Deset pesmi
392
Nevin Birsa
O STARE LEGENDE!
Stara morja so presahnila
in nova se še niso izlila čez plakat
poldanskega drhtenja; kdo ve, zakaj
utripljejo v starih igrah
in kadencah glasovi,
nevarni kot prepih: slike živijo, obešene
na kavlje zvezd, sleherno sekundo,
ki mora postati večnost.
(In cerkvene ladje puščajo
grlice in tihe molitve,
ki se mrtve in neme zgrnejo - o stare legende! -
na marmorne plošče, na glino, na steklo,
in vesolje hladno doni
in kaplja
na ramena soh in svetnikov
in prekati bežijo v lastno senco
in v predale miru.)
393
Deset pesmi
PLOHA ASTER     Ploha aster ziblje sen,
ZIBLJE SEN     ziblje gozd in veter, trudoma, skrivenčena golobica šelesti v rojih krvi, v mreži obeskov in luči, in trga obleko s sebe:
trudoma, odmrvi se drobec podmornice, usahne pepel in preluknjani planet zank, trudoma, pojočih, blestečih se utrinkov najglobljih voda, spet štejem, samo trikrat: naseljuje se oblast sence, piš, zmaličeni propelerji udarjajo s krhkim obodom ob sluh, ob granit neba, ob vražje, begajoče sonce.
ZMAGA     Zima rdeči v moji zenici,
dišeče prebujanje zaostri žogo, klokotajočo kot
rjavi plug, mrak, davni veter, morda že sneg, -
o šal, o lepa deklica na bregu, ki tone
v pršečo bolečino, o kakšen kovinski veter,
po čigar grebenu se vzpenjam,
zastrt s čadastim sijem, gol kot zapozneli dež
ali kost;
zastavo bom zasadil v ribji trebuh, zastavo bom razglasil za cvetice, srce za zver,
grad, ki plove v nebo na trhlem čolnu dreves, bo šum bledega viharja, pojoči spev, vzburjen s pradavnino kamna ali sulica, ki joče kot divjad, (se bliska, se bliska luč?)
Nisem poštar,
nisem ropar,
a svoboden sem kot tat,
svoboden sem, sem pesnik,
svoboden sem, in stolp, ves zamrežen z zlatom,
dviga jato golobov
naravnost v moje možgane,
394
Nevin Birsa
o vonj zemlje, o ogenj nad zvezdami,
sam v premikajočem se lesu,
sam v črvu snega,
sam na konici ropa,
sam na oltarju dragih, ljubljenih zubljev
V NEOSKRUNJENI
KOTEL
RAVNINE
Ključ, v katerega so zapečatene vse zvezde,
dim, ki trobi smrt sredi doline
in meče prstane v sunke vijolic, modre
kot posineli večer na rokah avtomobilistov:
nosijo me neznani curki
praznega denarja, zakopanega v pročelju
lista,
na območju plahutajočih korenin.
Nosijo me,
nosijo me s steklenim vozlom
teme, prav do čebel drhtijo
kovinski drobci, in apno reže energične ceste,
vse, kar je že bilo izrečeno,
tone v neoskrunjeni kotel velike ravnine.
SENČNI, RDEČI KONJ
Senčni, rdeči konj se lesketa,
ves oddaljen plava v odmevu dneva,
v akvariju bijočega se rastlinja;
upam, še upam, zmerom: ptice se spreminjajo
v tuje blodnje, v kri zapora:
tvoja zvočna drevesa, kilometer za kilometrom,
leto za letom, odvržem se iz teme,
kakor da bi bil pijan v tujem srcu,
ob zidu solz in rosnih madežev,
ob mavrici strmenja in smrti.
Poznam vse to. Poznam peruti razpuščenih las, plamtečih konjev, poznam planet ljubezni in skritega sovraštva, iger na izpraznjenem stadionu,
v osupli tesnobi: zleknem se v besedo,
a na belem prtu se giblje perutničasta broška,
s tisoč poljubi,
in navpične vode so kot zlo,
so kronično vrenje oceanov,
s steklenimi skati, s peno pen,
z vsem, kar hočem, da ostane,
da odpre letalo
in trup zraka: in medlo risanje oči
obstane na rešetki, v zlem obzorju.
HITRI ŠVIG     Edini vzgib,
PONIRKOV                      kjer mrje sonce
in vzbrstevajo zelena polja: je krog,
ki ga zarišem v cementni val pričakovanja
in kjer me doleti perut,
tako temna, da bom izbruhnil v samega sebe?
Hočem reči: pride
trobenta, ki ponovi svoj zvok,
je del stvari,
ki izzivajo hladni kamen v osrčju gora,
je krepka, izza molka in vegetacije
rastoča žila, obrnjena nekam na sever,
v prirodo, polno kamenčkov in metuljev.
Že marsikaj sem slišal,
že marsikateri plug je šel
čez mojo dlan, a zmerom sem molčal:
zato so šopi korenik
čemeli v jezu, mah je porušil ravnovesje;
in polipi so drhteli, zahtevajoči
novih plodov in rdečih listov.
Vendar ni bilo tako,
bilo je drugače: to moram zapisati v sipki
pesek svojega jezika,
in s kredo raztopiti poslušne pse.
(In naj bo hitri švig ponirkov
begotna drhtavica, porojena ob spominu . . .)
395
NE STRAŽITE     Ne stražite me več s sijem ME VEC     Svojih zlatih zob, in tehtnica, z dvema skodelama zarje, živahno plava v modrini: iz prstov prihajajo barve, nore kot omenjeno zlato, prepojene s sijem trudnosti, (in mrtveci vlačijo svoje telo prek zidovij enako rumenega sonca), med krili in viticami smeha, prostranih ravnic,
presekanih s črnim bliskom katrana, (in mrtveci vlačijo
zadah rožljajočih kosti, obročkov in verižic) in hočem pozabiti na vse, na vse . . .
A moj spomin sega dalj. Resnično: dalj!
Iglice borov prebadajo mojo osmojeno kri: nekdo joče v svitu vetrov, nerojenih otrok: in prihaja plamen, skriven in bahat kot večnost, in zvezde mukajo nad streho z velikimi dimniki, polnimi bežečih ognjev.
PRIDE ČAS     Pride čas,
ko se dvignejo znamenja na križpotjih,
ko kriknejo iz daljnih puščav
jeziki, rdeči kot zublji krvi,
in vse bo stokalo v jedkem bleščanju sonca:
v žarah bo megla,
rdeča kot zublji umirajoče krvi,
kot zublji porajajoče se krvi.
Pride čas,
pride mrak,
večen kot prepih v prazni hiši,
in lovci bodo med zvezdami igrali na
piščali, izdolbenimi iz kosti,
396
Nevin Birsa
397                                                                                                            Deset pesmi
morja bodo pljuskala ob neznana obzorja, jata zlata
bo moledovala za ščepcem svetlobe, v slovo in v čast nekdanjega življenja.
Pride čas, pride mrak,
pepel bo v curku šumel
na jekleno ploščo, in črni trakovi,
pomešani z mrtvimi jeziki,
bodo piskali
in se zamotali v poslednjo resnico sveta.
DA VZBRSTI     Učloveči zgubljeni sij peska, NOVA LUC     upepeli nebo, da bo sipko kot moka zvezd, čvrsto kot srednjeveško ralo, da bo rosilo z mirnostjo rok, ki imajo v svojem domu rdečo barvo mravelj, čeveljčke duha in granate mavric! . . .
O, ne bom več srepo strmel v zaklani trup zemlje,
ne bom več krvavel v mrakobnem žeblju želja in potokov,
ki nosijo cvetove in kipenje krvi skozi vsa vrata,
skozi vrtove z gugalnicami
in steklene možgane otrplih otrok . . .
Razlij se v srž,
pozabi grozo razletelih ptic,
ki se vračajo v gene svojih mirnih, šibkih rok,
zalij vijoče se lijane z mesom dežja in gejzirov,
da vzbrsti nova luč,
zmedena v mrčesu,
sredi steklenega nereda
in v zagonu utrujene smrti,
da se povrnejo
lojerji v šum jeseni,
da se zasvetlikajo kandelabri sredi teme
in ognja,
(o piroge siren in zelenila,
o globoki zaklon svetlikajočih se,
svetlikajočih se rdečih ribic)!
398
SAMOTNI ZVON     Lepi so spomini,
ki jih prinaša prihodnja po vodenj,
(grgram). Vode prekrijejo čarobni svit
in beli vosek, škarpe
ječijo pod pezo železja,
prsi so vse rosne, uboge,
greh sloni nad tem svetom,
ki ga diham, globoki greh,
ki ga ne opere ne magma
ne visoka roka vode: lahko odrešiš
svojega brata,
a oči tvoje sestre so blodne,
eocenske živali brlijo v trudnem spancu,
in nož,
ki ga nosim v srcu, v zadnji in edini roži,
je kakor fosforno zrcalo nočnega sonca,
v ostrem blisku, izza gora,
izza spečih stoletij,
izza trdnjave, v kateri počiva
jutrišnji samotni zvon, prepelica življenja.
Nevin Birsa