XLVI. LETNIK IO26 XI. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Fran Albrecht / Verzi iz dnevnika Solncc. Iz tvojih zlatih nebes, o zemlja, mi je kanila v dušo pesem, kakor žarek najslajše milosti me je obsenčila tvoja luč. Mislil sem nekdaj, da boš ugasnilo, večno solnce! Že si ugašalo moji duši. Mrzlo in sivo si stalo na nebu mojih dni. Ne, nikdar še nisem videl na zemlji toliko solnca — komaj kdaj v snu. Zdaj pa se vozim — ali ne sanjam? — vozim v to svobodno solnčno morje! Mislil sem nekdaj: svet je teman, ne izmijo ga solze in kri. Zdaj vem: nad zemljo človeško drži Bog svojo zlato dlan. O pijanost . . . Milan, na stolpu katedrale. O pijanost globočin, o svoboda visočin, o brezumna slast, leteti v neizmernost teh sinjin! Stolp se maje pod menoj, mesto rahlo valovi, a nad mano kakor zvon večnost bronasto šumi. 641 4l Fran Albreclit / Verzi iz dnevnika Same širijo roke se narazen kot perot in med solnci, med zvezdami vodi te svobodna pot — v tvoj neznani dom. Naši predniki, ljudje, to so bile silne ptice, ki iz ogromnejših svetov so zanesle perutnice jih na zemeljski planet. — V naših dušah so ostala krila silna in svetla. Jadrnica. Lago Maggiore. Nad vodami bel labod. Bil je strašen brodolom. Ne, to ni labod, ni ptica, Ladje vse so potonile, to je bela jadrnica. duše vse so se razbile, Nad vodami mir povsod. v srcih najkrepkejših dvom. Jezero negibno spi. Tam pa tiha jadrnica T a hip se je svet ustvaril, belo sije nad vodami... čudežno se nam podaril Oj, za daljnimi gorami v vzdarje za solze in kri. oljčni cvet prinaša ptica. Vsako nebo. Vsako nebo ima svoj blesk, vsaka zemlja ima svoj vonj. Naše grude vonj je grenak. Trpek kot pelin je vonj teh gora. Bela je v solncu Italija, belo se peni nebo nad njo. Blesk Švicarske zemlje je rezek in strog, strog — kot je tega naroda Bog. Evropa. Pariš, Tour d' Eiffel. V naših dušah in umih se bijeta vzhod in zapad, dvoje sovražnih vetrov — v vek nespravljivih svetov. Azija bajna — svet neizživljen in mlad; za oceanom Amerika: delo, bogastvo in glad ... Mi smo na sredi. 642 Fran Albrecht / Knjižni jubilej Mi smo potomci Napoleona, zavojevalca, mi smo potomci Karla Marxa in Jeana Jauresa, pomirjevalca, mi smo sodobniki Lenina in Clemenceauja in milijonov nemili težakov — brezimnih junakov. Mi smo Evropa. V srcu Evrope stojim in motrim: Ali ne ruši pod mano se antični Rim? Ali ne lušči se tam na iztoku iz rdečih megla sinje, pravljično mesto iz belega kamenja — mesto bodočnosti? Fran Albrecht / Knjižni jubilej Založnica in izdajateljica Ljubljanskega Zvona — Tiskovna zadruga — je praznovala dne 27. oktobra letošnjega leta desetletnico svojega obstoja. Ta s trgovskih vidikov morda manj pomemben jubilej je tem pomembnejši z vidikov slovenske kulture. Zakaj neoporečno je, da je Tiskovna zadruga v povojni dobi storila za prospeh in popularizacijo slovenske knjige neizmerno več, nego vsaktero izmed starejših ali novejših slovenskih založništev v tem času. Starejša založništva so po večini onemela in hranila svoj obrat iz svojih starih, predvojnih zalog. Kaj bo z bodočnostjo slovenske knjige, jih je malo brigalo. Tako so se sama odpovedala svoji lepi nalogi, ki ne tiči zgolj v kupčijskem pridobivanju, marveč je zvezana večkrat tudi z občutnimi žrtvami. Zato so se v prvem navalu povojne konjunkture ustanovile razne nove založniške družbe in zadruge, ki so nekaj let naravnost preplavljale slovenski knjižni trg s svojimi edicijami. Toda kdor pregleduje kataloge teh založb — razen dveh —, ne more biti vesel njih uspeha, zlasti kar se tiče lepega slovstva. Človek se čudi, s kakšno vnemo so se investirale dostikrat ogromne vsote v literarno malo pomembna ali naravnost ničvredna dela, ki seveda ne bodo in ne morejo biti nikoli razprodana. Obžalovanja vredno je, koliko narodnega premoženja se je tako pogubilo. To pa se je godilo zategadelj, ker ta založništva niso pritegnila v svoj obrat enega najvažnejših faktorjev: literarnega konzulenta. Da si je Tiskovna zadruga v tako kratkem času ustvarila razmeroma lepo knjižno zalogo, v kateri so dela tudi najvišjih literarnih kvalitet, je poleg spretnega gospodarskega vodstva nedvomno vzrok to, ker so ji stali 643 41*