Gozdarsl\i inštitut Slovenije Že v prejšnji številki je bilo omenjeno, da bomo v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije v po- letnih mesecih (julij , avgust) izvedli popis poškodo- vanosti gozdov. Z namenom, da ekipe, ki bodo sode- lovale v popisu, čim bolje pripravimo, je Gozdarski inštitut Slovenije med 20. in 22. junijem organiziral pripravljalni seminar. Na njem je sodelovalo več kot 30 vodij popisovalnih ekip. Prvi dan seminarja so bila udeležencem predstav- ljena izhodišča za zasnovo popisa in teoretične osnove. Poleg tega so se urili še v ocenjevanju osutosti in ostalih poškodb dreves. Drugi in tretji dan paje semi- Ak--tuah1o nar potekal na terenu, kjer so udeleženci vadili postav- ljanje vzorčnih ploskev in praktično izvedbo popisa. Po zaključku so vsi udeleženci prejeli potrdilo o oprav- ljenem seminarju. Kot zan.imjvost bi še omenil, da priprav Ua Gozdars- ki inštitut Slovenije novo spletno stran. Na tej strani bodo poleg osnovnih informacij o inštitutu na voljo tudi podatki o tekočih in zaključenih projektih, o ra- ziskovalcih in njihovih publikacijah itd. Stran bomo tudi redno posodabljali . Robert Mavsar Stališča in odmevi Lovec na medveda., Anton Tožbar iz Trente V zborniku Nova znanja v gozdarstvu- prispevek visokega šolstva ~ ki prinaša referate s študijskih dni v Kranjski Gori ( 11 .-12. maj 2000), je na str. 23-39 na- tisnjen članek prof. dr. M. Adamiča z naslovom Ali je dinarski rjavi medved (Ursus arctos L.) nevaren ljudem. Njegova vsebina obravnava rezultate ankete, v ka- teri so revirni gozdarji odgovarjali na vprašanje o svo- jih izkušnjah pri srečanju z medvedom. V obdobju, zaznamovanem z izmenjavo največkrat nespravljivih mnenj v prid medvedu in proti njemu, sem članek z zanimanjem prebral, zmoti le pa so me nekatere preveč lahkotno izrečene avtorjeve trditve v uvodnem poglav- ju (str. 25). Avtor obnavlja znano zgodbo o lovu na medveda, ki je v smrtnem boju trentarskemu domačinu Antonu Tožbarju odgriznil spodnjo čeljust in jezik. Kljub hudi poškodbi je Tožbar preživel. Po mnenju avtorja bi Tožbarja lahko označili kot !ovca na nagrade; skupaj z lovskim tovarišem naj bi se sama odpravila na ne- varen lov, medveda zasl edi la, ga s takrat nezanesljivim strelnim orožjem ranila in ga po strelu na slabo pre- hodnem skalnem svetu začela zasledovati. Tožbar je bi 1 -·po avtorjevem mnenju - poškodovan zaradi ne- poznavanja medvedovega reagiranja, slabega orožja in želje po uplenitvi (nagradi!). Kako pa je bilo v resnici? O tem je nekaj virov, napisanih v slovenskem in nemškem jeziku. Trentarski župnik J. Abram, ki se je rad podpisoval kot Trentar, GozdV 58 (2000) 4 je leta 1904 v Planinskem vestniku objavil dobeseden prepis zapisa, ki ga je takoj po nesreči naredil Anton Črv, duhovnik v Trenti v letih 1870-1872. Vendar pa naj zaradi popolnega in skrbno sestavljenega opisa dogodka navedem to, kar je v poglavju Anton Tožbar, medvedja smrt svoje zadnje knjige Iz minulih dni na- pisal dr. Julius Kugy ( 1858-1944 ). Vsi poznejši v irt Tožbarjev o zgodbo le ponavljajo jn jih zato ne omen- jam. Kugyjeva knjigaje napisana v nemščini, izšla pa je že po avtorjevi smrti ( 1944) in je prevedena tudi v slovenščino. Kugy je znan gorniški pisatelj in slavilec Trente, nanj spominja leta 1953 Na Turi postavljen spomenik. Čeprav je njegov pristop literaren, je na- tančno navedel, da se njegov prikaz naslanja predvsem na pripoved samega Tožbarja leta 1877, ko seje Kugy prvič napotil iskat trentarski grintavec (Scabiosa trenta), Tožbar pa ga je spremljal na poti iz Bovca v Trento. O dogodku sta se Tožbar in Kugy pogovarjala tudi v poznejših letih, saj je Tožbar postal Kugyjev vodnik po trentarskih gorah in pomočnik pri iskanju skrivnostne rastline. Tudi o tem iskanju je dovolj za- pisov; enega zadnjih je prispeval pisec tega članka. Kugy seje opiral tudi na zelo natančne zapiske, ki mu jih je dal Y uporabo gospodar lova, ribolova in bo- taničnega vrta Juliana v Trenti, Albert Bois de Chesne, in na tri dokumente, od katerih je dva izdala občina Trenta leta 1872, enega pa leta 1877 okrajno glavarstvo v Tolminu. Kugyjeva pripoved je v povzetku nasled- nja: 205 Leta 1870 je, najbrž iz notranjskih ali hrvaških gozdov, v Julijske Alpe prišel medved in se sprva na- selil v Vratih. Od tam je čez Sovatno in Kriške pode večkrat prihajal v tedaj še velike gozdove v dolini Belega potoka in tamkaj med pasočo se drobnico na- redil precej škode. Spomladi 187 l se je spet prikazal in Trentarju Bergincu, p. d. Jagru~ raztrgal dve kozi, nakar so se najboljši trentarski lovci odločili za pogon na nevarnega in nepovabljenega gosta. Najboljši lovec med njimi je bil Anton Tožbar, p.d. Špik, domujoč Pri Cerkvi. Zbralo se je pet lovcev, poleg Tožb arja še oče in sin Zorč, p. d. Čot, Komac, p. d. Paver (oče zna- menitega gorskega vodnika Jožeta), in Berginc, p. d. Andrejčle. Kugy pravi, da seveda ni šlo za prave !ovce, temveč za najbolj izkušene in najbolj podjetne divje !ovce v dolini. 24. aprila 1871 so odšli na Luknjo in čez Kamen v Pihavčevo krnico ter v širokem loku zasedli spodnji rob Kriških podov vse do astenij Planje. Z ducatom trentarskih tovarišev so se dogovorili, da bodo ti odšli po dolini Belega potoka navzgor proti spodnjemu robu Kriških podov. Tožbar je imel stojišče čisto pod osten- jem Planje, v divjem svetu rušja, melišč in skalovja. Iz doline so se povzpeli trentarski gonjači in se že visoko zgoraj obrnili proti ostenju Planje. Medvedje prišel pred Tožbarjevo stojišče. Tožbar je ustrelil na razdalji 80 korakov in medveda zadel v tilnik, vendar ne smrtno. Ranjena žival se je rjoveč in močno krvaveč skušala umakniti v ruševje pod njim, nakar je Tožbar ponovno nabil puško in jo začel za- sledovati. Medved se je nenadoma vzravnal, le 20 korakov pred Tožbarjem, ki je drugič ustrelil. Tudi ta strel ni bil smrten. Medvedje padel, ase spet vzdignil in se divje rjoveč vrgel na Tožbarja, ki se na ozki polici ni mogel umakniti ali celo zbežati, ga podrl in se vrgel nanj. Tožbar se je branil s puškinim kopitom in z gor- skimi čevlji. Eden od gonjačev, Anton Berginc, p. d. Štrukelj, mu je želel pomagati, aje medved takoj na- padel tudi njega. Štrukelj je s police skočil v steno in se obesil na visečo vejo rušja, vendar ga je medved močno ugriznil v peto. Končno se je medved zrušil, v smrtnem boju nesrečnemu Tožbarju odgriznil spodnjo čeljust in jezik in mu prizadejal tudi hude ugrizni ne na desni nogi, z ostrimi kremplji pa globoke praske na ramenih. Lovski tovariši so Tožbarja našli nezavestnega in ga, zapisanega smrti, odnesli v dolino. V roke ga je dobil spreten ranar in mu rešil življenje, saj je živel še več kot 20 let. Glavo je imel prevezan o z laneno krpo, tudi zato, daje bila njegova pohaba vsaj za silo zakrita. 206 Ko se je hranil, se je ulegel na hrbet in si skozi lijak v usta vlival tekočo hrano. Sporazumeval se je zelo težko in so ga za silo razumeli le tisti, ki so bili z njim dlje časa skupaj. Leta 1891 ga je na pobočju Prisojnika ubila posekana drevo. V prepričanju, da bo Tožbar umrl ali pa da vsaj ne bo mogel govoriti, sije nek ničvrednež skušal pridobiti strelnino. Čeprav mu ni uspelo, Tožbar tega denarja ni dobil, dokler ni bil predstavljen cesarju Francu Jožefu, ki je v 80. letih (po Abramu leta 1881) prišel v Bovec. Kmalu po tem srečanju je Tožbar od okraj nega glavarstva dobil premijo 25 goldinarjev. Vidimo, da se Kugyjeva pripoved v več bistvenih točkah razlikuje od tega, kar je prof. Adamič napisal v uvodu svojega članka. Res je, daje bila tedaj na glavo zveri razpisana nagrada, kar je Tožbar najbrž vedel, vendar na lov na medveda ni odšel zaradi nje, temveč zaradi nevarnosti, kijo je za trentarsko drobnico po- menil medved. Ovce in koze, v hlevu morda kakšna krava in njiva s čampami (krompirjem) so bili vse Trentarjevo bogastvo. Koliko mu je pomenila drob- nica, priča tudi dejstvo, na kako težavnem svetuje žel travo in jo kot seno spravljal v dolino. To "vrharjenje" je trajalo vse do 50. let 20. stoletja. Ko se je Tožbar z drugimi Trentarji odpravil na lov, je to storil predvsem zaradi nuje po preživetju. Iz avtentično opisanega do- godka je tudi jasno razvidno, da ni šlo za lovski pohod dveh Trentarjev, na katerem sta naletela na medveda, temveč za dobro načrtovan pohod S lovcev in 12 gon- jačev. Leta 18 7 1 je bil človekov odnos do zveri čisto dru- gačen od današnjega. Kot zanimivost naj v tej zvezi napišem, daje Kranjski deželni zbor leta 1912 razpisal nagrado v višini ene krone na glavo strupene kače. Dr. G. Sajovic je vsvoji razpravi o kranjskih plazilcih, ki je izšla leta 1913, omenil, daje Kranjski deželni muzej v Ljubljani dobil kar 23.371 kačjih glav, od katerih pa jihje le 15.035 (64,32 %) pripadalostrupenima vrsta- ma madrasu in gadu. To sem napisal z zavestjo o potrebi ohranjanja zgo- dovinske resnice. V letih 1960·1968 sem bil botanični vodja alpskega vrta Juliana in ob svojih obiskih v vrtu sem stanoval v nekdanjem Medvedarjevem bivališču (nekoč Trenta 4, zdaj 64). Nekajkrat na dan sem gledal njegovo sliko in se pogovarjal z njegovim vnukom in tedanjim gospodarjem Špikove domačije Jožetom. Z drugim vnukom Antonom (1905-1993), vrtnarjem v Juliani, ki si je po 2. svetovni vojni zgradil hišo Na Logu, sva vse dni mojega bivanja v Trenti drugovala pri delu v vrtu, z njim sem se mnogo pogovarjal in GozdV 58 (2000} 4 iskal rastline po trentarskih gorah. On mi je tudi po- kazal kraj, na katerem sta se spopadla njegov stari oče in medved, izvir Krajcarice, katerega ime so v zadnjem času po nemarnem prenesli na Zadnj ico, in še marsi- kaj. Ljudje odhajajo, spomin bledi, Špikova domačija je opustela, resnica o spopadu med Tožbarjem in med- vedom pa naj ostane nepopačena ... Literatura KUGY, J., 1944. Poglavje Anton Tozbar, der Barenti:iter, v knjigi Aus vergangener Ze it.- Leykam- Verlag, Graz, str. 44-55. SAJOVIC, G., 1913. Herpetologični zapiski za Kranjsko. Carniola, nova vrsta 4: 22-52. TRENTAR [=J. Abram), 1904. lzTrente črez Luknjo.- Planinski vestnik lO: 1-7, 17-22,33-37,49-54. WRABER, T., 1984. Scabiosa trenta: Zgodba o trentarskem grintavcu.- Proteus 47: 138-141. prof. dr. Tone Wraber Stalisča in odrnevi Od medveda pohabljeni Amon Tožbar (iz knjige J. Kugyja Aus vergangener Zeit) Iz domače in tuje prakse Samodejno kurjenje z lesnimi sekanci in peleti Robert KRAJNC* , Nike POGAČN IK** Medtem ko zahtevajo sodobni kotli na po lena ročno polnjenje) omogočajo sodobne peči na lesne sekance in pelete popolnoma avtomatizirano delovanje. S tem se je udobje kurjenja oziroma ogrevanja izenačilo z udobjem pri uporabi kurilnega olja ali zemeljskega plina. Lesni sekanci Pri rabi lesnih sekancev potrebujemo poleg kotla še za1ogovnik za sekance ter polžast prenosni sistem za dovajanje sekancev v kotel. Zalogovnik za lesne sekance je lahko s predelna steno ločen del kurilnice ali posebno izdelan kovinski zabojnik, v katerem skla- diščimo manjšo količino lesnih sekancev (tedenska ali mesečna zaloga). Izgradnja zalogovnika -cer polžast prenosni sistem povišata začetno investicijo, ki se giblje od 2,000.000 do 3,500.000 SIT. Višina začetne * R. K., GIS, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLO ** N. P., univ. dipL inž. gozd., GIS. Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLO GozdV 58 (2000) 4 investicije je odvisna od nazivne moči kotla, dodatne opreme ter od velikosti zalogovnika in dolžine trans- portne poti (od zalogovnika do kotla). Izvedbe polžastega prenosnega sistema (tako ime- novanega polža) so lahko zelo različne, najpomemb- neje je, da so opremljene z vamostn im sistemom (var- nostna loputa, dvostopenjski polž), ki onemogoča po- vratni ogenj in s tem nastanek požara v zalogovniku. Vzmetna spiralna glodalka, kije na dnu zalogovnika, dovaja sekance do polža. Poleg polža za doziranje lesnih sekancev so lahko sodobni kotli opremljeni še s polži za odstranjevanje pepela (zadostuje odstran- jevanje pepela enkrat mesečno). OpremUeni pa so lahko tudi z avtomatskimi čisti lei dimnih kanalov. Lesne sekance moramo skladiščiti v suhem in zrač­ nem prostoru. Pri skladiščenju vlažnih sekancev je večja nevarnost samovžiga in razvoja različnih, člo­ veku nevarnih gliv. V nobenem primeru ni priporoč­ ljivo skladiščenje celotne letne količine sekancev v neposredni bližini kotla. 207