz Goriške, Tržaške, Benečije in Slovenije spoznajo in delijo tisti magični občutek, ki se v vseh pevcih rodi pred nastopom, predvsem pa pred tekmovanjem. Zato vabim vse otroške in mladinske pevske zbore, naj se revije udeležijo in jo s svojim nastopom obogatijo".
Mateja Čemic - predsednica komisije:
"Zlata grla so v zadnjih letih postala ena izmed najpomembnejših otroških in mladinskih zborovskih revij v zamejstvu in na Primorskem. Posebnost, ki odlikuje revijo, predstavlja dejstvo, da se zbori lahko prijavijo tako na tekmovalni kot tudi na revijski del. Oba dela sta v dvorani KC Lojze Bratuž, tako da lahko vsi zbori, tudi tisti, ki se udeležijo revijskega dela, nastopijo na velikem odru v dvorani z dobro akustiko. Zlata grla so namenjena predvsem zamejskim zborom, v zadnjih letih pa se zanjo vedno bolj zanimajo tudi zbori iz Slovenije: na odru se tako zvrstijo različni zbori iz vse Primorske regije. Revija je postala tradicionalno srečanje
6RU
otroških in mladinskih zasedb, na revijskem delu nastopajo tudi mlajši otroški
zbori s predšolskimi otroki.
Kot edina revija tekmovalnega značaja so Zlata grla zelo pomembna iztočnica za konfrontacijo in motivacijo otroških in mladinskih zborov, ki se (še) ne morejo udeležiti drugih večjih zborovskih tekmovanj. Člani žirije so priznani zborovodje otroških in mladinskih zborov iz Slovenije in Italije. Na podlagi uspešnosti svojega nastopa se zborom podeljuje bronasto, srebrno, zlato in zlato priznanje z odličjem, poleg tega pa se lahko zborovodje tudi osebno pogovorijo z žiranti, ki jim izrazijo strokovno mnenje. Nastopajoči zbori so zelo raznoliki, od šolskih do društvenih in do zborov glasbenih šol. Čeprav so razmere in pogoji, v katerih delujejo, različni, si žirija vedno prizadeva upoštevati vse dejavnike, ki pripomorejo k uspešnosti nastopa zbora. Nekateri zbori, ki so nastopili na Zlatih grlih, so se že udeležili tudi državnega tekmovanja v Zagorju.
Prijetno družabno zborovsko srečanje, možnost primerjanja z drugimi zbori, motivacija za napredek in prijetno vzdušje, ki ga ustvarijo organizatorji, so dejavniki, ki spremljajo vsakoletno izvedbo Zlatih grl, zato vabimo vse otroške in mladinske zbore, da se udeležijo tekmovalnega ali revijskega dela Zlatih grl 2013".
S 6. STRANI
| In memoriam / Herman Srebrnič
Slovo od dolgoletnega
Na jubilejni proslavi maja 2012 so prav lepo sintetizirali njegovo prehojeno pot v Brdih in njegov značaj, ko so poudarili, da je pravo prelomnico v delovanju domačega pevskega zbora predstavlja leto 1949, ko je iz Medane dospel v vas mladi pevovodja in organist Herman Srebrnič. "Njemu gre velika zasluga, da se je v zbor vključilo veliko število mladih članov. Srebrnič je stopil v stik z domala vsemi števerjanskimi družinami in vzpodbujal starše, naj pošiljajo svoje otroke k pevskim vajam". V tistih letih se je pevski zbor polagoma pomladil in številčno okrepil. Ob tem pa je bil novi pevovodja zaslužen tudi za to, da je zbor začel gojiti ob cerkvenem tudi narodno petje. Pevce je dobesedno navdušil, da so redno hodili k vajam, za kar je zbor kvalitetno napredoval. Leta 1952 je Srebrnič priredil med Borovci prvi samostojni koncert pevske skupine, kjer je pod njegovo taktirko nastopilo kar pet pevskih
• ••
skupin, in sicer mešani pevski zbor, moški zbor, ženski zbor, mladinski zbor in otroški zbor. Pri tem delu mu je bila v pomoč tudi sestra Ida. V naslednjih letih je pevsko sezono skoraj vsako leto objel koncert domačih pevcev. Pevci so ob koncu sezone radi zahajali na romanje ali na kak drug izlet. Po prvih poskusih v domačem kraju je zbor začel nastopati tudi v bližnji okolici, tako
v zamejstvu, kot tudi v matični domovini in v sosednji Avstriji. Dne 11. februarja letos se je velika družina Srebrnič zbrala okrog Hermana in žene Marte ob njuni diamantni poroki. Šlo je za lepo slavje širšega župnijskega občestva, ki je dejavno sodelovalo pri prazniku. Dan kasneje se je začel Hermanov križev pot v go-riški bolnišnici, ki se je končal v noči na 3. marec. Gospod naj mu velikodušno povrne vse dobro, ki ga je naredil!
Ženi, hčerama in sinovom z družinami izražamo iskreno sožalje!
Iz beležke aoriškeaa nadškofa
Goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli bo v četrtek, 7. marca, bo od 9.30 do 12.30 v duhovniški skupnosti sodeloval pri duhovni obnovi za nadškofijske duhovnike. V petek, 8. mana, bo imel ob 20.30 v goriški stolnici tretjo postno katehezo o veri z naslovom “Božji dih. Duh nas dela sinove”.
NOVI IMENOVANJI. Iz nadškofije so sporočili, daje nadškof msgr. Redaelli v četrtek, 28. februarja 2013, podpisal odloka o imenovanju: novi nadškofijski kancler je g. prof. Ignazio Sudoso, dosedanji podkancler; g. Alessio Stasi bo odslej zadolžen za kanclerske posle in hkrati notar nadškofijskega ordinariata. Nadškof je namreč v prejšnjih dneh sprejel odstop dosedanjega nadškofijskega kanclerja msgr. Oskarja Simčiča, ki je več kot 25 let vestno opravljal to odgovorno službo.
Krvavo bi potrebovali prevetritev...
Ljudje hočejo spremembe, politiki ostajajo enaki
V	začetku minulega tedna sem v naglici, preveč je bi-
lo	dela in skrbi, pokomentirala volilne izide v Italiji, na socialni mreži Facebook seveda. Samo beseda ali dve in sem stran zapustila. Pozneje sem videla, da so razgovor nadaljevali prijatelji in kar nasmejala sem se komentarjem Slovencev iz matice. Kaj pa se dogaja v Italiji, je spraševala prijateljica. Nič, so ji odgovarja-
li	ostali, volitve so imeli, pa so ponovno dobili v parlament Bunga Bunga in nekega komika.
No, če stvar čisto poenostavimo, je to tudi res. Za italijanske volivce, ki so si želeli, zahtevali in pričakovali spremembe, pa dejanski obeti niso niti smešni niti dobri. In vse bolj gre glas o tem, da bomo v kratkem spet romali na volišča, no jaz bom sicer kot rezident v tujini volila doma, tako romanje pa nas bo tudi kar nekaj stalo.
Ravno nekaj dni po žalostnih volilnih izidih in še bolj žalostnem začetku pogajanj sem v italijanskem dnevniku IL Piccolo izsledila članek o dohodkih naših parlamentarcev. Od Berlusconijevega, pri katerem gre za vrtoglave in nam nepojmljive številke, do drugega mesta Maria Montija in solidnih zaslužkov vseh ostalih izvoljenih predstavnikov v parlament. Sicer že dolgo vem, da so italijanski politiki zdaleč najbolje plačani na svetu, ampak ob pogledu na objavljene številke sem razumela, zakaj je ljudem, predvsem tistim, ki se težko prebijajo iz dneva v dan, ki s pokojnino preživljajo svoje odrasle brezposelne hčere in sinove, ki za skromno stanovanje plačujejo bajne davke, prekipelo. Enostavno prekipelo. In so svoj glas oddali
komiku, kot ga imenujejo v ostalih državah Evrope, ki se je postavil po robu ne samo gospodu Bunga Bunga, ampak tudi zastareli levici. In to s programom, ki v prvi vrsti predvideva odpravo javnega financiranja političnih strank in odpravo vseh privilegijev parlamentarcev, seveda tudi bajnih plač in doživljenjskih rent (vitalizi). Gre za vsote, s katerimi bi lahko Italija korenito prispevala h gospodarski prenovi in k boljši socialni oskrbi vseh državljanov. Vsote, ki jih naši politiki prejemajo letno, da naši, kajti med njimi so tudi poslanci izvoljeni v naši deželi in naši slovenski predstavniki, so pravzaprav višje od tistega, kar lahko povprečna, skrbna družina prihrani za dobo celega življenja. Za povprečno družino pa ne mislim delavcev, brezposelnih, zaposlenih v trgovskem sektorju in marsikoga, ki lahko o stalni službi samo sanja. Mislim na srednji razred, na tisti srednji razred, ki smo ga poznali nekoč, a sedaj umira pod udarci požrešne davkarije. Mislim na 'dobro stoječo' družino, v kateri delata oba, oče in mati, in si otroci lahko privoščijo kvalitetno izobrazbo. Ob vseh življenjskih stroških je taka družina lahko zadovoljna, če ima po štiridesetih letih garanja na svojem bančnem računu napisano vsoto, ki jo povprečni parlamentarec zasluži v enem samem letu. In to ne da bi zraven računa-
li	dnevnic, potnih stroškov in doživljenjske rente. Ni treba, da se torej čudimo, da je Beppe Gril-lo pobiral glasove čisto povsod, na levi, na desni in tudi med pripadniki naše manjšine. Ljudem je dovolj, preprosto dovolj. Prekipelo je, potem ko je dolga leta
vrelo. Predvsem, ker je to naš denar, denar nas državljanov, volivcev in davkoplačevalcev. Povsem drugačen zaslužek od tistega, ki
ni sistem, dobro gospodarstvo, pravosodje, ki deluje, državo, kjer se človek počuti varen ... in SREČEN.
Dandanes, ko je določena elita v imenu krize, za katero ne vemo, ali je resnična ali izmišljena, vzela v roke našo usodo, našo svobodo in naša življenja, zveni vse to kot utopija. Daljna utopija. Ljudje se zavedajo, kako je prepad med njihovimi potrebami in potrebami tistih, ki so na vladi, vse večji. Izvoljeni so postali elita, ki
je sama sebi namen. Hlepijo le po lastni uveljavitvi, pozabili so, da so pravzaprav tam, v parlamentu, ker so jih izvolili ljudje. Mi. Tako dogajanje v Italiji kot v Sloveniji kaže, da se politiki, taki, kot je danes, v tej svoji zastareli, arogantni obliki, čas izteka. Narod, ki je, kot pravijo slovenski protestniki, "lačen in zato full drugačen", si želi do besede. Rad bi odločal o denarju, o usodi, o sebi.
In medtem ko se rojeva ta vstaja, ki je še nedorečena in neoblikovana, je v Italiji vsak dan slabše. Nekateri analitiki pravijo, da lahko ves gospodarski sistem propade v šestih mesecih. In tedaj ne bo več denarja za zdravstvo, za pokojnine, za plače. Beppe Grillo, ki so ga ljudje volili, da bi zagotovil spremembe, predvsem pa, da bi jim omogočil dostojno življenje, je po idejah sicer inovator, dejansko pa politik starega kalupa. Medtem ko gre država samo še navzdol, se oholo otepa vsakega sodelovanja in kot ostali upa na nove predčasne volitve. Da bi prido-
bil čim več glasov na račun tistih, ki bodo šli v nepopularno koalicijo. Zase predvsem, za zmago in ugled. In je v tem povsem enak tistim zastarelim politikom, ki jih on in njegovi podporniki v besedah ne marajo.
Kaj se bo zgodilo v Italiji, kjer je nastanek solidne vladne koalicije čisto nemogoč, tega nihče ne ve.
V	svoji preprostosti vemo ljudje le nekaj. Dolg je vse večji, denarja za socialo ni več. Nekje pa je še vedno denar, pravzaprav veliko denarja, za višje plače parlamentarcev, za vojaška letala F35, za nepotrebne stroške občinskih in deželnih uslužbencev. In medtem ko so tako na levici kot na desnici dolga leta razpravljali o zmanjšanju števila parlamentarcev in s tem tudi stroškov, smo na zadnjih februarskih volitvah italijanski državljani spet izvolili v senat in v poslansko zbornico celo vojsko novih bogatašev: skupno 945 parlamentarcev. Preveč za državo, kjer državljanske plače in pokojnine ne zadoščajo več niti za preživetje, kaj šele za dostojno življenje. Kaj pravite?
Suzi Pertot
ga lahko ustvari pošten podjetnik.
Tudi sama priznam, da spoštujem in občudujem dobre podjetnike, kot je recimo v Sloveniji Ivo Bo-scarol. S svojim pogumom, iznajdljivostjo in inovacijami, dober, POŠTEN podjetnik zagotavlja blagostanje sebi in zaposlenim, obenem pa je njegova proizvodnja temelj rasti celotne države. In denar, ki ga zasluži, pa čeprav ga je veliko, je njegov, saj je sad vlaganj in trdega dela. Jaz mu ga ne zavidam, kot mu ga, mislim, ne zavida nihče, ki je pošten in verjame v načelnost. Politiki pa ne ustvarjajo. Ne gre za produktivnost, ne gre za ustvarjalnost, prej za togost, za nefleksibilnost. Denar, ki je politikom izplačan, je denar nas ljudi, preprostih ljudi, ki v zameno pričakujejo pošteno upravljanje države in njenega premoženja. In pričakujejo učinkovit zdravstve-
JURIJpaljk KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 147
Priljubljenega športnega dogodka letos ni bilo
Lonjerska dirka hoče živeti
Tržaška Obalna cesta je bila v nedeljo ves dan zaprta. Prva nedelja v marcu, Lonjerska kolesarska dirka, je najbrž marsikdo pomislil. Toda ne, tokrat je bil promet prepovedan med Sesljanom in Mirama-rom zaradi vzdrževalnih posegov ob cesti. Tekme za trofejo Združenja slovenskih športnih društev v Italiji po 36 izvedbah letos ni bilo, odpovedati so se ji morali zaradi finančne stiske. Direktor dirke in duša organizacijskega stroja Kolesarskega kluba Adria Radivoj Pečar je odločitev napovedal že decembra, ko potrebno kritje stroškov zdaleč ni bilo zgotovljeno. V zadnjih dneh, ko so se malodane vsi spomnili, da bi bil čas za dirko, je razlagal, da so v primerjavi z zadnjimi izvedbami, ko je tekmovanje v celoti stalo vsaj 45 tisoč evrov, zmanjka-
li	tako zasebni pokrovitelji kot javni prispevki.
Do jeseni, ko so morali sklepati, kako naprej, so pogreša-
li	kakih 40 odstotkov potrebnih sredstev, tako da bi bil spopad z organizacijo tako velikega in odmevnega dogodka neodgovoren korak. Pečar je vsekakor poudaril, da sploh ni nujno, da je zgodovine priljubljene prireditve s ciljem pred kamnolom Faccano-ni nad Lonjerjem in nagrajevanjem v lonjerskem športno-kulturnem centru za vedno ko-
nec. Ko bo proračun zadosten, bi lahko 37. izdajo dirke doživeli že marca 2014. Poznozimski termin je namreč še naprej na razpolago. Tudi kolesarstvo je v hudi krizi, tako da je letos v Italiji že odpadlo tudi več drugih tekem tega uvodnega dela sezone. Obstajajo torej vse možnoti, da se bo slavna zgodba bržkone naj večjega športnega dogodka v priredbi slovenskih društev v Italiji vendarle nadaljevala. Da Lonjerska
TILCCM,
Radi Pečar
dirka hoče živeti, je dokazalo tudi nedeljsko srečanje v športno-kulturnem središču, kjer so se -na dan, predviden za tekmovanje
-	srečali športni delavci Adrie, prijatelji dirke in mladi kulturnega društva Lonjer/Katinara, ki so bili kot zagnani sodelavci organizacijske ekipe pobudniki te družabnosti. Soočili so se glede letošnjega razpleta, obujali spomine na preteklost, kovali načrte
in želje za jutri ter si ogledali nekaj posnetkov in fotografij iz zgodovine trofeje ZSŠDI. Spontano skupščino so počastile tudi osrednje tržaške športne oblasti. Škoda bi bilo namreč, da bi ta množična manifestacija, pomembna za Lonjer, Trst in vso deželo, kar tako zamrla. Ne smemo pozabiti, da so na ugledni dirki za mlade amaterje zmagali poznejši kolesarski velikani, ki jih vsako leto naštevamo: Casar-telli, Fondriest, Baldato, Figueras, Ballan in drugi. Ne nazadnje je s tem dogodkom vseh dvanajst mesecev in zlasti v zadnjem tednu pred usodno nedeljo dihal ves slovenski Lonjer, močno gibanje dirke se je med drugim dokopalo do prispevkov, s katerimi so (k sreči pred najhujšo gospodarsko krizo) na noge postavili lonjersko telovadnico s funkcionalnim večnamenskim centrom. In končno, res je, da smo dočakali prvo slovensko zmago (Marka Kumpa), ki se je zdela zakleta, pa vendar je izzivov še veliko, na primer, da bi tekmovanje postalo čezmejnega značaja in obiskalo sosednjo Slovenijo. Skratka, srčno upamo, da bomo prihodnje leto ponovno poročali o kolesarskih vsebinah letos nesojene kolesarske mednarodne Lonjerske dirke kategorije Elite za trofejo ZSŠDI.
HC
Ko se včasih sprašujem, kaj sploh počnem tukaj, ko nemočen opazujem kup knjig, ki sem jih nameraval preko zime prebrati, a se mi je zaradi takih in drugačnih obvez uspelo prebiti skozi manjše število izbranih del, pa čeprav je bil namen dober; mogoče sem si tudi preveč zadal, a dejstvo je, da sem skoraj vse knjige začel, končal pa nisem vseh, kot se mi zadnje čase vse bolj pogosto dogaja, ko torej gledam to malo skladovnico, si ne morem kaj, da se zares ne bi vprašal o smiselnosti tega početja. Da ne bo nesporazumov: nikdar nisem in ne podvomim v vrednost branja, zadnje čase pa vse več berem tudi sam na računalniškem zaslonu, še posebej časnike vseh sort in z vsega sveta, revije in odlične eseje, ki še niso prevedeni v slovenski jezik. Kakšno bogastvo je na spletu!
Že res, da nekateri trdijo, kako se je na svetovnem spletu težko prebiti skozi ogromno površnega plevela do lepega cvetja, a sam sem mnenja, da še nikdar v zgodovini ni imel slehernik takih možnosti, kot jih ima danes, da se dokoplje do vedenj in znanj, do lepega in dobrega prav preko svetovnega spleta. In še nikdar ni imel človek v zgodovini časov takih možnosti, da se hitro poveže z ljudmi z vseh koncev sveta in se z njimi dogovori, z njimi pogovarja, ne nazadnje je res, da je danes vsakdo, ki ima dostop do interneta, v mreži velikega globalnega sveta, ki je zares majhna vas, če se le hoče. Vem, da nam svetovni splet poleg dobrega in lepega ponuja tudi veliko pornografije, tudi slabega, predvsem pa površnega, a s tem je tako, kot je z vsem v življenju: potrebne so izbire, potrebna je čuječnost in potrebno je ohraniti dostojanstvo, do sebe in ga seveda drugim izkazovati, kot je to v navadi v človeka vrednem vsakdanjem življenju. Sam nerad priznam, da me je socialno omrežje Facebook, na katerem sem od samih začetkov, utrudilo, čeprav ga še vedno uporabljam predvsem za ohranjanje stikov in za redno komuniciranje z mlajšimi sodelavci pa tudi za spremljanje stanja duha v pretežno slovenskem delu prebivalstva, saj imam večino stikov s slovenskimi ljudmi. Nerad priznam to, ker sem vseeno mislil, da se nas bo na Facebook omrežju zbralo več takih, ki iskreno delimo vsebine, pa vidim, da je tudi FB postal pretežno kraj zabave in puhlega govorjenja, če že ne največkrat cenenega natolcevanja. Pa saj sem že prej zapisal, da je tudi na spletu tako, kot je v vsakdanjem življenju, različni smo si in različni bomo ostali, sam sem vesel, ko vidim, da nas je vseeno še nekaj, ki vztrajamo v zavzemanju za delitev dobrega in lepega, kar je tudi namen mojega pisanja. Nikdar tudi nisem pristajal na znano trditev, da je v našem, časnikarskem poklicu le "slaba novica dobra novica", kot nas vedno znova prepričujejo predvsem v dnevnem tisku in v dnevnih poročilih tako po radiu, ki ga imam med elektronskimi mediji še vedno najraje, ker je topel, človeški, nevsiljiv, prijazen medij, kot v televizijskih poročilih, ki mi postajajo vedno bolj tuja, vsiljiva in negledlji-va. Predvsem pa so danes televizijski ustvarjalci v resnih težavah, ker jih svetovni splet vse bolj naskakuje in jim odžira sveže novice kot za stavo. Nič novega tudi ne bom napisal, če dodam, da je dobro televizijo izjemno težko delati, ker veliko stane in zahteva izjemno usposobljene ljudi, če hočeš imeti kakovostne oddaje, kar seveda velja tudi za vse nas, ki delamo pri časopisju in v tiskanih medijih.
Slaba novica ne more biti vedno dobra novica tudi zato, ker je predvsem nedostojno to, da se ji vedno daje prednost pred pomembnimi novicami, ki bi zaslužile večjo pozornost, a je ne najdejo v dnevnih poročilih zato, ker se vedno daje prednost sla-
bim novicam, pa naj gre za nesreče, zločine, podla dejanja, korupcijo ali druga slaba, grda človeška ravnanja, med katerimi seveda prednjači nasilje. Vem, ni rečeno, da morajo biti vsi taki, kot sem sam, ni nikjer zapisano, da morajo biti vsi ljudje enaki, kot tudi ni nikjer zagotovljeno, da vsi ljudje ne marajo nasilja, saj si drugače ne morem in ne znam razlagati vseprisotnega nasilja predvsem v elektronskih medijih, tako na spletu kot po televiziji, če o filmih, ki naj bi bili plod domišljije, ne zapišem ničesar.
Vedno sem občudoval pisatelje, ki so znali o nasilju pisati tako, da so ga prikazali z drobnim detajlom, za katerim je bralec sam zaslutil strašno, grozovito celoto, prebral sem vrsto knjig o nasilju najslabše vrste, a vedno in povsod sem se izogibal cenenim in všečnim opisovanjem nasilja, ki je že samo po sebi dovolj hudo, da se vanj ni potrebno še posebej vživljati in podoživljati muke trpečih ljudi, živali. Isto se mi dogaja s filmom, ne maram namreč in ne gledam vseh tistih filmov, pri katerih ima gledalec nenehen občutek, da gre pri prikazovanju nasilja za čisto uživaštvo režiserja, ki se s kamero naslaja pri prikazovanju grdega, človeka nevrednega, strašnega nasilja, pa naj gre za mučenje ali pobijanje, čeprav so mi akcijski filmi sicer všeč.
Občutek za mero, da!
Občutek za mero in za dostojanstvo človeka se je nekje izgubil pri vsem tem, da niti ne načenjam teme o pornografiji na spletu, ki je bolj prisotna med nami vsemi, kot smo si sami pripravljeni priznati. Zakaj ne pristajam na načelo, da je slaba novica dobra novica, lahko razložim z majhnimi dejanji, ki se tičejo mojega malega, skromnega sveta, izogibam se namreč načelnemu pisanju, ki je sicer lahko izjemno slikovito, lepo zveneče, a nima nobene trajne vrednosti, če ga sami ne udejanjamo v vsakdanjem življenju.
Kot je za kristjane porazno predvsem to, da sicer zase pravimo, da verujemo, a se v vsakdanjiku obnašamo drugače, kot nam naroča nauk evangelija, in samo zato nismo prepričljivi, zato nismo pričevalci in ne resnični oznanjevalci Dobrega, je zame porazno predvsem to, če sam pri sebi ugotovim, da s svojim pisanjem in urednikovanjem pri našem časniku ne zmorem spremeniti ničesar na bolje, če sam ne skušam v malem dokazati, da je lahko tudi in predvsem dobra novica zares dobra novica. Seveda mora ta novica najti pot do bralca, sicer je vse naše in moje delo zaman.
Pred časom sem bolj zase kot za druge na spletu našega tednika na naslovu www. noviglas. eu ter na omrežju Facebook začel objavljati nedeljsko pridigo prijatelja in našega sodelavca, mladega tolminskega kaplana Andreja Vončine. Sam sem hotel razumeti, ali lahko sploh koga še pritegne razlaga evangelija na spletu, čeprav vem, da je kopica ljudi, ki redno hodijo iskat na svetovni splet tudi krščanske vrednote in vsebine, a vem tudi, da so prav te vsebine na spletu največkrat zasramovane in prezrte. Rezultati so bili razveseljivi, vsak teden zato objavim njegovo nedeljsko pridigo in včasih povem našemu Andreju, da so njegovo zadnjo pridigo prebrali v tristotih, včasih jih pa njegovo duhovno misel prebere še več ljudi.
In vedno znova si želim in mislim, da so njegove besede našle pot do vsaj enega na rob odrinjenega, osamljenega, ranjenega srca, ki jih je odločno preveč v naši sredini, v tej družbi, ki zmotno prisega na porazno zajedljivost, na roganje, posmeh, uspeh za vsako ceno in pogubno kopičenje denarja in na dejstvo, da je samo slaba novica dobra novica.
Društvo goriških upokojencev vabi na izlet v Pariz
Društvo goriških upokojencev je na željo članov vključilo letos v svoj program 7-dnevno potovanje v francosko prestolnico Pariz od 18. do 24. maja 2013. Pariz ni samo eno največjih, ampak je tudi eno najbolj privlačnih in pomembnih mest na svetu v kulturnozgodovinskem in političnem, družbenem in turističnem pogledu. Zato je najbolj obiskano v Evropi. Za izlet je na razpolago še nekaj mest. Društvo ga priporoča vsem, ki Pariz premalo poznajo ali pa ga sploh še niso videli. Udeleženci bodo odpotovali zjutraj iz Gorice in nadaljevali pot po severni Italiji. Na francoskem ozemlju se bodo ustavili v mestu Macon in prenočili. Naslednje jutro se bodo usmerili proti Parizu. Popoldne bo voden ogled mesta. Občudovali bodo zlasti trg Concorde, Champs Elysees, Eifflov stolp, Are de Triomphe, Invalides, Sacre Coeur itd. Tretjega dne si bodo ogledali notranjost in park mesta Versailles, ki je bil razkošna rezidenca
francoskih kraljev iz 17. stol. Popoldne bodo občudovali trg Vendome, stebrišča Louvra, katedralo Notre Dame, trg Bastilja, Latinsko četrt in Panteon. Po večerji bo vožnja s turističnim parnikom po Seni. Četrtega dne bodo stopili v muzej Louvre. Popoldan bo namenjen prostemu ogledu mesta in nakupom. Petega dne se bodo odpeljali v grad Fontainebleau. Popoldne bodo obiskali veličastni predel Pariza, Trocadero, v bližini Eifflovega stolpa. Šestega dne se bodo usmerili proti mestu Lyonu, ki je vključeno v seznam kulturne dediščine človeštva, v Unesco. Sedmega dne bodo izletniki odpotovali iz Francije in med potjo do doma videli še marsikaj zanimivega. Udeleženci bodo prejeli program z napotki (polni penzion od kosila prvega dne do kosila zadnjega dne). Informacije po tel.: 0481 532092 (Emil D.). Vpisovanje na društvenem sedežu v Gorici, korzo Verdi 51, vsako sredo od 10. do 11. ure.
poezije Sinku.
Nabrežinski popoldan, ki je nastal ob podpori Slovenske prosvete in ZSKD, je docela izzvenel kot poklon slavnemu domačinu! Ta je v svoji poeziji zajel sanjski pridih domače vasi, njenih ljudi in Krasa, ki mu je postal v trpeči usodi primorskega intelektualnega izgnanstva v času fašizma arkadija duše. Kot je povedala slavnostna govornica prof. Tatjana Rojc, je Igo Gruden to intimno tematiko spajal z izredno sve-tovljanjsko razgledanostjo. Za pesniško izpovedno sredstvo je sprva izrabil impresionistični slog, ki je po mnenju Srečka Kosovela izpričeval izrazit sredozemski čut. Igo Gruden kot pesnik sončnega Primorja v primežu fašističnega zla je svojo tragično vojno izkušnjo zaupal verzom niza Rab-skih poezij. V njem pa ni nikdar zamrl odnos do otroškega sveta, saj je vse do zadnjega namenjal svoj pesniški trud tudi najm-lajšim. Kot je upravičeno poudarila prof. Rojčeva, je Gruden v današnji slovenski poeziji premalo poznan, "za tematiko, ki jo v svojih verzih obravnava, celo pozabljen: tak odnos je pohujšljiv za celotno Primorsko".
V rojstni vasi pa sta pesnik in njegovo delo še živa v spominu in srcih, tudi pri najmlajših, kot je bilo videti iz recitacij nepoznanih pesnikovih verzov, ki so jih občinstvu predstavili domači dijaki 3. razreda NSŠI. Gruden in učenci 5. razreda OŠ Virgil Šček.
IG
H Na Prešernovi proslavi ob 120-letnici rojstva Iga Grudna prisoten tudi Boris Pahor
Slovenci v zamejstvu in po svetu imamo pravico do svojega ministrstva
zbor pod vodstvom Mirka Ferlana in ob klavirski spremljavi Jana Grbca je zapel Maličevo skladbo Jadro in Arničevo Prvi april. Dekliški pevski zbor Kraški slavček pod vodstvom Petre Grassi pesem Čriček na vrtu, ki jo je Rado Simoni-
Skerk, je prikazal kulturni utrip društvenega delovanja. Ob plesnem intermezzu mladih baletk društvene skupine Releve' je osrednji program, ki ga je povezovala Jožica Forčič, temeljil na pevskem pridihu KD Igo Gruden. Pevski sestavi so zasnovali tokratni repertoar na besedilih Grudnovih pesmi. Mladinski pevski
Foto IG
ti napisal na besedilo Dore Gruden. Janko Ban pa je člane MePZ Igo Gruden vodil v interpretaciji dveh skladb Adija Daneva, tudi v tem primeru Grudnovih Na Krasu in Pravijo. Sklepni del kulturnega večera je zablestel s skladbo, ki jo je prav tako Adi Danev na melodijo Staneta Maliča napisal na podlagi slavne Grudnove
Dan slovenske kulture, ki ga je nabrežinsko kulturno društvo obeležilo v nedeljo, 3. marca 2013, v domačem kulturnem domu ob 120-letnici rojstva velikega pesnika Iga Grudna, je tokrat v nizu Prešernovih proslav, ki so se letos zvrstile v zamejstvu, imel poseben prizvok. Preprosto zato, ker je v svoji vlogi še zadnjič nastopila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospa Ljudmila Novak. Pomenljivost dogodku je dal tudi pisatelj Boris Pahor, ki je sklepni del svojega
nečenje, ministrica Novakova pa je držala obljubljeno besedo in se z odra Kulturnega doma Igo Gruden ob poslednjem dogodku svojega mandata v naših krajih želela zahvaliti ne samo Na-brežincem, ampak tudi celotnemu zamejskemu prostoru za vse priložnosti, ob katerih je pobliže spoznala del slovenskega etničnega ozemlja. "V vaših srcih veje veliko domoljubja. To čustvo je znal izredno lepo upesniti domači pesnik Igo Gruden, čigar pesniški opus se pri vas prenaša iz roda v rod", je dejala gostja.
priložnostnega nagovora namenil zahtevi oziroma pravemu apelu, da bi nova slovenska vlada nikakor ne ukinila resorja v ministrski obliki, ki mu je bila doslej na čelu predsednica stranke Nova Slovenija. "Slovenci, ki živimo v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in po svetu, imamo pravico do ministrstva, ki nam ga mora naša matična domovina zagotoviti", če se res ima za zaščitnico svojega celotnega narodnega telesa, je bil mnenja Boris Pahor.
Njegova prisotnost je bila na nabrežinski proslavi pravo prese-
Pesniško, zlasti pa etično držo na-brežinskega pesnika, ki jo je tako pretresljivo zajel v pričevanjski poeziji o taboriščni tematiki, je poudaril Boris Pahor. Grudnovi verzi o hudi izkušnji v taborišču na otoku Rabu morajo mlajše rodove voditi v smer treznega razmišljanja o pojmu svobode. Žal danes Evropa pozablja na žrtvovanje tisočerih bojevnikov za svobodo, ki so prav tako kot Židi umirali v italijanskih in nemških taboriščih med drugo svetovno vojno. Pahor se je tako navezal na besede svojega prijatelja, nedav-
no umrlega francoskega pisatelja in taboriščnika Stephana Hessla, ki je v svojem kratkem, a vsebinsko nenado-mestjivem in slovitem pamphle-tu rotil mladino, naj nikakor ne dopusti teptanja pravic, naj nikakor ne obupa in naj se vselej upre zoper vsakršno zatiranje. Dvorana KD Igo Gruden je bila tokrat premajhna, da bi lahko udobno imela v gosteh tako številno občinstvo domačinov, častnih gostov (med drugim devin-sko-nabrežinskega župana Vladimirja Kukanjo in kulturno odbornico Marijo Brecelj, ki je podčrtala nenadomestljiv doprinos kulture zlasti v sedanjem kriznem obdobju) in svojcev pokojnega jubilanta, sina Primoža in hčerko Marijo. Bogat kulturni spored, ki ga je uvedla predsednica društva Mariza
Njegova apostolska potovanja
Osem let papeževanja Benedikta XVI.
Benedikt XVI. je v času svojega pontifikata opravil 24 mednarodnih apostolskih potovanj, med katerimi je obiskal 21 različnih držav, po trikrat Nemčijo in Španijo. Po Italiji je opravil 30 pastoralnih obiskov. Več kot sto raznih obiskov pa je opravil po svoji rimski škofiji in bližnji okolici Rima, kjer je obiskoval župnije, svetišča in različne ustanove ter se tako neposredno srečeval z verniki.
Prvo potovanje izven Italije vodilo v rodno Nemčijo Prvo apostolsko potovanje zunaj Italije je Benedikta XVI. vodilo v rodno Nemčijo. Od 18. do 21. avgusta 2005 se je mudil v Kolnu na svetovnem dnevu mladih. "Prvič po svoji izvolitvi na Petrov sedež stojim danes poln veselja na zemlji svoje drage domovine Nemčije", je dejal papež takoj po pristanku na kolnskem letališču. "To, da me je prva pot zunaj Italije pripeljala v mojo domovino, vidim kot ljubečo gesto sprave, čeprav tega nisem načrtoval. Pot me je pripeljala v Koln v času in ob dogodku, ko se srečujejo mladi ljudje z vsega sveta, ko izginjajo meje med celinami, kulturami, rasami in narodi. Vsi smo eno prek zvezde, ki nam je zasijala: to je zvezda vere v Jezusa Kristusa, ki
nas združuje in nam kaže pot, da tako predstavljamo veliko moč v prizadevanju za mir ne glede na meje in razlike".
V	osmih letih papeževanja je Benedikt XVI. Nemčijo obiskal kar trikrat. Od 9. do 14. septembra 2006 je bil v Miinchnu, Altot-tingu in Regensburgu.
Čez pet let, od 22. do 25. septembra 2011, ga je pot ponovno vodila v Nemčijo. Takrat je obiskal Berlin, Erfurt, Etzel-sbach in Freiburg, potovanje pa je posebej osta-
lo	v spominu zaradi papeževega govora v nemškem zveznem parlamentu (Berlin, 22. september 2011). Prisluhnimo odlomku iz tega papeževega govora: "Pozitivistični koncept narave in razuma, pozitivistični pogled na svet kot celoto je sijajen del človeškega spoznanja in človeške sposobnosti, kateremu se nikakor ne smemo odpovedati. A ta koncept sam kot celota ni kultura, ki ustreza in zadostuje človeškosti v njeni prostranosti. Kjer se ima pozitivistični razum sam za zadostno kulturo in vse druge kulturne stvar-
nosti izžene v območje subkulture, tam zmanjšuje človeka in ogroža njegovo človeškost. To pravim prav s pogledom na Evropo, v kateri široki krogi poskušajo priznavati samo pozitivizem kot skupno kulturo in kot skupno osnovo za oblikovanje prava, vsa ostala spoznanja in vrednote naše kulture pa odganjajo v območje subkulture. S tem je Evropa v nasprotju z drugimi kulturami sveta potisnjena v status nekulturno-
sti. Hkrati pa so izzvani ekstremistični in radikalni tokovi. [...] Okna je treba spet na široko odpreti. Spet se moramo naučiti videti prostranost sveta, nebo in zemljo, in to pravilno uporabljati". Nemčija je bila tudi zadnja med evropskimi državami, ki jih je obiskal papež. Poleg nje je trikrat
bil samo še v Španiji: v Valenciji leta 2006, Santiagu de Composte-
li	in Barceloni leta 2010 ter Madridu leta 2011, ko je tam potekal svetovni dan mladih. Ostale evropske države, ki so gostile Benedikta XVI., so še: Poljska (2006), Avstrija (2007), Francija (2008), Češka (2009), Malta (2010), Združeno kraljestvo (2010), Portugalska (2010) in Hrvaška (2011).
Bližnji vzhod
Benedikt XVI. je v osmih letih bil nekajkrat tudi na Bližnjem vzhodu. Leta 2006 je bil v Turčiji, leta
2009	v Sveti deželi, leta 2010 na Cipru in septembra 2012 v Libanonu. Libanon je bilo tudi njegovo zadnje mednarodno apostolsko potovanje. Mir na Bližnjem vzhodu je za papeža Benedikta
XVI. bil zelo pomembna tema. Pogosto je mednarodno skupnost pozival, naj si na vso moč prizadeva zaustaviti nasilje na krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Izpostavljal je tudi potrebo po zagotavljanju verske svobode in pomen krščanske navzočnosti na območju Svete dežele, glede na to, da se izseljevanje kristjanov še vedno nadaljuje. Obisk Svete dežele od 8. do 15. maja 2009 je bilo pravzaprav papeževo romanje na kraje, ki so zaznamovani z Jezusovim življenjem in njegovim evangelijem. Na kraju Jezusovega groba je Benedikt XVI. med drugim zatrdil: "Prazen grob nam govori o upanju, tistem, ki ne zavaja, saj je dar Duha življenja. To je sporočilo, ki vam ga želim pustiti ob koncu svojega romanja v Sveto deželo. Da bi se upanje s pomočjo Božje milosti vedno znova rojevalo v srcu vsake osebe, ki živi na tem ozemlju! Da bi se upanje ukoreninilo v vaših srcih, ostajalo v vaših družinah in skupnostih ter v vsakem izzvalo pričevanje, ki je vedno bolj zvesto Kralju miru. Da Cerkev v Sveti deželi, ki je pogosto doživela temno skrivnost Golgote, ne bi nikoli omahovala v pogumnem sporočanju svetlega sporočila upanja, ki ga oznanja ta prazni grob".
Spomnimo še na ostale države, ki
jih je v osmih letih obiskal papež. Med latinskoameriškimi državami je leta 2007 bil v Braziliji, leta 2012 pa v Mehiki in na Kubi. Leta 2008 je obiskal tudi Združene države Amerike, kjer je med drugim govoril pred Generalno skupščino Združenih narodov. Leta 2008 je Benedikta XVI. gostila Avstralija. Papež se je namreč udeležil svetovnega srečanja mladih v Sydneyju.
Afrika
Ob koncu izpostavimo še Afriko, ki ji je Benedikt XVI. v času svojega papeževanja namenil veliko pozornosti. Leta 2009 je v Vatikanu sklical posebno zasedanje škofovske sinode, namenjeno afriški celini, ki jo je sicer obiskal dvakrat. Leta 2009 je potekalo apostolsko potovanje v Kamerun in Angolo. Novembra 2011 pa je obiskal Benin, kjer je afriškim škofom osebno izročil posinodal-no apostolsko spodbudo z naslovom Naloga Afrike. Med slovesnostjo je takole spodbudil: "Draga Afrika, bodi vedno bolj sol zemlje, te zemlje, ki jo je Jezus Kristus blagoslovil s svojo navzočnostjo, ko je tukaj našel zatočišče. Bodi sol afriške zemlje, blagoslovljene s krvjo mnogih mučencev, moških, žensk in otrok, pričevalcev krščanske vere, vse do največjega darovanja lastnega življenja. Bodi luč sveta, luč Afrike, ki pogosto preko preizkušenj išče poti miru in pravičnosti za vse svoje prebivalce. Tvoja luč je Jezus Kristus, Luč sveta".
Ambrož Kodelja
				
t i				
				
				
			Wy	
A.'*1'				
ififfiiifl w -ir	1 ' mm	{it ,		
	Jv	~ JM		
		f		
	•n	/ •»■L«		
i JP| M \	M			
■