TO VA
-----
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in veljA za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. !SO kr.
Tečaj Vil. V Ljubljani 15. novembra 1867. L^t 22.
Učiteljski zbor v Moravčah.
Iz Krašnje.
Hvale vredni", pa tudi blagi so nameni, ki se z učiteljskimi zbori zahtevajo. Z njimi silijo se bolj vnemami učitelji, citati knjige, posebno šolstvo zadevajoče, in premišljevati jim dane naloge; taki zbori služijo vestnim, svojega poklica zavednim se učiteljem v veselje in kratkočasno vadbo , sploh pa bistrijo um, množe in zvišujejo potrebna znanja, ter pomagajo učitelju do tiste stopnje vednosti iu izobraženosti, na kterej stoječ je učitelj popolnoma zmožen, da mladosti vcepi v spomin in serce vse tiste nauke in znanja, s kterimi oborožena in stopivša v javno življenje bo toliko lože svoj časni in večni blagor izgo-tovljala in izverševala. Poleg tega se pa učiteljem še nek drug namen pri taki priložnosti tako rekoč sam po sebi ponuja, in ta je bolje spoznanje in tesneja prijateljska zveza učiteljev med sabo. Opira se ta zveza na resnico, da pravo prijateljstvo časno življenje slajša, in da senčno stran zemeljskega bivanja človek vse lože nosi in terpi, ako križe in nadloge, ki ga tarejo, sočutnemu prijateljskemu sercu potoži. Da se tudi ta namen pri učiteljskih zborih bolj ali manj doseže, ali saj doseči zamore, je brez dvombe in gotovo ne na škodo učiteljev. Tak zbor smo imeli 16. oktobra letošnjega leta v Moravčah.
Ako pa tu tega zborovanja omenjam, ne mislim uikakor /' obravnovanja njegovega kritično pretresovati, timveč edino le objaviti sad, kteri se je v tem zboru vsled danih nalog prikazal, pustivši „Tovaršu" opazke, ako so ktere potrebne, pristaviti.
Ena iz med danih nalog, da kar pričnem, se je glasila: Sostavi naj se popolni dnevni red, po kterein naj bi se na tanko ravnal vsaki učitelj , da bi tako v cerkveni in deržavni zadevi izverstno zadostoval svojemu imenitnemu poklicu.
Ta reč se je rešila v splošnem oziru, in zopet posebej z natanknim odkazovanjem poti, po kterej naj učitelj od jutra do večera hodi.
Zvezde, slišali smo v zboru brati, tekajo svoja pota gori v neizmernih podnebnih prostorih, in to ven in ven o nejenlji-vem, naj lepšem redu; zvezde nam služijo tedaj v izgled lepega reda; te naj zato pa tudi posnemamo, in to toliko bolj, ker red sme se pač po pravici imenovati duša vseh opravil. Brez reda se opravila ne morejo lahko tako, kakor bi se mogle, dobro in prav oprav ljati in izveršiti. Red, po ktereni naj človek svoja vsakdanji opravila opravlja, je pa še pred drugim učitelju potreben, kajti svete in imenitne so dolžnosti, ktere ima on do cerkve in deržave, in le, če se bo deržal dobrega dnevnega reda, bo tudi toliko lože in boljše zahtevam obojne strani zadostoval. Zdaj pa nasledje dnevni red posebej, kteri natankno odkazujepot, ki naj jo hodijo učitelji. Pa ta red se le malo loči od unega, kterega je ^Tovarš" že v svojem 19. listu priobčil, in ker se bistevno popolnoma s tem strinja, opustim tu njegovo priobčenje. In tako se prestopim k vprašanju, ki se glasi:
Ali se more in mora že v ljudski šoli mladost djansko vzrejevati, t. j. da se vedno tako napeljuje, da ji pozneja leta ta šolski poduk tudi djansko koristi; in kako naj se to pri po-samnih naukih izveršuje? To vprašanje bilo je tako le rešeno: Šola je zavod, kjer se človek pripravlja za djansko življenje; ona mora njegove različne zapopadke ali razumke jas-niti in množiti in vse njegove dušne moči razvijati, da bo ko človek mogel z njimi služiti in koristiti drugim in sebi. Šola naj se ozira na okoliščine in potrebe ljudstva , za ktero je o-snovana. Ni eno in tisto, da se le uči ta ali uni nauk, timveč trebs je, da se uči to, kar bo učencu v resnici koristilo, kar ga po naravni in nar bolji poti izobražuje in razvija.
V šoli se morajo cepiti mladini žlahtne mladike spoznanja božjega in svetne omike, ker se ravno v šoli pripravlja razvi-jalni um in mehko serce za nebeške in zemeljske znanosti, da človek doseže svoj dvojni namen za nebesa, našo večno do-
movino, in za zemljo, našo začasno domovino v tem kratkem
življenji.
Šola stavi podlago za daljno lastno izobraževanje človeka, za ktero izobraževanje se nam na roko in v roko dajejo ter ponujajo tudi knjige, iz kterih bi naj si nabiral med nebeških in posvetnih znanost šoli že odrastli niladeneč, bi naj si nabirala ga šoli že odrastla devica; šolsko podučevanje mora sploh takošno biti, kakoršno je potrebno , da je tvarine njegove navzela se mladost po svojem izstopu iz šole toliko, da je zmožna, v spomin in serce vtisnjene nauke djansko izpeljevati, ker brez prida in vspeha bi bil nauk, ki bi človeku ne služil v telesni in duševni blagor.
Ljudska šola je vklad, podlaga občnega blagostanja vsake dežele. Ona pa mora biti tako osnovana, da vsaki učenec, ki je pridno v šolo hodil in jo hvale vredno doveršil, zna brati, pisati, številiti, da ve kolikor toliko od zemljepisja, zgodovine in naravoznanstva, in da se je tudi djansko vadil kmetijstva, vinoreje, sviloreje in sadjereje.
Hoče torej učitelj, da mladini šolski poduk tudi pozneja leta koristi, naj ima vedno pred očmi vodilo, ki se glasi: „Pri vsaki reči misli na konec", to je, kaj vse pozneje iz tega ali unega pride, kam pelje ali prepelje ta in una pot, sploh, kakšen sad rodi to, kakšen pa uno seme. Učitelj naj tedaj pri po-samnih naukih tako podučuje, da njegovo podučevanje zares djansko koristi. On naj:
1.	svoje učence podučuje za življenje, ne pa za šolo. Poduk mora buditi življenje in delati za življenje. Zarad tega mora učitelj tudi vediti, kaj je življenje in česa potrebuje življenje; on mora primerno in združeno buditi in gojiti moči dušne in telesne, ter učencem pripravljati pot do srečne prihodnosti v duševnem in telesnem oziru.
2.	Učitelj naj napeljuje učence tako, da jih res kaj nauči; njegova skerb ne sme biti le ta, koliko da uči, temuč skerbeti mora, da se nauk v glavo in serce globoko vtiskuje. On naj tedaj ne gleda toliko na to, koliko bo učil, timveč na to, da učenci vsaki nauk dobro prebavijo, da si z njim nabirajo potrebnih in koristnih, podučnih tvarin, in da se jih tudi zavedajo.
3.	Da bodo mladini šolski nauki tudi pozneja leta koristili, na priliko branje, je treba, da je tudi učitelj pazljiv pri branji; on mora biti sam pregret s tem, s čimur ogreva mla-
dino, pazi naj, ali in kako tla mladina to razumeva, kar bere, in naj zato še posebno gleda, da otroci počasi, pazno in s pre-mislikom bero. Tudi naj učitelj učence poprašuje, kaj da so brali; naj jim razlaga, kar jim je nerazumljivega; naj jim od-kazuje v posnemanje lepe izglede; naj jih navdaja s strahom pred hudobnim djanjem, in naj jim sploh razlaga in kaže, kako naj si prebrano o danih okoliščinah v prid obračajo.
4.	Šleviljenje naj napeljuje učence k varčnosti, pridnosti in natančnosti, torej naj učitelj otrokom kaže, kako da ta, kteri dobro vse izštevili, lahko ve, koliko mu kaka reč nese, koliko mu stroškov napravlja, potem takem koliko ima pri nji dobička, ali pa zgube; kakor tudi, kako da naj zarad tega zanaprej ravna in skerbi, da bo zgubo odstranil, dobiček pa si zagotovil, ali pa še zvišal. Jemlje naj učitelj dotične naloge naj poprej iz otroškega okrožja, potem pa naj uri otroke če dalje bolj tudi v nalogah, ktere navadno v vsakdanje življenje na kmetih spadajo. — Pri pisanji naj vadi učitelj mladost reda in snažnosti; njegova perva skerb pa naj mu bo ta, da uri otroke v spisovanji in v sostavi vseh takih spi-sij, ktera so v življenji pred drugim navadna in potrebna. V eni ko drugi podučni tvarini pa naj učitelj izglede, s kterimi nauk pojasnuje in ga šolski mladini mikavnega dela, jemlje, kolikor je le mogoče, iz navadnega življenja.
5.	Vse podučevanje naj učitelj stavi na podlago mater-nega jezika, ker šola brez narodnega duha in v ptujeni jeziku je svetilnica brez olja; iz take ne sveti luč prave omike, še manj pa upanje za boljšo prihodnost in djansko korist odrastli šolski mladosti.
6.	Da bo šolski poduk tim bolj djansko koristil, je neobhodno potrebno, da se vtiskuje v spomin in serce otrokom resnica, da nismo samo za ta svet, ampak še posebno za nebesa vstvarjeni, da je v nebesih Bog, kteri vse vidi, vse sliši in bo nas tudi sodil po našem djanji in nehanji, kakor neskončno pravični sodnik; tudi naj se v keršanski ljubezni in poterpežljivosti s primernimi še drugimi sredstvi vplemenujejo otroška serca in njih um, in to toliko bolj, ker le po takem načinu se sme upati, da bo otrok sledil podučevanju z veseljem in radovoljnim sercem , ter si tisto prisojeval v prihodnjo lastno porabo, pa tudi v svojo srečo.
Potem je prišlo na versto vprašanje, ki se glasi: Kdaj, koliko in ktere dogodbe v življenji, ki jih otroci vidijo v šoli in zunaj šole, naj se tudi v šoli obdelujejo, ali pri vzrejevanji porabljujejo? Rešeno je bilo takole:
„Besede ginejo, izgledi pa vlečejo", je znan in star pregovor; izgledi pa so dobri in slabi, hvale vredni in pohujšljivi. Ta različnost izgledov pa je ravno v zadevi šole zanimiva, in sicer zelo zanimiva, kajti znano je, kako radi da otroci to, kar vidijo, posnemajo, torej kako lahko da se ravno po napačnih izgledih v otrocih pokvari to, kar je šola dobrega v njih sercu vcepila in zasadila, pa tudi kako napake s pomočjo posebnih pripetljejev popravijo in odstranijo. Ako pa se to prevdari, se mora spoznati, da je gotovo dobro in tudi dolžnost učiteljeva, da ne prezira dogodeb, ktere otroci v šoli in zunaj šole vidi jo, naj so že tiste budivne ali pa kvarivne.
Učitelj, kteremu je v resnici na pravem blagru šolske mladine kaj ležeče, bo tedaj vse take prigodbe, ktere so otroci v šoli ali zunaj šole vidili, takrat porabil v nauk, ter jih pri poduče-vanji obdeloval, kedar koli bi se bilo bati, da bi se znali otroci nad tem, kar so vidili ali slišali, bolj ali manj pohujšati, kakor tudi takrat, kedar je po takih dogodbah učitelju priložnost dana, otroke k pridnosti in delavnosti spodbadati, jim ljubezen do šole in učenja buditi, ali sploh njih serca za kaj dobrega, nravnega, čednostnega ogrevati in vneinati. S tem je pa tudi že odgovor na vprašanje dan: ktere dogodbe da naj se v šoli porabljujejo in obdelavajo? Brez dvombe tiste, ktere bi znale, ako bi se prezerle, v škodo in kvar otroku služiti, ali pa tudi take, pri kterih, ako bi se zamolčale, bi se priložnost ponema-rila, mladost o tem ali drugem dobrem spešnejše vterdovati.
Da pa pri takem obdelovanji ne bo učitelj kako zabredel, z neprevidnem govorjenjem sam otrok pohujšal, ali njih dolžno spoštovanje do staršev in drugih kako podkopoval in manjšal,' naj omenjene prigodbe prav previdno in modro rabi in obdeluje.
Večkrat se zgodi v življenji, da se sosedje, ali celo starši šolskih otrok očitno kregajo, zmerjajo, ali celo tergajo i. t. d., kar vse otroci vidijo in slišijo. Pripeti se tudi, da se šolarji med sabo stergajo, kamnjajo i. t. d.; to pa večkrat iz nevošljivosti, ker so bili eni pohvaljeni, drugi pa ne, ali so bili pa celo kaznovani.
V takih okoliščinah bo modri učitelj z vso previdnostjo pojasnoval škodo jeze v zadevi zdravja, prijateljstva in časno srečnega in zadovoljnega življenja, bo sicer spoznaval, da je človek slab in k hudemu nagnjen, pa bo tudi dolžnost skazo-val, ravno zavoljo tega paziti nad sabo in se zmagovati; bo pojasnoval nespamet in gerdobijo nevošljivosti, pa tudi z ozirom na Boga in zveličanje hudobijo nevošljivosti in nevarnost; oboje pa bo kazal ko reči, ktere so greh, Bogu zato zoperne in človeku v pogubo.
Tako in enako naj učitelj dogodbe iz življenja, dogodbe, ktere šolarji sami vidijo in slišijo in se prezirati ne smejo, med podučevanjem v šoli rabi in obdeluje, vselej pa prav previdno in tako, da bojo otroci od hudega odvračevani, k dobremu pa spodbodeni, pa ne tako, da bi pri takem vzrejevanji kaka druga dolžnost, ki jih otroci imajo, škodo terpela.	p"i>0
Ljudski pregovori v šoli.
Spisal Fr. Govekar.
Pregovor je zerkalo ljudskega razuma. Ljudstvo jih sploh čisla zavoljo tega, ker so stari in ker imajo sploh veliko jedra v sebi. Pregovori so se posneli naj več iz družinskega življenja in po ljudskih šegah. Kakor postava ne dela razločka, tako tudi pregovor nikomur ne prizanaša. Pregovor se ozira na vsaki stan in na vsako stvar, ter pretresa sploh vsa človeška dela kratko, pa dobro, ojstro, zabavljivo, pošteno in na tanko, ne oziraje se na osebo, ne na stvar. Pregovor zahteva vedno in povsod le pravico in resnico. V ponižni obleki in priprosti podobi predstavlja sicer dobro in pravo, pa tudi hudobijo in greh ojstro in pravično graja. Dostikrat ne premore vsa učenost toliko, kakor kak jedernat bister in čist pregovor. Pregovor tudi nikogar ne draži, timveč oživlja bistroumnost, vadi razum in razveseljuje serce, in človeka sploh oživlja. Pregovor je vedno in povsod naš zvest in vesel spremljevavec, ter nas ne zapušča ne v veselji, ne v žalosti.
Mikavni so pregovori sicer sploh za vsakega človeka, toljko bolj pa za učence; toda učitelj ne sme pozabiti, da so pregovori v govorjenji to, kar je sol ali dišava v jedi; skerbi naj, da pregovor ne zgubi svoje vrednosti. S pregovori more
učitelj učence spodbujati k pridnosti, poterpežljivosti, delavnosti, priljudnosti in varčnosti, jih svariti pred jezo in maščevanjem, ter jih napeljevati in opominjevati, da bodo dobri in pošteni ljudje. Marsikteri nauk lahko učitelj brez ovinkov pojasnuje s pregovorom, ker primeren pregovor, nauk ali govor tako rekoč zapečati, ker ima veljavo med ljudmi. Tudi je obče znano, da učenci navadno večje in obširniše nauke radi kmali pozabijo; pregovor jim pa vedno ostane. Kdo se še sedaj ne spominja pregovora, kterega je rabil njegov oče ali učitelj pri tej ali pri uni priliki! Zraven pa ima pregovor veliko večjo moč do mladih in mehkih sere, kakor dolgi pa suhi nauki, ker v pregovorih je navadno zapopadek jedernat in odkritoser-čen, razumljiv, jasen in lahko zapopadljiv. V pregovoru glavna misel navadno ni prikrita, ker brez obširnega in težavnega pojasnovanja se lahko razvidi, kar pregovor zahteva. Da pa pregovori, kakor drugi nauki, učencem v življenji koristijo, je potrebno, da jih znajo modro rabiti. Zato naj se učitelj prizadeva, da jih prav pojasnuje in poočituje. Naj tedaj vse nerazumljive besede z domačimi bolj znanimi pojasnuje; pri ne-kterih pregovorih pa naj kaže že znane domače prigodke in prilike ali pa zgodbe sv. pisma ; to daje pregovoru pravo moč in potreben vtisek. Učitelj se pa tako tudi najložeje znebi težavnega in dolgega besedovanja, ter naj prej in po naj narav-niši poti svoj namen doseže. Zato pa učitelj potrebuje velike in obširne skušnje in bistrega uma.
Učitelj naj se pri vsakem pregovoru pomuduje toljko časa, da si ga učenci dobro zapomnijo. Ni modro, ako siliš učence, da se morejo več pregovorov zaporedoma na pamet naučiti, ker tako pregovor eden drugega pobija in oslabuje. Se ve, da se od učitelja ne mora zahtevati, da bi učenci vsaki pregovor do pi-čice razumeli; po pravici se pa tirja od njega, da rabi le take pregovore, kterih zapopadek je izversten, da budijo poštene in modre misli, da učence k dobremu spodbujajo, in da svete resnice in nauke pojasnujejo.
Pregovori imajo tudi veliko gradiva za nauk v govorjenji in pisanji. Samo po sebi se razumi, da naj se pregovori naj pred z besedo, potem pa še le pismeno vadijo. Naj pervo naj tedaj učitelj vadi učence, da poiščejo vsem berilnim vajam primernih pregovorov, kar ni težko, ako je prej vsako berilno vajo vsestransko prav in na tanko obdelal. Za tem pa naj
jim pregovore narekova; učenci naj pa za nje primernih povesti in zgodeb zapišejo. Potem naj jih vadi, da razne pregovore po svoje (s svojimi besedami) pismeno predstavljajo, in še le potem naj jih vadi, da vsaki pregovor vsestransko pregledajo in obdelajo. Zadnjič naj jih še vadi, da se pregovor na življenje obrača, kar se godi, če ga učitelj dobro razlaga in primerja z okoliščinami v navadnem življenji.
Konečno naj omenim še nekterih pregovorov, kteri v ovčji obleki tako rekoč krivico in hudobijo zagovarjajo, opravičujejo in prikrivajo, kar je vselej pregrešno in vse graje vredno. Post.: „Enkrat ni nobenkrat".
O tem pregovoru je že Hebel rekel, da je naj neresnič-niši in naj slabši, in da ga je ali slab ali pa hudoben mojster naredil. In res, kdo more z dobro vestjo reči, ako je že enkrat ukradel, da še ni nikoli kradel! In ako hudodelnika za hudodelstvo le ^enkrat" obesijo, to ni „nobenkrat"! — Skušnja sploh uči, da kdor enkrat kaj stori, da potem še tudi večkrat to stori. Se ve, da se ta pregovor tudi razlaga tako, da kdor enkrat kaj malega pregreši, mu pervikrat navadno zasluženo kazen odpuščamo, vendar je potrebno, da učitelj takim pregovorom vsa potrebna in določljiva znamenja pristavlja, da jih učenci napak ne razumijo. Prav živo naj jim pove, da greh in krivica vedno in povsod taka ostaneta; zraven naj jih pa skerbno spominja na nevarnosti in žalostne nasledke, kteri zvi-rajo iz napačnega razlaganja takih pregovorov. Dobro je tudi, ako spodbija take pregovore z jedernatimi pregovori ravno nasprotnega zapopadka; še bolje pa je, ako učitelj take pregovore s šolskimi smetmi iz šole pomete.
Pomenki
o slovenskem pisanji. XI.VI.
(J. O tem, kako naj se lika novo slovenščina, poje Znojeinski v predzadnjem razstavku, ki se glasi:
Lepi veji rast pustite, Ptuje kali ji trebite, Sočne vejice redite, Suhili prazno ne cepite.
T. S tim kaže, da je jezik stvar, ktera raste, kali, rodi, kteri je pa treba streči, jo trebiti in rediti, da se ne posuši.
U. lia drevo rodi, je treba veliko moči. Tako p. a) dobre, rahle zemlje; vgodne moče ali vlage od spodej in od zgorej, iz tal in spod neba; y) zdravega zraka ali hlipa; d) primerne solnčne toplote, in n) pred vsini tvorne moči v drevesu samem.
T. Vsega tega je treba jeziku, da se prav olika in izobrazi. Tvorne moči ima slovenski jezik v sebi dokaj ; tega sva se doslej prepričala oba. Ali ga pa je solnce primerno obsévalo in ogrevalo, kak zrak ga opihuje, kak veter mu vleče, koliko vgodne moče mu prihaja od zgorej ali od spodej , kako razna je zemlja, na kteri se redi in razrašča, o tem bi se pomenkovala lahko celo leto. Toda — čas teče.
17. Pa nič ne reče, pravi pregovor.
T. Veliko, neskončno veliko reče temu, ki ima zanj uho in sercé. L)a naju toraj novo leto ne prehiti, pomeniva se ob kratkem, kako naj se razvija in lika jezik slovenski.
U. Kako naj se spreminja, kako množi in olikuje slovenščina, to je povedal že Jezičnik v glasovitem pismu svojem, kjer tudi pravi, da prava hčerka staroslovenščine ima perva pravico do premoženja svoje matere.
T. Lepi veji rast pustite, pravi pesnik. Lepa veja res je novoslovenščina na lipi slovanski, veja le, ne pa verh ; vendar krepko poganja, krasno se razprostira, prosto se razvija. So pak taki, kteri menijo, naj se vseskozi ravna po staroslo-venščini. Tem kliče pesnik: Suhih prazno ne cepite! So tudi taki, kterim ni prav, da poganja, z novimi besedami in oblikami se množi in okrepljuje. Tem kliče pesnik: Sočne vejice redite! So spet taki, kteri hočejo, naj se slovenščina skloni, pripogne ter kar v lirovaščino, serbščino, ali neko jugoslovenščino povije. Tem kliče pesnik: Lepi veji rast pustite!
£7. Ptuje kali ji trebite. To velja o tujih besedah: nemških, laških, madjarskih; ali tudi o gerških in latinskih?
T. Brez sile ali posebne koristi, mislim jaz, ni treba na posodo jemati nikdar. Sploh naj velja, da tujih besedi se Slovenec ogibaj. Kedar pa je potreba ali ti kaže posebna korist, poterkaj najprej pri bratih, bližnjih in d a 1 j n i h rojakih, in ako ti le - ti pomagati ne morejo, oberni se do
omikanih jezikov nekdanjih, do gerščine in latinščine. Le kadar ne pomaga razred, tedaj naj pomore red — vindoger-manski! Najbolje bi bilo, se ve, da si pomaga jezik sam; prepada bi ne bilo med narodom in učenjaki njegovimi. Vendar — olika je obče blago, in ravnati je tako, da se obče doseže. To pa se v živem jeziku ne more brez tujih besedi, toraj veleva pesnik samo: P tuje kali ji trebite.
xlvii.
U. Naj bolje bi bilo, si djal, da si pomaga jezik sam. To misli menda tudi Jezičnik, ki pravi: Jemati je tedaj treba iz narodovega govora, kar se ga knjižno skazati da, in potem iz bližnjih narečij slovanskih, z vednim ozirom na sta-roslovenščino.
T. Jemati je treba a) iz govora, kar ga ima narod slovenski ne le po Kranjskem, ternuč tudi po Stajarskem, Koroškem. Koliko dobrih pa lepih besedi n. pr.: imajo še o-gerski, hrovaški, ¡sterski, celo beneški Slovenci, ktere kranjskim niso navadne; vendar dokler so čisto slovenske, zakaj bi jih ne rabil pisatelj slovenski ?
U. Koliko jih ima narod samo po Kranjskem, kterih še ni v nobeni knjigi. I teh je treba iskati ter v knjige devati. Se ve, da mnogi koj tožijo, da je pisava tuja, če le ktero menj znano besedo dobijo.
T. Od tega je pisal že Ravnikar (1. 1815 Zgodb. sv. pis. L), kjer uči, kako naj se a) čisti naš jezik po vnanje in po notranje, pa tudi, kako naj se /3) množi in bogati. Prav umetni ste obe te opombi. Najprej so slovenski pisatelji pervo jeli spolnovati (Metelko itd.); sedaj se spolnuje že tudi druga. Res je zabavljal zoper une pisatelje Prešern (cf. Nova pisarijaj; v nekterih zlasti pesniških rečeh po pravici, v nekterih ga je djanski prehitil jezik sam. — Ravno tedaj je pel Jak. Zupan, da hrovatenja dolžijo koj kranjskega pisatelja, kteri rabi besede, ki jih nima ravno njegova stran. Pravi pa tudi, da se mu tak zdi „polž v lupino zakopan" ter kliče svoje rojake, naj ¡zlezejo iz lupin (vid. kranjska Čbel. II.), naj pobirajo slovenske besede najprej doma, potem pa tudi pri Slovanih, sedanjih in nekdanjih.
Treba stresene slediti Po vaseh, veliko let:
Vse mogoče nam dobiti Knjigam povsoditi spet.
Bukve glagolic berimo I Dedov kremlja bister vir!
Zraven krajnskili poišimo Lep Cirilovi psaltir.
U. Tudi temu je menda oporekal Prešern?
T. Ali po krivici! Očital «je ptujobesedarjem, da nas „uzmati" učijo od bdgmejev na meji Otomanov, in da vkup nosimo, ko srake gnjezdo, besede ptuje. — Toda tega nihče ni velel. Ni nam treba tujih besed, kadar domačih, slovenskih ali vsaj slovanskih lahko dobimo. Teh, teh iščimo, in z njimi množimo in bogatimo jezik svoj.
U. Sej tudi tu velja: Slovan sem, in kar je slovanskega, je moje, ni tuje.
T. Kadar mi graja kranjski pisavec dobre slovenske sjrise, mislim vselej na povestico: „Jurček gre na ptuje!" — Človek, ki zmiraj doma tiči, ne ve, kaj se pri sosedu godi; toraj o tem tudi govoriti ne more. Treba je sedaj res vsakemu olikanemu človeku ogledati se nekoliko po svetu, sicer je pre-okoren in pretežak v vsem svojem djanji in nehanji. — Tako se godi i pisatelju, kteri bi sedanji čas hotel pisariti le svojo domačo g o v o r i c o, na pr. le kranjsko narečje! — Res je slovelo doslej kranjsko narečje in ima svoje prednosti, pa ima p. štajarsko tudi svoje. Sloga jači. Iz vseh kotov mile Slovenije naj sprejema slovenski pisatelj besede, da so le dobre in prave.
V. In kako lahko je zdaj to slovenskim pisateljem, kar knjige in časopisi ne izhajajo le v središču predrage Slovenije, marveč krog in krog, celo ob granici njeni po mestih, kodar se zbuja svest slovenske vzajemnosti.
T. Po tem takem prihajajo vseskozi nove t. j. nekterim neznane besede in oblike v knjigo, po knjigi pa med Slovence, kteri naj jih pridno pobirajo, in kar je čverstih in dobrih, ohranijo ter razširjajo, da postanejo naposled obče blago. Tako množijo in likajo jezik slovenski. Tako delajmo vsi ter radi spolnujmo, kar nam veleva slavni K o seski: Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj; Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom.
Bopst ti aövte®,
Iz Ljubljane. „D a n i c a" jiravi: „Zvedili smo tudi iz „Laibache-rice", da vi učitelji ne učite otrok pametnega mišljenja in d j a n j a ; vaš nauk je prazno tlačanstvo, priguljeno vajenje, slepa pokoršina: vlee-rer Formalismus, mechanische Angewöhnung, blinder unterwürfiger (!) Sinn". In vzrok vsega tega je duhovsko nadzorništvo, pravita „Laibacherica" in dr. Klun. „Das klerikale Uebergewicht übt überall bemerkbaren lähmenden Einfluss" . . . Kaj vender počenjate z ubogo mladino, gospodje po ljudskih šolah ! Vi ne mara tirjate, da morajo učenci po cele verste nerazumljivih besed in stavkov na pamet znati, precej pervi dan v šoli po nemško govoriti, moliti itd. ; in ako tega ne morejo , jih po perstih udrihate, z „Esel, Stockfisch" obkladate, v „esel-ponk" pošiljate, in še veliko enacega, kakor je bila šega od dobe cesarja Jožefa II. in pred konkordatom ? Nočemo reči , da je v šolah vse popolnoma, kar ni bilo, in ne bo — tudi ne, ko bi gospod „Einsender" z dr. Klunom vred imel v nadzorstvu vse ljudske šole ; vidili pa smo večkrat pretekla leta po mnozih šolah, da so bili otroci prav čedno izurjeni ne le v navadnih tvarinah, temuč pogosto tudi v petji, sadjereji itd.; — tudi — če se ne motimo, so se ravno v poslednjih konkordatuih časih šole naj bolj zninožile po Krajuskem, česiravno tega in tacega samemu konkordatu ne pripisujemo, kakor pa nasproti „inteligencija" naših dni, ki bi naj raji vse grehe od Adama do zdaj zvalila na jezuite in na konkordat".
—	V 20. I. „Tov." naznanjeni napevi za mašno pesem so prišli že ua svetlo, in se dobivajo pod naslovom: „Velika sv. maša. Besede A. Praprotnikove. Za moški in ženski čveterospev poslavil L. It e I ar, učitelj v Ljubljani". Drugo pot bomo kaj več govorili o teh lepili ¡11 prav v cerkvenem duhu zloženih napevih. Velja 40 kr.
—	25. preteč, m. so bili v deržavnem zboru na Dunaji razprave o šolski postavi, ktera določuje solino razmero do cerkve, in jo oprostuje cerkvenega nadzorništva.
Zoper odborov nasvet so govorili g. g. Jäger, Degara, zanj pa slovenski poslanec dr. Klun, Herman, Dienstl, Schneider.
Dr. Jäger je med drugim rekel, da on ne more spoznati, da bi deržava izključljivo imela pravico do šole; ker deržava ne podučujc in ne odgaja; deržava ima v drugem oziru le toliko določiti, kolikor vsak mora vediti, da spolnuje svoje dolžnosti. — So pa še drugi, kte-rim je šola bolj pri sercu, kakor deržavi; ti so starši, cerkev in soseska.
Pervo pravico do otroka imajo starši, ravno tako pa tudi cerkev (levičarji so rekli, da ne). Ker pa starši svojih otrok ne morejo do dobrega podučevati, jim pa šola na pomoč pride. Starši tedaj smejo tirjati, da se otrok tako podučuje, kakor se zlaga z njih prepričanjem. Iz tega pa pride, da šola ne sme brezverska biti. V osnovi te postave je vera le nauk kakor drugi, in tukaj se pa prezira, da šola ne podučuje, ampak tudi odgaja. Če tega ne stori, ni šola. Sola pa ravno iz vere, ki je podlaga vsega nravnega izobraženja, jemlje pri-
pomočke, da izreja otroke nravno in verno. Cerkev mora versko zavest in verska načela vpeljati v življenje iu v šolo. Iz tega se pa sklepa, da se šola ne more cerkvi odtergati, da mora cerkev šolo voditi.
To tudi zahtevajo katoliški starši; to zahteva katoliška cerkcv, to tirjajo tudi katoliške srenje. („Oho! oho!" so kričali levičarji). „Vedi! sem, da mi hote zoper govarjali", reče nadalje govornik, „in mi hote kazali prošnje, pa pomislimo, koliko iz med vseh mest je poslalo prošnje? Terdim tedaj, da katoliški starši tirjajo šolo pod cerkvenim nadzorništvom, ter pošiljajo otroke v solo, da bi bili podučeni v katoliški veri. Katoliška cerkev ne bo -nikdar odstopila svojih pravic do šole, ker ona je poklicana, da odgaja iu podučujc, in le boj hote s tem podkurili".
Govornik omenja še šolskih postav po drugih deželah, pred vsem pa na Pruskem, in kaže, da so tam ljudske iu srednje šole tako o-suovane, kakor je ravnokar razložil. Osnova nove postsvc je ponarejena za Badcusko; „tudi tam" pravi govornik, „nočejo nič vediti od šu-line ločitve. Deržava in cerkev skupno odgojate ljudstvo". Če Prusko v svojih šolskih postavah ne odstranja vere, iu se tam izuče možje, od kterih pravite, da so tako visoko s svojo učenostjo nad nami, tedaj cerkveni živelj ne zaderžuje v šoli učenosti. — Vprašal bi tudi če je sedaj, ko je deržava v toliki stiski, tudi pravi čas, da se spodbija podlaga, na kteri se mladost verno in nravno izreja. Sovraž-uiki naši bi se nam smejali, ko bi vidili, da se množe notranji prepiri. Naj nikar zbor tega načela ne poterdi. Kako in kaj za naprej — o tem se bomo pogodili, kedar se cerkev in deržava med seboj pogodite. Protestantje so dobili svoj patent, imajo tedaj posebne pravice do šole. Tudi katoličani so dobili svoje pravice od pravne Avstrije; naj se tedaj pogodbe spoštujejo".
Na to se oglasi profesor, g. dr. K1 u n, in govori za solino ločitev od cerkve; to je ravno tisti dr. K lun, ki je 1. 1862. v „Va-terlandu" in v „Schulboten" to ločitev imenoval prazno frazo; to je ravno tisti dr. Klun, kterega so Slovenci volili za svojega, ki pa v tej reči s Slovencem nasprotno stranko hodi. — Ktero prepričanje g. dohtarja je pravo? Beržkone tisto, ktero je izgovoril I. I8G3., ker ta čas je pisal prost, sedaj pa je potegnil za vladajočo stranko.
Od njegovega govora hočemo jedro posneti, samo da bo dr. Klun od I. 1863. zavračeval g. KI u n a od 1. 1867., in bomo pristavljali le nektere opazke iz lastne skušnje.
G. Klun se tudi zlaga s svojim prejgovornikom v tem, da imajo starši pravico spregovoriti besedo pri izreji svojih otrok; deržavi tudi ni vse eno, kako se otroci izrejajo. — Če pa deržava ustavo spremeni, spremeniti mora tudi zistemo za odgojo in nauk, ker derža-vina prihodnost je pri otroški izreji. ')
Vera in nrava, ktere ste vsaki deržavi, naj bo absolutna ali ustavna, v terdno podlago, se ne spreminjate; in cerkev si ravno za to prizadeva, ko varuje svoj vpliv do ljudske šole; če pa je pri otroški izreji deržavina prihodnost, tako pa deržava slabo skerbi za svojo prihodnost, ktera ne skerbi za verno in nravno izobraženje šolske mladine. — G. dohtar nam je pa s tem, ko
„Če je pa sila in stiska pri nas tako velika, kakor je rekel g.
prejgovornik , kdo pa je tega kriv? Ali je bilo nadzorništvo in vodstvo naših šol pravo? Ker je pa tako, zakličem: drugače mora biti vse! Če vprašam, ali je ljudska šola res to, kar bi imela biti, najdem odgovor v tem, kar so učitelji na Dunaji zbrani rekli: „Sole ne spolnujejo tega, kar bi mogle". — (Prav zopor svojo in šolino korist in zoper pravo narodovo omiko ravnajo učitelji, kedar se dajo
premotiti, da se poganjajo za šolino ločitev od cerkve.....To v-
pitje je v šego prišlo pri omikanih in liberalnih učiteljih, se ve, kdor ž njimi ne vleče, je šleva, starokopitnež, ultramontanec in bog zna, kaj vse! Ljubeznjivo samoljubje se tukaj prikazuje, ljudje razgrajajo in ne pomislijo, da se jim vsi pametni posmehujejo". Tako dr. Klun 1. 1882.) 2)
„V Avstriji pride na 1170 prebivavcev ena šola, na Švicarskem na 450, na Pruskem pa na 650. — Če pa posamesne kronovine pregledam, je to še drugače in bolj obžalovavno; v Tirolih pride ena šola na 453 prebivavcev, na Solnograškem na 888, na Koroškem na 1005, na Marskem pa na 1126. Po nekterili kronovinah pride ena šola na 4670 duš in na Kranjskem na 1890. Od 100 otrok, ki so za šolo vgodni, jih hodi le 64, po nekterih le 10 — 15. 3)
je rekel, da se mora tudi odgoja in nauk spremeniti, kedar se deržavina ustava spremeni, skrivnost razodel, zakaj da se konkordat ali v resnici duhovščina tako napada, in ta skrivnost je, kakor vidimo, da cerkev noče biti vladina strežnica, in se derži le svojega poslanstva.
Tem besedam pristavljamo še to: Vsi liberalni učitelji si menda tako mislijo: Cerkev nadzorništvo in vodstvo šol opravlja brezplačno; kedar pa dcr-žava vodstvo prevzame, bo nadzornike in okrajne zornike plačevala, in te službe, kdo drugi je bo dobil, kakor mi, ko smo zato naj bolj sposobni. (!) pi9.
3) Zakaj da je po južnih in izhodnih avstrijanskih deželah tako malo ljudskih šol, nam zgodovina pove; vlada ni tega kriva, še manj pa cerkev. Statističen pregled tukaj ne dokazuje druzega, kakor da ima vlada še dosti poslovanja na šolskem polji. — Kar se pa tiče obiskovanja ljudskih šol na Kranjskem, je pa tako le: Vlada vstanovi šolo in fajmošter jo ogleduje, in spodbuja in vnema farmane za šolo. Zanikerne otroke naznani učitelj svojemu vodju; ta vnovič opominja in žuga z gosposko in postavo. Če vse to ne pomaga, o-vadi včasih nektere gosposki t. j. okrajnemu vredu. — Ali sedaj se je še le vrezal! — Gosposka te izpise ali dene pod klop, ali čez nekaj časa naj več ko že ni šole, pokliče starše, ali jih posvari, ali tudi kaznuje, velikrat pa pravi: „Vaš učitelj in fajmošter sta pa res sitna . da vam in meni napravljate nevgod-nosti". Toliko je duhovščina kriva, da se šola slabo obiskuje!
Ali se ne pravi to, duhovščino zistematično ob veljavo spravljati? Sam sem slišal, ko je neki kmet, ko je dobil v tej reči povabilo k gosposki, svojemu faj-moštru rekel: „Dokler nas je le deželska gosposka terla, smo že še shajali, ali kaj bo sedaj, ko nas še duhovska preganja"! — Res je, kdor škodo terpi, ga še poveril zasmehujejo. — Zato pa šolski vodji po deželi. ogibljejo se, kolikor morejo, da zavolj šole ne tožijo kmetov, ljudi nagovarjajo, prosijo in s svojo veljavo si prizadevajo, starše prepričati, da pošiljajo otroke v šolo, dobro ve-doč, da jim je šola nenavadna reč in da se bodo ljudje že bolj vneli za šole, kedar bodo vidili njihni korist. — To pa vsi dobri vemo, da na deželi otroci poglavitno v šolo hodijo zavoljo kerščanskega nauka, in da se marsikje šole spraznijo, kedar mine perva spoved in pervo sv. obhajilo. — Iz tega pa sklepajte, koliko bo imel učitelj na deželi otrok v šoli, če ne bo duhovni gospod šolski vodja.
„Res je, da so od 1. 1850. do 60. veliko novih sol napravili Nove šole, to pa še ni vse, tudi novi duh mora priti v šolo. Nočemo brezverske šole še manj pa nekerščanske; nočemo pahniti ker-ščanski nauk iz šole, hočemo le vravnati, koliko se ima duhovščina vdeleževati šolskega vodstva. Vprašanje je sedaj le to, ali bo duhovščina sama šolo vodila ali ne, in če je tudi ne bode, vendar vidim, da so verske in cerkvene pravice v tej postavi vterjene". 4)
Kdo n. p. sedi po naši postavi v šolskem odboru ? Fajmošter učitelj in srenjčani. Jaz zahtevam, da je tudi učitelj v šolskem odseku. Ali mislite, da učitelju pomoremo, če mu le plačo zvikšamo? Učenik naj bo spoštovana oseha v soseski, naj bo nekako neodvisen od kmečkih veljakov in od fajmoštra, kajti ni njegov cerkveni služabnik. 5~)
Kdo hoče sedaj učitelj postati, ko je vsak hlapec bolje plačan, od učitelja? Učitelja bodo le takrat spoštovali, ko ne bo več fajmo-štru v oblasti". 6)
G. dohtar po tem pravi po Helfertu, da niti cerkev, niti njena nasprotnica ni šole vstanovila, marveč deržava. Pa, če je (udi šola cerkvena hči; hči je odrasla, hvaležna bo vedno svoji materi; treba pa je, da sama gospodari v domači hiši. 7)
Pravijo pa, da mora duhovščina šolo voditi, ker jc bolje izobražena. Če so učitelji res tako malo podučeni, podučujte jih. Naj se napravijo seminariji za učitelje; njih vstavnovljenje naj se nikar ne ovira. Ravno kar izobraženje učiteljevo zadeva, so na Nemškem in v Švajci veliko storili; pri nas pa imamo v ta namen šole pri uormal-kah, kjer si metodiko (Methodenbuch) v glavo vbijajo, da jo potem pri šolskih visitacijah od besede do besede izblebetajo. 8)
4)	„To so besede", je rekla lisica, ko je jagode na patanoštri prebirala. — Tukaj gre za načelna vprašanja, in cerkev ne more odjenjati. Ali ni g. Jäger ravno pred prav prepričavno rekel ušesom, ktere hočejo, poslušati. „Načela te postave nikar ne poterdite. — Kako in kaj se ima zgoditi, o tem se bomo porazumeli, kedar načelo, po kterem sta se pogodila cerkev in deržava. pravno ostane". „Ueber die Modalitäten wird sich verhandeln lassen, wenn der Grundsatz der Vereinbarung zwischen Staat und Kirche aufrecht bleibt". — Tose pa pravi z drugimi besedami: Konkordat je izročil cerkvi pravice do ljudske šole, in ta se ne more tako na vrat na nos odpraviti.	l>is.
5)	Ene dni potem govoru je pa g. Gross hotel, da naj zbor postavno izreče, da učitelj ni več cerkvenik, in njegov nasvet so zavergli. Učitelj je cerkvenik, in je fajmoštru podložen, učenik pa ne. — Lepa doslednost! im»
6)	Spoštovanje ne pride s stanom; učitelja bodo ljudje spoštovali, če je tega vreden, timveč če mu je fajmošter prijatelj in podpora.	Pis.
7)	Poslušajmo , kaj govori g. dohtar 1. 1852., ko navaja šolsko postava iz švicarskega kantona Aarav. „Versko življenje in delovanje za vsako du-hovnijo vravnuje in vodi v pervi versti fajmošter. On mora tudi po svoji moči šolstvo pospeševati, verdevanje (disciplino) v šoli podpirati in sploh skerbeti za očitno in domačo ¡zrejo pri mladini.	Pis.
8)	Kdor tako govori in to terdi, jc ali čisto neveden v šolskih rečeh ; on ne ve, da so v najnovejših časih po vseh deželah ta stran Litve vravnovali nove učilnice za učitelje (Lehrerbildungsanstalten); se vč, da so duhovni naj več vodji ostali; in dalje, kdor to terdi, ne razume čisto nič od tega. kar se uči po preparandijah , in se mu tudi ne sanja, kar se godi pri šolskih visitacijah, kjer gospod visitator nekaj sam otroke v raznih naukih sprašuje, nekaj tega pa učitelju ukazuje; — ali pa je tako hudoben, da vedoma laže in devlje v zgor kar
Pravijo, da bo slabo za šolo, če ne bo duhovnom v oblasti. Meni se zdi, da ima duhoven pri poduku v kerščanskem nauku in v spo-vednici že toliko moči in veljave do staršev in otrok, da mu ni treba posebnega privilegiranega varstva. Ko bi bil jaz duhoven, bi ue hotel takega posebnega varstva, to bi se meni preborno zdelo, kakor da bi si ne upal bojevati se z enakim orožjem. 9)
Veri, cerkvi in duhovščini so dobre šole v korist, ker iz teh pride umikano ljudstvo; omikano ljudstvo pa je tudi dobro.
Omika in vera niste si nasproti. Omikani človek je tudi veren, če tudi ni klerikalen. Cc to overžemo, moramo tudi reči, da veren ni omikan, kar nočemo priterjevati. Ker sem že dolgo časa učenik, pozdravljam to postavo. V nji najdem pripomoček za omiko delavnega stanu, in ta je prihodnost za gospodarstvo v Avstriji. Glasujte tedaj gospoda za to postavo!" ....
Tako bi bil govoril tudi ¡Vače Kuranda. Slovenci pa se sramujejo, da so poslali zastopnika v deržavni zbor, kleri hodi z njimi nasprotno stranko, in da so tako postali v zasmehovanje svojim zoperuikoin.
;»/. V.
— Časopisi pišejo, da se je velika večina marskih učiteljev prav odločno izrekla zoper sklepe splošnega učiteljskega zbora na Dunaji; ravno to se pripoveduje tudi od učiteljev na Vorarlberškem, ki nočejo nič slišati od ločitve, iu verni kakor ljudstvo, iz kterega so, spoznajo živo potrebo, da se cerkveni vpliv v šoli ohranuje.
p^meutik}® v u&telljsfeeijn §timMu
V ljubljanski škofiji. G. Anton Zibert, poterj. pripravnik, gre za poil učitelja v Stari ter g pri Ložu.
je spodoj ln spod, kar je zgorej. Ker pa pervo (nevednost), Vas g. dolitar, ne zadeva, drugo pa tudi od Vas misliti ne moremo, pa terdimo, da ste to le zato tam pripovedovali, da so se gospodom v zboru malo čutnice oživile, ker vladala je „Heiterkeit" v zboru pri Vaših besedah.	ti»,
9) Resnično! dajte le cerkvi prostost, kakoršna ji gre po cerkvenem pravu, in potem se ji ni treba bali zopernikov. Kedar se pa cerkvi orožje iz rok jemlje, in so njene besede precej deržavi nevarne, ko pa poleg tega njeni nasprotniki govore in pišejo zoper njo, kolikor se jim ljubi in potem se še le ogrinjajo s plajščem lojalnosti, se pa boj na obeh straneh ne bije z enakim orožjem. Kako morete potem cerkvi očitati, da hoče imeti privilegirano varstvo, ker ji ne privoščite še te pravice, ktere je po konkordatu zadobila, in bi radi konkordat odpravili, cerkvi pa vzeli še te pravice do šole, kakor jih je imela pred konkordatom.	vis.
Listnica. G. Iv. Z. v T. : Le pošljite!
f^fFTridjan je Kazavec št. 8., 4 strani. "^fBjff
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik :
Jož. Rudolf Milic.