III. Narod, iki danes vlada svet, nam more biti tudi glede vzgoje in pouka za vzgled. Angleži sicer še pred sto leti niso imeli prave vtzgoje, vendar se lahko danes učimo pri njih. Že pri otroku vidimo, kaiko je z vzgojo na Ang eškem: enostavna hrana, trda postelja, popolna snaga v vsem, kar je z otrokom v zvezi. Angleška deca se oblači čim udobneje in enostavneje, obleka je proti mrazu, dežju, a nikdar ne ovira prostega gibanja. Pri vsa* kem vremenu mora na zrak, brez obzira, ka= ko je zumaj, 'pa bi'lo poleti ali pozimi. Vendar ostane otrok tako dolgo otrok, kakor je sploh mogoče, razvoja se nikdar ne forsira. Ta si« stem se je razvil sicer polagoma, a danes se ga vse drži. Ralzlioni možje so preobrazili vzgojo na Angleškem Danes je Ang ež ves mišica in encrgija, vz>trajnost. Henbert Spencer je ugo* tovil, da je prvi pogoj za vsak uspeh, ako si »močna žival«: čuvati zdravje, to je naša dolžnost, škodovati mu — greh. Telesna mo« rala bi se moglo imenovati to. To morallo va* ruje Anglcž s sistematičnim tcdesnim vežba= njem. Na delu za to moralo vidimo -vso an* gleško družbo, učenjaka in pesnika, novinarja in politika, javnega de avca in' "zasebnika. Vsaka novozgrajena hiša mora imeti kopal* nico, poltfg vsake knjižice, ki se odpre, se odpre tudi brezplačno ljudsko kopališče. Srednje in visoke šole so večinom zunaj mest, da je čim več zraka, šolska mladina se naj== manj tri polne potpoldneve v tednu telesno vežba na iproste-m. Šola ina Anglešikem ne po» zna zaiporne fcazni, in sicer zato ne, ker no* čejo otroka zapirati v prostoru s slabim zra* kom. Mož, ki je bil pTavi reformator vzgoje na Angleškem, se imenuje Tomaž Arnold, protestantski pastor. Ta je postavil vzgoji cilj: christian gentlemae, ki je postal geslo. Učenec naj vidi v svojem vzgojitelju vzor človeka, ki se ne plaši nikakega truda, da na* pravi iz svojega vzgojevanca koristnega člana človeške družbe, krščanskega viteza. Vrl člo* vek naj ipostane iz otroka. Zato mu je treba popolnoma zaupati in dokazati to tako, da se otroku prepuščajo toeno določene dolžnosti in od.govortnosti. Zidati na čast gojenca, je temeljna črta angleške vizgoje. S tem pa, da se na otroka zanesemo, smo tudi že začeli najneiizlprosnejšo borbo proti laži Nič se v Angliji 'tako neiziprosno ne pobija kot laž. Brezpogojna resinicoljubnost, zvestoba in smisel za občestvo, za medsebojno pomoč vsak trenutek, to so bistveni angleški znaki vzgoje že v najnežnejši dabi. Posebno obče« stveno življenje se neprestano neguje: vse dušne in tele&ne moči se zastavljajo, da se doseže skupni cilj. Kolikor se na Angleškem goji sport, se nikdar ne goji radi rekordov in podobnega, ampak le zato, da se že v mladini razvija zdrava telo in zdrav smisel za sožitje, iza skupmost. Na vse zgodaj se otrok v šoli opozori, da je del občestva, da tudi on oiekaj pomenja za celotni zavod, da je tudi od njega odvisen ugled šole in da je zanj odgovoren. Tako se seveda budi v učencu tudi veselje do sodelovanja, do udejstvovanja, s čemer raste otrokova samozavest in vera v življenje, otro= kova energija in aktivnost. Drugo važno načelo, ki ga izvaja angles ška pedagogika popolnoma nasprotno nemški, je, da se z vso vestnostjo preiščejo otrokove sposobnosti in potem razvijejo individualno. Kakor je vzgoja čim rnaravnejša, tako se tudi pouk ¦vrši popalnoma razliono kot na koniti* nentu. Šola je v Angliji predvsem vzgajali^ šče. Nikdar ne sme biti posredovalka znanja, katero ostane pri nas mrzla, mrtva s>nov. Ako fenanje ne obuja v učencu samohotne volje do življenja, do udejstvovanja, alko nima to znanje praktionega smisla, ga smatra anglei ška vzgoja za manj ncgo nič. Pouk sam mora biti torej najprej vzgojem, zato razume Ain> glež kot vzgojo vedno tudi pouk. Tu se mlas dini možgani ne napolnujejo s snovjo, tem« več se skuša zhuditi in okrepiti v njej volja za učenje in delo v vsem poznejšem življenju. (Pri nas je čiisto nasprotno: kdor ima »zre* lostno« diplomo, ne pogleda vec kojige — iz» obrazba mu ni več potrebha!) Vrednost šole se na Angleškem ne ocenjuje po tem, koliko Irna dijak, ko je dovršil šolo, ampak po item, kako je šola delovala na njegovo dušo in telo, to je, koliko se je v mladeniču .razvilo zanosa in sposobnosti, da se še nadalje isam izobra» zuje in izpopolnuje. (Pri nas imamo drugačne nazore: mislimo, da je človek toliko več vre= den, kolikor več se je naučil na šolskih klo« peh; zahtevamo ni. pr. — akademsko izobraz? ¦bo za učiteljstvo, ker sodimo, da bomo toli* ko več znali, kolikoT več časa bomo sedeli v šoli. In šolske reforme gredo ipri nas večinos ma za tem, da podaljšamo učni čas!) Kako je z učno isnovjo, z učriiimi načrti? Pri nas morajo biti načrti alfa in omega vse* ga. Kakor se nič ne oziramo na razvoj indis vidualnih sposobnosti gojenca, tako se mu vsiljuje snov, ki nima in ;ne bo niikdar imela zanj pravega pomena. Na Angleškem ni o učncm načrtu pravzaiprav niti govora. PocdU ne šole, da, celo poedini učitelji imajo po= polno svoibodo, kako in kaj naj učijo. Nihče ne imej nikake oblasti nad mladino, pravijo, kdor je ne uči. Profesorja v našem smislu an» gleška šola ne pozna. Kdor mladino uči, jo spremlja iz najnižjega do majvišjega razreda, seveda nikdar ne nad štiridesetorico dijakov. Da bi dal kdo toliko in toliko stranic, ki oiaj ¦se jih mladina uči doma, tega si na Angleškem niti misliti ni mogoče. Ves pouk je urejen rtako, da vse delo izvrši v šoli. Več kot cscm ur dnevno ni učenec nikdar siljen delati. Pri nas se izven šole goji »biflanje«, ki pusti če? sto zle posledice ma duši in na telesu za vse življenje. Angleški učitelj je n. pr. prapričan, da se iztgadovina me more učiti po periodah kakor se dela pri nas. Naše letnice, vladarji, sistemi so mu naravnast 'nerazumljivi. Zato navaja, kaj in kako naj dijak čita in preuiču* je. Tako si nekaj nadarjenih in delavinih učencev pridobi originalno in globoko znanje zgodovine, drugi ne znajo ničesar. Nič zato, večina itak ne bo imela morda nikdar več v življenju potrobe tega znanja. Najbolj pa se angleška šola odlilkuje po tem, da gleda tako učitelj kot tudi javno mnenje, da šola zibudi zanimanje za pouk in da to zanimanje tako ojači, da &e knjiga in učenje omilita učencu za vse življenje. To se ismatra za iprvo dolžnost šole. Zato angleški profesor nikdar ne dolži učencev, kadar vidi, da ga ne poshišajo> p&zorno, ampak scibe. Z drugo besedo: tudi uona snov je vredna na Angleškem toliko, kolikor so vredni ljudje, ki jo morajo podajati. Zato se paizi v prvi vrsti, da so učitelji ljudje na mestu. Vsi ve« do, da je njih življenska naloga vzgajati po= polne, samostojne ljudi, ki so krepko nave= zani na celoto, ki imajo močno voljo do služs be za občestvo, Ijudi, ki znajo poprečno — ko so dovršili šolo — msnogo manj od Nemca ali Franco-za, toda kar znajo, znajo dobro in potem, kar je glavno, vse živiljenje študirajo dalje in —¦ delajo. Angleški pedagog ni niti uradnik kot pri nas, niti sanjar. Prve njegove kreposti so: poznavanje življenja, družbe, človeštva, gmotna neodvisnost in svobodna, samostojna sodba. Take vzgoje pri nas ni. Pri nas je vse tako urejeno, da šo!a ubije inicijativo, ener^ gijo in svobodno voljo. Med našo šolo in življenjem ni nikake skladnosti več. Pouk nima niti ^fnce praktičnosti, nima zveze z življenjem, z ralzvojem družbe. A če si upa kdo to povedati, mu zapro usta, da je lajik, da je diletant. Niti zdravega razuma ne raz» vijamo gojencem, niti krepke volje, niti krep^ kih živcev. Nasprotno, šola nas dela nespo^ sobne za naš najbližji in stakii življensiki poklic. Angleška vzgoja stremi za tem, da se razvije značaj, močan čut za skupmost, vite» ško ravnanje, angleški pouk pa skuša oskr= beti gojencu tako praktično znanje, ki bo povsod vredno kot gotov denar, ko bo človčk stopil v življenje. Kakor imamo na ko-ntinentu nekaiko se* lekcijo inteligentov večinoma iz premožnih slojev, tako se na Angleškem omogoča raz» voj talentiranih ljudi. Študij je pri nas nekaj tako dragega, da ga zmorejo le oni, ki imajo dovolj sredstev. Kdor aii bogat, bo komaj kdaj dosegel najvišjo izoibrazbo. Z denarjem se obiskujejo šole, se kupujejo knjige, se pia» čujejo instruktorji, se vpliva, da pridejo ne< siposobini ljudje naprej in končno v najboljše službe. Kdor nima denarja, naj ne sili v šole, naj ostane tlačena para, če je še tako nadar« jen, in naj gre kvečjemu v takozvani inteli« genčni proletarijat. Šola ni zanj, šola je pri* vileg premožnih! Takšno selekcijo imamo <m\. In če je kdo pri nas vendar toliko srečen, da more obiskovati šolo, ker ima dar, pa ga zlo« mimo s svojim učnim sistemom, ako ima kos ličkaj svoje volje. Če se ne upogne, ga pože« nemo iz šole, kakor hitro pokaže nekoliko samostojnosti. Predpisov je toliko, da ga •vsak čas lahko ustrahujemo. Ne potrebujemo darovitih, samostojnih Ijudi, vzgojiti mora^ mo hulje. Zato ubijemo pogosto najsposob* nejše najenergičnejše in se potem škandalizi' ramo na iziprijenih študentih. Tak je naš šolski sistem in kdor mu noče malikovati, ne sme imeti besede pri vzgoji! Angleži delajo drugače. Skrbe, da se dvi? gnejo talenti iz vsega naroda, iz najzakotnej* ših vasic. Čim origina.nejši in samostojnejši talent, tem lažje se razvije. Pri nas bi takega človeka zaprli v blaznico, na Angleškem se mu pomaga z bogatimi, takozvanimi kraljiči« nimi štipendijami. Najoriginalnejši in najsa^ mostojnejši jo dobi najprej, zakaj Angleži dobro vedo, da bo naglo postal steber njih moči in gotspostva. A kakor se omogoča razvoj poedincu, ^tako se tudi šolski ustanovi ne krati svdboda tako nesmiselno kot drugod. Angleška šola je še vedno kolikor toliko prosta. Svobodno se ustainavlja in uveljavlja. Selfjgovernement velja tudi tukaj. Država prepušča prvo be* sedo zasebni pobudi, s čimer doseže, da se za šolstvo zanima vsa javnost, da sodeluje in nosi odgovornost. Kjer se pokažejo uspehi, daje država visoko podporo in omogoča raz« voj. Toda šolstva si ne prisvaja, ga ne krati v njegovi svobodi in predvsem ne nastavlja dninarjev namesto vizgojevalcev. Tudi dijak je svoboden v svojih misiih in v znanstvenem delu. Kakor živi večinoma v nekakem internatu, imajo ti internati vens dar svojo najširšo avtonomijo'. Vzgojitelj živi skupaj z gojencem. Ako pomislimo, kako je učiteljstvo izbrano, kako živi tbs samo vzgoji in pripravljanju mJadine za življenje, potem razumemo, kako velik pomen ima stalno, ne^ prisiljeno občevanje dijakov z učitelji, kako vpliva nanje svoboden razgovor s priznanimi osebinostmi in često z učenjaki. Ves šolski sistem je torej od našega tako različen, kakor je različno dvajseto stoletje od devetnajstega. Za sto let smo navlzkriž, in če se sistem ne bo spremenil, ne bodo prav nič pomagale vse tožbe o nezadostnih uspebih pri klasifikacijah.