kronika 73 � 2025 3 | 463–499 � dr., višji znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, Slovenija, miha.kosi@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0005-0222-5523 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.3.01 cc by-sa Miha Kosi� Benediktinci in grofje Celjski Zgornja Savinjska dolina v srednjem veku IZVLEČEK Celotna Zgornja Savinjska dolina je bila v začetku 12. stoletja veliko zemljiško gospostvo Bavarca Diepolda de Chagere s središčem v Gornjem Gradu. Leta 1140 ga je daroval za ustanovitev benediktinskega samostana, manjši del pa je pripadel Ogleju. Samostan je v 333 letih obstoja z obsežno kolonizacijo oblikoval kulturno krajino z ok. 750 kmetijami in urbanimi naselbinami (trgi) Gornji Grad, Ljubno in Rečica. Oglejske posesti z gradovi Gornji Grad, Vrbovec in Mozirje so bile od konca 13. stoletja fevdi v rokah lokalnih rodbin. Najvplivnejši politični sili so predstavljali grofje Vovbrški in gospodje Žovneški. Vovbrški s središčem v Mozirju so 1286 postali tudi dedni advokati benediktinske opatije, po izumrtju 1322 so jih nasledili Žovneški (od 1341 grofje Celjski). Samostan je bil 1461 priključen novoustanovljeni škofiji v Ljubljani, 1473 pa ukinjen. Gornji Grad je bil nadalje sekundarna rezidenca ljubljanskega škofa. KLJUČNE BESEDE Zgornja Savinjska dolina, srednji vek, Gornji Grad, benediktinski samostan, kolonizacija, grofje Vovbrški, gospodje Žovneški, grofje Celjski, odvetništvo, trgi ABSTRACT BENEDICTINES AND THE COUNTS OF CILLI. THE UPPER SAVINJA VALLEY IN THE MIDDLE AGES At the beginning of the twelfth century, the entire Upper Savinja Valley was a large landholding of the Bavarian Diepold de Chagere, centred in Gornji Grad (Ger. Oberburg). In 1140, he donated it for the establishment of a Benedictine monastery, while a smaller part was handed over to Aquileia. During its 333 years of existence and extensive colonization, the monastery formed a cultural landscape with approximately 750 farms and market towns of Gornji Grad, Ljubno (Ger. Laufen) and Rečica (Ger. Rietz). The Aquileian estates with the castles of Gornji Grad, Vrbovec (Ger. Altenburg) and Mozirje (Ger. Prassberg) were fiefs in the hands of local families from the end of the thirteenth century. The most influential political forces were the Counts of Heunburg and the Lords of Sanneck. In 1286, the Heunburg family, with their seat in Mozirje, also became hereditary advocates of the Benedictine abbey. After their extinction in 1322, they were succeeded by the Sannecks (from 1341, the Counts of Cilli). The monastery was incorporated into the newly established diocese of Ljubljana in 1461 and abolished in 1473. Gornji Grad continued to flourish as the secondary residence of the bishop of Ljubljana. KEY WORDS Upper Savinja Valley, Middle Ages, Gornji Grad, Benedictine monastery, colonization, Counts of Heunburg, Lords of Sanneck, Counts of Cilli, advocate, market towns 464 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Zgornja Savinjska dolina se v srednjem veku v pisnih zgodovinskih virih pojavi v začetku 12. sto- letja. V politično-geografskem pogledu je bila del pokrajine Savnije (Saunia, Souna, Seuna, kasneje Sanntal), ki je zajemala celotno Posavinje, vključ- no s Posoteljem. Savnija je imela lastno politično in pokrajinsko identiteto, jasno izraženo v virih od 10. do 14. stoletja – bila je grofija, morda krajši čas mejna grofija, leta 1311 je imenovana celo »de- želna grofija« (lantgrafschaft in dem Sewental). Na- sprotno mnenju starejšega zgodovinopisja nikoli ni bila del Kranjske in do začetka 14. stoletja, ko ji je bila formalno priključena, tudi ne vojvodine Štajerske.1 V širšem okviru Savnije je imela Zgornja Savinjska dolina specifičen, precej avtonomen razvoj, ki ga je opredeljevala geografska zaklju- čenost pokrajine: porečji Savinje in Drete so vi- soka hribovja zamejevala proti Koroški na se- veru ter Kranjski na zahodu in jugu, soteska pri Letušu pa je regijo ločevala od ostale Savnije. 1 Podrobno Kosi, Dežela, str. 527–544. V družbeno-ekonomskem pogledu ji je od 12. stoletja tri stoletja dajal pečat benediktinski samostan v Gornjem Gradu, sedež enega večjih zemljiških gospostev na Slovenskem. V politič- nem pogledu je do izumrtja rodbine leta 1456 tej regiji – kot ostalemu Posavinju – močno krojil usodo rod gospodov Žovneških, od leta 1341 gro- fov Celjskih. V najstarejšem pisnem dokumentu, ki se na- naša na Savinjsko dolino, nastalem okrog leta 1130 – daritvi za benediktince v Št. Pavlu na Ko- roškem –, so omenjeni dvor in cerkev sv. Mihaela na Vranskem, sosednja Ločica in Motnik.2 Med osebami, omenjenimi v listini, so člani družin, ki so bili v tem in naslednjem stoletju vodilni pro- tagonisti v osrednjem delu današnje Slovenije – koroški vojvode Spanheimi, grofje Vovbrški in Gebhard de Sovne, prvi znani predstavnik Žovne- ških. Prvotno se je imenoval še po Posavinju (de Sovne), pred letom 1173 pa je moral že stati grad Žovnek, po katerem se je tega leta prvič imenoval 2 MDC III, št. 572; CKL, št. 1; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 24–25. Slika 1: Ustanovna listina benediktinskega samostana v Gornjem Gradu z letnico 1140 (prepis iz prve polovice 13. stoletja (pred 1243) z dodatki). V času izstavitve izvirne (izgubljene) listine leta 1140 so benediktinci že bivali v Gornjem Gradu in v teku je bila gradnja samostanskih poslopij, za katera je denarno prispeval oglejski patriarh Peregrin. Že prej sta tu obstajala grad kot središče obsežnega zemljiškega gospostva Diepolda de Chagere in sedež župnije s cerkvijo (NŠAL, Listine, 1140 IV 7, Oglej). 465 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski njegov naslednik Gebhard II. de Sonekke.3 Žovne- ški so bili visokosvobodnega porekla (nobiles, libe­ ri), po vsej verjetnosti iz vrst bavarskega plemstva, kot mnogo njihovih sodobnikov, v krogu katerih jih zasledimo. A Bavarska ni bila edino izhodišče emigracije na jugovzhod tedanje nemške drža- ve. Med pričami, navedenimi v listinah, se poleg Bavarcev, Korošcev in Kranjcev pojavljajo tudi ljudje iz daljne Saške, na primer leta 1123 Burk- hard de Saxonia in nekaj let kasneje Hartung de Saxonia.4 To je bil čas, ko so imeli številni plemiči posesti razpršene po različnih delih države, kjer so jih občasno obiskovali. A mnogi so s časom svoja središča prenesli v obmejne predele na ju- govzhodu, na današnje slovensko ozemlje, kamor so se za trajno naselili.5 Tudi sami grofje Vovbrški, v 13. stoletju najvplivnejša rodbina Posavinja s se- dežem v Celju, so najverjetneje izvirali iz Saške.6 Za zgodovino Zgornje Savinjske doline je osrednjega pomena ustanovitev benediktinske- ga samostana v Gornjem Gradu leta 1140. Glav- ni protagonist dejanja je bil Bavarec Diepold de Chagere, sodobnik Gebharda Žovneškega. Leta 1140 je skupaj z ženo Truto, s katero nista imela potomcev, obsežno lastno (alodialno) posest s središčem v Gornjem Gradu zapustil oglejskemu patriarhu Peregrinu za ustanovitev samostana. Diepold je sodil med ugledne visokosvobodne bavarske plemiče in ga v času ok. 1120–1143 za- sledimo kot pričo v raznih daritvenih listinah za bavarske in avstrijske samostane (Au, Prüfening, Oberaltaich, Rottenbuch, Weltenburg, Chiem- see, Göttweig, Klosterneuburg, koroški Št. Pavel). Gibal se je v bližini koroških vojvod Spanheimov, avstrijskega mejnega grofa Leopolda III., regens- burškega škofa ter vplivnih bavarskih grofovskih rodbin Bogenskih, Andeških, Moosburgov, Lebe- nauskih in Vallejev.7 Zlasti Spanheimi in Bogen- ski so bili prisotni tudi v Posavinju, kjer so bili ta- ko rekoč njegovi sosedje. Bogenski so posedovali Dobrno, ki so jo leta 1147 prodali krškemu škofu, ter obsežno gospostvo Krško ob meji cesarstva.8 Diepold de Chagere se je po letu 1140 očitno vrnil na Bavarsko in po letu 1143 izgine iz virov. Listina o ustanovitvi samostana Gornji Grad iz leta 1140 ni ohranjena v izvirniku, temveč v 3 Bernhard, Documenta, št. P8; UBSt I, št. 551; MDC I, št. 279; CKL, št. 5, 6. 4 MDC III, št. 574, 590. 5 Prim. Kosi, Gospodje Turjaški, str. 89–93. 6 Dopsch, Die Grafen von Heunburg, str. 313–319. Tudi pr- votno ime Žalca in okoliške pokrajine (Saxenburc, kas- neje Saxenfeld) je nedvomno povezano s kolonisti, ki so neznanokdaj prišli iz Saške (UBSt I, št. 620). 7 Viri pri Bernhard, Stiftungsurkunde, str. 266–267. 8 O prodaji Dobrne MDC I, št. 150. O grofih Bogenskih na Slovenskem Kosi, Spopad, str. 129 sl. prepisu iz prve polovice 13. stoletja (pred letom 1243) z nekaterimi dodatki ( slika 1). Iz tega prepi- sa je mogoče z znanstveno kritiko izluščiti trdno vsebinsko jedro.9 Diepold de Chagere je oglejski cerkvi oziroma patriarhu prepustil (že obstoječi) grad v Gornjem Gradu s pripadajočim zemljiš- čem (castrum et aream adiacentem castro) in dese- timi kmetijami, dva podložna sla (syntmannos) s kmetijama,10 gozd in gozdarja s kmetijo, mlin s pripadajočo kmetijo ter okrog sto »ministeria- lov« obeh spolov z njihovo posestjo. Vse ostalo zemljišče, obdelano in neobdelano (culta et in­ culta), skupaj z okrog 500 podložniki z njihovimi ženami in otroki, je pripadlo gornjegrajskemu sa- mostanu (monasterio Obberemburch), ki so ga usta- novili patriarh Peregrin ter Diepold z ženo Truto. Samo menihi so dobili pravico krčiti in kultivirati gozdove, s tem širiti svoje meje in tam naseljeva- ti koloniste. Obenem so imeli izključno pravico postavljati mline, loviti ribe in divjačino ter od njih pridobivati kože. Patriarh jim je prepustil še dva dela desetine s krčevinami (novalibus) iz župnije Gornji Grad, kar je bilo dotedaj Diepol- dov oglejski fevd, ter enako iz župnije sv. Marije v Braslovčah. Za gradnjo samostanskih poslopij (ad erigenda edificia ipsius monasterii) jim je dodat- no izplačal 30 mark denarjev.11 Čeprav je bila »ustanovna« listina predelana in v nekaterih podrobnostih prinaša sliko kasnej- šega stanja, zlasti glede števila ministerialov in podložnikov ter določenih pravic, je v osnovnih potezah avtentična. Že februarja 1147 je namreč nemški kralj Konrad III. v Regensburgu vpričo številnih škofov in predstavnikov elitnih knežjih rodbin potrdil ustanovitev samostana in ga vzel v svojo zaščito (slika 2), enako pa je deset let kasne- je storil njegov naslednik, cesar Friderik I. Barba- rossa.12 Kralj Konrad v listini omenja tako posest, ki jo je »njegov zvesti« Diepold de Chagere pode- lil samostanu, kot tisto, ki je bila darovana oglej- skemu patriarhu. Tako sta že v začetku nastali 9 Analiza listine Bernhard, Stiftungsurkunde, str. 265–290; Stegenšek, O najstarejši zgodovini, str. 1–5; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 12–18. 10 Izraz sindmannus je pomenil podložnika, ki je opravljal službo sla (Niermeyer, Mediae latinitatis lexicon minus, str. 973). Tovrstno službo kasneje zasledimo na različnih gospostvih oglejskega patriarha. Podložnik pri Ložu je imel na primer leta 1296 dolžnost, da z lastnim kon- jem prenaša patriarhova pisma (cum suo equo proprio ad portandum litteras domini patriarche), za kar je posedoval kmetijo in parcelo v Ložu (Pahor, Rittershuebe, str. 149– 150). 11 Originalna listina v NŠAL Listine, 1140 IV 7; edicija Bern- hard, Documenta, št. G1; UBSt I, št. 180; Volčjak, Listine, št. 1. 12 Originalna listina v NŠAL Listine, 1147 II 13; Bernhard, Documenta, št. G4, G5; UBSt I, št. 256; Volčjak, Listine, št. 2. 466 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski dve zemljiški gospostvi, ki sta nadaljnja stoletja narekovali dinamiko razvoja v Zgornji Savinjski dolini – samostansko in oglejsko. Iz naštetih virov je razvidno, da je pred ustanovitvijo samostana v Gornjem Gradu že obstajalo organizirano zemlji- ško gospostvo s sedežem župnije in precejšnjim številom kmečkega prebivalstva. Kraj je tako po- leg Braslovč in Vranskega najstarejše izpričano cerkveno in gospodarsko središče celotne Savinj- ske doline. Leta 1140, ko je bila izstavljena usta- novna listina, je tu že obstajala skupnost menihov in v teku je bila gradnja samostanskih poslopij. Neodgovorjeno pa ostaja zanimivo vprašanje, kako je Diepold de Chagere pridobil gornjegraj- sko gospostvo. Kot je razvidno iz kasnejših samo- stanskih virov, je šlo za izjemno obsežno geograf- sko zaključeno ozemlje. Tako obsežna gospostva so bila v 10. in 11. stoletju praviloma predmet vladarskih darovnic cerkvenim institucijam (na primer škofijam Freising, Briksen, Salzburg in oglejskemu patriarhu) ter – v redkeje znanih in ohranjenih primerih – posvetnim prejemnikom.13 Najbolj znan primer sta bila v letih 1016 in 1025 s posestmi v Posotelju in na Dolenjskem bogato obdarovana grof Viljem II. Breže-Selški in (sv.) Hema.14 Da tudi posvetnih prejemnikov verjetno ni bilo malo, kažeta darovnici cesarja Henrika IV. iz let 1058 in 1062 za skoraj neznanega plemiča Anza, ki je prejel razmeroma majhno posest ju- govzhodno od Ljubljane.15 V primeru Gornjega Grada pa je šlo za ogromno ozemlje, ki je še leta 1140 vključevalo obsežna gozdnata in neposelje- na zemljišča, kjer je samostan dobil pravico do krčenja in kultiviranja. Takšna zemljišča so po državnem pravu pripadala izključno vladarju, ki je lahko z njimi razpolagal in jih podarjal različ- nim prejemnikom. Ni izključeno, da je ozemlje Zgornje Savinjske doline prek danes izgubljene darovnice na tak način prišlo v last Diepolda de Chagerja ali njegovih prednikov. Chager je bil na dvoru poznan – kralj Konrad ga v potrditvi za sa- mostan leta 1147 imenuje »naš zvesti« (fidelis nos­ ter) –, iz česar bi lahko sklepali, da je bil vladarjev vazal oziroma je sodil v njegovo klientelo.16 Tudi kraljevo dikcijo, ko omenja samostanu podeljeno posest – ut quecumque bona sive ad possessionem regni pertinentia sive a Diebaldo de Chagere … mo­ nachis … tradita sunt –, bi lahko razumeli v smislu (nekdanje) kraljeve pristojnosti nad podeljenim ozemljem – morda nad tistim delom, ki je bil nekultiviran oziroma neposeljen in je prvotno pripadal vladarju.17 Gornjegrajskemu gospostvu primerljivo izjemno obsežno, pretežno nepose- ljeno ozemlje, za katero lahko argumentirano domnevamo izgubljeno vladarjevo darovnico, je bilo gospostvo Turjaških (Auerspergov) na Do- lenjskem, ki je v 12. stoletju segalo od Ljubljan- skega barja do državne meje na Kolpi.18 V Zgornji Savinjski dolini sta se tako sredi 12. stoletja oblikovali dve gospostvi, ki sta v virih jasno ločeni.19 Oglejski patriarh je imel eno svo- 13 Prim. Štih, Izvor, str. 35–48. Gl. zemljevid v Slovenski zgodovinski atlas, str. 66. 14 Štih, Izvor, str. 39–40; Kosi, Dežela, str. 528. 15 Štih, O začetkih Turjaških, str. 79–80. 16 Bernhard, Documenta, št. G4. 17 Sicer iz časa 1140–1147 ne poznamo nobene vladarjeve daritve samostanu, na katero bi se lahko nanašala njego- va omemba kraljeve posesti, ki je pripadla benediktin- cem. 18 Kosi, Gospodje Turjaški, str. 113 sl., 124. 19 Leta 1230 je imel Leopold Konjiški odvetništvo na Gor- Slika 2: Nemški kralj Konrad III. je 13. februarja 1147 v Regensburgu vpričo sedmih škofov in vrste uglednih knezov potrdil ustanovitev samostana v Gornjem Gradu, ki ga je ustanovil »njegov zvesti« (fidelis noster) Diepold de Chagere. Med pričami so bili škof in zgodovinar Oton Freisinški, koroški vojvoda Henrik V. Spanheim in istrski mejni grof Engelbert Spanheim, ki so imeli posesti na današnjem slovenskem ozemlju in so bili tako ali drugače povezani z njim (NŠAL, Listine, 1147 II 13, Regensburg). 467 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski jih središč na gradu Gornji Grad; ob obisku leta 1174 je tu izstavil listino (in castro de Obremburg).20 Kasneje so na njem izpričani njegovi uradniki (of­ ficiales) ter v drugi polovici 13. stoletja gradiščani (castellani).21 Leta 1248 je imel svojega upravitelja (prokuratorja) za posesti na Gornjegrajskem in Mozirskem (procurator bonorum nostrorum in di­ strictu Obernburgensi et in prouincia de Moziri).22 Med gospostvoma Ogleja in samostana je pogos- to prihajalo do sporov in kršenja pravic oziroma pristojnosti. Okrog leta 1243 je oglejski uradnik na Dreti ob starem gradu v Gornjem Gradu (su­ per fluvio Driete … iuxta castrum antiquum Obbe­ remburch) postavil mlin, kar je bilo proti starim pravicam samostana, zato ga je patriarh Bertold ob obisku samostana maja tega leta prepustil be- nediktincem.23 Leta 1250 je isti patriarh na pritož- bo opata in menihov priznal, da so njegovi urad- niki kakor že uradniki njegovih predhodnikov v Gornjem Gradu (officiales antecessorum nostrorum et nostri in Obberemburch) kršili pravice samosta- njegrajskem (aduocatiam in Obernburch), in sicer tako na posestih patriarha kot samostana (tam in bonis patriarche, quam in bonis ipsius claustri) (UBSt III, št. 39, str. 47). 20 Bernhard, Documenta, št. P9; UBSt I, št. 554. 21 UBSt III, št. 239, 240; UBSt IV, št. 287, 288, 359; Volčjak, Listine, št. 20, 21. 22 Bernhard, Documenta, št. G26; UBSt III, št. 23. 23 Bernhard, Documenta, št. G20; UBSt II, št. 420. na glede krčenja gozdov, postavljanja mlinov, ri- bolova in lova, kot sta jih določila ustanovitelja Diepold de Chagere in Truta. Odločil je, da mo- rajo upoštevati vse stare privilegije samostana, vendar naj bi bila ribolov in lov odslej dovoljena tudi njegovim uradnikom.24 Prihajalo je tudi do preseljevanja oglejskih podložnikov na posesti samostana in obratno. Ker so jih patriarhovi gra- diščani in uradniki nadlegovali in obremenjevali, se je opat Janez pritožil patriarhu Rajmundu. Ta je leta 1281 pooblastil Peregrina, tedanjega arhi- diakona Kranjske in Marke, ki je bil dolgo oglej- ski prokurator na Gornjegrajskem, da razišče za- devo. Kot je poročal patriarhu, je bilo oglejskim podložnikom od nekdaj dovoljeno naseljevanje na samostanskih posestih, pri čemer jih patriar- hovi uradniki niso smeli ovirati, kar je Rajmund tudi v bodoče strogo prepovedal.25 To dogajanje lahko zelo verjetno povezujemo z benediktinsko kolonizacijo okoliških hribovij, ki je seveda pot- rebovala številen »človeški potencial« oziroma no- ve koloniste. Verjetno že od ustanovne darovnice iz leta 1140 je med oglejsko posest sodila Rečica, kjer je leta 1173 že omenjena župnijska cerkev sv. Kanci- jana. Videti je, da je Rečica v zgodnjem času ime- 24 Bernhard, Documenta, št. G28; UBSt III, št. 76. 25 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 61. Slika 3: Oglejski patriarh Bertold Andeški je septembra 1231 na Rečici ob Savinji sodil svojima vazaloma Leonardu in Janezu iz Vologa, ki sta vlomila v samostan v Gornjem Gradu in ga izropala. Obsojena sta bila na smrt, a na prošnjo opata Alberta in drugih pomiloščena. Za kazen sta morala za večno oditi »v prekomorske dežele« (ut mare transirent) in tam služiti Bogu, kar je pomenilo udeležbo v križarskih vojnah v Sveti deželi (NŠAL, Listine, 1231 IX 18, Rečica). 468 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski la nekakšno centralno vlogo oglejskih posesti, kjer se je patriarh zadrževal ob svojih obiskih in tu izstavljal listine. Leta 1173 je na Rečici poteka- la regionalna sinoda patriarha Ulrika II. (in pleno capitulo apud Oberenburg in plebe sancti Cantia­ ni) ob udeležbi tržaškega in pičenskega škofa, predstojnikov samostanov Gornji Grad, Žiče in Dobrla vas (Eberndorf ), savinjskega arhidiakona in župnikov sedmih župnij, med laiki pa sta bi- la tudi Gebhard Žovneški in Leopold Vojniški.26 Patriarh Bertold je Rečico obiskal v letih 1231 in 1247. Leta 1231 je razsojal o vlomu v gornjegrajski samostan, ki sta ga zagrešila oglejska vazala Leo- nard in Janez iz Vologa ter pri tem ukradla denar in drugo cerkveno lastnino. Sojenje je potekalo vpričo patriarha, gornjegrajskega opata, puljske- ga in pičenskega škofa, vrste klerikov iz Furlanije ter množice regionalnih plemičev, med njimi Voj- niških in Konrada Žovneškega (slika 3). Vlomilca sta bila obsojena na smrt, a na prošnjo zbranih pomiloščena in obsojena na večno izgnanstvo – morala sta iti »preko morja« in tam za vedno služiti Bogu (mare transirent deo ibidem famulaturi perpetuo), kar je v praksi pomenilo, da se v Sveti deželi kot križarja borita proti nevernikom.27 Ob drugem obisku leta 1247 je patriarh izstavil listi- no »v cerkvi v naši Rečici« (in ecclesia ville nostre in Rieze).28 Termin villa tu nedvomno ne pomeni na- vadne vasi, temveč centralni kraj, ki je moral ime- ti zgradbe za bivanje uglednih gostov in skupna zasedanja. Stoletje kasneje je Rečica tudi prvič izpričana kot trg (marcht). V bližini se je do srede 13. stoletja na sotočju Drete in Savinje oblikovalo drugo upravno jedro oglejskih posesti s sedežem 26 Bernhard, Documenta, št. P8; UBSt I, št. 551. 27 Bernhard, Documenta, št. G15; UBSt II, št. 285; Volčjak, Listine, št. 6. 28 Bernhard, Documenta, št. P39; UBSt III, št. 12. na gradu Vrbovec (Altenburg) v današnjih Nazar- jah. Leta 1248 je bil oglejski ministerial Wulfing iz Letuša oskrbnik (prokurator) patriarhove posesti in je prebival na gradu Vrbovec, ki ga je posedoval kot oglejski fevd (slika 4).29 Na gornjegrajsko območje se je navezovala v virih 1241 in 1248 omenjena »mozirska pokraji- na« (provincia Moziri), kjer je ležala tako posest samostana kot oglejskega patriarha.30 Tudi Mo- zirje se je zgodaj razvilo v lokalno upravno in cerkveno središče s cerkvijo sv. Jurija. Že leta 1146 v spremstvu patriarha Peregrina v Tolminu zasledimo plemiča Pelegrina de Mosiri, morda oglejskega uradnika; to je tudi prvo ohranjeno slovensko poimenovanje kraja.31 V letih 1231 in 1241 je imel v Mozirju sedež Ulrik de Prostperch; leta 1231 je omenjen ob patriarhu Bertoldu na Re- čici in desetletje kasneje v krogu grofa Viljema Vovbrškega v Mozirju.32 Enkrat v tem času je bil nad Mozirjem zgrajen grad, a očitno protiprav- no, brez dovoljenja oglejskega patriarha. Zato je moral tedanji posestnik Friderik iz Castella grad (castrum de Prosperch) skupaj z grajsko posadko predati patriarhu Bertoldu. Možje, med katerimi je bil Wulfing iz Letuša (Vluinus de Loyz et alii ho­ mines discti castri), so mu morali priseči zvestobo in predati ključe gradu. Vendar se je patriarh dve leti kasneje odločil grad podreti.33 Leta 1248 mo- zirski grad očitno ni bil funkcionalen, saj je Wul- 29 … feudum habitancie castri nostri de Altenburch, quod a nobis et ab Aquilegensi ecclesia possidebat (Bernhard, Documenta, št. G26; UBSt III, št. 23). 30 Bernhard, Documenta, št. G19, G26; UBSt II, št. 400; UBSt III, št. 23. 31 Bernhard, Documenta, št. G3. 32 Bernhard, Documenta, št. G15, G19; UBSt II, št. 285, 400. 33 Podrobnosti dogajanja so znane iz zaslišanja še živečih prič v Vidmu (Udinah) leta 1292. Prepis listine v StLA AUR, sig. 1417a (1292 VII 2). Prim. Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 118–119. Slika 4: Leta 1248 je bil oglejski ministerial Wulfing iz Letuša upravitelj patriarhovih posesti na Gornjegrajskem in v mozirski pokrajini (procurator bonorum nostrorum in districtu Obernburgensi et in prouincia de Moziri). Bival je na gradu Vrbovec (Altenburch), ki ga je imel s pripadajočo posestjo v fevdu od Ogleja (feudum habitancie). To je prva omemba gradu na sotočju Savinje in Drete v današnjih Nazarjah (NŠAL, Listine, 1248 II 18, Čedad). 469 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski fing iz Letuša, ki se je medtem povzpel na mesto oglejskega upravitelja, posest na Mozirskem (in provincia de Moziri) upravljal z gradu Vrbovec (sli- ka 4).34 Poleg obeh gradov kot upravnih središč je Oglej posedoval razpršeno posest po krajih v ravnini Zadrečke in Savinjske doline. Oglejska posest je poleg Rečice izkazana v Pustem Polju, Melišu, Tajni in Vologu.35 Po vrsti krajev pa so se imenovali mali plemiči, ki so očitno sodili med oglejske ministeriale: v letih 1231 oziroma 1247 Leonard in Janez iz Vologa (de Wolog), Ditrik iz Bočne (de Voͤcen), Konon iz Grušovelj (de Viscae­ ren), Gebhard iz Juvanjega (de Iwan), Bertold z Ljubnega (de Loͧwen), Gerold iz Delc (de Dielz) in Wolzlin z dvora v Okonini (de Meinpach).36 Oglejski patriarhi so bili že od časa cesarja Karla Velikega (leta 811) vrhovna cerkvena in- stanca za slovensko ozemlje do reke Drave, kjer je njihova dieceza mejila na nadškofijo Salzburg. Obenem so bili vplivni cerkveni knezi Svetega rimskega cesarstva in so v tem pogledu dosegli vrhunec ravno v času patriarha Bertolda An- deškega (1218–1251). Bil je iz ene najvplivnejših rodbin države v 12. in 13. stoletju. Njegovi sestri sta bili ogrska in francoska kraljica, brata Ekbert škof v Bambergu in Henrik IV. istrski mejni grof z ob- sežnimi posestmi na Slovenskem (Vipava, Postoj- na, Kamnik, Kranj, Slovenj Gradec idr.). Bertold 34 Gl. op. 29. 35 Stegenšek, O najstarejši zgodovini, str. 10–12; Kos, O na- meravani ustanovitvi, str. 107. 36 Bernhard, Documenta, št. G15, G25; UBSt II, št. 285; UBSt III, št. 17; GZS VI, št. 25; Stegenšek, O najstarejši zgodovi- ni, str. 14. je bil izjemno aktiven in je vsakoletno potoval po slovenskem delu oglejske cerkvene province, tako po družinskih kot oglejskih posestih.37 Gor- njegrajsko je bilo vezni člen med andeškimi gos- postvi na Kranjskem (Kamnik) in v Mislinjski do- lini (Slovenj Gradec). Bertold je po smrti bratov kot edini dedič še bistveno okrepil položaj Ogleja in patriarhatu zapustil družinska gospostva Vipa- va, Postojna in Slovenj Gradec ter leta 1244 pri- dobil gospostvo Lož.38 Kako pomembno vlogo je v njegovi politiki imel Gornji Grad, je razvidno iz načrta o ustanovitvi škofije leta 1237. Bertold je papežu Gregorju IX. posredoval namero, da v sa- mostanu v Gornjem Gradu, ki mu je bil podrejen, »ustvari katedralno cerkev« (creandi kathedralem ecclesiam) ali pa tja preseli propadajočo škofijo iz Pična v Istri. Glavni razlog za to je bila izjemna razsežnost oglejske cerkvene province, ki je po patriarhovem poročilu segala od Ogleja deset dni hoda daleč do ogrske meje – kjer ni bilo nobene sufraganske škofije – in je zato zelo oteževala nje- govo pastoralno dejavnost. Za vzdrževanje nove škofije je namenil v pretežni meri dohodke be- nediktinskega samostana v skupni vrednosti 350 mark srebra letno.39 Do izvedbe načrta ni prišlo – podrobnosti niso znane –, a epizoda kljub temu 37 Za itinerar gl. Kos, O nameravani ustanovitvi, str. 104– 105. 38 O vlogi Andeških na Slovenskem podrobno Komac, Od mejne grofije, str. 52 sl., 74 sl., 102 sl.; Ravnikar, Čas patriar- ha Bertolda, str. 234–237. 39 UBSt II, št. 353; Bernhard, Der Oberburger Bistumsplan, str. 163–168; Kos, O nameravani ustanovitvi, str. 100–108; Ravnikar, Čas patriarha Bertolda, str. 240–242. Slika 5: Leta 1268 se je na sodnem zboru pod Olševo reševal spor glede meje gospostva Gornji Grad in vojvodine Koroške. Šlo je za območje »za Vrati« (Retroportam), od soteske pri Igli navzgor. Trije razsodniki, določeni s strani koroškega vojvode Ulrika III. Spanheima, so vpričo oglejskih ministerialov in množice 500 podložnikov razsodili, da meja že od ustanovitve samostana poteka po razvodju na Olševi. Razsodbo je julija 1268 v Ljubljani potrdil vojvoda Ulrik in območje »gozda, imenovanega Solčava« (silvam, que dicitur Sulzpach) potrdil samostanu (NŠAL, Listine, 1268 VII 17, Ljubljana). 470 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski jasno kaže izjemen pomen, ki ga je imel Gornji Grad v 13. stoletju tako v cerkvenem in politič- nem kot gospodarskem pogledu. Šele več kot dve stoletji kasneje je bila uresničena podobna ide- ja – po ustanovitvi škofije v Ljubljani (1461) je bil samostan razpuščen, njegova posest pa predana škofiji, ki je v Gornjem Gradu dobila sekundarno rezidenco. Po smrti patriarha Bertolda leta 1251 je politični vpliv Ogleja hitro kopnel; v vzhodnoalp- skih deželah so nastopili novi močni igralci, ki so v kratkem bistveno omejili patriarhov politični radij: grofje Goriški, češki kralj Otokar II. in za njim Habsburžani. Vzporedno so benediktinci v Gornjem Gradu – do tedaj nekakšnem oglejskem »hišnem« samostanu – začeli prevzemati bistve- no bolj avtonomno vlogo. Samostansko gospostvo je že z ustanovno listi- no leta 1140 dobilo velik potencial v precejšnjem številu podarjenih podložnikov in zlasti izključ- nem dovoljenju za krčenje obsežnih neposelje- nih gozdov, s čimer naj bi »širili svoje meje in tam naseljevali koloniste«. V naslednjih stoletjih je tako po hribovjih Zgornje Savinjske doline nasta- jala kulturna krajina s stotinami krčevin in novih kmetij, ki jih lahko občudujemo še danes. Viri 13. stoletja kažejo, da je šlo za proces, ki je bil izred- no pomemben za samostansko gospodarstvo. O tem lahko sklepamo zlasti na osnovi pritožb opa- ta in menihov oglejskemu patriarhu (1250, 1262), da njegovi uradniki proti starim pravicam ovira- jo samostan pri krčenju gozdov (in extirpatione nemorum sive forstariorum).40 Obenem nekaj zelo zgovornih listin iz tega časa dokazuje, kako daleč v hribovja je že stoletje po ustanovitvi samosta- 40 Bernhard, Documenta, št. G28; GZS VI, št. 119; UBSt III, št. 76; UBSt IV, št. 64. na segala kolonizacija in kaj je tedaj zajemalo gospostvo gornjegrajskih benediktincev. Leta 1255 je pičenski škof v Braslovčah pomiril spor med samostanom in gospodi Žovneškimi. Ena od spornih zadev se je nanašala na razmejitev na Dobrovljah (de monte, qui dicitur Dobruͦel), kjer je samostan mejil na gospostvo Žovnek. Določeno je bilo, naj meja poteka po slemenu hribovja, od koder se padavinske vode stekajo na eni strani na Gornjegrajsko (versus provinciam Obernbu ͦrg) in na drugi strani proti Žovneku (versus Seweneke).41 Še zanimivejši je sklop virov iz leta 1268, ko je bila na pritožbo gornjegrajskega opata in po na- ročilu koroškega vojvode Ulrika III. na terenu iz- vedena preiskava glede meje samostanske poses- ti »za Vrati« (Retroportam), na območju Olševe in »Ložekarjeve planine« (in alpibus, que nuncupan­ tur Erlaw et Losekche), kjer naj bi segala do razvod- ja.42 Na spornem ozemlju pod Olševo, na meji proti Koroški, so se zbrali opat samostana, trije za to določeni razsodniki – tudi gornjegrajski gra- diščan Herman – ter okrog 500 ljudi, med njimi oglejski ministeriali in samostanski podložniki. Sedem izbranih uglednih mož je izpričalo svoje ugotovitve na osnovi samostanskih privilegijev ter izpovedi starih opatov in menihov ter dru- gih starejših prebivalcev. Meje gornjegrajskega območja (termini Obernburgensis districtus) naj bi 41 UBSt III, št. 167; GZS VI, št. 262; CKL, št. 28. 42 … iuxta inicium decursus aque pluvialis quam wolgus regen­ wasser appellat … (UBSt IV, št. 287; MDC IV/2, št. 2971). Ime »Vrata« se je nanašalo na sotesko pri današnji Igli. Od tod ime tamkajšnje kmetije Zavratnik, v urbarju iz leta 1426 imenovane vnderm tor. Nekdanja gora/plani- na Losekche (Loseke) zahodno od Olševe pa je dala ime kmetiji Ložekar, v urbarju 1426 Losekker (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 279, 285). Slika 6: Češki kralj Otokar II. Přemysl je v letih 1270–1276 vladal tudi na Štajerskem, Koroškem, v Savniji in na Kranjskem. Njegovi uradniki so v letih 1273 in 1275 potrdili sodno avtonomijo samostana na gospostvu Gornji Grad. Sam kralj pa je z listino, izstavljeno aprila 1274 v Gradcu, vzel redovnike pod svoje varstvo in obljubil zaščito pred vsemi, ki bi jih ogrožali (NŠAL, Listine, 1274 IV 16, Gradec). 471 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski segale do slemena Olševe in Losekhe, oziroma do razvodja, od koder se steka deževnica (regen­ wazzer), enako kot na drugih okoliških hribovjih, ki Gornjegrajsko razmejujejo od Koroške, Kranj- ske in Savnije (a Karinthia et Carniola et Saunia). Gradiščan Herman je s prisego izrecno potrdil, da je slišal od starejših vitezov iz Gornjega Gra- da, zlasti pa od pokojnega tasta Duringa, ki je bil dolga leta patriarhov uradnik, da so že od usta- novitelja samostana Diepolda oglejski patriarhi in opati posedovali vse kultivirano in neposelje- no ozemlje do slemen omenjenih gora – usque ad cacumina predictarum alpium. To so s prisego po- trdili še vsi prisotni, nakar so izbrani razsodniki opatu in samostanu dosodili vse ozemlje do ome- njene meje, »kot so ga posedovali že od ustanovi- telja«.43 Razsodbo je julija 1268 v Ljubljani potrdil koroški vojvoda Ulrik III. ter samostanu priznal lastništvo in vse pravice nad »gozdom, imenova- nim Solčava« (silvam, que dicitur Sulzpach), vse do gorskih slemen (slika 5).44 Te viri dokazujejo tu- di prvotni obseg gospostva Diepolda de Chagere 43 UBSt IV, št. 288; Bernhard, Der Oberburger Bistumsplan, 171–172; Komac, Od mejne grofije, str. 248; Stegenšek, O najstarejši zgodovini, str. 5–7. 44 UBSt IV, št. 294; MDC IV/2, št. 2982; Volčjak, Listine, št. 28. pred ustanovitvijo samostana leta 1140, ki je že tedaj zajemalo celotno Zgornjo Savinjsko dolino do vrhov na meji proti Koroški in Kranjski.45 Geografska enotnost in zaključenost pokra- jine je dobila odraz tudi v sodnem pogledu. Če- prav v dokumentih o ustanovitvi samostana še ni določb glede sodstva, je v 13. stoletju sodna pristojnost nad podložnim prebivalstvom (»de- želsko sodišče«) na celotnem Gornjegrajskem pripadala benediktincem, kar so jim priznale tudi tedanje politične avtoritete. V času češkega kralja Otokarja II. Přemysla, ki je v letih 1270–1276 vladal tudi na Štajerskem, v Posavinju (Savniji) in na Kranjskem, je njegov deželni sodnik za Savni- jo Hartnid z Guštanja decembra 1273 samostanu potrdil sodstvo v celotni gornjegrajski pokrajini (per totam provinciam Obernburgensem). Gornje- grajski opat Janez je namreč jasno dokazal, da je »deželsko sodišče« že od nekdaj (ab antiquo tem­ pore) pripadalo samostanu, nakar se je Hartnid odpovedal kakršnim koli posegom v njegove sod- ne pristojnosti.46 Leto in pol kasneje je Ulrik von 45 Prim. Stegenšek, O najstarejši zgodovini, str. 7–10. 46 … provinciale sive generale immo et speciale iudicium per totam provinciam Obernburgensem … ad monasterium per­ tinet ab antiquo tempore (UBSt IV, št. 497; Kosi, Dežela, str. 541–542). Slika 7: Češki kralj Otokar se je moral leta 1276 umakniti iz vzhodnoalpskih dežel. Novi nemški kralj Rudolf I. Habsburški je marca 1277 na Dunaju potrdil samostanu v Gornjem Gradu privilegije, ki so jih samostanu podelili njegovi predhodniki – koroški vojvoda Ulrik III. Spanheim ter avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. Babenberški (NŠAL, Listine, 1277 III 14, Dunaj). 472 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Haßbach, deželni glavar češkega kralja na Kranj- skem, v Marki in na Slovenjgraškem, z listino, iz- stavljeno v Mariboru, samostanu potrdil vse pra- vice in svoboščine, med drugim na področju sod- stva in odvetništva (in iure iudicario et advocacie).47 Sodno ozemlje benediktincev se je začelo na so- točju Savinje in Drete pri Nazarjah, kot bo vidno v nadaljevanju, in zajemalo celotno Zadrečko ter Savinjsko dolino do kranjske in koroške meje. Tako se je do srede 13. stoletja v geografskem in sodno-upravnem pogledu oblikovala samostojna gornjegrajska pokrajina z lastno identiteto, ki so jo občasno celo obravnavali ločeno od ostale Sav- nije (Posavinja). V virih je imenovana provincia, districtus ali contrata.48 V drugi polovici 13. stoletja so bili samostanu naklonjeni nekateri najmočnejši politični akterji v regiji, od katerih je pridobil vrsto privilegijev. Koroški vojvoda in gospod Kranjske Ulrik III. Spanheim je benediktince obdaroval v letih 1257, 1260, 1263 in 1268.49 Kot smo že videli, so od de- želnih uradnikov češkega kralja Otokarja II. v le- tih 1273 in 1275 dobili potrditev sodne avtonomije za celotno gornjegrajsko pokrajino.50 Aprila 1274 pa je sam kralj Otokar v Gradcu izstavil listino, s katero je samostan (domus ordinis sancti Benedicti in Oberenburch) izrecno vzel pod svojo zaščito in svojim glavarjem ukazal, da ga morajo varovati pred vsemi, ki bi ga ogrožali (slika 6).51 Po Otokar- jevem padcu leta 1276 je novi nemški kralj Rudolf I. Habsburški marca 1277 na Dunaju izstavil slav- nostno listino, s katero je benediktincem potrdil vrsto privilegijev svojih predhodnikov, tako koro- ških kot štajerskih vojvod (slika 7).52 Proti koncu 13. stoletja se je oglejski patriarh umaknil s svojih savinjskih posesti. Namesto gra- diščanov, ki so do tedaj upravljali njegove poses- ti v Gornjem Gradu, Vrbovcu in Mozirju, so se pojavili vazali, ki so gradove s pripadajočim po- sedovali kot fevd. Z zmanjšanjem neposrednega vpliva oglejskega patriarha pa se je v Zgornji Sa- vinjski dolini bistveno povečal vpliv regionalnih potentatov – grofov Vovbrških in svobodnih gos- podov Žovneških, kasnejših grofov Celjskih. GROFJE VOVBRŠKI IN GROFJE CELJSKI Neposredna interakcija gornjegrajskega sa- mostana z regionalnimi plemiškimi elitami je bi- la v veliki meri vezana na institucijo odvetništva 47 UBSt IV, št. 563; Volčjak, Listine, št. 35. 48 Komac, Od mejne grofije, str. 248–249. 49 UBSt III, št. 239; UBSt IV, št. 21, 103, 294; MDC IV/2, št. 2982; CKL, št. 34; Volčjak, Listine, št. 20, 24, 28, 36. 50 Gl. op. 46 in 47. 51 UBSt IV, št. 506; Volčjak, Listine, št. 33. 52 MDC V, št. 260; Volčjak, Listine, št. 36. (advocatia, Vogtei). Vsaka cerkvena ustanova je po pravilu morala imeti odvetnika (advocatus, Vogt), pa naj je šlo za župnijo, samostan ali škofijo (nad- škofijo, patriarhat). Advokat je bil teoretično njen zaščitnik, v praksi pa je zanjo izvajal sodstvo, kate- rega neposredno izvajanje (kazni) je bilo sicer za cerkvene institucije neprimerno. Vloga advokata je bila plemstvu pisana na kožo, saj je prinašala prestiž, politični vpliv na določenem cerkvenem ozemlju in zlasti občutne materialne koristi (do- hodke).53 Lep primer najdemo ravno pri gospo- dih Žovneških. Leta 1237 jim je oglejski patriarh Bertold zaradi zaslug, ki so jih imeli za oglejsko Cerkev, podelil patronatsko pravico nad župnijo v Braslovčah, ki je ležala na njihovem domačem gospostvu. K temu je sodilo tudi odvetništvo nad posestjo župnije. Natančno je razloženo, kakšne dolžnosti in koristi so bile s tem zvezane. Braslov- ški župnik je moral enkrat letno oskrbeti člana rodu Žovneških in njegovo spremstvo do 24 ko- njenikov, vsaka kmetija, ki je sodila pod njihovo odvetništvo, pa je morala prispevati mernik ovsa, dva hlebca kruha in dve kokoši. Podložniki so se morali po običaju dvakrat letno zbrati z name- nom obdelovanja njihovih polj, gospod Žovneški pa je nad njimi izvajal »krvno sodstvo« (iudicium sanguinis, torej najtežje kazni).54 Še bolj zaželeno in donosno je bilo odvetništvo nad samostanom v Gornjem Gradu. Gospodje Žovneški so bili že od vsega začetka tesno povezani s samostanom; ne nazadnje so na Dobrovljah neposredno mejili na posest benedik- tincev. Ob obiskih oglejskega patriarha so se po- gosto pojavljali v njegovem krogu (na Rečici 1173, 1231) in ga spremljali na njegovih poteh (1220, 1225, 1226, 1228, 1229).55 Zato ne preseneča, da odvetništvo nad samostansko posestjo že zgodaj najdemo v njihovih rokah – nedvomno s soglasjem tedanjega patriarha Bertolda. Okrog leta 1230 je Gebhard II. Žovneški opatu za 12 mark denarjev prepustil od- vetništvo, ki ga je imel nad samostansko posestjo v Marki in na Gornjegrajskem (omnem advocatiam … in Marchia et Oberenburch), s pridržkom, da ga lah- ko on ali sin odkupi nazaj.56 Očitno je bila dono- 53 Advokat je bil v času izpraznjenega mesta škofa ali opa- ta pristojen za upravljanje cerkvene institucije in volitve novega predstojnika. To je lepo razvidno leta 1460, ko je cesar Friderik III., advokat samostana v Gornjem Gra- du, po svojih odvetniških pristojnostih (ipsius monasterii Aduocatus … sue ratione Aduocatie) menihom prepovedal volitve novega opata. Samostan je bil namreč namenjen za dotacijo novi ljubljanski škofiji (NŠAL Listine, 1463 VI 11; Volčjak, Listine, št. 388). 54 UBSt II, št. 362; CKL, št. 24; Volčjak, Listine, št. 58. 55 CKL, št. 5, 10, 12, 13, 14, 18, 19. 56 Bernhard, Documenta, št. G14; UBSt II, št. 334; CKL, št. 17; Volčjak, Listine, št. 7. 473 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski sna služba že nekaj časa žovneška in se je kmalu vrnila v njihove roke. O tem izvemo iz zanimive listine, ki jo je leta 1255 v Braslovčah izstavil pi- čenski škof Oto. Čeprav bi moral biti odvetnik te- oretično zaščitnik samostana, je tudi med njima prihajalo do konfliktov, kakršen je bil pomirjen z omenjenim dokumentom. V tipični srednjeveški maniri je Gebhard III. Žovneški oplenil samo- stanske posesti – vas Pirke (Brezje?) je uničil, tam ubil dva kmeta, nekatere pohabil, drugim odrezal ušesa ali jih drugače poškodoval. Vpričo škofa sta bila dosežena »prava pomiritev in popolno pri- jateljstvo«. Žovneški z brati je obljubil, da bodo v bodoče ščitili posesti samostanskih bratov v Marki in Savniji, kjer so njihovi odvetniki (ubi su­ nt advocati ipsorum), in bodo odvetniško pravico (ius advocacie) izvajali kot že njihov pokojni oče. Obenem so se zavezali k letnemu obdarovanju samostana s pšenico, vinom in dobro svinjo za obhajanje zadušnice za starše in druge prednike, ki so bili pokopani v Gornjem Gradu.57 Ugledni benediktinski samostan je bil tedaj že priljublje- no zadnje bivališče regionalnega plemstva, poleg Žovneških na primer plemičev s Kacenštajna (pri Šoštanju), s Prekope (pri Vranskem) in Kosez pri Vodicah (na Kranjskem).58 Pri odvetništvu Žovneških je šlo najverjetne- je le za delno odvetništvo – nad delom posesti samostana. Kot je znano iz listine avstrijskega in štajerskega vojvode Leopolda VI. iz časa med letoma 1227 in 1230, je namreč opat Albert njego- vemu ministerialu Leopoldu Konjiškemu posodil 57 UBSt III, št. 167; CKL, št. 28. 58 Volčjak, Listine, št. 5, 12, 13, 27. sto mark oglejskih ali breških denarjev, ta pa mu je z dovoljenjem vojvode in njegovih sinov zas- tavil odvetništvo na Gornjegrajskem (advocatiam Obernburch) – tako nad lastnino patriarha kot samostana – z vsemi pravicami pri dohodkih in sodstvu (cum omni iure sive in reditibus sive in iu­ diciis).59 Konjiški so imeli izključno pravico, da v bodoče odvetništvo odkupijo nazaj, opat in me- nihi pa pravico, da izmed članov družine izberejo najprimernejšega kandidata. V vmesnem času je samostanu zaščito obljubil sam vojvoda.60 Bogati gornjegrajski samostan je bil glede odvetništva očitno pod vrhovno pristojnostjo močnega šta- jerskega vojvode, ki je tedaj širil svoj vpliv v Po- savinju in odvetniško pravico podeljeval v fevd.61 Odvetništvo na Gornjegrajskem se je resnično vrnilo v družino gospodov Konjiških; leta 1284 ga je posedoval Amalrik Spaete in ga prepustil svojemu stricu Leopoldu Konjiškemu (advoca­ tiam cum omni iure quam habebam in Obernburch).62 Leta 1288 je izkazano v rokah Friderika Ptujskega, ki ga je obljubil grofu Ulriku III. Vovbrškemu. S tem namenom je odvetniško pravico vrnil teda- njemu štajerskemu vojvodi Albrehtu Habsbur- škemu s prošnjo, naj ga podeli grofu Ulriku in njegovim potomcem (daz er im unt seinen erben die leihe ze rehtem lehen).63 Tako kaže, da je vrhovno 59 Da je šlo tu za bistveno večji obseg odvetniških pravic oziroma koristi, kaže zastavna vsota 100 mark v primer- javi z žovneškim odvetništvom, vrednim 12 mark. 60 Bernhard, Documenta, št. G13; UBSt III, št. 39. 61 Prim. Kosi, Dežela, str. 536–537; Komac, Od mejne grofije, str. 249–250. 62 SI AS 1063, sig 6725 (1284 IV 29); Orožen, Das Bisthum II/1, str. 62. 63 ÖStA, HHStA AUR, 1288 V 27, Ptuj. Slika 8: Odvetništvo nad bogato benediktinsko opatijo je bilo ugledna in donosna funkcija, za katero so si prizadevali mnogi vplivneži v regiji. Leta 1286 so redovniki za večne odvetnike izbrali grofa Ulrika III. Vovbrškega (von Heunburg) in njegove naslednike. Obljubil je, da bo ščitil samostan in mu povrnil vso škodo, ki bi nastala v času njegovega odvetništva. Položaj odvetnika je ostal v družini Vovbrških do izumrtja leta 1322 (SI AS 1063, sig. 6728, 1286 VI 15, Pliberk). 474 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski odvetništvo nad samostanom resnično pripadalo štajerskemu vojvodi, ki ga je podeljeval v fevd. Opat in konvent v Gornjem Gradu pa sta v tem času že uveljavljala svobodno volitev odvetnika, ki jima je bila zagotovljena v času češkega kralja Otokarja.64 Grof Ulrik Vovbrški je že junija 1286 z več listinami objavil, da so ga opat in redovniki izvolili za večnega odvetnika na vseh svojih po- sestih (nos in perpetuum aduocatum ecclesiae Ober­ burgensis et super omnia bona ipsius ecclesie recepe­ runt)65 in da bo v tej funkciji samostan vestno šči- til pred vsakršnim nasiljem (sie schirmen vnd vri­ den schullen vor allem gewalt). Kakršno koli škodo na posestih, ki bi jo doživeli v času njegovega od- vetništva, je obljubil poravnati. Zavezal se je, da ne bo presegal pooblastil v okviru gornjegrajske- ga deželskega sodišča (an dem gericht in der gegent zu Obernburch) in da se bo držal starih običajev. Če bi kršil pravice samostana, bi si lahko ta svo- bodno izbral drugega odvetnika. Za odvetništvo je bil upravičen do letnega plačila deset mark 64 Gl. op. 47. 65 NŠAL Listine, 1286 s. d., insert v 1302 IV 17; Volčjak, Listine, št. 56; MDC V, št. 195 (z napačno letnico 1276). savinjskih pfenigov (slika 8).66 To lahko verjetno povezujemo z omenjeno odpovedjo odvetništva s strani Friderika Ptujskega in nato formalno pode- litvijo/potrditvijo štajerskega vojvode leta 1288.67 Grofje Vovbrški so bili nadaljnja desetletja, do izumrtja leta 1322, dedni odvetniki samostana v Gornjem Gradu, zatem pa so jih na tem položaju nasledili Žovneški. 13. stoletje v Savinjski dolini še ni bilo v zna- menju Žovneških, ki so tedaj še stali v senci mo- gočnih grofov Vovbrških (von Heunburg), s kateri- mi so bili tesno povezani. Rodbina, ki je izvirala iz Saške na severozahodu cesarstva, se je konec 11. stoletja pojavila v vzhodnoalpskem prostoru ter pridobila obsežne posesti na Koroškem, Kranj- skem, v Posavinju in Furlaniji. Občasno so se ime- novali po različnih sedežih svojih gospostev: po gradovih Vovbre (Heunburg), Hohenwart, Stern- berg ali Malta na Koroškem, po Ložu na Kranj- 66 SI AS 1063, sig. 6728 (1286 VI 15); MDC VI, št. 16. Kot je razvidno iz reverza grofa Friderika Vovbrškega iz leta 1313, mu je samostan za odvetništvo redno izplačeval 10 mark savinjskih pfenigov letno (RSt I, št. 548). 67 Prim. Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 85; Dopsch, Die Grafen, str. 331. Slika 9: Grofje Vovbrški so bili prisotni v Zgornji Savinjski dolini že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1241 je grof Viljem IV. v Mozirju izstavil listino, s katero je vrnil samostanu v Gornjem Gradu odvetništvo »v mozirski pokrajini in zunaj nje« (in provincia Moziri sive extra provinciam). Šlo je za odvetništvo nad benediktinsko posestjo v vaseh Završe, Trnavče in Kolovrat in nad lastnino kapel sv. Jurija v Mozirju, sv. Vida (danes sv. Radegunda) in sv. Ruperta pri Gomilskem. Med pričami so bili grofov brat Ulrik Sternberški ter ministeriali iz Mozirja, Letuša, Celja, Pliberka in Grebinja (NŠAL, Listine, 1241 XII 18, Mozirje). 475 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski skem, po Celju ali gradu Pozzuolo v Furlaniji.68 V 13. stoletju so težišče svojega delovanja vedno bolj prenašali v Posavinje, kjer je bilo Celje z osre- dnjo lego v Savniji in na pomembnem promet- nem križišču njihovo glavno središče.69 Ob ved- no tesnejšem povezovanju Posavinja s Štajersko v 13. stoletju so Vovbrški veljali tudi za štajersko plemstvo in so se postopno povzpeli v vrh štajer- ske politične elite.70 Že v prvi polovici 13. stoletja so bili prisotni v Zgornji Savinjski dolini. Imeli so odvetništvo nad posestmi gornjegrajskega samo- stana v vaseh Trnavče, Završe in Kolovrat pri Mo- zirju ter nad posestjo kapel sv. Jurija (v Mozirju), sv. Vida (danes sv. Radegunda) in sv. Ruperta (pri Gomilskem) tako v mozirski pokrajini kot izven nje (in provincia Moziri sive extra provinciam). Grof Viljem IV. je z listino, izstavljeno decembra 1241 v Mozirju, na prošnjo opata in konventa omenjeno odvetništvo za 20 mark prepustil samostanu, pri- držal si je le pravico, da mu kmetje s teh posesti letno dajejo mernik mešanega žita, dva mernika ovsa in dve kokoši ter so podvrženi njegovemu krvnemu sodstvu (iudicio sanguinis). Med pričami dejanja so navedeni Ulrik iz Mozirja, Wulfing iz Letuša ter grofovi ministeriali iz Celja, Pliberka in Grebinja na Koroškem (slika 9).71 Viljemov sin Ulrik III. (†1308) je družino po- peljal do vrhunca ugleda. Poročen je bil z Agnes, zadnjo predstavnico avstrijske dinastije Baben- beržanov, vdovo koroškega vojvode in gospoda Kranjske Ulrika III. Spanheima. To mu je pri- neslo tako ugled kot posesti, saj sta lahko z ženo terjala del bogate babenberške in spanheimske dediščine. Videti je, da jima je že kralj Otokar Přemysl leta 1271 zastavil obsežno gospostvo Laško, vključno z Žalcem. Ulrik se je poleti 1278 – tako kot Leopold Žovneški72 in številni drugi štajerski plemiči – na strani novega nemškega kralja Rudolfa Habsburškega udeležil bitke pro- ti Otokarju pri Dürnkrutu, v kateri je češki kralj izgubil življenje. Kralj Rudolf je naslednje leto Ulriku podaljšal zastavo laškega gospostva, ki sta ga z Agnes obdržala do leta 1287.73 Navezovalo se je na vovbrško Celje in grof je imel tako izjemno močan položaj sredi Posavinja, po pridobitvi od- vetništva nad samostanom Gornji Grad (1286 ozi- roma 1288) pa tudi v Zgornji Savinjski dolini. 68 Dopsch, Die Grafen, str. 322–334. 69 Že sredi 12. stoletja se je Gunther, član stranske veje Vovbrških, imenoval »mejni grof Celjski« (marchio de Cylie), kar kaže na strateški in rezidenčni pomen Celja (Dopsch, Die Grafen, str. 328–329). 70 Kosi, Dežela, str. 535, 546–555. 71 NŠAL Listine, 1241 XII 18; UBSt II, št. 400; Volčjak, Listine, št. 9. 72 CKL, št. 48; Volčjak, Listine, št. 39. 73 Kosi, Dežela, str. 543–548; Dopsch, Die Grafen, str. 333. Oglejski patriarh se je konec 13. stoletja umak- nil iz Zgornje Savinjske doline, kjer je popolno- ma izgubil vpliv. Še leta 1284 se je pritoževal, ker je grad Vrbovec, ki je pripadal oglejski Cerkvi, protipravno zasedal njegov slovenjgraški vazal Friderik Leupacher.74 Kmalu zatem pa se oglejski gradovi in posesti že pojavijo v rokah lokalnega plemstva kot fevdi. Leta 1286 se je po Vrbovcu prvič imenoval Eberhard de Altenburg, prvi znani predstavnik plemiškega rodu, ki je v regiji stole- tje igral pomembno vlogo. Gradova Vrbovec in Gornji Grad je posedoval kot oglejski fevd. Že ob prvi omembi leta 1286 je bil v krogu vovbrškega grofa Ulrika III. in Žovneških skupaj s Konra- 74 … castrum Altenburch, quod de iure ad Aquilegensem Eccle­ siam spectare dinoscitur … (Otorepec, Gradivo, št. 27, 131). Slika 10: Grof Ulrik III. Vovbrški († 1308) je konec 13. stoletja popeljal svojo rodbino do vrhunca. Poročen je bil z zadnjo predstavnico dinastije Babenberžanov in je bil najuglednejši plemič na Koroškem in Štajerskem. Oblikoval je veliko sklenjeno gospostvo, ki je segalo od jugovzhodne Koroške preko Šaleške doline do Mozirja in Celja. Bil je ded Friderika Žovneškega, ki je po povzdigu v grofa prevzel nekdanji vobrški grb. Grofov pečat je z listine, ki je bila izstavljena v Ljubljani februarja 1388 za koroškega vojvodo Majnharda Goriško­Tirolskega (ÖStA, HHStA AUR, 1388 II 4, Ljubljana). 476 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski dom, Henrikom in Wulfingom iz Gornjega Grada (de Obernburg).75 Eberhard je postal eden najpo- membnejših grofovih zaupnikov ter je v njego- vem imenu razsojal in pečatil listine.76 Ulrik Vov- brški je v tem času širil svoj vpliv v Posavinju, ki je poleg Koroške postalo njegovo osrednje torišče. Z agresivno politiko je v kratkem pridobil vrsto gra- dov v Šaleški in Savinjski dolini: Šalek, Šoštanj, Turn, Forhtenek, Ekenštajn, Žamberk in Mozir- je.77 Tako je uspel oblikovati sklenjeno gospostvo, ki je zajemalo jugovzhodno Koroško (Vovbre, Kamen, Pliberk, Rebrca, Železna Kapla) in preko Guštanja, Črne, Mozirja in Šaleške doline segalo do Celja. Obenem je pod svoje okrilje pritegnil velik del regionalnega plemstva, ki je stopilo v 75 CKL, št. 52; Volčjak, Listine, št. 45. Glede na osebni imeni Wulfing in Henrik, ki se v rodbini pojavljata tudi kasne- je, bi lahko šlo za družino Vaist. 76 MDC VI, št. 275; Kos, Vitez in grad, str. 398. 77 Ravnikar, Posest grofov Vovbrških, str. 20–32; isti, Po zvezdnih poteh, str. 149 sl., 156 sl., 173 sl., 192 sl. vrste njegove klientele. Ko je julija 1291 v Mozir- ju njegov vitez Engelskalk s Turna (pri Velenju) obljubil odškodnino gornjegrajskemu samosta- nu, so bili poleg grofa zbrani Eberhard z Vrbov- ca, Wulfing z Meinpacha (Okonine), župniki iz Mozirja, Rečice in Braslovč ter sodnik Nikolaj de Ror, verjetno trški sodnik v Gornjem Gradu (slika 11).78 Mozirje je postalo glavno vovbrško oporišče v Zgornji Savinjski dolini. Grofje so imeli tu svoj urad; leta 1296 je omenjen njihov uradnik Ozko (Otzko officialis de Prausperch).79 Gospostvo sta v začetku 14. stoletja upravljala vovbrška viteza Rudolf in Hartnid, imenovana po Mozirju (von Prausperch).80 Nedvomno sta imela sedež na gra- du, pod katerim se je razvil trg, prvič omenjen leta 78 NŠAL Listine, 1291 VII 25; Volčjak, Listine, št. 49. 79 NŠAL Listine, 1296 I 25, insert v 1302 IV 17; Volčjak, Listine, št. 56. 80 CKL, št. 81, 108; RSt I, št. 63, 894, 896, 1134; Volčjak, Listine, št. 80, 85, 90. Slika 11: Mozirje je bilo konec 13. stoletja eno od središč grofov Vovbrških, kjer so se večkrat zadrževali in izstavljali listine. Tu so imeli svoj zemljiški urad, rod vazalnih vitezov, pod gradom pa se je že razvila tržna naselbina, prvič omenjena leta 1318. Julija 1291 so bili z grofom Ulrikom III. v Mozirju Eberhard z Vrbovca, Engelskalk s Turna (pri Velenju), Wulfing z Meinpacha (Okonine), župniki iz Mozirja, Rečice in Braslovč ter gornjegrajski trški sodnik Nikolaj. Eberhard z Vrbovca je postal eden najpomembnejših grofovih zaupnikov (NŠAL, Listine, 1291 VII 25, Mozirje). 477 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski 1318 (datz Prausperch in dem marchet).81 Vovbrški so večkrat obiskovali Mozirje in tu izstavljali listine. Doba grofov Vovbrških je prinesla tudi zelo turbulentna obdobja, ki so se odražala v nape- tostih z benediktinskim samostanom. V letih 1292–1293 je prišlo do velikega plemiškega upo- ra proti Habsburžanom in koroškemu vojvodi Majnhardu Goriško-Tirolskemu, ki je zajel Ko- roško, Štajersko, Kranjsko in Posavinje. Na čelo nezadovoljnih plemičev se je postavil ravno grof Ulrik Vovbrški. Ena od njegovih pritožb je bila, da mu kratijo pravice do odvetništva nad samo- stanom v Gornjem Gradu. Uporniki so marca 1293 doživeli poraz v bitki pri Grebinju na Koro- škem, nakar so čete avstrijskega vojvode Albrehta opustošile tudi vovbrške posesti v Posavinju (po- drobnosti ne poznamo).82 Junija 1293 se je grof na Dunaju končno pomiril z vojvodo Albrehtom.83 Verjetno je v tem negotovem času odvetništvo nad samostansko posestjo zastavil opatu Wulfin- gu za 200 mark srebra. Kasneje ga je terjal nazaj, o čemer naj bi po dogovoru, sklenjenem v Dra- vogradu januarja 1296, odločali štirje razsodniki, med njimi Eberhard z Vrbovca.84 Še usodnejši so bili dogodki desetletje kasne- je, ko je izbruhnila vojna za češko krono med ko- roškimi vojvodami Goriško-Tirolskimi in Habs- buržani (1307–1309). Grofje Vovbrški so bili tokrat trdni habsburški zavezniki in so julija 1308 v nji- hovem imenu oblegali Slovenj Gradec, medtem ko je opat v Gornjem Gradu pristal v nasprotnem taboru.85 Na čelu vovbrške rodbine je bil tedaj grof Friderik, ki je vdrl v samostan in ujel opata Wulfinga – ta naj bi namreč deloval proti njim kot zakonitim odvetnikom. Grof je opustošil posesti ter opata odpeljal (domnevno) na Koroško, za kar si je prislužil cerkveno izobčenje. Maja nasled- njega leta je v Pliberku prišlo do pomiritve, ki jo je dopolnil še sporazum iz oktobra 1308. Opat je Vovbrškim oprostil svoje ujetništvo, njim in nji- hovim pomagačem vso samostanu prizadejano škodo ter jim obljubil preklic izobčenja. Grofom je odpustil plačilo vsote, za katero je imel od njih 81 SI AS 1063, sig. 5031 (1318 V 5). Leta 1348 so omenjeni tržani: purger ze Prausperch (NŠAL Listine, 1348 VIII 24; Volčjak, Listine, št. 129). 82 ... dô man verwuost het nâch des herzogen bet, swaz dem grâven was benant über al in Kernden lant … daz selbe haben getân in dem Seuntal und anderswâ (Ottokars österreichi- sche Reimchronik II, verzi 63014–63020; Wiesflecker, Meinhard der Zweite, str. 276–282; Jaksch, Geschichte Kärn­ tens II, str. 123–140; Kosi, Dežela, str. 546–548). 83 MDC VI, št. 259. 84 NŠAL Listine, 1296 I 25, insert v 1302 IV 17; Volčjak, Listine, št. 56; MDC VI, št. 334; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 99–100. 85 Kosi, Dežela, str. 551–552; Ravnikar, Benediktinski samos­ tan, str. 107–109. v zastavi odvetništvo; ponovno jih je priznal za dedne odvetnike ter obljubil letno plačevanje od- vetništva.86 Pod novim opatom Leopoldom je za- devo zaključil še tretji sporazum, sklenjen v Mo- zirju februarja 1309 vpričo krškega škofa in dru- gih uglednih klerikov iz Koroške in Posavinja. Iz njega je razvidno, da je bil glavni vovbrški pristaš, soodgovoren za samostanu prizadejano škodo, ravno njihov zvesti Eberhard z Vrbovca. Grofje so za odškodnino benediktincem prepustili za deset mark posesti v petih vaseh Šaleške in Spodnje Savinjske doline (Prelska, Ponikva, Brezova, Selo, Družmirje, Pesje). Listino je sopečatil Ulrik Žov- neški, med uglednimi pričami pa zasledimo tudi Rudolfa iz Mozirja (von Prausperch).87 Omenjeni dogodki in dokumenti jasno pričajo o tem, kako izjemno vlogo je v političnih prerivanjih tistega časa imel samostan v Gornjem Gradu oziroma donosno odvetništvo nad njegovo posestjo. V vojnih dogodkih v letih 1307–1308 so go- spodje Žovneški prvič resno stopili na politični oder. Ulrik II. je 22. aprila v Gradcu svojo alo- dialno posest v Spodnji Savinjski dolini – gradova Žovnek in Ojstrico ter stolpa Šenek in Libenštajn – prepustil štajerskemu vojvodi Frideriku Habs- burškemu ter jo prejel nazaj kot fevd. Žovneški so postali štajerski deželani, habsburški vazali, in so med vojno za češko krono odkrito stopili v nji- hov tabor.88 Ulrik se je tudi na vojaškem področju očitno odlikoval kot vreden zaupnik vojvode Fri- derika. Ko se je ta – verjetno poleti 1308 – osebno pojavil na Spodnjem Štajerskem, je Ulriku Žov- neškemu prepustil v upravo gradove in mesta, ki so jih njegovi pristaši tedaj držali v deželi.89 Po sklenitvi dokončnega miru leta 1311 je bilo celotno Posavinje (Saunia, Sevntal) dokončno priključeno vojvodini Štajerski. Zgodovina Zgornje Savinjske doline in samostana v Gornjem Gradu je odtlej potekala v okviru habsburške dežele Štajerske.90 Žovneški so v tem času delovali kot tesni za- vezniki svojih vplivnejših in uglednejših sorodni- kov Vovbrških. Pogosto jih zasledimo v njihovem krogu ob pomembnih političnih trenutkih. Ulrik II. (†1316) je februarja 1309 v Mozirju sopečatil mir med Vovbrškimi in gornjegrajskim samostanom, avgusta 1311 pa je bil v Gornjem Gradu najug- 86 ÖStA, HHStA AUR, 1308 V 13, 1308 X 9; prepisa v StLA AUR, sig. 1716b, 1719c; RSt I, št. 6, 35; MDC VII, št. 472, 492; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 107–109. 87 ÖStA, HHStA AUR, 1309 II 22; RSt I, št. 63; CKL, št. 81; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 107. 88 Kosi, Dežela, str. 551–552. 89 … der herzog Friderich von Souneck hern Uolrich, swaz er gewunnen het, beide burg und stet antwurt er im und zogte dâmit wider gegen Gratze sider … (Ottokars österreichische Reimchronik II, verzi 95650–9657). 90 Kosi, Dežela, str. 543–544, 551–552. 478 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski lednejša priča novega dogovora med njimi. Grofa Friderik in Herman Vovbrška ga imenujeta »naš svak Ulrik svobodni Žovneški« (vnser swager Vl­ reich der frei von Sevnek); poročen je bil z njuno se- stro Katarino.91 Friderik Vovbrški je umrl okrog le- ta 1316, junija 1322 pa je bil v neznanih okoliščinah umorjen grof Herman, zadnji moški predstavnik rodbine.92 Oder za spopad za vovbrško dediščino je bil tako pripravljen. V vrsti tekmecev sta bila glavna pretendenta za dediščino nečaka zadnjega grofa, Friderik Žovneški in grof Ulrik V. Pfanber- ški, sinova Katarine in Margarete Vovbrške. Že dva tedna po Hermanovi smrti sta bila v Pliberku na Koroškem, ko je njegova vdova Elizabeta (gro- fica Goriška) vzela v zaščito samostan v Gornjem Gradu, ker ji je opat še nadalje obljubil zvestobo kot prej pokojnemu možu. Šlo je za odvetništvo in grofica je obljubila, da bo imel samostan v primeru njene ponovne poroke proste roke pri izvolitvi drugega odvetnika.93 Že septembra 1322 je bil v Gornjem Gradu za odvetnika izvoljen in razglašen Ulrik Pfanberški; med prisotnimi je bil 91 SI AS 1063, sig. 6735 (1311 VIII 24); RSt I, št. 305; CKL, št. 90. 92 MDC VIII, št. 624. 93 NŠAL Listine, 1321 VII 10; RSt II, št. 1383; MDC VIII, št. 626; CKL, št. 111; Volčjak, Listine, št. 92; Ravnikar, Benedik­ tinski samostan, str. 133–134. tudi njegov bratranec Friderik Žovneški.94 Grof je v naslednjih letih zgledno opravljal odvetniško funkcijo nad samostansko posestjo. Leta 1326 je reševal spor benediktincev z gospodi z Vrbovca, ki so na samostanski posesti protipravno zgradi- li grad Rudenštajn.95 Opatu je obljubil, da bo dal grad porušiti – abprechen vnd storen schullen Ru­ denstein di veste di di Altenburger gepaun habnt –, za kar je jamčila skupina regionalnega plemstva, med njimi Friderik Žovneški (slika 12).96 Grad je bil zagotovo porušen; Vrbovški so kasneje pose- dovali nov grad Rudenek severno od Rečice.97 A samostansko odvetništvo ni bilo glavni cilj v boju za vovbrško dediščino, ki je dajal pečat Posa- vinju v tretjem desetletju 14. stoletja – šlo je pred- 94 Austria Sacra IV/7, str. 268–269; RSt II, št. 1395, 1396; CKL, št. 112. 95 Grad je stal pod Terom na nadmorski višini ok. 850 m, jugozahodno od vrha Konjščica, nad zaselkom Negujni- ca. Gl. članek Igorja Sapača v tej številki Kronike. 96 NŠAL Listine, 1326 IV 4; RSt II, št. 1706; CKL, št. 117; Volč- jak, Listine, št. 97; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 131–132. 97 Rudenštajn se omenja le še leta 1350, ko je Friderik Vrbovški s sinovi grofu Frideriku Celjskemu poleg dela gradu v Gornjem Gradu in trga Rečica prodal tudi nekaj kmetij pri Rudenštajnu in v Negujnici: hinder Rudenstain ain huob vnd da pei auf der Negonicz ein hub (SI AS 1063, sig. 4107 (1350 V 8)). Slika 12: Po izumrtju grofov Vovbrških je odvetništvo nad samostanom Gornji Grad pripadlo njihovemu nečaku, grofu Ulriku V. Pfanberškemu. Z listino, izstavljeno v Pliberku aprila 1326, je v funkciji odvetnika obljubil, da bo dal porušiti grad Rudenštajn (veste Rudenstain), ki so ga na benediktinski posesti nezakonito zgradili gospodje z Vrbovca. Da bo obljuba izpeljana, je jamčila skupina štajerskih in koroških plemičev, na čelu s Friderikom Žovneškim. Bil je bratranec grofa Pfannberga in je že nekaj let kasneje sam prevzel gornjegrajsko odvetništvo. Grad Rudenštajn je stal visoko pod Terom nad zaselkom Negujnica (NŠAL, Listine, 1326 IV 4, Pliberk). 479 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski vsem za strateško Celje. Videti je, da je po prvot- ni delitvi zapuščine celjsko gospostvo pripadlo vdovi Elizabeti Vovbrški in njenemu zetu Ulriku Pfanberškemu. Že januarja 1323 sta ga za tri leta za 500 mark srebra zastavila koroškemu maršalu Konradu Aufensteinu, ki je že več desetletij moč- no posegal v usodo Posavinja. Zastava je obsegala celjski grad, trg, stolp v trgu, plemenite ljudi, ki so živeli v trgu, ter vse pravice, ki so sodile k trški naselbini in posesti okrog trga.98 Ambiciozni Au- fenstein je v nekaj letih pridobil velik del vovbr- ške dediščine na Koroškem in se utrdil še v najpo- membnejšem oporišču Posavinja. Decembra 1325 je v Gradcu nastala koalicija vplivnih plemičev, ki so se zavezali k podpori štajerskemu glavar- ju Ulriku z Wallseeja v vojni proti Aufensteinu. V njej sta sodelovala tako grof Ulrik Pfanberški kot Friderik Žovneški (Ulrik Wallsee je bil njegov tast).99 Podrobnosti o spopadih v naslednjih letih ne poznamo, a Žovneški je ob finančnih potrebah – verjetno za vojskovanje – moral zastavljati svoje gradove in gospostva. Najpomembnejša je listi- na iz decembra 1329, ko je svakom Wallseejcem za 8000 mark srebra zastavil osem svojih gra- dov: Žovnek, Ojstrico, Mozirje, Šoštanj, Rogatec, Lemberg (pri Poljčanah), Kostrivnico, Smlednik (na Kranjskem) in odvetništvo nad gornjegraj- skim samostanom.100 Dokument dokazuje, da si je Friderik Žovneški iz vovbrške dediščine že za- gotovil tako Mozirje kot Šoštanj, bratranec Ulrik Pfanberški pa mu je očitno prepustil tudi donos- no samostansko odvetništvo. Večletno turbulentno obdobje je dobilo epilog septembra 1331 v Gradcu, ko so štirje razsodniki, ki jih je določil štajerski vojvoda, posredovali pri sklenitvi mirovnega sporazuma. Trinajst točk ka- že na obsežnost in zapletenost konfliktov okrog vrste gospostev tako v Posavinju kot na Koroškem, ki so v vrtinec medsebojnih spopadov potegnili številne plemiče. Listina jasno govori o »vojni« (chrieg). Glavni spor med Friderikom Žovneškim in Konradom Aufenstainom se je vrtel okrog Ce- lja. Po predhodni razsodbi vojvode Albrehta je moral Aufenstein za 250 mark srebra Frideriku prepustiti pol Celja, ki ga je imel v zastavi.101 Le- to in pol kasneje (februarja 1333) pa mu je predal še drugo polovico celjskega gospostva oziroma 98 ÖStA, HHStA AUR, 1323 I 30; RSt II, št. 1431; MDC VIII, št. 646; Kosi, Dežela, str. 555; Kos, Vitez in grad, str. 262; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 134–136. 99 CKL, št. 116; RSt II, št. 1678; MDC VIII, št. 825; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 137–138. 100 SI AS 1063, sig. 4570 (1329 XII 30); CKL, št. 127; RSt II, št. 2138; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 138. 101 ÖStA, HHStA AUR, 1331 IX 27; CKL, št. 136, 147; MDC IX, št. 476. gradu, trga, sodišča, urbarja, pravic in posesti, ki so sodile zraven.102 Žovneški so tako pridobili Celje, osrednje strateško in gospodarsko središ- če Posavinja, ki je postalo in ostalo njihova pre- stolnica do izumrtja rodbine. Friderik je kmalu zatem postal deželni glavar na Kranjskem, kar je bila prva pomembna in ugledna javna funkcija v družini. Krono vseh njegovih političnih uspehov pa je pomenil povzdig v grofe. Cesar Ludvik Ba- varski je 16. aprila 1341 v Münchnu Friderika Žov- neškega in vse njegove dediče povzdignil v »grofe Celjske«: in und sein erben… ze grafn schephten und mahten und in grafn namen gaeben von Cyli.103 Na- slednja desetletja so prinesla nesluten vzpon dru- žine v vseh pogledih. Kako ugledno mednarodno prepoznavnost je pred smrtjo dosegel Friderik Celjski, dokazuje njegova diplomatska pot k pa- pežu v Avignon leta 1358 v imenu ogrskega kralja Ludvika Velikega, avstrijskega vojvode Albrehta II. in cesarjevega sina, brandenburškega mejnega grofa Ludvika (Fridericus comes Cilie Ludouici regis Vngarie et Alberti ducis Austrie ambassiator).104 Po dokončni pridobitvi Celja leta 1333 je bil naslednji korak konsolidacija razmer in zaokro- ževanje posesti, zlasti v Savinjski dolini. Izjemno sposobni Friderik Žovneški († 1359) je s tem pos- tavil trdne temelje za bodoči gospodarski in poli- tični vzpon rodbine. To je vključevalo agresivno »grajsko politiko« v Posavinju, Posotelju in na Kranjskem. V treh desetletjih, med letoma 1329 in 1359, mu je uspelo pridobiti več deset novih gradov, tako da je bilo njihovo skupno število v času njegove smrti okrog 30 (vključno s Podsredo in Planino v Posotelju, Mirno na Dolenjskem, Vi- pavo in Kamnom/Stein v Podjuni). To politiko so izjemno uspešno nadaljevali njegovi nasledniki, tako da se je število gradov do leta 1383 povzpelo na okrog 66 in do leta 1425 na 125, kar nima pri- merjave v širši Srednji Evropi.105 Vzporedno je po- tekal proces podrejanja nižjega plemstva in širje- nja kroga celjske klientele.106 Friderik je v nekaj letih poleg Mozirja in Šošta- nja pridobil še ostale nekdanje vovbrške grado- ve v Šaleški in Savinjski dolini: Ekenštajn (1334), Šalek (1335), Forhtenek (1336), Žamberk (1331) in 102 Od Friderika Žovneškega je za to prejel polovico nek- danjega vovbrškega gospostva Guštanj (Ravne na Koro- škem) in dodatnih 200 mark srebra (SI AS 1063, sig. 4571 (1333 II 28); CKL, št. 146; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 141–142; Kosi, Dežela, str. 555; Kos, Vitez in grad, str. 262). 103 SI AS 1063, sig. 4065 (1341 IV 16); CKL, št. 212; Štih, Celjski grofje, str. 232–233. 104 Acta Pataviensia, št. 216, 219, 235, 236. 105 Kosi, Grajska politika, str. 469 sl. 106 Banfi, Klientela, str. 45–90. 480 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Turn pri Velenju.107 Leta 1336 je dobil od Habs- buržanov v zastavo veliko in donosno gospostvo Laško, vključno z Zidanim Mostom in Radečami, kar je še okrepilo njegov položaj sredi Posavi- nja.108 Sledila je ureditev odnosov s samostanom v Gornjem Gradu, ki je v preteklosti utrpel veliko škode s strani tako Žovneških kot njihovih vov- brških prednikov. Ne nazadnje so imeli Žovneški že več kot stoletje v samostanu družinsko grob- nico.109 O svojih tam pokopanih sorodnikih leta 1291, tik pred smrtjo, govori Gebhard Žovneški, ko je benediktincem za vso prizadejano škodo podelil patronatstvo nad župnijo v Braslovčah in si tudi sam pri njih izbral zadnje počivališče.110 Po- delitev patronata v Braslovčah samostanu sta leta 1332 ponovila Friderik Žovneški in žena Die muta Walsee. To sta naredila »zase in za svoje predni- ke, ki so si v samostanu izbrali mesto pokopa« (pro nostra quoque et pro genitorum nostrorum, qui in dicto monasterio elegerunt tumulari).111 Friderik je – kot smo videli – že leta 1329 posedoval od- vetništvo nad samostanom,112 v viharnih letih za- tem pa ga je moral, nedvomno v finančni stiski, zastaviti benediktincem. Avgusta 1337 ga je od sa- mostana odkupil nazaj, opat in celoten konvent 107 Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 181–182, 241, 247–254; Kos, Vitez in grad, str. 271, 273, 376, 383 sl.; Kosi, Grajska politi- ka, str. 467–469. 108 SI AS 1063, sig. 4574 (1336 I 4); CKL, št. 146; Kosi, Grajska politika, str. 468. 109 Gl. op. 57. 110 … in eodem meis heredibus relinquens, in quo etiam monas­ terio sepulturam corpori meo elegi … (Austria sacra IV/7, str. 276–277). 111 CKL, št. 141; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 142–144. 112 Gl. op. 100. pa sta njega in njegove potomce »zaradi ljubezni in podpore, ki so jo on in njegovi predniki izkazo- vali njihovi božji hiši«, izvolila za večne odvetnike (zu einem ewigem vogt erbelt haben).113 Leta 1352 je na prošnjo benediktincev prišlo do novega dogo- vora. Friderik Celjski jim je od svojega sodišča in odvetništva, ki ga je imel na Gornjegrajskem nad posestjo samostana (an vnserm gericht vnd vogte daz wier haben ze Obernburch in der gegent auf al­ lem ierem guot), prepustil nižje sodstvo, sam pa si je pridržal sojenje pri težjih deliktih (vmb den tod; krvno sodstvo). Za to je bil upravičen do letnega plačila 50 mark (ob božiču), konvent pa je Celjske ponovno potrdil za večne odvetnike (slika 13).114 Vendar tudi v nadaljevanju ni šlo brez zaple- tov. Leta 1361 so opat Nikolaj in celoten konvent izjavili, da so avstrijski vojvoda Rudolf IV. in njegovi bratje edini zakoniti in večni odvetniki samostana in nihče drug (vnser vnd vnsers Gots­ hauss rechte voͤgte vnd ewig erb voͤgte sind vnd nie­ man ander). Odvetništvo celjskih grofov naj bi bi- lo izsiljeno in nezakonito (darzu sei wir gezwungen vnd genöttet).115 Kaj je bilo v ozadju, ni znano, saj so bili tedaj odnosi med Celjskimi in Habsbur- žani odlični. Avstrijski vojvoda Rudolf IV. je sku- šal ravno v tem času agresivno pridobivati nazaj nekdanje pravice in posesti habsburške hiše, kar bi se ujemalo z že prikazano vrhovno odvetniško pristojnostjo avstrijskega oz. štajerskega vojvode nad samostanom v Gornjem Gradu.116 Razmere 113 SI AS 1063, sig. 4038, 4039 (1337 VIII 9, dve listini); CKL, št. 169, 170; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 144–145. 114 SI AS 1063, sig. 4120, 4121 (1352 II 19, dve listini). 115 ÖStA, HHStA AUR, 1361 X 22, Gornji Grad. 116 Gl. op. 63. Slika 13: Friderik I. Žovneški in njegovi potomci so bili leta 1337 s strani opata in konventa izvoljeni za večne odvetnike samostana v Gornjem Gradu. Po dogovoru, sklenjenem leta 1352, pa jim je prepustil nižje sodstvo ter si pridržal le sojenje najhujših primerov, ki so zahtevali smrtno kazen (vmb den tod). Za odškodnino mu je bilo vsakoletno ob božiču obljubljeno plačilo 50 mark oglejskih pfenigov. Na pečatu je viden nekdanji vovbrški grb, ki ga je Friderik prevzel po dedu Ulriku Vovbrškem kot novi družinski grb po svojem povzdigu v grofa leta 1341 (SI AS 1063, sig. 4120, 1352 II 19). 481 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski so se kmalu uredile in leta 1368 so isti opat in re- dovniki – že po smrti Rudolfa IV. – prosili njegova naslednika, vojvodi Albrehta III. in Leopolda III., naj potrdita celjska grofa Ulrika in Hermana kot zakonita odvetnika.117 Odnosi med Celjskimi in samostanom so bili zatem vse do izumrtja rodbi- ne leta 1456 zgledni in brez omembe vrednih spo- rov. Grofje so imeli v opatiji celo svojo Marijino kapelo, ki so jo dali postaviti iz lastnih sredstev.118 »Večno odvetništvo« nad samostanom so jim ka- sneje potrdili cesar Karel IV. Luksemburški, kralj Sigismund Luksemburški, oglejski patriarh An- ton in leta 1415 papež Janez XXIII.119 Izvajanje sodnih pristojnosti nad samostansko posestjo v okviru odvetništva je Celjskim omogočilo obvla- dovanje skoraj celotne Zgornje Savinjske doline. A za dokončno zagotovitev tega je bilo potrebnih še nekaj diplomatskih in vojaških korakov. 117 ÖStA, HHStA AUR, 1368 V 20. 118 … in vnser frawen kapellen in vnserm gotshaws gelegen die er (Friderik Celjski, op. a.) vnd sein vorvordern gepaut vnd gestifft haben (SI AS 1063, sig. 4526 (1447 IV 17), Gornji Grad). 119 SI AS 1063, sig. 4425 (1415 I 23). Sredi 14. stoletja so se lahko gospodje Ptujski po moči in vplivu še enakovredno kosali s Celj- skimi. V Savinjski dolini so se jim postavili po robu ter z orožjem skušali zaščititi svoje interese. Okrog leta 1345 je prišlo do hude fevdalne vojne (fajde) za grad Rudenek nad Rečico ob Savinji, v kateri so bili na celjski strani udeleženi krški škof in nekateri vodilni plemiči te dobe (Walseejci, Pfannbergi, Ortenburški, Planinski). Do spora je prišlo zaradi gradnje Rudeneka (von des powes wegen Rudenek), ki je bil v interesni sferi Ptujskih. V spopad, ki je očitno prinesel precejšnje opus- tošenje (angrif ... prant ... raub), je moral poseči avstrijski vojvoda Albreht II. Aprila 1345 je na Dunaju razsojal o zadevi – sporni grad oziroma ruševino (vest Rudenek … purchstal Rudenek) je prevzel v svoje roke in vse udeležene pozval, naj se zglasijo pri njem in dokažejo svoje pravice do gradu (slika 14).120 Vojvodova razsodba žal ni zna- na, a grad so dve desetletji kasneje posedovali 120 ÖStA, HHStA AUR, 1345 IV 21, Dunaj; Ravnikar, Po zvezd­ nih poteh, str. 291 sl.; Kos, Vitez in grad, str. 366–367; Kosi, Grajska politika, str. 469. Slika 14: Sredi 14. stoletja so bili edini resnejši tekmeci grofov Celjskih v Savinjski in Šaleški dolini gospodje Ptujski, ki so se jim večkrat z orožjem postavili po robu. Leta 1345 je prišlo do vojne z ropanjem in požigi zaradi gradnje gradu Rudenek nad Rečico ob Savinji. Na resnost spora kaže koalicija Friderika Celjskega, ki je vključevala krškega škofa, Walseejce, Ortenburžane in Pfannberge. V spor je posegel avstrijski vojvoda Albreht II., ki je aprila 1345 z Dunaja pozval vse udeležence pred svoje sodišče. Žal njegova razsodba ni znana, a grad so kasneje posedovali gospodje Vrbovški. Leta 1364 so ga prepustili Celjskim in ga prejeli od njih v fevd (ÖStA, HHStA AUR, 1345 IV 21, Dunaj). 482 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski gospodje Vrbovški, ki so sodili med celjsko klien- telo. Celjski so ga dokončno dobili leta 1364. Hen- sel z Vrbovca je »svojima gospodoma« Ulriku I. in Hermanu I. Celjskima predal svoj grad Rudenek skupaj z grajskim gričem in pripadajočo posestjo (vnser vest Ru ͦdenberch mitsampt dem purchperg da­ rauf si gelegen ist). Vse skupaj je prejel nazaj v fevd (ze rechten lehen) z obljubo, da bo grad za grofe po potrebi vedno odprt.121 Gospodje Ptujski so se mo- rali v sporu za Rudenek in tudi v drugih konflik- tih ukloniti celjski premoči. Izgubili so del svojih nekdanjih posesti v Savinjski in Šaleški dolini, kljub temu pa so ohranili nekatere enklave sredi celjske grofije (Velenje, Dobrna, Lemberg, Ran- šperk in Hekenberk pri Vranskem).122 Gospodje z Vrbovca so bili v prvi polovici 14. stoletja v Zgornji Savinjski dolini močan politič- ni dejavnik. Formalno so bili vazali oglejskega patriarha, od katerega so imeli v fevdu gradova Vrbovec in Gornji Grad.123 Po izumrtju grofov Vovbrških leta 1322 pa se začnejo pojavljati v kro- gu žovneške klientele.124 Nastopali so tudi precej samostojno in okrog leta 1325 na samostanskem zemljišču protipravno postavili grad Rudenštajn, kot smo že videli.125 Ker so si prisvajali samostan- ske posesti, so prišli v spor z benediktinci, ki sta ga oktobra 1339 v Žalcu kot razsodnika reševala 121 SI AS 1063, sig. 4212 (1364 XII 15). 122 Kosi, Grajska politika, str. 469. O širšem kontekstu Ravnikar, Žovneško-ptujski odnosti, str. 71–82. 123 Nikolaj Vrbovški je leta 1334 izstavil prodajno listino v gornjegrajskem gradu: ze Obernburch auf dem hause (NŠAL Listine, 1334 IX 11; Volčjak, Listine, št. 109). 124 Kos, Vitez in grad, str. 398. 125 Gl. op. 97. Friderik Žovneški in Konrad iz Hornegga. Spor- nih je bilo več kot 90 kmetij, več mlinov, vinogra- dov idr. Razsojeno je bilo, da pol od tega pripade samostanu, druga polovica pa Vrbovškim kot sa- mostanski fevd. Sporne je bilo tudi nekaj posesti Friderika Žovneškega, ki so jo Vrbovški prejeli od njega v fevd. Listino so poleg obeh razsodnikov pečatili štirje bratje Vrbovški.126 V ponovnem spo- ru s samostanom se je leta 1346 za svojega vazala Eberharda Vrbovškega potegnil celo oglejski pa- triarh Bertrand. Opatu je zagrozil z izobčenjem, ker naj bi Vrbovškemu na Gornjegrajskem (in contrata de Obremburg) kratil pravice pri sodstvu, mitnini, gozdovih, ribolovu in drugem, kar je so- dilo k fevdu gradu Gornji Grad (ad habitanciam castri de Obremburg).127 Sredi 14. stoletja so Vrbovški zašli v finanč- no krizo, zato so »svojim gospodom Celjskim« prodali oziroma prepustili vse tri svoje gradove: Gornji Grad, Vrbovec in Rudenek. Prodaja delov gornjegrajskega gradu (tail der vest Obernburch) in pripadajoče posesti s strani različnih članov dru- žine je potekala v letih 1349–1350. K prodaji leta 1350 so spadali tudi (trško) sodišče, mitnina in del trga Rečica (gericht, mawt … tail an dem marcht Rietz).128 Tudi prodaja delov Vrbovca je potekala v več fazah, in sicer v letih 1360–1367.129 Proces je bil formalno zaključen leta 1369, ko je oglejski 126 NŠAL Listine, 1339 X 14; Volčjak, Listine, št. 120. 127 Prepis v StLA AUR, sig. 2274d (1346 VI 26). 128 SI AS 1063, sig. 4104 (1349 XII 14); sig. 4107 (1350 V 8). 129 SI AS 1063, sig. 4180 (1360 III 15); sig. 4183 (1360 IV 28); sig. 6786 (1362 XI 12); sig. 4196 (1362 XII 20); sig. 4235 (1367 VI 22); Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 294–295; Kos, Vitez in grad, str. 399. Slika 15: Sredi 14. stoletja so grofje Celjski z utrditvijo na gradovih v Vrbovcu, Gornjem Gradu in Rudeneku ter z odvetnišvom nad samostanom dobili v Zgornji Savinjski dolini absolutno prevlado. Območje je sodilo v celjsko grofijo, kot jasno kaže več virov. Ko je septembra 1372 cesar Karel IV. Luksemburški v Brnu ponovno povzdignil Celjske v grofe, je orisal tudi meje grofije Celje, ki je na zahodu vključevala gradove Ojstrica, Žovnek, Gornji Grad in Šoštanj (SI AS 1063, sig. 4291, 1372 IX 30, Brno). 483 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski patriarh Celjskim podelil v fevd Gornji Grad in Vrbovec, ki so ju kupili od Vrbovških (castrum Obernburch et castrum Altemburch que emerunt ab Altemburger).130 Kot oglejski fevd sta jim bila po- trjena še v letih 1384, 1389, 1425 in 1436.131 Vrbov- ški so ostali le na gradu Rudenek, ki so ga od leta 1364 posedovali kot celjski fevd.132 Še leta 1447 je na njem bival Hans Vrbovški (mein vessten Rud­ nekg), ki je izjavil, da ga v primeru svoje smrti brez moških potomcev z vsem pripadajočim za- pušča »svojemu ljubemu gospodu grofu Frideri- ku Celjskemu«.133 Z utrditvijo na štirih gradovih (Mozirje, Vrbo- vec, Gornji Grad, Rudenek) in odvetništvom nad samostanom so grofje Celjski dobili popolno prevlado v Zgornji Savinjski dolini, ki je posta- la sestavni del celjske grofije, Gornji Grad pa je bil njena najzahodnejša utrdba. Ko je septembra 1372 cesar Karl IV. Luksemburški v Brnu Celjske (ponovno) povzdignil v grofe, je potrdil tudi meje celjske grofije, ki je na zahodu segala do gradov Ojstrica, Žovnek, Gornji Grad in Šoštanj (slika 15).134 V oporoki grofa Hermana I. iz maja 1377, preden je odšel na križarsko vojno v Prusijo, je omenjena celjska grofija z gradovi Žovnek, Oj- strica, Gornji Grad, Vrbovec in Mozirje ter odvet- ništvom nad samostanom.135 Enako je v dedni po- 130 SI AS 1063, sig. 4252 (1369 XI 13). 131 SI AS 1063, sig. 4339 (1384 V 3); sig. 4366 (1389 II 19); sig. 4448 (1425 V 6); sig. 4476 (1436 VIII 16). 132 Gl. op. 121. 133 SI AS 1063, sig. 4527 (1447 VI 30). 134 … Anzuheben an dem benanten slosze Schenecke … vnd von dannen an ainer seiten avf vnzc zu ainem andern slosze ge­ haissen Obernburg von demselben wider czu tal zu ainem haws vnd slosz Schonstain … vnd zu ainem slosze genant Os­ terwicz vnd gehet wider zu dem vorbenanten slosze Schenekg (SI AS 1063, sig. 4291 (1372 IX 30); sig. 4292 (1372 IX 30)). 135 Graffschaft Cilli mit namen vnd Sewneck, Osterbicz, Obern­ godbi, sklenjeni z grofi Ortenburškimi novembra 1377.136 Grofje so grad v Gornjem Gradu konec 14. stoletja upravljali s svojimi gradiščani. Iz leta 1391 je znan Jurij Vaist – purgraf ze Obernburg.137 Gra- diščani na Vrbovcu iz tega časa niso znani, kas- neje pa so ga grofje podeljevali v fevd. Leta 1436 ga je od grofa Friderika II. prejel v fevd Ludvik Knoll (vnsser vessten Altenburg genant).138 Mozirje je v oporoki grofa Hermana I. leta 1377 omenjeno kot utrdba (vnser vest Prasperch), v dedni pogodbi z Ortenburžani iz istega leta pa sta omenjena stolp in trg Mozirje (den Turen vnd den Markt Praͤsperch).139 To je zadnja omemba gradu, očitno manjšega obsega, ki je bil verjetno kmalu opu- ščen. Nadalje je vlogo celjskega upravnega sre- dišča prevzel mozirski trg. SAMOSTAN IN NJEGOVO GOSPOSTVO Benediktinski samostan v Gornjem Gradu je bil poleg cisterce v Stični največja monastična ustanova na Slovenskem. To bi lahko sodili že po obsegu samostanu pripadajočega zemljiškega gospostva, ki je v začetku 15. stoletja v Zgornji Sa- vinjski dolini štelo kar 745 kmetij, več sto pa še v drugih pokrajinah.140 Drugi argument je velikost burch, Altenburch, die vogtey des chlosters Obernburch … vnser vest Prasperch (ÖStA, HHStA AUR, 1377 V 19). 136 ÖStA, HHStA AUR, 1377 XI 23; MDC X, št. 838; Kosi, Grajska politika, str. 475. 137 NŠAL ZL, 1391 IV 24; Volčjak, Listine, št. 194. Bil je iz stare celjske klientelne družine. Njeni člani so za grofe gradi- ščansko službo opravljali tudi v Škofji Loki, Zgornjem Mokronogu, na Mehovem in v Šoštanju. Gl. Banfi, Klien­ tela, str. 49–50. 138 SI AS 1073, I/57, Celjska fevdna knjiga I, f. 66’, 82. 139 Gl. op. 135, 136. 140 Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, str. 475; Ste- genšek, O najstarejši zgodovini, str. 24. Slika 16: Benediktinska opatija v Gornjem Gradu je bila ena največjih in najbogatejših cerkvenih institucij na Slovenskem. O bogastvu in prestižu je nekoč pričala tudi velika romanska bazilika, porušena v 18. stoletju. V prvi polovici 14. stoletja je opatija vključevala tudi ženski konvent, kot dokazuje več virov. Na sliki sta pečata opata Nikolaja (1365–1405) in samostana (na desni). Na opatovem pečatu je ena najzgodnejših upodobitev samostanskega grba z zvezdo; zvezdi sta vidni tudi pod križanim Kristusom na pečatu konventa (NŠAL, Listine, 1369 VII 4, Gornji Grad). 484 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski benediktinske cerkve – romanske bazilike, zgra- jene v drugi polovici 12. stoletja (s kasnejšim got- skim korom), ki je bila po domnevah v tlorisu sko- raj enako velika kot sedanja baročna in daje slutiti precejšen obseg pripadajočega samostana.141 V li- stini papeža Urbana VI. iz leta 1388 je podatek, da je po besedah tedanjega opata Nikolaja v samo- stanu bivalo skupaj 60 oseb – menihov, novicev in drugega osebja (slika 17).142 Ob ustanovitvi maše zadušnice v samostanu v letih 1332 in 1405 pa je bilo določeno, da se mora obred izvajati vpričo dvanajstih duhovnikov (mit zwelf priestern), kar tudi posredno kaže na številčno meniško skup- nost.143 Izjemno zanimivo je dejstvo, da so vsaj v prvih desetletjih 14. stoletja v Gornjem Gradu bivali tako redovniki kot redovnice, kar je jasno razvidno iz nekaterih virov. V pomiritvi med grofi Vovbrškimi in opatom Wulfingom v Pliberku leta 1308 so bili izraženi tudi številni očitki v zvezi z opatovim delovanjem. Obljubiti je moral, da bo vestno skrbel za prehrano ter oskrbo redovnic in redovnikov z oblačili ter da samostanskih urad- nikov – med njimi infirmarija – ne bo nastavljal brez soglasja kapitlja.144 Konrad Vrbovški pa je 141 O videzu srednjeveške cerkve in času nastanka Oter Gorenčič, Deformis formositas, str. 52–56, 61. 142 … sexaginta persone inter monachos nouitios et ministros dicti monastery nutriuntur continue (NŠAL ZL, 1388 IV 29; Volč- jak, Listine, št. 182). 143 NŠAL Listine, 1332 IV 5; 1405 III 25; Volčjak, Listine, št. 105, 239. 144 … promisi, ut prouideam de victu et vestitu monialium et monachorum atque ceterarum personarum pertinentium ad monasterium … ut ponam … camerarium infirmarium et ceteros officiales pertinentes ad monasterium de voluntate et leta 1332 podaril štiri kmetije »opatu ter moške- mu in ženskemu konventu v Gornjem Gradu« (dem gotshhause vnserr vraͦun ze Obernburch vnd dem ersam herren abt Leupolten vnd dem conuent der herren vnd auch der vraͦwen). Polovica dohodka teh kmetij naj bi pripadla redovnikom, po četr- tina pa opatu in redovnicam (die swester oder die nunen).145 Ženski del samostana bi lahko ležal pri cerkvi Marije Magdalene na drugi strani Drete, kot kažejo nekateri kasnejši indici.146 Omemba predstojnika bolnišnice (infirmarius) leta 1308 nedvomno kaže na precejšnjo velikost samostan- ske skupnosti, da je lahko vzdrževala takšno spe- cialno interno ustanovo.147 Od kod so prihajali redovniki (in redovnice), nimamo podatkov, vsaj delno pa gotovo iz tujih dežel. Gornjegrajski be- nediktinci so vzdrževali stike z drugimi ustano- vami tega reda in so sklenili bratske sporazume s koroškimi samostani Osoje (1311), Millstatt (1340), Šentpavel (1357), škotskim samostanom na Du- naju (1428) ter avguštinci kanoniki v Dobrli vasi (1378) in cistercijani v Stični (1386).148 Te stiki so consilio capituli (ÖStA, HHStA AUR, 1308 V 13; prepis v StLA AUR, sig. 1716b; RSt I, št. 6). 145 NŠAL Listine, 1332 IV 5; Volčjak, Listine, št. 105; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 153. 146 Gl. op. 210. 147 Dohodki, ki so pripadali samostanski bolnišnici (infir­ maria), so izkazani tudi v urbarju iz leta 1426 (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 234, 252). Interno bolnišnico za re- dovnike so imeli tudi cistercijani v Stični, Vetrinju (pri Celovcu) in Reinu (pri Gradcu) ter benediktinci v Št. Pav- lu na Koroškem in Rožacu v Furlaniji (Kosi, Špitali, str. 16–19). 148 Volčjak, Listine, str. 14–15. Slika 17: Kot priča listina papeža Urbana VI. iz leta 1388, je tedaj v gornjegrajski opatiji živelo 60 oseb. O tem je papeža obvestil opat Nikolaj, ki je navedel, da samostan nudi veliko gostoljubnost (magna hospitalitatem) in redno vzdržuje 60 oseb – menihov, novicev in ostalega samostanskega osebja. Zato naj bi težko shajal, ker je imel le 200 mark srebra letnih dohodkov. Omemba gostoljubnosti bi se lahko nanašala na nudenje oskrbe popotnikom in romarjem, kot je bilo običajno v mnogih samostanih (NŠAL, Listine, 1388 IV 29, Perugia). 485 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski lahko prispevali k izmenjavi redovnikov med be- nediktinskimi samostani in razširjanju različnih idej (npr. glede arhitekture).149 Samostan Gornji Grad je bil – tako kot mnogi drugi benediktinski in cistercijanski samostani – obenem velik gospodarski obrat, ki je skrbel za upravo in gospodarjenje z ogromnim zemljiškim gospostvom. To je vključevalo organizacijo agrar- ne kolonizacije gozdnatih hribovij, ki je bila zelo verjetno dokončana do prve polovice 14. stoletja, ko se začnejo krizna obdobja in celo opuščanje kmetij.150 Kot smo videli, je samostansko ozemlje že v drugi polovici 13. stoletja segalo do Olševe in vključevalo »gozd, imenovan Solčava« (silvam, que dicitur Sulzpach), kjer je nedvomno tedaj že potekala kolonizacija.151 Sredi 14. stoletja so bene- diktinci pri Solčavi (in Sulzpako) posedovali deset kmetij, ki so ležale »pod gorami, po domače ime- novanimi Olševa« (sub alpibus que vulgariter dicun­ tur Erelalben).152 V Solčavi je tedaj že stala cerkev 149 V listini o pobratenju z benediktinci v koroškem Šent- pavlu je izrecno rečeno, da bodo tam nudili gostoljub- je gornjegrajskim redovnikom, če pridejo tja (Volčjak, Listine, št. 143). 150 Stegenšek, O najstarejši zgodovini, str. 24. 151 Gl. op. 40–45. 152 Otorepec, Gradivo, št. 1166. Po urbarju iz leta 1426 so bile sv. Marije (ecclesia sancte Marie in Sulzpako), ki jo je leta 1365 upravljal samostanski kaplan Friderik.153 Kolonizacija je tudi drugod zgodaj segala visoko v hribovja, kot nam kaže nekaj primerov. Že leta 1278 je samostan posedoval kmetijo »na Volovlje- ku« (in monte Ohsenperg), kjer je živel podložnik Janez.154 Leta 1285 so benediktinci pridobili kme- tijo in monte Hougenek – v »(H-)ugovškem vrhu« v Lenartu pri Gornjem Gradu, ki jo je obdeloval kmet Franko.155 Nikolaj iz Gornjega Grada je le- ta 1314 samostanu prodal »pet kmetij, imenova- nih na Tajni« (fuͤnfe hueben daz da haizzet auf dem tam kmetije Pastirk, Klemenšek, Goprecht, Potočnik, Ušovnik, Štiftar, Cajzel, Prodnik, Robnik, Ravničar, Osoj- nik in Bukovnik (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 286–287). 153 NŠAL Listine, 1365 XI 19; Volčjak, Listine, št. 151. 154 NŠAL Listine, 1278 s. d.; Volčjak, Listine, št. 38. Ime Volov- ljek je označevalo hribovje med Zadrečko dolino in Pod- volovljekom. Po urbarju iz leta 1426 so In dem Ochsenberg ležale kmetije na vzhodnem pobočju med Črnivcem in Šmiklavžem, med njimi Maiko vnderm Ochsenperg, da- našnji Zavolovšek (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 225–226). 155 NŠAL Listine, 1285 II 2; 1285 II 11; Volčjak, Listine, št. 41, 42. Šlo je za kmetijo Ugovšek, v urbarju 1426 Im hugowecz (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 234). Mons Hovgenek lahko enačimo z imenom Haugenperg v listini iz leta 1453, kjer je šlo za desetino od 14 kmetij v Lenartu pri Gornjem Gradu. »Ugovški vrh« je očitno prvotno ime območja, ki je kasneje dobilo ime po kapeli sv. Lenarta. Gl. op. 171. Gospostvo opatije Gornji Grad v Zgornji Savinjski dolini v 14.–15. stoletju. 486 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Taynne), severno od Ljubnega.156 Dve leti kasneje je dodal še štiri; ena je ležala »pod Terom« (vnder dem Toͤr), morda današnji Tiršek.157 Leta 1350 je Friderik Vrbovški grofu Frideriku Celjskemu pro- dal kmetijo v Negujnici visoko pod Terom (auf der Negonicz ein hub).158 Solčavski kaplan Friderik je leta 1365 za svojo zadušnico samostanu daroval kmetijo in Remprechtsek, ki je ležala na območju Lenarta pri Gornjem Gradu.159 Leta 1369 pa je sa- mostan sobratu Frideriku prodal kmetijo vnderm guph am Asang s podložnikom Jakobom (v Florja- nu pri Gornjem Gradu), ki jo je ta nato podaril za zadušnico svoje matere in očeta, samostanskega uradnika v Bočni (aman von Vössen).160 V 14. stoletju je bila kolonizacija Zgornje Sa- vinjske doline zaključena – po urbarju iz leta 1426 je samostan posedoval 745 kmetij.161 Obsežno benediktinsko gospostvo je bilo po naravnih da- nostih in številu kmetij primerljivo z gospostvom freisinškega škofa v Škofji Loki, ki je vključevalo hribovja Poljanske in Selške doline ter štelo 811 kmetij.162 Posest samostana je bila razdeljena na zemljiške urade – na obravnavanem območju jih je bilo sedem: Tirosek (Tyrolfseck), Posavinje (Sewine), Zadretje (prope Drietam), Ljubenska Go- ra (In Monte Laufen), Luče (In der Lewtsch), Solčava (In Sulczpach) in Braslovče (In Fraslaw, z območ- jem Mozirja), poleg tega na Štajerskem, Kranj- skem, Tolminskem in v Furlaniji še šest. Na čelu posameznih uradov so bili uradniki, oskrbniki (officialis, Amtmann), ki so opravljali gospodarske funkcije in sodili podložnikom v manjših zade- vah.163 Podrobnosti o poteku kolonizacije in izvo- ru kolonistov ne poznamo, a del je gotovo prišel iz nemško govorečih dežel. »Tirolski kot« (Tyrolseck) je nedvomno nosil ime po tirolskih kolonistih. Leta 1349 sta opat in samostan Jensleinu iz trga v Gornjem Gradu podelila v fevd kmetijo »v Tiro- 156 NŠAL Listine, 1314 III 27; Volčjak, Listine, št. 75. 157 NŠAL Listine, 1316 X 31; Volčjak, Listine, št. 79. V urbar- ju iz leta 1426 je omenjen kmet Martin Breczl vnderm Ter, njegov sosed pa je bil Michel Zadonik (danes Sedovnik) (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 243). 158 Gl. op. 79. 159 Gl. op. 153. V urbarju iz 1426 sta tu omenjena dva kmeta, Jacob et Janes Im Reinprechtseck (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 234). 160 NŠAL Listine, 1369 VII 4; Volčjak, Listine, št. 158. Šlo je za kmetijo Završnik, ki je v urbarju 1426 imenovana Marko Im Asang zawerchom ter sledi dvema kmetijama v Vodu- lah (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 234). »Asang« bi lahko pomenilo vrh Ajčjak oziroma pokrajino pod njim. 161 Edicija urbarja v Orožen, Das Bisthum II/1, str. 222–320; analiza Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, str. 473–514; Stegenšek, O najstarejši zgodovini, str. 24. 162 Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, str. 475, op. 14. 163 Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, str. 476. seku v Vodulah« – cze Tyrolfsek and dem Wo ͤdel.164 Po urbarju iz leta 1426 je Tirosek (Tyrolfsek) po- menil zemljiški urad, ki je zajemal območje od Bočne do Črnivca. Na nemške koloniste bi lahko sklepali tudi po nekaterih osebnih imenih in pri- imkih. Že omenjeni Reinprechtseck je dobil ime po nemškem osebnem imenu,165 podobno kot bližnji Lamprečnik (1426 Peter Lambrechtschak) ali izginula kmetija Lamprečnik nad Matkovim Kotom (1426 Martin Lamprecht).166 Imena Herman Knyebalt (Knebovšek), Mihael Strorigel (Štor- gelj), Wulfing Smalcz (Žmavc), Nikolaj Purkhard (Purkat), Mihael Reicher (Rihar), Nikolaj Dietmar (Dekmar), Jakob Stifter (Štiftar), Mihael Priester (Prešter), Jakob Abczieher (Obcir), Jakob Furland, Nikolaj Staml, Mihael Grabner, Pericz Sturm, Mertl in Leopold Hertwig, Ulrik in Nikolaj Hara­ her, Mihael Reiprecht, Martin Furgl, Mihael Rup­ recht, Bertold Stengl, Primož Turnefurter, Martin Sighart, Juri Chunigsperg, Porger in podobna go- tovo kažejo na ljudi nemškega porekla.167 Težja je opredelitev Tomaža Špeha, ki je leta 1426 živel »na Rogatcu« (Thomas Spech am Rogacz).168 Čeprav imena niso absolutno merodajna za etnično opredelitev, je malo verjetno, da bi slovenski kmetje nosili imena, kot so Wulfing, Markvard, Bertold, Lampreht, Konrad, Herman, Wolf, Otto in podobno – čeprav izjeme kažejo tudi nasprot- no, na primer Markvard Erjavec (Marqwart Erya­ wecz) in Wulfing Začnik (Sacznik).169 Med sloven- skimi podložniki v urbarju iz 1426 so pogosta osebna imena Jurij, Janez (Jansko, Jansek), Niko- laj (Nicla, Nicus), Martin (Mertl, Marin), Mihael (Michel), Marko, Peter, Pavel, Matko, Tomaž, Pri- mož, Jakob, Lovrenc in Štefan. Med priimki pa že zasledimo številne, ki so običajni še danes: Pahovnik, Majko, Špeh, Tratnik, Završnik, Pečnik, Kladnik, Grčnik, Brglez, Suhodolnik, Požarnik, Pogorelčnik, Keber, Bukovnik, Krajnik, Sušnik, Kramer, Poličnik, Knez, Belec, Rožanec, Zupanc, Grobelnik, Grozde, Mlačnik, Kosec, Vrtačnik, Pe- tek, Selišnik, Prek, Zamernik, Bevšek, Sedmak, Robnik, Osojnik, Zaplotnik idr.170 164 Leta 1389 jo je samostan pridobil nazaj skupaj s kmetijo Sadownik (Sedovnik) (NŠAL Listine, 1349 IV 24; 1389 IV 24; Volčjak, Listine, št. 131, 186). »Vodule« so bile del nasel- ja Lenart pri Gornjem Gradu, pod današnjim Voduškim vrhom. Po urbarju iz leta 1426 sta tam ležali kmetiji Vodušek (Jansko In wudol, Jansko Wudolnik) in Grčnik (Gertsnik Im wudol) (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 229, 233, 234). 165 Gl. op. 159. 166 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 229, 233, 285. 167 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 228, 232, 237, 240, 241, 242, 252, 254, 255, 259, 268, 270, 273, 274, 275, 276, 279, 280, 286. 168 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 275. 169 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 239, 283. 170 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 222–287. 487 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Za ponazoritev majhnega zaključenega obmo- čja, ki je sredi 15. stoletja že imelo svojo končno, današnjo podobo, poglejmo listino iz leta 1453. Benedikt z Verneka in žena sta za ustanovitev zadušnice gornjegrajskemu samostanu podarila dvor v Bočni (hoff zu Vötzsch) ter desetino od 14 kmetij »v Ugovškem vrhu« (in Haugenperg), da- našnjem Lenartu pri Gornjem Gradu (slika 18).171 Na njih so bivali kmetje: Heinikg (Ajnik, danes Vršnik),172 Hanse Wuedel (Vodušek),173 Mikus, Garn­ gal (Grčnik, danes Štorgelj),174 Kanol (v Kanolšči- ci), Kniewalt (Knebovšek),175 Hugowitz (Ugovšek), Mertel (Potočnik), Patriarch (Podrečnik),176 Kassi­ tzschkin (»Kosička«, Zgornji Kos), Kassitzsch (»Ko- sič«, Spodnji Kos), am Gubph Mikus (Završnik)177 in im Dürrenperg Vlreich (Suhovršnik).178 Vse te kmetije obstajajo še danes, večinoma z enakimi 171 NŠAL Listine, 1453 VI 3; Volčjak, Listine, št. 343. 172 1426 Nicus am hynik oziroma Nicus am Guph, sosed kmetij Lamprečnik in Vodušek (Orožem, Das Bisthum II/1, str. 229, 233). 173 1426 Jansko In wudol oziroma Jansko wudolnik (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 229, 233). 174 1426 Gertsnik Im wudol (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 228). 175 1426 Gregor Im kanol in Herman knyebalt (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 228). 176 1426 Im hugowecz; Mertl Im pach; Primos am patriarchtum (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 228, 232, 233, 234). 177 1426 Nicla Sauersnik (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 228, 233). 178 1426 Janes Im durrenberg (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 227, 233). imeni. Da je bil čas kolonizacije bolj ali manj za- ključen že v 14. stoletju, kažejo v času nastanka urbarja (1426) nekatere kmetije, ki so bile že opus- tele (mansus desolatus, ain öd, apostata, pastota). V primerjavi z nekaterimi drugimi pokrajinami na Slovenskem jih je bilo tu bistveno manj (6 %): po osem v uradih Tirosek179 in Ljubenska Gora, sedem v Zadretju in Lučah, drugod še manj. Po- gosto so jih obdelovali sosednji kmetje, tako da dejansko niso propadale.180 Edino v uradu Tiro- sek so obstajale specializirane živinorejske kme- tije (swaiga), ki so gojile govedo ali ovce. Kot da- jatev so samostanu oddajale izključno sir, po 300 hlebcev letno. Bilo jih je 30 in benediktinci so od njih dobili letno po 6300 kravjih in 3700 ovčjih hlebcev, kot postransko dajatev pa še od mnogih drugih kmetij skupaj 820 hlebcev. Šlo je za viso- ko ležeče kmetije, ki so pasle živino na Lepenatki, Kašni planini, Ravni, Travniku in Menini, na pri- mer Podrečnik, Potočnik, Enci, Vrbočnik, Lešnik, Pahovnik, Laznik, Pečnik, Podpečnik, Zavolov- šek, Črnelšek, Podbrežnik, Toman, Pogorevčnik, Bevčnik, Podmeninšek in Strnad.181 179 Pustote so bile na primer pri Grozdeju, Zgornjem Lazni- ku, Skrlovšniku v Mačkinem Kotu, Podlinšku, Strnadu, Sedmaku ter Ajniku (ne gre za današnjo kmetijo s tem imenom) (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 222, 223, 226, 227, 231, 232). 180 Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, str. 479–481. 181 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 232, 233. Slika 18: Samostan Gornji Grad je v teku stoletij izpeljal velikopotezno kolonizacijo Zgornje Savinjske doline, ki je ustvarila današnjo podobo kulturne krajine. Proces je bil do 14. stoletja v glavnem zaključen. O nastanku več sto hribovskih kmetij pričajo nekatere listine in zlasti ohranjen samostanski urbar iz leta 1426. Listina iz leta 1453, s katero je bila samostanu podeljena desetina od 14 kmetij v Ugovškem vrhu (in Haugenperg) pri Gornjem Gradu, našteva kmetije, ki obstajajo še danes večinoma s prvotnimi imeni: Ajnik, Vodušek, Grčnik, Knebovšek, Ugovšek, Potočnik, Podrečnik, Kos, Završnik, Suhovršnik idr. (NŠAL, Listine, 1453 VI 3). 488 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Mlini so bili pomemben monopol zemljiškega gospostva, za katerega si je samostan intenzivno prizadeval že v 13. stoletju.182 Del mlinov so gotovo upravljali sami benediktinci, ostale so dali v za- kup za letno dajatev in so kot taki navedeni v ur- barju (skupaj 22).183 V Tiroseku so bili pri Podlin- šku ob potoku Mačkovec (1426 kmetija, imenova- na vnder der mül), na Dreti pod kmetijo Kladnik, v Šokatu in v trgu Gornji Grad.184 Pomemben zgo- dnji obrat so bile stope (Stamph), v našem prime- ru valjalnice za domače sukno na vodni pogon in neredko združene z mlini. Stale so v Tiroseku pri kmetiji Kladnik, kjer so samostanu plačevali od mlina in stop (de molendino; von dem Stamph), dvo- je v samem gornjegrajskem trgu in ene v Strmcu oziroma Črni pri Lučah. Zato so lahko nekateri podložniki kot dajatev samostanu oddajali suk- no (seruientes loden).185 Nekje v Tiroseku je leta 182 Gl. op. 23. 183 V uradih Tirosek 2, Posavinje 6, Zadretje 4, Ljubenska Gora 3, Luče 2. Gestrin, Gospodarska in socialna struk- tura, str. 483. 184 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 226, 227, 229, 313; Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, str. 483. 185 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 223, 226, 232, 281, 311, 315. 1437 stala žaga, od katere je moral mojster Gregor Zymerman samostanu letno oddajati 40 žaganih desk (sagdilln).186 V 15. stoletju je bilo v Zgornji Savinjski dolini precej vinogradov, od katerih so benediktinci do- bivali del pridelka (perkrecht, gornina). O tem pri- ča listina celjskega grofa Friderika II. iz leta 1439, ko je v vlogi samostanskega odvetnika (als des gotshaws vogt) urejal zadeve glede podložnikov in njihovih vinogradov, ker je prihajalo do zlorab pri dajatvah in celo odtujevanja vinogradov (sli- ka 19). V ta namen je izpeljal poizvedbo pri svojih vitezih in hlapcih ter drugih častnih ljudeh, ki so poznali »stare običaje in pravo« ter so se izrekli o zadevi (die das recht verstannden haben ain gemains recht sprechen vnd erkennen lassen). Govora je bilo o obstoječih vinogradih in tistih, ki bodo v bodo- če urejeni na posesti samostana (weingarten die nu sind oder hinfur noch gemacht werden auf iren grün­ den), od katerih je bilo potrebno oddajanje gorni- ne ter plačevanje desetine od vina in žita »kot že od nekdaj«. Podložniki naj bi bili v vsem pokorni 186 Maister Gregor Zymerman dient Jarleich von der Sag zu Ty­ rosekg … 40 sagdilln (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 234). Slika 19: V 15. stoletju je imel samostan v Zgornji Savinjski dolini precej vinogradov, od koder je dobival dajatve v vinu (gornina). Prihajalo pa je do zlorab in celo odtujevanja samostanskih vinogradov. Zato je leta 1439 ukrepal celjski grof Friderik II. kot samostanski odvetnik in zaščitnik. Na osnovi poizvedbe pri svojih vitezih in drugih ljudeh, ki so poznali stare običaje, je določil, kateri samostanski vinogradi so morali oddajati gornino in redno plačevati vinsko desetino. Ležali so v Rorah pri Gornjem Gradu, v Radmirju, pri Ljubnem ter od Ljubnega preko Šentjanža in Spodnje Rečice do meja gospostva Mozirje (NŠAL, Listine, 1439 VIII 24). 489 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski gorskemu mojstru (perkmaister), ki ga je v ta na- men postavljal opat. Izrecno so našteta območja samostanskih vinogradov: v Rorah pri Gornjem Gradu, v Radmirju, pri Ljubnem, od Ljubnega navzdol do Šentjanža in Spodnje Rečice ter do meje, kjer se je začelo celjsko gospostvo Mozir- je.187 V samostanu je bil za vino zadolžen eden od redovnikov v službi kletarja (Kelner).188 Pomembno vlogo pri upravljanju samostan- skega gospostva je imelo sodstvo, kjer so se pri- stojnosti delile med odvetnika (grofa Celjskega) in benediktinske uradnike. O tem zelo podrobno govorita listina opata Konrada iz leta 1430 in spo- razum samostana s celjskim grofom Friderikom II. iz leta 1447. Opat Konrad je od desetih najsta- rejših prebivalcev gospostva – med njimi Andreja in Henrika iz Podhoma ter Andreja in Martina iz Bočne – na osnovi tega, »kar so slišali od svojih staršev in oni od svojih očetov«, dobil zaprisežno izjavo o starih pravicah in svoboščinah samosta- na. Ta naj bi imel od ustanovitve »po celotnem Gornjegrajskem do slemen okoliških gora« de- želsko sodišče (iudicium provinciale, landgericht), ki je segalo »do potočka pod lipami pri gradu Vrbo- vec«. Vsi prestopniki (malefactores), ujeti na ozem- lju gospostva, so bili najprej sojeni in obsojeni v samostanu, po treh dnevih pa so morali biti izro- čeni za izvršitev kazni mozirskemu sodniku grofa 187 … dacz Ror bei Obernburg, dacz Fretmansdorff, ze Laufen, von Laufen gancz herab fur Sand Johanns vnd nider Riecz biz auf vnser pymberg … da sy nu vnser grundt gen Presperg anheben (NŠAL Listine, 1439 VIII 24; Volčjak, Listine, št. 304). 188 NŠAL Listine, 1316 X 31; 1318 V 13; 1332 IV5; 1438 IV 4; Volč- jak, Listine, št. 79, 83, 105, 299. Celjskega.189 V dogovoru z grofom Friderikom iz leta 1447 so bile samostanu prepuščene še večje pristojnosti. Celjski sodnik ali uradnik v Mozirju (richter noch ambtman zu Presperg) ni smel v nobe- ni zadevi posegati na ozemlje samostanskega so- dišča, ki se je pričelo »pri novem gradu Vrbovec in pri dveh lipah nad vasjo Prihova«. O vseh zade- vah so sodili in dosojali kazni v Gornjem Gradu brez vmešavanja Celjskih. Le najhujši delikti, ki so zahtevali smrtno kazen (was den tod berüret), so bili v pristojnosti celjskega sodnika v Mozirju.190 Sodstvo je bilo seveda povezano z občutnimi do- hodki (globe), kar je v dokumentu iz leta 1430 na- tančno specificirano. Vsa zaslišanja podložnikov je vodil opat samostana ali njegov pooblaščenec. Nižji samostanski uradniki (officiales, ambtleut) so imeli pravico dosojati le globe do 60 pfenigov, ki so pripadle »njihovi mošnji«. Le samostanski oskrbnik (procurator, schaffer) in deželski sodnik (judex provincialis, landrichter) sta lahko nalagala višje kazni. Kadar pa je šlo za delikte, ki so zahte- vali »krvno kaznovanje«, jima je pripadla pristoj- bina enega funta pfenigov, če je bil človek obso- jen na smrt, pa en funt in en pfenig; vse ostalo premoženje obsojenega je dobil samostan. Vse ostale globe so pripadale opatu, med njimi tudi za zanemarjanje služnostnih dolžnosti podložni- kov do samostana.191 Kot kažejo ti viri, so sodne dolžnosti izvajali samostanski uradniki različnega ranga. Bili so ci- 189 NŠAL Listine, 1430 IX 29; Volčjak, Listine, št. 284; Orožen, Das Bisthum II/1, str. 309–311. 190 SI AS 1063, sig. 4526 (1447 IV 17). 191 Kot v op. 189. Slika 20: Okrog benediktinske opatije kot upravnega, gospodarskega in cerkvenega središča se je najverjetneje že v 13. stoletju razvila tržna naselbina (Markt) z imenom Rore. Trški sodnik Nikolaj de Ror je omenjen že leta 1291 kot priča v Mozirju. Trg pa je prvič izrecno izrpičan leta 1349 (cze Ror in dem marcht), ko je samostan tržanu Jensleinu podelil kmetijo »v Tiroseku v Vodulah« (NŠAL, Listine, 1349 IV 24). 490 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski vilne osebe – plemiči ali tržani. Samostan je imel svojega deželskega sodnika, ki se prvič omenja v letih 1303 in 1306 – Bernhard der richter von Obe­ rumburch; Bernhard tunc judex provincialis.192 Oskr- bnik (schaffer) kot glavni upravitelj gospodarskih zadev samostana se prvič omenja leta 1389, ko je bil na tem položaju Ludvik, tržan Gornjega Gra- da (Lu ͤdly von Ror zu den zeiten schaffer ze Obern­ burg).193 V letih 1449–1453 je to funkcijo opravljal Gašper Vaist,194 leta 1465 pa Andrej Mindorfer, oba iz starih celjskih klientelnih družin.195 Grofje Celjski so bili še konec 14. stoletja v Gornjem Gradu prisotni neposredno s svojim gradiščanom, ki je rezidiral na gradu in pred- stavljal Celjske kot vrhovno instanco (odvetni- ke). Leta 1391 je bil na tem položaju Jurij Vaist – purgraf ze Obernburg.196 Grofje so imeli grad v fev- du od oglejskega patriarha; potrjen jim je bil še v letih 1425 in 1436 (dy vesten Obernburg).197 Vendar se celjski gradiščan v 15. stoletju ne omenja več, grofje pa so grad – enako kot v Mozirju – verjetno opustili.198 Njihov predstavnik, pristojen za višje sodstvo na Gornjegrajskem, je bil v 15. stoletju sodnik oziroma uradnik v Mozirju (richter; ambt­ man zu Presperg).199 Kljub temu celjska vrhovna pristojnost ni bila sporna in je razvidna iz klavzul listin o pravni zaščiti. Ko sta leta 1453 Benedikt Verneški in žena benediktincem podarila dvor v Bočni in desetino od 14 kmetij v »Ugovškem vrhu« nad Gornjim Gradom, naj bi samostan na omenjeni posesti ščitili Celjski kot odvetniki.200 Gornji Grad je bil osrednje upravno, gospo- darsko in cerkveno središče Zgornje Savinjske doline. Zato ne preseneča, da se je okrog samo- stana že zgodaj razvil trg kot neagrarno centralno naselje. Njegovo prvotno ime je bilo Rore, ne- 192 Bernhard je bil v letih 1316 in 1329 v Gornjem Gradu obe- nem sodnik in uradnik (der richter vnd amptman ze Obern­ burch) (NŠAL Listine, 1303 III 12; 1306 II 2; 1316 V 17; 1329 IV 20; Volčjak, Listine, št. 57, 61, 78, 101). 193 Leta 1349 je omenjen kot Luͤdlein ze Roͤr in dem marcht ... (NŠAL Listine, 1349 IV 24; 1384 IV 24; Volčjak, Listine, št. 131, 186, 187). O upravi in poslovanju samostana podrob- no Bizjak, Ratio, str. 211–223. 194 … Casparen Vayzztten die czeytt schaffer des goczhaws zw Obenburgk (NŠAL Listine, 1449 III 8; 1453 VI 3; Volčjak, Listine, št. 326, 343). 195 … Andrea Mindorffer tunc tempore procurator dicti monas­ terii Obernburkch (NŠAL ZL, 1465 III 7; Volčjak, Listine, št. 399). 196 NŠAL ZL, 1391 IV 24; Volčjak, Listine, št. 194. 197 SI AS 1063, sig. sig. 4448 (1425 V 6); sig. 4476 (1436 VIII 16). 198 Grad jo po predvidevanjih stal na Počrevinovem griču nad sotočjem Drete in Šokatnice, nasproti nekdanjega samostana. Septembra 2025 so bile izvedene geofizikalne meritve, ki kažejo, da so severno in vzhodno od današ- njega oddajnika pod površjem verjetne določene struk- ture. Za potrditev domnevne lokacija gradu pa bi bilo potrebno izvesti še arheološke raziskave. 199 Gl. op. 190. 200 … so sol sew dabey … schermen vnser gnedige herschaft von Cilli als die vogtten des benantten gotzhaws (NŠAL Listine, 1453 VI 3; Volčjak, Listine, št. 343). Slika 2!: V urbarju samostana iz leta 1426 je tudi rubrika o trgu Gornji Grad/Rore, ki našteva tržane in višino letnega davka, ki so ga plačevali od svojih hišnih parcel oziroma hiš (area/hofstat). Trg je zajemal okrog 80 hiš, kar kaže na precejšen obseg naselbine. Med tržani so bili ljudje tako s slovenskimi kot nemškimi imeni. Na sliki je prva stran razdelka o trgu z imeni krojača (sneyder), krznarja (kchurzner), čevljarja (schuster), tesarja (zimerman), mlinarja (mulner) in omembe stop oziroma valjalnice sukna (stamph) (NŠAL, GG 20, fascikel 2). 491 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski dvomno zaradi razlikovanja od samostana. Prvič je izrecno omenjen kot trg šele leta 1349 (cze Roͤr in dem marcht),201 a je gotovo precej starejši (slika 20). Če je tržna naselbina v Mozirju obstajala že leta 1318 in na Rečici leta 1350,202 lahko upraviče- no pričakujemo takšen razvoj že prej v bistveno pomembnejšem Gornjem Gradu. Ne nazadnje o pomenu kraja posredno priča tudi načrtovana ustanovitev škofije leta 1237.203 V listini, izstavljeni v Mozirju leta 1291, je med pričami za kleriki in plemiči naveden Nikolaj, sodnik v Rorah (Nycolaus de Ror judex ibidem); nedvomno je šlo za trškega sodnika v Gornjem Gradu.204 V letih 1303 in 1306 se v Kamniku kot priče samostanskih listin navajajo Thomaz, Jans vnd aver Jans von Oberumburch, najverjetneje tr- žani Gornjega Grada,205 leta 1349 pa sta omenjena tržana Jenslein in njegov tast Luͤdlein cze Roͤr in dem marcht.206 O strukturi trga imamo podrobnej- še podatke šele v samostanskem urbarju iz leta 1426 pod naslovom »tržani v Rorah, bivajoči pri samostanu Gornji Grad« (Ciues in Ror et sedentes prope Monasterium Obernburg) (slika 21).207 Nasel- bina je tedaj zajemala okrog 80 hiš in tržanov, ki so od svoje parcele (area/hofstat) oziroma hiše 201 NŠAL Listine, 1349 IV 24; Volčjak, Listine, št. 131. 202 Gl. op. 81 in 128. 203 Gl. op. 39. 204 NŠAL Listine, 1291 VII 25; Volčjak, Listine, št. 49. Samos- tan, gospostvo in grad so vedno imenovani Oberburg; ime Rore oziroma tamkajšnji sodnik se lahko nanaša le na trg s tem imenom. 205 NŠAL Listine, 1303 III 12; 1306 II 2; 1306 II 8; Volčjak, Listine, št. 57, 61, 62. 206 Kot v op. 201. 207 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 311–315. (domus/haws) samostanu plačevali letni davek (census). To kaže na precejšnjo velikost, tako da se je Gornji Grad uvrščal med večje trge na Slo- venskem. Med poklici prebivalcev so bili štirje čevljarji (sutor, schuster), štirje kožarji oziroma kr- znarji (pellifex, chursner), trije kovači (faber, smid), trije zidarji (mawerer), dva krojača (sartor), dva te- sarja (zimerman), dva sodarja (pinter), dva mlinar- ja (mulner), mesar (carnifex), žagarski mojster (sag­ maister) in trški sodnik (judex). V trgu so delovali dvoje stop (stamph, valjalnice sukna), dva mlina in kovačnica (Smiten). Hensel je plačeval dajatev od samostanske kleti pri cerkvi – de cellario nostro prope Ecciam; morda je šlo za gostilno. Ena od hiš je bila imenovana des Judlein haws – ali je bil torej med tržani tudi Jud? V Gornjem Gradu je že v prvi polovici 14. stole- tja deloval pisar oziroma notar, prvič izpričan le- ta 1329 (Oswalt der schreiber).208 Kot prebivalca trga ga navaja tudi urbar iz leta 1426 (schreiber, jurista), kar potrjuje pomen kraja kot upravnega središča regije. V funkciji notarja so prihajali tudi ljudje iz oddaljenih dežel. V osemdesetih letih 14. stoletja je bil samostanski notar Janez Walcher iz Walsee- ja na Švabskem (vnsers gotshaus schreiber), ki je od opata in samostana za zvesto službo prejel kme- tijo in žitno desetino v Vologu (slika 22).209 Leta 1438 je v Gornjem Gradu bival notar Johannes von 208 NŠAL Listine, 1329 IV 20; Volčjak, Listine, št. 101; RSt II, št. 2093. 209 Kot Johannes natus Hainrici Walcher de Walsse, Constan­ tiensis dyocesis publicus imperiali auctoritate notarius je spisal več listin za samostan v Gornjem Gradu (NŠAL Listine, 1378 IV 12; 1383 II 6; 1388 VI 28; Volčjak, Listine, št. 167, 176, 183). Slika 22: Okrog leta 1380 je v Gornjem Gradu živel in deloval samostanski pisar/notar (vnsers gotshaus schreiber) Janez Walcher iz Walseeja na Švabskem v škofiji Konstanz. Od opatije je dobil za zvesto službo kmetijo in desetino v Vologu. Na sliki je njegov notarski znak in zapis »Ego Johannes natus Hainrici Walcher de Walsse, Constantiensis dyocesis, publicus imperiali auctoritate notarius« (NŠAL, Listine, 1378 IV 12, Stična). 492 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Yszinhausen, ki je skupaj z ženo Heleno od opata in samostana zanju ter za sina in hčer pridobil v doživljenjsko uživanje dy clawsen zü Obernburg nasproti samostana (gegen dem gotshaws uber ge­ legen), kar bi lahko pomenilo opuščeni nekdanji ženski konvent pri cerkvi Marije Magdalene (sli- ka 23).210 Omenjeni notar bi prav lahko izviral iz mesteca Issenhausen v Alzaciji. Na mestu notarja 210 NŠAL Listine, 1438 IV 4; Volčjak, Listine, št. 299. Šlo je za clawsen z vrtom zadaj, obdanim s plotom, sadovnjakom, njivo, skednjem ter vrtom spodaj pri vodi. Notar je mo- ral clawsen s pripadajočim – razen cerkve (auszgenomen dy kirchen) – vzdrževati v uporabnem stanju. Clausa je omenjena tudi v samostanskem urbarju pod letom 1438, ko je bila podeljena omenjenemu notarju (Orožen, Das Bisthum II/1, str. 314). Ravnikar (Benediktinski samostan, str. 154 (op. 599)) je opozoril, da je pokopališka cerkev Marije Magdalene leta 1600 imenovana in der Clause. Iz- raz clausa je lahko v srednjeveški latinščini pomenil tudi meniško celico oz. celice. Gl. Niermeyer, Mediae latinita­ tis lexicon minus, str. 186; Habel, Mittellateinisches Glossar, str. 64. ga je nasledil istoimenski sin Janez »iz Gornjega Grada«, ki je stopil med klerike ter v šestdesetih in sedemdesetih letih spisal več listin za prvega ljubljanskega škofa Sigmunda Lamberga.211 Os- tala imena tržanov leta 1426 kažejo tako na ljudi slovenskega kot nemškega porekla. V prvo skupi- no bi sodili priimki Tschessel, Bosolnik (Bezovnik?), Sybko, Schuka, Nowak, Zwetczin, Taschitsch, De­ lowecz, Cuyas (Čujež?), Belicza, Marscha, Pogleyen, Zeschl, Skodl, Glawicz, Lebko in Pertschek, v drugo pa Reyntaler, Oswald, Schreyner, Wempel, Rat- geb, Pirich, Swantner, Vlis, Richter, Graff, Chel- bertancz, Lugaster, Sawhalter in Rulant.212 Trg v Gornjem Gradu je pripadal gospostvu, bil je last samostana. Trški sodnik je bil prvotno samostanski uradnik in v tem času še ni sledu o 211 Johannes Johannis Ysenhausen de Obermburg clericus Lay­ bacensis diocesis publicus imperiali auctoritate notarius (NŠAL Listine, 1463 VIII 20; 1463 XI 8; 1465 III 7; 1465 IV 1; 1478 I 22; Volčjak, Listine, št. 389, 392, 399, 400, 456). 212 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 311–315. Slika 23: Notar »Johannes von Yssinhausen« z ženo in otroki je leta 1438 od opata in samostana v Gornjem Gradu prejel v uživanje »di Clawsen zu Obernburg« nasproti samostana z vrtom, njivo, sadovnjakom in skednjem. Zgradbe – razen cerkve – je bil dolžan vzdrževati v dobrem stanju. Zelo verjetno je šlo za opuščeni ženski konvent iz 14. stoletja pri cerkvi Marije Magdalene, ki se je še leta 1600 imenovala »in der Clause«. Omenjeni notar bi lahko izviral iz mesteca Issenhausen v Alzaciji (NŠAL, Listine, 1438 IV 4). 493 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski tržni avtonomiji oziroma samoupravi (na primer voljenem trškem svetu). Leta 1459 so opat Gašper in predstavniki samostana urejali razmere glede trgovanja na ozemlju gornjegrajskega gospostva, ki so očitno uhajale izpod nadzora. Kršili so stare »dobre navade« (gütte gewonhait), trgovci iz dru- gih gospostev (das ander herschafft kaufflewtt) pa so obiskovali podložnike na njihovih kmetijah in kupovali blago neposredno pri njih, namesto na dovoljenem trgu (slika 24). Zato je prihajalo do pomanjkanja živine in drugih potrebščin, za- radi česar so trpeli zlasti revnejši prebivalci gos- postva. Določeno je bilo, da podložniki ne smejo na domu prodajati volov, krav, koštrunov, prašič- kov, jagnjet, koz, masti, sira, kož, krzna in drugih stvari, temveč le na svobodnem trgu v Gornjem Gradu pri samostanu in na Ljubnem (auf freyen markcht ze Obernnburg pey dem klaster oder zu Lauffen). Oskrbniku samostana in uradnikom v posameznih uradih je bilo naloženo, da vsako četrtletje javno objavijo ta določila. Vsakemu, ki bi kršil prepovedi, je bilo treba blago zapleniti, samostanu pa je moral plačati globo petih mark pfenigov, oskrbniku pol funta in uradniku, v čigar uradu je prišlo do kršitve, 60 pfenigov.213 V dokumentu je omenjen tudi drugi samo- stanski trg – na Ljubnem. Ljubno je leta 1426 nedvomno že funkcioniralo kot urbano (tržno) naselje, saj je po tedanjem urbarju že štelo 44 213 NŠAL Listine, 1459 II 24; Volčjak, Listine, št. 366. Prim. opatova določila o višini glob iz leta 1430. Gl. op. 191. trških parcel oziroma hiš, od katerih so samosta- nu plačevali letno po 12 pfenigov cenzusa (in La­ wuen sunt Aree 44).214 Razvoj je leta 1464 formalno dopolnila listina ljubljanskega škofa Sigmunda Lamberga o tržnih pravicah. Ta izjemno pomem- ben dokument obenem ponazarja, kakšen je bil ustroj starejšega trga v Gornjem Gradu. Škof pra- vi, da so se pri njem oglasili »njegovi zvesti tržani in občina trga Ljubno« (vnser getrewn purger vnd gemain vnseras marckts Lawffen). Ker do tedaj še niso imeli pravice in običaja (rechten vnd gewon­ hait), da si iz svoje skupnosti izvolijo trškega sodnika (marckht Richter), in ker nimajo tržnih mer (marckht maß) za žito, sukno (lodn) in platno (leynwatt), kot je običajno v drugih trgih, so ško- fa prosili, naj jim podeli te tržne pravice (marckt­ rechtn). Dovolil jim je izvolitev sodnika, ki bo imel pristojnosti za sojenje »tržanom in drugim prebi- valcem trga« v njihovih medsebojnih zadevah – glede dolgov, dedovanja in zemljiške pristojbine (purgkrecht) – znotraj trškega pomirja (pugkfride). Lahko je dosojal tudi globe za manjše prekrške, prestopniki za hujše delikte pa so morali biti izro- čeni uradniku v Gornjem Gradu. Dovolil jim je tu- di uvedbo omenjenih tržnih mer, ki naj bi se rav- nale po mestnih merah v Celju (Statmaß zu Cili).215 214 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 249. 215 Originalno pergamentno listino iz arhiva trga na Ljub- nem, z datumom 1464 X 13, je leta 1938 objavil Franjo Baš, Doneski k zgodovini Gornjegrajskega, str. 67. Kje je do- kument danes, mi ni znano. Slika 24: Sredi 15. stoletja se je tudi na gospostvu Gornji Grad razširila trgovina na podeželju. Trgovci so kupovali blago neposredno na kmetijah, zato so bili na škodi trgi in mesta. Zadnji opat samostana Gašper Pintar (1453–1461) je leta 1459 ukazal, da podložniki ne smejo na domu prodajati volov, krav, koštrunov, prašičkov, jagnjet, koz, masti, sira, kož, krzna in drugih stvari, temveč le na zakonitih trgih v Gornjem Gradu in na Ljubnem. Zato jim je bilo zagroženo z visokimi globami (NŠAL, Listine, 1459 II 24, Gornji Grad). 494 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Šest let kasnejša listina cesarja Friderika III., iz- stavljena na prošnjo škofa Lamberga, prinaša dodatne informacije o obeh trgih. Benediktinski samostan je bil tedaj že priključen (inkorpori- ran) ljubljanski škofiji. Škof je izjavil, da je imel samostan »od nekdaj« pravico do letnih sejmov v trgih Gornji Grad (zu Ror) in Ljubno (zu Lauffen). V Gornjem Gradu je bil na dan sv. Marjete (20. ju- lija), tedenski sejem pa vsako nedeljo. Tržani na Ljubnem so imeli pravico do sejma na proščenje (dan posvetitve župnijske cerkve) in na sv. Eliza- beto (19. november), tedenski sejem pa je bil prav tako vsako nedeljo. Cesar Friderik je obema trgo- ma potrdil omenjeno ter določil, da lahko uživata pravice kot ostali trgi vojvodine Štajerske.216 216 NŠAL Listine, 1470 V 18; Volčjak, Listine, št. 420. Tretji trg, ki je bil v 15. stoletju v posesti bene- diktincev, je bila Rečica, ki je po urbarju iz leta 1426 štela 22 parcel oziroma hiš, od katerih je sa- mostan dobival letno po 22 pfenigov cenzusa (In Riecz sunt Aree 22).217 Rečica kot trg je bila prvotno zelo verjetno ustanova gospodov z Vrbovca in je skupaj z gospostvom leta 1350 (delno) pripadla grofom Celjskim.218 Kdaj je prešla v samostansko last, ni znano. Še do leta 1459 pa ni bila v celo- ti benediktinska, saj je tedaj ljubljanski meščan Ulrik Makovic opatu in konventu prodal svojo dediščino na Rečici, ki jo je pridobil po smrti sva- ka Andreja Messitz, tržana na Rečici (Burger in Ri­ etz). Šlo je za hiše, trške parcele (hoffstet), vrtove, travnike in polja – vse je ležalo v trgu in pred tr- gom na Rečici (zu Rietz in dem markcht vnd vor dem markcht).219 Leta 1585 je tedanji ljubljanski škof Ja- nez Tavčar na prošnjo sodnika in trške občine Re- čici potrdil stare svoboščine, po katerih so si lah- ko sami izvolili sodnika, ter določil meje trškega 217 Orožen, Das Bisthum II/1, str. 249. 218 Gl. op. 128. 219 NŠAL Listine, 1459 II 25; Volčjak, Listine, št. 367. Slika 25: Pečat predzadnjega gornjegrajskega opata Benedikta (1444–1449) iz leta 1447. Pod kronano božjo materjo z detetom je lepo viden grb benediktinske opatije, ki danes predstavlja občini Gornji Grad in Ljubno, nekdanja samostanska trga. Ob robu je napis: SIGLV BNDCTI ABBATIS BEATE MARIE IN OBERBVRGA. Pečat visi na listini, izstavljeni za celjskega grofa Friderika II. Ker jim je ta potrdil sodne in ribolovne pravice, se je konvent zavezal, da bo za Celjske vsakodnevno opravljal mašo v Marijini kapeli, ki so jo v samostanu na svoje stroške postavili grof in njegovi predniki (SI AS 1063, sig. 4526, 1447 IV 17, Gornji Grad). Slika 26: Pečat celjskega grofa Friderika II. († 1454) iz leta 1448. Grofje so bili od leta 1337 do izumrtja 1456 dedni odvetniki samostana v Gornjem Gradu. V opatiji so bili pokopani starejši člani dinastije in Celjski so imeli tu svojo kapelo, zgrajeno na lastne stroške. V 15. stoletju je zlasti grof Friderik II. zgledno opravljal dolžnost odvetnika, o čemer priča vrsta listin, s katerimi je ščitil samostan in urejal sodne ter gospodarske razmere. Na pečatu je napis: SIGILLVM FRIDERICI DEI GRA CILIE ORTEMBVRGE SEGORIE QUE ETC COMITIS ANNO ETC MCCCCXLII (SI AS 1063, sig. 5395, 1448 XII 22, Žovnek). 495 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski pomirja (Purkhfridt; območja pristojnosti trškega sodnika).220 KONEC SREDNJEGA VEKA – EPILOG Kmalu po sredi 15. stoletja je nastopila doba, ki je v kratkem temeljito pretresla razmere na Gor- njegrajskem in simbolično zaključila več stoletij srednjeveškega razcveta. 9. novembra 1456 je bil v Beogradu v atentatu ubit grof Ulrik II. Celjski, zadnji predstavnik najpomembnejše plemiške dinastije na Slovenskem, ki je soustvarjala tu- di zgodovino Zgornje Savinjske doline. Celotno posest Celjskih je po medsebojni dedni pogodbi pridobil cesar Friderik III. Habsburški. Le nekaj let kasneje, 1460 (ali 1461), je umrl gornjegrajski opat Gašper Pintar; kot se je kmalu izkazalo, je bil zadnji na tem častitljivem položaju. Cesar Fride- rik je v vlogi samostanskega odvetnika menihom prepovedal izvolitev novega opata. 6. decembra 1461 je namreč ustanovil ljubljansko škofijo in samostan s posestjo namenil za njeno dotacijo. Novi škof naj bi v samostanu še nadalje vzdrže- val 10 do 12 redovnikov. Menihi v Gornjem Gradu so si kljub temu izvolili novega opata – enookega Gregorja Hiniga –, ki pa sta ga zavrnila tako papež 220 Pergamentno listino iz arhiva trga na Rečici je leta 1940 objavil Baš, O Rečici kot trgu, str. 67. Pij II. kot cesar. V samostanu so zavladale kaotič- ne razmere – izginile naj bi številne dragocenosti, oprema in blago, kar so kasneje terjali nazaj pod kaznijo izobčenja. 8. novembra 1463 se je uklonilo preostalih devet benediktinskih redovnikov. Vpri- čo ljubljanskega škofa Sigmunda Lamberga in gornjegrajskega notarja Janeza Ysenhausna so »v veliki dvorani visoke hiše, poleg nove kapele« (in stuba magna structure alte penes capellam novam) v Gornjem Gradu priznali inkorporacijo samosta- na škofiji v Ljubljani ter bili s tem rešeni doteda- njega izobčenja. Kljub temu so v nezadovoljstvu z razmerami začeli zapuščati samostan in se seliti v druge benediktinske samostane. Eden od pobeg- lih je bil redovnik Simon Štiftar (Symon Stifftar monachus professus dicti monasterii Obernburgk). Zato in za druge prestopke se je moral marca 1465 »v samostanski dvorani nad križnim hodnikom« (in stuba supra ambitum) zagovarjati vpričo škofa Lamberga in je bil obsojen na zaporno kazen. Ker so se menihi še dalje upirali škofovim načrtom, je skušal pridobiti nove redovnike iz drugih sa- mostanov. V tem času so Gornji Grad opustošili še Turki (inimici perfidi Turci), zaradi česar so ga začeli preostali redovniki zapuščati. Ker se raz- mere očitno niso izboljšale, je 8. aprila 1473 papež Sikst IV. na škofovo prošnjo – natanko po 333 letih delovanja – benediktince razpustil in ustanovo Slika 27: Upodobitev leta 1473 ukinjenega samostana v Gornjem Gradu na grafiki iz leta 1681. Lepo je vidna velika srednjeveška, izvorno romanska bazilika, ki je v 14. stoletju dobila visok gotski prezbiterij, in za njo križni hodnik z arkadami. Okoli starejšega jedra je v zgodnjem novem veku nastala obsežna graščina ljubljanskega škofa z obzidjem in vodnim jarkom (G. M. Vischer, Topographia Ducatus Styrie, Graz 1681). 496 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski nadomestil s škofijskimi posvetnimi duhovni- ki, podrejenimi škofu v Ljubljani. Ti so še dalje skrbeli za pastoralno dejavnost in bili dolžni se- demkrat dnevno peti »oficij« ob kanoničnih urah (jutranjice, prvo, tretjo, šesto, deveto, večernice in sklepnice).221 Gornji Grad je postal sekundar- na rezidenca ljubljanskega škofa. Januarja 1478 je škof Lamberg »v samostanu Gornji Grad« (in mo­ nasterio Obernburg) izstavil zadolžnico za knjige, izposojene pri stolnem kapitlju v Ljubljani. Ob njem so bili kot priče navedeni gornjegrajski žup- nik Peter iz Ljubljane, Gregor Kic, kaplan pri ol- tarju sv. Rešnjega telesa in škofov osebni kaplan Pankrac Kompost. Šlo je za desetine dragocenih rokopisov, ki se jih je škof očitno namenil prebi- rati v miru, daleč od mestnega vrveža. Listino je spisal dolgoletni gornjegrajski notar Janez Ysen- hausen.222 Nekdanji benediktinski samostan je s tem pridobil novo funkcijo in dejansko ni začel propadati – le simbolično se je uklonil novim ča- som. Leta 1479 je na primer škof Lamberg v sta- ri samostanski cerkvi posvetil dva nova stranska oltarja: v kapeli sv. papeža Gervazija in device Doroteje desni oltar sv. nebeške kraljice in Devi- ce Marije, božje matere, ter levi oltar sv. device in mučenke Katarine. Vsem, ki bi obiskali kapelo na 29 različnih, poimensko navedenih praznikov, je bilo obljubljenih 40 dni odpustkov.223 A časi slavne benediktinske opatije v Gornjem Gradu, ki je s svojim delovanjem v več stoletjih izoblikovala podobo kulturne krajine v Zgornji Savinjski dolini, so bili za vedno mimo. Po poru- šitvi velike srednjeveške cerkve v 18. stoletju na- njo spominja le še nekaj lepo obdelanih kamnitih fragmentov v lapidariju. Grb nekdanjega samo- stana pa danes hvalevredno in historično več kot upravičeno – v različnih barvah – predstavlja ob- čini Gornji Grad in Ljubno. FINANcIRANJE Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti (P6-0052) in projekta Umetnostna dediščina grofov Celjskih (J6-4622), ki ju iz držav- nega proračuna financira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost RS. IZJAVA O DOSTOpU DO RAZISKOVALNIH pODATKOV Pri raziskavi za pripravo prispevka niso bili ustvarjeni nobe- ni novi raziskovalni podatki. 221 Podrobno Orožen, Das Bisthum II/1, str. 197–212; Volčjak, Listine, str. 15–18 in dokumenti št. 382, 388, 392, 394, 399, prepisi št. 49 (str. 608). 222 Volčjak, Listine, št. 456. 223 Volčjak, Listine, prepisi št. 51 (str. 611). VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv, Ljubljana Listine (dostopno na https://www.monasterium. net/mom/SI-NSAL/archive) ÖSTA – Österreichisches Staatsarchiv, Dunaj HHStA – Haus- Hof- und Staatsarchiv, Dunaj AUR – Allgemeine Urkundenreihe SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1063 – Zbirka listin AS 1073 – Zbirka rokopisov StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec AUR – Allgemeine Urkundenreihe (dostopno na https://egov.stmk.gv.at/archivinformationssystem/ baumansicht/anzeigen.jsf ) OBJAVLJENI VIRI Acta Pataviensia Austrica – Lenzenweger, Josef: Acta Pataviensia Austrica, Vatikanische Akten zur Geschi­ chte des Bistums Passau und der Herzöge von Öster­ reich II: Innocenz VI. (1352–1362). Publikationen des Historischen Instituts beim Österreichischen Kul- turinstitut in Rom II/4/II. Wien: Verlag der Öster- reichischen Akademie der Wissenschaften, 1992. Austria Sacra IV/7 – Austria sacra: Österreichische Hie­ rarchie und Monasteriologie, IV/7. Wien, 1786. Bernhard, Günther: Documenta patriarchalia res gestas Slovenicas illustrantia: Listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Stični in Gor­ njem Gradu (1120–1251). Dunaj, Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju, ZRC SAZU, 2006. CKL – Kos, Dušan: Celjska knjiga listin I: Listine gos­ podov Žovneških do leta 1341. Ljubljana, Celje: ZRC SAZU, Muzej novejše zgodovine Celje, 1996. DOI: https://doi.org/10.3986/9616182234 GZS – Baraga, France: Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku: Listine 1246–1255. Ljubljana: Založba ZRC, 2002 (Thesaurus memoriae. Fontes 2). DOI: https://doi.org/10.3986/9616358928 MDC I – Jaksch, August von: Monumenta historica du­ catus Carinthiae I: Die Gurker Geschichtsquellen 864– 1232. Klagenfurt: Ferd. v. Kleinmayr, 1896. MDC III – Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Carinthiae III: Die Kärntner Geschichtsquel­ len 811–1202. Klagenfurt: Ferd. v. Kleinmayr, 1904. MDC IV/2 – Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Carinthiae IV/2: Die Kärntner Geschichtsquel­ len 1263–1269. Klagenfurt: Ferd. v. Kleinmayr, 1906. MDC V–X – Wiessner, Hermann: Monumenta historica ducatus Carinthiae V–X: 1269–1416. Klagenfurt: Ver- lag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1956–1968. 497 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, 1995 (Viri za zgodovino Sloven- cev, 14). DOI: https://doi.org/10.3986/8671310930 Ottokars österreichische Reimchronik II (ed. Joseph See- müller). München: Monumenta Germaniae histo- rica, 19802 (Monumenta Germaniae historica. Deu- tsche Chroniken, 5/2). RSt I–II – Reddik, Annelies: Regesten des Herzogtums Steiermark I–II. Graz: Historische Landeskom- mission für Steiermar, 1976, 2008 (Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark VI, VIII/1). UBSt I–III – Zahn, Josef: Urkundenbuch des Herzog­ thums Steiermark I, II, III. Graz: Historischer Verein für Steiermark, 1875–1903. UBSt IV – Appelt, Heinrich in Pferschi, Gerhard: Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark IV: 1260– 1276. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nfg., 1975. Volčjak, Jure: Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana: 1140–1500. Ljubljana: Ljubljanska nadškofija, Nad- škofijski arhiv, 2020. LITERATURA Banfi, Jaka: Klientela celjskih grofov (doktorska diserta- cija). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2023. Baš, Franjo: Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. Ča­ sopis za zgodovino in narodopisje 33, 1938, št. 1–2, str. 1–16, 65–86. Baš, Franjo: O Rečici kot trgu. Časopis za zgodovino in narodopisje 35, 1940, št. 1–2, str. 66–70. Bernhard, Günther: Der Oberburger Bistumsplan vom Jahre 1237. Römische historische Mitteilungen 39, 1996, str. 163–179. Bernhard, Günther: Die Stiftungsurkunde des Klos- ters Oberburg. Mitteilungen des Instituts für öster­ reichische Geschichtsforschung 108, 2000, št. 3–4, str. 265–290. Bizjak, Matjaž: Ratio facta est: Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Sloven­ skem. Ljubljana: Založba ZRC, 2003 (Thesaurus me- moriae. Dissertationes 2). DOI: https://doi.org/10. 3986/9616358995 Dopsch, Heinz: Die Grafen von Heunburg. Carinthia I, 160, 1970, št. 3, str. 311–342. Gestrin, Ferdo: Gospodarska in socialna struktura gor- njegrajske posesti po urbarju leta 1426. Zgodovinski časopis, 6–7, 1952–1953 (Kosov zbornik), str. 473–514. Habel, Edwin: Mittellateinisches Glossar. Paderborn: Ferdinand Schöningh, 1931. Jaksch, August: Geschichte Kärntens bis 1335, II. Band: 1246–1335. Klagenfurt: Verlag bei Ferd. Kleinmayr, 1929. Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana: Založ- ba ZRC, 2006 (Thesaurus memoriae. Dissertatio- nes 5). Kos, Dušan: Vitez in grad: Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. DOI: https://doi.org/10.3986/9616500821 Kos, Milko: O nameravani ustanovitvi škofije v Gor- njem Gradu leta 1237. Časopis za slovenski jezik, knji­ ževnost in zgodovino, 1, 1918, str. 100–108. Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranj- sko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia historica Slovenica 8, 2008, št. 2–3, str. 527–564. Kosi, Miha: Gospodje Turjaški in plemiški svet na ju- govzhodu cesarstva (12.–15. stoletje). Grad Turjak, Prva knjiga (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Goren- čič, Renata Komić Marn). Ljubljana: Založba ZRC, 2020, str. 89–146 (Castelologica Slovenica, 2). Kosi, Miha: Grajska politika – primer grofov Celjskih. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gra- dov), str. 465–494. Kosi, Miha: Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »Dežele Kras«. Vojaška in politična zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2018 (Thesaurus memoriae. Opuscula 6). Kosi, Miha: Špitali na Slovenskem v srednjem veku. Epidemije in zdravstvo: Zgodovinski pregled (ur. Kata- rina Keber). Ljubljana: ZRC SAZU, 2024, str. 9–74. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610508090_01 Niermeyer, Jan Frederik: Mediae latinitatis lexicon mi­ nus. Leiden, New York, Köln: Brill, 1997. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant, II/1: Das Benediktiner­Stift Oberburg. Marburg: Im Selbstverlage, 1876. Oter Gorenčič, Mija: Deformis formositas ac formosa de­ formitas: Samostanska stavbna plastika 12. in 13. stole­ tja v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, 2009. Pahor, Samo: Rittershuebe. Zgodovinski časopis, 19–20, 1965–1966, str. 149–152. Ravnikar, Tone: Benediktinski samostan v Gornjem Gra­ du. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, 2010 (Studia historica Slovenica VI). Ravnikar, Tone: Čas patriarha Bertolda Andeškega in gornjegrajski samostan. Studia historica Slovenica 4, 2004, št. 2–3, str. 231–249. Ravnikar, Tone: Po zvezdnih poteh: Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku. Velenje: Muzej Ve- lenje, 2007. Ravnikar, Tone: Posest grofov Vovbrških v Šaleški do- lini. Časopis za zgodovino in narodopisje 29, 1993, št. 1, str. 20–32. Ravnikar, Tone: Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini. Celjski grofje: Stara tema – nova spoznanja (ur. Rolanda Fugger Germadnik). Zbornik mednarod- nega simpozija Celje, 27.–29. maj 1998. Celje: Pokra- jinski muzej, 1999, str. 71–82. 498 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt, Marko Vi- dic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Stegenšek, Avguštin: O najstarejši zgodovini gornje- grajskega okraja. Časopis za zgodovino in narodopisje, 7, 1910, str. 1–33. Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove dežel- noknežje oblasti in dežele Celjske. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: ZRC SAZU, 1996, str. 227–256. Štih, Peter: Izvor in začetki škofijske posesti na dana- šnjem slovenskem ozemlju. Blaznikov zbornik: In memoriam Pavle Blaznik (ur. Matjaž Bizjak). Ljublja- na, Škofja Loka: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2005, str. 35–48 (Loški razgledi, Doneski 11). Štih, Peter: O začetkih Turjaških na Kranjskem. Grad Turjak, Prva knjiga (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn). Ljubljana: Založ- ba ZRC, 2020, str. 69–86 (Castelologica Slovenica, 2). Wiesflecker, Hermann: Meinhard der Zweite: Tirol, Kärn­ ten und ihre Nachbarländer am Ende des 13. Jahrhun­ derts. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1955 (Veröffentlichungen des Instituts für Österreichi- sche Geschichtsforschung, XVI). SUMMARY Benedictines and the Counts of Cilli. The Upper Savinja Valley in the Middle Ages The Upper Savinja Valley was already settled before the twelfth century. It formed a large lordship with its centre in Gornji Grad (Ger. Oberburg), which was also the seat of the parish with a parish church. It covered the basin of the Savinja River and its tributary Dreta from modern Nazarje to the mountain ridges towards Carinthia and Carniola. At the beginning of the twelfth century, it was owned by the Bavarian Diepold de Chagere. Given the exceptional size, hilliness, and extensive woodlands of the territory, it could have been a former ruler’s estate that came into the possession of the de Chagere family with a now lost deed of donation. In 1140, Diepold and his wife Truta–who were a childless couple–left the Gornji Grad castle with its estates to the Patriarch of Aquileia, Pellegrinus, and the rest of the property they had founded in Gornji Grad to the Benedictine monastery. Thus, two lordships were cre- ated, the monastic and the smaller Aquileian. In 1147, the foundation of “his loyal vassal” (fidelis noster) Diepold de Chagere was confirmed in Regensburg by King Conrad III. In the first century and a half of its existence, the mon- astery was under the strong influence of the patriarchs of Aquileia. Especially Patriarch Berthold of Andechs (1218–1251) visited Gornji Grad several times in person, endowed the monastery and handled affairs there. His engagement is best reflected in the plan from 1237 to es- tablish a suffragan diocese of Aquileia in Gornji Grad. He notified his intention to Pope Gregory IX in Rome but nev- er brought it to fruition. Very early on, the highly lucrative advocacy (Vogt) over the rich abbey came into the hands of the Duke of Austria and Styria, who granted it as a fief. This is evidenced by a charter of Duke Leopold VI of Aus- tria from 1230. Advocacies over other smaller estates of the abbey were in the hands of the leading regional nobles, the Counts von Heunburg and the Lords of Sanneck. The monastery carried out extensive agrarian coloni- zation, which already reached far into the mountains on the border with Carinthia in the mid-thirteenth century. In 1268, the dispute over the northern border of the es- tate was settled, and the Carinthian duke Ulrich III of Spanheim confirmed the monastery’s possession of the Solčava (Ger. Sulzpach) area and the border line on the watershed. In the second half of the thirteenth century, the Patriarch of Aquileia withdrew from the Savinja Valley. He began to grant the Aquileian possessions–the castles of Gornji Grad and Vrbovec (Ger. Altenburg)–as fiefs, and the monastery grew increasingly autonomous. It enjoyed the support and protection of the leading political forces in the region–the Carinthian duke Ulrich III (1256–1269), the Bohemian king Ottokar II Přemysl (1270–1276), and the new German king Rudolf I of Habsburg, who ruled all the eastern Alpine territories from 1276. A stronger direct influence on the abbey was exerted by the nearby potentates. Under Ulrich III, the Counts of He- unburg formed a powerful territory in southeastern Carin- thia and Saunia (Savinja valley) at the end of the thirteenth century; Ulrich III was the most prominent nobleman of Carinthia and Styria. In 1286, he was elected hereditary ad- vocate of the monastery and established one of the centres of his territory in the neighbouring Mozirje (Ger. Prass- berg). The relations with the monastery were also marked by turbulences. During the war for the Bohemian crown in 1308, Count Frederick even put the abbot into captivity and ravaged the monastic estates. In 1322, the counts died out without male issue, causing their nephew Frederick I of Sanneck to emerge as one of the main heirs. By 1333, he had acquired a large part of the Heunburg inheritance through diplomacy and war, including the strategically im- portant Celje (Ger. Cilli). In 1337, he was also elected he- reditary advocate of the abbey of Gornji Grad; the position remained in the family until its extinction in 1456. Frederick of Sanneck was fiercely ambitious and suc- cessful in both military and political fields. In 1341, after Emperor Louis of Bavaria elevated him and the family to the Counts of Cilli, Frederick acquired a huge territory in the central part of present-day Slovenia through incredible expansion. On his death in 1359, he owned about thirty castles; by 1425, his successors had increased this number to 125, which was a feat unmatched throughout Central Eu- rope. This context also includes their consolidation in the Upper Savinja Valley, where, by the mid-fourteenth centu- 499 | kronika 73 � 2025 3 miha kosi | benediktinci in grofje celjski ry, they had acquired all the key castles: Gornji Grad, Vr- bovec, Rudenek and Mozirje. They belonged to the County of Cilli, as evidenced by a charter of Emperor Charles IV of Luxembourg from 1372. The ruler (re)elevated the Cillis to the rank of counts and determined the boundary of the county, which included the aforementioned castles in the west. There, the counts had their castellans, who also rep- resented them in their relations with the abbey in Gornji Grad. Lower jurisdiction in the entire lordship of Gornji Grad was in the hands of the abbot and his officials, while higher (blood) jurisdiction belonged to the Count of Cilli as their advocate. Convicts were to be handed over to his judge in Mozirje. The abbey in Gornji Grad was the largest ecclesiastical institution in Slovenia alongside the Cistercian monastery in Stična (Ger. Sittich). The exceptionally large Roman- esque basilica with a Gothic presbytery, added in the four- teenth century, was demolished in the eighteenth century. According to the abbot’s report, about eighty people lived in the monastery around 1380. In the first half of the four- teenth century, there was also a Benedictine nunnery, with its buildings situated on the opposite side of the Dreta River (the nunnery was abandoned sometime during the mid-fourteenth century). While there is no information about the origin of the monks and nuns; it is known that the monastery was twinned with the Carinthian Benedic- tine abbeys in Ossiach, Millstatt, and St Paul, the Scottish monastery in Vienna, the Augustinians in Eberndorf, and the Cistercians in Stična. The monastery’s extensive agrarian colonization of the hills had been completed by the mid-fourteenth century at the latest; the entire estate included 745 farms in the Upper Savinja Valley and a few hundreds more in other regions (as of 1426). Some colonists came from German-speaking areas, as evidenced by the numerous German names and surnames of the farmers and the name Tyrolseck borne by the administrative office of the abbey. The monastery’s ad- ministration was divided into seven offices in the Upper Savinja Valley. The Tirolfseck office near Gornji Grad also had thirty specialized livestock farms (swaiga), which sup- plied the monastery exclusively with cheese. As late as the fifteenth century, the abbey had a considerable number of vineyards in the vicinity of Gornji Grad, Radmirje, Ljubno, as well as between Ljubno and Rečica, from which farmers paid their feudal dues in wine. The main non-agrarian centres of the region–i.e., mar- ket towns–developed in Gornji Grad (thirteenth century), Mozirje and Rečica (Ger. Rietz; fourteenth century), and Ljubno (Ger. Laufen; fifteenth century). In 1426, Gornji Grad consisted of approximately eighty houses or plots, which made it one of the larger market towns in Slovenia. All basic occupations were represented among the inhab- itants of both Slovenian and German origins: shoemaker, furrier, blacksmith, mason, carpenter, tailor, cooper, miller, butcher, sawmill master, market judge, and scribe. Around 1380, the notary Johannes Walcher from Aussee in Swabia worked and lived in Gornji Grad, and half a century later, he was succeeded by Johannes von Yssinhausen, perhaps from Issenhausen in Alsace. In the mid-fifteenth century, farmers’ illegal trade spread across the countryside, with travelling merchants obtaining their supplies directly from farms. In 1459, the last abbot of the monastery, Caspar Pintar, issued a decree prohibiting farmers from selling oxen, cows, goats, pigs, lambs, lard, cheese, hides, furs, and other goods from their homes and only allowing them to do so in public markets in Gornji Grad or Ljubno. In 1470, Emperor Frederick III confirmed an annual fair for Gornji Grad on St Margaret’s Day (July 20) and for Ljubno on St Elisabeth’s Day (November 19); both market towns held a weekly fair on Sundays. In the abbey in Gornji Grad, the counts of Cilli had a tomb, where the older members of the dynasty were bur- ied, and a chapel of St Mary, which they built with their own funds. In the fifteenth century, they served as the monastery’s advocates in an exemplary manner. Especially Count Frederick II († 1454) repeatedly handled legal and economic matters for the benefit of the abbey. After the death of the last Count of Cilli in Belgrade in 1456, all their estates and the monastery’s advocacy were taken over by Emperor Frederick III, who in 1461 founded a new diocese in Ljubljana and annexed to it the Gornji Grad monastery with all its estates. Due to the monks’ resistance, the Pope heeded the request of the first Bishop Sigismund Lamberg and abolished the Benedictine monastery in 1473, after 333 years of its existence. The bishop then established a chapter of canons, and Gornji Grad became the secondary residence of the Bishop of Ljubljana.