Jurij Šile Nadškof iz Perzije podeli v Celju odpustek šmarnogorskim božjepotnikom Listina nadškofa Janeza iz Sultanije, spisana v Celju leta 1411 Nos Johannes dei et apostolice sedis gratia arehiepiseopus Soltamensis etc. V arhivu župnije sv. Marjete v Vodicah nad Ljubljano seje skozi šest stoletij ohranila zanimiva listina z začetka 15. stoletja,1 kjer beremo: »Uniuersis et singulis Christi fidelibus ad quos presentes nostre littere peruenerint. Nos Johannes dei et apostolice sedis gratia arehiepiseopus Soltamensis etc. salutem in eo qui est salus omnium splendor diuine glorie qui sua mun-dum ineffabili claritate illuminat pia uota fidelium de dementia et de eius maiestate sperantium tunc erum precipue fauore prosequiniur cum deuota ipsorum humilitas sanctorum precibus et meritis adiuuatur. Cupientes igitur, vt ecclesia gloriosissime Virginis Marie in monte Kollenperg uocato, Aquile-giensis diócesis sita congruis honoribus frequentetur et a fidelibus iugiter ueneretur. Omnibus uere pe-nitentibus contritis et conffessis qui dietam ecclesi-am visitauerint manus gue adiutrices porexerint ad honorem Dei omnipotentis ac gloriosissime Virginis Marie quotiens idfecerint singulis diebus dominicis per circulum anni ac in festiuitatibus solempnibus et precipue in omnibus festiuitatibus beatissime Virginis Marie et per octauas suas de omnipotentis dei misericordia et beatorum Petri etPauli apostolorum eius auetoritate confissi, centum dies de iniunctis eis penitentiis indulgenciarum in domino misericordi-ter rellassamus in hoc diocesani conscensus occur-rens dantes cum nostri sigilli appensione. Data in ciuitate Ziglii die quartodecimo Ma-dii in anno domini millesimo quadringentessimo undecimo pontificatus domini nostri Johannis diu-ina prouidentia pape xxiii anno prima.« V prevodu:2 »Vsem in posameznim vernikom Kristusovim h katerim bo prišlo to pismo. Mi, Janez, po Božji in apostolskega sedeža milosti nadškof sultanijski itd., pozdravljamo v Njem, ki je sreča vseh - sijaj Božje slave, ki s svojo neizrekljivo jasnino razsvetljuje darove vernih s krotkostjo veličastva upajočih, ko se z njih izredno blagohotno-stjo izkazuje in se njih vdana ponižnost podpira z molitvami in zasluženjem svetih. Želimo torej, da bi cerkev prečastite Device Marije na Šmarni gori, zgrajeni v oglejski škofiji, obiskovali z dolžnim spoštovanjem in bi ljudje Marijo tam trajno častili. Vsem skesanim grešnikom, ki so se spovedali in raz-prostrejo roke, ko to cerkev obiščejo v čast Vsemogočnega Boga in prečastite Device Marije - kolikor krat to storijo ob nedeljah skozi vse leto, ob vseh zapovedanih praznikih in ob praznikih blažene Device Marije in v njih osminah -, prejmejo po usmiljenju vsemogočnega Boga in blaženih apostolov Petra in 1 Listino sedaj hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani (odslej NŠAL), Zbirka listin, 1411 V. 14., Celje. 2 Za prevod se zahvaljujem častnemu kanoniku, g. Ivanu Pucku. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIII, 2006, št. 2 V, , « > ~ v P •r-.«(»v». ;> i—.i. U, r._ rJ... ta», ,ri.3™f „,. ,v fw.....' .4 .............-»ir; nI. * P- '■*• B»1-»* "J"*" I'». . A..U«- f. »•<«"• 1>rri•« r-4 --------»"V*""*?" „a« •• v , „„ , „..I. „, ,,r„ v ,„ «f lurt.^fc 4 1M,„ v......v- ««• >~ «A. # . »...». ■ T»-. "" - X......S.IU.M^.,1 _ . 1.. J-«- >... .vJU -§ J/ / Listina nadškofa Janeza izSultanije, spisana v Celju 14. maja 1411 (orig. perg. v NŠAL, Zbirka listin, 1411 V. 14., Celje). Pavla odpustek 100 dni. Za to dajemo svoj škofovski pristanek s priveskom našega pečata. Izdano v mestu Celje, dne 14. maja v Gospodovem letu tisoč štiristo enajstem, v prvem letu pa-peževanja po Božji previdnosti Janeza XXIII.« Zgornji zapis odpira troje zanimivih vprašanj: Zakaj je 1411 prvo leto papeževanja Janeza XXIII.? Kako to, da je listina spisana v Celju? Zakaj podeljuje šmarnogorskim romarjem odpustke nadškof iz Perzije? Da bi odgovorili na zastavljena vprašanja, je treba ozadje listine postaviti v širši časovni in geografsko-politični kontekst. Torej, o tem, kaj imajo skupnega nadškof iz perzijskega mesta Sultanija, romarska cerkev na Šmarni gori in Celje, govori pričujoči sestavek. Romarska cerkev Marije Device sv. roženkranca na Šmarni gori Na osamelem dvojnem hribu, imenovanem Šmarna gora (Sv. Marijina gora), nedaleč od Ljubljane, je stara Marijina božja pot. V 14. stoletju se je gora imenovala tudi Vnsern Vrown perg,3 a bolj Dan po binkoštni osmini, 24. maja 1334, bratje Henrik, Herman in Seifrid Cmureški prodajo kranjskemu deželnemu glavarju Frideriku Žovneškemu tudi gradišče pri Šmarni gori (purchstal pei Vnsern Vrown perg); Arhiv Republike Slovenije, AS 1063 Zbirka listin, štev. 4572. običajno Cholmperg,4 iz česar je kasneje nastalo Khallenberg oz. Groftgallenberg, da bi jo ločili od Homškega hriba pri Radomljah (Kleingallenberg). Prvotna romanska kapela se z imenom »kapela blažene Device Marije na Šmarni gori« (capella Beatce Marice Virginis in monte qui dicitur Cholemperch) omenja že 1314,5 a je morala stati tu že vsaj v 13. stoletju, če ne celo prej.6 Namreč, oglejski patriarh, ki je spisal to listino, govori, da so že njegovi predniki tej kapeli nekoč podeljevali odpustke. V 4 V nedeljo po veliki noči, 13. aprila 1393, se žužemberški gra-diščan Rutlib pl. Erlach in njegova žena Katarina zavezujeta, da bosta plačevala cerkvi na Šmarni gori (Cholemperg) za blagor svoje duše in duš svojih prednikov od dveh hub v Vašah pod Goričanami letno na dan sv. Mihaela po eno marko beneških denaričev; NŠAL, Zbirka listin, 1393 IV. 13., s. 1. 5 NŠAL, Zbirka listin, 1314IV. 16., Videm. 6 Na tem mestu naj opozorim na zmoto, ki je (tudi v strokovni) javnosti prisotna že vrsto let. V zvezi z najstarejšo omembo Šmarne gore se še vedno navaja listina, ki je bila spisana na trušenjskem gradu 1. oktobra 1216 (cf. Franc Kos in Milko Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Knjiga 5, Ljubljana, 1928, štev. 261). Z njo je Albert Marenberški (in ne Marienberški oz. gradiščan na Šmarni gori, kot sta napačno domnevala tudi Joseph Zahn in Franc Schumi) - Marenberški so bili veja Trušenjskih - ob soglasju svojih sinov Bertolda in Ulšalka in vseh njihovih dedičev dovolil, da podeli smledniški vitez Weriand kmetijo v Zbiljah v blagor svoje in duše svoje soproge na oltar svete Marije v Gornjem Gradu. Zmoto je razjasnil Pavle Blaznik; cj. Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1: A-M, Maribor, 1986, str. 468. 114 VSE ZA ZGODOVINO Jurij Šile, NADŠKOF IZ PERZIJE PODELI V CELJU ODPUSTEK . ZGODOVINA ZA VSE prvi polovici 15. stoletja (1432)7 je bila na mestu kapele pozidana zanimiva gotska cerkev z dvema koroma in dvema ladjama, verjetno taka, kakršna se je do danes ohranila edino še pri Sv. Ani nad Pa-mečami pri Slovenj Gradcu.8 Cerkev so konec 15. stoletja močno utrdili z obzidjem in s stolpi (v velikem so kasneje uredili zvonik) ter s tem Šmarno goro spremenili v protiturški tabor, ki je še danes ohranjen in se s povsem nepravilno obliko prilagaja prostoru vrh hriba. Dvesto let po izgradnji, ko jo je vizitiral ljubljanski škof Rinaldo Scarlichi,9 je imela cerkev kar devet oltarjev: štiri Marijine, sv. Florijana, sv. Barbare, sv. Ahacija, sv. Ane in sv. Miklavža. V Valvasorjevem času, ko je bila romarska cerkev v skladu s priporočili škofa Scarlichija preurejena, pa je bilo oltarjev le še sedem.10 V letu 1711 so pod vodstvom ljubljanskega zidarskega mojstra Gregorja Mačka st. (*1664, 11725) začeli graditi na mestu stare gotske, novo baročno cerkev,11 ki jo je 31. maja 1729 blagoslovil ljubljanski škof Žiga Feliks grof Schrattenbach.12 Današnjo podobo je 7 Letnica je navedena v Mittheilungen des historisehen Vere-insfiirKrain, let. 3, 1848, str. 85, a brez kakršnihkoli virov. 8 Cf. Marijan Zadnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, Celje, 1973, str. 194. 9 Škof Scarlichi je osebno vizitiral v župniji Vodice, kamor sodi podružnica na Šmarni gori, 1. oktobra 1631; cf. Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae, let. 12, 1990, str. 237-238. 10 Cf. Janez Vajkard Valvazor, Slava vojvodine Kranjske, Ljubljana, 1689, knjiga 8, str. 826, kjer navaja pri opisu vodi-ške župnije: »... Petič. Naše ljube Gospe na Šmarni gori (po kranjsko tudi Šmarne gore imenovani) s sedmimi oltarji, in sicer: 1. sv. Rožnega venca, 2. Marijinega oznanjenja, 3. sv. Miklavža, 4. sv. Florijana, 5. sv. Barbare, 6. sv. Ane, 7. sv. Križa. Pri tej cerkvi je še posebna kapela v čast naše ljube Gospe. In tudi ta cerkev ima tabor. Ker se tu zgodijo številni in veliki čudeži, semkaj potekajo tudi raznovrstna in množična ljudska romanja. Gora je z vseh strani neporasla, zelo visoka in nosi na vrhu cerkvico, nad katero se - po zgledu nevarnega sosedstva gore in oblakov - namesto prijaznega pozdrava že od nekdaj neredko in pogubno znašajo grmeči bliski in ji delajo veliko škodo. Tako se je na primer z vso ihto ob treh različnih priložnostih zgodilo pred dvema letoma.« 11 Cf. BlažResman, Mački, v: Acta historiae artis Slovenica, let. 8, 2003, str. 35-108. 12 Na listni strani, tam, kjer se stikata prezbiterij in ladja, je vzidana kamnita plošča z napisom, ki se v prevodu glasi: »V čast božjo, presvete Device neskončne milosti: srečno vladanje prevzvišenemu in prečastitemu, po božji in apostolskega sedeža milosti eksemptne ljubljanske škofije od cesarja imenovanemu vodji, gospodu, gospodu Feliksu, Svetega rimskega cesarstva knezu, grofu Schrattenbachu, kanoniku salzburške nadškofijske cerkve, premilostljivemu gospodu, gospodu našemu škofu ob priliki posvetitve te cerkve dne 31. maja in posvetitve njenih oltarjev.« Leto posvetitve (1729) razkrije cerkvena notranjost dobila leta 1847, ko je Matevž Langus,13 še v duhu baročnega iluzionizma, kot pogled v neskončni prostor, poslikal kupolo z motivom Marijinega vnebovzetja. Vodiški župnik Jernej Arko (*1794, f 1852), kije na Langusovi freski tudi upodobljen, je v Slovenskem cerkvenem časopisu (predhodniku Zgodnje Danice) objavil v soboto, 2. septembra 1848, zapis o šmarnogorski cerkvi. Ker gre za prvi obsežnejši zapis o Šmarni gori, se mi zdi vredno, da ga na tem mestu v celoti in nespremenjenega povzamemo: »Po Krajnskem so lepe, krasno sozidane ter božji službi ugodno okinčane cerkve, ne samo v Ljubljani in po drugih krajnskih mestih in tergih, temne tudi po kmetih zlasti kar je na novostorjenih. Imenujmo na priliko le farne cerkve v Velesovem, v Šmartnim pod Šmarno goro in pred Kranjem, v Pre-daslih, v Naklim, v Lescah, v Dobrepoljah, na Raki in v Smledniku, ktera, če tudi ne še dodelana, ozna-njuje v zidarski sostavi posebno veličastje. H lepim krajnskim cerkvam prištejemo tudi po pravici šmarnogorsko, romarsko cerkev Marije Device sv. roženkranca v Vodiški fari dve ure nad Ljubljano, ne ravno tolikanj zastran njene zidne ličnosti, ampak nar bolj zavoljo njeniga na zid na-malaniga velkiga oltarja in dveh kupel, kar ji dodeli toliko lepoto, de v celi krajnski deželi po kmetih ni cerkve tako zale in veličastne nobene. Kdor se hoče prepričati, kaj de zna naš slavni domorodni obrazar Gospod Matevž Langus, kako seje izuril vfreški ma-larii ali v obraženji na moker zid, naj pride pogledat šmarnogorsko cerkev, kjer se mu bo tudi otajalo in ogrelo za božjo in Marijno čast ledeno merzlo serce. Tudi je Langus lepo pomalal kuplo v stolni Ljubljanski cerkvi sv. Nikolaja, tode šmarnogorsko jo poseka, kar zamoreš zavpiti. F stolni cerkvi je bil Langusov duh omejen in zvezan, ker se je mogel ravnati po poprejšni malariji, na Šmarni gori pa je bil prost, ter se je na perutnicah svoje umetalnosti vzdigoval in vertil kakor je hotel. Tudi je šmarnogorsko kupla veči od Ljubljanske, ker okoli 80 štirj. sežnov prostora obseže. Na vso moč zale so v veliki kupli podobe mnogih romarjev, v krajnski noši in s krajnskimi kronogram začetnega teksta: LAVS DEO, /SACRATM VIR-GINI. / INFINITE GRATIM FELIX / REGIMEN... 13 Slikar je ob avtoportret, ki je na freski, zapisal: »S' pomo-zhjo romarjov so gi Jernej Arko, fajm. v Vodizah, ingi Anton Jamnik, duhoven tukej, vneti sa zhast Marije in lepoto te zerkve nevtrudno skerbeli, de sim malo kuplo in velki altar v l. 1842. velko kuplo pa v l. 1846 in 1847 smala. Matevsh Langus iz Kamnejgorize na Gorenskim.« VSE ZA ZGODOVINO Baročna romarska cerkev Matere božje na Šmarni gori na razglednici z začetka 20. stoletja (iz zasebne zbirke Jurija Šilca). obrazi, ktere bojo čez dolgo let oznanovale, kako so se nosili v letu 1847 ljudje mnogih stanov in krajev po Krajnskem. Na Šmarni gori človeka vse gine, vse mu privzdiguje h Bogu serce: Srednja, ne pretežavna višava, na kteri še človek bližej nebes ter bližej Boga misli; ozir na visoke sinje (grau)skalnate grintovce proti Štajerskim in Koroškimu, na zelenkast Blegaž in na mogočniga vsih krajnskih gor očeta Triglava, na prelepe gorenske ravnine od Preske do Krajnja, od Kamnika notri do Breznice ali nove cerkve, na prostorno Ljubljansko polje z bližnjimi farami, na košate gorice, zelene hribce in homce okoli in okoli, na kterih se bele cerkvice svetijo, ter spričujejo po-božnost naših sprednikov, nekdanjih bogoljubnih krajnskih Slovencov. Bistra, višnevo zelenkasta Sava se iz Gorenskiga proti Šmarni gori pervali in se iz kaj mogočno memo naprej proti Černuškimu mostu in proti Dolu pomiče, ter gre pozdravljat naše slovenske brate na Dolensko, Hervaško, v Bozneji in na Serbskim, kjer pri Belimgradu zgubi svoje, našim pesnikam in pevcam priserčno ime, in nas opomni na naš hladni grob za naše trudne kosti in na Salomonove besede, de se človeku še bolj vsa pozemeljska mogočnost in čast zdi majhna in revna, in de mu je le sam Bog vsigamogočen in velik. 8 Kaj prijetniga je na Šmarni gori tudi pušava s podobo sv. Antona, ki je bila pred dvemi leti le za kratkočasnost narejena, ktera je pa romarjem tako všeč in se jim tako častitljiva zdi, de se je nagledati in od nje ločiti ne morejo; s zvonam, kteriga je Ljubljanski kupčevalec Gospod Krašovic sv. Antonu poslal, vsaki romar pozvoni in marsikteri še celo s zobmi, ker je že vraža med ljudstvam de taciga potlej nič več zobje ne bole. Ako se ti bo pa že od zunaj na Šmarni gori vse deržalo na smeh, se ti vse prileglo, in h Bogu povzdigovalo tvoje serce, kako boš še le ves ginjen in pre-sunjen, ko v prelepo, silno živo pomalano božjo vežo stopiš, in zavgledaš Marijo Devico v neznano lepo okinčanim tronu v nekdajni greški obleki z božjim Detetam naročij! Če si še kristjan, in še nisi ob vero prišel, to bo neka, nevidna moč poderla na kolena, duh se ti bo razvezal ter kviško povzdignil, priserčno boš molil, se Marii prečisti Devici priporočal, ji potožil svoje bridkosti in dušne preteženge, terpojdeš ves v duhu pronovljen in oveseljen iz cerkve in iz gore nazaj. Tudi šmarnogorsko zvonenje je prijetno, zvonovi so sicer le trije in ne težki, ker veliki le 19 cent. in 50 funt. potegne, tudi niso na tenko vbrani v glasovih, pa vender, zlasti ko se preterkava, tako VSE ZA ZGODOVINO 1 7 Jurij Šile, NADŠKOF IZ PERZIJE PODELI V CELJU ODPUSTEK . ZGODOVINA ZA VSE priserčno zvone, de se nekterim še bolj prijetno zdi kot v Šent-Vidu, v Komendi in v Postojni, kjer imajo veliko težje in v glasovih vbrane zvonove. — Res se mora reči, de nikjer po celim svetu ni po kmetih tako lepiga in prijetniga zvonenja kakor v krajnski deželi, kar je v hvalo veliko našimu ljudstvu in našimu Gospodu Antonu Zamasa, ker jih je on silno veliko vlil ali prelil. Tudi veliki šmarnogorski zvon je od njega. Ni se čuditi, de hodi ljubljanska gospoda tako rada na Šmarno goro, de se nemalo razgleda, ser-ce in duha pokrepča in svojo pobožnost budi. Novi most pod goro, kteriga je Smledniški Gospod baron Franc Ks. Lacarini z velikimi potroški tako čedno čez Savo napravil in mu ime Mariin most dal, je za desnostranske romarje in za Ljubljančane veliko polajšanje, ker prepeljavanje na poprejšnim brodu je bilo zamudljivo in tudi nevarno večkrat. Še to si gospoda želi, de bi se načinila bolj zložna cesta na goro, de bi se lahko v kočijah gori vozili, kakor na sv. goro poleg laške Gorice. Ali če se taka cesta napravi, kar bi ravno ne bilo nemogoče, je božja pot proč, gospoda ne bo več hodila na goro iz pobožnosti, temuč le za kratek čas; svetost bo iz gore zginila, in svetiše bo postalo posvetno veseliše. Naj torej le še ljubljena Šmarna gora brez zložne ceste ostane, de lahko romarji Bogu darujejo svoje bolj težavne stopinjce, in de se manj oskrunjajo sveti častitljivi kraji.«14 Cerkev na Šmarni gori je v cerkvenem pogledu ves čas bila in je še vedno del župnije sv. Marjete v Vodicah nad Ljubljano. Kot verjetna patriar-hatska župnija 11. stoletja se vodiška župnija omenja že ok. 1118, ko je tamkajšnji župnik Gotskalk nekaterim lastniškim cerkvam vitezov z gradu Smlednik pripoznal krstno in pogrebno pravico.15 14 Cf. Jernej Arko, Šmarna gora, v: Slovenski cerkveni časopis, let. 1, št. 10, 1848, str. 76-77. 15 Med rokopisnimi zbirkami prepisov listin z ozemlja nekdanjega oglejskegapatriarhata v arhivu stolnega kapitlja v Vidmu se nahaja tudi zbirka z imenom »Collezione Bini«, ki jo je v prvi polovici 18. stoletja sestavil gemonski nadduhovnik Giuseppe Bini. V. njej se v domala enakoglasečem dvakratnem prepisu na 241. strani 32. zvezka in na 56. strani 64. zvezka zbirke nahaja tudi ta nedatirana listina, ki omenja vodiško župnijo (plebe sanete Margarete virginis) in župnika Gotskalka (Gotescali). Vsebina listine je naslednja: Eberhard iz Kranjske da svojo dedno zemljiško posest oglejski cerkvi, zemljišče v Trbojah pa vodiški župniji, pod pogojem, da prejmeta njegovi kapeli v Trbojah in Smledniku krstno in pogrebno pravico. Bertold pa izroča Hartmanovo dedno zemljiško posest, zemljišče kmeta podložnika, ki je dolžan skrbeti za jezdne konje, služabnika Diekera in Kacelina ter deklo Geppo; za to pa dobijo njegove cerkvice v Šmartnem Župnija se kasneje omenja tudi v popisu desetin za oglejski patriarhat leta 1296.16 Pomemben mejnik v zgodovini župnije je leto 1393, ko je oglejski patriarh Jan Sobieslav Moravski17 patronat (tj. skupnost pravic in dolžnosti, ki jih ima ustanovitelj do svoje ustanove) nad župnijo v Vodicah in s tem tudi njeno podružnico na Šmarni gori predal Hermanu II. Celjskemu.18 Leta 1456, po izumrtju Celjskih, je prešel patronat nad župnijo v roke Habsburžanov, z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1461 pa je bila župnija utelešena s patronatom kot menzalna posest novoustanovljenemu stolnemu kapitlju, potrditev pa je prešla na ljubljanskega škofa.19 Številni cerkveni predstojniki so podeljevali obiskovalcem šmarnogorske božje poti tudi odpustke, o čemer pričajo ohranjene listine (oziroma njihovi prepisi) iz obdobja med 14. in 17. stoletjem. Dne 16. aprila 1314, je potrdil oglejski patriarh Ottobon Robari de Razzi20 v Vidmu odpustke, ki so jih že njegovi predniki podelili obiskovalcem kapele blažene Device Marije na Šmarni gori (cape-lla Beatce Marice Virginis in monte qui dicitur Cho-lemperch). Ob tem pa je podelil še nov odpustek 40 dni vsem, ki ob Marijinih praznikih pobožno obiščejo to cerkev, se skesano spovedo in vredno prejmejo sv. obhajilo.21 pod Šmarno goro, v Zgornjih in Spodnjih Pirničah ter v Hrašah krstno in pogrebno pravico. Cf. Milko Kos in Josip Žontar, Neznana listina o gorenjskih lastniških cerkvicah 12. stoletja, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, let. 20, 1939, str. 236-243. 16 Cf. Kari Kovač, Ein Zehentverzeichnis aus der Diözese Aqui-leja von Jahre 1296, v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, let. 30, 1909, str. 634. 17 Jan Sobieslav Moravski, sin moravskega grofa, je bil oglejski patriarh od 13. junija 1388 do smrti 12. oktobra 1394, pred tem je bil škof v Litomyšlu (1380-1388) in tudi olomuški nadškof (1387-1388); cf. KonradEubel, Hierarchia catholica mediiaevi. Sive Summorumpontificum, S.R.E. cardinalium, ecclesiarum antistitum series ab anno 1198 usque ad annum 1431 perducta. Regensburg 1913, str. 99, 318, 376 (odslej Eubel I). 18 Cf. Ignacij Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant, 4. del, Celje, 1880-1881, str. 13-15. 19 Cf. Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjože-finskih župnij na Slovenskem, Pražupnija Mengeš, v: Acta Ecclesiastica Slovenice, let. 12, 1990, str. 90. 20 Ottobon Robari de Razzi je bil oglejski patriarh od 29. aprila 1302 do smrti 13. januarja 1315; cf. Eubel I., str. 99. 21 NŠAL, Zbirka listin, 1314 IV. 16., Videm; cf. Josip Novak, Šmarna gora, Ljubljana, 1928, str. 41 (odslej Novak). VSE ZA ZGODOVINO 13 ZGODOVINA ZA VSE leto XIII, 2006, št. 2 V že omenjeni listini z dne 3. maja 1403 je v Portugruaru oglejski patriarh Anton Panciera22 podelil obiskovalcem župnijske (sic!) cerkve svete Device Marije na Šmarni gori (:parochialis ecclesia sanctce Marice Virginis in Kallemberg) odpustek 40 dni na določene dni v letu, in sicer na božič, na novo leto, na dan sv treh kraljev, na velikonočne praznike, na vnebohod, na binkoštne praznike, na telovo, na god sv Janeza Krstnika, ob vseh Marijinih praznikih, ob godovih vseh apostolov in vse nedelje štiridesetdnevnega posta, če tej cerkvi kaj dobrega store in se za odpustke vredno pripravijo.23 Dne, 14. maja 1411, je podelil v Celju nadškof Janez iz Sultanije v Perziji obiskovalcem in dobrotnikom cerkve prečastite Device Marije na Šmarni gori (ecclesia gloriosissime Virginis Marie in monte Kollenperg) odpustek 100 dni za vsako nedeljo skozi vse leto, vse zapovedane praznike in vse Marijine praznike in njih osmine, če se zanje vredno pripravijo.24 O sami listini smo govorili že uvodoma, o nadškofu Janezu pa obširneje v nadaljevanju. Dne, 22. marca 1475, so podelili v Rimu kardinali Filip,25 Angel,26 Jernej,27 Jakob,28 Janez Kr- 22 Anton Panciera iz Portugruara je bil oglejski patriarh od 27. februarja 1402 (pred tem je bil 10 let škof v Concordiji, danes se škofija imenuje Concordia-Pordenone) do 28. februarja 1418; cf. Eubel I, str. 99. Dne 6. junija 1411 ga (proti)papež JanezXXIII. imenuje za kardinala, in sicer postane naslovni kardinal-duhovnik pri sv. Suzani; 13. marca 1431 je postal škof v Tusculumu (današnjem Frascatiju) v italijanski pokrajini Lazio; umrl je 3. julija 1431 v Rimu; cf. Eubel I, str. 32. 23 NŠAL, Zbirka listin, 1403 V. 3., Portugruaro; cf. Novak, str. 120-121. 24 NŠAL, Zbirka listin, 1411 V. 14., Celje; cf. Novak, str. 121. 25 Filipa Calandrinija (T1476), bolonjskega škofa (1447-1476), imenuje za kardinala leta 1448 papež Nikolaj V.; 1475. je naslovni kardinal-škof Porta in sv. Rufine; cf. Konrad Eubel, Hierarchia catholica medii aevi. Sive Summorum pontifi-cum, S.R.E. cardinalium, ecclesiarum antistitum series ab anno 1431 usque ad annum 1503 perducta. Regensburg, 1914, str. 11 (odslej Eubel II). 26 Angela de Capranicana (T1478), škofa vRietiju (1450-1469 in 1477-1478), imenuje za kardinala leta 1460 papež Pij II.; 1475. je naslovni kardinal-škof Palestrine; cf. Eubel II, str. 13. 27 Jerneja Roveralla (T1476), ravenskega nadškofa (14451475), imenuje za kardinala leta 1461 papež Pij II.; v začetku leta 1475 si kot naslovni kardinal-duhovnik pri sv. Kle-mnu izgovori letnih lOOOfl. pokojnine in prepusti nadškofijo svojemu nečaku Žižmundu; cf. Eubel II, str. 13. 28 Jakoba Amanatija (T1479), pavijskega škofa (1460-79), imenuje za kardinala leta 1461 papež Pij II.; 1475. je naslov- stnik,29 Filip,30 Štefan,31 Anton Jakob,32 Frančišek33 in Janez34 cerkvi blažene Device Marije na Šmarni gori (ecclesia Beatce et gloriosce Marice Virginis in monte Colemberg) v župniji sv. Marjete v Vodicah odpustek 100 dni na določene dni v letu, in sicer na praznik Marijinega vnebovzetja, apostolov sv. Filipa in Jakoba, na praznik najdenja sv. križa in na god sv. Florijana.35 Dne, 22. junija 1499, je Sebastijan Nascim-benus, škof v Konavljah v južni Dalmaciji v letih 1494-1512, generalni sufragan in vizitator oglejskega patriarha, z dovoljenjem ljubljanskega škofa Krištofa Rauberja nanovo posvetil cerkev prečastite Device Marije na Šmarni gori (ecclesia gloriosissime Virginis Marice in monti vulgariter nuncupa-to Collenpergk) in dva oltarja, oltar sv. Ahacija in tovarišev mučencev, v katerega vloži relikvije sv. Ahacija in sv. Žige, kralja mučencev, ter oltar sv. Barbare z vloženimi relikvijami sedmih bratov in 11.000 devic in mučenic. Ob tem je podelil odpustek 40 dni vsem, ki bodo skesani in spovedani obiskali cerkev na obletnico njene posvetitve in ob pa-trocinijih cerkve in vseh njenih oltarjev, če se bodo pobožno udeležili sv. maše ali druge službe božje ni kardinal-duhovnik pri sv. Krizogonu, 1477. pa je postal naslovni kardinal-škof na Frascati; cf. Eubel II, str. 14. 29 Janeza Krst. Zena (fl501), cistercijana, imenuje za kardinala leta 1468 papež Pavel II.; 1475. je naslovni kardinal-duhovnik pri sv. Anastaziji, 1479. pa je postal naslovni kar-dinal-škof na Frascati; cf. Eubel II, str. 15. 30 Filipa de Levisa (T1475), nadškofa v francoskem Arlesu (1463-1475), imenuje za kardinala leta 1473 papež Sikst IV.; 1475. je naslovni kardinal-duhovnik pri sv. Marcelinu in Petru; cf. Eubel II, str. 16. 31 Štefana Nardinija (T1484), milanskega nadškofa (14611484), imenuje za kardinala leta 1473 papež Sikst IV.; 1475. je naslovni kardinal-diakon pri sv. Adrijanu, 1476. pa je postal naslovni kardinal-duhovnik pri sv. Mariji preko Tibere; cf. Eubel II, str. 17. 32 Antona Jakoba Venierja (T1479), škofa v španski Cuenci (1469-1479), imenuje za kardinala leta 1473 papež Sikst IV.; 1475. je naslovni kardinal-diakon pri sv. Vidu in Mo-destu, 1476. pa je postal naslovni kardinal duhovnik pri sv. Klemnu; cf. Eubel II, str. 17. 33 Frančiška Gonzaga (T1483) imenuje za kardinala leta 1461 papežPijll; 1475. je naslovni kardinal-diakon pri sv. Mariji novi; cf. Eubel II, str. 14. 34 Janeza de Michaelisa (T1503) imenuje za kardinala leta 1468 papež Pavel II.; 1475. je naslovni kardinal-diakon pri sv. Angelu na Ribjem trgu, 1484. postane naslovni kardinal-duhovnik pri sv. Marcelu, marca 1491 naslovni kardinal-škof v Albanu, septembra istega leta naslovni kardinal-škof v Palestrini in 1492. naslovni kardinal-škof Porta in sv. Rufine; cf. Eubel II, str. 15. 35 NŠAL, Zbirka listin, 1475III. 22., Rim; cf. Novak, str. 121. 114 VSE ZA ZGODOVINO Jurij Šile, NADŠKOF IZ PERZIJE PODELI V CELJU ODPUSTEK . ZGODOVINA ZA VSE ali bodo kadarkoli prišli tja iz pobožnosti in prispevali kaj za cerkveno opravo, potrebno pri službi božji. Listina je bila izdana na Šmarni gori.36 Dne, 2. julija 1673, je ljubljanski škof Jožef grof Rabatta posvetil veliki oltar v čast Mariji vne-bovzeti in vanj položil relikvije mučencev Dioni-zija, Aleksandra in Demetrije. Posvetil je tudi šest stranskih oltarjev. Na evangeljski strani prvi oltar Marijinega oznanjenja z relikvijami mučencev Maura, Celsa in Vivijane; drugi oltar sv. Florijana in Ahacija z relikvijami mučencev Leontija, Hipolita in Felicite ter tretji oltar v čast sv. Katarine in Barbare z vloženimi relikvijami mučencev Leonarda, Mavricija in Justa. Na listni strani pa je posvetil prvi oltar v čast sv. Miklavža, v katerega je vložil relikvije sv. Servacija, Lamberta in Malahije, drugi oltar sv. Ane z relikvijami sv. Ciprijana, Fortunata in Teodore ter tretji oltar v čast sv. križu z relikvijami sv. Krištofa, Mavricija in Anastazije. Ob tem je podelil za dan posvečenja odpustek enega leta, za obletnico posvečenja, ki naj se obhaja v nedeljo po prazniku apostolov sv. Petra in Pavla, pa odpustek 40 dni vsem, ki bodo obiskali to cerkev.37 Za konec omenimo še breve papeža Klemna X., izdano v Rimu 11. septembra 1675. Papež je podelil romarjem k cerkvi blažene Device Marije na Šmarni gori (ecclesia B. M. Virginis in Khallenberg) odpustek 20 dni na praznike in godovne dneve, ki jih bo določil ordinarij. Škofje 20. novembra istega leta izbral praznik Marijinega oznanjenja, torek po veliki noči, god sv. Filipa in Jakoba, praznik najdenja sv. križa, god sv. Florijana, binkoštni ponedeljek, god sv. Ahacija, sv. Janeza Krstnika, sv. Ane, veliki šmaren, mali šmaren in roženvensko, tj. prvo nedeljo v oktobru.38 Čas treh papežev Ko je papež Bonifacij VIII. 18. novembra 1302 objavil bulo Unam sanetam, v kateri je poudaril, da ima rimskokatoliška Cerkev v rokah duhovno in svetno oblast - prvo izvršuje sama, drugo izvršujejo vladarji, ki so pri tem podvrženi razsodbi papeža -, je prišel v spor s francoskim kraljem 36 NŠAL, Zbirka listin, 1499 VI. 22., Šmarna gora; cf. Novak, str. 47 in str. 121. 37 NŠAL, Zbirka listin, 1673 VI. 2., Ljubljana; cf Novak, str. 50 in str. 121. 38 NŠAL, Zbirka listin, 1675IX. 11., Rim. Filipom Lepim, ki je za državo zahteval popolno suverenost svetne oblasti. Po Bonifacijevi smrti je vpliv Francije na papeštvo naraščal, v kardinalskem zboru je bilo vedno več Francozov in papež Klemen V. (Francoz Bertrand de Goth) (1305-1314) je ostal kar v Franciji in si za sedež izbral Avignon. Tu je vladalo še šest njegovih naslednikov, vsi so bili Francozi, dokler se ni 1377. zadnji med njimi, Gregor XI. (Pierre Roger de Beaufort) vrnil v Rim, kjer je naslednje leto tudi umrl. S tem seje končalo sedem desetletij »avignonske sužnosti«, ko so bili papeži pod močnim pritiskom francoskih kraljev. Kardinali so se po 75 letih spet zbrali v kon-klavu v Rimu. Od zbora, v katerem so imeli večino Francozi, je razdražena množica, ki je grozila tudi z orožjem, zahtevala, da za novega papeža izbere Rimljana ali vsaj Italijana. Pod pritiski se je kardinalski zbor aprila 1378 hitro odločil za Bartolome-ja Prignana iz Neaplja, ki si je nadel ime Urban VI. Kmalu po ustoličenju se je vihravo in z nepremišljenimi potezami lotil nereda in zlorab v vodstvu Cerkve. Tudi do kardinalov je bil neprizanesljiv in v posameznih primerih zelo grob. Nasprotovanja med njim in kardinali so kmalu prerasla v upor. Vsi francoski kardinali, ki so se jim pridružili tudi italijanski, so odšli v Anagni, od koder so vsemu krščanskemu svetu poslali sporočilo: »Zaradi oboroženega nasilja rimske sodrge se v konklavu niso mogli svobodno odločati, zato razglašajo izvolitev Urbana VI. za neveljavno.« Konec poletja 1378 so izvolili drugega papeža, ženevskega kardinala Roberta, ki si je izbral ime Klemen VIL Klemen VIL se je takoj odpravil v Avignon. Cerkev je imela dva papeža, rimskega in avignonskega. Začel se je »zahodni razkol« (shizma), ki je trajal skoraj štiri desetletja (1378-1417). V Rimu so po smrti Urbana VI. sledili papeži Bonifacij IX. (1389-1404), Ino-cent VIL (1404-1406) in Gregor XII., v Avignonu pa je Klemna VIL leta 1394 nasledil Benedikt XIII. Razkol je v celoten krščanski svet vnesel nepopisno zmedo; nihče ni vedel, kdo je pravi papež. Pariška univerza je kot nesporna avtoriteta pripravila tri predloge: oba papeža naj se odpovesta naslovu, kardinali pa naj izvolijo novega papeža; nepristransko sodišče naj odloči, kateri od obeh je zakoniti papež, pri čemer je seveda drugi avtomatično odstavljen; v primeru, da se ne bi bilo možno ravnati po katerem od prvih dveh predlogov, naj zadevo razreši koncil. VSE ZA ZGODOVINO 13 Jurij Šile, NADŠKOF IZ PERZIJE PODELI V CELJU ODPUSTEK . ZGODOVINA ZA VSE rakan in Maragheh v Iranu, Savastopol (in morda tudi Balaklava) na polotoku Krim v današnji Ukrajini, Akhaltsikhe in Tbilisi v Gruziji, Nachičevan v Azerbajdžanu, Sivas v Turčiji, Samarkand v Uzbe-kistanu in Quilon na jugozahodni obali Indije. Mesto Sultanijo (Sultaniyya, Soltaniyeh, Soldania), ki je ležalo v provinci Zanjan, približno 240 km severozahodno od Teherana, je konec 13. stoletja kot svojo poletno rezidenco zgradil Arghun (*1258, 11291), četrti mongolski ilkan (tj. »podrejeni« kan) v Perziji. Leta 1304 je postal osmi ilkan njegov sin Oljeitii (*1280,11316), ki je 1307. prestolnico ilkanskih vladarjev iz Tabriza (še pred tem je bila prestolnica v Marghehu) premestil v Sultanijo.44 Tu je v letih 1302-1312 zgradil znameniti mavzolej, kjer je pokopan. To je danes pravzaprav vse, kar je še ostalo od tega mesta. Čeprav je Oljeitii po zaslugi matere Buluqhan Khatan sprejel krščansko vero in bil krščen v Nikolaja, je že v mladosti prestopil v budizem in kasneje sprejel najprej sunitski in končno 1310. šiitski islam in se preimenoval v Mohameda Khudabanda. Sultanija je bila prestolnica ilkanata do konca njihove vladavine ok. leta 1353. Konec 14. stoletja (po letu 1380) jo je zavzel zadnji veliki kan Timur Lenk (»Šepa-joči«) (*1336, fl405), a je v 16. stoletju ponovno postala sedež perzijskih kraljev, in sicer vse do šaha Abbasa Velikega (*1571, tl629), ki je sedež vlade dokončno prestavil v Isfahan. Sultanijo je na svojem potovanju v Indijo in na Kitajsko leta 1318 obiskal frančiškan Odorik iz Pordenona. To popotovanje je po Odorikovem spominu leta 1330 v Padovi zapisal menih Viljem iz Solagne: »Iz Tabriza sem pripotoval v mesto Sultanija, kjer ima perzijski vladar svojo letno rezidenco, a se pozimi preseli v drugo mesto ob Kaspijskem morju. Sultanija je veliko mesto, toda zelo mrzlo, saj leži v hribovitem svetu, trgovsko razvito in z obiljem dobre vode. Od tam sem s karavano trgovcev nadaljeval pot proti Zgornji Indiji.«45 O mestu izvemo 44 Cf. Sheila S. Blair, The Mongol Capital of Sultaniyya, »The Imperial«, v: Iran, Journal of the British Institute of Persian Studies, let. 24, 1986, str. 139-152. 45 Cf. Robert Kerr, General History and Collection of Voyagers and Travels, Arranged in Systematic Order. 1. del: Voyages and Travels of Discovery in the middle ages; from the era of Alfred, King of England, in the ninth century, to that of Don Henry of Portugal at the commencement of the fourteenth century. 12. poglavje: Travels of Oderic of Portenau, into China and the East, in 1318. Edinburg, 1811, str. 254. nekaj več tudi iz potopisa Ambrozija Contarinija, ambasadorja Beneške republike, ki se je tam nahajal septembra 1473: »Iz Tabriza smo s perzijskim svetovalcem odpotovali 22. septembra v družbi velikega števila trgovcev in ostalih popotnikov, ki so izkoristili prednost takšnega potovanja in se tako zaščitili pred plenjenjem upornikov. Dežela, po kateri smo sedaj potovali, je bila pretežno ravninska, z redkimi griči, in tako suha, da smo drevesa opazili le ob rečnih bregovih in v redkih vaseh, kjer smo kupovali vse potrebno za našo pot. Zaradi sonca in velike vročine smo sredi dneva vedno počivali. Tako smo v Sultanijo prispeli 27. septembra. Prikazalo se nam je lepo mesto, obdano z obzidjem in obrambno trdnjavo. Tam smo videli troje prefinjeno izdelanih bronastih damaščanskih vrat, najlepših, kar sem jih kdaj videl in ki so morala stati veliko denarja. Mesto Sultanija leži na planoti ob vznožju strmih inprepa-dnih gora, katerih prebivalci se pozimi, da preživijo hud mraz, premaknejo v nižine. Tu smo ostali tri dni in 30. septembra nadaljevali pot.«46 Leta 139847 je postal nadškof v Sultaniji dominikanski misijonar Janez (Iohannis arehiepiseopi Soltamensis), ki je bil pred tem škof v azerbajdžan-skem Nachičevanu. Ker je bil Janez po rodu Italijan, ga verjetno ne gre enačiti s Francozom Jeanom Gaillefontainom (Galonifontibus), ki je od leta 139748 opravljal funkcijo škofa v Nachičevanu. Za poznavanje etnične slike jugovzhodne Evrope, oziroma tistih delov, ki so bili pod Turki, kakor tudi Male Azije in sosednjih območij v začetku 15. stoletja, je zelo pomembno njegovo delo z naslovom Libellus de notitia orbis iz leta 1404.49 46 Cf. Robert Kerr, General History and Collection of Voyagers and Travels, Arranged in Systematic Order. 2. del, 1. knjiga: History of the Discoveries of the Portuguese along the Coast of Africa, and of their Discovery of and Conquests in India, from 1412 to 1505. 2. poglavje: The Journey of Ambrose Con-tarini, Ambassador from the Republic of Venice, to Uzun-Hassan, King of Persia, in the years 1473, 4, 5, and 6; written by himself. Edinburg, 1824, str. 83. 47 Omenja se datum 26. avgust 1398; cf. Eubel I, str. 457. 48 Cf. Eubel I, str. 345. 49 Cf. Folker Reichert, Johannes von Soldania. Ein persischer Erzbischofin österreichischen Handschriften, v: Studien und Forschungen aus dem Niederösterreichischen Institut für Landeskunde, let. 26, 1999, str. 356-364 (odslej Reichert, Johannes von Soldania) in starejšo literaturo: Anton Kern, Der »Libellus de notitia orbis« Iohannes'III. (de Galonifontibus?) O. P, Erzbischofs von Sulthanyeh, v: Archivum Fratrum Pra-edicatorum, let. 8, 1938, str. 82-123; Michael Bihl, Excerp-ta de Missionibus Fratrum Minorum e »Libello de notitia VSE ZA ZGODOVINO 13 ZGODOVINA ZA VSE leto XIII, 2006, št. 2 II. Celjskemu. Po drugi strani pa so imeli Celjski v vaseh okoli Šmarne gore tudi številne podložnike gospostva Smlednik. Smlednik sta že leta 1328 brata Ulrik in Henrik Svibenjsko-Planinska kot alod zastavila oz. prodala Hermanovemu dedu Frideriku Žovneškemu za kar 1012 mark srebra.57 Celjski grofje niso nato Smlednika, ki je bil do pridobitve ortenburških gospostev na Gorenjskem leta 1420 njihov glavni center gorenjskih posesti, izgubili vse do izumrtja v letu 1456. Zusammenfassung DER ERZBISCHOF AUS PERSIEN ERTEILT IN CILLI WALLFAHRERN AUF DEN GROSSGALLENBERG EINEN ABLASS Die Urkunde von Erzbischof Johannes aus Soldania, verfasstin Cilli im Jahre 1411 Am 14. Mai 1411, im ersten Jahr des Pontifikats von Papst Johannes XXIII, erstellt der persische Erzbischof Johannes von Soldanien (Sultaniyya) in Cilli/ Celje eine Urkunde, in welcher er den Wunsch äußert, dass die Gläubigen möglichst oft die Kirche der Seligen Jungfrau Maria auf dem Großgallenberg/Smarna gora besuchen mögen und Maria dort auf ewiglich verehren. Allen Sündern, die mit reuigem Herzen die Kirche an einem Sonntag oder an einem vorgegebenen Feiertag sowie an den Marienfesten mit anschließender Oktave besuchen, erteilt der Erzbischof im Auftrage des Allmächtigen Gottes und der Seligen Aposteln Petrus und Paulus einen Hunderttägigen Ablass. Aus dieser Urkunde ergeben sich einige interessante Fragen: Weshalb ist das Jahr 1411 das erste im Pontifikat von Johannes XXIII.? Weshalb wurde die Urkunde in Cilli verfasst? Weshalb wird der Ablass durch einen persischen Erzbischof erteilt? Um auf diese Fragen Antwort geben zu können, ist es notwendig, die Urkunde in einem größeren zeitlichen sowie geo-grafisch-politischen Kontext zu betrachten. Im Jahre 1411 erreichte das große abendländische Schisma seinen Höhepunkt und der römisch-katholischen Kirche standen gar drei Päpste vor: In Rom war dies Papst Gregor XII., in Avignon der Gegenpapst 57 Dušan Kos, Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana, 2005, str. 216. Benedikt XIII. und in Pisa der Gegenpapst Johannes XXIII. Der Großteil der christlichen Welt - darunter auch der römisch-deutsche König Sigismund von Luxemburg - stand hinter Johannes XXIII. Der Vorgänger von Johannes XXIII., Papst Alexander V., wurde im Jahre 1409 durch ein Konzil in Pisa gewählt. Unter den zahlreichen Bischöfen, die am Konzil teilnahmen, befand sich auch Erzbischof Johannes aus Soldanien. Johannes war Italiener von Geburt, verbrachte aber mehrere Jahre als dominikanischer Missionar im nahen und mittleren Orient und verstand sich in seinen späteren Jahren als Mittler zwischen Westeuropa, dem byzantinischen Osten sowie dem Reiche Timurs in Zentral- und Vorderasien. König Sigismund von Luxemburg verband eine tiefe Freundschaft mit dem Grafen Hermann II. von Cilli. Als Sigismund im Jahre 1396 am Kriegszug gegen die Türken teilnahm, hatte sich ihm auch Hermann II. von Cilli angeschlossen und ihm in der Schlacht von Nikopolis in Bulgarien, die auch als letzter Kreuzzug bezeichnet wird, das Leben gerettet. Bei der Rückkehr nach Ungarn wird Sigismund im Jahre 1401 durch aufständische Adlige festgesetzt und wiederum durch Hermann II. gerettet. Nach seiner Freilassung verlobt sich Sigismund mit Barbara von Cilli, der jüngsten Tochter von Hermann II., und heiratet sie um Weihnachten 1405. Erzbischof Johannes von Soldanien, der sich selbst gerne als „Erzbischof des gesamten Ostens" bezeichnete, ist, wie oben erwähnt, als Vermittler zwischen Ost und West viel in Europa umhergereist - bekannt sind seine Reisen nach Venedig, Genua, Mailand, Paris, Valencia, Hertford, Heidelberg, Pisa, Konstantinopel, Bologna, in die Walachei und nach Lemberg - und so führte ihn sein Weg im Mai 1411 auch nach Cilli. Dort stieß er wahrscheinlich auf Hermann II. von Cilli, der Teilnehmer am Kriegszug gegen die Türken und Sympathisant des Papstes in Pisa sowie ein guter Freund König Sigismunds war. Bei diesem Zusammentreffen wurde vermutlich auch die oben erwähnte Urkunde erstellt, entweder als Zeichen der Anerkennung des Bischofs gegenüber dem Grafen oder als Gegenleistung für eine Gefälligkeit des Grafen gegenüber dem Bischof. Dass gerade die Kirche auf dem Großgallenberg ausgewählt wurde, überrascht im Grunde nicht, hat doch der Patriarch von Aquilleia Johannes Sobieslaw schon im Jahre 1393 das Kirchenpa-tronat über die Pfarrei Wodiz/Vodice und damit auch die Filialkirche auf dem Großgallenberg Hermann II. von Cilli zu Nutzen überlassen. 114 VSE ZA ZGODOVINO