Tečaj IX. Y Ljubljani, za mesec julij 1881.	Jkist 7.
Letna plača 2 gold. Družtveniki dobivajo list brezplačno.
c<24/>
^ ^
Učitelji, dijaki in nepremoZni kmetovalci plačujejo la po 1 gld.
e&£>5
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Poročilo c. kr. ministerstvu za kmetijstvo. — Dopisi.
Poročilo c. kr. ministerstva za kmetijstvo.
Letos je izdalo c. kr. ministerstvo kmetijstva obširno knjigo, v kteri poroča o vsem, kar je za razne kmetijske oddelke po vsili deželah takraj Litave storilo od začetka 1. 1877 do konca 1. 1880.
V poročilu o čebelarstvu čitamo o raznih deželah več ali manj, o nekterih tudi nič. Začnimo s poročilom o čebelarstvu ua Kranjskem: „Za povzdigo čebelarstva po Kranjskem je bila tarnošnjemu čeb. društvu podpora dodelena in od društva obernjeua nekaj neposredno za povzdigo čebelarstva, nekaj pa kot potovalna podpora za obiskovanje avstrijsko-nemških občnih zborov v Vratislavi 1. 1876. v Lincu 1. 1877, v Pragi 1. 1879 in v Kolinu 1. 1880." *)
„Čebelarstvo je za tainošnjega malega posestnika bistvenega pomena ter je k temu čebelarsko društvo s podukom in priporočevanjem, z razdeljenjem čebelnib panjev po Dzierzonovem navodu in raznega druzega orodja k povzdigi mnogo pripomoglo ter tudi pomagalo, da je Kranjsko čebelarstvo svoje dobro ime ohranilo."
„Dokaz tega je dejanska resnica, da po vradnem pozvedovanji o času štetja ljudstva in domačih živali. 1869 od 25.203 panjev do štetja 1. 1879 se je čebelarstvo povzdignilo na 44.450 panjev."
„Šteti panji so bili plemenjaki, ki so prezimovali, (ljudsko štetje je vselej nekako o novem letu), tedaj brez vštevanja rojev. Toraj se sme pravo število panjev za tretjino višje vzeti."
Naj nam bode dovoljeno male opazke k temu poročilu dostaviti. Dopada nam posebno, da tudi visoko ministerstvo pripozuava, da je čebelarstvo za našega malega posestnika imenitnega, celö bistvenega pomena. Da, res je tako! Naj le v kratkem opomnimo, da čebelarstvo se je po Kranjskem vedno gojilo, mnogokrat tudi bolj kakor zdaj. Toraj so tudi naši prededi pripoznali, da čebelarstvo je za malega posestnika velikega pomena. Naj bi tudi mi čedalje bolj spoznovali, da ugodua je naša zemlja za čebelarstvo, da malemu posestniku —in to je %0 naših posestnikov — je čebelarstvo res v velik dobiček ter potem tudi svoje delovanje vravnavali in tako skrbeli za o h rane nje dobrega slovesa našega čebelarstva.
Jako veselo je za nas, da se v poročilu vradno pripozuava, da se je čebelarstvo v desetih letih povzdignilo od 25.203 na 44.450 panjev, tedaj za 19.247 panjev plemenjakov. Je že tudi nekaj. Da je k temu pomnoženji tudi čebelarsko društvo s podukom in veduim priporočevanjem nekaj pripomoglo, upamo; tedaj saj ni bilo popolno nerodovitno. Rado bi bilo več storilo, a neugodne okoljšiue: vnemama podpora od strani čebelarjev in morilni dolg, ga je povsod oviral.
Zadnji stavek, da so bili šteti panji plemenjaki, da se toraj smo pravo število panjev tretjino višje vzeti, je malo dvomljiv. Hoče visoko ministerstvo s tem reči, da se smö število plemenjakov za tretjino več vzeti, bi bilo znabiti naj bližej resnice. Saj namreč vemo, kako so nekteri kmetovalci (po pravici ali krivici, ne bomo preiskovali) sumljivi ter je muogo čebelarjev število panjev celö vtajilo ali pa premalo povedalo zarad napačnih misel, da bi mogli potem še od panjev veči davk plačevati. — Ce je pa vis. ministerstvo s to tretjino hotelo skupno število plemenjakov in rojev znamovati, je to veliko premalo. Pomnožeuje panjev po rojih znaša 100 do 200 % po Sloven skem. Ce skupno število panjev o poletnem času ali o ajdovi paši računimo še enkrat tolikošuje, kakor plemenjakov, tedaj 88.900, bo berž premalo, kakor preveč — znabiti bode 100.000 panjev nekako naj bolj prav in naj bližej resnice.
Da ima to število panjev ne le v dobri, ampak tudi v slabi letini za deželo svoj pomen in svojo vreduost, kdo bode tajil!
Poglejmo kajministersko poročilo o čebelarstvu v drugih deželah pravi.
Za povzdigo čebelarstva na Štajarskem je čebelarsko društvo dobilo državno podporo za darila in svetinje. Pri deželni razstavi (menda preteklo leto v Gradcu?) je društvo prejelo čvetero kavkažiških matic z nekoliko čebelami.	(Sklep prih.)
I	_27_
Dopisi.
Na Savi (Gorenskem) meseca julija 1881. Dovolite prostorček še mojim versticam v slovenski „Čebeli."
Letešnjo zimo so moje čebele dobro prezimovale; nesnage nisem zapazil o spomladi čisto nič, panjevi so ostali zelo čebelni ter tudi prav malo medü povžili. Nadejal sem se zgodnjih rojev, ker vže o velikonočnih praznikih je bilo nekaj panjev prav zelö zasedenih. Pa na svetu je že tako, vse hitro premenljivo; v tednu po praznikih je padlo blizo pol čevlja na debelo snega. Kaj početi s tako močnimi panji? Da si zabranim gotovo pogubo, naredil sem takole: žrelica sem popolno zamašil, čebelnjak zaprl, da je bila znotraj v čebelnjaku popolno temd, odprem pa zadnjo končnice po previdnosti, kakor je vsak bolj ali manj močen panj zraka potreboval. Po tem takem so čebele morale v panju ostati, saj prvi naj nevarniši čas. Pozneje se ve da sem moral živalicam zopet odpreti, če ravno nerad, ker sem vedel, da mi jih mnogo požrč ležeči sneg, pa ni bilo drugače, ker so potrebovale vode zase in za zalego. Obležal je omenjeni sneg tri dni; ozračje je bilo jasno in mrzli vetrovi so pihali; v malih dnevih je zmanjkalo dobro polovico živalic v panjih. Potem je trajala mrzlota in deževje do polovice maja; resja je bilo na pomlad v tukajšni okolici silno veliko, čebele so pa malo dobile o tej paši, ker ni bilo vgodnega vremena.
Dobil sem prva dva roja dne 9. maja, potem naprej do julija sem dobil vsih skupaj 39 rojov od 14 plemenjakov. Eoji so prvici, drujiči in pa devičniki; tretjim rojem in deviškim drujicem rojenje vselej zabranim, ker vaša „Čebela" in skušnja me je učila, kako škodljivo je tako rojenje za stare in mlade panje. Kes, vselej sem skušal, da tre-tjiučeki delajo čebelarju mnogo skrbi in dela, dobička pa le redko kdaj kaj donašajo, navadno pa le mnogo škode: ali stari ali mladič postane brezmatičen, ali pa ga črvi zadušijo, in če tudi ne, bi mogla posebno dobra paša biti, da bi bila za prezimovanje in za pleme.
Naredim pa tako le: Preden bi imel panj v tretjič rojiti, ga pregledam ter mu vse matične zibelke (razun ene naj lepše) potrgam. Če mi je ktera prav všeč, jo denem na lep sat ter z nekolikimi čebelami v kak mali panjiČ, kteremu pridenem nekaj čebel iz druzih močnih paujev. Da se ne grizejo, naj se denejo odvzete čebele nekoliko časa v temč, da se brezmatičnosti zavedajo, potem bodo v novem panjiču prav rade ostale ter si matico same odgojile. Če mi pa panj po sili roji, ga streseni na rjuho ter pazno po maticah gledam in jih vjamem, čebele pa izrojencu nazaj dam, le nekaj malega jih za matice prihranim. Kolikor je lepih matic, denem vsako posebej v mali panjič ter jim, kakor pred rečeno, čebel dodam. Pri dobri paši si taki panjiči matico kmalo vplemeuijo
ter paiijiče napolnijo. Kako dobro služijo taki panjiči! Ne da, se za-braniti, da bi v večem čebelnjaku ta ali uni panj ob inatico no prišel; ali da ta ali uni panj zaostaja iu ne napreduje, kakor je želeti, kako lahko se z malimi panjiči v obeh primerljejih pomaga, in kako dobro se trud na jesen splačuje!
Menda ne zamerite, da se Vam iu „čebeli" konečno zahvaljujem za toliko koristnih naukov. Kes mnogo člankov in dobrih svčtov sem si iz čebelnih listov nabral in zapomnil; omenim pa le enega naj bolj koristnega, namreč: „Omen čebelar ne gleda na število panjev, ampak da i uni močne panje." Torej hvala slovenski „Čebeli," mnogo mi je list koristil; milujem le, da ima pri toliko dobrem nauku tako malo družnikov, ter še med tako malim številam vmes nekaj tako zanikernih, ki list prejemajo, letno plačo pa dolžni ostajajo. Čudno, da je na svetu toliko, nevem kaj bi rekel: ali lakomnosti iu uhrnije, ali vnemarnosti, da jim za dobro reč nič ni mar, naj živi ali naj pogine, naj napreduje ali naj hira. Naj bi mogel, bi dobro reč gotovo rad boljše podperal, ali vbogi delalec sem; vkljub temu pa vendar ud ostanem, dokler bom okoli čebelnjaka hoditi mogel. Z Bogom!
Na Pivki konec julija, čebelar je malokdaj zadovoljen, vedno mu kaj manjka: ali je vreme vetrovno, zlasti burja ni naša prijateljica, ali presuho, premokro i. t. d. Letos pa, hvala Bogu ! smemo tu zadvoljui biti.
Na spomlad so čebele rojile, kakor bi nore bile. Bali smo se, da se bodo stari panji popolno izrojili, in potem ob matice prišli, kakor je že navadno; al razun malih nezgod, brez kterih nikoli ni, ni bilo sile. Pašo so imele tako dobro, da že zdavnaj ne tako, zato je pa tudi vse satovje zalito in zalepljeno. Zdaj ber6 sem ter tje po zgodnji ajdi, potem bode sledilo cvetje po otavi, če ne bode prehude suše. Res na Pivki že nismo zdavnaj take dobre letine imeli.
Dostavek vredništva. Ravno od tam piše drugi čebelar skoraj enako poročilo o letošnji letini, ga smemo tedaj opustiti. Dostavljamo le, kar je tudi on dostavil. Sklepajo namreč piše:
Izvrstno dobro so služili letos panji s premakljivimi satniki, kdor jih je kaj imel. Jaz jih sicer imam, pa za dobro letino veliko premalo. Tudi na medmetalnico sem se dostikrat spominjal, o kteri sem v „Čebeli" bral ter jo tudi v Ljubljani vidil. Naj bi človek vedel, da bode kmalo spet taka dobra letina, omislil bi si jo, naj stane, kolikor hoče, ker vem, da bi se kmalo splačala.