Dopisi. Kranjsko. Iz Št. Vida pri Ljubljani. Omenili ste že v zadnji štev. »Tovariša«, kako je »Slovenec« lagal o meni, ko je pisal, da sem bil eden glavnih ogorčencev zoper kandidate, katere je priporočal glavni odbor c. kr. kmetijske družbe v izvolitev. Poslal sem mu popravek, katerega pa ni priobčil v postavnem času in ne na postavnem mestu. O tem bova sicer že še na pristojnem mestu obračunala, a tako nedostojno ravnanje potrjuje sum, da pismouki pri »Slovencu« n a m e n o m a lažejo. In ena laž jim niti ne zadostuje. V »Slovencu« od 28. junija t. 1. št. 146. je nek dobro dresiran člankar zopet priobčil o občnem zboru c. kr. kmet. •družbe nek miš maš, v katerem trdi vse mogoče ,'in nemogoče stvari z očitnim namenom, da bi begal javno mnenje in v kalnem — ribaril. Na vse tu nagromadene duhovitosti nisem poklican odgovarjati. Da se bode pa Tidelo, kako gospodje malo mislijo, ko pripravljajo svojim vernim ovčicam dušno pašo, ali pa če hočete, kako so te ovčice z vsako hrano hočeš-nočeš zadovoljne, naj konštatujem, da v navedenem članku najprvo meni in mojim prijateljem očita, da smo postali — lojalni, to je da smo odnehali od boja proti klerikalcem, ko smo zvedeli, da za odborovo listo stoji — deželni pred¦sednik. A trinajst vrstic za tem pa zopet imenitno povdarja: »Priče so nam potrdile, da so ga (mene) same videle in slišale, kako se je zgražal za liberalce (t. j. kako ogorčeno je agitoval zoper odborovo listo.) To so možje, kaj!? In da bi ljudje ne videli »Slovenčevih« lažij, zavil je v ta miš-maš prav lojalno — kajpa — moj popravek kakor kaka nezakonska mati zavije iz same ljubezni svoje dete v deset kocev, da bi se revše ne — prehladilo o 8v. Jakobu! —  Da si bomo pa te poštenjake še bolj pri solncu lahko ogledali, izjavljam, da plačam za učiteljski konvikt tolikokrat po petdeset kron, kolikor h o n e t n i h prič mi »Slovenec« dobi, ki bi s prisego potrdile, da sem agitoval zoper kandidate, katere je postavil glavni odbor. Gospodje! naklonite tako potrebnemu učiteljskemu konviktu nekaj kronic!!! Janko Zirovnik, nadučitelj. Z Gorenjskega. (Kako se godi »Slomškarjem«.) Kako dobro se godi Slomškarjem pri njihovih aaščitnikih: Na Gorenjskem pod Dobrčo službuje znani Slomškar. Človek bi mislil, da se razumeta z zelo pobožnim ondotnim župnikom kar najbolje, a zelo bi se vrezal. Kolega Slomškar je bil prvo leto tudi organist. Župniku to ni bilo všeč, in ker ga drugače ni mogel odpraviti, ga neko nedeljo pri pridigi napade prav pošteno. No, naš kolega je bil toliko možat, da je precej po tej pridigi nehal z orglarijo. Da bi pa zamogel šolarčke nadzirati pri maši, postavi si svoj lasten stol v cerkev, ker stati celo mašo bilo bi le malce prehudo, a reserviranega prostora zanj tudi ni. Delj časa je pustil župnik stol v miru, a začel ga je naposled vendarle bosti in neko soboto popoldne iztira stol iz cerkve; gotovo si je mislil, ako jaz stojim celo mašo, zakaj bi ne stal tudi učitelj. Tako se je zgodilo učitelju Slomškarju, Bog ve kaj bi se pa zgodilo kakemu liberalnemu učitelju? Gospod urednik, kaj ne — zgodaj so začeli gospodje kazati zobe svojim pohlevnim in ponižnim podložnikom. Ali ne diši tako postopanje po izganjanji učiteljev iz cerkve? Kje peša vera, kdo je kriv raznih bojev in prepirov ?