FRANCE DOBROVOLJC - O S E M D E S E TLETNIK
Jubilant je bil rojen 10. marca 1907 v šišenski železničarski družini, njegov rod pa izhaja iz okolice Cankarjeve Vrhnike. Na ljubljanski univerzi je študiral romanistiko in slavis-tiko ter se nato še leto dni spopolnjeval na pariški Sorboni. Od 1932 do 1948 je poučeval po raznih gimnazijah v Ljubljani, Mariboru in spet v Ljubljani, potem pa je bil vse do upokojitve v letu 1974 ravnatelj Slovanske knjižnice. Njegovo slavistično delo bi mogli razdeliti na zanimanje za obdobje Ilirskih provinc, na ukvarjanje z življenjem in delom Ivana Cankarja ter na bibliografsko leksikalna prizadevanja.
V javnost je stopil 1929. leta s člankom Charles Nodiei v Ljubljani. Zatem je uredil in komentiral francosko knjigo Statistique lUyrienne (1933) z vsemi Nodierovimi članki iz časnika Telegraphe Officiel, ki govore o pokrajini, zgodovini, običajih in slovstvu dalmatinskega in slovenskega dela Ilirskih provinc. V to prvo območje Dobrovoljčevih znanstvenih prizadevanj sodi tudi kasnejša razprava Slovenska književnost v dobi Ilirije in odmev francoskih okupacij naših dežel v slovenskem leposlovju (1964).
Še z večjim žarom se je jubilant loteval preučevanja življenja in dela Ivana Cankarja. Prvi Dobrovoljčevi prispevki s to tematiko so izšli v Maleševem zborniku Podoba Ivana Cankarja (1945). V naslednjih letih je objavil zanimiva bio- in topografska članka Cankarjeve ljubljanske izbe (SR 1950) ter Ivan Cankar in Vrhnika (JiS 1958/59), o njegovih dijaških stanovanjih in bivališčih domače družine. K pisateljevim izbranim kritičnim in polemičnim spisom, ki sta jih s svojima esejema za beograjski založbi pripravila Marja Boršnikova (1950) in Boris Ziherl (1956), je napisal opombe. Za Mladinsko knjigo pa je uredil črtice iz otroštva Moje življenje (1965) in o živalih Tuje življenje (1967) in jim napisal spremni besedi.
Pomembno delo je opravil, ko je sodeloval pri Cankarjevih Izbranih delih I-X (1951-1959), ki jih je za Cankarjevo založbo urejal in z uvodi o genezi umetnin opremljal prof. Boris Merhar,- jubilant je prispeval opombe k stvarnemu ozadju umetnin, o modelih in prizoriščih, in podatke o prevodih. K do tedaj najbolj popolni izdaji, 20 zvezkom Zbranih spisov, ki jih je z izjemo zadnjega uredil Izidor Cankar, je prof. Dobro volje dodal 27. zvezek (1954); prinesel je dotlej neznana, večinoma zgodnja krajša prozna besedUa Ivana Cankarja. Kot pripomoček za lažjo uporabo Zbranih spisov je nato skupaj z Zvonetom Verstovškom pripravil Dve imenski kazali (1955). Sledila je knjižica Ivan Cankar, slovenski pisatelj (1956) z nazornim in zanesljivim prikazom Cankarjevega življenja v vseh njegovih okoljih in obdobjih, ki je doživela tudi drugo, dopolnjeno izdajo (1965). Jubilant je nadalje za tisk pripravil spomine Franca Cankarja na bratranca Ivana in Izidorja z naslovom Žlahta (1971), jim dopisal potrebna pojasnila in oskrbel slikovno gradivo. Najvišji Dobrovoljčev cankaroslovski dosežek pa je brez dvoma vsebinsko bogati in po opremi razkošni Cankarjev album (1972), zajetna knjiga s številnimi podobami in izčrpnim besedilom o pisateljevem času, o njegovih sorodnikih in sodobnikih, o njegovi življenjski poti, o stvarnem ozadju umetnin, o njih opremi in ilustracijah, o pisateljevih risbah in upodobitvah pisatelja.
Ob delu za Cankarja je prof. Dobrovoljc sestavil tudi nekaj bibliografij. Natančne podatke o izidih in uprizoritvah odrskih del ter kritikah in razpravah o njih je prinesla Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki (1960). V istem desetletju je k izdaji Hlapca Jerneja z esejem dr. Bratka Krefta (1967) prispeval bibliografijo prevodov tega po svetu najbolj zna-
197
nega Cankarjevega dela. Ob stoletnici pisateljevega rojstva pa je za zbornik Ivan Cankar v prevodih (1977) z Otonom Berkopcem pripravil celotno Bibliografijo prevodov iz literarnega dela Ivana Cankarja.
Vzporedno z delom za Cankarja sonastajale Dobrovoljčeve bibliograiije drugih slovenskih avtorjev. Tako je sestavil za Štefko Bulovčevo Dopolnilo k Prešernovi bibliografiji (zbornik France Prešeren v prevodih), Prevode iz poezije Simona Jenka (Zbrano delo II), skupaj z Vladom Novakom in prof. Boršnikovo Aškerčevo bibliografijo (Aškerčev zbornik), z p. Berkopcem Bibliografijo prevodov iz literarnega dela Otona Župančiča (zbornik Oton Župančič v prevodih). Literaturo o Prežifiovem Vorancu in Prežihovega Voranca v prevodili (oboje v Koroškem fužinarju) ter kot nadaljevanje Liškove bibliograhje Delo Miška Kranjca (Svet ob Muri).
Mnoge Dobrovoljčeve bibliografije zajemajo celotno slovensko književnost, so pogosto namenjene širši jugoslovanski ali svetovni javnosti in zato napisane v srbohrvaščini ali francoščini: Bibliografija knjižnih in revialnih izdaj Mohorjeve družbe (Sto dvajset let Mohorjeve družbe, nadaljevanje Modrove), bibliografski članki o prevodih primorskih pesnikov in pisateljev v druge jezike (koprski Bori), Bibliografija zbirke Naša beseda (Mladinska knjiga, zajema v zbirko vključene avtorje in besedila); Srpskohrvatski prevodi iz slo-venačke književnosti (Stanko Janež, Istorija slovenačke književnosti), Bio-bibliografski podaci k avtorjem v zbirki Slovenačka književnost (Matica srpska. Novi Sad); Bibliographie de la litterature Slovene en langue francaise (Annales de Flnstitut francais de Zagreb), Bibliographie des traductions des belles-lettres Slovenes (Le livre Slovene, 1971 in 1975, prvi del skupaj z Marijanom Brecljem).
Širši slavistični značaj ima bibliografija z naslovom Ukrainistika slovens'koju movoju (Slov'jans'ke literaturoznanstvo i folkloristika, Kijev), saj priča o nekdanjem zanimanju Slovencev za Ukrajino in njeno književnost, posebno za Ševčenka in ljudske pesmi. Na bližnji zahod pa sega droben, a zanimiv članek o stikih italijanskega futurista Marinettija z našim Aškercem (Bori). .      .
Zelo tehtno in obsežno je tudi delo prof. Dobrovoljca na področju leksikografije, saj je prispeval številne članke za slovenske, hrvaške in srbske leksikone in enciklopedije. Tu moramo zlasti poudariti Leksikon pisaca Jugoslavije (Novi Sad, doslej izšli dve knjigi), ki prinaša za vsakega avtorja življenjepis in bibliografijo; jubilant ni le urednik za slovensko književnost, temveč tudi pisec večine njenih gesel.
Če smo resnicoljubni in pravični, moramo priznati, da je v glavnem jubilantovo delo tudi - Slovanska knjižnica v Ljubljani. Kot njen predstojnik z daleč najdaljšim delovnim stažem 27 let je skrbel z nakupi in zamenjavo za stalno in načrtovano večanje njenega knjižnega fonda, v ta namen tudi navezal stike s slavističnimi ustanovami po svetu, posodobil katalogizacijo prihajajočih knjig, vpeljal dokumentacijo in informacije, skrbel za red pri študiju in izposoji ter knjižnici pridobil stalne obiskovalce med slušatelji visokih šol in znanstvenimi raziskovalci. Knjižnica je edina te vrste v Jugoslaviji in redka v svetu, njena starejša in večja sestra je Slovanska knihovna v Pragi, zato moramo skrbeti za njen nadaljnji obstoj in razvoj.
Življenjsko delo prof. Franceta Dobrovoljca razodeva nekatere značilne poteze njegove osebnosti: naravnost asketsko delavnost, redoljubnost in natančnost, smisel za logično razvidnost, skrajno resnicoljubnost, predanost knjigi, kulturi in slovenstvu. Morda bi se kdo visokomerno namrdnil ob področjih in usmerjenosti jubilantovega dela, češ raziskovanje pisateljevega življenja, komentiranje njegovega dela in zlasti sestavljanje bibliografij niso visoka znanost. Toda ta prezirljivi in krivični pomislek je kaj lahko zavrniti: šele pri solidnem poznavanju gmotnih temeljev umetnikovega življenja in časa moremo
198
zanesljivo prodirati v svet njegove duševnosti, filozofije in estetike, bibliografija pa je resnemu in temeljitemu znanstveniku potreben in varen izhodiščni pripomoček pri njegovem delu. Zato smo prof. Dobrovoljcu za opravljeno delo iz srca hvaležni in mu tudi za vnaprej želimo dobrega zdravja in uspehov pri delu.
Joža Mahnič Akademija za glasbo v Ljubljani