Ivan Langerholz
Šola lepega vedenja
8. Voščila   —   in   še   kaj   zraven.
lmamo posebne vrste domače praznike, namreč godovne dneve. Dober otrok jih za domačo hišo dobro pozna. Ko dobi v roke pratiko ali koledar, gre brž pogledat, kdaj bo atov god, pa kdaj mamin, pa kdaj bratov, pa kdaj sestrin in kdaj njegov?
Zjutraj — pa ne na vse zgodaj — ampak ob primerni uri, pred zajtrkom ali opoldne pred ko-silom naj se tak dan zbere cela družina, in n o b e -nega otroka naj ne manjka. Potem pa naj eden v imenu vseh ali pa vsak sam godovnjaku pove svoje voščilo. Toda glasno in razločno! In pa čedno mora biti takrat vsak opravljen, ne v vsak-danjih oblačilih.
Kaj naj voščimo? Srečo. In kako? Nekaj voščil imate natresenih po šolskih čitankah, Le poiščite si jih! Dobi se tudi knjiga. Sestavila jo je pesnica M. Elizabeta. Naslov ji je: »C v e t j e n a p o t i ž i v -ljenja«. V tej knjigi najdete celo vrsto prav pri-mernih voščil. Knjigo v roke (dobi se v Ljubljani v Jugoslovanski knjigarni), pa se jih naučite! Kdor je pa sam toliko junaka, da si zna sestaviti kratko vo-ščilce, bo pa znabiti še boljše. Samo kratko pa do-bro mora biti povedano. Voščilo ne sme biti pre-dolgo; to pomnite!
Starši vas bodo veseli, če jim boste tako lepo voščili. Tudi je lepo, če si bratje in sestre med seboj voščijo srečo. Če tudi ne tako slovesno, kakor vo-ščimo  staršem in drugim predstojnikom.
Tudi tetam in stricem, botram in botrom hodijo
—    27
dobri otroci sreče voščit. Dobro je to in lcpo. Toda i na nekaj vas moramo opozoriti. Ali veste, kaj in kako je voščil tisti Lipček Motovilec? Šel je voščit teti, In vso pot je mislil, kako bo voščil svoji teti —. Mislite vi? Nič ni tnislil. Le na to je mislil, kaj mu bo teta za to dala. In tako je izklepetal svoje voščilce kakor ragla: »Teta! Jaz vam voščim vse dobro za god, in če boste meni kaj dali, le velik kos mi dajtel«
To pa ni lepo.   Pojdimo voščit iz hvaležnosti in iz ljubezni do sorodnika, ne pa zato, da bi pri tem  J iskali dobro sami zase,                                            I
Lepo je tudi — ukazano pa scveda ni — če se  1 otroci spominjajo godu svojih učiteljev in vzgojite-   ' Ijev.  Ni treba, da bi šel vsak posebe in izražal svoja voščila in čutila. To bi bilo dobrcga skoro preveč. Odberite si v svojem razredu tri učence ali učenke. Eden,  srednji,  pove potem voščilo,  druga dva sto-jita eden ob njegovi desni, drugi ob njegovi levi, in sta samo za spremstvo. Ta, ki govori, in oba sprem-Ijevalca pa morajo paziti, da ne gledajo preveč v tla, ampak proti tistemu, komur izražajo svoje čestitke.
Če voščijo učcnci v šoli, naj gredo odbrani trije pred mizo,  kjer navadno sedi ali piše  gospod,  go-    j spica ali gospa, ki vas uči, vsi drugi učenci pa med    ' voščilom  stojite  v  klopeh,  vsak na   svojern  mestu. In če se godovnjak v kratkih besedah zahvali, naj učenci stoje tudi med njegovkn  govorom,
Če se pri raznih slavnostih poje državna himna (Pravde Bog — Bože pravde), tudi stojimo, ker ta   1 himna je tudi svoje vrste voščilo oziroma čestitka.
Navadno si voščimo srečo tudi za božične, novoletne in velikonočne praznike. Vendar pa mnogi to reč opravijo le pismeno.                ,
28    —
Odrasli si navadno voščijo z vizitkami ali po-setnicami. Za otroke je pa taka reč predraga. Saj imate za to na razpolago obilo razglednic. Samo to glejte, da bodo slike na razglcdnicah res čcdne, ne pa kakšne ostudbe ali spake! In da bodo tudi vaša voščila  čedno napisana!
Taka voščila naj bodo čisto kratka. Zadostuje pet do deset besedi. Takole — na primer — na-pišite;
Draga botra! Vesele velikonočne praznikc Vam vošči
Vaša hvaležna
Tončka Dobravcc.
Če koga zadene nesreča, zlasti če mu kdo do-mačih umrje, gremo k njemu in mu izrazimo so-čutje, da ga potolažimo; bolj imenitno povedano; da mu izrazimo sožalje. Toda to je v navadi bolj pri gospodi.
Po deželi hodijo ljudje mrliča kropit. Pojdi tudi ti!   Domači bodo vescli, če bodo vidcli, da si prišel.
Pojdi pa vselej podncvi, nikdar ponoči. Pojdi čedneje oblečen, kakor si navadno doma. Ko prideš v hišo, pokropi mrliča z blagoslovljeno vodo, po-klekni in opravi kratko molitev za njegovo dušo. Če pravimo: kratko, ne misli seveda, da moraš takoj vstati, komaj da si pokleknil. Vsaj približno par minut moli. Ne bo nič preveč. Ko vstaneš, spet pokropi nrrliča, nato pa pojdi kmalu domov. Tako se boš najlepše poslovil od rajnkega, desetkrat lepše kakor tisti, ki hodijo ponoči mrliča »vahtat«, žganje pit in tobak kadit.
—    29