Ciril Bergles
Ognjemet
i
Roža noči, ki se spreminja v Praznik. Igra zvezd v magičnem kalejdoskopu neba. Iskre, ki zasledujejo temo.
Daleč stran od svojega središča hoče. Nekam ven, kjer hi je nihče ne mogel več najti.
Ko jo otrok doseže s svojim čudenjem, se že vrača navznoter, da je ta potem hudo zmeden in ne ve, v kateri pomladi jo bo spet naSel.
Vrača se od nedoseženega proti spreminjajočemu se Začetku.
Njeno bivališče je magnet pogleda. Pokrajina spomina hrani njeno prosojnost, sijaj, ki se izgubi v kamen.
II
Tvoj obraz se neprestano spreminja
v varljivem ogledalu noči.
Kot da išče svojo pravo podobo.
Vsak trenutek je drugačen, z nekim drugim imenom. Nas nekam vabi s svojim utripom.
V gozdu prividov vse prihaja in odhaja. In tudi ti postajaš bolj privid od privida samega, brezoblična kol lansko poletje.
Ostaja samo nihanje, kroženje zvezde, ki se raztaplja v prosojno meglico na rokah Praznika.
III
V središču rože je plamen. Sedanjost je vreteno skrivnosti.
Kje se začenja in kje se konča ta sijaj?
Jug je na severu in sever je v tvojih očeh. Magnetna igla kaže proti zahodu. Večer je hiša izpraznjenega srca.
Kje se začenja in kje se konča ta sijaj?
Veter tke girlando luči. Obraz sveta se raztaplja.
IV
Roža: neuničljiva čarovnija v središču večnega gibanja.
Volja žarečih spiral, ki hočejo slaviti Praznik.
Kozmični cvet, h kateremu se vse vrača in se iz njega vzpenja k zmagoslavnemu Rojstvu.
Pesem, ki jo iz goreče vneme spočenja školjka, ko narašča plima.
Ozvezdje, ki se širi in diha ogenj zimske sončnice.
Glasnik, ki prinaša najboljšo novico: Roža življenja je večna.
V
Otrok ne sprašuje, kdo je lastnik tega Praznika.
Zakaj se je neskončno majhen popek s tako strašnim pokom razrasel v to pisano Rožo. V Praznik, ki se dopolnjuje v samem sebi.
Morda bo kdaj drugič hotel vedeti, kdo je spočel ta Veliki Začetek in koliko ljubezni je zanj potreboval.
Otrok verjame, da je ta Praznik samo zaradi njega. Da je ta Roža noči samo zanj.
10	L I T E R A T U R A