Leto V. TRST, v četrtek dne 20. aprila 1899. Štev. 11. Brije trikrat n a rm e s e c. Brivec stane v Avstriji za vse leto 6 kron; zunaj Avstrije 8 kron. — Nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino sprejema upravdništvo. — Oglasi se računajo po število besed. — Uredništvo in upravdništvo se nahajata v ulici S. Lazzaro št. 11, II. nadstr. 0*T Brivca dobiš v Trstu po 5 novč., v Gorici, Ljubljani, Pulja, Nabrežini, Št. Petru in Pragerskem po 6 nvč. Židovski očenaš. Lansko leto so Židje podražili kruli jedli smo ga po 54 iivc. kilo. Tudi letos so lioteli to „ig'i'o" poskusiti v Ju da pest i. — Halo, kršeenci potrebujejo kruli! povišajmo zrno. — Sli so in so se usedli na polne žaklje kakor pred letom. Xo takrat se jim sieer ni posrečilo vendar iz istega leliko spoznamo kak „oeenaš" molijo Židje. Franjn Vinopivcu iz Krope. S kolenom kakor strela, France prileti, Z Jesenic na Kropo, Ko se dan zmrači. Vničuje božjo kapljo, Kakor da je voda morska, In dekleta zalezuje, Kakor da so divjad gorska. Glavobol ga zjutraj zdrami, Opletajoč se 'z sobe zmuzne, Se prikrade v kuhnjo, klet, Z namenom zopet pit in žret. Kakor jastreb grabežljiv, Spravi se nad kuretino, Da spet pride v ravnotežje, Mu pomore tudi vino. Z dostojanstvom svečenika Bahov'ga po Kropi stika, Kjer nad vrati veja visi, Tam mu mimo iti m. Sicer tudi črna kava, Vrlo služi mu v lek, Ko napije se kot krava, Zopet mu popravi tek. Konečno kratko rečeno, Fant je, da mu ga ni para, Sicer dober je in skromen, Prav dokaz je, da se vara Kdor trdi, da »omen komen«. Pogovor treh deklet od Čežarev pri Kopru. Ančka Fošk.: Kako si kaj pasala ta pust, Mihela ? Miliela B ar d.: Jaz sem ga dobro ugnala, da je šov ko po masli. Tonca (Vatovec Pašk.): Jaz pa vem, da ga ni nobena tako dobro ugnala ko jaz, moj pust je dišal ne samo po masli, ampak tudi po olju. Ančka: Ab, moučte, moučte, kaj se česte ve dvej z mano stavit, ki sem imela dnarja ko smeti. Mihela: Kaj veš ti kaj sem jaz imela, znaš da moja lepa »bjonda« mi daje kar čem. Tonca: Znaš Mihela, kako je prišel meni dnar v »škaršelo« ? Mihela: Kako? Povej no, povej? ! Ančka: Povej, povej Tonca, bomo vidle, j koga smo bolj fino nabrisale. Tonca: Znaste kako je bilo: Pust se je bližal, denarja se ni šlišalu v »škar-šeli«; zdaj kaj čem, kaj nečem. Šla sem z eno dobro plaeevalko, dobro znano, v prodajalno od olja, in tako ta dobri naš človek mi je poružil nekoliko olja, nekoliko masla frišnega, sladkega, in nekoliko pa onega kislega. Kapital in dobiček sem spravila v mojo »škaršelo«, dobri mož lahko čaka, bom že plačala. Mihela: Onjte, kako sen ga pa jaz na-brisala: Bilo je za pust in cvenka ni bilo v » škaršeli« ; mislila sem si, Mihela, kako boš plesala, ko ni vinarja. Poiskala sem dobrih .... ljudi; šla sem v prodajalno olja, vdobila mla- deniča dobre volje, da me je previdil za plesat v tisti lepi »šali« pri Albini. Ančka: Meni pa ni bilo zadosti tam pri Toneti, kjer ste jemale ve druge, jaz sem pa skočila še na druge kraje, dobila sem moža, da mi je dal, na vero kakor Toni. Jaz pa nisem marala kislega, zahtevala sem samo frišnega, ki poveča kapital. Tako je šlo: tam tri kile, tam štiri kile itd. Tonca: Pa znate kaj sem slišala že prvi dan! Ančka: Kaj takega? Tonca: Da nas bodo prišli čakat na »vapor«. Mjihela: Res, res sem cula tudi jaz, da tisti, ki se kliče kakor ti Vatovec, da bo prišel h vaporju (parnik). Ančka: Sej nej nič kej noviga; mene je uni dan iskal na drvenem plači z eno guardjo, ma kadar sen jih zagledala od daleč, huš sen jo pobrisala po »bareiri«, Tonca: Znaste kaj dekali (dekleta), se bomo drugi dan še kej pomenile, če nas ne primejo. — Zbugan Ančka in Mihela, zbugan, zbugan, adijo. Orejhovslci. PODLISTEK. Edvard in Kunigunda. Gospodično Kunigundo jo mati narava uže od njene cvetne mladosti bridko zanemarjala in s prirodnimi vrlinami kaj pičlo obdarila. Kljubu temu res žalostnemu nedostatku telesna lepote je pa naša gospodična Kunigunda vendar od svojega 16. leta naprej gojila prijetno nado, da se konečno tudi pri njej oglasi kak »Edvard«. Čakala in čakala je dolgo vrst let, a —• • »Edvarda« le ni bilo. Toda gospodična Kunigunda nikakor ni obupala, marveč se je naslanjala na rek: »Dokler se upanja srajca drži — obupati ni!" ter se je odpravila v spremstvu brezštevilnih škatelj večjega in manjšega obsega in neizogibnega »psička« v neke daljne toplice. Nastanila se je v najfinejem ho- Skesani mož. Nekomu možu je žena umrla. Ves pobit in nesrečen je tarnal: »Se en očenaš in eno češenamarijo za mojo ranjko ženo, ki je bila tako dobra, da mi je v gozd jedi prinesla, jaz sem jo pa doma tepel, biiuuu!« telu — imela je namreč še precej drobiža — in — tu jo je po njeni misli menda res čakala toli zaželjena sreča in sicer v podobi elegantnega ptujca. Bil je to mož iz boljših krogov, markantna prikazen v najlepši dobi moške starosti, velike močne postave, interesantnega obraza in mirnega, a imponujočega kretanja. Gospodična Kunigunda je kar trepetala same uzrujenosti in radosti uzrši v prvič ta ideal moške lepote, ki je daleč nadkriljeval vse njene deviške sanje in misli in nemudoma je sklenila v svojem mladem srcu, da si ga mora osvojiti. O vi šmentani zakoni uljudnosti in omike v obče in ženskega ponosa še posebej, ki ji v svoji neusmiljeni strogosti ne dovolite, da bi takoj privedla tja k njemu in prav ljubeznjivo uprla svoja očesca v njegovi »žareči plamenici« in ga morda skrivaj celo malce pobožala po zar-jovelem obličju in mu prav — prav tiho in sramežljivo pošepetala na desno uho, da ga ljubi. Toda ker se vse to nikakor ni slagalo z omenjenimi zakoni se je konečno udala v trpko osodo in zopet potrpežljivo čakala. Videvala sta se s tujcem redno dan za dnevom pri zajutrlcu na terasi, kjer sta sedela vsak ob svoji mizi. Kunigunda je motrila hladnega in ponosnega ptujca, kakor ga je sedaj že — razdražena po njegovi neodpustljivi indiferentnosti — na-zivala v svojem srci ter skušala vzbuditi njegovo pozornost z raznimi globokimi vzdihi, zaljubljenimi pogledi in več ali manj nerodno-graeijoznim kretanjem. Toda ptu-jec, ki je ob steklenici piva mirno zavžival kos prozajične klobase, ne meneč se za ostali svet najmanj pa za postarno, nioža-željno »zarjavelo d'vičieo« se je bore malo brigal za vse njeno zanimanje in se nikakor ni dal motiti v svojem važnem opravilu. — Sebreljska koza. Srebreljce imajo ljudje za jako neumno ljudstvo. O njili pripovedujejo veliko nevr-jetno smešnih reči. Da to ni vse resnica, da bi bili res tako neumni, kakor se o njih navadno misli, svedoči nekoliko sledeča do-godbica, za katero pa ne garantiram, da bi bila povsem resnična, ker sem jo le praviti slišal. Bil je v Tolminu neki gostilničar, doma iz Volč na Goriškem. Pride pa enkrat Se-breljski župan po opravkih v Tolmin, ter se gre tudi nekoliko pokrepčati v ono gostilno. Gostilničar je imel navado, z vsakim Sebreljcem norce briti, ter je mislil sedaj z županom ravno tako narediti. Zato ga vpraša, ali imajo v Sebreljah še tisto kozo, ki ima vsaki dan šest škafov mleka ? Zupan nekoliko pomisli, ter vpraša krčmarja, če sme odgovoriti. Seveda govori, pravi kromar, saj sem te zato vprašal! Nimamo jo več, odgovori župan. Prodali smo jo v Volče. Tam se je pa ubrejila, ter potem skotila nekega kozla, ki je sedaj tukaj v Tolminu za krčmarja. Seveda je krčmar moral sedaj molčati, ker se je hotel z županom norčevati, a je sam norec ostal. Silni mraz. Nekdo se je liotcl pobahati, kako zelo da ga je zeblo, zato pravi: »Tako strašno je bilo mraz, da še hlač nisem mogel zapeti, ko sem prišel ven od strani in sem moral na to z odpetimi po cesti iti«. oo o Pogovor Mice in Janeza na divaškem kolodvoru. Janez: O Mica, pej kaj ste pršla tude Vi les ? Gvišno kej zvedet. M i ca : Neč, neč nesam pršla zvedet, m a Tvojo lepo nemško špraho s'm pršla poslušat. Janez: Mi ja ku znamo, ma tude Vi be rada znala. Un dan s'm Vas vidu, de ste narobe nemške bukve brala. Mica: Ja, je že prov. Ti si nemae, Tvoja ranča Krlinca, ku pa taljanka. Predolg most. Okrog mize sedeli so nekateri občinski možje. Med njimi bil jo tudi neki burkež, kateri je imel navado iz vsake reči norce briti. Pogovarjali so se o novem mostu, kateriga so delali čez precej široko dolino, po katerej je pa tekel vender le majhen potok. Premišljevali so, kakšen napis bi napravili na mostu, da bi z tem nekoliko uvekovečili svoje ime. Prvi je predlagal eno, drugi zopet kaj druzega, a zjedinit se je še živa, je pa niso mogli. Na zadnje vprašajo še bur-lceža, kakšen napis bi se pa njemu zdel Janec: Moja ranča Krlina je žc fest. Še najbolj primeren. Burkež pravi: Jaz pa zdej jemam fotografijo od nje. V's tako vrjamem, da mora ta most na vsaki laški obraz jem, atiide zmirom la- način predolg biti, ker pod njim tako majhna ško če govoret. voda teče. Jaz mislim, da bi se najbolj po- Mica: Glili prov de s jo zapesto in neč dal napis: Oče, odpusti jim, saj ne vedo Toda danes — baš v trenotku, ko je Kunigunda zopet zastavila vse sile svojega »moreče-zaljubljenega« pogleda, jo je ogovoril s sonornim glasom : »Gospodična, čast imam uže več čas« vjdevati vas pri za-jutrku! Ali vam ugaja klobasa s kislim zeljem ?« Njena duša je plavala v rajski slad-lcostti. Sicer je nekam čudno, in neobieno napeljal svoj govor — toda, da se je le seznanila ž njim in že je sanjala zlate sanje o promenati v luninem svitu, o prvem poljubu, o svatbi, o ženitbenem potovanji, o nadepolnih plavolasih razopsajenčkih.... »A da, da !« vzdibne in, na labnoza-rudi. „No" pravi ptujec rezko, srdito „nc motite torej svojega bližnika s tistim lačnim pogledom in naročite si v božjem imenu na moj račun tudi, eno tako klobaso! — Tableau! (Dalje pride). vod sovdatov pisov an nemae in ana laška pupa nebe neč prov pasalo, bi zmirom nemou in lahu jokat strila. Mi Kranci se bi ])ej smejali. Janez: Ma veste zna tude servus, servus reč, ne sainu bon zorno. Za tu sm jo zapestu, potic be mne kon-korenco delala. Mica: Viš! Vona Te je zatu zapestda, kn se preveč južeš na levo stran. Dragi Brivec ! Jaz vam že naznanim v prikodnji številki, ako so ti jeziki baš-tardi, še kaj vmazani in potrebni za obriti. Velik prijatelj. oo o Samega eksercirajo. Neka žena je bila pri sinu v vojašnici. Na dvorišču so bile ravno vaje. Toda kako se začudi, ko vidi da njen sin sam sem ter tja koraka. Domov prišedši pravi: »Našega Franceljna imajo pa pri soldatih tako zelo kaj delajo! Najnoveji Falb. Janez: Sedaj vem, kdaj bo sodnji dan za Slovence. Jože : Pojdi no, kdaj pa ? Janez : čez deset ali dvajset let. I)o takrat bode namreč na Slovenskem toliko konzumnih društev in Slovenci bodejo toliko «konzumirali», da jih bode same dobrote konec. Jože: I kdo ti je pa natvezel tako — oslarijo ? Janez : To ni oslarija, tako je rekel nekdo v kranjskem deželnem zboru in isti mora že vedeti. Janez: Hihihihi! Silno razmišljen. . Neki župnik je silno rad na karte igral, še pri maši so mu bile večkrat na radi, da mu je višji ukazal iz vrste sto- misci. Nekega dne se kakor po navadi proti piti in potem ga je samega meštral U ljudem obrne namesto »Dominus vobiscum« pravi: »Pik as je adut!« Drugikrat pa s pestjo po altarju udari in zakriči: »Pik je adut, ima štirideset pa sto!« Ministrant ga je na to za plašč pocukal in mu šepnil: kovnika, naj pokliče »gospoda«, da bi jo »Malo bolj liho, gospod, bolj tiho, v krčmi spovedal. Cerkovnik pa pravi: »Danes ne boste kričali, daje pik adut«. spovedujejo, ker je Bog umrl!« »Aaa res?« začudi se ženica, »kakšno bolezen je pa imel ?« Veliki petek. Zenica pride v cerkev in prosi cer- oo o o oo Kmetski človek pride v kavarno, ter si narodi črno kavo. Kmalo mu prineso — Zakaj jc zadnja številka »Brivca« kozarec kave, in zraven še tudi kupico prišla 8. aprila ? čiste vode. Hembraj, pravi sam pri sebi, = O praznikih sc navadno več ime- tukaj bom moral pa še sam pomivati, pri nitnega zgodi kakor druge dni. »as pa to delo dekle opravljajo. Jjl f Fantje igrajo za dekle, (Narodna.) Od Traberka do Marpurga Jo sila draga cerenga. Ce je glih draga cerenga, Da je le zavber kelnarca. Štirje mlacli fantje špilajo Za ono mlado kelnarco. Vržejo ta prvikrat, Dobil jo je en stari ded. Kelnarca je slišala, Prav milo je zakričala: Boljši je iti praprot žet, Ko tac'ga star'ga deda vzet. Praprot požanem, sem pa fraj, Starega deda ni kol ni kraj. Praprot žene bolj neha, Starega deda pa kuj 'ma. Žup'ce bi mu kuhala In jajce noter trupala. Zjutraj bi ga obuvala, Zvečer bi ga sezuvala. Zvečer bi me ljubil rad Zjutraj bi ga nesla..... Mlad'mu fantu liter vina, Star' mu dedu glaž pelina. Mlad'mu fantu prstan zlat, Star'mu dedu štrik za vrat. Smola. Blagajnik: Jaz imam pač strašno smolo; šest mcsecev sem se trudil, da se naučim ponarediti podpis mojega šefa in sedaj, ko sem se naučil, pojde menda na «boben». * Vprašanje. Člen Marijine družbe in blagajnik jugoslov. soc. demokracije, Železni kar, je bil (lno 6. t. m. ua shodu trgovcev v v Ljubljani, kjer je govoril proti konzum-nim društvom. Kaj pa porečejo k temu sooijalno demokratična lconzumna društva? oo o Dva možakarja (v Zabukovju). Dragi tovariš počakaj vendar nekoliko, da sc malo pomeniva. I v a n : Včeraj sem šel v bližni trg kupiti pest soli, da ne bode družina čisto neslano cel teden jedla. Matija: Kaj nisi nič zaslužil, da so cel teden neslano jedli. I v a 11 : »Seveda zaslužil sem : zaslužil, pa tisto je bilo še za včeraj komaj, da sem pri Senikatu dajal za sladko vince. Matija: »Veš pa kaj sem jaz včeraj sveta prehodil. Videl sem polža dve uri daleč od mene, poskusil sem ga dobiti; kar stečem za njim, ter ga dojdem v devetih urah. Pa kaj, zagledal sem, da ima rogove, hitro splezam na drevo, ali ta strašna zver me k sreči ni zapazila, ker je silno urnega telesa zgubi se kmalu. Jaz grem pa hitro domu po puško, da bi to strašno zver umoril. A ko pridem na isto mesto ni ga bilo več. Ko pridem domu povem ženi kakšna zver je bila, obdolžila me je ta nesrečna baba, da sem strahopezdlivec, in da grem ob pamet. Ivan: »Da, res je sedaj veliko nesreč na svetu, pri nas je tudi včeraj prišla naj tolstejša svinja v lopo, pa kaj : »Spotakne se in pade na d Je, tar obleži mrtva za staro skrinjo. Matija: »Pri meni se je pa oni teden petelin v skednj za štrik obesil, ker je bil žalosten, ko smo kokoš edino tova-rišico za velikonočne praznike snedli. Ivan: »Meni se je že lani nasreoa zgodila. Mojemu mačku se je naredilo na repci, šel sem k zdravniku, daje mi zdravila, rekel je: »Da naj prinesem vode, potem mi da zdravilo«. Ko pridem domu ležal je maček že stegnjen. Škoda moje muce, še letos sem se jokal za njo. JI o d a k r a t. Ribniška. Dva sta se pogovarjala o lotriji. Nace: »Stavil sem velikokrat v lotrijo, a nič zadel. Jezen grem pred tisto kolibo kjer numare obešajo, zgrabim gor-jačo ter ročno zadenem vseh pet. Simon: »Pa ste kaj dobili. Nace: »Dobil bi bil, »dobil, pa nisem čakal. R a j m u n d. Maščevalo mu bode. Tone in Jože sta žganje pila. Kar na enkrat se Jožetu upre. Tone pa mu za-žuga rekoč: »Le čakaj, še boš beračil v samih spodnjih hlačah po zimi, ko bo sneg dva metra debel !« 1- Tihotapci v tržaški okolici. Slavni maještrat je povabil na Veliki petek — vse maještratne pajke v tajno šeduto, — Prišli so razni skrivni okoličan-ski konšiljerji — razni kuršori : vsi pre-frigani tihotapci. Pred te »galantomeue« stopi Sior Melon in pravi; „Ve gavemo fato eamar, per una roba de niente"- Vi dobro "loznatc tiste kvatro foreštirje, ki so lani držali šedute po okolici; da bi skopali velik „kanav" med Trstom in našo okolico: per distacar il territtorio. Mi poznamo naše „bone vilice", kakor ste čuli, oni hi radi imeli svojega glavarja — il Ca pitano del Territorio. —- Teritoriali so furbi no že de krederge piu niente. Zakaj čejo imeti glavarstvo? Zato, da naš maještrat ne bi smel več imeti o volitvah roke v okolieanski dašti. Dove andemo se il governo ge cedi tutto! Save koša, kva gave ogrni n uua karta e per un litro —Temolat — nardimo jo tistim foreštim, ki no dešturbirajo, da ne moremo še pod Italijo. — Pojdite jutri na vse zgodaj po okolici in zamrežite jo kakor pajki. Diže ge kuši: Noi šemo Trještini in volemo ešer. Delajte „sottomanvia", da ne bo zvedel Sior Nabergoj in pa tizta prekleta »Edinost«. Ce vas kdo vpraša, kvando ge moštre la carta, zakaj ste prišli, recite: II melon de Trieste vi saluda. — Niente paura, mi smo Triestini: vi ste triještini dunkve, reštemo boni amici, uače podpi-šte ta foglio da. bomo znali kolko je fedel »trieštinov v našem teritori«. — Kadar imate firmo, ali odžene ali od moža — saj velja tudi križ samo da reče: ši potem lehko greste na kvjirtin. — Dunkve smo inteži. No šte far barufe, počasi na tihem kakor tihotapci od hiše do hiše. — Okoličani! tihotapci so še med rami, da vas zmamijo za „firmo« per la patria de Rossetti, kjer se slovenski ne sme govoriti. Okrajno glavarstvo je okolici samo na korist — okrajni glavar In bil varuh okoličanskih pravic. Okrajno glavarstvo ne odtrga okolice od mesta. — Kikerikiiii! je zapel nas petelinček opoludne 14. t. m. ko je zaslišal objavo razsodbe tukajšnjega deželnega sodišča, s katero je njegov gospodar g. Anton Vodopivec oproščen zlo-činstva javne sile. Ravno v istem času neki gospod v mestnej palači, držeč v roki omočeno pero za podpisat odlok, s katerim bi se imelo vzeti »Petelinu« pravico do krčme s za-grlenim glasom je zaupil : „Eco di novo una crose sul mio conto!" ter od jeze zagnal pero po mizi tako močno, da je šlo na male ktise! Ko zatonel poldan „Piccolo"-jeva ura je začela zaporedoma biti štirikrat dvanajsto ter natolkla 48 ur to je na vsakega mestnega svetovalca eno (zunaj seveda okoličanskih) to je res čudno! Neki poslanec, ki je stal pred mestno palačo se je tako močno prestrašil, da so mu vstalo lasje po konci in ker so dolge, segale so do Milica in Jakca, a ta dva sta se spustila v jok in začela tuliti tako močno, da so se vsi golobi mestne palače splašili ter letali okoli košate glave spodej stoječega gospoda! Ti so čudeži, ki se ne godijo vsak dan, kaj ne ? Tin ca in Marjanca. Pomladna sreča. Več ko skupaj sva sedčla, Sred7 gojzdiča tam oba ? — — Družba pevcev nama cela Je razgrela — čut srca ? - — Cvetk si lepili mi nabrala, Pomladanskih za spomin; Združena sva skupaj stala, — — Prosta prošlih bolečin. Blagor sreče saj nebesa So skrivala pred menoj ; Prej, •—• — ko ziem ti psi v očesa, Srečen bil sem tam s teboj. Radost v meni je pojila, Le detinski nasmebljaj. — — Kaj pa ti si občutila Takrat bila, — dekle kaj? Jaz popolnoma odkriti, N'sem mogel bil zares Tebi srca, — — obljubiti, — — Ker presrečen bil sem ves. Kak razloček je med deželnim zborom v Kopru in Pu-Iju? — V Puljn je bila galerija nad poslanci v Kopru so pa poslanci nad galerijo — v Pulju je galerija pljuvala na poslance, v Kopru pa bi lehko poslanci pljuvali na galerijo. Prevara. Blodi mesec mirno jadra, Cez neskončni neba val. Jaz zaman na okno terkat kjer je angelj — dragi spal. Kje ste ve ročice male! Ki vsako noč odpirale? Ustnico svilenozale, Ki sladko me poljubljalo. I A nocoj zastoj vas kličem, Kaj pomeni mislim nem : Al' me skušati njo miče, Ljubi druzga, sam ne Vem ? Prejšnji mir iz srca gine, Groza tudi stresa vmes. Črna slutnja me prešine, Bog ne dsij, čc to je res. Noe že jutru sega v roko, Zvezde tudi žc blede; Meni pa solzi se oko, Drug jc prišel ven od nje. Jože. I. Z. Bevoljub. Neopravičena obdolžitev. Prvi študent! «To je pa res prijetno, da brzojav tako hitro dela». Drugi študent! «Kaj hitro! Molči! Vže pred šestimi tedni sem brzojavil stricu, naj mi nemudoma pošlje IDO kron, a še do danes nisem prejel vinarja!* — o o o Kdo se umakne? Dva moža se srečata v ozki ulici ter se nečeta umakniti drug drugemu. «Jaz so ne umikam norcem*, pravi jeden to-gotno in trmasto. «Toda jaz», odgovori drugi povsem mirno. «Ali mi moreš posoditi 105 gl. ? «Zakaj ravno 105?» «5 gl. Ti dam takoj na račun, da spoznaš mojo dobroto«. oo o »Vi ste najsrečnejši človek na svetuj vse imate kar je k sreči potrebno.» «Pi *av imate, samo v ljubezni imam vže izza svoje mladosti smolo*. «Kako to?» «Prva moja ljubica je šla v samostan, drugo mi je Bog vzel in tretja je postala — moja žena». o°o Gospodar (pride ve« spehau k z clrav-niku): Oh gospod doktor, prosim pridi t hitro! Moja žena je pred četrt ure še vsa vesela govorila o nekem novem klobuku a sedaj leži v omedlevici«. Zdravnik: (zase): Ta revež se je gotovo še-le oženil. — DOPISI. Iz dol. Vrtojbe. Dragi, ali veš, da drugi praznik, to je dne 3. aprila, so imeli v Ločniku veliko laško šagro della »lega nazionale«, katere se je udeležila tudi neka balerina iz dol. Vrtojbo po imenu Cilika, hči slovenskih starišev; ki se je tako fest vrtela se svojim Žovaninom, da je vso »legovce« trebuh bolel. Ona je hotela pokazati, kako se pleše na laški takt. Ko bi ti Brivec jo videl, kako so je ona nališpala, bi se kar čudil. Zdaj pojdimo k mojimu Zovaninu na laški bal. Ali ni treba za takšno cikorjo veliko žstjfe. Naša slovenska dekleta naj bi napravila »zvezo slovenskih deklet«, v kateri bi zaprisegle, da ne pojdejo nikdar na laški ples. To bi veljalo za vas in vaše fante. Grabrije na Krasu. No, »Brivec«, ako si hočeš ogledati novo modo česanja, kar je pač preimenitno za to in tvoj »kšeft«, potrudi se k nam v Gabrije. V nedeljo predno prične maša postavi se k »kropivniku«. Videl boš kako lezejo vaške »krasotice« odkrite v cerkev z v tla pobešenimi očmi. To je iz gole »sramežljivosti« ! Lasi imajo razkuštrane po čelu, in nehote si bodeš mislil, da vidiš stopicati čredo mandarjarskih volov mimo tebe, kajti te naše »punice« imajo lase ravno tako po čelu, kakor mandarjarsld voli špago po letu, da jim hrani muhe raz oči. Ako ti je drago, počakaj še malo, in očaralo te bode še petje teh nimf, katero je prav podobno petju one živali, kateri se pravi sraka. Ako te še ni potrpežljivost minila, potrudi se še po pop. služb( boji »k Roke a« in videl bodeš tudi, kako ga znajo te stvarce božje srkat in kako jo prižvižgajo po noči domov, kjer je seveda potem »želita«. Eden izmed 72 mežnarjev. Na Tržaškem trgu. Kupeevalka gre na trg in vpraša ženico. Dajte mi merico salate. Zenica : Koša la vol. Kupeevalka: Ne, ne, »koša« nočem, le salato mi dajte. Žena : Mi 110 kapišo. Prosim vas, povejte mi od kje pa ste doma, gotovo iz Milana? Mislila sem, da znate slovenski. Zato sem pa prišla k vam kupovati. No! ker grem raje k slovenkam kupovati kot pa k ita-lijenkam, ki si nismo v sorodu niti po laseh. Ker pravijo, da Italijani [imajo večinoma črne lasi, a Slovenci pa le bolj ijave in pa kostanjeve. To znači, da niso še popolni. Zenica se nasmeje ha, ha. Saj je skoraj res tako. E to je gotovo, ker tudi vi tako hočete, ker govorite tako smešno. Zenica mi pripoveduje od kje da je doma. Veste draga moja. Jaz sem iz Zaloga. Tako! iz Zaloga. No! tam so pa gotovo vsi zali Slovenci. To je samo deset minut do Postojne. Zenica : Ja, ja, bo skoraj tako daleč. No : in vi pa neznate več slovenski govoriti. E koša la vol. No ! saj sem vam uže poprej povedala, da koša nočem. Salato bodem pa kupila, ma samo še danes. Ko bi vi slovenski znali, bi bila jaz vedno k vam zahajala kupovati. Ker pa ne znate slovenski tako ne pridem več. Ženica kliče: Čujte, čujte, pojte les. Ne jezite se. Sej znam tudi slovenski. Vem vem, da znate. Zato sem hotela, da govorite. Ženica, ali veste kako se glase ona pesem ? Jaz nisem Taljanka Pa tudi ne bom Sem zvesta Slovenka Ki ljubim svoj dom ! Prav pravite. Je res tako. Prav srce me boli zdaj, ko sem to pesem cula. To je gotovo da srce boli ako se svoj jezik ne govori. Nebojte se, od danes naprej liočem z vami le slovensko govoriti. In od sedaj naprej hočem tudi jaz k vam zahajati kupovati, vse kar bodem potrebovala. Slovenska kuharica. Razni kosmatinci. (Dopisi.) Po vsaki »Brivčevi« številki se oglaša vedno več dopisovalcev in dopisovalk; sleherni bi radi kakega kosmatimi pricitral v brivnico. — Tako smo polni vsakovrstnih vesti — manj ali več primernih za list; ker po ne moremo prinašti vse »cele dopise«, hočemo iz manj važnih posneti vsaj »jedro«. Vsak dopis ne zanima vse čitatelje, tudi prostor je omejen, zato smo prisiljeni ali krajšati ali spravljati v »koš«. — To pa naj ne straši, temveč še spodbuja naj, da bodo dopisi vedno bolj prikladni za Brivca. — Pliskovica na Krasu ima kaj ubrano petje — kar so tudi srake na veji priznale. V hotelu pri Kozinčiču so lepe noči. — Fantja in sivi možje, po mladi Kranjici sline cede. Tako je trdil tudi zviti Miha v sivej bradi. Šmartno v lir dih. Pišejo nam o novi komisiji za oskrbovanje revežev. — Je li mogoče, da so samo slamnate butice ? In da je rekel modri denarničar: Ce m-m-me na p-po-znata nk-ki sem jest nk-ke me bosta poznala. — Tajnik pa da je an prav dolgi gospod z »brbucom«. Si. Janš na Vinski gori na zel. Štajerskem. Brivče pridi! vzemi skrhane britve, štriglc, brezove metle sploh kar se ti dobro zdi. Dva kosmatača si zročim. Prvi je »vonj-vonengastniga«; ta ti vedno po krčmah »vonenga«. Ta mož ti po občini še danes iižu-laži prodaja in prepir dela. — Dobro ga ostriži. — Potem loti se »golobučnega«, kateremu so Judje lase popipali. Hotel je namreč on Izrael pognati v beg, pa so oni njega. — No zdaj ima drugo opravilo: piše mož in poroča »na visoko«, če komu kakšna svinja crkne. — Mesto žajfe vzemi rajši kolofono in metlo pa pošteno ostrgaj po »butici po bradici«. — Resnicoljub. Banjšice na Goriškem. — Velika noč je na Kanalskem veseli dan : povsod zvoni vse trklja, samo naši zvonovi se zboleli. Še velikočnih pirhov nismo marali jesti — take tužne praznike smo imeli. — To bi znal povedat tudi naš »orgljavec«, ki ima celili 20 gld. na leto za 92kratno or-gljanje; zakaj smo imeli tiho mašo. — Organist« je prosil, da bi mu iz »pasjih taks« povišali plačo — ali modri očetje starešini ne utegnejo, slišati na levo uho. Mala Nedelja pri Ljutomeru. Bolje je da se damo pri tebi briti, kakor da bi imeli zarad kosmatinb dolgo pravdo voditi. Nekaj časa sem je postalo pri nas par kmetijskik deklet tako.- nevarnih, da nas prav pošteno skubijo. Ko gledam Ita-Ijana katerega tako neusmiljeno na listu briješ se spominjam onega fanta, kojega so bile te dekleta tako fino oskubile, da je revež kar cvilil in zvijal se, a one so poslale po pomagače, da so ga držali ke-dar so opravljale »kšeft«. Mogoče da pri- deti te »dečvi« še v Trst se tebi ponudit, če jih bodeš potreboval. Beljalov. Dolnja Vertojba. Slovenski fantje v cesarski suknji poslali so slav. starešinstvu mrzlo zahvalo na pritožbo do više vojaške oblasti. — Od zdaj naprej bodo le »fo-rešt« smeli v vas, domači pa ne, ker so ti preveč hodili po Vertojbenskih palačah. Seve skrbno starešinstvo se boji in varuje svoja vaška dekleta pred nevarno ljubeznijo vojaških fantov. -— Brivec koga misliš obriti nas ali njih? Is slovenske Podgore na Goriškem. Kakor povsod so šli tudi naši mladenči k naboru. Šli sa pa v dveh »klapali«. V prvi sami lepi slovenski fantje v drugi pa sami »baroni in vitezi«. Prvi so naše popevali vitezi pa poslušaj ; Berto : Nino, alča, alea una : Aneor 1111 litro di kel pon, e 110 ndemo čažiš.« — Ta je prva dlaka. Ko so pa obirali kokošje kosti jim je vse perje po nosu rastlo pa so začeli: »Marameo, marameo, alea konjado«. Ti zelenci so sami Gorjanci in bi radi naše pognali po klanci. Sram jih bodi! — Nabrežina. Zdaj ko nimajo tukaj več mož barbarskih in so orožniki brez posla našli so druge barbare namreč štirirogate. Naši »fiakarji« imajo arabske kobilce, in da se ne splašijo, morajo vedno za njimi straža hoditi, drugače ga g. orožnik zapiše. Štirogati psi kakor teleta pa smejo brez nagobca okoli letati. Kostanjevica na Krasu. Ako bi prišel kedaj knam bi ti pokazal tri »cvetke« »malka« raste proti »britofu«, na voglu; bolj navzgor dobiš »Štefanijo« ; »pepco» pa težko dobiš ker je v deveti deželi. — Te tri cvetke so res lepe a bi bile še lepše, ko bi si ne mazale rudečih ličic z laškim mazilom: Lepe deklice si na studenci umivajo nožno lice. —. Zdaj pa bi vprašali še Tinčeta, kaj si naredil z Ančko in Maričko, da ste se skregale na smrt zaradi tvojih črnih oči, ki po noči zdaj ono zdaj drupo hudi. — Štor zmočen. Iz Trsta. Brivec ali ti je znana ulica Molin grande. — Tam stanuje fina Anca, A tam, ravno tam je tudi zbirališče ženskih »kiteljc«. Tam dobiš na izbero, debelih, suhih, starih, sivih, velikih, majhnih, otesanih, pooblanih, in polnih nedrij. — Njih lepoto ue morem popisati ker moram po vodi. Kakor se pride na stopnice e kar vse črno in to od jutra do večera. One že dobro vedo kedo bodd nadomesto-val gosp. C. Ako ni boljši, bolje da ostane doma. — Da bi ti videl, kako so dekleta tega gospoda naplahtale, nalagale, da jim je vse verjel, Posebno neki Pepi M. ko je prišla k njemu bil ves vesel — kar znorel bi od veselja »o du mein liebes Kind«. Ravno narobe pa on možkih ni mogel spraviti pod zob. — Naslednika priporočujemo naj sam ukazuje svojim služnikom in ne ženske kakor je bilo nekdaj. — Slovenka. Kako se vršijo zakoni, Na vsem Primorskem so prepovedane koze in vsled tega skoro do cela uničena — Samo v Istri je še ena koza — katera pa uničuje samovoljno slovensko zelje. Letigrami. Koper: Ko je poslanec dieni dr. Trinajstih krstil v zboru hrvatski jezik so laški poslanci in galerija od veselja ploskali, žvižgali. Ako pojde tako luštno naprej - znajo prenesti deželni zbor istrski v Dolino. Gorica: Italijani so si ribali roke ker niso bili pri otvorenju dež. zbora navzoči slovenski poslanci. — Deželni glavar je obljubil, da bode na vso moč deloval — da ne zvabi Slovenec v zbor. Italijani mislijo enoglasno glasovati za ,,šolski zaklad". Zadar: Škofje so enoglasno sklenili upeljati glagolitico po vseh cerkvah Dalmacije in Istre. Dalmatinci bodo prote-stovali. Listnica uredništva. Dopisi iz Divače ne prihajajo iz peresa g. L. 8ancina. Kedor ga sumniči je na krivej poti. — Več dopisov in gradivo smo morali odložiti, ker smo za takrat preobloženi. Prijateljski pozdrav vsem dopisovalcem. Vsem vstrežemo ob času. Leposlovni list za ženske i z-laja v Trstu dvakrat v mesecu. Prinaša razno gradivo za ženski svet; posebno pri po vesti, pesmi in razne p odučne nasvete za m a t e r e in h č e r-k e. — Za vse leto velja 6 kron. Naslov : Upravništvo „Slovenke" — Trst. xxxxxxxxxxxxxxx Dve Sv. Ivanki. „Kaj maraste Marika, ke jemaste tašne fajn Solne z brunela". — „ja. se jih imaste tudi vi lehko — beište čedol h Pepetu Krašovcu tam naj-deste takšne ku ceste. Dobite na zbiro: z brunda, se svetlini pontalom, se zametam spret. Tgdi ima rumene škarpet visoke za zvezat in tudi za otroke, černe ali kukar se zbereste". — Ma či je ta Pe-peta? — Kaj ne znaste, saj hodijo vsi naši man-derjarski, moški in ženske dol Dobite ga tam pri cerkvi sv. Petra le prašajte po Pepetu Krašovcu, vsi vam ga pokažejo. Jožef Stautič čevljar v Rosariu. xxxxxxxxxxxxxxx CXXXXXXX30000»00000000000000000 Edino pravi Paglianov sirup 41MMSB kri očiščajoč. HHA Ni jeden tolikih posnemalcev in ponarejevalcev Paglianovega sirupa, se ni nikdar npal tajiti, da iznajditelj istega ne bi bil prof. Girolam Pagliano -- ustanovitelj tvrdke v Florencij, že leta 1838 — katera samii poseduje izvirni proces tega izdelka, kateri je prešel po postavnem pravu dedinstva, in je samo ona v položenju ponuditi, kakov tudi ponuja deset tisoč tir vsakemu bi zamogel protestirati proti temu pravu in dokazati nasprotno. To naj zadostuje, da bodo odjemalci smatrali nespristen vsak drugi, ki ne bi prišel iz edine fa-brike prof. Girolamo Pagliano iz Florencije ulica Pandolfini 18. Lastna hiša. Tudi naj se pazi, da vsaka steklenica ali škatijica mora imeti od fa-brike depozitirav pečat, ki ima obris v modri barvi privlečen z črnim zategnjenim podpisom. Svil.. I/. J Vsi drugi pečati so ponarejeni. H ~m Usojam si slav. občinstvu naznaniti, da prevzamen in izvršujem točno naročila na i kavo, caj, olje, riž, makerone, delikatese, ««■ sadje, ribe, vina itd } Listnica upravništva, Kedor ni še poračuni! z Brivcem zadnjih dveh let naj posije naročnino ali vsaj naj |>o-praša koliko dolguje! Drugače ne ostanemo prijatelji. Torej prosimo brez zamere. Pošiljatve v omotih po 5 kg. oddajam po pošti, one od 30 kg. naprej pa po železnici s povzetjem. Take pošiljatve se izplačajo vsakomur, posebuo p. n. gg. hrčmarjem, drežinam in onim, ki rabijo za dom različne jestvine ali žele o raznih prilikah nabaviti si speciali-tete, katerih se na deželi ne dobi, ali pa le zelo drago, n. pr. morske ribe, in rake, sveže sadje, fino olje, itd. . £W Glavni moj namen je razpošiljati dobro blago in po nizki ceni. Cenike dopošljem radovoljno in brezplačno. Za p. n. gg. trgovce imam poseben cenik in zamoren dajati blago po tako nizkih kupih, da se ne bojim konkurence. Tudi sprejemam zastopstva in vsakojaka posredovanja. Z odličnim spoštovanjem ERNEST PEGAN Trst, ulica S. Francesco št. 6. __? o o 0 o 11 O 11 O 1 o o o o @ o o Jfife o o o Slavnemu občinstvu javlja se da tvrdka: D. ZADNIK preložila se je v ulico Nuova štev. 28. V novej prodajalnici udobilo se bode vsakovrstno blago za možke, ženske in deco, ponajnižjej ceni. Nadejajoč se mnogobroj nega obiska priporoča se udano D. Zadnik. t EDINO PRAVI PALIANOV SIRUP — ki čišti kri--— O F O MI v interesu lastnega zdravja. - Pravi Paglianov sirup, ki čisti kri, je edino oni iznajden po prof. Girolamo Pagliano iz Florencije (ne od Ernesta ali drugih Paglianov. Ernest Pagliano iz Napolja skuša drznostjo slapariti občinstvo, češ da je njega sirup pravi. Ali to ni res. Da je Ernestov sirup res njegov to ne tajimo, ali da ni od iznajditelja to trdimo. Tvrdka Girolamo Pagliano v Florencij, ponudi 10 tisoč lir vsakemu, ki bi upal dokazati nasprotno, kar pa Ernest nemore. Opozarjamo Vas na edino tvrdko Girolama Pagliana v Florencij, Via Pandolfini 18. Vsaka steklenica ali škatlica nosi položeno marko: — na svitlo modrem polju — črno in raztegnjeno tvrdko Girolamo Pagliano. (To je glavni znakj Zdaj ste razumeli. wwvwvvwvwvvwvwvwwvw j^Domača krojačnica^g -♦ TRST ♦ ulica !S. Maurizio štv. 11, II. nad str. Podpisani javi slav. občinstvu, da kroji obleke in perilo za gospode po najnovejšem kroju in za vse letne čase po jako primerni ceni. Delo solidno. Na povabilo pride tudi na dom jemati mero in naročila. Priporočuje se Tržaškim in zunanjim Slovencem udani Josip Vičič krojaški mojster. i -9009- Prodajalnica pri Sv. Ivanu štv. 336. 9 ima veliko zalogo vsakovrstnih kolonijaluih ,w A jestvin kakor: kavo, riž, olje, kis in A Y razne moke in močnata jedila, drži v za- 7 y logi rzna manifakturne tkanine za oblačila. Q 9 Cene primerne. — Tobakarna. 9 Za obilen obisk se priporočuje: Ana ud. G-ašperčič trgovka. -9- —©ooe— —•— -S Pri moj tvrdki lasBsat Schivitz & Comp. v Trstu se dobivajo stroj vsake vrste in potrebščine k istim. Sesalke in brizgalke vsake vrste. Cevi in kovin, kavčuka in platna. Medeni in broneni ventili, pipe itd. Orodje za obrtništvo in kmetijstvo. Vse iz prvih tu- in inozemskih tovarn. Nove posode nEmeri" in škropilnice proti peronospori svojega izdelka in druge. Garantiram dobrote vsega blaga. Cene nizke. Velika zaloga v ulici Zonta štev. 5. MAT. ŽIV1C, inženir. Izdelujem tudi načrte za napravo novih tovarn, plinov, vodovodov, cest itd. Moja tvrdka prevzame tudi izvrševanje istih del. i Domača slovenska gostilna FRAN VALETIČ v ulici Solitario št. 12. toči dobro, črno in belo vipavsko, istrsko - -In okoličansko vino Mi Fojltar, Daja se tudi vino na debelo krčmarjem in družinam po znižani ceni. — Kuhinja je preskrbljena z vsem potrebščinami. Postrežba točna. — Cena primerna. Za innogobrojni obisk se priporoča udani Fran Valetič, krč mar. posestnik v Stari Loki pri Škofji Loki št. 19. (Gorenjsko). Prodaja na drobno in debelo najbolj fino naravno sadjevo žganje, dober okusen brinjevec kuhan i/, najboljših brinjevih jagod. Pijača je zdrava in krepilna za moške želodce. Oddaje prekupovalcem in družinam po najnižji ceni SJ*" Obilo naročbs prosi gornji. T? o o o o o o o o o Rusko-slovenski slovar ---5 sestavil H o S t n i k ^__ i i 1 --^ izdala ^--g Goriška tiskarna A. Galeršček v Gorici. SW Stane samo 3 krone Slovenska mladina, ki želiš citati ruske duševne velikane v izvirniku, in si tako nasrkati slovanskega duha, segaj predno po ruski slovnici, katera obsega slovnico-slovarček in berilo. V „GorM Mami" A. Gaberšček v Gorici i -—9 izšel je ravnokar