SLOVENSKI UST
COBREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1651		Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.	NAROČNINA: 1| Za vse ameriške države in za * 11 celo leto $ arg. 7.—; za pol leta $ arg. 4.— H
Dilección y Administración: GRAD. CESAR DlAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires.		AÑO (Leto) XIII. BUENOS AIRES, 21 DE AGOSTO (AVGUSTA) DE 1942 Núm. (štev.) 31	
Sestanek v Moskvi
V skrivnosten mrak je bil zavit obisk Churchilov v Moskvo. No sedaj so pa že dvignili nekoliko zagrinjalo.
Zvemo, da je potoval Churchil skozi Egipt, kjer se je v Kairu sestal z vrhovnim poveljnikom čet Bližnjega vzhoda. Od tam je poletel v Moskvo, kamor ga je povabil Stalin.
Pri sprejemu na letališču je spregovoril Churchil tele besede: “Smo
njeno, kar je potrebno za slučaj, če bi se “rumenčki” res drznili napasti Rusijo.
Sestanek Churchila s Stalinom pomeni velik uspeh. Dosegel se je po-polen sporazum, ki gre za tem, da se hitlerizem popolnoma uniči. In to se bo tudi zgodilo, o tem moramo biti prepričani.
, Churchill
nepreklicno odločeni nadaljevati boj skupno z združenimi močmi. Naj bodo težave in trpljenje še hujše, skupno bomo neomajno šli, tako dolgo, dokler ne bodo ostale samo razvaline hitlerizma, kot opomin poznim rodovom”.
V navzočnosti vrhovnih predstavnikov ameriške, angleške in ruske vojske so se vršili razgovori 4 dni. Iz govorenja Stalinovega je vsak čas gledalo samozavestno prepričanje, da je ruska armada dovolj močna da bo prestala vse preskušnje, če
Spet novo mesto v razvalinah
Mainz je slavno mesto s starodavno zgodovino. V preteklih dneh so angleški bombniki poiskali tudi to mesto, ki ima 150.000 prebivalcev in je veliko industrijsko središče v Porenju; tam so tudi velike vojašnice.
Velik roj ogromnih bombnikov je vsul nepričakovano debelo jekleno točo nad to mesto, ki je od lanskega leta uživalo mir pred nočnimi ptiči Koliko je razdejanje, lahko sodimo po tem, da so nemške oblasti stro go zabranile vsak dohod v razdejano mesto, da bi šlo čim manj poraznih novic na druge kraje. Nemško poročilo pove malo. To pa pove, da je bila do tal porušena slovita main-ška stolnica in podrtih 5 cerkva Nemško poročilo navaja to seveda s postranskim namenom. .. češ da napad ni bil namenjen industrijskim objektom. V resnici pa vsak razume, da je tudi drugod razdejanje veliko, če je pirzadetih 5 cerkva v razmeroma malem mestu. Če bi bilo tako, kot nemško poročilo trdi, bi pač ne bilo treba nikomur zaprečevati obiska v mesto Mainz. Angleške fo tografije dokazujejo, da je poruše nih 54 ha — torej 50 kvader po vršine.
Stalin
bodo tudi zavezniki s svoje strani storili, kar je v njihovi moči.
Razgovor se je vršil predvsem v zadevah evropske vojske. V tej zadevi je prišlo do tehle zaključkov:
1.	Otvorila se bo druga fronta in sicer na Norveškem, kjer bodo sodelovale ruske in zavezniške čete. To je najvažnejše radi morske zveze med Ameriko, Anglijo in Rusijo.
2.	Neprestani zračni napadi morajo spraviti v nered vojno produkcijo in promet v Nemčiji.
3.	Zavezniki bodo porabili vsa sredstva in pota, da preskrbe zadostnega vojnega materijala Rusiji. V ta namen morajo tudi imeti uspešno pripravljene postojanke in zaloge vojnega materijala v Iranu in Iraku v Prednji Aziji.
4.	Kakar bo čas primeren, bodo navalili tudi na Evropo, v katerikoli točki od Italije do Norveške.
Pri zborovanjih je imel vidno vlogo general Wavel, dober poznavalec vojnega pozorišča na Bližnjem Vzhodu, poveljnik čet v Prednji Aziji, ki dobro pozna tudi Rusijo in govori tudi ruski jezik.
Opazovalci položaja pravijo, da ta konferenca pomeni začetek nove faze v razvoju vojne.
Glede Japonske je bilo tudi ukre-
Na Daljnem Vzhodu
Na Salomonskih otokih je vroče Ne samo zato, ker je tam vroče tro pično sonce, kjer imajo ravno v ten času solnce v nadglavišču — ker t. otoki leže na južni strani pod ekva tor jem — temveč tudi zato, ker st vrše vroče bitke. Salamonski otoki so bili angleška last. V januarju letos so Japonci navalili na te otoke in jih postopoma osvajali in so bili v maju že gospodarji celega otočja. Neprijetno je bilo to za obrambo Australije, ker gre prav tam skozi morska pot iz Amerike v Australi-jo in Novo Zelandijo. Po skrbno izdelanem načrtu so pretekli teden navalili Amerikanci na te otoke Gosta megla jim je dala lepo kritje in so tako Japonce presenetili in dosegli lepo zmago nad njimi, katera bo kmalu dala vse otočje v roke zvezni armadi.
Ni dvoma, da so utrpeli znatne zgube pri tem napadu. Toda prav gotovo pa je, da so fantastične japonske vesti, da so Ameriki potopili kar 22 vojnih ladij. Amerika prizna zgubo ene križarke in da sta bili dve poškodovani in tudi dva rušilca. Koliko škode so prizadejali Japoncem, še niso povedali. Je pa tudi teško vedeti, ker se je bitka vršila ponoči. Izjava ameriškega generala pravi, da je celoten rezultat dosedanjih pomorskih bojev z Japonci ta, da so japonske zgube 5 krat večje. Dokaz poraza je pa tudi to, da so japonske ladje pobegnile z bojišča.
Japoncem je vroče. To nam pove djestvo, da so imenovali novega “poveljnika za narodno obrambo” “Juno Široku, kajti potreba obrambe “matere domovine je vsak dan bolj važna stvar”... Vidimo da že mineva Japonce njihova začetna drznost in.že uvidevaio, da so se ušteli. To pa pomeni tudi zmanjšano nevarnost za napad na Rusijo.
OGORČENE BORBE NARODNH BORCEV
V SLOVENIJI
Po vsej Sloevniji, tako po onem delu, ki ga je zasedla nemška vojska, kakor v onem, ki so ga zasedli Italijani se vršijo hude borbe med našimi borci in vpadniki ter imajo slednji velike zgube v ljudeh in vojnih potrebščinah.
Zato pa ni nič čudnega, če se Mussolini tako jezi in grozi z “rimskim zakonom”. Paljenja celi hvasi, streljanja nedolžnih ljudi in talcev, kakor tudi grožnja z “rimskim zakonom” ne zmanjša borbenosti in ne ustrahuje borcev, katerim celokupno prebivalstvo pomaga.
Tako je prispela vest, da so italijanska letala bombardirala Škofjo loko in vasi v bližini Škofje loke. Radovljico so razdejali, prebivalstvo povečini postrelili, a drugo razgnali. Vas Mačkovec sploh več ne obstoji, ker je popolnoma razdejana. Tudi tu je bilo veliko postrelja-nih. Nekaj jih je zbežalo v hribe, ostale pa so Italiani razgnali na vse strani.
Italijanska letala so obmetavala z bombami tudi Grosuplje in druge tamošnje vasi, vse tja do Kočevja. Posebno huda bitka se je vnela okoli Kočevja, kjer je padlo čez 50 Italijanov.
Odpor prebivalstva je z vsakim dnem hujši in vpadniki že zgubljajo glavo.
še hujše pa pride!
svoje čete v Sirijo in tako okrajšal neprijetno pot, ki jo je moral hoditi Mojzes s svojimi Izraelci 40 let od Egipta do Jeruzalema.
Načrt ni uspel, kajti Rommel še vedno cedi sline po Egiptu, kot so jih Judje po obljubljeni deželi, kamor niso mogli čez Jordan.
Na Rodu so pa še vedno zbrane velike čete in zato so si privoščili pretekli teden Angleži en sprehod tjakaj. Tako dolgo so zavojevalci živeli v miru na Rodu, da niso kar nič slutili. Tembolj so bili vznemirjeni, ker se je prav istočasno vršila velika morska operacija v Sredozemlju, ko so Angleži peljali bombe in granate na Malto in so se bili težki morski boji vseh sil. Toda kar nenadno so začele padati bombe na Rodos iz avijonov in iz ladij, ki so tiho pripolzele v bližino trdnjav.
Ni bilo mogoče opazovati posledic napada, toda sodijo, da je bil napad zelo uspešen, kakor nakazujejo veliki požarji, katere so pustili napadalci za seboj, ki niso sami utrpeli prav nobene škode.
V Indiji vre naprej
Hitlerjevski in japonski agitatorji so dosegli precej uspeha v Indiji. Saj o tem ni nobenega dvoma, da i-majo oni vmes prste! Toda kakor na bojiščih, tako se jim dogaja tudi v Indiji: od kraja žanjejo vidne uspehe, pozneje se jim pa ustavi.
Qandhi je zaprt. To„n nova stvar. Saj je skoro četrtino svojega življenja presedel v zaporih ta indijski čudak. Dal je parolo: “Zmagati ali umreti”. Toda njegova nespravljivost ni našla enakega odmeva med somišljeniki in je že njegov najožji sodelavec Nehru znatno bolj umirjen.
Po prvih dnevih hudega vznemirjenja in teških pouličnih dogodkov, ki so spravili v zapor mnogo tiso-čev demostrantov in zahtevali kakih 50 življenj, se je vpričo energičnega nastopa Angležev že začelo vse pomirjevati. Pa je padla vmes nova bomba, katera vtegne imeti občutne posledice. Umrl je v zaporu Gandhijev tajnik Mahadeo Desai. Zaprt je bil skupno z Gandijem. Zadela ga je kap. Za narod sam ta dogodek ni kaj posebno velikega pomena, toda pomemben je za Gandhi-ja. Ta mož je bil namreč kot neka-da brzda, ki je Gandhiju dajal trezne nasvete in posebno ga je zadrževal, da ne bi začel spet svojega protestnega “posta”. Sedaj se boje, da bo Gandhi začel svoj post, ki ga seveda lahko hitro spravi v jamo in to bi pa imelo seveda neugodne posledice.
Med tem pa Angleži nič ne popustijo. Poročila povedo, da se že jasni.
Imenuje se spet ime:	Čakravati
Rajagopala Čari, ki je bil pred desetletjem jako upliven mož v Indiji, v vseindski stranki. Ta mož je posredoval 1. 1931. ob priliki pasivne rezistenci j e, ko je Gandhi postavil na tehtnico svoj ugled in svoj post. Na njegovo prizadevanje se je posrečilo tedaj upostaviti sporazum. Ta mož je na potu v Novi Delhi, ki je upravno središče Indije. Prav tja pa je namenjen tudi Sir Tej Baha-dar Tapru, naj spretnejši indijski pravnik, ki je že tudi vršil posle posredovalcev v prejšnjih sporih. Ta dva imata menda vlogo posredovalcev.
Čakravati je pred časom izstopil iz stranke in si nadel nalogo, da posreduje med Indijci in mohame-danci.
Tudi je bilo slišati te dni, da vtegnejo vzeti posredovalno vlogo Kitajci.
Tako torej vse kaže, da se je prvi vihar polegel. Energični nastop policije je že dosegel pomirjenje v
velikanski večini dežele. Le v Bombaju, Kalkuti, Madrasu, Maduri in Govedaru imajo še nekaj posla varnostni organi, drugod je pa že menda vse v trdnih rokah.
Bengalija, ki je glavna dežela vojne industrije, je že docela pomirjena in tovarne že spet delujejo, kar daje upanje, da ta važen del ne bo oviral vojnega stanja.
Napad na Rod
V Egejskem morju je najvažnejše fo le past, s katero hočejo Nemce
Otok Malta
Ta “ letalonosilec, ki se ne more potopiti”, dela neprestano sive lase Nemcem in Italijanom. Minuli teden so zagnali velik krik, da so potopili veliko večino konvoja, ki je peljal vojne potrebščine na Malto. Angleži so priznali samo zgubo enega letalonosilca in javljajo, da je otok spet preskrbljen za nekaj časa. Spet pa se zbirajo velike vojne edinice v Gibraltarju, kar pomeni, da se pripravlja nov konvoj... če ni
pomorsko opirališče osi na staro-slavnem otoku Rodos v Dodekane-zu. Tam so koncentrirali znatne sile, katere so pripravljene za bodoče vojne operacije. Načrt je bil lepo izdelan toda ne tako dobro izpeljan. Romei je že vse zračunal, kdaj bo osvojil Aleksandrijo in Kairo in da bo takoj istočasno, ko bodo Angleži
prevaliti. Lahko da imajo Angleži predvsem ta namen, da polove nekaj podmornic, ki motijo pomorski promet kaj občutno.
Malta je res velike važnosti, tako za Angleže, kakor za totalitarce. Za prve je, da si jo obdrže, za druge pa, da jo uničijo, ali če mogoče tudi zasedejo. Zato jo tako pogosto obi-
zbegani z obrambo Egipta, vrgel skujejo s svojimi letali.
NEMŠKO PRODIRANJE PROTI KAVKAZU
Nemci hočejo na vsak način še predno nastopi zima, doseči povolj-nih uspehov na Kavkazu. Zbrano imajo tam ogromno vojsko, ki je sedaj začela ponovno z veliko ofenzivo. Vrgli so v boj nove rezerve južno od Voroneža tja do Pjatigor-ska ter hočejo priti tako do Stalin-j grada in do železniške proge Baku in do Kaspiškega morja.
Rusi se Nemcem pri njihovem prodiranju dobro zoperstavljajo ter jim prinašajo ogromnih zgub. Samo od sredi maja pa do sedaj so imeli Nemci do 1,250.000 zgub. Vse te žrtve pa ne motijo nemškega vrhov-
nega poveljstva, ki pošilja vedno nove čete v boj. Pritisk Nemcev severnovzhodno od Kavkaza je bil tako silen, da so bili Rusi prisiljeni izprazniti Krasnodar. Kljub temu pa so na tej točki pognali Nemce kar več kilometrov nazaj.
Severno od Kotelnikova pa so-Nemci doživeli hud poraz ter so bili prisiljeni se v velikem neredu umakniti.
Boji, čeprav v manjšem obsegu so se vršili tudi na severa ter so bili Nemci poraženi tako pri Leningradu, kakor tudi pri Volkovu.
Zvezne čete vdrle na Francosko
V sredo zjutraj so močni oddelki zavezniške vojske nenadoma vdrli v Dieppe na Francoskem, kjer se je vnel strahovit boj.
Takozvani “comandos” so bili takrat že bolje opremljeni. Poleg topov manjšega kalibra so imeli s seboj tudi lažje tanke, kar jim je omogočalo, da so mogli daljše prodreti.
Vse zvezne vojske, ki se je izkr-
cala, pravijo Nemci, da je bilo ena divizija.
Kakor drugikrat, tako so “comandos” tudi sedaj, ko so opravili svoje delo, spet odpluli od koder so prišli.
Vsekakor je bila to že večja ekspedicija. Take se bodo najbrže še nadaljevale in Nemcem mešale glave, dokler ne pride čas, ko bodo zares udarili. In to ne bo dolgo.
DVE TRAGEDIJI V BRAZILU
Morda je ena sama — čas bo že dal pojasnilo — kako in zakaj. Pretekli teden so našli mrtvega argentinskega polkovnika, vojaškega atašeja na poslanstvu, Camila Gaya. Revolverski streli so mu končali življenje. Ves dogodek je še nepojasnjen. Da pa je zapletek še večji, zato je doprinesel dogodek, ki se je
odigral v nedeljo: Našli so spet v bližini Copacabane na obrežju pri Rio de Janeiru, blizu mesta smrti polkovnika Gaya, ženo in hčerko argentinskega letalskega izvedenca. Sola. Obe sta umrli zastrupljeni s cianom, nevarnim strupom, ki v nekaj minutah konča človeku življenje.
SPET BRAZILSKE LADJE
Podmornice “osi” so spet potopile nekaj brazilskih ladij, na katerih je bilo okrog 840 oseb. Rešenih je do sedaj 185, druge pa še iščejo, če so še pri življenju. Namen teh napadov je menda ustrašiti druge države in zbegati pomorske načrte zvezne mornarice.
Ta ponovni napad je izzval po vsem Brazilu silovito ogorčenje. Po j vseh mestih in večjih krajih se vrše burne manifestacije in manifestanti zahtevajo, da se nastopi proti državam “osi”. Predsednik Vargas je obljubil, da ta napad ne bo ostal nekaznovan.
Ne bo pa Brazil nastopil samo proti državam osi, ampak tudi proti petokolonašem, kateri bodo najstrožje kaznovani.
Ni pa tudi izključno, da ne bi prišlo radi teh napadov do vojne.
Zadnje vesti javljajo, da so letala našla nekaj rešilnih čolnov ob obrežju, ki so najbrž pripadali potopljenim ladjam. V teh čolnih in na obrežju so se nahajali ljudje, ki so letalom dajali znamenja.
ŽITO V ŠPANIJO
7300 ton pšenice pelje Špancem I brod Eolo, ki nosi špansko zastavo, j Samo vprašanje je, če bo žito za| lačne Špance, ali bo šlo dalje v Nemčijo.
NEVARNE VOŽNJE
Viharji so bili na morju vedna nevarnost. Sedaj so pa še mine in podmorniki. Argentinske ladje imajo pa letos izredno smolo. Koder ni podmornic, tam so pa sipine ali pa druge nevšečnosti. Tako se je spet primerila neprilika tovorni ladji Ču-but, last agencije Numeriani, ki je natovorila 1200 ton pšenice za v Brazilijo. Mašinerija je odpovedala in ladjo so morali potegniti v Montevideo, kjer jo popravljajo.
ŽIVINSKA RAZSTAVA
Znane so argentinske živinske razstave, na katerih se vidijo najlepši rezultati te prevažne panoge argentinskega gospodarstva. Živina, konji, ovce vseh pasem kažejo razvoj napredka. Na tisoče živali pripeljejo iz vseh strani dežele. Bo nekaj dnevih razstave, kamor lahko gre vsak, ki ga to zanima, se vršijo premije, ki so glavna pogonska sila argentinskih živinorejcev. Saj se pa tudi splača dobiti kupnino za enega bikca kar 60.000 $... Nič prijetno pa se ne počutijo tisti, ki z velikanskim stroškom svoje živali pripeljejo in jih morajo drago vzdrževat, eno govedo stane dnevno več kot za človeka v hotelu... — potem pa potegnejo suho. Ta teden se je vršilo prodajanje živali.
LUNA BO MRKNILA
V	soboto 25. avgusta ob 10 uri zvečer bo mrknila luna, tako so napovedali v opazovalnici v Cordobi.
NOVA CERKEV NA PInEYRU
V	nedeljo je bila slovesno otvor-jena nova cerkev na ulici Cabildo in La Rioja. Nekaterim rojakom na Pineyru bo to najbližnje svetišče. Cerkev so zgradili Lifvanci in ima 3 duhovnike.
ZAHVALNA MAŠA
V	nedeljo 6. septembra ob 11 uri bo v cerkvi sv. Roze, ulica Pasco in Belgrano, zahvalna maša ob priliki rojstnega dne našega kralja Petra
n.
KONCERT ZINKE MILANOV
Zinka Milanov je poleg dobro uspelega koncerta v La Plati, nastopila v ponedeljek tudi na kon-
Zinka Milanov
certu na Dock Sudu, katerega je za naše vojne vjetnike priredila Jugo-slovaska narodna odbrana.
Koncert se je kljub slabemu vre-
Perdrag Milanov
menu in neprimernemu dnevu dobro obnesel. Zbralo se je na njem precej jugoslovanskih izseljencev iz mesta, Dock Suda in bližnje okolice.
Na koncertu sta poleg Zinke nastopila tudi Ljerko Špiler na gosli
Ljerko Špiler
ter Predrag Milanov, ki je recitiral nekaj komadov.
Zinki Milanovi sta bila ob tej priliki izročena lepa šopka, eden v imenu Jugosl. nar .odbrane, drugi pa od “Slovenskega doma”, ki ga ji je izročila podtajnica Vida Kjudro-va.
JUGOSLOVANSKA RADIO URA
Jugoslovanska radio tira je že spet premen j ena. Sedaj je prenos ob 4 URI IN 30 MINUT, na isto postajo kot prej.
V listu spremembe nismo 'javili, ker nismo bili o spremembi obveščeni. Poslušajte prenos!
V BOLNIŠNICI LEŽI
Naša rojakinja Pepca Gregorič iz Prvačine, se nahaja že nekaj dni v bolnišnici Alvear, soba 21, postelja 43.
Poseti so ob običajnih dnevih in urah ter se prosi, da se jo obišče.
MRTVEGA SO NAŠLI
Našega rojaka Karla Lavrenčiča, doma iz Dutovelj na Krasu, so našli v sobi mrtvega. Pokojni je bil samec ter je živel od svojega zidarskega dela.
že nekaj mesecev je tožil, da ni prav zdrav, a 12. avgusta so ga našli mrtvega v postelji. V roki je imel še pavo za mate. Ugotovili so, da je bil že mrtev en dan. Ker ga ! namreč ni bilo na spregled, se je sosedom to zdelo sumljivo in so zato poklicali oblast, ki je ugotovila! smrt.
Pokojni zapušča tu sestro.
Na zadnjem potu na Čakarito so ga spremili nekateri rojaki in prijatelji.
Naj mu bo lahka argentinska zemlja!
SMRTNA KOSA
Po dolgi in teški bolezni se je preselila v večnost y torek 11. t. m. Zorka Jakus iz Berissa. Izdihnila je v italijanski bolnišnici v La Plati.
Pokojna zapušča v Berissu žalostnega soproga Josipa, ki je naš istrski rojak, hčerko Marjalinčko, katera je znana tudi med nami, saj je večkrat že nastopila na naših prireditvah kot pevka in deklamatorka, svaka Ivana Jakus in svakinjo Ljubico ter nečaka in nečakinjo. V domačem kraju, Jugoslaviji, mater Uršulo Goljevšček, brata Aleksandra, sestri Mimo Cristof in Vero Roj-nik, svakinjo Olgo, svaka Emila Cristof in Huga Rojnik. Dalje svaka Boža Jakus in svakinjo Justino žagar, nečaka in nečakinjo.
V	Istri, taščo Marijo Jakus, svaka Mateja Jakus, svakinjo Rozo Vlahovič in Ivano Botegar ter veliko nečakov, nečakinj in drugih sorodnikov.
Blaga žena in dobra mati naj počiva mirno'v tej zemlji, preostalim tu in v domovini pa naše najiskrenejše sožalje!
Ružiča Kaderabek
V	ponedeljek je po težki bolezni preminula v Martinezu Ružiča Kaderabek, žena češkoslovaškega ministra dr. Františka Kaderabeka, rodom Jugoslovanka iz Petrinja. Iz Martineza je bilo v sredo njeno truplo prepeljano v Buenos iAres, v cerkev Santísimo Sacramento, kjer je bila zanjo maša in truplo blagoslovljeno in nato dano materi zemlji.
Pri maši so bili navzoči tudi zastopniki tukajšnjih oblasti, predstavniki zavezniških držav, med njimi naš odpravnik poslov g. dr. Filip Dominikovič, argentinski prijatelji češkoslovaške in družine Kaderabek, kakor tudi veliko češkoslovaških in jugoslovanskih izseljencev.
Ružiča Kaderabekova je bila vrla rodoljubkinja. Poleg Češkoslovaške je neizmerno ljubila tudi Jugoslavijo, iz katere je izšla. Usoda češke in njenega rojstne domovine Jugoslavije, je nanjo tako usodno upli-valo, da je začela bolehati in končno bolezni podlegla. Zapušča tu soproga, ministra Češkoslovaške in dva sina.
Bodi blagi pookjnici ohranjen tudi med nami drag spomin! Preostalim pa naše najiskrenejše sožalje!
Slovenski stavbenik j
Za načrte, betonske preračune	t
in Firmo,	|
obrnite se do tehničnega	j
konstruktorja	I
FRANCA KLANJŠEK
Av. Francisco BEERO 5329-31 \ Villa Devoto U. T. 50 - 0277 I
........... ■ 1 •	I
Pri maši bo pel slovenski zbor.
ZA VSE
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah. obistih, ietrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmi jem ženske bolezni.
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE.
Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
S U I P A C H A 2 8
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 800)
KLINIKA
BOLEZNI
BANCO HOLANDA UNIDO
SUCURSAL BUENOS AIRES
Casa Central: 25 de Mayo 8)
Agencia No 1 Corrientes 1900 • Agencia No 2 Cabildo 2426/30 DIRECCION GENERAL CURACAO
ENA PREDNOST
za vlagatelja v
NAŠO HRANILNICO
je lahkota s katero mu odpremo hranilni račun.
S samimi $ 5.— lahko začne a'istočasno mu je izročena lepa, moderna
škrabica.
Vse bančno poslyovanje obavjamo mi najhitreje ter v korist našim klijentom, kateri se lahko predstavijo pri nas osebno ali pismeno na naši Centrali
BME. MITRE 234
ali na naših dveh podružnicah.
J. N. 0.
Obj ave Primorskega odbora
Kakor je bilo že javljeno v Slovenskem listu ter tudi v argentinskih, vršilo se je v Montevideu zborovanje svobodnih Italijanov — Ita-lia Libre, katerega se je udeležil tudi grof Sforza, vodja tega gibanja.
To priliko je porabil Primorski odbor ter naslovil in odposlal “odprto pismo” namenjeno grofu Sfor-zi, vsem tukajšnjim demokratičnim časopisom, kakor tudi nekaj sto teh v Montevideo in J.N.O. izven Argentine.
❖
Sestanek Prim. odbora bo v ponedeljek 31. avgusta z že najavljenim sporedom.
Spomin na bazoviške žrtve
Primorski odbor se pripravlja, da letos še posebno dostojno počasti spomin naših bazoviških žrtev, ker so se tem pridružile še druge.
Komemoracija se ho vršila v nedeljo 6. septembra ob 5 uri v “Slovenskem domu”. Zapela bosta zbora “Slovenska doma” več priložnostnih pesmi, bodo tudi razni govori in deklamacije.
Pa tudi Gospod. Podp. društvo iz Ville Devoto bo sodelovalo z lepo priložnostno točko.
Razpostavljene bodo slike naših žrtev in kakor vedno okinčene s cvetjem ter vse obdano z žalnim trakom.
“Slovenski dom” in Primorski odbor bosta na ta način počastila spomin na vse naše žrtve in vabita vse zavedne rojake in rojakinje, da ta dan s svojo prisotnostjo na tej spominski prireditvi počaste vse mučenike našega naroda.
PREVZEM GOSTILNIŠKE OBRTI
Naš.vsem dobro znani rojak Franc Trebše je te dni prevzel že obstoječo gostilno na Avda. San Martin 6470, U. T. 50 - 5106.
IZ CORDOBE
ZA NAGROBNI VENEC
Za kritje nagrobnega venca, kateri je spremljal k večnemu počitku našega preminulega tovariša Eva-rista Marega, so prispevali sledeči: Jose Mesec $ 2.60, Rudolf Mozetič 2.—, Marija Stanič 1.—, M. Pomagali 0.50, Tereza Žižmond 1.—, Fani Gregorič 0.50, Karel Gregorič 1.— Ivan Grbac 1.—, Jože Mozetič 1.50, Alojz Fornazarič 1.—, Matija Zbaš-2.—, Ivan Movern 1.—, Ivan Manili 1.—, Franc Gec 2.—, Karel Gec rec 2.—, Jože Gregorič 1.—, Nabu-co Mansufr; 1.—Ivan Gorše 2.—,
Franc Nemanič 1.—, Alojz Concilia 1.—, Jožef Vever 2.—, Franc Bartol 3.—, Franc Petelin 1.—, Franc Skuk 0.50, Ivan Ribarič 1.—, Frane Tončič 1.—, A. Stejan 1.—, Jože Francetič 2.—, Jože Jazbec 1.—, Jože Malešič 1.—, Štefan Močibok 1.—, Anton Urbančič I.—, Ana Mesec 0.50, J lija Gorše 0.50. — Skupaj $ 42.60.
Iskrena hvala cenjenim darovalcem !	J. Mesec
SLOVENCI POD SFORZO
Ako je vladala v Italiji svoboda in demokracija pred nastopom fašizma, kakor se hvali in zatrjuje grof Sforza, zakaj pa so takoj po zasedbi naših slovenskih krajev začeli izganjati iz javnih uradov slovenščino. Sprva so sicer še dovolili dvojezičnost, na prvem mestu seveda je bila italijanščina, pozneje pa je bila sploh samo italijanščina. In če je vladala demokracija, zakaj so stikali za orožjem, ko je bil naš narod miren ter se ni bilo bati kakega pro-tivljenja in preganjali naše ljudi, če so slučajno kje našli ali celo podtaknili kak star bajonet ali zarjavelo puško, za katero mogoče tisti, pri katerem so jo našli, niti zanjo vedel ni.
Poznal sem duhovnika, katerega so izprčd altarja vzeli in ga gnali v zapor. Menda on ni bil kak prekucni). Bač .je bil pošten Slovenec. -—• Zaradi stare puške, ki so jo karabi-nerji našli pri nekem kmetu, je bil aretiran in so ga gnali peš več kot 30 km daleč. Kmetu je bilo že čez 60 let.
Vojaškim novincem iz zasedenih krajev je bilo zapovedano obiskovati večerne vojaške tečaje. Sprva je bilo dobro in vojaki so radi posečali 1o šolo. Pozneje so pa začeli mesto pouka, dajati hvalo zmagoviti veliki in bogati Italiji. To je rodilo v novincih upor in niso hoteli več v šolo, dasi je ponovno prišel tozadevni ukaz.
Sploh je v začetku še vse nekako šlo, pozneje pa se je obrnilo mnogo na slabše. Prej ni nihče ničesar rekel, če smo govorili ali peli v našem jeziku, pozneje pa so se iz nas norčevali. To je bila demokracija g. Sforze.
Ne vem kaj bi rekli Italijani, ko bi bivša Avstrija tako počenjala z njimi, ko je zasedla Benečijo in Lombardijo, tako, kakor oni z nami.
Zato pa pravim, naj bom oblečen v mojo civilno ali službeno obleko, vedno ostanem Kraševec. Tako je tudi z g. Sforzo. On je in ostane italijanski imperialist. Če on dela na tem, da se fašizem v Italiji vrže, dela to zato, da bi on sam sedel na mehki stolček. Za ljudstvo in demokracijo, pa mu jc najbrže malo ali pa nič mari.
Če pa hoče grof Sforza biti res iskren demokrat, bo moral svoje’na-ziranje glede naših krajev spremeniti in prepustiti nas naši usodi.
F. Husu
Vesti fiz organizacij
PEVSKE VAJE	na igra, katera bo nedvomno priva-
Sporočam vsem pevcem in pev-; bila mnoge naše ljudi, da jo vidijo, kam “Slovenskega doma’’, da bodo Ker je ta prireditev že dolgo na-v needljo 23. t. m. ob 5 uri popoldne javljena ter društva naprošena, da
pevske vaje.
Pridite vsi in točno.
Načelnik
SIJAJNA VSESLOVANSKA PRIREDITEV
Zborovanje, ki ga je sklicalo Slovansko udruženje se radi prepovedi oblasti ni vršilo, pač pa se je vršila v soboto 15. avgusta v “Parque Romano” napovedana prireditev, katera je bila kljub raznim neugodnostim sijajno obiskana. Ves prostor v dvorani je bil popolnoma zaseden in bilo je navzočih od 6 do 7 tisoč ljudi.
Spored se je začel izvajati nekaj pred 10 uro. Kot prvi je nastopil Slovenski dom, ki je zapel “Slovan
na dan” in “U boj, u boj”. . Obe pesmi so občinstvu jako ugajale. Sledil je točno nadaljni mnogoštevilen spored.
Na prireditvi so sodelovale vse slovanske organizacije, izvrzemši par, ki so se v svoji zaslepljenosti prodale tujcu. No tembolje tako, je vsaj bila to res slovanska prireditev.
Kar se tiče nastopov, se mora priznati, da so se nastopajoči potrudili in je bil ves spored prav lep in dober.
Omeniti moramo, da se je vabilu prireditvenega odbora odzvala tudi naša umetnica Zinka Milanov, katera je zapela nekaj slovanskih pesmi, za kar jo je občinstvo burno pozdravilo ter je morala petje ponoviti. Obdarjena je bila s šopkom cvetic.
Kot zadnja točka je bil kozaški ples, nakar je bil spored končan in se je pričel ples.
Ves čas prireditve je vladal najlepši red in harmonija. Prireditev je pokazala, da smo zreli za skupno delovanje, katero skupnost moramo še podvojiti, če bomo Slovani edini, je ni sile na svetu, ki bi nas zmogla. Vse nakane sovražnikov Slovanstva, da bi ga uničile, bodo ostale brezuspešne in se bodo kakor pene razbile ob skalo.
Zato bratje Slovani, bodimo edini in bodočnost je naša!
Nekaj delegatov je policija prijela in zaprla, a so po posredovanju že skoro vsi spet na svobodi, kar jih še ni, pa bodo.
PRIREDFEV “SLOVENSKEGA DOMA”
V NEDELJO 18. OKTOBRA 1942 leta ob 4 uri popoldne se bo vršila v že znani ARMENSKI dvorani, ulica ACEVEDO 1353, prireditev Slovenskega doma.
Na sporedu bo poleg nastopov obeh pevskih zborov tudi lepa izvir-
na to needljo ne prirede zabav, upamo, da bodo to blagohotno upoštevala.
G. pTd. S.
VABI
vse cenj. rojake in rojakinje na veliko
Mladinsko prireditev
23. AVGUSTA T. L. katera se bo vršila dne v društvenih prostorih, ulica Sim-bron 5148 (Villa Devoto). SPORED:
1)	Otvoritev: GODBA.
2)	Pesem: “PO JEZERU”, izvajajo otroci.
3)	Pesem: “KJE SO MOJE ROŽICE”, izvajajo otroci.
4)	Deklamacija:	-“NAŠA ZEM-
LJA”, Rožica Kosič.
5)	Prizor: “BEGUNČEK”, izvaja Duško Bajt.
6)	Solospev:	“SIROTA”, izvaja
Olga Frančeškin.
7)	Deklamacija:	“DESPEDIDA
DE ESCUELA”, R. živec.
8)	Veseloigra v enem dejanju:
a v namiznem
“Luknj
prtu”
(Izvajajo otroci).
Po končanem sporedu PROSTA ZABAVA, BOGAT SREČOLOV in PLES.
Vljudno vabi
Odbor G.P.D.S.
*
ROJAKI: Vzemite na znnaje, da dramski odsek G.P.D.S. bo v kratkem vprizoril dramsko sliko v treh dejanjih “MATI” pod vodstvom učiteljice gospe Emilije Bajt.
svoj rojstni dan, jim iskreno čestitamo in želimo, da bi še nadalje tako napredovala, v korist sebi, veselje staršev in v čast naši koloniji.
MLADINSKA PRIREDITEV
V nedeljo se je vršila v dvorani San José, ulica Azcuenaga 164, lepa prireditev, pri kateri je bila vpri-zorjena slovenska igra, prestavljena na španski jezik “Víctima del amor filial”. Pri igri so nastopile naše najboljše igralke, kakor Vida Kjudrova, Irena Jekšetova, Marica Koradinova, Irena Vidmarjeva, Angelica in Anica Laknerjevi, Jožica Sfiligojeva, Erna Paškulinova, Ida Pečenkova in še druge, ter je igra dobro izpadla.
Ples “Minué”, ki je mnogobroj-nemu občinstvu posebno ugajal, saj sta ga morala ponoviti, sta plesala Irena Vidmarjeva in Boris Ličen.
Oba sta pridna obiskovalca slovenske šole na Paternalu, ki pa delata čast slovenski koloniji tudi v tukajšnji argentinski šoli.
Ob priliki, ko te dni obhajata
SLOVENSKO STAVBENO PODJETJE
A. S. V. L.
A. STOKA & V. LOJK
T. KONSTRUKTORJA
Pisarna: LOPE DE VEGA No. 3136
Buenos Aires
Tel. 50-4300 Prv. 54-2756 Part.
Plane, Ekonomične betonske kalkule, Občinske tramitacije, Firma, Ob. Sanitarias itd. — Za zidanje, povečanje, in popravo hiš v mestu in deželi z takojšnim in več časnim plačevanjem v komodnih mesečnih obrokih, manjših kot najemnina katero plačujete sedaj.
MATEBIJ ALI IN DELO PBVOVBSTNO.
Plane in preračune brezplačno.
OBIŠČITE NAŠO PISARNO.
DRUGA MLADINSKA PRIREDITEV
V nedeljo 13. septembra t. 1. ob 3 uri popoldne se bo vršila v dvorani San José, ulica Azcuénaga 164, VELIKA MLADINSKA PRIREDITEV, na kateri bo ponovitev igre “VICTIMA DEL AMOR FILIAL”, razno petje, plesi, komični filmi in deklamacije.
Čisti dobiček te prireditve bo za vzdrževanje Slovenske šole, za Duhovno Življenje in za naše vojne vjetnike.
Rojaki in rojakinje, posetite prireditev v čimvečjem številu.
Trst in Italijani
O priliki, ko je neki znani dopisnik tukajšnjega največjega večer-nika razlagal v članku, agitiranje Mussolinija za vstop Italije v prejš-njo vojno, je med drugim razlogi navedel tudi sledečega; namreč, veliko denarno podporo, ki je dobival Mussolini za svojo propagando od finančnih krogov mesta Genove.
Ker je to priznanje, oziroma obe-lo danjenje zakulisnih manevrov, ki so se takrat odigravali, tudi danes jako važno, hočemo si to stvar od bliže nekoliko ogledati ter obrazložiti, zakaj je Genova silila v vojno, katero so Italijani vodili s klicem: Trst in Trento!
’Prst, kakor je znano se je bil povzdignil v zadnjih desetletjih pred letom 1.914, v eno največjih evropskih trgovskih luk, posebno pa v sredozemskem morju. Trgovske ladje tržaških paroplovnih družb so plule po vseh delih sveta, posebno pa v Bližnji in Daljni Orient. Svetovni sloves so iij^j^ brze proge Trst—Aleksandrija in * Trst—Bombaj, celo Angleži so pošiljali svojo pošto v Indijo potom tržaških ladij, na katerih se je vedno pazilo, da vlada najstrožji red in največja čistost, kakor je tudi povsod slovela dobra kuhinja. Tu treba povdar-jati, da osobje teh parnikov je bilo skoraj izključno slovanskega porekla : Hrvatje iz Dalmacije in Istre so opravljali mornariške posle, medtem ko so Slovenci večinoma izvrševali notranje posle, pri strojih, kuhinji in postrežbi.
Kakor se je ravnalo s potniki, tako se je ravnalo tudi s tovorom, namreč z največjo pazljivostjo, kar je seveda za vkrcatelje velike važnosti. Slabo manipuliranje z blagom namreč prinaša velikih zgub in še večje sitnosti. Ravno to dejstvo je vedno več vkrcateljev privabilo v Trst, da so se posluževali tržaških paroplovnih družb in zapuščali Genovo, četudi jim je bila ta bližja. To n. pr. velja za Švico, posebno po otvoritvi takozvane transalpinske železnice. Omenjati je še pri tem, da so cene prevoza na železnici za blago, ki je bilo namenjeno za vkrcanje na parnike v Trstu, bile jako nizke, kar je tudi privabilo mnogo tovora v Trst. Sčasoma se je osredotočil v Trstu izvoz dobršnega dela centralne Evrope, celo iz onih krajev, ki so težili prej h kaki drugi luki, kakor na pr. v Genovo.
Je razumljivo tedaj, da se je Trst
še v večji meri bavil z uvozom kot z izvjDzom, posebno je zaslovel Trst kot uvoznik kolonjalnega blaga, posebno kave. Trst glede'tfvožene količine kavč je'stal na tretjem mestu v Evropi, samo Hamburg in Amsterdam sta bila pred njim. Drugo blago, ki je uvažal Trst v velikih količinah so bile razne špecerije, kakor čaj, sladka skorja, nageljeki itd., potem je uvažal semeno olje in razne semena za industrijo. V tej panogi, namreč v uvozu gori navedenih predmetov je bil Trst razdelje-vatelj. Tržaška trgovina se je bila špecijalizirala v tej stroki. Mnogo tržaških trgovcev je zaslovelo širom Evrope: Omenjati je tu, da je bil največi ustanovitelj in lastnik
lijani pri Genovežanih, zategadelj so' še raje posluževali tržaške trgp-vino.
Iz gori navedenih razlogov, bo vsem jasno, zakaj so genoveški finančni krogi podpirali in plačali Mussoliniju, da je agitiral za vojno« Šlo se jim je za odjesti trgovino Trstu s tem seveda, da ga uničijo. To je ono, kar so prinesli Italijani Trstu, uničili so ga popolnoma.
Toda tudi Genoveži so naredili račun brez krčmarja, vstal jim je namreč, stari tekmec, Benetke. Mussolini v začetku svojega vladanja je pozval za prvega fašističnega ministra financ grofa Volpi-ja, župana mesta Benetk. Ta lisjak se jo spra-
* A 3
-d.fsToaddni pogled|
take tvrdke v Trstu Slovenec M., Truden. Mimogrede povedano, je pisec teh vratič sodeloval pri eni taki slovenski tvrdki.
Tržaška trgovina je segala ne samo po takratnih avstro-ogrskih pokrajinah, marveč je, dobavljala Ru-muniji in celo Južni Rusiji. Balkan in Turška so bili njeni odjemalci, medtem ko je .bila v hudi borbi z drugimi lukami južne Nemčije, Švice in celo Italije, ki je imela vse polno trgovskih pristanišč, na čelu Genova.
Kakor bi to težko kdo verjel, je vendar bila resnica, da je Trst Genovo v sami Italiji vedno bolj spodrival. Naše tvrdke so imele po vseh večjih mestih Benečije in Lombardije zastopnike, v Milanu, glavnega, ker je Milan štiri al pet ur železnice oddaljen od Genove. Vprašanje je, zakaj je bilo tako, ko je vendar Genova velik trgovski center? Odgovor je lahek, tržaški trgovec je bil poštenjak, točen in po ceni. Zadovoljeval se je z malim dobičkom.! Lastnosti, ki jih niso dobivali Ita-j
vil na vse mogoče načine na Trst in kmalu dvignil Benetke. Zgradil je v bližini Benetk novo luko, namreč v Mestre, kamor je dal prenesti iz Trsta mnogo onih velikih dvigal, ki vkrcavajo in dvigajo blago iz trupel ladij, saj v Trstu niso imeli drugega, dela kot da jih je rja uničevala, vsakemu dokaz brezdelja, posebno za kakega radovednega tujca, ki bi hotel proučiti položaj Trsta po odrešenju. Sicer vsakemu, še najbolj nepoučenemu, je lahko takoj jasno, kaj je nastalo s prej cvetočim Trstom pod Italijo, saj mu je dovolj govorila trava, ki je rasla med kamenjem v nekdaj vrveči in šumeči tržaški prosti luki.
S.	S.
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Černič
DORREGO 1583 — Gs. Aires
U. J. 54 - 3588
SLJIVOVICA
ŽGANJE
PELINKOVEC
VERMUT
KIS
Zlatko Badel
Avenida Maipu 3146-50 Olivos F.C.C.A. U. T. Olivos (741) -1304
VELIKI ZAVOD “RAMOS MEJIA”
MODERNI PROTIVENERIČEN PRIPOMOČEK
BLENOKAGIA aguda, napačno zdravljena
Naš način zdravljenja popolen in brez bolečin KRI, LIJEŠ IN KOŽA: Lišaj, Izpadanje las ženske, PLJUČNE, SRČNE.
SPOLNA SLABOST: se opomore po načinu Prof. Fiirbringerja. REUMATIZEM že zastarel ŽELODEC: Kislina, Napet je in Rana HEMOROIDE IN POVAPNENJE ŽIL brez operacije GRLO, NOS IN UŠESA:	Divje meso, Vnetje in oglušenost
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.—. — PLAČEVANJE PO S 5.—. ANALIZE BREZPLAČNO. — Naša priznana Klinika z 20 letnim delovanjem, je upravljana po SPOSOBNIH SPECIJALISTIH.
GOVORI SE SLOVENSKO Sprejema od 9 do 21 ure — ob nedeljah od 8 do 12 ure
RIVADA VIA 3070 (PLAZA ONCE)
PRVOVRSTNA KROJAČNICA
“LA ESTRELLA”
ZA JESENSKE IN ZIMSKE OBLEKE
V ZALOGI VELIKA IZBIRA BLAGA ZNAMKE SUPERLAN
Stanislav Mamič
TRELLES 2642 — Buenos Aires U. T. 59 -1232
POZOR!
TRGOVINA OjuVLJEV BELTRAM
Vas podomače postreže.
če hočete biti elegantno in dobro obuti, posetite to trgovino, imeli boste na razpolago veliko izbero vsakovrstnih čevljev, copat za delo, šport in izlete. — Pridite, pa se boste prepričali! Se priporoča
Albert Beltram
DONATO ALVAREZ 2288

BUENOS AIRES
AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA zatecite se k
Dr. A. GODEL
Sprejema se od 9 do 12 in od 15 od 21 ure. GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676
Slovenci doma in po svetu ¡
JUNAKI - MUČENIKI
Spominjajoč se tistih, treba je, da delamo kolikor kdo .more za narod, za katerega so dali oni življenje, a proti tistim, ki spričo civiliziranega sveta, sramotno in podlo uničujejo mlada življenja.
VJEKOSLAV Sl’INČ Ir
VLADIMIR GORTAN
Prihodnja meseca, septembra in oktobra, bo obletnica, ko so padle prve žrtve krutega fašisitčnega tribunala.
Prva žrtev je bil Vladimir Gortan iz Marezig v Istri. Fašistično posebno sodišče ga je obsodilo v smrt, četudi njegova krivda ni bila dokazana.
iNa dan 24. marca 1929 leta, je bil nekak plebiscit. Nekaj mladih fantov iz Marezig in bližnjih vasi, ki so jim bile še v spominu neredne volitve iz leta 1924, niso hoteli na ta plebiscit in so se poskrili. Ko so ka-j rabinerji in fašisti gnali kmete po poti, ki vodi iz Trviža in Berma v
sta, ki je leta in leta sejal mržnjo preti slovanskemu življu in klical italijanske oblasti na še večji teror. Fašistovski oblastniki, ki nikakor niso mogli poloviti krivcev, so divjali in na slepo pozaprli vse kar jim je prišlo pod svrho. V Gorici so pozaprli vse slovenske dijake in izobražence. Med njimi mladega dr. Sfiligoja, Zorka Jelinčiča, Rutarja itd. Med drugimi so zaprli tudi Zo-
sopisi, požigi in atentati rovarili proti Italiji in varnosti države. Obtožnica navaja:	Vsi imenovani so
delovali proti Italiji sistematično in dobro organizirani v močni tajni or-
lišče. Morišče je bilo obkoljeno od 600 fašistovskih miličnikov. Od teh so izbrali 56 strelcev. Obsojenci so po poti na morišče preepvali glasno “Jugoslovanska mati, nemoj tugo-
ganizaciji, ki je bila razdeljena na vati...’’! Ko je padlo povelje, so
štiri dele, kolikor je v tem predelu pokrajin. Najglobje in in najbolj povezane celice so delovale v Trstu in okolici. Obtožnica je to skupino dolžila vseh dejanj, proti Italiji o.d leta 1927. dalje, pa tudi dejanj, ki so se vršila po njihovi aretaciji. V preiskovalnem zaporu so odbolžen-ce mučili oia zverinski način. Eden izmed obdolžencev, kmet Anton Gropajc, iz Doline, živčno popolnoma izčrpan človek se je vrgel v ječi Regina Coeli s tretjega nadstropja na cestni tlak. Vekoslav Španger je prišel k preiskavi kot živ mrlič.
Preiskava se je vodila v Trstu, Kopru in Gorici, zaključena pa je bila v Rimu. Avgusta 1930 so pripeljali v Trst prvo skupino 18 obtožencev. Vsa Julijska Krajina je bila zasedena od policije in vojske. V samem Trstu je bilo preko 70.000 fašistovske milici je.
Proces je pričel v začetku septembra. Tribunalu je pretsedoval isti 37 letni general fašistovske milice, Gri-stini. Predsedstvu so bili dodeljeni konzuli fašistovske milice in to: Cao, Ventura, Rambaldi, Piroli, Olivetti, Le Maitre in Conticelli. Državni pravdnik je bil Dessy, največji sovražnik srbskega naroda in vsled tega tudi vsega našega življa.
Pristop v sodno dvorano je bil dovoljen samo povabljenim držav-
se slovenski fantje-junaki dvignili, obrnili trupla proti cevem pušk in v smrtnem omahu so zakričali v svet: “Živela J ugoslavi j a! ”
Prisoten Italijan je izjavil pozneje: “Tako umirajo samo veliki junaki ! ’ ’
Vsi mi, ki smo danes izven naše domovine, spomnimo se danes na trinajsto in dvanajsto obletnico junaške smrti prvih mučenikov, te petorice naših naj večjih sinov, z vero in prisego v srcu, da ni več daleč dan, ko bo njihova kri maščevana. Na njihovih grobovih se bomo spomnili, da niso padli zastonj, pač pa so položili svoja junaška življenja na oltar domovine za našo svobodo, za našo veličino — Veliko Jugoslavijo!
Slava in hvala jim!
Obletnica slavne bitke na Ceru
Te dni je lulo 28 let, ko je" na Ceru mala, od prejšnjih vojn že izmučena in oslabljena, a hrabra srbska vojska potolkla močno avstro-ogersko armado. Podajamo potek te bitke.
Spomin na Cer, ki ki je jugoslovansko orožje proslavil po svetu, je tako močan, da kot najsvetejša himna brezmejnega rodoljubja prehaja iz >-oda v rod in bo tako živel vekomaj.
Avstrija je z vso svojo politiko, ki jo je vodila proti Srbiji na zunaj. na znotraj pa izvajala proti svojim slovanskim narodom, pred-vse mpa proti Jugoslovanom, že vnaprej napovedovala, da bo ob prvi ugodni priliki z vso svojo oboroženo silo udarila po Srbiji, ki jo je smatrala za svojo stalno nevarnost in največjo oviro za nemoteno raznarodovalno politiko na jugu svoje države. Zato je že 1907. leta izdelala vojni načrt proti Srbiji. Osnova na-
mm organom in dopisnikom faši-j črta ni bila vojaška, temveč čisto stovskega tiska. Zaslišavanje je bilo j politična, kar je kasneje avstrijska zelo kratko. Vsi obtoženci so se po-! armada drago plačlaa s svojim po
Pazin na volišče, so padli nanje streli. Ubit je bil kmet Tuhtan. Kdo ga je bil ustrelil ni bilo dokazano. Govorilo se je, da so ga ubili karabi-nerji sami. Toda radi tega napada so karabinerji aretirali več mladeničev: Živka Gortana, Viktorja Ba-čac, Dušana Ladavac in Vjekosla-va Ladavac, čez nekaj dni so ujeli še Vladimirja Gortana. Odvedeni so bili v znane koperske zapore. Sodba je bila v Puli in sicer 16. okotbra. Vsi mladeniči so bili obsojeni na 30 let ječe, Vladimir Gortan pa na smrt, katera kazen je bila izvršena naslednji dan, ob vojaškem pokopališču na Bersalju.
Ta prva žrtev je bila uvod za na-daljno postopanje proti našemu narodu.
BIDOVEC — MARUŠIČ —
MILOŠ — VALENČIČ
Desetega februarja 1930 je okrog 11 ure zvečer eksplodiral v zgradbi fašistovskega lista “Popolo di Trie-ste” v Trstu peklenski stroj. Eksplozija je bila strahotna, razdvojila je celo orjaški zid mogočne palače. Od učinka je bil težko ranjen glavni urednik “Popola di Trieste”, li-
fijo Korže-Frančeškin, ki je po strahotnih mukah in potem ko so ji zaprli moža, priznala, da je bil pri j njej na domu nekoliko tednov pred tržaško eksplozijo kmečki fant, španger. Ta je bil kmalu na to aretiran v Trstu in skozi deset dni na zverinski način mučen, nakar je v polnezavesti priznal atentat in izdal atentatorje.
Tako se je pričel odvijati klopčič. V pičlih dvajsetih dneh pozaprli so v raznih krajih Julijske Krajine 69 oseb, 87 pa so jih klicali na sodišče (18 jih je zbežalo čez mejo). Dolžili so jih 99 kaznivih dejanj proti varnosti italijanske države.
Ogromno skupino obtožencev so razdelili na dve manjši skupini; v prvi je bilo 18 obtožencev, in to: Ferdinand Bidovec, Zvonimir Miloš, Lojze Valenčič, Franc Marušič, Vekoslav španger, Vladimir Štoka, Dragotin Rupelj, Lovrenc čač, Marijan Zahar, Nikolaj Kosmač, Ivan Obad, Miroslav Pertot, Leopold Širca, Slavko Bevk, Ciril Kosmač, Josip Kosmač, Andrej Manfreda in Sofija Krže-Frančeškin.
Vsi navedeni so bili obdolženi, da so s propagando, letaki, tajnimi ča-
Dr. LUIS RAZUMNEY
KIRURGIČNI ZOBOZDRAVNIK
DIATERMIA — ELECTROCIRUJIA
Sprejema vse dni od 14 do 20 ure.
SEGUROLA 1848 — U. T. 67 - 3961 — BUENOS AIRES

»••*••••«••• •'•'■c’	••©••©•^•©••«"©••©••••-©-•©••«-'©••e"»' * -••'©••••••••s-*'
j našali zelo hrabro in energično, ta-! ko da so se jim Italijani naravnost | čudili. Obtoženi Bidovec se je sme-; jal in v svojih zagovorih strupeno i napadal Italijo, laške oblasti in taši-i stovske oblastnike. Točno je izpove-! dal, kakor ostali, da njihovo delo ni ; bilo neka teroristična akcija, pač pa 1 dejanje ljudi, ki so jim odvzeli vsako pravico, ljudi, ki se bore za osnovne pravice človeštva. Dijak Andrej Manfreda je povedal sodnikom, da njihova borba ni nič manj sveta od borbe italijanskih preporo-diteljev in zediniteljev.
Dolg in grd je bil govor državne-; ga pravdnika. Ta ni samo napadal, pač pa je v svojem govoru žalil čustva obtožencev, njihov narod in vso našo državo. Med drugim je dejal: “Mi, ki smo v svetovni vojni največ pomagali Srbom, bomo od sedaj naprej z vso razpoložljivo energijo nastopili proti temu nehvaležnemu narodu, proti Jugoslaviji”. I jetku po načrtu Zahteval je smrt za Bidovca, Maru-j možno oboroženo šiča, Miloša, Valenčiča in špangerja.
Ravno na predvečer velikega jugoslovanskega praznika, ko so v Beogradu zamenjavali zmagonosne, stare srbske zastave za nove jugoslovanske, je bila v Trstu izrečena strašna obsodba vsega našega naroda. Štirje naši fantje:	BIDOVEC,
MARUŠIČ, MILOŠ in VALENČIČ so bili, kljub protestom vsega evropskega in ameriškega javnega mnenja obsojeni na smrt s streljanjem v hrbet. Vekoslav španger obsojen je na 30 let težke ječe, Nikola Kosmač na 28 let, Vladimir Štoka na 20 let, Dragotin Rupelj na 15 let, Lovro čač na 14 let, Ivan j Obad na 10 let, dijak Andrej Manfreda na 10 let, Miroslav Pertot na 5 let, Marijan, Zahar na 5 let, Slavko Bevk na 5 let, Josip Kosmač na 5 let, Zofija Krže-Frančeškin na 2 leti in pol težke ječe.
Od 18 obtožencev sta bila dva oproščena, dijak Ciril Kosmač in Leopold Širca.
Obtoženci so hrabro sprejeli sodbo. Bidovec je pri tej priliki celo dejal: “Questa sentenza e degna degli eroi di Caporetto” (ta obsodba je vredna kobariških junakov).
Prošnja za pomiloščenje ni bila | j poslana kralju, ker jo je komandant t j fašistovske milici j e v Trstu zaprl v svojo miznico.
6. septembra 1930 ob 4 uri zjutraj so odpeljali Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča na bazoviško stre-
razom na Ceru. Avstrija se je za tak načrt odločila zato, ker je živela v stalnem strahu, da bodo nekega dne srbske čete vdrle v Bosno in tamkaj med nacionalno zavednim srbskim življem zanetile upor. Avstrija svojega vojnega načrta proti Srbiji tudi pozneje ni izmenjala, ko so se razmere bile že precej spremenile, in ni napravila novega, pravega vojaškega načrta, ki bi bil predvideval vdor glavnih avstrijskih sil v Srbijo od severa protu jugu, po dolini Morave, ki vodi naravnost v osrčje Srbije in kjer tudi ni velikih
; terenskih težkoč. Ta pot bi tudi bila najkrajša in najpripravnejša ter bi neprijatelj po večjih težavah pri Donavi s premestitvijo čet na drugo stran, imel naravnost odprto pot v Srbijo. Poleg teh nedostatkov je avstrijski načrt imel tudi to hibo, da je predvideval vojno samo s Srbijo, ki bi se pa morala hitro končati. Zato je bilo treba takoj v za-zbrati največjo moč in z njo “streti nepokorno in uporniško Srbijo”. Vsaj tako je mislil avstrijski generalštab. Pri tem svojem načrtu je avstrijsko vrhovno poveljstvo vztrajalo celo potem, ko je bilo že jasno, da Rusija hiti na pomoč napadeni Srbiji.
Trije avstrijski armadni zbori
Nad Srbijo je Avstrija poslala tri armadne zbore, 2., 5. in 6., vso donavsko flotiljo in lažje jadransko ladjevje. Ves nastop je v začetku
mislilo voditi samo vrhovno poveljstvo. Misel je pa kmalu opustilo ter je zadržalo zase samo poveljstvo • proti Rusiji, poveljstvo nad balkansko armado je pa poverilo poveljniku 6,- armadnega zbora generalu Po-tioreku, pokrajinskemu namestniku za Bosno s sedežem v Sarajevu.
• Avstrijska armada je bila dobro opremljena. Vojaštvo spočito in zelo dobro preskrbljeno z obleko, hrano, strelivom in ostalim vojaškim materijalom.
Avstrijski načrt za napad Srbije je bil vseskozi ofenziven.
Srb3ki vojni načrt
Srbski generalštab je svoj vojni načrt proti Avstriji izdelal leto dni pozneje, kakor pa Avstrija. Takoj po priključitvi Bosne in Ilercegovi-ne. Načrt je moral biti z ozirom na-zemljepisni položaj Srbije in Številčno slabost njene armade na-pram armadi velike Avstrije obramben. Zbirališče vseh čet je bilo določeno globoko v notranjosti države na črti: Svilajnae-Smederevska Palanka-Arandjelovae - Lazarevac-Valjevo. Na tej črti je bila zbrana glavna srbska moč, t. j. 1., 2. in 3. armadni zbor. Kombinirana divizija, ki se je pozneje zelo odlikovala v sami cerski bitki, je bila v sestavu 2. armadnega zbora.
Tak je bil srbski vojni načrt proti Avstriji. V začetku defenziven, v danem trenutku pa udaren. Generalštab ga je izdelal pod najverjetnejšo predpostavko, da bo Avstrija napadla Srbijo na severu in ne na zahodu. Toda srbsko vrhovno poveljstvo je pri tem načrtu vztrajalo tudi potem, ko je bilo od Italije, pozneje pa tudi od šefa bolgarskega generalštaba , opozorjeno leta 1912, da ima Avstrija pripravljen načrt za napad Srbije od zahodne in ne od severne strani. Te napovedi so se dve leti pozneje točno izpolnile. Srbsko vrhovno poveljstvo, je moralo potem, ko se je prepričalo, da je pričel Potiorek svoje glavne moči pošiljati preko Drine v Srbijo, docela spremeniti svoj načrt in poslati svoje glavne moči na zahodno bojišče.
Mobilizacija srbske armade, objavljena dne. 25. julija s tem, da je bil 26. julij prvi mobilizacijski dan, se je kljub vsem težavam dobro izvedla. Odziv obveznikov je bil nad vse zadovoljiv. Toda že ob samem začetku se je občutilo veliko pomanjkanje oblek, orožja in ostalega vojaškega materijala, kar je čisto ra zumljivo, ker se je bilo vojaštvo komaj dobro vrnilo na svoje domo-
i
I
i
1. Septembra
LEOPOLD UŠAJ
otvori moderno krojačnico v svoji lastni hiši:
Avda. Francisco Beiro 5380-82
(prej Tres Cruces)
Vili a Devoto
:
I
’••-• -•-e”'©••©••#•••••••- ■•©••© •■.••'••.•.••..e--©»©»©--©--«' ••©••©••©■• ©••©••©••? ©..©'*
y
ve iz obeh prejšnjih vojn. V dobrem letu se pa Srbija ni mogla pripra-Titi za boj proti mogočni, napeti in oholi Avstriji, ki je razpolagala s številčno močno armado. Toda kljub vsem tem nedostatkom je bilo razpoloženje vojaštva odlično. Srbsko vojsko je od vrhovnega poveljnika, tedanjega prestolonaslednika Aleksandra, pa do zadnjega prostaka preveval enoten naroden duh, ki je vsem vlival neverjeten pogum, da se je vsak kot lev vrgel na svojega nasprotnika, ki se je bil zaklel, da jim zasužnji domovino, razbije domove, razprši družine in vzame svobodo, za katero se je Srb vedno boril. Srbski vojak se je pa na drugi strani tudi komaj vrnil iz balkanske vojne in iz bojev z Bolgari ter je že v njih pokazal najlepše vrline ter dokazal, da je kos najtežjim situacijam. V obeh navedenih vojnah si je srbska vojska pridobila dragocenih izkušenj, ki jih je lahko v polni meri uporabila proti svojemu neprijatelju. Poleg vsega, tega je pa bil srbski vojak navajen že tudi na vse težave vojskovanja, na težko življenje, skromen v hrani, z malim zadovoljen. Tako , je bila srbska armada tudi notranje i dobro pripravljena za vsiljeni boj. | Vsega tega pri avstrijski armadi, | ki boja od leta 1866. ni poznala, ni bilo. Avstrijska armada, kakor to lepo opisuje v svoji knijigi “Bitka na Jadru” general Živko Pavlovič, tudi ni bila enotna ter je bila sestavljena iz vseh mogočih narodnosti. kar je zelo zmanjševalo njeno vrednost in slabilo njeno udarno moč ter so se avstrijske čele šele
kovno poveljstvo je radi tega naročilo, da morajo takoj na stari zbiralni črti razpoložljive moči priteči v pomoč umikajočim se četam ob Drini in Savi. Tako sta se bližali obe vojski. Srbskim armadnim zbo-roino so poveljevali: prvemu armadnemu zboru general Bojovič, drugemu, ki je dobil nalog' za napad, general Stepa Stepanovič, tretjemu pa general Jurišič. Medtem so avstro-ogrske čete na severu zasedle Ša-bac in nekaj drugih krajev, nato so pa v glavnem samo demonstrirale, glavna avstro-ogrska moč se je pa valila od Drine proti Valjevu. Na podlagi takega stanja je srbsko vrhovno poveljstvo izdalo povelje, da mora tretji armadni zbor z eno divizijo zavzeti Saba c ali vsaj tani krepko držati neprijatelja, ostali dve diviziji pa nemudoma poslati na črto Koceljevo-Tekeriš, kjer mora od strani napasti neprijatelja pred tretjim armadnim zborom. Konjeniška divizija se mora postaviti na črto Šabac-Lješnica in varovati druži armadni zbor. Po tem načrtu sta tretji in drugi armadni zbor izvedla napad na neprijatelja in ga razbila.
Prvi strel
Vsi poveljniki so dobljena naročila v vsem izvedli. Oddelki kombinirane divizije so morali korakati dalje po grebenu Cera na Trojan in Kosanin grad. Okoli osme ure zvečer so prve patrulje ob strašnem neurju prispele na Parlog. Z Male liisine je padel prvi neprijateljski strel, na katerega je takoj odgovoril srbski bataljon. Prve praske so hitro ponehale in nad vso okolico je
Valjevo: ob njegovi bližini se večkrat vršijo hudi boji med narodnim
borci in vpadniki
v vojni morale učiti, kar stelo zelo mnogo krvi.
Tako je bilo stanje pri madah.
im je pa obeh ar-
Potiorek zapove ofenzivo
Feldzeugmeister Polio, ek je v
za-na-na-moral proti pa je a v guio
četku avgusta leta 1914. izdal log za ofenzivo proti Srbiji. Po ročilu je peti armadni zbor prodirati od spodnje Drine Valjevu, šesti armadni zbor dobil nalog, da mora dne 13. sta pričeti nastopati preko Foče Medjedje proti Plevlju in Točno 15. avgusta mora prekoračiti Drino pri Višegradu in Bajini Ba-šti in takoj korakati dalje proti Uži-cam, kakor hitro bo peti armadni zbor zavzel Valjevo. Peti armadni zbor je prekoračil Drino dne 12. avgusta med Ložnico in Lješnico, drugi armadni zbor pa je pričel močno obstreljevati Beograd, Obrenovac, Šabac. Obstreljevanje teh mest se je pozneje večkrat ponovilo ter je imelo za cilj zbegati prebivalstvo in prestrašiti.vojaštvo. Tega učinka pa Avstrijci niso dosegli ter se je povsod samo še povečalo sovraštvo proti Avstro-Ogrski. 2. armadni zbor je tega dne (12. avgusta) spravil na desno stran Save pri Šabcu en polk pehote z artilerijo, oddelke 29. divizije pa pri Mitroviči.
Zaradi tega napada avstrijske armade na Srbijo od zapadne strani, je srbsko vrhovno poveljstvo, kakor že rečeno, moralo spremeniti vojni načrt.
Putnik, Stejanovič, Jurišič
K sreči se je lahko vrnil iz Avstrije tvorec starega srbskega vojnega načrta vojvoda Putnik ter je napravil takoj novi načrt za borbo proti avstrijski armadi na Ceru. Medtem ko je srbsko vrhovno poveljstvo izdelovalo nov vojni načrt, so na zahodnem bojišču že bile manjske praske in tudi hujši boji. Srbske čete niso mogle vzdržati ve-dnohujšin in silnejših napadov številnejše avstro-ogrske armade. Vr-
dalje divjalo neurje. Srbske patrulje so se vse izmučene podale naprej ter so eno uro pred polnočjo ugotovile, da je neprijatelj na Mali Lisini. Drugi in tretji bataljon drugega nadštevilnega polka sta takoj izvedla napad. Na neznanem terenu se je razvila strašna borba, ki je trajala do polnoči, ko so hrabre srbske čete zavzele Malo Lisino in takoj nadaljevale napad na Veliko Lisino ,kjer se je razvilo pravo klanje. Prve srbske čete so se borile z vso navdušenostjo z nadštevil-Uvcu. I nim nasprotnikom ter branile sleherno ped zemlje. Borba je trajala vse do šestih zjutraj. Napad srbskih čet, ki je neprijatelja presenetil v spanju, je bil tako silen, da se avstrijske čete niso mogle prav zavesti in so radi tega pretrpele strahotne izgube. Junaški podvig teh čet je bil kronan z velikim uspehom. Desna glavna kolona 21. avstrijske domobranske divizije je bila na grebenu Cera razbita ter se je radi tega morala umakniti cela divizija.
Ta nočni napad, s katerim je pričela znamenita cerska bitka, ki je trajala potem štiri dni, je bil izvršen v noči od 15. na 16. avgusta. Borba se je za tem razvnela na celem bojišču: Šabac-Tekeriš-Jarebi-ea-Krupanj.
trajali ves dan in vso noč. V tem boju se je posebno izkazala drinska divizija prvega vpoklica, ki je ostala sploh brez rezervnega moštva. Po j velikih izgubah se je neprijatelju \ vendarle posrečilo premagati manjši četniški oddelek pri Krupnju ter se je radi tega morala umakniti pri Zavliaki tudi tretja armada, vsa izmučena od neprestanih borb. Vrhovno poveljstvo ji je poslalo takoj pojačanje, s katerim se je naslednjega dne, t. j. 17. avgusta, tretji armadni zbor obdržal na svojih položajih. Tega dne je bila v stalnih borbah tudi druga armada pred vsem s svojo kombinirano divizijo, ter je ali nasprotnika napadala ali pa morala odbijati njegove napade s svojih položajev. Neprijateljske čete, ki so ji prihajale na pomoč vedno nove in sveže moči, so se vrgle v posebno močan in precej dobro pripravljen napad dne 18. avgusta. Izčrpane srbske čete, od katerih so se nekatere borile že od prvih dni sovražnega stanja med Srbi in Avstrijci, napada niso mogle vzdržati in so morale zapustiti Marjanovičev vis. Če bi bile avstrijske čete izkoristile ta uspeh, bi bile lahko spravile srbsko armado v zelo težak položaj, toda tudi avstrijska armada, ki je bila še manj navajena na bojišče, je bila istotako že izčrpana ter je zavzeto postojanko pričela samo utrjevati.
Avstrijska armada poražena
Dne 19. avgusta divjajo ogorčene borbe dalje po vsem bojišču. Avstrijske čete za ceno brezštevilnih žrtev stalno napadajo ali se pa hočejo vsaj obdržati na dosedanjih položajih. Drugi armadni zbor je tega dne izvedel poverjeno mu nalogo in je z vso silo udaril» nasprotnika tudi od strani. Neprijatelj je uvidel, da vedno hujših napadov hrabrih srbskih čet ne more več vzdržati in se je proti večeru pričel umikati. Najprej je zapustil Kosanin grad, najvišjo točko na Ceru, za tem se je pa pričel umikati tudi z ostalih položajev.
Dne 20. avgusta je bila vsa srbska armada v napadu in je pred sabo podila poraženega nasprotnika.
Zasledovanje neprijatelja je trajalo vse do 24. avgusta, ko so bili zadnji ostanki avstrijskih čet pognani čez Savo in Drino. V bojih dne 21. avgusta je bil ranjen v nogo tudi poveljnik I. armadnega zbora tedanji geenral in sedanji še edini živeči vojvoda Peter Bojovič.
ločno gonijo proti Drini. Zasegli smo velik plen.”
Blagopokojni stari kralj Peter I. je globoko vzradoščen takoj brzojavno odgovoril vojvodi Putniku z naslednjimi besedami:
“Junaki s Kumanova, Bitolja in Bregalnice so na Jadru znova izpričali svojo požrtvovalnost in pripravljenost za domovino, ki je bila
hrvatski in slovenski prostovoljci, ne bi bila mogla nikdar dobiti cer-ske bitke, če bi ne bila enotna, če bi je ne bil preveval enoten duh, če bi ne bila vseskozi prepojena z brezmejnim rodoljubjem in z močno za-estjo, da brani svojo zemljo, svojo rodno zemljo, svoj dom, svojo domovino in kralja in da ustvarja veliko Jugoslavijo. Številna premoč sovražne armade in njena boljša in modernejša oprema, nista nikomur vlivale malodušja in vzbujale strahu. Obratno, vse te okolnosti so samo še povečale borbeni duh, ki je zajel ves narod ob objavi poniževalnega ultimata. Zato se je zgrnil v močno, neprobojno armado ter je z vsemi močmi podpiral svojo vojsko, od katere je pričakoval zaščite in rešitve. Podlegel ni niti tedaj, ko so se pozneje vsule od vseh strani nanj tako močne sovražne čete, ki jih ni mogel vzdržati. Pritajil se je, pogreznil vase, zaprl v molk, a v globini duše je čakal samo na trenutek, da se bo zopet otresel suženjstva in v svobodi zaživel novo življenje v veliki Jugoslaviji, skupno z odrešenimi brati.
Učiteljica Jelena šauličeva, katera je od 1915 leta, pa do konca prejšnje velike vojne bila na čelu borcev za ue-lsl svobodo v Srbiji in vodila boje proti vpadnikom.
v nevarnosti agresivnostjo vojska!’ ’
Poveljnik 11.
pred
Živela
avstro-ogrsko hrabra srbska
armadnega zbora,
Zgled, kako je treba braniti domovino v nevarnosti
Zato je cerska bitka najvzviše-vzgled, kako je treba braniti svojo zemljo, svojo domovino, kadar se nad njo zgrnejo črni oblaki in kadar začne po nje segati nenasitna tujčeva roka.. Cerska bitka je v prvi vrsti tistih slavnih jugoslovanskih bitk, ki jih je izvojevala srbska vojska, s katerimi se je pro-
Dne 16. avgusta je šumadijska divizija napadla Šabac. Napad ni uspel. Tudi konjeniška divizija napada, uspešno, in čisti teren. Kombinirana divizija se je po napornih nočnih borbah dopoldne urejevala. Kar naenkrat jo obsuje iz Iverka neprijatelj z močnim topovskim ognjem. Njeno levo krilo se je morala umakniti v varnejši zaklon. Njen drugi del pa preide znova v napad, ki ga podpira tudi moravska divizija prvega vpoklica in neustrašeno odbija. Tudi neprijateljske čete so tekom tega dne stalno napadale. Njen glavni smrek je bil naperjen na tretji armadni zbor. Ta je vse napade pdbil v bojih, ki so
Pomen cerske bitke
Cerska bitka spada med najbolj krvave boje, kar jih je bilo na jugoslovanskih tleh; o tem pričajo velike izgube srbske, še bolj pa avstrijske armade. Srbska armada je izgubila 24,0 oficirjev in 15.000 mož. Sem pa niso vštete brezštevilne žrtve podivjane avstro-ogorske solda-teske, ki je v zasedenih krajih v masah pobijala starčke, žene in nedolžno mladino, uprizarjala in nosila s sabo strah in trepet, bol in trpljenje za katerega ve samo Bog. Avstrijci so pustili na bojišču do 30.000 mož ter okoli 4.500 ujetnikov. Razen tega je poražena avstro-ogrska armada, ki se je ponekod pomikala v popolnem neredu, zapustila veliko nepoškodovanega vojaškega materijala. Tako med drugim 50 topov, 86 municijskih vozov, 3 poljske bolnišnice, 1 sanitetsko kolono, nešteto strojnih pušk, cele kupe navadnih pušk, brezštevila nabojev, mnogo brzojavnega mate-| rijaala, številno pionirsko orodje, šest vagonov hrane, 7 poljskih kuhinj, veliko živine in celo eno letalo.
General Pavlovič v svoji knjigi, v kateri opisuje vse te boje, upravičeno poudarja, da je bilo zadržanje vseh srbskih čet vseh vrst orožja ves čas pohvalno. Vsak vojak je izpolnil ne samo svojo dolžnost, temveč vse, kar je storiti mogel. Posebno pohvalo pa general Pavlovič izreka poveljujočemu osebju.
Sporočilo kralju Petru
Vojvoda Radomir Putnik, tvorec načrta za to veliko bitko, je .svojo radost nad dobljeno zmago že dne 20. avgusta ves vesel sporočil staremu kralju Petru I. z naslednjo brzojavko :
“Po zapovedi vrhovnega poveljnika Nj. kralj. Visočanstva Prestolonaslednika, čast mi je obvestiti Vaše Veličanstvo, da je glavna ne-prijateljska vojska premagana na Jadru in Ceru, ter jo naše čete od-
šabac: na to mesto je do sedaj v vodila napad in padla
ki je imel najtežjo nalago v cerski bitki in jo je dejansko tudi dobil, general Stepa Stepanovič, si je s to zmago pridobil vojvodski čin.
Odmev po svetu
Cerska zmaga je prva zmaga srb-! ske armade nad neprijateljem. Je I pa tudi prva zavezniška zmaga v svetovni vojni. Glas o njej je šel po vsem svetu. Vse je občudovalo malo Srbijo, ki se je z vso odločnostjo postavila nasproti močnejšemu in bolje opremljenemu sovražniku ter
sedanji vojni še neznana junakinja v boju s sovražnikom
slavila po vsem svetu in ki se je vsakemu Srbu vtisnila globoko v dušo in srce, in ki je sedaj postala že visoka pesem starih guslarjev in tako vedno lepša, svetlejša in vzvi-šenejša prehaja iz roda v rod in ja-ea in krepi ljubezen do velike domovine in ki uči ljubiti vse, kar je domačega, predvsem rodno grudo, ki je brez krvi tujec nikdar dobiti ne sme!
Lepo je, da se ob tej obletnici poleg srbskih junakov, ki so padli
Užica: sedaj po sovražniku popolnoma razedjana in prebivalstvo pobito
ga je tudi premagala. Zmago nad avstro-ogrskimi četami si je priborila vojska tiste male Srbije, ki jo je Avstrija mislila v par dneh streti in “pokoriti” s svojo kazensko ekspedicijo. Poraz je bil tako strašen in nepričakovan, da se tudi avstrijsko vrhovno poveljstvo dolgo ni moglo znajti ter ga je sporočilo javnosti v skrajno zmedenem uradnem poročilu o nekaki potrebni koncentraciji čet v ozadju.
Prva zmaga za Jugoslavijo v svetovni vojni
Brez dvoma srbska armada, v ka-1 teri so služili številni jugoslovanski,
za domovino, spomnimo tudi naših slovenskih junakov, borečih se na srbski strani proti Avstriji, ki so dali svoje življenje za tedaj snujočo se Jugosalvijo, med njimi Avgust Jenko.
Slava jim!
TRGOVINA JESTVIN
: “Bela Ljubljana”
IVAN MOČNIK
i
i Sapaieri 2700 na Paternalu
TJ. T. 59 - 0467
Šolstvo pod Marijo Terezijo - Ustanovitev ljudske šole
(Nadaljevanje)
Ko je izdal manjši katekizem pod naslovom “Suesti Tovarsh” in pozneje “Tomasa Kempensaria bukve’’, je pridejal tudi navodilo za slovensko črkovanje in zlogovanje pod nasolvom “Tabla teh pushta-bou ima visha za navuzhiti Crain-sku ali Slovensku brati”. Še mnogo let po njegovi smrti so kmetje na Gorenjskem naučili svoje otroke citati slovenski, brez da bi pošiljali otroke v šolo. Za čitanko jim je služila “Pratika”, “Kempen-sar”, ali kakšna druga knjiga.
Podobne ali še slabše razmere so bile tudi po drugih slovenskih deželah. Na Dolenjskem vemo o šoli le v Novem mestu in samostanski šoli v Stični. Seveda je bil sem in tja kak učitelj ali organist tudi pb drugih večjih krajih, ki je poučeval otroke če so ti hoteli priti h pouku. Na Štajerskem za ljudsko izobrazbo ni bilo nič bolje. Šole, ki bi zaslužile to ime so bile le v mestih, v Mariboru, Celju, Gorenjem gradu, dalje kot pripravnica za gimnazijo v Rušah. Ko je vlada 1. 1750. poizvedovala o šolskih razmerah, ie dobila kaj neugodna poročila. “Šoma-štre” (Schulmeister), ki so oskrbovali tudi posel cerkovnika ali organista so imeli razen imenovanih še mnogi večji kraji na slovenskem Štajerskem. Toda k pouku je prihajalo le malo učencev — včasih le 4—5 in še to le nekaj tednov v letu — ker med kmeti ni bilo pravega zanimanja za šolo, a otroci “boljših” rodbin niso hodili v javno šolo, ampak so raje obiskovali zasebne, ali so jih doma poučevali dijaki srednjih šol. Vsi tedanji župniki na slov. Štajerskem tožijo slabem šolskem obisku in to tudi če se jih poučuje brezplačno. Seveda je bil glavni vzrok odpora proti šolstvu ta, da so bile vse te “šole” — nemške, radi česar je bilo odveč naganjati slovenske kmečke dečke k pouku. Podobne razmere so bile Gidi na Koroškem kjer je bilo po večjih krajih tudi nekaj šol, seveda nemških; le v Dobrlivasi je bila residenca jezuitov, kjer je bilo tudi nekaj slovenskih patrov, ki so Oskrbovali pouk v slovenskem jeziku. Na Štajerskem in Koroškem pa so poleg učnih predmetov poučevali predvsem petje in tudi orglanje ter so tako že dečkom budili veselje do petja in jih pripravljali za nastope ob cerkvenih slovesnostih.
Najslabše so bile šolske razmere na Primorskem. Italijani so poskrbeli za svoj pouk z zasebnimi šolami, ki so bile osnovane v Gorici, Gradiški, Korminu in še nekaterih drugih krajih. V Gorici se omenja 1. 1761, tudi “nemški” učitelj, ki je učil nemški jezik s pomočjo italijanščine. Oglašalo se je toliko učencev, da ni mogel vseh sprejeti. Zato je deželno glavarstvo sklenilo, naj se dovoli plača še za drugega “nemškega učitelja” (maestro ossia Schulmeister). Tudi v Trstu je bilo več nemških zasebnih šol. Okoli 1. 1608. se je tja preselil učitelj Ludovik Mordax iz Ljubljane. Sredi 18. stol. so našteli v Trstu celo 17 nemških šol s 514 učenci. Na deželi pa po vsem Primorju ni 'bilo sledu o kakšni redni šoli. Okoli 1. 1750 je umrl na Goriškem neki Boštjan Liebenhaus in v svoji oporoki določil nekaj denarja za na-meščenje stalnega učitelja v Batujah ter dostavil da naj velja volilo za Črniče (Černico) ako bi se v Batujah delale ovire. Glavni dedič pa ni hotel izpolniti volje pokojnikove, temveč je ponudil le 500 gold. za popravo černiške cerkve češ, da bi bila šola v Batujah odveč, ker je tam samo 40 hiš, v katerih stanujejo kmetje. Ti pa rabijo svoje otrobe za pastirje in bi jih zato ne pošiljali v šolo. Tudi batujska srenja je izjavila, da bi ji bila ena maša ,na teden za rajne sorodnike ljubša nego šola. Glavna ovira napredku šolstva ie bila tudi tu, ker ljudje niso poznali druge šole kakor nemško oziroma italijansko. Obe (nemško in italijansko) je smatralo kmečko ljudstvo za nepotrebni.
Do srede 18. stol. je veljala šola za cerkveno potrebo, za katero se navadno ni dosti brigala država. Le skrb za pravovernost učiteljev je povzročila, da so avstrijski vla-
darji izdali nekaj odlokov, s katerimi so prepovedali pouk luteranskim učiteljem ali obisk inozemskih učilišč. Šele v dobi “ prosvetljenega absolutizma” so se začeli vladni organi zanimati za ljudsko izobrazbo. Neštetokrat so v dobi Marije Terezije ponavljali, da je treba seznaniti podanike s “pristnimi” pojmi o njihovi dolžnosti do Boga in države, pomagati jim da bodo živeli krepostneje, da bodo marljivejši in imovitejši ter tako lažje plačevali davke. Posebno zadnji namen je značilen za tedanje avstrijske državnike, ki so hoteli z gmotno in duševno povzdigo ljudstva pomagati predvsem državni blagajni. Prvi korak v novi smeri je bil ta, da je vlada poizvedovala, kje so šole, kakšni so učitelji in kakšna je denarna podlaga. Pomenljiva so bila ta preiskovanja predvsem zato, ker so podala vladi pristno sliko tedanjega šolstva. Leta 1770. je potem Marija Terezija izdala naredbo, ki naj bi določila razmerja šolstva in učiteljstva do cerkve, rekoč: “Moja volja je bila. in je ta, da so cerkovniki in učitelji, ako opravljajo oba posla hkratu, kot cerkovniki in odvisni od duhovščine in nje podložni ; šolstvo -pa je in ostane državna. stvar (politieum).” S tem načelom je bilo mahoma podržavljeno vse šolstvo v Avstriji, in vlada je prevzela vso skrb za ljudsko vzgojo, po načelih prosvitljenega absolutizma. Dve leti pozneje (1772) je izšel odlok, s katerim je pozvala cesarica notranjeavstrijski gubernij, naj se z vso vnemo loti zboljšanja šolstva v vseh deželah. Najprej naj se ustanovi “ normal ka” po zgledu dunajske normalke (Saganski opat Felbiger je prav takrat v svojih šolah uvedel nov način poučevanja, ki se je sijajno obnesel in bil vzor šolam v tedanji dobi. To je bila dunajska normalka, ki je bila namenjena tudi izobrazbi učiteljstva.) potem vzgoji dobre učitelje in preskrbi zadostni šolski zaklad. Enako naj bi se godilo po vseh avstrijskih deželah.
Kakšen odmev so našle naredbe Marije Terezije po Slovenskem?
Na Kranjskem je sprožil šolsko vprašanje najprej Blaž Kumerdej, rojen na Bledu 1. 1738. in takrat učitelj arientalske akademije na Dunaju. Videl je prve uspehe nove dunajske normalke in tedanje navdušenje za šolstvo. Želel je izboljšati šolske razmere tudi v svoji ožji domovini, Kranjski in je leta 1773. predložil nenaprošen dunajski vladi “Domoljuben načrt, kako bi se dalo kranjsko prebivalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in čitanju”.
Kumerdej poudarja v tej spomenici, da ima Kranjska jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa siromašno. Kriva temu je nevednost, ker med kmeti takorekoč ni pismenih ljudi. Treba je učiti ljudi citati in piasti v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje državljanske in krščanske dolžnosti. Tudi bi se cesarske naredbe natančneje izvrševale, ako bi se narodu priobčevale v domačem jeziku. Kmetje pa naj se nauče poleg materinščine tudi nekaj nemščine in nekaterih najso-rodnejših narečij n. pr. hrvaščine, češčine, poljščine itd. Radi večje izobrazbe bi bili ljudje sposobnejši za vojno službo, boljše bi kmetovali in tržili ter bi tudi davke lažje plačevali (!).
Zanimiv je Kumerdejev načrt, ker odločno poudarja ljudsko šolo na podlagi materinščine, ako naj šola mčd Slovenci prinaša kaj sadov! To je bila prva izjava proti tedanjemu vladnemu sistemu, ki je hotel snovati povsod le nemške šole. Tudi je Kumerdej izviren glede zahteve, “naj vlada spravi domači jezik, v sklad s hrvaščino, dalmatinščino | in drugimi sorodnimi jeziki”, naj! priredi abecednik in pospešuje iz-davanje dobrih izvirnih slovenskih knjig. Kaj je Kumerdej s tem nameraval, o tem nas pouči njegova tiskana okrožnica, s katero je vabil 1. 1793. na naročbo svoje slovenske slovnice, ki pa ni zagledala belega i dne. Hotel je na podlagi skupnih slovniških svojstev iz raznih slovanskih narečij ustvariti jezik, ki bi omogočil občevanje med neposrednimi sosedi, predvsem med južnimi in severnimi Slovani.
Kumerdejev predlog je bil tako dobro utemeljen, da ga vlada ni mogla prezreti, ampak ga je izročila kranjskemu ’deželnemu glavarstvu, okrožnim glavarjem in drugim svetnim in duhovskim veljakom
v presojo z nalogom, naj stavijo vsi presojevalci tudi samostalne nasvete, kako povzdigniti šolstvo na Kranjskem. Izjave teh mož so bile kaj različne. Misel o jugoslovanskem občevalnem jeziku se jim je zdela neizvedljiva. Nekateri okrožni glavar, so poudarjali potrebo nem ščine. A tudi med duhovsko gosposko ni bilo pravega razumevanja ni za vladni ne za Kumerdejev načrt. Na podlagi vseh podanih izjav svetnih in duhovskih oblastinkov je potem deželno glaavrstvo odgovorilo dunajski vladi, da so nasveti Blaža Kumerdeja večinoma neizvedljivi. Hkratu so priznali za koristno, če bi kmet znal citati in pisati.
Na Dunaju nisu bili zadovoljni s predlogi kranjskega deželnega glavarstva. Dvorna kanclija je namreč odredila z odlokom dne 12. junija
1773.,	naj se v Ljubljani sestavi šolska komisija in osnuje normalka. Za to napravo so dovolili 1000 do 1500 gld. državne podpore, Kumerdej je bil imenovan za ravnatelja, a moral je obiskovati nekaj časa dunajsko normalko, da bo uredba teh šol enotna. Šolske komisije, ki so imele skrbeti za napredek šolstva, so bile osnovane po vseh deželah Avstrije.
V	Ljubljani je bil na čelu komisije
grof Franc Sal. Gallenberg; prised-niki so bili:	baron Nikolaj Rud.
Baal), Jožef Gabriel pl. Buset, duhovnika Čoki in Pogačnik in ravnatelj norm. Kumerdej.
V jeseni 1. 1775. so otvorili normalko. Obiskovali so jo dečki od 6—13 leta, za katere se je začel pouk 2. nov. v vseh štirih razredih hkratu. To je imelo slabe posledice, ker učna snov ni bila pravilno razdeljena, v vsišje razrede so bili sprejeti učenci, ki niso še dovršili nižjih. Zlasti pa je oviral učenje nemški učni jezik, ki je bil ogromni večini učencev neznan. Poleg tega so se pojavila še druga nasprotja. Med ljudstvom je bilo mnogo predsodkov o novi šoli, deželno glavarstvo ni kazalo pravega zanimanja za stvar. Tudi knezoškof Herberstein je baje dejal, da “o normalkah ne želi nič več slišati”. Vse to je dalo povod, dk je cesarica 1. 1776. poslala na Kranjsko grofa Emanuela Torresa, goričkega šol. poročevalca, da preišče vzroke neuspeha in nasvetuje pomoč. Čez pol leta je Torres dovršil svoje delo in poročal na Dunaj kar je v Ljubljani videl in slišal. Odkrito je grajal vse dosedanje delovanje svetne in duhov-ske oblasti, kakor tudi postopanje ravnatelja Kumerdeja. Nasvetoval je potem nekatere spremembe o osnovi normalke in zlasti zahteval, naj se za učence, ki ne znajo nemški, ustanovi osnovni razred, kjer bi se na podlagi materinščine mogli pripraviti za sprejem v nemško normalko. Poročila grofa Torresa so iz-podbodle dunajsko vlado k odločnim odredbam. Deželni glavar je bil grajan radi svoje nemarnosti, in enako je bilo zažugano tudi knezo-škofu naj se drži vladnih odredb, sicer ga zadene nejevolja cesarice, ki kaznuje vsako preziranje zakonov ne glede na osebo. Slednjič je bil imenovan za šolskega poročevalca na Kranjskem grof Ivan Nep. Edling, ki je kazal veliko vnemo za šolstvo.
Edling je skušal predvsem pridobiti javno mnenje za novo šolo s tem, da je poslovenil več knjig, ki naj bi služile učencem in učiteljem.
V	ta namen je poleg Kumerdeja pridobil še Jurja Japlja, ki je izdal “Ta velki Catekismus s prashania-mi inu odgovorami” — za to delo je darovala cesarica Japlju 12 cekinov — in tajniku pl. Kappusu, da je poslovenil “Kern des Methaden buches” pod naslovom “Seru ali Vonuzetek teh Metodneh Buqui”. Šlo je počasi naprej in Edling je že 1. 1779. poročal cesarici, da so prevodi najvažnejših knjig izdatno ugladili poti novi šoli na Kranjskem.
Leta 1781 je kranjsko šolstvo imelo prilično tale sestav: Normalka v Ljubljani; glavne šole s tremi ali štirimi razredi v Škofji Loki, Novem mestu in Idriji; dekliške šole v Ljubljani pri uršulinkah in v Loki pri klarisinjali; ljudske šole ali tri-vi.jalke, kjer so poučevali veronauk, Čitanje, pisanje in računstvo: Kamnik, Poljane nad Škofjo Loko, Žiri, Trebnje, Krško, Kostanjevica, Šmartno pri Litiji, Višnja gora, Postojna. Teh 16 šol je obiskovalo 902 dečka in 202 deklici. Po številu torej ljudsko šolstvo ni posebno na-uredovalo pač pa po smotrenem delovanju in učnih uspehih.

... „	-	V
.
Draža Mihajlovič (klečeč v sredi) leta 1917 na Solunski fronti
Tudi na Primorskem ni šlo z ljudsko ali “nemško” šoio tako hitro, kakor je vlada želela. Nemščina je bila tam še manj udomačena kakor na Kranjskem; izven Trsta in Gorice je bila ljudstvu popolnoma neznana. Sinovi goričkih plemičev so se sicer učili nemški, ker so hoteli priti v državne službe in* so zato pozdravili ustanovitev “nemške šole”, vsi drugi sloji prebivalstva so govorili le slovenski ali italijanski oziroma furlanski. Dunajska vlada pa je prezirala naravne jezikovne razmere in hotela osnovati ljudsko šolstvo z nemškim učinim jezikom. Temelj razvoju nove nemške šole je bila tudi tu normalka — učiteljišče in vadnica tedanje dobe. L. 1772. je ukazala vlada 'ustanoviti po eno normalko v Trstu in Gorici. Toda izvršitev vladne odredbe se je zakasnila menda radi pomanjkanja primernih prostorov. Slednjič so otvorili 3. nov. .1775, goričko normalko s prvim razredom. Radi bi kakor v Ljubljani tudi tu začeli z vsemi štirimi razredi, a ni šlo, “ker so le malokateri učenci znali citati in pisati; večinoma so bili še popolnoma neuki, ne vštevši tistih, ki .niso celo nič razumeli nemški”. Da bi slovenske in furlanske otroke vsaj nekoliko pripravili za nemško šolo je svetoval član šol. komisije Morelli, naj se osnuje elementarni ali začetni razred kot pripravnica za normalko. Vlada je predlog odobrila in naslednje leto sta bila nastavljena dva učitelja za začetni razred. Matej Leban in Portulussu, prvi menda za slovenske in drugi za furlanske dečke. — Nič bolje ni bilo v Trstu kjer je manjkalo prave vneme celo pri šolski komisiji. Deželni glavar grof Lamberg pa je počasne priprave skušal opravičiti pri dunajski vladi, češ, da “se nova šola ne sme ljudem zameriti in da se je treba v svobodnem pristanišču, kakor je Trst, zadržati vsake strogosti in sile”. Cesarica je 1. 1776. imenovala že omenjenega grofa Torresa za šolskega komisarja v Trstu in njegovi vnemi se je posrečilo spraviti podjetje počasi naprej.
Mnogo preglavice je napravilo goriški šolski komisiji snovanje prvih tri vi j alk ali kmečkih šol. Tudi v tem oziru so bile raznovrstne ovire : ni bilo denarja, ni bilo sposobnih učiteljev, ni bilo za šolstvo vnetih gosposk in tudi ljudstvo ni hotelo razumeti koristi novega šolstva, ker je to bila samo nemška šola. V svojem poročilu na dunajsko vlado 1. 1776. priznava Torres, da je na Goriškem ljudstvo tem šolam še manj prijazno nego drugod, “kajti tu se sodi, da je nemščina v trivijalkah nepotrebna in nemogoča... Ljudje se izprašujejo, čemu naj se kmet uči nemški in kaj bi mu koristilo čitanje in pisanje pri kmetovanju”. Kljub temu se ustroj šolstva ni iz-premenil. Segli so le po znanem pripomočku “elementarnih razredov” in na deželi osnovali poleg trivijalk še nekake pripravljalne razrede.
I Torres je nasvetoval najprej osno-j vati ljudsko šolo v Bovcu, “kjer-¡ljudje večinoma nemški govore” in je bila graščina državna last, To je obveljalo. L. 1776. so poslali tja Lebana iz Gorice za učitelja in že-naslednje leto se hvali šolska komisija s sijajnimi uspehi bovške šole, “Dotlej so bili Bovčani bolj podobni divjakom, kakor ljudem (!); prosveta pa, ki jo dobivajo po šoli, jih izenači z drugim omikanim narodom”. Tudi v Gradiški m Korminu so takrat dobili šole. L. 1777. so ukazali otvoriti šole v Tolminu,. Rihemberku, Razdrtem in še drugod. Pa kako tarna Torres! Denarja ni, šolskih poslopij tudi ne, gosposke niso nič prijazne šoli, cerkovniki in učitelji pa nevedni. Tolminsko glaavrstvo, pod katero je spadalo 15.000 duš, je odklonilo» ustanovitev šole. Šele v nekaj desetletjih so imenovani kraji dobili svoje redne učilnice.
Tudi na Dunaju so vedno bolj uvidevali potrebo poučevanja v materinskem jeziku in zahtevali nabavo potrebnih' učnih knjig. Leta 1777. je dvorna kancelija nasvetovala goriški šol, komisiji, naj da knjige za kmetiške šole (abecednik, katekizem in čitanko) posloveniti kranjskemu ravnatelju Kumerdeju. Goriški ngdškof je potem naročil novi katekizem v slovenskem jeziku iz Ljubljane, menda Edlingov prevod;, furlansko izdajo je dal sam natisniti. Poleg tega enotnega katekizma so izdali še manjšega za trivijalke, ki ga je dal posloveniti najbrž Torres. Čitanko za kmetijske šole so-naročili iz Ljubljane. Tako je imela uvedba “nemške šole” na Goriškem vendar tudi to dobro posledico, da je ljudstvo počasi začelo slovensko citati in pisati.
Z oranjem ledine na šolskem polju so imeli tudi na Štajerskem in Koroškem, kakor Slovenci na Kranjskem ali oGriškem, velike težave.
Ako pregledamo vse šolsko gibanje pod Marijo Terezijo, moramo reči, da se je avstrijska vlada lotila svoje naloge z veliko vnemo in odločnostjo. Izvrševala je vztrajno svoje šolske načrte ne glede na mnogoštevilne zapreke in ovire, ki so se ji stavile nasproti. Priznati je treba, da je spravila v tok to ve-levažno vprašanje ljudske izobrazbe. Način, kako bi se naj rešilo to vprašanje pa je bil prikrojen po onem vzorcu, ki smo ga preko Dunaja prejeli iz Nemčije, in ta vzorec je bil: nemška šola s sagonsko učno metodo. S tem šolskim programom so hoteli izobraziti vse avstrijske narode. Da se mora prava ljudska šola opirati na materin jezik učencev kot temelj vse nadaljne izobrazbe, do tega razumevanja pa se ni mogel dvigniti “prosvitljeni ” osemnajsti vek. Šele s francosko okupacijo je bila pri nas vpeljana obvezna šolska dolžnost in je bil vpeljan pouk v materinem jeziku.
(Konec)
Skupil jo je
Oni dan se je peljala s tramvajem •gospodična. Pa ne s tisto čudno pošastjo na 2 nadstropji, ker jih tedaj še ni bilo ne na cesti ne na sliki, pač pa z navadnim tramvajem, doli po Avenidi.
Gospodična ima prav prikupen obraz. Ge bi ga ne imela, bi je prav gotovo ne sprejeli za gledališko igralko; saj se ve, da v takih stvareh gledajo le na obraz in seveda tudi na nastop. Po tem malo vprašajo, ali je tudi znotraj, v srcu, kaj lepote. . . Navadno je ravno na-sprot res! Saj je tudi zares teška stvar, ohraniti nedolžno srce v takem delu.
Ona gospodična Lija, ki je stopila. v tramvaj, da se pelje domov, je pa imela prijazen obraz in kljub svoji sumljivi službi tudi lepo srce in nedolžno dušo.
Bilo je v uri, ko gre vse “completo”. Za pametne ljudi je to neprijetna ura, ker se morajo prerivati s sopotniki in gnesti. Za poštena dekleta, je to trda preskušnja in prava mučilnica. Je pa tudi takih ljudi, tistih vetrenjakov, ki se imenujejo moške, pa so moški le po spolu in imenu, po obnašanju so pa golazen, brez vsake oblasti nad svojimi spridenimi željami, nad pohotnimi očmi in razbrzdanimi čuti. Tisti “kavalirji” pa najraje iščejo take trenutke, da se lahko zarinejo med ženske in jim delajo nadlego bolj ali manj očitno. Seveda najdejo v tem svojem lovu tudi kako osebo nežnega spola, ki je za njihove namene dostopna, ki je sirota tudi zgubila čut dostojnosti,'ki meni, da je njen obraz in telo le vaba, na katero bi nemara mogla v jeti kakega ščinkovea — kajti pametnega fanta in moža gotovo ne bo našla taka cena roba...
Lia mora na vso svojo nevšečnost potovati ob taki uri gneče. Oni dan
se je komaj prerila v voz, že se je obregnil ob njo eden tistih -vrtoglav-eev. Umikala se je sirota, kamor je mogla pred njegovo vsiljivostjo, toda vse je bilo zastonj. Vsak čas bolj vsiljiv in nesramen je postajal sopotnik. Lia, ki je znala vzdržati že v bolj zapeljivih nevarnostih, ki si je znala pomagati že tudi s klofuto, ki je pohladila kri vsiljivim kavalirjem, je s stoično mirnostjo čakala konca poti, ki je bil že tukaj.
Toda razbrzdanec je bil toliko nesramen, da tudi pri izstopu ni mo-; gel pustiti poštenega dekleta na mi-j ru.
j “Dobro! Če ni drugače, se boš pa ! naučil, da boš vedel za drugič!” mu je glasno zabrusila Lia v obraz, da so potniki kar obstrmeli.
• Velela je ustaviti tramvaj in poklicala stražnika, ki je bil takoj na mestu. Proces je bil kratek. Pokora bo bolj dolgg.
Vrtoglavi krznarčič je moral pograbiti svoj zavoj kož, ki jih je ne-, sel s seboj, in kar na komisarijo je šel z njimi in mu bodo prav prišle, ali bolje: mu sedaj prav služijo, ker lahko malo bolj mehko spi v Villi Devoto, kjer je dobil brezplačno stanovanje in hrano za 23'dni.
Menda je mislil, da so ženske samo za igračo...
Pa je še veliko takih, ki tako gledajo ženske! Na žalost je pa res tudi deklet veliko, preveliko, takih, ki se dajo za igračo, zato pa si drznejo tolikokrat razni vsiljivci razne nedostojnosti.
Poštene in nedolžne ženske so večinoma preveč krotke. Ko bi vse imele zadosti poguma, bi kmalu ustrahovale tiste rogovilaste moške, ki ženske časti ne spoštujejo, kot gre. Nekatera dekleta so preveč boječa, da bi se upala nastopiti v takem slučaju. Druge so preveč dobre. Nočejo ponižati nadležneža in
raje molče preneso. Enim in drugim je treba nekaj več odločnosti. Treba je kar na kratko napraviti. Postave, kakor tudi so v raznih stvareh nedostatne, so v tej zadevi dobre. Ženski, kateri je kak nadležnež napravil kaj neprilike, daje postava vedno prav. Brez prič in dokazovanja bodo tistega kavalirja spravili na varno za nekaj dni, kjer bo lahko premišljeval, svojo, nerodnost. Drugič bo že vedel, da niso vse ženske za igračo...
Oni dan je pa tale komični dogodek ozdravil enega takih kavalirjev :
Vsa zgodba je prav enostavna. V' kolektivu sta sedela na eni strani dva moška. Njima nasproti je dobila mesto gospodična N. Da ste ga videli enega teh sopotnikov, kako so mu izstopile oči. Kar zapičile so se v telo sopotnice, katero je nebrzda-nec ogledoval od vrha do tal, od leve na desno. Menda je prav pozabil, da se tudi kdo drugi ž njim vozi, kajti niti na um mu ni menda padlo, da ga gleda desetorica oseb, ki so se škodoželjno nasmihali med seboj in namigavali na neotesanega sopotnika. Gospodični je vsa kri zalila obraz in sirota ni vedela, kam naj gleda in kaj naj stori.
Tedaj se je pa predrznil sopotnik, sosed na sedežu. Z obema rokama je segel po glavi tistega zijala-stega kavalirja in jo okrenil proti sebi, da ga je dobil naravnost na svoj pogled.
“¿Te gusta, eh?”
Nič več ni bilo treba. To pot je pa njemu vsa kri stopila v glavo in tedaj šele se je zavedel svoje neslanosti. Vsi sooptniki so tedaj dvignili gromki smeh, ki je podučil neotesanca, da se je treba povsod dostojno obnašati.
Bilo je dovolj. Kar na prvem voglu je izstopil in za njim je šel zaničljiv smeh sopotnikov.
*
Takile in podobni prizori se kaj pogosto ponavljajo in spravljajo v zadrego poštene sopotnike. Stariši pa vedo, kakšnim neprilikam so izpostavljene njihove hčere in jih zato le s skrbjo morejo pustiti na ulico.
Razumna dekleta kmalu najdejo način, kako je takim netežem pod-kaditi. Vsaka pa naj ve, da je po zakonu njena čast zaščitena; samo ne sme biti boječa, temveč naj samozavestno stori, kakor je Lija, pa bo s tem dosegla mnogo več spoštovanja in boljšega ženina in moža, kot pa tiste, katere se na vse načine prizadevajo, da bi vjele kakega glupca in so zato vedno pripravljene na vsakršne koketerije in si bedasto domišljajo, da se ji mkdo prilizuje zato, ker jih ceni.
Dekle je toliko spoštovana in cenjena, kolikor se sama ceniti zna. Tista, katera je preveč lahka v sprejemanju poklonov se prav močno moti, če misli da bo po tistem potu našla srečo... Pametni fantje .ne iščejo vrtoglavk. Za zabavo so jim dobre; za živi jensko družico pa si iščejo take o katere poštenju in dostojnosti ni treba dvomiti. To so pa tiste, katere same sebe spoštujejo in tudi od drugih zahtevajo spoštovanje.
Janez Hladnik
Dekliški kongres
Celo mesto je polno kongresnih znakov dekliškega kongresa, ki se v teh dneh vrši.
Namen kongresa je, dati mladenkam nekaj več prave usmerjenosti. Saj je sedanji rod tako neverjetno zgrešil pravo pot. da se išče sreča in namen življenja vse preveč v praznih stvareh, ki človeka ogoljufajo in nazadnje še v nesrečo spravijo.
Koliko mladenkh živi danes obse-
denih v misli, da je najvažnejša stvar skrbeti za svoj lepi obrazek za zabavo in veliko zalogo sladkorčkov in — fantov. Resni ljudje, pametni starši, dobre matere . in skrbni očetje s skrbjo gledajo, kaj bo iz take mladine. Odgovorni voditelji naroda sprevidevajo splošno nesrečo, ki bo iz tega prišla.
Lahkomišljena mladina, nezmožna nobenih žrtev, nevajena spoštovati voljo in naredbe starejših, brez vsake stanovitnosti v spolnjevanju dolžnosti, lačna zabave, zahtevna v obleki in v jedi... kako naj bodo taki ljudje jutri kaj vredni očetje in matere; ki niso zmožni sebe vladati, kako naj vodijo in odgajajo jutri svoje otroke?
Če je že moralna zabloda v voditeljih narodov zapeljala svet tako daleč, da je prišlo do tako grozovitega sovraštva med narodi, kakšne bodo šele posledice sovraštva med družinami, če se bo mladina še dalje odgajala in rastla v takem duhu. Saj še naša generacija, ki je imela dobre matere, pada v toliko zablod. In med nami: koliko je takih, ki jih samo spomin na dobro mater in njene nauke drži na poštenem potu... . Kaj pa naj bo iz naslednje generacije, ki ne bo niti te sreče deležna, da bi imela dobre matere?!
Da bi se sedanji rod nekoliko zavedel velikanske važnosti tega, da bi se tudi v sedanji propadlosti rešilo, kar se rešiti da, se vrši dekliški kongres, katerega namen je zbrati kar največ mladenk, in jih nato pritegniti tudi v primerne organizacije, v katerih naj bi se nato to veliko prenovitveno delo nadaljevalo.
Opozarjamo naše mladenke, da naj nikar ne opuste prelepih konferenc v dneh kongresa. V nedeljo 23. avgusta pa se vrši glavna kongresna slovesnost, ki bo skupna za celo mesto, katere se gotovo vse
KNEZ SEREBRJANI
ROMAN IZ ČASOV IVANA GROZNEGA Nadaljevanje iti
"Homjalri” je 1 riknil eden izmed opričnikov. “Domačini so odpeljali Morozova po reki. Ali naj udarimo za njimi?”
“Vrag naj jih vzame! Kaj nam sedaj on mar? Hej, vi! Vsi ven, sicer se zadušimo tukaj!”
“Homjak!” je rekel drugi; “kaj naj se zgodi s Serebrjanim?”
“Da se mi ga niti s prstom ne dotaknete! Postavite k njemu stražo, ki naj niti očesa ne obme od njega! Njegovo milost odvedemo z vso častjo v Slobodo. Saj ste vendar videli, kako je usekal kneza Afanazija Ivanoviča? Kako .je sekal naše ljudi?”
“Seveda smo videli!”
“Ali boste to tudi prisegli pred j gosudarjem?”
“Bomo, bomo! Vsi poljubimo j križ! ”
“Le glejte! A sedaj naj mu nihče j ne stori nič žalega, ko pa pridemo domov, ga že Grigorij Lukjanič spomni na svojo zaušnico, jaz pa na svoje batine.’
Še dolgo so rogovilili in ropali opričniki. Ko so bili že odšli, nalo-živši na konje težki plen, je bil še dolgo videti žar na kraju, k.jer je še pred kratkim stal dom Družine Andrejeviča, An reka Moskva, ki je tekla mimo, se je še do samega jutra igrala z ognjenimi prameni kakor z raztopljenim zlatom.
17.	Zagovarjanje krvi.
Ko so sosedje zvedeli o napadu opričnikov in ugledali žar nad dvorom Morozova, so hiteli zapirati vrata in gasiti ogenj.
“Gospod!” so govorili križajoč se tisti, mimo katerih je dirjal Vja-zemski s svojimi hlapci: “Gospod, usmili se nas! — Reši nas nesreče! ’ ’
Bilo je slišati samo še peketanje oddaljujočih se konj in žvenketali j e oklepov je zamiralo po praznih ulicah. Prebivalci pa so govorili: “Slava Bogu, nesreča je šla mimo!” in so se zopet križali.
Medtem je knez dirjal dalje in pustil hlapce že daleč za sabo. Sklenil je še do zarje priti do vasi, k.jer so ga čakali novi konji, od koder je hotel spraviti Heleno na svoje rja-zansko dedno posestvo. Toda ni še bil pet vrst daleč, ko je opazil, da ¡je zašel s ceste.
Zraven pa je začutil, da mu rane ( za katere se v svoji razburjenosti j niti zmenil ni. sedaj povzročajo j neznosne bolečine.
! “Bojarka!” je rekel in ustavil i konja; “moji hlapci so zaostali, počakati morava nanje.”
Helena se je polagoma jela zavedati. Ko je odprla oči, je najprej ugledala ognjeni žar v daljavi, potem je pričela razločevati gozd in cesto, potem je začutila, da leži konju na hrbtu in da jo drže silne roke.
Počasi se je pričela spominjati dogodkov današnjega dne, naenkrat je spoznala Vjazemskega ter zakričala od groze.
“Bojarka!” je rekel Afanazij I-vanovič z grenkim usmevom, “ti se me bojiš? Ti me preklinjaš? Nikar ne preklinjaj mene! Helena Dmitri-jevna! Preklinjaj svojo usodo! Zaman si se mi hotela izogniti. Nihče ne uide svoji usodi. Gotovo ti je bilo usojeno, bojarka, da dobiš me-i ne!”	'
“Knez!” je zašepetala Helena, tresoč se od groze, “če že nimaš vesti, pomisli vsaj na svojo bojarsko čast, spomni se sramote...”
“Nimam časti, nimam sramu! Vse sem žrtvoval tebi, Helena Dmitri jevna!”
“Knez, spomni se božje sodbe, ne pogubi svoje duše!”
“Prepozno je, bojarka! Sem jo že pogubil. Ali misliš, da tisti, ki vrača gostoljubnost tako kakor jaz, more rešiti dušo? Ne, bojarka! To noč sem jo pogubil na veke! Včeraj je bil še čas, danes zame ni več upanja, ni odpuščenja za moje hudobije. In jaz tudi nočem nobenega drugega rajskega blaženstva razen tebe, Helena Dmitrijevna!”
Vjazemski je slabel čezdalje bo.lj. Čutil je svojo onemoglost in se zaman junačil. Vročica mu je zatem-, nila razsodnost.
“Helena’*, je rekel, “kri mi odteka, moji hlapci so daleč.. . pomoči ni od nikoder. Mogoče, da ne bo dolgo, da odidem v večni ogenj... Ljubi me, čeprav samo kratek čas..., da ne oddam zaman duše satanu! — Helena,” je nadaljeval, zbirajoč zadnje moči, “ljubi me, vaba mo-jCga srca/poguba moje duše!...”
Knez jo je hotel priviti v krvavo naročje, a zapustile so ga moči, va-ieti so mu padli iz rok, omahnil je in padel na tla. Helena se je ujela za konjevo grivo. Konj je začutil.
da nima več jezdeca na sebi, in je zdirjal. Helena ga je hotela ustaviti, toda konj je skočil v stran, zdirjal po gozdu in odnesel bojarko
s sabo.
Dolgo sta drevila po temnem gozdu. Od kraja je Helena skušala konja ustaviti, a kmalu so ji oslabele roke. Tedaj je zgrabila za grivo in se vdala v božjo voljo. Konj je dirjal brez prestanka. Vejevje se je zapletalo Heleni v obleko, veje so jo bile po obrazu. Ko je letela čez polje, razsvetljeno od meseca, se ji je zdelo, da se v beli megli gibljejo rusalke in jo vabijo k sebi. Slišala je v daljavi enakomerno šumenje, ki ga je ponavljala jeka. Ali se je smejal gozdni črt, ali pa je šumelo kaj drugega, a glasovi so bili čezdalje glasnejši; srce je Heleni umiralo od strahu in krepkeje se je držala konjske grive. Kakor na kljub je konj dirjal naravnost I proti temu šumu. Zdaj se je pokazal ogenjček: kakor da bi srebrna prikazen mahnila s krili. Naenkrat se je konj ustavil in Helena je omedlela.
Zavedela se je na mehki travi. Okrog nje se je razlivala prijetna svežost. Zrak je bil poln drevesne vonjave; šum je bil še slišen, toda nič strašnega ni bilo v njem. Kakor stara pesem je zibal in uspaval Heleno.
S trudom je odprla oči. Veliko kolo, ki ga je .voda gnala, se je s šumom vrtelo pred njo. Pene so brizgale daleč na okrog, V mesečnem svitu so se ji zdele kakor dija-manti, s katerimi so jo kitile njene hišne na vrtu tisti dan, ko je prišel Serebfjani.
“Ali nisem doma na vrtu?”, je pomislila Helena. “Morda sem res zopet na vrtu ? — Dekleta ! Pašen-ka! Dunajša! Kje ste?”
Toda namesto svežega dekliškega obraza se je nagnila črez Heleno siva, gubasta glava, kot sneg bela brada se je skoro dotaknila njenega obraza.
“Glej, kako te je rešil Gospod, bojarka!” je rekel neznani starec, radovedno gledajoč Heleni v obraz; “kajti če bi bil konj dirjal le malo bolj na levo, bi bila padla naravnost v tolmun. Sicer pa je konj navajen,” je nadaljeval sam zase. — “Kraj mu je znan; hvala Bogu, ni bil prvič v mlinu.”
Starčev pojav je prvi trenutek prestrašil Heleno- spomrda se je
pravljic o gozdnih vragovih in čudno so vplivale nanjo gube in bela brada neznanega starca, vendar je bilo v njegovem glasu nekaj dobrosrčnega. Zato je takoj izpreme-nila svojo misel o njem in se mu vrgla k nogam.
“Deduška, deduška!” je vzkliknila; “reši me, skrij me kam!”
Mlinar je takoj razumel, kako in kaj: konj, na katerem je Helena prišla sem, je bil Vjazemskega. Vse je kazalo, da je to bojarka Morozova, tista, katero si je on prizadeval pričarati knezu. Nikdar je še ni videl, a mnogo je čul o njej od Vjazemskega. Kneza ni ljubila, prosila je pomoči, torej se je najbrž rešila pred knezom na njegovem lastnem konju.
Starec je hipoma uganil vse te okolnosti.
“Bog s teboj, bojarka!” je tekel; “kako naj te rešim? Močan je knez Afanazij Ivanovič, dolge roke ima: uniči me starca, uniči!”
Helena je v strahu pogledala mlinarja.
“Ti veš. . . ” je rekla, “ti veš, kdo sem?”
“Česa vsega človek ne ve, matu-ška Helena Dmitrijevna! Koliko stvari mi je v mojem življenju našu-raela voda, našepetalo drevje! Dovolj vem; toda vsaka stvar samo ob svojem času.”
“Deduška, ako ti je vse znano, potem torej tudi to veš, da te Vjazemski ne uniči, ker leži posekan na cesti. . . . Njega se ne bojim, deduška, pač. pa se bojim opričnikov in njegovih hlapcev; zaradi presvete Bogorodice, skrij me, deduška!”
“Oh, oh. oh!” je rekel starec težko vzdihuje; “Afanazij Ivanovič leži posekan na cesti! Toda ni mu usojeno, da bo umrl pod mečem. Vstane knez Afanazij Ivanovič, pride sem v mlin in porečf: Kje je bojarka, srce in duša moja? In kaj naj mu odgovorim? On ni, da bi .mogel človek govoriti z njim. Na kose me razseka!”
“Deduška, glej, tu je moja za-vratnica. Vzemi jo! Se več ti dam, če me rešiš! ’ ’
Mlinarju so se oči zaiskrile. Vzel je biserno zavratni co bo jarki iz rok in jo z naslado gledal v mesečini.
“Bojarka, labod moj,” je rekel z zadovoljnim izrazom; “naj te blagoslovi dobrotni Gospod in moskovski čudotvorci! Ni mi lahko, skriti te pred knezovimi ljudmi, če pridejo
sem, kar pa Bog ne daj. Ustrežem ti v svojo škodo — morda se naju Bog usmili... ”
Starec še ni bil izgovoril, ko se je iz gozda zaslišalo konjsko peketanje.
“Že gredo, že gredo!” je vzkliknila Helena. “Ne izdaj me, deduška!”
“Dobro, bojarka, hodi za mano!”
Milnar je hitro odpeljal Heleno v mlin.
“Skrij se tu za vreče”, je rekel, zaklenil za njo vrata in pohitel h konju.
“Ali, ti moj Bog, kako pa naj skrijem konja, da se ne domislijo.”
Prijel ga je za uzdo, ga odpeljal na drugo stran mlina, kjer je stal čebelnjak, in ga tam privezal v grmovju.
Medtem je prihajalo konjsko peketanje in človeški glasovi čezdalje bliže. Mlinar se je zapil v izbo in upihnil luč.
Kmalu nato so se pojavili na poljani ljudje Vjazemskega. Dva hlapca sta šla peš in nesla na spletenih nosilih kneza, ki je ležal brez zavesti. Pri mlinu so se ustavili.
“Ali smo prav prišli?” je vprašal zapovednik jezdecev.
“Sem je bežal konj!” je odgovoril drugi. “Videl sem sled. Tu tudi čarovnik živi. Naj pogleda kneza!”
“Denite njega milost na tla, toda varno. Ali se kri še ni ustavila?”
“Nič ni bolje”, so odgovorili hlapci; “že trikrat se je zavedel in zopet omedlel. Če mlinar ne ustavi krvi, je s knezom pri kraju: kri mu odteče! ’ ’
“Kje pa je ta prekleti čarovnik? Hitro sem ž njim!”
Opričniki so pričeli trkati po mlinu in izbi. Dolgo je ostalo njihovo kričanje in trkanje brez odziva. Slednjič se je v izbi zaslišal kašelj; skozi odprtino se je prikazala mlinarjeva glava.
“Koga je Bog pripeljal ob ta-' kem času?” je rekel starec in kašljal tako težko, kakor da bi hotel dušo izkašljati.
“Pridi ven, čarodej, pridi hitro kri ustavit! Bojar knez Vjazemski, je ranjen s sabljo!”
“Kakšen bojar?” je vprašal starec, delajoč se gluhega.
“Glej ga, malopridneža! Še vprašuje: kakšen? Ulomite vrata, mlad-
SLO«
List izdajata: “SLOVENSKI*™DOM” in KONSORCIJ
LIST
vdeležite, kjer se bo zbralo 50.000 mladenk.
Sveta maša se bo vršila ob 9 uri na. trgu pred glavno pošto, L. N. Alem y Sarmiento.
Ob 10.30 pa se bo vršilo zaključno zborovanje v stadionu Luna Park.
Opozarjamo, da se bo v kratkem vršil ustanovni sestanek dekliškega krožka, v katerega vabimo vse dobre slovenske mladenke, da se bo tudi za naša dekleta storilo kaj v smislu tako velike potrebe sedanjega časa.
Janez Hladnik
Cerkveni vestnik
23. avgusta maša na Avellanedi za starše Horvat.
Molitve na Paternalu, kjer je tudi sestanek Bratovščine Rožnega venca.
30. avgusta maša na Paternalu za starše Rojc.
Molitve se ta dan ne vrše, ker je praznik svete Roze in je to popoldne procesija pri sv. Rozi. Povabljeni ste, da se je vdeležite.
Janez Hladnik
FOTOGRAFIJA |
“LA MODERNA” |
VELIK POPUST PRI | FOTOGRAFIRANJU	£
Ne pozabite
FOTO “LA MODERNA”|
S. SASLAVSKY	%
Av. SAN MARTIN 2579 |
Telefon: 59-0522 - Bs. A'res
<♦>	Ml
Knjiga o Sloveniji
“THE SLOVENES WANT TO LIVE’’
Pravkar je izšla 48 strani obsegajoča brošura, ki jo je izdal Jugolo-vanski informacijski center v New Yorku. Spisal jo je, kakor je to označeno na prvi strani na platnicah neki Joseph Clissold.
Naslovna stran nosi sliko Bleda in nad njim so gorski grebeni, kar dela naslovno stran prav mično. Znotraj je knjižica ilustrirana s zemljevidi slovenskega ozemlja in prebivalstva, z nekaterimi krajevnimi slikami in s statističnimi primerki. Knjižica je zanimiva in prav informativna, zlasti za Američane in druge, ki znajo citati angleščino.
Joseph Clissold je bil angleški konzularni ataše v Zagrebu in kot tak mora Jugoslavijo poznati. Jugoslovanski informacijski center v New Yorku bo gotovo vedel in znal,
! Slovenska babica 1
I	•
(dipl. v Pragi in Bs. Airesu, r. j večletno prakso v praški porod- ! nišnici ter v tuk. bolnici “Raw- i j son”, se priporoča vsem Sloven- j j kam. Sprejema penzionistke iz I | mesta in z dežele v popolno I | oskrbo. Cene izredno nizke. Po- { strežba prvovrstna.	j
j ANA CHRPOVA j
j ENTRE RIOS 621 ! U. T. 38, Mayo 8182 I
kako knjigo razširiti med odgovorne in pa take kroge, kjer bo knjiga dosegla svoj namen. Na vsak način jo naj dobi vsak kongresnik in senator Združenih držav. Vsi člani vlad v inozemstvu, vse glavne publikacije v deželi. Tudi vsa vseučilišča naj bi dobila po par izvodov. Na isti način jo je treba razširiti tudi v Angliji in drugih demokratičnih državah. Le na ta način, če bo knjižica prišla pred oči sveta in pred tiste, ki imajo zdaj in bodo imeli v bodoče kaj besede v političnih krogih, bo dosegla svoj namen, za katerega je izdana.
Dobro bi bilo, da bi si jo nabavila tudi naša slovenska društva.
Knjižico prav toplo priporočamo vsem. Dobi se, če se piše po njo na naslov: Yugoslav Information Center, 812 Fifth Ave., New York, N. Y.
Krojaenica ‘Gorica’ Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal |

I ZOBOZDRAVNIKA DRA. SAMOILOVIC de Falicov in
DR. FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure.
DONATO ALVAREZ 2181 U. T. 59 - 1723
Glas iz ujetniških taborišč
Prispela so poročila, ki so bila poslana iz Evrope proti koncu decembra. Poročila govore o stanju naših vojnih ujetnikov v Italiji. Objavil jih je Mednarodni Rdeči Križ v Ženevi, v svojem službenem glasilu.
Iz teh poročil je razvidno, da so delegati Mednarodnega Rdečega Križa obiskali ujetniška taborišča, kjer bivajo naši ujeti častniki, podčastniki in vojaki. V glavnem so zaprti v 10 raznih krajih, med katerimi je eden v Južni Italiji (blizu
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od '3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah. Atelje MARKO RADAU
Facundo Quiroga 1325
U. T. 22 - 8327
DOCK SUD
Napolija) dva v zgornjem delu Italije (blizu Faenze pri Milanu), sedem pa v severni, oziroma severovzhodni Italiji.
V Južni Italiji je ujetniško taborišče v bližini Averza. V srednji Italiji so blizu mesta Cortemaggiore in blizu mesta .San Lazaro AlberonL
Taborišča v srednji Italiji so razporejena tako, da je samo eno blizu naše meje (nedaleč Trsta), druga pa so v predelih okrog severnih italijanskih jezer, v alpskem predgorju in sicer blizu sledečih mest: Ve-stone Bogliaeio, Grumelina Lallio, Montemalle in Prato al Isarco.
Zdi se, da je v tem času bilo v ujetniških taboriščih okrog 50.000 naših rojakov.
Pomagajmo našim j vojnim v jetnikom.
SLUŽBO DOBI
služkinja za vse delo pri slovenski družini. Poizve se: od 10—12 ure na U. T. 61-2260.
j Slov. Babica j
J FILOMENA BENEŠ-BILKOVA ?
J	«
i Diplomirana na Univerzi v J
? Pragi in v Buenos Airesu f
j Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer l
j LIMA 1217 — BUENOS AIRES ¡
\ U. T. 23 - Buen Orden 3389 l
“Počakajte, duše božje, počakajte! Sam pridem ven, kaj bi lomili vrata ? Saj sam pridem ven! ’ ’ “Aha, glej ga, zdaj je pa že slišal, gluhi ruševec!”
“Ne jezi se, batjuška”, je rekel mlinar, ko je lezel ven; “odpusti, težko slišim, ne razumem takoj. Sicer pa, čemu bi tajil: ko ste začeli butati na vrata in na steno, sem se prestrašil in pomislil: Bog nas varuj, ali so razbojniki, ka-li? Veste, duše božje, prav tukaj naokrog imajo največ svojih zasek in jam. V večnem strahu živiš v gozdu in neprestano misliš: sam Bog nas varuj pred njimi!”
“No, no, dosti je besedovanja! Pojdi sem, glej, kako odteka kri. Ali jo je mogoče ustaviti?”
“Bom videl, bratje! O, vsi svetniki! Kdo pa ga je tako usekal? Če bi bilo za prst niže, bi mu bil sence presekal. No, Bog ga je čuval. In zopet tu! Rano ima presekano sko-ro do kosti. No, tisti, ki je tako zmrcvaril njegovo milost, je znal pa menda dobro sekati.”
“Ali je mogoče ustaviti kri, starec ? ’ ’
“Težko, dobrotnik moj, težko! Sablja je bila začarana.”
“Začarana? Ali slišite ,mladci? Saj sem rekel, da je bila začarana! Kje bi jih bil sicer sam sedem posekal!”
“Tako je, tako!” so se oglasili opričniki; “seveda je začarana. Kaj bi neki sicer Serebrjani mogel proti sedmim!”
Mlinar je poslušal in pazil.
“Glej, kako vre kri!” je nadaljeval, “kako naj jo ustavim? Če bi sablja ne bila začarana, bi se dala kri ustaviti, toda sedaj... da se ustaviti tudi sedaj. Samo bo'in se. Če jo začnem zagovarjati, i i kar jezik otrpne.”
“Česa se boš neki bal? I <• .'ugovarjaj !”
“O, seveda, česa se boš ne’ i bal! Tebi se seveda ni ničesar bati, kaj pa l)o z mano?”
“Istoina!” je rekel opričnik enemu izmed hlapcev, “daj sem mošnjo s cekipi Morozova. Tu imaš pest cekinov, starec! Če usatviš kri, jih dobiš še eno pest. Če je pa ne ustaviš. ti iztrgam dušo!”
“Hvala, batjuška, hvala! Bog ti poplačaj in vsi svetniki njegovi. Storim, kar morem, dobrotnik, čeprav na svojo glavo zvalim nesrečo. Idi-te proč, redniki, — ta stvar se boji oči. ’ ’
Opričniki so stopili v stran. Mlinar se je nagnil erez Vjazemskega in mu prevezal rane; nato je pomolil očenaš, mu roko položil na glavo in pričel zagovarjati:
“Šel je človek starec, konj pod njim je rjavec, po stezah, po cestah, po skritih krajih. Ti, mati, žilna kri, telesna, ustaviti se daj, obrni se nazaj. Star človek te zapira -— ogreva te do mira. Ko bi njegov konj ne imel vode, bi ne bilo tebe, mati kri. Vse en rod, zemlje prah, naj po mojem bo namah! Moja beseda je silna!”
Čim dalje je starec zagovarjal, tem počasneje je tekla kri in se je pri zadnji besedi popolnoma ustavila. Vjazemski je vzdihnil, a oči ni odprl.
“Pojdite sem, očetje moji!” je rekel mlinar; “pojdite brez strahu. Kri se je ustavila, knez je živ, samo meni je slabo... že čutim, kako mi jezik dreveni!”
Opričniki so obkolili kneza. Mesec je obseval njegovo kakor smrt bledo obličje, toda kri ni več tekla iz ran.
“Res se je ustavila! Le poglejte ga, starca! Ni mu izpodletelo!”
“Tu imaš cekine!” je rekel oprie-nik. — “A to še ni vse. Čuj, starec! Po stopinjah vemo, da je po tej poti bežal knezov konj in je na njem bržkone pobegnila bojarka. Če si jo videl, povej!”
Mlinar je gledal debelo, kakor da ne razume.
“Ali nisi videl konja z bojarko?”
Starec je pričel omahovati, ali naj pove ali ne. Toda v enem samem trenutku je preudaril sam pri sebi takole:
“Če bi bil Vjazemski zdrav, bi bilo neznansko nevarno skrivati bojarko pred njim; izdati jo, pa bi bilo zelo koristno! Ali, sam Bog ve, ali Vjazemski še ozdravi. In Moro-zov za uslugo ne ostane dolžan. In tudi Serebrjani, kakor vse kaže, bo-jarke ne ljubi malo, ko je vendar zaradi nje razsekal kneza. Torej — si je mislil mlinar — mi zaenkrat Vjazemski ne stori nič žalega, Serebrjani in Morozov pa se mi zahvalita, ko jima oddam bojarko.”
Ta račun je odločil njegovo omahovanje.
“Nič nisem slišal in nič nisem videl, duše božje”, je rekel. “Niti ne vem ne, o kakšnem konju in o kakšni bojarki da govorite.”
“Hej, samo da ne lažeš, starec!”
“Naj me vrag vzame, naj ne vi-
dim kraljestva nebeškega! Naj me Bog takoj s strelo ubije, če kaj vem o konju ali o bojarki!”
“Daj sem luč, da pogledamo, ali ni sledov v pesku.”
“Kaj boste gledali?” je rekel eden izmed opričnikov. “Če bi tudi bili, tak so jih naši konji poman-drali. Sedaj ne najdemo ničesar več.”
“Potem pa nimamo kaj iskati. Odpri nam izbo, starec, da položimo kneza noter.”
“Takoj, prijatelji, takoj! Oj, star sem, dobrotniki: sicer bi stopil v krčmo in vam prinesel piva in zelenega vina.”
“Ali ga doma nimaš?”
“Ne, prijatelji! Kje ga bom pa siromak vzel? Nimam ne vina ne jedi, ne krme za vaše konje. V kremi, tani je vsega dovolj. Tam imajo tako vino, da bi ga lahko postavil na carsko mizo. Tesno vam bo pri meni, častita gospoda, in ničesar ni za pod zob. Sicer pa ste tako vojni ljudje ■— in ste lahko tudi brez večerje. Vaši konji se napasejo trave... Samo to je slabo... trava je tu čudna. Včasih se kak konj napase, potem ga pa tako napenja, da postane tak kot gora. Nekaj časa se ti ziblje, ziblje, potlej pa poči!”
“Vrag te vzemi, goba ti stara! Ali bi rad, da bi nam konji popokali?”
“Bog varuj, prijatelji! Konje lahko tako privežete, da se ne bodo mogli pasti. Eno noč, to ni taka stvar, bodo že tudi tako prestali. Vas, gospoda, pa prosim spoštljivo, izkažite čast moji izbi. V njej ni niti sena niti slame — gola tla. Pri meni ni tako kakor v krčmi. In ko ležete spat, ne pozabite moliti molitve zoper nočni strah.. . pri meni namreč straši ’ ’.
“ Ej, ti vragov stric! Vrag naj vzame tebe in tvojo izbo! Glej ga no, s čim bi nam rad postregel? Mladci, pojdimo v krčmo! Kako daleč pa je do tja, starec?”
“Blizu je, prijatelji, čisto blizu. Pojdite po tej stezi; ko pridete na cesto, zavijte na levo; po cesti boste hodili komaj eno vrsto in že ste pri kremi.”
“Pojdimo!” so rekli opričniki.
Vjazemski je bil še vedno nezavesten. Hlapci so ga dvignili in ga varno nesli na nosilih. Opričniki so zajahali in šli za njimi.
Komaj je bila tolpa odšla in v
gozdu ni bilo več slišati človeškega glasu, je starec odprl mlin.
“Bojarka! Odšli so!” je rekel. “Izvoli v izbo. Ah, ti revica moja, kako si se skrila! Izvoli v izbo, labod ti moj! Tam ti bo prijetneje.” V kotu izbe je nastlal svežega mahu, naredil luč in postavil pred Heleno leseno skledo z medom v satovju in krajec kruha.
“Jej na zdravje, bojarka!” je rekel in se nizko klanjal: “takoj ti prinesem vinčka. ”
Pohitel je še enkrat v mlin in prinesel veliko steklenico in lončen vrček.
“Na tvoje zdravje, bojarka!” Starec je kot gospodar prvi izpraznil vrček. Vino ga je razveselilo.
“Izpij, bojarka!” je rekel. “Sedaj se ti ni treba bati nikogar. Kremo iščejo. Če jo najdejo ali če je ne najdejo, sem jih ne bo več; sem jih že po taki poti poslal... he, he! Zakaj pa ne pokusiš vina, bojarka? Sicer pa ga ne pokušaj, slabo vino je. Prinesem ti drugega!”
Mlinar je zopet zbežal v mlin, to pot se je pa vrnil s steklenico pod pazduho in srebrno čašo v roki.
“Vidiš, to je pa res vino!” je rekel in nagnil steklenico nad čašo. “Na tvoje zdravje, bojarka! To vino mi je s čašo vred podaril dober človek... Prsten mu pravijo... he, he! Tu v gozdu prebiva mnogo dobrih ljudi iri vsi so moji prijatelji. Jej, bojarka! Zakaj ne ješ satja? To ni navadno satovje. Takega ne dobiš sto vrst naokrog. A zakaj ni kakor navadno? Ker znam s čebelami bolje ravnati nego drugi. Jaz nisem tak kakor drugi. Vsako leto vržem najlepši panj povodnemu možu v močvirje in mu velim: Tu imaš, dedek, pokusi! He, he! A on, bojarka, Bog mu daj zdravje, čuva moj čebelnjak. Radi njega so tudi čebele na svetu. Jahal je konja toliko časa, da je poginil, ga vrgel v močvirje in iz tega konja so izro-.jile čebele; ribiči pa so vrgli mrežo in namesto rib ujeli čebele... Ej, bojarka, malo ješ in malo piješ! Pa boš-videla, da te prisilim izpiti vino. . . Poslušaj, bojarka! Na zdravje. .. he, he! Na zdravje kneza... ne tega, marveč Serebrjanega! Bog mu daj zdravje, ali ga je uosekal tega, no — Vjazemskega! Pa bojar Družina Andrejič, he, he! Na njegovo zdravje, bojarka! Tu pri meni prebiješ skrita dan ali dva,
potem pa pojdi, kamor hočeš:	k
Družini Andrejiču ali pa k Serebr-janemu... Kaj me to briga! Na tvoje zdravje!”
Čudno in bolestno so zvenele Heleni v srce besede pijanega mlinarja.. Zdelo se ji je, kakor da bi mu bile znane vse njene najbolj skrite misli, kakor da bi jih bral v njenem srcu. V steno zataknjena trska je razsvetljevala njegov razorani obraz z jarkim svitom. Njegove sive oči so bile omeglene od pijače, vendar se je Heleni zdelo, kakor bi prodirale skoz njo. Zopet jo je postalo strah in pričela je glasno moliti.
“He, he!” je rekel mlinar; “le moli, bojarka, le moli, jaz se tega ne bojim... mene z molitvijo ne prestrašiš, s kadilom ne prekadiš... sam znam zagovarjati... Jaz nisem kar tako... mene pozna povodni mož in gozdni hudir... poznajo me rusalke... in čarovnice... in strahovi. .. vsi me poznajo... mene... mene.. . Ali hočeš, da jih pokličem? Šikalu! Likalu!”
“Jezus!” je šepetala Helena.
“Šikalu! Likalu! Kaj?-Ne gredo? Čakaj, jih že pripeljem ^ Bdu, bdu!’r
Starec je vstal in opotekajoč se ter plešoč odšel iz izbe. Helena je z grozo zaprla vrata za njim. Mlinarje dolgo za vrati govoirl sam s sabo.
“Mene vsi poznajo”, je govoril z bahatim, a že pojemajočim glasom; “lesni hudir. . . povodni mož... rusalke... in strahovi... Jaz nisem kar tako!... Mene vsi poznajo! Bdu, bdu!”
Slišalo se je, kako starec pleše in potrkava z nogami. Potem mu je glas oslabel, legel je na tla in sko-ro se je zaslišalo njegovo hropenje, ki se je vso noč spajalo s šumenjem mlinskega kolesa.
18. Stari znanci.
Dragi dan po uničenju doma Mo-rozovskega je jahal star vojak na vrancu skozi gosti les. Neprestano je snemal čapko in nečemu prislu-škaval.
“Tiho, Galka, (Kavka), ne hrkaj tako!” je govoril in tapljal konja po krepkem vratu. “Kako si vendar neugnana, ne daš miru, da bi človek kaj slišal! Za vraga, niti kraja ne poznam! Sama lipa in leščevje; ko smo pa tiste dni ponoči jahali tukaj, je menda dišalo po smoli!”
(Nadaljevanje)